Arhiv za Marec, 2012

Imeti raje Jančarja kot resnico

30.03.2012 ob 13:37

V današnjem Delu berem odprto pismo Dragu Jančarju. Nekam pocukrano se ga je spravil hvaliti njegov stanovski kolega Ivo Svetina in pri tem polaskal:

V času, ko se je začelo zbiranje podpisov proti ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo, si v intervjuju za SP Dela izjavil, da si ti podpisoval peticije takrat, ko je to bilo nevarno! O tem, da so bili nekdanji časi nevarni, si ti sam kar najbolj verodostojna priča, saj si bil zaradi svojega novinarskega dela zaprt in si tako eden redkih resničnih slovenskih oporečnikov. Ne le tvoje pisanje in javna nastopanja, ampak tudi ali predvsem tvoja kruta izkušnja z nekdanjim režimom, ti daje moralno avtoriteto, ki jo vsi, zlasti tvoji pisateljski kolegi, resnično spoštujemo, saj si se v svojih romanih in dramah vedno spopadal s sprevrženimi in ekskluzivističnimi ideologijami, ki rojevajo le zlo. Cenimo te kot pokončnega človeka in izjemno nadarjenega pisatelja, ki mu je uspelo prodreti v tujino in z neštetimi prevodi v najrazličnejše jezike ob Tomažu Šalamunu postati najvidnejši predstavnik slovenske literature, umetnosti in kulture.

Za moje potrebe je ta citat čisto dovolj. Svetina v njem očitno »fehta« svojega kolega, da bi KOKS podprl pri njegovi prizadevanjih za ohranitev kulture in kulturnega ministrstva. Ob tem prijazno ne omenja razloga, zaradi katerega se Jančar ni priključil svojih kulturniškim kolegicam in kolegom – seveda zato, ker ga sumijo, da ima raje Janšo kot njih. Svetina bi rad, da si glede tega premisli.

Toda razprava o tem, zakaj se Jančar ne želi podpisati pod kulturniško peticijo, je bolj elementarna. Koliko je sploh vredna Jančarjeva trditev, da se pod peticije ne podpisuje več, da je to počel, ko je bilo nevarno? Je to trditev sploh kdo preveril, jo postavil pod vprašaj?

Bojim se, da je Jančarjeva moralna avtoriteta na preizkušnji. Zahvali se lahko zgolj prijaznosti svojih prijateljev, novinarjev in medijev, da niso drezali v to vprašanje. Tu je nekaj suhoparne evidence, ki dokazuje, da Jančar ne govori resnice in da imajo slovenski (kulturni) novinarji raje Jančarja kot resnico.

Oktobra 2010 se je Jančar podpisal pod peticijo ustavnemu sodišču, češ da razveljavi odlok po poimenovanju Titove ulice:

Kakršno koli poveličevanje in čaščenje Josipa Broza Tita je v nasprotju s slovensko ustavo in zakoni, so v apelu ustavnemu sodišču zapisali številni intelektualci, zbrani v krogu Nove revije. Enainpetdeset podpisnikov, med njimi tudi soavtorja slovenske ustave Peter Jambrek in Tone Jerovšek, nekdanji ministri Gregor Virant, Vasko Simoniti in Dimitrij Rupel, predsednik Demosove vlade Lojze Peterle in pisatelj Drago Jančar, ustavne sodnike poziva, da v postopku ocene ustavnosti o poimenovanju ceste po nekdanjem predsedniku skupne države razveljavi odlok Mestne občine Ljubljana in takšnega poimenovanja ne dopusti, saj grobo krši ustavne pravice državljanov.
Pri tem spominjajo na številna odkrita grobišča povojnih pobojev, vojaške procese, politična taborišča, tajno policijo in partijsko kadrovanje, ki jih je z neposrednimi ukazi vodil predsednik komunistične partije in poveljnik JLA Josip Broz Tito.

Junija 2010 se je Jančar podpisal pod peticijo proti izselitvi Jazz kluba Gajo:

Nasilni izselitvi kluba nasprotujejo tudi številni kulturniki, kot so Drago Jančar, Boris A. Novak, Milan Dekleva, Feri Lainšček, Boris Cavazza, Oto Pestner, Milan Jesih, Mitja Čander, Aleš Berger in Alenka Godec. Vsi omenjeni so tudi podpisali izjavo za javnost, v kateri Jazz klub Gajo prepoznavajo kot nepogrešljivo kulturno točko, z ukinitvijo katere bi bila ljubljanski in slovenski kulturi napravljena nepopravljiva škoda. Izjavo je podpisalo tudi Društvo slovenskih pisateljev, Javna agencija za knjigo, založba Mladinska knjiga, Društvo dramskih umetnikov, Študentska založba, Cankarjeva založba, Kulturno-umetniški program RTVS in Konservatorij za glasbo Ljubljana.

Maja 2009 se je Jančar podpisal pod peticijo  proti omejevanju akademske svobode in zapiranju akademskega prostora in v prid Novi univerzi:

Vse kaže, da Nova univerza v peticiji ni bila omenjena po naključju. Glede na javno objavljene podatke polovica njenih podpisnikov predava na fakultetah, ki se želijo povezati v Novo univerzo. Med njimi sta Jambrek in Jerovšek, pa tudi Matej Makarovič, Matevž Tomšič, Frane Adam, Janez Povh, Janez Čebulj, Janez Šušteršič … Med podpisniki so tudi vidna imena iz kroga Nove revije in Zbora za republiko (Niko Grafenauer, Drago Jančar, Brane Senegačnik, Boštjan M. Turk, Stane Granda …), iz cerkvenih krogov, pa tudi iz političnih krogov, saj so peticijo podpisali tudi aktualni evroposlanec SDS Mihael Brejc in štirje ministri Janševe vlade.

V mandatu 2004-2008 ni bilo veliko razlogov, da bi se Jančar podpisoval pod peticije, a se je maja 2005 le podpisal pod pismo, ki napada sekretarja Mednarodne zveze novinarjev Aidana Whita, ker si je drznil kritizirati politične prevzeme slovenskih medijev:

“V Sloveniji,” kot je zapisano v izjavi, “so mnogi ljudje za demokracijo marsikaj tvegali, tukaj smo evropske principe o tolerantnem dialogu vzeli resno, prav podpisani smo se nenehno zavzemali za visoke standarde medijskih svoboščin. Zato se nam zdi paternalistični ton v izjavah gospoda Whita, ignoriranje celotnega spektra pogledov na delovanje medijev v Sloveniji, predvsem pa njegovo nenavadno razvrščanje držav in njihovih svobodnih državljanov v kategorije z nižjo in višjo politično kulturo, hujša deviacija od teh principov,” je zapisano v izjavi, ki so jo podpisali predsednik sklada Drago Demšar, Janez Bernik, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Janko Kos, Lojze Lebič, Primož Simoniti, Jože Snoj, Marjan Strojan in Dane Zajc.

Junija 2004 se je Jančar podpisal pod pismo Zbora za republiko – jasno, bil je čas tik pred volitvami:

Zato je treba po mnenju podpisnikov zavarovati prostor trezne, strpne in uravnovešene politične razprave. Zato predlagajo, da bi ta cilj dosegli z Zborom za republiko, ki bi povezal vse ljudi dobre volje in demokratičnega, državotvornega prepričanja iz vseh strank in zunaj njih.” Kljub napisani odprtosti pa so podpisniki že v naslednjem stavku napovedali, da je namen Zbora za republiko omejen le na sodelujoče stranke, cilj pa so jesenske volitve: “V letošnjem volilnem letu bi se Zbor za republiko lahko razvil v zmagovito koalicijo državotvornih in demokratičnih strank.”
Pod besedilo so za prvopodpisanim Dimitrijem Ruplom v naslednjem vrstnem redu podpisani: Barbara Brezigar, Peter Jambrek, Niko Grafenauer, Janez Janša, Andrej Bajuk, DragoJančar, Tine Hribar, Boštjan Žekš, Frane Adam, Viktor Blažič, Drago Demšar, Tone Jerovšek in Lovro Šturm, Grega Virant, Matjaž Šinkovec, Ivan Štuhec, Dane Zajc, Aleksander Zorn, Ivo Urbančič, Ljubo Sirc, Vasko Simoniti, Andrej Rahten, Dean Komel, Matej Makarovič in Saša Slavec.

Ta kratek izbor bodi dovolj v dokazilo, da ne drži Jančarjeva trditev o tem, da ne podpisuje peticij, oziroma da jih je podpisoval le v davnih »nevarnih« časih. Katere vrste bogaboječnost, idolatrija ali preprosto politična lojalnost žene novinarje in pisatelje, da si tega ne upajo povedati na glas, pa je še bolj zanimivo vprašanje.

  • Share/Bookmark

The lady vanishes ali »Tetka je, tetke ni«

30.03.2012 ob 13:37

Včerajšnji prihod Erjavca v Maribor si bomo zapomnili po ekspresnem spreminjanju mnenja o stricih in tetkah iz ozadja. Logično, kaj pa hodi v toto mesto, ki ga v celoti obvladujejo mračne sile.

V dnevniku POP TV so ob 19.00 uri začeli z udarno vestjo o Erjavčevi tezi, da so se proti njegovemu DeSUSu zarotili sivi strici in enako sive tetke, predvsem z ljubljanskega Magistrata. Kasneje so mediji poročali:

Pozitivna Slovenija o stricih z Magistrata: Erjavec po stari navadi krivdo vali na druge

Sivi strici krivi za težave v Desusu

Toda že čez deset minut so včeraj na nacionalnem dnevniku poročali, da si je Erjavec premislil. Če je najprej ponudil teorijo zarote, češ nekdo nas želi s Simčičem porušiti, čeprav je poslanec nedolžen (pa tako lepe ocene je prejel na fakulteti), a mu ne bo uspelo, cilj stricev in tet je zrušiti vlado… in če je v zgornjem videu o Simčičevem ponarejenem spričevalu še zatrjeval: »V tem trenutku nihče ni tega dokazal« in »Tudi drugi so končali šolo in pridobili tako spričevalo«, so ob izteku dnevnika že ugotavljali, da Erjavec čvrsto ostaja na čelu stranke in da se bo »pogovoril« s poslancem. In se mu zahvalil za sodelovanje.

Erjavec je torej popoldan začel s teorijo »strici in tete iz ozadja«, ki se jim bo uprl, nato pa je mračne sile do konca dnevnika že zanikal. Petnajst minut je dovolj, da si premisli. Še dobro, da tega nihče od medijev ni problematiziral.

Tako nekredibilnega politika, kot je slovenski zunanji minister, res težko srečaš. Tako vodljive medije, ki jih ne samo ne znajo kaznovati za nekredibilnost, temveč je niti ne opazijo, pa tudi.

  • Share/Bookmark

Tete iz ozadja, da strici ne bodo preveč osamljeni

30.03.2012 ob 13:36

25. januarja letos sem priložnostno evidentiral »stričke iz ozadja« in napisal spodnje. Referendum je bil zavrnjen, zato so se tem zdaj pridružile še tete… Tete iz ozadja. Bizarna in entropična slovenska medijska krajina je od danes bogatejša za novo fantazmatsko konstrukcijo. Današnja delna bera istega novoreka psihopolitikov paranoje in njihovih medijskih postreščkov:

Mož, ki trenutno ruši Erjavca, je zaupnik tete iz ozadja Mateje Kožuh Novak

Erjavec je uspel odbiti napad botrov iz ozadja, kongresa DeSUS ne bo

»Strici iz ozadja« hočejo zamenjati predsednika DeSUS Karla Erjavca

Gorenak: Strici iz ozadja minirajo Erjavca

Ponavljam…

Je še kakšen izraz, ko bolje identificira paranoidni novorek ob zrušitvi zmagovalca volitev 4. decembra? Ni ga, to so strici ali strički iz ozadja. Spodaj so zadetki pod iskalnikom novic na www.najdi.si.

Danes

Tomšič: Opcija, ki jo pooseblja Janković, nima zaupanja zahodnih držav

RTV Slovenija – pred 5 urami

Pokazalo se je, da Janković ni kakšen poseben “car”, za kakršnega ga imajo njegovi privrženci, ampak še ena izmed figur, ki so jo “strici iz ozadja” po uporabi namenili zavreči, je dejal Tomšič.

23.01.2012

Težava z nami ste vi!

Finance – pred 1 dnevom, 12 urami

Spoštovani predsednik Türk, priznajte na glas: za vas in za sive strice iz ozadja so bile predčasne volitve instrument pokoritve levice in ustavljanja SDS. To, da ta država nevzdržno drsi v stečaj in da je nujno…

22.01.2012

Janševi bratranci

Finance – pred 2 dnevoma, 17 urami

Če ima Zoran Janković strice v ozadju, ali ima Janez Janša bratrance?

21.01.2012

Komentar tedna: Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 4 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

19.01.2012

Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 5 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

18.01.2012

Vse za oblast

Politikis – pred 6 dnevi

Piše: Kristijan Ploj, profesor Dogodki in dvomi, ki so spremljali (ne)izvolitev Zorana Jankovića za mandatarja v DZ, lahko pomenijo le eno – boj za oblast za vsako ceno. Kupovanje poslanskih glasov, slepo vztrajanje predsednika…

15.01.2012

(Hiti tedna) Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver,…

Finance – pred 9 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

12.01.2012

Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver, Arhar, Zakrajšek…

Finance – pred 12 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

11.01.2012

V primežu medijev in stricev iz ozadja

Demokracija – pred 14 dnevi

Mariborski župan Franc Kangler je v zadnjih letih večkrat na udaru mariborskega Večera. Nazadnje se mu je to zgodilo prejšnji četrtek, ko se je z naslovnice omenjenega časnika bliskal na videz smešen naslov »Vedeževalka…

10.01.2012

Nervoza stricev iz ozadja

Drugi svet – pred 15 dnevi

Nedeljske Dražgoše in nekateri drugi dogodki kažejo, da nervoza stricev, ki so lansirali projekt Janković, vse bolj narašča. Stanovnikovo gromenje o hlapcih in fantomskih koalicijah Virantovim verjetno ni pomagalo pri…

08.01.2012

Če bo Janković postal premier, bo pozabil na zaveze in ne bo več…

Reporter – pred 16 dnevi

Kučanov nastop v praznični oddaji na nacionalni televiziji je bil politikantski, dejansko jo je zlorabil za agitiranje za svojega kandidata, je prepričan politični analitik dr. Matevž Tomšič. Po prepričanju Tomšiča…

02.01.2012

Strici iz ozadja stiskajo Viranta

Reporter – pred 22 dnevi

Virantovi najožji sodelavci bi raje izbrali koalicijo 52 kot Jankovićevo vlado, a »strici izozadja« jim tega ne pustijo.

29.12.2011

Kršinar: Kučan je zbijal avtoriteto Pahorju, imeli so ga za cepca

Reporter – pred 27 dnevi

Zmaga Zorana Jankovića s stranko, ustanivljeno dva meseca pred volitvami, se v normalni demokraciji ne bi mogla zgoditi, je novinar revije Reporter Igor Kršinar za Radio Ognjišče komentiral najodmevnejši politični…

22.12.2011

Kolektivno vodstvo s stricem na čelu

Večer – pred 34 dnevi

Kim Jong Unu bo pri vodenju države pomagal njegov vplivni stric Jang Song Thaekom. 65-letni Jang Song Thaekom, ki je sicer namestnik šefa narodnega obrambnega komiteja, je zet pokojnega ljubljenega vodje, saj je poročen s…

20.12.2011

Andrej Magajna: Čudim se, da ima bivši partijski šef še vedno takšen vpliv!

Politikis – pred 35 dnevi

“Čudim se, da ima bivši partijski šef, še vedno tako grozljiv in močen vpliv!” je danes na srečanju manjših izvenparlamentarnih strank povedal nekdanji poslanec SD Andrej Magajna. Magajna je še dejal, da so te volitve…

14.12.2011

Kučanova vlada

Drugi svet – pred 42 dnevi

Volitve, katerih stric ali boter izplena je Milan Kučan, so mimo, videti je, da bo Zoran Janković brez večjih problemov sestavil koalicijo, ki bo po mnenju Ferda Stergarja st.

Dopisani P.S.

Priletelo kot osrednja vest nekaj ur po moji objavi (17:14), potrdilo osnovno tezo in se razlezlo na vse medijske konce in kraje:

Strici iz ozadja bodo skušali vladati še naprej, kot se je to dogajalo v zadnjih letih, je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal predsednik SDS Janez Janša. To po njegovem nakazujejo tudi napadi na vlado, ki še nastala ni, v zadnjih dneh.

  • Share/Bookmark

Kaj zanima študente novinarstva v zaključnih delih?

30.03.2012 ob 13:34

Že dlje časa opažam, da v Sloveniji ne obstaja omembe vredna produkcija diplomskih del, ki bi se ukvarjale z empirijo slovenskega novinarskega vsakdana. Zelo veliko je diskurzivne analize in tehnik poročanja, toda še zlasti pogrešam elaboracijo kršitev novinarskega kodeksa in profesionalnih standardov – popolna luknja. Ker je ta trend nekaj, kar je mogoče zlahka oceniti za obdobje najmanj enega desetletja, je glede na akutni manko kakršnih koli razprav o profesionalnih zdrsih, politično-kapitalskem obvladovanju medijev in njihovi direktni politizaciji takšno stanje že skorajda simptomalno. Nekaj podobnega ugotavlja sociolog Gorazd Kovačič za produkcijo diplomskih del na FDV – bolj s poudarkom na socialnem momentu in nepripravljenosti študentov novinarstva na razredni boj, kot temu pravi. No, moja spoznanja so bolj dramatična in ne zadevajo samo ekonomsko podstat novinarjev, temveč njim najbolj lastno materijo ali naravo njihovega dela, novinarski posel v njegovi smiselnosti sledenja etičnim in profesionalnim ciljem. Kovačič pravi:

Iz vseh teh podatkov lahko sklenemo, da so se študentje, ki so pisali zaključne naloge s področja novinarstva in medijev, od konca 90. let dalje postopno preusmerjali od nevtralnih h kritičnim temam, vendar pri tem prednjačita kulturna oz. diskurzivna kritika (uperjena zlasti zoper izključevanje manjšin in zoper potrošništvo na področju telesa) in etična kritika (zagovor zasebnosti in diskretne obravnave občutljivih tem) novinarske produkcije. Precej manj je kritike ekonomskih in političnih pogojev novinarskega dela in še ta je večinoma posredna, saj se osredotoča na institucionalno ureditev. Eksplicitnih raziskav pritiskov na novinarje je zelo malo. Prekarnost in z njo povezani pritiski na novinarje so pojav, ki je, sodeč po izboru tem študentskih zaključnih nalog, v času študija novinarstva na FDV komajda predmet študijske pozornosti.

Nabor tem diplomskih in magistrskih del ter doktorskih disertacij študentov novinarstva kaže, katere vidike novinarske stroke in poklicnega življenja poudarja študij novinarstva. Ta nabor lahko interpretiramo takole. Študij novinarstva bodoče poklicne novinarje usposablja za dobre obrtne delavce, ki poznajo pravila posameznih novinarskih žanrov, zvrsti in stilov. Ozavešča jih o politično (ne)korektni govorici in predsodkih ter marketinških konstruktih, ki lahko okužijo novinarske produkte. Poudarja pomen etičnega samoomejevanja pri javnem poročanju o moralno občutljivih temah. Nabor najpogostejših fokusnih skupin, s katerimi se ukvarjajo diskurzivno in etično kritične študentske naloge (standardni seznam manjšin, šibkejših skupin in intimnih praks), kaže na močan vpliv vladajoče liberalne ideologije, katere ključna moralna imperativa sta nasprotovanje diskriminaciji in spoštovanje zasebnosti. Razredna razmerja gospostva, v katera so vpeti novinarji v praksi, pa so, kot kaže, med študijem novinarstva obrobna tema. Tipični profil novinarja, vzgojenega na FDV, je torej naslednji: je obrtno dobro podkovan in liberalno ideološko ozaveščen, razredno pa povsem neosveščen.

Ko takšni delovno marljivi in ideološko naivni nadebudneži prestopijo iz fakultetne »vate« v kruto realnost trga novinarske delovne sile, kjer kraljujejo koncentracija nereguliranega medijskega kapitala, odvisnost medijskih podjetij in delavcev od premožnih naročnikov oglasov in prikritih oglasov, prekarne zaposlitve in mizerna cena delovne sile, se razredno dezorientirani posvetijo individualnemu boju za preživetje iz dneva v dan. V eksistenčni stiski še težje kot med študijem razvijejo sociološko imaginacijo. Dejavna razredna politika je tako stvar peščice osamljenih profesionalnih sindikalistov.

Fakultetni študijski proces novinarjev ne usposablja za razredni boj, zato pa visok vpis na fakulteto mest botruje nižanju cene njihovega dela. Če FDV ni sposobna razredno ozavestiti svojih diplomantov novinarstva in jih pripraviti na razredni boj, ki jih čaka v njihovi panogi, bi nemara lahko olajšala njihov razredni oz. tržni položaj vsaj s tem, da bi jih na leto proizvajala manj in bi s tem cena novinarskega dela narasla zaradi nezasičenosti trga novinarske delovne sile.

Lepo poantirano interpretacijo istega članka podaja Lenart Kučić v lanski decembrski kolumni Dela:

Zadnji dve desetletji kažeta, da slovenski novinarji niso bili dobri vrvohodci. Niso vedeli, kaj početi z medijsko lastnino, ki jim jo je prineslo lastninjenje. Ni jih motila prepletenost medijskih podjetij z državo in koncentracija lastništva v rokah maloštevilnih, večinoma problematičnih medijskih lastnikov. Niso razumeli, da ima komercialna medijska industrija drugačna pravila od nekdanjih državnih medijskih podjetij, ki so zaposlovala družbenopolitične delavce. Niso spremljali trendov na zahodnih medijskih trgih, ki so opozarjali, da so lahko pritiski kapitala za novinarsko avtonomijo enako nevarni kot pritiski politike.

Redno zaposleni novinarji velikih ljubljanskih medijskih hiš v slabo plačanih honorarcih in regionalnih kolegih niso prepoznali lastne prihodnosti. Uredniki niso videli, da jih izpolnjevanje vsiljenih načel uravnoteženosti ponižuje v uradnike, ki s štoparicami in ravnili merijo medijski pluralizem – koliko sekund in kvadratnih centimetrov papirja so namenili posamezni politični stranki. Nekateri novinarji so celo ponotranjili strankarske delitve, ki so postale neločljivo prepletene z njihovim delom. Zato so (p)ostali novinarji zelo razpršena družbena skupina, ki ne zmore prepoznati svojih skupnih interesov, identitete in nasprotnikov.

Opazovalci slovenskega medijskega prostora so iskali različne razlage za to razpršenost – od pomanjkanja novinarske tradicije in splošne državljanske zavesti do običajnih (domnevnih) „slovenskostnih” značajskih potez: upogljivosti, privoščljivosti in zaprtosti. V zadnji številki revije Medijska preža pa se je sociolog Gorazd Kovačič vprašal nekaj drugega: je za družbeno in razredno zmedenost novinarjev morda kriva tudi njihova izobrazba?

svoji raziskavi je ugotavljal, kakšne so bile teme zaključnih nalog (diplom, magisterijev in doktoratov) na temo novinarstva in medijev, ki so jih od leta 1990 zagovarjali študenti Fakultete za družbene vede (FDV). Zanimalo ga je, koliko avtorjev se je ukvarjalo s tistimi sodobnimi ekonomskimi in političnimi problemi novinarskega in medijskega polja, ki najbolj pereče določajo pogoje in možnosti za delo novinarjev: razredni položaj novinarjev, lastništvo medijev, vplivi medijskih lastnikov in financerjev, pritiski politikov in medijska politika.

Ko je analiziral podatke, je ugotovil, da so študente večinoma zanimale obrtne teme (novinarski žanri, študije primerov …), analiza medijskih reprezentacij in diskurzov (oglaševanje, zastopanost manjšin …) ter novinarska etika. Njihove naloge so od začetka devetdesetih let postajale bolj kritične ali problemske, vendar med njimi prevladuje kulturna kritika in kritika diskurza (izključevanje manjšin, potrošništvo na področju telesa) ter etična kritika (zagovor zasebnosti in diskretne obravnave občutljivih tem). Kritike ekonomskih in političnih pogojev novinarskega dela so zelo redke in večinoma posredne (raziskav pritiskov skoraj ni), prav tako so se študentje izjemno redko dotikali vprašanja prekarnosti.

  • Share/Bookmark

S kakšnimi argumenti se brani Kernstocka?

28.03.2012 ob 14:06

Reuters je lanskega julija poročal, da je avstrijsko mesto Braunau, sicer rojstni kraj Adolfa Hitlerja, preventivno preklicalo njegovo častno občanstvo, čeprav mu zelo verjetno sploh nikoli ni bilo podeljeno:

(Reuters) – The Austrian town of Braunau, Adolf Hitler’s birthplace, has revoked the Nazi dictator’s honorary citizenship — even if he never actually was awarded one.

V Mariboru imamo nasprotno težavo. Ottokarju Kernstocku je bilo sicer občanstvo podeljeno, vendar ne moremo najti pametnih razlogov, da se mu odvzame – po tistem ko se je takšna ideja lani pojavila v nekaterih avstrijskih mestih. Bolj kot privlačnost zahteve ali predloga, da se mu odvzame naslov, me zanima medijska prezentacija zgodbe in argumenti, ki se navajajo proti odvzemu.

Sam sem o primeru Kernstock v tej luči zelo podrobno pisal:

Nacistični poet in častni občani Maribora

Ko časopis Večer brani nacističnega pesnika Kernstocka

Kernstock: sramota za Maribor, sramota za Večer

Včeraj se je na Večerovo pisanje odzval tudi novinar Dnevnika. Kot je videti, so namreč vsa moja predvidevanja o načrtni cenzuri mariborskega časopisa bila točna. Ogledal sem si in poskušal bom našteti vse bistvene argumente, ki so jih Večerovi novinarji z zamudo ponudili bralcem, da bi obranili mariborskega nacističnega pesnika oziroma njegov nespremenjeni status častnega občana. K temu me je navedla predvsem njihova nenavadna količina,  premo sorazmerna z njihovo dramatično šibkostjo: več jih je, slabši so. In treba je jasno povedati, da so ponudili le argumente v bran Kernstocku in prav nobenega proti, pa še to z enoinpolmesečno zamudo po tistem, ko je njegovo »čaščenje« problematiziral ljubljanski Dnevnik (prvič 17. februarja 2012).

Reakcija Večera je bila nesporno defenzivna, poenotena in premišljeno takšna. Dopuščen ni bil noben dvom, drugačno stališče ali razprava »pro et contra«, koncipirana je bila kot izraz nelagodja, odvečnosti in malodane kot polemika s časnikom Dnevnik, ki se je menda nizkotno spustil na raven produkcije »novinarskih rac«, kot se je izrazil Tone Partljič. Naveden ni bil noben razlog, kaj točno bi sledilo, če bi avtorju himne kljukastemu križu odvzeli naslov. Skratka: celo če bi spodaj našteti argumenti bili vsi do zadnjega tehtni, je cenzurno in zapoznelo reagiranje Večera nadve sumljivo in sporno. Torej k trditvam:

A. Argument iz instrumentalizacije zgodovine in izrabljanja antinacizma

Zahteva po odvzemu častnega občanstva Kernstocku je »instrumentalizacija zgodovine in izrabljanje antinacizma za današnje cilje«. (Melita Forstnerič Hajnšek)

B. Argument iz odsotnosti identifikacije s Kernstockom

»Danes nihče ne časti niti se ne identificira z njegovim delom.« (Melita Forstnerič Hajnšek)

C. Argument iz netolerantnosti sedanje družbe

»Delovanje častnega občana Kernstocka zagotovo ni bilo častno, je pa pomenilo politiko časa, v katerem je naslov dobil. Sedanje obračunavanje s takšnimi nazivi bi bilo zrcalo (ne)tolerantnosti sedanje družbe, nas samih.« (Rudi Moge)

D. Argument iz čaščenja zgodovinskih osebnosti

»Tudi Juliju Cezarju, ki je v svojih bitkah pobil ogromno ljudi, so postavljali slavoloke, pa jih zdaj ne rušimo!« (Rudi Moge)

E. Argument iz zapoznele aktualnosti razprav o Kernstocku

»Ottokarja Kernstocka kot najhujši možni derivat izgubljene nemške prevlade v mestu je Jančar v esejih popisal že dolgo pred aktualnimi novinarskimi odkrivanji, zdaj pa je nemško publiko povabil na razstavo Nemci v Mariboru v (prvotno nemško) Veliko kavarno.«  (Petra Vidali)

F. Argument proti črnobelemu moraliziranju o preteklosti

»Tako včerajšnji heroji postanejo zločinci in nasprotno, zločinci junaki današnjega dne. Črnobelo slikanje pa je navadno prikladno za moraliziranje, a v popolnem nasprotju z resnicoljubnostjo. Preteklost je namreč vedno bolj kompleksna.«  (Božidar Jezernik)

G. Argument proti retuširanju zgodovine iz političnih nagibov

»Orwel v svojem romanu 1984 zapiše, da “retuširanje” nikoli ne poteka v vakuumu in motivi so vedno politični.« (Urška Kereži)

H. Argument iz tega, da Slovenija ni pravna naslednica Avstro-Ogrske in Kernstocku ne more odvzeti občanstva

»Kernstock ni bil nikoli častni občan mesta Maribora, kakor pravi, saj ga 1908 kajpada še ni bilo, ampak je šlo za Marburg an der Drau v neki drugi državi. Današnja Avstrija je pravna naslednica tiste države, ki ga je izvolila za častnega občana Maribora in Dunaja in samo ona ga je lahko izbrisala na svojem ozemlju v Avstriji. Na Slovenskem ga ne more zbrisati s seznama, ker nima te pravice. Slovenci pa prav tako ne, saj ga nismo izbrali in nismo pravni nasledniki Avstro-Ogrske.« (Tone Partljič)

I. Argument iz nedopustnosti spreminjanja zgodovine

»Eni so na žalost opevali polmesec, drugi kljukasti križ, tretji zvezdo. Za sto let nazaj brisati zdaj ene, potem druge in celo tretje se mi zdi spreminjanje ali prikrivanje zgodovine.« (Tone Partljič)

Zelo, zelo kratki komentarji na zgornje.

Ad A. Razumem lahko le kot insinuacijsko utemeljitev, ki predpostavlja, da zagovornike odvzema častnega občanstva vodijo politični cilji, pri čemer instrumentalizirajo antinacistična čustva. Če prav razumem, se pri tem misli na »napad« na mariborskega župana. Toda takšna insinuacija je nevzdržna kot insinuacija, dokler zanjo (oz. za trditev) niso navedena ustrezna dokazila. S takim argumentom lahko insinuirano vzvratno – kaj pa, če nekdo ščiti mariborskega župana pred očitki?

Ad B. Argument iz odsotnosti identifikacije s Kernstockom je navzlic svoji empirični enostavnosti relativno prepričljiv in eden boljših. Vendar je lahko je ponujen kot utemeljitev trenutnega neizbrisa častnega občanstva, ne pa tudi trajnega – nobenih zagotovil ni, da v nekem drugem času Kernstock ne bi ali bo postal bolj identifikabilen lik čaščenja npr. nacistov.

Ad C. Eden najslabših možnih argumentov, ki predpostavi, da je sleherno vrednotenje zgodovine netolerantno početje – se pravi, da je treba zgodovino in osebnosti iz nje pustiti pri miru, jih ne problematizirati in ocenjevati, vse to je za avtorja vobče nedopustno in netolerantno, s tem pa diskreditira nas same. V svoji posplošitvi nevzdržna misel.

Ad D. Iz tega, da častimo zgodovinske osebnosti zaradi ravnanja X, še ne sledi, da jih moramo častiti navzlic njihovemu ravnanju Y in spregledati ta Y. Vse normalne razprave o čaščenju zgodovinskih osebnosti vsebujejo tehtanje X proti Y, avtor pa predpostavi, da je za čaščenje dovolj že X in da ta dovoljuje spregled Y.

Ad E. Če je Drago Jančar nekoč pisal o Kernstocku, iz tega še ne sledi, da današnja razprava o njegovem častnem občanstvu ni smiselna. Intenca razprav ni v pisanju o Kernstocku kar tako, temveč sta tema in problem definirana: naj ostane častni občan ali ne?

Ad F. Eden najbolj neznosnih in tudi nevarnih argumentov. Kernstock naj ostane častni občan, ker ne smemo zapasti črnobelemu moraliziranju? To je še en petitio principii – avtor predpostavi, da je na delu moraliziranje, namesto da bi ga dokazal. S tem argumentom lahko relativiziramo sleherno zgodovinsko dogajanje – namesto da bi pokazali, kaj tvori in v čem da je moraliziranje.

Ad G. Argument iz retuširanja zgodovine je podoben prejšnjemu in prvemu naštetemu, toda pozabi navesti, kdo naj bi imel željo politično retuširati zgodovino in zakaj? Če predpostavimo, da je Kernstock pesniška ikona nacistov, mar ni neokusno trditi, da obstajajo politični razlogi za problematizacijo njegove osebnosti in dela?

Ad H. Podelitev ali odvzem časnega občanstva sta zanesljivo simbolično dejanje. V ničemer nista odvisna od pravnega nasledstva neke države in nista v ničemer regulirana z mednarodno zakonodajo (si domišljam trditi). Tak argument je skoraj zanesljivo pravno nevzdržen in smešen, za popolno zanesljivost pa je treba vprašati pravnike.

Ad I. Argument iz spreminjanja zgodovine je povsem neartikuliran – iz tega, da se nekomu vzame častno občanstvo, še ne sledi nobena intenca po brisanju česarkoli, zgolj sprememba okvirja vrednotenja zgodovine. Iz istega razloga nikoli ne bi smeli odvzeti častnega občanstva npr. Hitlerju.

Številni zgoraj našteti argumenti proti spreminjanju zgodovine bi bili uporabni tudi v spodnjih ilustrativnih primerih. Odstranjevanje kipov Huseina, Gadafija in Stalina, preimenovanja ulic, odvzem slehernih časti  je v skladu z večerovsko argumentacijo, mutatis mutandis, nesprejemljivo početje.

  • Share/Bookmark

Urednikovanje na Večeru

28.03.2012 ob 14:05

Delo, 26. marec 2012.

Dan, ko urednika ni bilo v službi, in naslovnica.

  • Share/Bookmark

Moja dežela Breivikov, Fritzlov in Trobcev

21.03.2012 ob 16:32

No, Večer nam danes tik pred referendumom o družinskem zakoniku v premislek ponuja še argumentum ad Hitlerum. Da ne bi slučajno glasovali za. V času, ko je politična satira na temo homofobije cenzurirana, nam mainstreamovski mediji na isto temo servirajo kvaziznanstvena strašila o serijskih morilcih (sklicevanje na negativne posledice), ki bodo začeli vandrati naokoli krvavih rok, če sprejmemo zakonik:

Obstaja pa še drugo mnenje: družinski zakonik je korak v brezno, iz katerega se bo družba lahko začela pobirati šele, ko bodo strokovnjaki, politiki in ideologi družno ugotovili, da je treba rehabilitirati primarno, tradicionalno družino. Serijski morilci so najbolj proučevana klientela ljudi. Gre za psiho- oziroma sociopate, ki so, kot kažejo statistične analize in raziskave, nastali v otroštvu, v razdrti oziroma v “psihopatski” primarni družini. “Preveč slabo” mamo mora pri vzgoji otrok korigirati “dovolj dober” oče. Če bi harmonična družina z ljubečima (nasprotispolnima) staršema funkcionirala, če bi imel oče (spet) avtoriteto, bi otroci v dobo odraslosti vstopali kot moralno razsodni moški… Ko bo psiho stroka upala na glas povedati, zakaj je Breivik postal psiho-/sociopat, zakaj je Fritzl postal incestuozni spolni iztirjenec, zakaj je Trobec postal serijski morilec, ko bodo v zapor romali tudi starši teh “pankrtov”, bo družinska zakonodaja čisto drugačna.

Skratka, v časniku nam sugerirajo, da smo na poti v brezno novih in novih Breivikov, Fritzlov in Trobcev, če bomo glasovali narobe. Toda lahko bi bilo še huje. Če sprejmemo zakonik, bomo Slovenci spet končno prvi, tlakovali bomo pot ne le v brezno, temveč v končni propad in izumiranje družbe in človeštva. Morda kot primordialni prededipalci podalpske vrste s poudarjeno spodnjo čeljustjo pridemo v Guinnessovo knjigo rekordov v prestižno rubriko »prvi in zadnji slovenski zakon, ki je uspel uničiti človeštvo in Slovence skupaj z njimi«:

Musek: Družinski zakonik vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva

Z obveznim pripisom: naročnike nove edicije Guinnessove knjige rekordov obveščamo, da jim bomo vrnili vplačani denar, ker tiskanje naslednje izdaje iz tehničnih družinskih razlogov odpade.

Čestitke vsem, ki nas še pravočasno profesionalno obveščajo pred ultimativno kataklizmo.

  • Share/Bookmark

Protivladna religija in druge Petkove izjave

21.03.2012 ob 16:31

Vesel sem lahko, če pri časopisu Dnevnik berejo moj blog. Podobnost med tem zapisom in spodnjim je zgolj naključna.

Zbrane izjave Mira Petka o nekaterih slovenskih medijih

Slovenija - sreda, 21.03.2012 11:06 Tekst: (tp)

LJUBLJANA - Pred skoraj tednom dni je na položaju direktorja direktorata za medije vlada zamenjala direktorja Vojka Stoparja in tja za vršilca dolžnosti imenovala Mira Petka, poslanca SDS in nekdanjega novinarja Večera. Novega delovnega mesta se je razveselil, saj bo, če lahko rečemo, združil dve ljubezni – bo javni uslužbenec in se bo ukvarjal z mediji.

Miro Petek je novinarske vrste za politiko zamenjal kmalu po napadu, v katerem sta pred njegovo domačo hišo v Mežici z njim fizično obračunala dva storilca. Svoje udejstvovanje v politiki ni hotel izrabiti za reševanje svojega primera, je pa videl hud primanjkljaj v slovenskem pravosodju.

Na položaju v.d. direktorja direktorata za medije napoveduje spremembo medijske zakonodaje, pri čemer obljublja, da bo usklajevana z vsemi, ki se jih dotika. “Naredil bom vse, da bo vlada predlagala takšno zakonodajo, da bo v državnem zboru ‘šla skozi’ in ne bo deležna presoje na referendumu,” je za Delo obljubil Petek.

Kako bo potekalo “usklajevanje z vsemi” zaenkrat še ni jasno, so pa na spletu dostopne številne Petkove izjave, ki namigujejo, kako zna potekati sprememba medijske zakonodaje.

Protivladna drža kot religija

“Protivladna drža (je) prevladujoča religija, modni dodatek k javni podobi večine slovenskih medijev, premnogoterih novinarjev in publicistov. Opozicija si je skupaj z bučnimi medijskimi nastopi zadala nalogo, kako to vlado narediti povsem nepopularno in ji ustrezno zmanjšati ugled in priljubljenosti, k temu so spretno vključili tudi javnomnenjske raziskave.” Miro Petek na portalu ZPS.si v članku z naslovom Mediji in novinarji med politiko in kapitalom.

Peticija je primer politizacije

“Peticija, ki jo je podpisalo 570 novinarjev, je tipičen primer politizacije. Mnogo slovenskih novinarjev vidi svoje poslanstvo v tem, da hočejo delati politiko, jo ustvarjati, ne pa o politiki in politikih poročati in oboje komentirati. Če hočejo delati politiko, potem so temu namenjene volitve. Kolikor prej se bo slovenski novinar znebil relikta družbenopolitičnega delavca, tem boljše bo. ” Miro Petek za Večer, 1. marca 2008.

O licenciranju novinarjev

“V Sloveniji novinarji nimajo licence, kar bi bilo po mojem prepričanju zelo dobro.” Miro Petek na zadnji nujni seji parlamentarnega odbora za kulturo, šolstvo in šport, ki ga je vodil Branko Grims, 4. januarja 2008.

Dr. Marko Milosavljevič s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede je za Mladino, 4. januarja 2008, opozoril, da “licenciranje novinarjev v svetu velja za zelo sporno obliko urejanja novinarskih odnosov, saj pušča veliko prostora za različne, tudi politične pritiske na novinarje. Tako licenciranje poznajo predvsem v državah z omejeno svobodo govora, recimo v državah Južne Amerike, v Evropi pa tega ne poznamo.”

O Mladini

“Slovenski utrip: Zaupanje v Mladino je zelo nizko. Razumljivo, lažnivcem ne verjamemo, tudi če kdaj govorijo resnico.” Miro Petek na Twitterju, 2. novembra 2011.

“Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!” Miro Petek v odgovoruUrošu Urbaniji na tvit, da Mladina raziskuje njegove sorodstvene povezane, 8. novembra 2011.

O brezplačnikih

“No, po vsebini je Mladina na ravni brezplačnikov.” Miro Petek v odzivu na komentar uporabnika, da Mladina ni brezplačnik , ki pod tržno ceno reklamira SDS, 2. novembra 2011.

O (Nedeljskem) Dnevniku

“Že dolgo ne berem pritlikavih moralnih novinarskih pohabljencev.” Miro Petek v odzivu na vprašanje uporabnika, ali je kdo prebral članek, v katerem je omenjen tudi Miro Petek, 23. februarja 2012.

  • Share/Bookmark

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

19.03.2012 ob 10:46

Intervju z Mirom Petkom, vodjem direktorata za medije

Miro Petek, najprej čestitke k vašemu imenovanju na mesto direktorja direktorata za medije, želim vam veliko uspeha. Postali ste prvoodgovorna oseba za stanje medijev v državi. Če prav razumem, nimate posebnega zaupanja v nekatere med njimi, kar bo verjetno odločilno pri razdeljevanju denarja in spremembah medijske zakonodaje. Znano je, da se zgražate nad Mladino.

Zaupanje v Mladino je zelo nizko. Razumljivo, lažnivcem ne verjamemo, tudi če kdaj govorijo resnico.

Da so Mladinini novinarji lažnivci? Spomnim se, da je pred leti vaš predsednik vlade jezno izjavil, da je to nizkonakladna revija in ji zmanjševal pomen. Kaj pa menite o političnih brezplačnikih?

No, po vsebini je Mladina na ravni brezplačnikov.

Mislite na politične propagandne brezplačnike vaše stranke SDS? V čim so torej ti boljši? Katere medije pa prebirate, morda Dnevnik in njegove edicije?

Že dolgo ne berem pritlikavih moralnih novinarskih pohabljencev.

Da je tako hudo, pritlikavi pohabljenci? Gospod Petek, to so ostre besede, ni to zelo ostra sovražna označba? Vidim, da boste imeli na direktoratu zelo veliko dela, boste vpeljali tudi center za rehabilitacijo? Ko smo že pri delu, kaj pa menite o časopisu Delo? Znate z njim misliti širše?

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.

Ne morem verjeti, pravite, da je časnik Delo uradni list tranzicijske levice. In da ga nihče ne bere. Bo to vaš novi izziv pri spreminjanju medijske zakonodaje? Kaj pa je narobe s temami v Delu?

Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!

Oprostite, g. Petek, upam, da tega najinega pogovora kdo ne bo razumel kot vašega vmešavanja v avtonomijo časopisne hiše. Kako pa bi ocenili bunkerje v časopisu Večer, ki so nastali zaradi uredniške politike pod taktirko »vašega« Janeza Janše? Ste lahko malce manj kratkobesedni v odgovoru?

Cenzura seveda je problem. Odkar obstaja novinarstvo, obstaja tudi vprašanje cenzure in samocenzure. O cenzuri je seveda treba govoriti in jo obsoditi, ampak cenzuro moramo ločiti od tistih tekstov, ki so po uredniški presoji tako zanič, da jih ni mogoče objaviti. Avtorji, ki pišejo slabe tekste, ne morejo teh tekstov in sami sebe promovirati pod zastavo cenzure.

Razumem. Želite povedati, da so pod Rancem postali članki zelo zanič in da ni bilo drugega ukrepa. Kaj pa peticija 571 novinarjev, ki je obsodila pritiske in cenzuro predsednika vlade?

Ta peticija je tipičen primer politizacije. Mnogo slovenskih novinarjev vidi svoje poslanstvo v tem, da hočejo delati politiko, jo ustvarjati, ne pa o politiki in politikih poročati in oboje komentirati. Če hočejo delati politiko, potem so temu namenjene volitve. Kolikor prej se bo slovenski novinar znebil relikta družbenopolitičnega delavca, tem boljše bo.

G. Petek, če prav razumem, boste prevzgajali novinarje, da ne bodo več družbenopolitični delavci. Hvala vam za ta kratek pogovor.

Post scriptum. Če je kdo pomislil, da bodo novinarski cehi protestirali, da bo to storila stroka ali da so besede direktorja direktorata za medije v tem intervjuju izmišljene, se v vsem tem krepko moti. Čisto vse njegove besede do zadnje so resnične in javno zapisane ali izrečene, hkrati pa je točna njihova referenca,  se pravi referirajo točno na kontekst (medij), ki je omenjen! Dobrodošli v somrak medijske avtonomije 2.0.

  • Share/Bookmark

Kufri so v pogledu, ki vidi kufre

19.03.2012 ob 10:45

»Najbolj oblegani ekonomist v državi«, je dejala Tanja Gobec v tem Utripu.

In ko so Rada Pezdirja oblegali v Pogledih Slovenije nekaj dni nazaj, je na vprašanje, zakaj je prišel s zgodbo o parazitih v medije, pojasnil:

Ravno zaradi tega, ker sem imel polhn kufr tega, da se vedno govori, ko se kamere izključijo, v javnosti pa ne.

Imeti poln kufr je tu zanimiva metafora, ki se je dobesedno opredmetila v tej razpravi o polnih kufrih, npr. že v naslovih časopisov:

Sezona “polnih kufrov”: Pezdir napovedal razkrivanje, pomagal bo tudi NPU

In v tem je problem, poln kufr je dobesedno v pogledu, ki vidi polne kufre. Ki jih čuti. Ki ima poln kufr. Quod erat demonstrandum.

Težava je seveda v tem, da ima marsikdo med nami poln kufr česa. Ampak zaradi tega še ne vidi polnih kufrov in ne gnjavi cele Slovenije, tudi če celo ve, da ga bodo novinarke oblegale kot Georgea Clooneya. No, ampak naši novinarji to radi počnejo in so zadovoljni tudi z manjšim.

  • Share/Bookmark

Jaz vam povem, mračne sile so na delu!

19.03.2012 ob 10:44

Da jih malo jezik jeble, čeprav niso Duplčani? Na Zborih za republiko je vednozabavno in sproščeno. Verjetno eden od razlogov, zakaj ne oporekamo preveč, ko ta zbor modrecev tako zelo forsirajo mediji in sploh RTVS, npr. v tem Dnevniku.

Eden od razlogov za zabavnost Zbora je neverjetna absorbcijska moč (nezavednih) ideoloških reciklaž njegovih protagonistov. Karkoli diši po ortodoksni instant uporabni ideologiji, je nekje v zraku v obliki ideologema in se v danem trenutku ponuja kot dober ad hoc politični argument, vam bodo zborovalci nemudoma servirali kot miselni dosežek. Konkreten primer. Komaj je Pezdir uvedel novega paranoidnega sovražnika, parazit imenovanega, že se je Hubert Požarnik hudoval: »Nobenega več ni sram, če parazitira!«

Ampak mediji, sploh mariborski Večer, so Zboru za republiko naredili veliko krivico. Zelo po malem, časnik s težo pa sploh nič, že vse od novembra 2011 niso poročali, da je član sveta Zbora za republiko med zelo zanimivimi drugimi modreci postal tudi prečastiti mariborski župan. Pa bi morali, saj gre za pomembno in prestižno članstvo in nič manj imenitnega člana naše družbe. Zadnji nastop Kanglerja nekaj dni nazaj je bil nepozaben spontani doprinos k recikliranju prej omenjenega ideološkega duha, ki se je iz sproščenosti nevidno sprevrnil v paranojo:

Kangler: Strah me je živeti v tej državi
Iz občinstva je svoj prispevek podal tudi mariborski župan Franc Kangler. Ob varčevanju je izpostavil regionalno pravičnost – ne zdi se mu prav, da povprečen moški ”na drugi strani Trojan” živi od pet do sedem let manj kot na drugi strani kljub majhnosti države. Ocenil je tudi, da pravosodni sistem ne odraža polne pravičnosti – še več, stanje je tako, da ga je ”strah živeti v tej državi”, saj veljajo ”veljajo dvojni kriteriji”.

“Ko sem branil zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb v parlamentu, so mi porezali vse štiri gume na avtomobilu. Pred policijo. Pa ravno tisti dan kamere niso delovale. Vlomili so predsedniku države, parlamenta, poslancem, vsaj 18 takih vlomov je bilo. Mračne sile so na delu, pa naj se sliši še tako smešno,” je izjavil glede njegovih let v državnem zboru. Meni, da podobne težave čakajo tudi zdajšnjo vlado, če bo želela narediti pravni red in finančno disciplino.

Franc Kangler

Na mračne sile in strah pred njimi, celo neposredno izražen na način, kot je zapisan v naslovu,  opozarjam že dlje časa – in bolj kot kdorkoli drug. Se pravi, na veliko krivico, ki se dogaja poštenim ljudem in mariborskemu županu partikularno. Na temne sile onstran Trojan, na fenomen kratkosti življenja Štajercev (in Kanglerjevega političnega prijatelja Šrota, Cinkarno Celje in umiranje Celjanov), na nepravičnost (!), ker lahko južno od Trojan živijo sedem let več, na rezanje avtomobilskih gum, konspiracizme vseh vrst, vlome in čisto po naključju odklopljene kamere. Na zaroto proti Mariboru, proti EPK, proti Univerzijadi in na nujnost odcepitve Štajerske. Na SLS carinarnico na Trojanah.

Čista zabavna ironija, da v zgoraj citiranem posnetku, takoj za Kanglerjevim nastopom, televizijci servirajo še stališče omenjenega psihologa Huberta Požarnika, češ ta vlada mora bolj prisluhniti mnenju psihologov! Ja, pa res bi jih rabili. Toda teorije zarote in paranoja imajo eno lepotno napako: pri tistih pravovernih običajno ni dodatka »pa naj se sliši še tako smešno«. Nekaj, kar kot oblika zavzetja distance in prepoznanja nejevere drugih lahko pomeni še zadnji obliko upanja, da ni tako hudo, kar se diagnoze tiče, v perspektivi psihopolitike ustvarjanja paranoje niti ni odločilno, ker ta učinkuje neglede na diagnozo njenih iniciatorjev. Ampak glej zanimiv obrat: Kangler namreč svari oblastnike vnaprej, češ vaše pravno ukrepanje bo naletelo na odpor mračnih sil.  Naj se pazijo. Vendar ji s tem pošilja sporočilo, ki ga ne potrebujejo, ker je njihovo. Ker ga sami že debela leta kreirajo skozi svoje tehnike psihopolitike paranoje. Zanje mračne sile že obstajajo!

S tem smo prišli do temelja težave: Kanglerjeva vera je, z vso njegovo osebno psihologijo vred, pač ena od neposrednih žrtev taiste psihopolitike paranoje. Dobesedno. Morda ena večjih – in z njo posledično mariborska psihopolitika. Tragika novopečenega člana zbora modrecev je v tem, da akterjem vrača njihovo lastno sporočilo, v stilu kanglerizma: »slovensko politiko bomo približali civilizaciji paranoji«. In pri tem sploh ne gre le za to, da ga »malo jezik jeble, ker je Duplčan«. Ne, paranoja je stvar duha, ki se molče širi in plazi na vse konce in kraje.

  • Share/Bookmark

Bo politika kupila časopis Večer?

17.03.2012 ob 13:42

No, o skominah, da bi vladajoča politika kupila Večer, beremo v današnjem sobotnem Delu:

Neuradno je mogoče slišati, da bi za nakup Večera lahko kandidirala tudi Pošta Slovenije, čeprav tisk ni njena glavna dejavnost. »V Pošti Slovenije nenehno preverjamo naložbene priložnosti na trgu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Stališča glede nakupa časnika Večer za zdaj nismo zavzeli,« je včeraj za Delo izjavil generalni direktor Pošte Slovenija Aleš Hauc.

Kaj pomeni Hauc za Janšo in kaj za brezplačnike, se ve, pa naj se mediji še tako trudijo zamolčevati. Koga bodo nastavili na mesto šefa državne Pošte Slovenije, se tudi ve, pa naj še tako pokorno avtocenzurno hlepijo po staro-novih gospodarjih. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

In, kakšna ironija, v današnjem sobotnem Večeru je velik intervju s Haucem, a novinarki ni uspelo zastaviti nobenega vprašanja, ne glede nakupa Večera in ne glede njegove nesebične (in za podjetje škodljive) pomoči SDS in njenim brezplačnikom.

Skratka, če ne bo ostalo le pri skominah, če bo volja močna in padejo druge inačice v vodo, utegne postati Večer plačljivi politični brezplačnik, torej Expresni Večer.

Novinarke in novinarji, encore un effort!

  • Share/Bookmark

Zgodovina RTVS se plonka: najprej tragedija, potem farsa

17.03.2012 ob 13:40

Zgodovina se ponavlja, pravijo marksisti, najprej kot tragedija, potem pride farsa. Zgodovina RTVS se plonka: spet najprej kot tragedija, nato še kot farsa. Toda kaj pride za njo?

Plonk-zgodovina RTVS seže v leto 2006. Takrat so po sprejemu super apolitičnega Grimsovega zakona zavzeto plonkali parlamentarci vladajoče SDS, da bi obkrožili prave kandidate za člane programskega sveta RTV (moj star članek je spodaj, za osvežitev spomina). Plonk listič, čisto »tapravi«, ki je poslancem onemogočil, da bi izbirali po svoji lastni vesti in pameti (le kaj bi z njima!), je po nerodnem padel nekomu na tla in poslanec SD ga je, ekološko osveščen in solidaren s čistilkami, pobral ter pokazal medijem. In smo dobili super apolitičen programski svet, vladavino Guzeja, Grande, Možine, Vasleta in Geriča.

Včeraj so poslanci iste politike plonkali znova:

Volitve članov sveta RTV s plonk listki

Podobno devetnajst članov komisije ni reklo nobene besede o omenjenih 49 kandidatih. Tako so zgolj razdelili lističe, na katerih je vsak član lahko obkrožil osem imen. Tudi tokrat ni šlo brez plonk listkov, ki so jih s seboj prinesli člani komisije iz strank vladajoče komisije, na katerih je pisalo, koga med kandidati je treba obkrožiti. Da je šlo za vnaprej dirigirano “tajno” glasovanje, kažejo tudi rezultati glasovanja. Po pravilih so izbrani tisti, ki zberejo najmanj deset glasov. Tako je tudi bilo, sedem kandidatov je dobilo natanko deset glasov. Toliko, kot je v komisiji poslancev vladne koalicije.

Tragična in farsična faza plonkanja pa se le razlikujeta. Pri tragični je bilo vsaj nekaj energije resne opozicijske politike, medijev in novinarskih društev, da takšno nemoralno tragično ravnanje obsodijo. V farsični fazi pa… sem komaj našel včerajšnji zapis v Dnevniku. Vsesplošna apatija in »kaj mi mar«, v kateri izbir kandidatov niti ne bom komentiral! Le komu na čast? Čez teden bom naredil inventuro medijskih poročil in se po potrebi popravil. In še obljubljena historia magistra tragoediae:

Plonkanje – nova modna proceduralna smernica pri izbiri kandidatov za člane programskega sveta RTV

Je mandatno volilna komisije državnega zbora korektno opravila procedure izbire kandidatov za člane programskega sveta RTV na začetku januarja 2006? Mnenja so deljena, razkritje »plonk listka«, s katerimi so si pomagali člani vladajoče koalicije pri glasovanju, pa je vrglo sum na poprejšnji politični dogovor. Programski svet sicer šteje 29 članov, mandatno-volilna komisija jih je predlagala 21, in sicer pet na predlog političnih strank ter 16 na predlog gledalcev in poslušalcev programov RTVS, univerz in fakultet, društev in drugih organizacij civilne družbe. Poleg tega so člani komisije predlagali še pet kandidatov na predlog političnih strank, ki bodo sedeli v sicer 11-članskem nadzornem svetu.

Nerodnost izbire je v državnem zboru 11. januarja 2006  razkril poslanec SD Dušan Kumer, ki mu je v roke prišel »plonk listič«, kot je temu rekel,  z natančnimi navodili za to, katere kandidate morajo člani vladajoče koalicije  obkrožiti.[1] »Plonkanje« ob izbiri kandidatov za programski svet bi še lahko razumeli kot koalicijski dogovor, če ne bi zaradi akutnosti očitkov o politizaciji in pozornosti javnosti slišali številna zagotovila članov mandatno-volilne komisije, da bo glasovanje potekalo »po vesti« vsakega člana, avtonomno in brez pritiskov. To se ni zgodilo. Navodila, med drugim tudi za predstavnike civilne družbe, katerih 12 od 184 predlaganih kandidatov za člane sveta RTVS naj obkrožijo v prvem krogu, so jasno zapisana, so nedvoumna.[2] Na listku je pripis »Glede podpore v drugem krogu se bo še dogovorilo« in »Pri glasovanju glejte imena in priimke. Številke pred kandidati niso fiksne.« Koalicijsko usklajevanje na zapovedan in citiran način povsem izključuje glasovanje po svoji vesti in dopušča ne le možnost vnaprejšnje uskladitve, temveč tudi izbire po ukazu »od zgoraj«.

Najdbe plonk listka v koaliciji skorajda niso želeli komentirati.[3] Novinar Rok Praprotnik je zapisal: »Kot smo zvedeli neuradno, je koalicijsko usklajevanje, kako bodo poslanci glasovali na seji mandatno-imunitetne komisije 5. januarja, potekalo do zadnjega dne. Plonk listke o tem, za katere člane programskega sveta RTV Slovenija glasovati, je menda poslancem SDS razdelil vodja poslanske skupine Jože Tanko, takrat pa naj bi bil prisoten tudi vodja poslancev SLS Jakob Presečnik. Usklajevanja naj bi se bil udeležil tudi predsednik DeSUS Karl Erjavec. Kot pravijo naši viri, naj bi bil Tanko pripravili »plonk listek« predvsem za poslance, ki so novi v tem mandatu in nimajo toliko izkušenj.«[4]

Povedna je tudi kasnejša racionalizacija izbire kandidatov. Da so ti izbrani politično in so prevladujoče versko obarvani, je bilo iskreno priznanje. Poslanec NSi g. Alojz Sok je v razpravi o kandidatih v državnem zboru  hitel zatrjevati, da je ponosen kristjan in da je velika zastopanost kandidatov Rimokatoliške cerkve v programskem svetu RTV sprenevedanje »ob dejstvu, če vemo, da je 70 odstotkov državljank in državljanov te države na popisu izjavilo, da so pripadniki te institucije«.[5] Podatek je izmišljen, ker imamo po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2002 pri nas natanko 57,8 odstotkov deklariranih katolikov. S takšnim izmišljenim podatkom se je torej opravičevalo in celo priznalo versko obarvano sestavo programskega sveta. Vodja poslanskega kluba SDS Jože Tanko se je ob utemeljitvi izbire kandidatov celo pohvalil s transparentnostjo – malo pred tem, preden ga je s plonk listkom državnemu zboru pomagal poslanec Kumer.[6] Poslanec NSi Alojz Sok je o »plonk listku« glede izbire članov sveta RTV priznal: »Prej je ta organ določala politika in tudi sedaj ga določa politika, s to razliko, da se je prej skrila za civilno družbo, sedaj pa to dela na očeh slovenske javnosti.«[7]

Glasovalna homogenost je bila izkazana tudi še v dveh primerih: 24. januarja 2006 je novi programski svet Radiotelevizije Slovenije (RTVS) na svoji ustanovni seji za predsednika sveta izvolil Staneta Grando (Zavod za oživitev civilne družbe). Slednji je prejel 17 glasov podpore, njegov protikandidat, profesor na Fakulteti za družbene vede, Jernej Pikalo, pa devet glasov. Še bolj enotna je bila podpora  sveta RTV Slovenija enemu od osmih kandidatov za novega direktorja zavoda. Dne 28. februarja 2006 je premočno zmagal Antona Guzej, resda šele v drugem krogu, prejel je 19 glasov, njegova protikandidata Igor Kadunc in Aleks Štakul pa 6 oziroma 2 glasova.[8]Glasovalo je 27 od 29 članov programskega sveta. Guzej je po izvolitvi članom sveta iskreno priznal, da je menil, da nima večjih možnosti za izvolitev, saj slabo pozna problematiko RTVS.

Če je bila homogenost v primeru izbire kandidatov za člane programskega sveta RTV jasno izpričana s plonkanjem, pa pričakovano izbira predsednika programskega sveta RTV in direktorju RTV dokazujeta, da so plonk lističi ob poprejšnjem dogovoru celo za povsem anonimne kandidate čisto odveč. Drugače kot z dogovorom si namreč gotovo ni mogoče razložiti izbiro kandidata brez strokovnih referenc na področju medijev in povsem izostalo podporo preostalim kandidatom.


[1] Primerjaj zapis na www.24ur.com 11. januarja 2006 pod naslovom »Novi vetrovi na RTV«, in Spletno Delo, 11. 2. 2006.

[2] Spletno Delo, 11. 2. 2006. O plonk listku so poročali Delo, Mladina, RTV Slovenija in POP TV, ne pa recimo Večer.

[3] Pisec teh vrstic je kot državljan postavil javni vprašanji g. Alojzu Soku (Večer, 21. 1. 2006 ) g. dr. Stanetu Grandi (Večer, 7. 2. 2006 ), vendar se nobenemu od omenjenih ni zdelo odgovoriti ne meni ne državljanom.

[4] »Poziv k odstopu zaradi farse«, Delo, 13. 1. 2006. K odstopu izbranih kandidatov je pozvala Liberalna akademija.

[5] Citat po magnetogramskem zapisu seje državnega zbora na dan 11. 1. 2006. Zapis je dostopen na strani http://www.dz-rs.si/.

[6] Citat zveni po »najdbi« plonk lističev zares groteskno: »Zelo zadovoljni smo lahko tudi s tem, da je bil postopek glasovanja javen, da se lahko vpogleda v glasovalen listič kogarkoli v kateremkoli krogu, da nihče ni oporekal preglednosti glasovanja in zelo malo je pripomb tudi na izbiro kandidatov. Še nikoli doslej se ni izbiralo tako pregledno kot tokrat, kar samo dokazuje, da je ta koalicija drugačna kot so bile vse prejšnje in da je resno vzela odgovornost in javnost dela, da je tudi mnogo bolj odprta in korektna. Nič ne skrivamo.« (Prav tam)

[7] Prav tam.

[8] Borut Mekina poroča: «Anton Guzej je dobil predvsem glasove tistih članov programskega sveta, ki so blizu strankam koalicije ali Katoliški cerkvi. Izmed 19 članov sveta so ga denimo podprli Janez Gril, uradni predstavnik Cerkve v programskem svetu, Jana Bezenšek z mariborske pedagoške fakultete, ki jo je predlagala SLS, odvetnik Jože Hribernik in novinar Tino Mamič, ki ga je v svet predlagala SDS, igralka Alenčica B. Vrabec, ki je že kandidirala na listi DeSUSa, Jože Faganel iz celjske Mohorjeve družbe, igralec Bine Matoh, ki je nekoč kandidiral za SDSS, direktor mariborske bolnišnice Gregor Pivec, ki bo morda na prihodnjih lokalnih volitvah kandidat SDS za mariborskega župana, Hubert Požarnik, v svet so ga predlagala katoliška združenja, in Jože Snoj, ki je na volitvah že kandidiral za SDS.« (Večer, »Iz Avta Celja na vrh RTV«, Večer, 1. 3. 2006) Za Guzeja je v prvem krogu glasovalo 14 od 27 prisotnih svetnikov – vodstveni organ RTVS sicer šteje 29 članov –, za Kadunca 7, Štakul pa je dobil 3 glasove. Tadej Labernik in Boris Remškar sta dobila po en glas Marjan Rekar, Dragan Trivić in Vladimir Vodušek pa niso prepričali nobenega svetnika.

  • Share/Bookmark

Vaške straže v boj proti parazitom

13.03.2012 ob 06:47

Uresničile so se vse bojazni iz mojih prejšnjih dveh zapisov o veliki zgodbi proti parazitom: Pezdir je uspel sebe povzdigniti ne le v protikorupcijsko ikono, ampak tudi v paraprotikorupcijsko institucijo.

Ampak še včeraj sem verjel, da so protikorupcijske institucije in organi pregona v tem primeru štorasti in naivni. Danes to vemna dnevniku POP TV je prišla nasproti še ena potrditev, kako hudo je. Pezdir se je namreč domislil, da bo čez noč aktiviral svoje »Društvo za pravno državo« in novinar ga je povzel:

»Za uporabo tega kanala se je dogovoril s KPK in NPU.«

Potem sledi medijska objava elektronske pošte, kamor lahko državljani, očitno na elektronski naslov društva, pošiljajo svoje prijave korupcije:

Skratka, če smemo verjeti novinarju, ki je svoje delo opravil brez trohice kritičnega premisleka, sta slovenski FBI (kot mu ljubkovalno pravijo) in Klemenčič z veseljem pristala na to, da smo ob njih v državi dobili še parainstitucijo, in to v nadvse bizarno medijsko eksploatiranem kontekstu.

Od tu naprej Pezdir ni več kriv ničesar. Slovenski FBI in Klemenčičeva komisija pa nam dolgujeta odgovore na naslednja vprašanja:

  1. Katere institucije in organi so tisti, ki lahko v državi po vašem mnenju opravljajo preiskovalno delo zbiranja podatkov v zadevah korupcije in gospodarskega kriminala?
  2. Na kakšen način si lahko neko društvo pridobi takšen status?
  3. Na kakšno zakonsko podlago ste oprli obstoj takšnih (para)posrednikov?
  4. Ali vaša legitimacija parainstitucij ne pomeni jemanja kredibilnosti in avtonomnosti vašemu delu, ga otežuje in na svoj način usmerja?

Še čisto osebni memento. Leta 2006 smo v času Matejevega ministrovanja spremljaligroteskne scene, ko so v vaške straže organizirani državljani ustavljali policijske marice – v strahu, da prevažajo romske parazite. Smo se iz tistih časov kaj naučili ali pa si vaških straž kot dodatnih policijskih sil želimo tudi danes?

  • Share/Bookmark

Velika zgodba o parazitih in njena kronična bolezen

11.03.2012 ob 11:08

Rado Pezdir obljublja ero »velike zgodbe o parazitih«. Dobesedno, oziroma zelo veliko zgodbo. Ker njegov pravičniški boj proti njim ob izdatni paranoji medijev poskušam razumeti tudi kot prispevek k več razprave o življenju korupcije pri nas, bom delno poskušal biti v pomoč pri »mišljenju« korupcije in njeni fenomenologiji. Zato nadaljujem tam, kjer sem končal s prvim zapisom.

Prvič, Pezdir nima nobene uradne funkcije ne na vladi, ne na ministrstvu in ne v Virantovi stranki. Toda zakaj bi potem nekdo želel podkupiti njega in mu ponujal velike vsote denarja? Kako dobro bo ta naložen glede na odsotnost formalnega vpliva? V svoji »kultni« kolumni izrecno pove, da brani svoje osemnajstletno prijateljstvo z ministrstom za finance. Pred paraziti potemtakem brani svojega prijatelja, da ga ne bi požrli, a tudi Janeza Janšo, za katerega že ve, da ni naprodaj (verjetno se je s tem želel izreči tudi o njegovi krivdi v podkupovalni aferi Patria):

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim domnevam, da nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale parazitske – Pezdir ni naprodaj.

Drugič, ker ne želimo dvomiti, da paraziti s kufri res obstajajo in so poskušali podkupiti Pezdirja, iz prejšnje točke nesporno sledi, da so to storili na podlagi svojega prepričanja o velikem neformalnem vplivu Pezdirja na njegovega prijatelja Šušteršiča in vlado Janeza Janše. Toda mar ni prav to sumljiva okoliščina, saj je prijateljstvo tudi korupcijsko-preventivna kategorija? Kar jo izdaja, je mesto ali pozicija izjavljanja: kateri antikorupcijski mehanizmi preprečujejo, da se prijateljstvo ne sprevrže v možnost neformalnega koruptivnega delovanja? Je lahko odvisno zgolj od prijateljevega moralnega značaja in poštenja? Ali še: se naša senzibilnost v boju proti sistemski korupciji lahko zgane le na podlagi tribalistično-prijateljskega občutka ogroženosti? Bi se Pezdir enako vehementno odzval, ko bi nekdo želel preko njega vplivati na kakega drugega člana vlade, ki mu ni blizu?

Tretjič, praktično vsi mediji so znotraj »velike zgodbe o parazitih« zamolčali, kaj šele problematizirali dejstvo, da je isti ministrski prijatelj Šušteršič zaposlil ženo svojega prijatelja Pezdirja. S politologinjo, kar je gospa po izobrazbi, in računalniškim diplomirancem Tomažem Štihom, si obeta prvovrstno pomoč v fiskalnih in finančnih zadregah sredi kulminacije gospodarske krize. Je s takšno prijateljsko pomočjo kaj narobe? Presenetljivo stran Komisije za preprečevanje korupcije ne postreže s prav nobenim zadetkom glede pojma »kronizem« (ga pa skupaj s pojmom »nepotizem« navaja društvo Integriteta), zato le kratek pogled na Wikipedio:

Cronyism is partiality to long-standing friends, especially by appointing them to positions of authority, regardless of their qualifications. Hence, cronyism is contrary in practice and principle to meritocracy.

Cronyism exists when the appointer and the beneficiary are in social contact; often, the appointer is inadequate to hold his or her own job or position of authority, and for this reason the appointer appoints individuals who will not try to weaken him or her, or express views contrary to those of the appointer.

Čeprav osebno niti najmanj ne podpiram antikorupcijske paranoje preganjanja omrežij vseh vrst, bi takšno zaposlitev imel za neproblematično, če je ne bi izdajala oba sporna elementa: izobrazba njegove žene in Pezdirjevo implicitno razumevanje političnega delovanja v splošnem kot prijateljske zadeve, kjer ščitimo in podpiramo predvsem »svoje«, v tem primeru bližnje in prijatelje. Tudi razkritje Drugega doma o tem, na kakšen način so Šušteršič, Pezdir in njegova žena vpleteni v rušenje Zakona o malem delu in obrambo študentskih servisov (prejšnja zaposlitev Pezdirjeve žene), zbuja precej sumov, ki bi lahko bili KPK najmanj zanimivi, če že ne v svarilo.

Četrtič, v prejšnjem zapisu sem že navrgel, da je Klemenčičeva komisija dvakrat na preizkušnji, namreč tudi glede tega, kako se bo opredelila do jemanja ugleda in integritete njej sami – Pezdir se je brez zadržkov instaliral in javno nastopa kot paraprotikorupcijski organ in na trenutke se zdi, da mu pri tem KPK naivno pomaga in ga vidi kot nekakšnega promotorja.

Petič, če privzamemo problematičnost kronizma, potem je Pezdir s svojimi manevrom uspel zaslepiti KPK (in javnost) prav za dimenzijo svoje vpetosti v opisana razmerja, se tako rekoč pozicionirati kot prijatelj Klemenčiča in Praprotnika? Mimogrede, svoje kontakte s prvim je javno predstavil na točno tak način! Od KPK bi tudi zategadelj pričakovali nedvoumno oceno, kaj si misli o kronizmu v danem primeru.

Šestič, čisto moja teza, s katero nisem še nikogar prepričal, čeprav že leta navajam dokaze zanjo: velika zgodba o parazitih je vsaj v diskurzivnem smislu nabuhlo patetično nadaljevanje slovenskega paranoidnega modernizma (Lyotard je namreč na sledi postmodernizmu postavil tezo o koncu velikih zgodb). Zdaj, ko imamo Janševo vlado, namreč nenadoma velike zgodbe npr. o tajkunih več ni. Tajkuni poniknejo v hipu in kot po čudežu, ko ta prevzame vajeti vodenja države. No, zdaj je prišla era novega sovražnika – parazita. Zato bom rekel: edina velika zgodba o parazitih je velika zgodba o paranoidnem stilu mišljenja Slovencev in njihovih medijev. Kar pa še ne pomeni – zgolj disclaimer za dežurne diskreditatorje -, da korupcije z ustreznimi organi ne rabimo preganjati. Zgornja velika zgodba bi morala biti njihova!

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark