Arhiv za April, 2012

So mariborski politiki trotli?

29.04.2012 ob 11:39

Za novinarko Dragico Korade iz Večera glede naslovnega vprašanja ni dvoma, ravno ona je mariborskim politikom, vpletenim v zgodbo in glasovanje o žaljivi majici »Ich bin ein Mariborčan«, že v naslovu v nemško-slovenski kombinaciji zabrusila: »Vi ste trotli!«:

Beseda trotl je prepoznavno štajerska in mariborska, čeprav jo premore tudi slovenski ti. knjižni jezik. V SSKJ beremo, da je »trótelj« v nižje pogovornem jeziku »omejen, neumen človek: še sam ne ve, kakšen trotelj je / kot psovka prekleti: troteljni«.Trotl pomeni nekaj takega kot butl, bumbar, govedo in seveda prihaja iz nemškega »der Trottel«, kar pomeni bedak, butec, tepec.

včerajšnjem zapisu sem že kritiziral novinarski postopek razprave ob »Ich bin ein Mariborčan« aferi, ki je nastala prav na gesti domnevne žaljivosti (ali užaljenosti) mariborskih mestnih politikov, ki so se postavili v vlogo varuhov domnevno vseh užaljenih Mariborčanov. Sploh ne dvomim, da bo »Ihr seid trotli«, ki duhovito imitira začetno frazo in jo vrača nazaj političnim »užaljencem«, deležna podobno vznemirljivih reakcij s strani istih akterjev.

Zanimiva novinarska dilema je seveda enostavna: je bila novinarka upravičena v svoji žalitvi? Je takšno dejanje, žalitve namreč, sploh kdaj upravičljivo? Za razliko od Zorana Jankovića je evidentno imela zelo jasen namen oz. intenco žaliti, tega niti malo ne skriva. Toda kaj o žalitvah, ki so intendirane, sploh poreče novinarska etika – jih dopušča, če sploh, ter pod kakšnimi pogoji? Je biti žaljiv stvar uredniške odločitve, morda celotnega uredništva Večera? Slednje odobrava takšne postopke? No, potem je dilema še hujša.

Kadar sam naletim na zapisano žalitev, in v slovenskem hujskaškem diskurzu, ki je za moj okus bistveno večja zadrega od sovražnega govora (in se z njim rad meša), vselej pomislim na nemoč argumenta. Kdor žali, običajno nima namena argumentirati. In to je po definiciji slabo. Res, novinarka v svojem prispevku prav nič ne argumentira – od mestnih politikov terja opravičilo zaradi sramotnih neumnosti, ki jih počnejo. Počuti se užaljeno zaradi neumnosti in na žalitev pameti odgovarja z žalitvijo. Seveda lahko rečemo, da so nekatere stvari tako bebave, da argumentacija ni več na mestu. Da so tako zelo samoevidentne in samoeksplanatorne v svoji bebavosti in je vse drugo, kot žalitev, lahko po svoje v napoto. Morda, življenje včasih navrže odkrito in jasno besedo – celo če argumentiraš dolgo časovno obdobje, ti včasih pač prekipi in se zatečeš k zmerljivkam. Ampak takrat tega običajno ne storiš premišljeno. Toda ali je to dober alibi, da povedano prezrcalimo v novinarstvo?

Po moje ne. Še vedno imam raje, da nekdo pokaže, v čem so toti politiki trotli, kot pa da jih zmerja z njimi. Kaj bi storil NČR ob morebitni prijavi kršitve, pa si ne znam predstavljati. Vsekakor bom med tistimi, ki bodo z največjim zanimanjem prebrali razsodbo in njeno utemeljitev, če bo do nje prišlo.

  • Share/Bookmark

Tone na Urški, Marko na Bojanu: o domnevni koristnosti tabloidov

28.04.2012 ob 15:42

Današnjo kolumno Marka Crnkoviča, njegovo apoteozo Bojana Požarja in rumenega tiska, bi moral prebrati sleherni študent novinarstva in komunikologije – tudi zato, ker jih prezirljivo omenja. O njej bi morali razpravljati vsi mediji in analizirati sleherni stavek. Nenazadnje gre za akutne stvari, za prihodnost slovenskega novinarstva in obenem za indikator njihovega trenutnega stanja, hic et nunc. Da Crnkovič odkrito hvali Požarja in brani njegovo rumenost, me sploh ne preseneča. Če se prav spomnim, je na njegovih straneh redno pozitiven lik, kar kaže na vzajemne simpatije. Kolumna o nujnosti tabloidnih medijev in njihovi vseobči koristnosti, ki da spremlja njihovo škodljivost, pa je le kaplja čez rob in v odkrit posmeh cehu. Spominja me na starega filozofa Heraklita, imenovanega temačen (skoteinos) –  njegov argument je bil ontološki,verjel je v sovpadanje nasprotij: vse v sebi vsebuje svoje nasprotje. Torej so tudi tabloidni mediji hkrati dobri in slabi.

Crnkovič sicer ne govori o ontološki enotnosti tabloidov. Govori o dobrih in slabih posledicah. Želi povedati: tabloidni mediji in njihovi novinarji so morda škodljivi, toda v svoji škodljivosti so tudi koristni – brez njih se resni ne bi zgražali, razpravljali o etičnih dilemah in zapolnjevali svojega prostora. (Upam, da ne misli, da so tabloidi izključno koristni – zaradi temačne narave njegovih kolumen tega izrecno nisem mogel razbrati.) Konkretno: v svojem zapisu po tihem predpostavlja, da je Anton Rop kriv seksualnih avantur na podoben način, kot jih je bil (nezanikano) Aurelio Juri v svingerski aferi.

V univerzalnem smislu ta »relativistični argument iz dobrih posledicah« očitno ni dober. Imaginirajmo: laganje politikov ni slabo, je tudi koristno, saj v medijih potem razpravljamo o etičnih dilemah in poglabljamo svojo zavest o tem. Četudi je škodljivo, je skratka koristno, da se lahko tudi v resnih medijih spomnimo, kaj je resnica in kaj morala. Kdo bi kupil tak sofizem? No, kaj točno torej Crnkovič to pot ponuja kot trditev? Najbolj indikativen je pasus, ki ga je zapisal že ob Juriju:

Najprej moramo pošteno priznati, da imamo tudi drugi mediji nekaj od tega. Požar nam je priskrbel intrigantno zgodbo, ki zanima tako rekoč vse. Tako jo zdaj razvijamo naprej, obravnavamo iz drugih zornih kotov, se delamo pametnejše in bolj etične, zagovarjamo žrtev, sprašujemo strokovnjake, odpiramo nove dileme, delamo raziskave javnega mnenja itd. Četudi imamo diametralno nasprotna poklicna stališča in vrednote od Požarja, smo vsi v medijih profitirali od njegovega razkritja. Celo v Mladini bi mu morali biti hvaležni! Navsezadnje so po njegovi zaslugi zapolnili štiri strani s težko protitabloidno kanonado (pod tabloidnim naslovom ‘Krivi, ker seksajo’) in celo s pripombo, da je novinar, ki kaj takega počne, gotovo seksualni frustriranec.

Trdil bom, da je Crnkovičevo sklepanje povsem neveljavno – podleže zmoti sklicevanja na negativne (ali pozitivne) posledice, ali po drugem branju vsaj prikrivanju neprijetne evidence. Formalno sklepa takole:

(1) Bojan Požar je objavil novico o Ropovih masažah pri Urški.

(2) Objava novice o Ropovih masažah pri Urški vodi do dobre posledice, saj se vsi sprašujemo o etičnih dilemah takega ravnanja (sicer in novinarskega) in iz tega vsi profitiramo.

(3) Torej je objava novice o Ropovih masažah pravilna (smiselna, utemeljena).

Vprašanje se glasi: ali so dobre posledice res relevantne za resnico, izraženo v sklepu? Je spraševanje o etičnih dilemah res relevantno za trditev, da je bila objava novice o domnevnih Ropovih masažah pravilna in upravičena? Odgovor je jasen: ni. Naj navedem preprost primer, ki je bolj nazoren:

(1) Otroci so prepričani, da Dedek Mraz obstaja.

(2) Prepričanje otrok, da obstaja Dedek Mraz, vodi do dobrih posledih, saj jih to naredi za srečnejše in prijaznejše.

(3) Torej je prepričanje otrok o obstoju Dedka Mraza pravilno.

Kot vidimo, dobre posledice nimajo relevance za sprejeti sklep, zaradi dobrih posledic še ne moremo trditi, da je prepričanje otrok o obstoju Dedka Mraza utemeljeno. Na podoben način ne dobre ne slabe posledice nimajo relevančne moči v sklepu o tem, da je objava novice o Ropovih masažah pravilna – takšna je namreč točno takrat, ko ustreza dejanskemu stanju. Že res, da se Crnkovič temačno izreka predvsem o »objavi novice«, ne o resničnosti objave. Toda objava novice je odvisna od dejstev, od njih ne more biti neodvisna in arbitrarna. Požar pa razen navedbe izjave maserke, ki ni bila potrjena, ni navedel nobene evidence, da bi Rop dejansko obiskoval masaže in bil uporabnik seksualnih storitev. Če namreč objava novice v ničemer ne rabi biti zavezana faktičnosti, potem lahko že danes objavimo senzacionalno vest o kolektivnih orgijah Marka Crnkovića in Bojana Požarja v privatni finski savni. Potem res velja »anything goes«.

Recimo, da bi se avtor zdaj krčevito branil, da se res v ničemer ni opredelil o resničnosti trditev o srečanjih med Ropom in erotično maserko (iz kolumne implicitno sledi, da se je, vsaj do tega, da mu ni resnica ni pomembna – kar je že opredelitev do resnice). Da je, skratka, zgolj govoril o koristnosti objave novice o tem in da sicer priznava, da objave morajo temeljiti na dejstvih in njih resničnosti, da pa se o tem pač ni izrekal in ga tega ne moremo kriviti. Tudi v tem primeru bi mu spodletelo: koristi in pozitivne plati objave katerekoli novice lahko seveda so, toda to še ne pomeni, da odtehtajo tudi škodljive in negativne. O teh se raje ni izrekal in jih je zamolčal. Z arbitrarnim navajanjem le koristi npr. aidsa, da razredči prenaseljeno človeško vrsto, res ne bomo prišli daleč. Vendar pa tega Crnkovič ne more trditi, saj se mu zdi »pomembno, da mediji obravnavajo dogodke in odmeve z različnimi stopnjami verjetnosti, preverjenosti, preverljivosti«, kar pomeni le, da »resnica z vso svojo prtljago, ki jo tovori naokoli — verodostojnost, spoštovanje zasebnosti, človeško dostojanstvo, človekove pravice in tako naprej —, ni edini in samoumevni kriterij«. Skratka, ni toliko pomembna preverjenost, če je Anton bil na Urški ali Marko na Bojanu. Resnica ni edini kriterij in preverjanje ni pomembno.

No, kar me je zgrozilo, je prav tako komplementarni današnji zapis v Delu na isto temo, ki nadaljuje naslednjo etično novinarsko dilemo:

Bi morali slovenski resni mediji poročati o izsledkih Bojana Požarja o domnevnem seksualnem škandalu Antona Ropa?

Sam Bojan Požar, Dejan Steinbuch in še kdo so zelo jasno in odkrito pledirali za to, in še čez: vse resne medije so obtožili zarote molka s političnim pridihom, češ: ker gre za Ropa, zgodbe ne povzemate, če bi šlo za Janšo, bi bilo drugače. Ali drugače povedano: naši medijski so komunistični. Ali nekaj takega.

Novinarka je s svojimi vprašanji sicer dobro zakoličila problemsko polje, a je storila grd »red herring«. Sprašuje se namreč, »ali je poročanje o erotični masaži in o domnevni prikriti prostituciji v slovenski politiki v javnem interesu? Bi resni mediji morali zgodbi nameniti ustrezno obravnavo?«

To sploh ni vprašanje – odgovor je da. Prava sled je drugje: ali naj novinarji povzemajo nek tabloid takrat, ko glede nekega seksualnega škandala ne navaja nobenega pametnega dokaza? Odgovor je: ne. Očitno je splošna dezorientacija slovenskega novinarstva tolikšna, da ne zna odgovoriti na niti najbolj elementarna vprašanja – ali pa jih niti ne dopušča, da bi jih lažje spregledalo.

  • Share/Bookmark

Večer na naslovnici o karmično zakletem rivalstvu

28.04.2012 ob 10:32

Časopis Večer se je danes verjetno prvi lotil bolj intenzivnega komentiranja domnevnega ekscesa »Ich bin ein Mariborčan«, ki ima sicer svoje paranoidne zametke, do katerih nikoli ne pridemo. Na prvi in tretji strani. Zanimivo, pri tem mu je podvig uspel, ne da bi sploh mimobežno artikuliral kakršno koli vsaj obrobno razlago o gnilem lokalpatriotizmu, zganjanju sovraštva med Mariborom in prestolnico (letos smo to vendar mi!) ali porajajočem nacionalizmu. Največ, in edino, kar mu je v tej smeri uspelo storiti, kot bomo videli, stoji zapisano že na naslovnico: gre za »večno rivalstvo« med Mariborom in Ljubljano, ki se ga ne bomo nikoli znebili. Aja, da je nacionalizem in lokalpatriotizem kar naša, tj. mariborska nepreklicna usoda? Da je na delu ekvidistancirajoča enakovredna vpletenost obeh strani? Da je kriva tudi Ljubljana? Da je kriv tudi Janković?

Bojim se, da izmikanje hermenevtiki, ki bi jasno obsodila lokalne nacionalizme, nikakor ni naključno. Sam bom dokazoval, da je časopis ostal zvest svojim siceršnjim artikulacijam miselnih horizontov pasivističnega pristajanja na status quo in mediokritetnost, ter da je njegovo stališče bolj ali manj veren povzetek dveh drugih: Večerovega stališča o uličnem stripu Violent ter stališča o nacističnem pesniku Kernstocku. V obeh je, zame šokantno, časopis zavzel pozitiven ali vsaj nevtralističen odnos. Ulični strip je pohvalil kot zanimiv umetniški dosežek, ne da bi sploh problematiziral nasilje v njem in poveličevanje Viol kot identitetnega presežka mesta (!), kot so dejali – nasprotno, s tem jih je vzpodbudil na raven mestnih identitetnih redarjev, jim dvignil moralo in celo nagnal k novim uličnim stripom – po fasadah pisarne Zorana Jankoviča. V primeru Kernstocka pa so v Večeru nanizali celo verigo argumentov njemu v obrambo – o obeh primerih sem ekstenzivno večkrat pisal na teh straneh.

Kako je sploh možno, da v mestu, kjer se nacističnega pesnika Kernstocka ne želijo sramovati, ker da je ta del mestne zgodovine, ki se je ne sme zamenjati, le mesec kasneje prodajajo kot kronski dokaz evokacije neprijetnih občutkov te iste zgodovine, ki je ne želimo niti simbolično pokopati? Preprosteje: zakaj je Kernstock dovolj dober, da ostaja mariborski častni občan, medtem ko nas napis Ich bin ein Mariborčan grozljivo žali in ogroža?

Pa nazaj k zapisom. V njih nismo, v argumentacijskem smislu, naleteli na kaj res substancialnega. Če naj bi napis na tisti majici nekoga žalil, potem bi za analizo moral za začetek nekdo pojasniti naslednje konstitivne elemente dejanja žalitve:

(1) Kdo je žalitelj?

(2) Kaj sestavlja dejanje žalitve in s čim je žalitelj žalil?

(3) Koga je užalil?

(4) Kaj je razlog užaljenosti?

(5) Kakšen je namen in ali je imel žalitelj namen nekoga užaliti?

(6) Kakšne so posledice njegove žalitve?

Če pogledamo na teh nekaj osnovnih vprašanj, izvirajočih iz problemske razprave o dejanju samem, hitro ugotovimo, da so ostala neodgovorjena. Je žalitelj res Zoran Janković – glede na to, da ni avtor majice? Po moje ne. Zakaj ni problematičen avtor majice, ki jih prodaja na ulici za 15 evrov? Zakaj niso problem vsi drugi, ki nosijo to kupljeno majico? Kaj sestavlja dejanje žalitve? Popolnoma nejasno. Koga je užalil? Mestne svetnike, in verjetno samo njih. Kaj je razlog? Menda bolečina, sprožena ob asociaciji na potujčevanje mesta – vsaj na to vprašanje smo dobili nek čuden odgovor. Kaj je z nameni žalitve? No, tega si prav nihče ni domislil – po vsem sodeč Janković ni imel takih nagibov. Toda kako lahko nekoga obtožimo, da je žaljiv, če ni imel tega namena? Posledice? Predvsem politične. Da o tem, da je zgodba sfabricirana iz razloga takšnih posledic, niti ne omenjam.

Pa čisto na kratko h glavnim argumentom, ki nam jih Večer ponuja na strani komentatorjev. Kot bomo videli, s zgornjimi vprašanji, sploh pa ne z analizo problema žalitve, pretežno nimajo povezave.

Dr. Darko Friš se je zatekel v »ad hominem«. Majica se mu ne zdi posrečena, ker »Janković najbrž ne bo rešitelj Maribora«. Stališče, ki k analizi in razpravi ne prispeva ničesar, razen nežnega izraza sovražnosti do ljubljanskega župana.

Orlando Uršič se je zatekel v ekvidistanciranje. Ugotavlja, da je problem tudi v Jankoviću, ker da v »podpihovanju rivalstva med Mariborom in Ljubljano ni nič boljši kot mariborski politiki.« Njegov greh? Reakcija. Izjavil je, da ni imel namena žaliti Mariborčanov, da pa »je prostodušno povedal, da nekdo pač očitno hoče postavit mejo na Trojane. Tako pa je izustil povsem nepotreben politični populizem, saj so vročo kri vendar povzročili pripadniki njegove stranke. Kdo torej postavlja mejo na Trojane?« Janković je torej kriv, enako kriv. Ker je ponovil štajersko in Kanglerjevo tezo o meji na Trojanah. Obsoditi norost pa je greh. Če citiraš rabljeve besede, si mu podoben, tudi če si žrtev. Argument me spominja na tistega homofobnega: »Saj so geji kul, ampak saj so (tudi) sami krivi, ker izzivajo in paradirajo po ulicah«.

Dr. Marjan Toš najprej nameni nekaj misli pomenu strpnosti v družbi, ki se manjša v kriznih ekonomskih trenutkih, potem preide k nekoliko bolj substancialni razlagi: »Zgodovine ne moremo spreminjati in hočeš nočeš je nemščina del naše preteklosti, kar se pozna tudi v priimkih naših politikov, ki si ob pavzah, ko jih zašraufa v želodcu, z veseljem naročijo viner šnicel in špricar, na naš račun, seveda.« Skratka, znan argument iz afere Kernstock, za katero so v Večeru ugotavljali, da je podtaknjena: napis na majici ne more biti žaljiv, ker je nemščina, ki je menda žaljivi element majice, del naše mestne preteklosti in tudi sedanjosti. Toš je v tem vsaj prvi, ki ponuja nekaj gradiva za razpravo o stvari sami: napis v nemščini ne more biti žaljiv po sebi, ker je nemška zgodovina del nas! Hja, to bi šele moralo razkuriti tote nacionaliste!

Dr. Jerneja Ferlež poantira, da je majica bila mišljena kot komplimentiranje, ne kot žalitev, in potem zaključi: »Prizadetost ob uporabi nemščine v Mariboru danes je čustvena reakcija, ki temelji na stereotipnem razmišljanju. Užaljenost kot reakcija na izjavo Ich bin ein Mariborčan je po mojem mnenju bodisi izraz nesamozavesti bodisi nečimrnosti.« Skratka, Ferležova išče psihološke dimenzije reakcije, izogne pa se političnim, s tem pa tudi motivom, zakaj je nekdo afero sproduciral.

Branje prve in tretje strani današnjega Večera je zato prepoznavno: brez problemskega pristopa, in kar je še huje, nobenega prepoznanja nevarnosti nacionalizma in lokalpatriotizma, ki ga je ponotranjil mestni svet, še manj opozorilo ali obsodba. Zgolj redukcija na fatalistično obarvano floskulo o »večnem boju« med mestoma, ki je že po sebi nogometno-navijaški žargon in se dogaja v registru tistih, ki so razpravo v mestnem svetu začeli. To je njihov register in s tem časopis soproducira nastalo stanje z bizarno predpostavko o tako rekoč karmični nujnosti! Stališče, ki ga ima Večer o Jankovićevi majici, je torej strukturno nujno takšno: nekdo, ki ima pozitivno mnenje o violentni identitetni točki mesta in ki se ne želi distancirati do Kernstocka, pač ne more realno obsojati in obsoditi vedno bolj vročekrvnih nacionalističnih eskapad, celo tedaj ne, ko se dogajajo v coni sfabricirane politične demagogije v čistem centru politične oblasti. Nič čudnega, da se nam v mestnem svetu dogaja in da so mestni politiki iz Maribora uspeli narediti karikaturo. V Večeru bodo spet dejali: jebi ga, karma!

  • Share/Bookmark

Du bist nicht ein Mariborčan

28.04.2012 ob 10:31

Sleherna podobnost med Zoranom Jankovićem in Lee Myung Bakom je zgolj naključna:

P.S. Premiki obrambnih sil na Trojanah so zaznavni. Sezona lova na čarovnice je že dolgo odprta. Sezono letošnjega nacionalizma so v severnem Mariboru najavili že nekajkrat, nazadnje v podobi uličnih stripov, opevanih v Večeru kot umetniški EPK presežek, in še kje – ti so se zdaj razširili na fasade Pozitivne Slovenije v centru mesta. Kdo bo bolj izkazal užaljenost in pohodil predrznega žaljivca lokalpatriotskih čustev? Komaj čakam kakšno pametno diskurzivno ali drugo analizo Jankovićevega ekscesa v medijih – upam, da jo dočakam, saj imamo vendar v Mariboru in širše imenitne novinarje, ki jim ni težko dnevno cenzurirati kritične misli.

  • Share/Bookmark

Novinarji in avtorefleksija

26.04.2012 ob 15:44

Predsednik DNS ugotavlja:

Ključnega pomena je tudi, da novinarji sami izplavajo iz apatičnosti in tišine, v kateri jih tudi v najhujših delovnih razmerah sili strah pred izgubo službe. Poleg tega, je dodal Stepišnik, bi morali novinarji poročati o lastnih napakah. Redkokateri medij namreč objavlja razsodbe novinarskega častnega razsodišča, ki zadevajo njegove novinarje.

Pravilniku o delu NČR se lahko poučimo o naravi in pomenu razsodb ali priporočil, kot tudi njihovi javni objavi:

24. člen
Razsodbe in stališča NČR imajo status javnostim dostopnih dokumentov.
NČR jih posebej odpošlje:
1) udeležencem v postopku,
2) odgovornemu uredniku medija, v katerem je prišlo do kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije.
Spoštujoč pravico javnosti do obveščenosti in izhajajoč iz odgovornosti novinarjev za etiko javne besede NČR s svojimi razsodbami, stališči in priporočili seznanja tudi najširšo javnost, tako da te dokumente pošlje v objavo slovenskim medijem. Razsodbe, stališča in priporočila NČR objavi tudi na spletni strani www.razsodisce.org. Na spletni strani razsodišča NČR objavi tudi pritožbe, ki so bile prekinjene ali niso bile obravnavane zaradi procesnih razlogov.

25. člen
Priporočila NČR so namenjena objavi v množičnih medijih. Z njimi želi NČR opozoriti najširšo in zainteresirane javnosti na pojave neetičnega ravnanja novinarjev in drugih udeležencev v procesih množičnega komuniciranja, spodbuditi širšo razpravo o teh pojavih, zlasti med novinarji, ter spodbuditi strokovne javnosti, da izoblikujejo rešitve, ki bi v prihodnje zagotovile spoštovanje etike javne besede.

Verjetno je v naravi stvari, da medij poroča predvsem o razsodbi njegove novinarke ali novinarja, vendar Pravilnik tega ne omenja specifično. Nikjer ne piše, da naj ne povzema drugih  razsodb – še več, da o njih poroča, je verjetno tudi zaželeno. Si torej želimo maksimuma ali minimuma, se bomo pritoževali le, če ne dosežemo minimuma? Preveril sem objave razsodb NČR v Večeru, kjer je zaposlen predsednik DNS in avtor zgornjega stališča. Ugotavljam, da je v letu 2012 časopis doslej objavil le eno razsodbo od letošnjih devetih – v primeru svoje novinarke Nine Ambrož. Preostalih osem ni omenjenih niti z besedico.

Nasploh verjetno velja, da se mediji odločajo za objave razsodb le v primeru svojih novinark in novinarjev – in drži, največkrat le selektivno in tedaj, ko so ti oproščeni. Toda argument, da bi morali objavljati le »svoje« razsodbe, je na silno majavih nogah.

Kaj je potem ostalo od spodbud k širši razpravi o neetičnih ravnanjih? Sam sem se na NČR naslovil petkrat (morda celo več), od tega le v enem primeru takrat, ko je šlo za poročanje o meni. V vseh preostalih primerih sem to storil z namenom spodbujanja razprave o novinarski etiki in kršitev, ki sem jih zaznal kot državljan in so se mi zdele skrajno akutne (poudarek ločeno na »skrajno« in na »akutne«). Kot sem ravnokar preveril, je npr. Večer poročal le v enem primeru (ironično, leta 2001, ko je šlo zame in ki s tega in drugih vidikov ni bil toliko zanimiv za širšo vsebinsko razpravo). Drugje ni bilo dosti bolje. Sprašujem se, koliko je volje po javnih razpravah o etičnih dilemah novinarstva v resnici in v kolikšni meri jo mediji sami vzpodbujajo?

Uradna stran DNS bi lahko vsebovala povezavo na stran NČR in s tem njene razsodbe že na vstopni strani. Sicer je ta zgledna in razsodbe kvalitetno argumentirane, čeprav se z vsemi ne strinjam. NČR je vsega spoštovanja vredna inštitucija, v razmerah tabloidizacije in antinovinarstva vedno bolj, in tudi količina opravljenega dela je gromozanska.

Sicer pa je sintagma »poročanje o lastnih napakah« širša od objav razsodb NČR in verjetno le segment kritike, ki je novinarji potrebujejo ali dopuščajo na svoj račun. Needs to be tested again. Findings so far: negative.

  • Share/Bookmark

Nova vlada, nova televizija

25.04.2012 ob 12:30

Le pred nekaj leti sta dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič pledirala za ti. državno novinarstvo, o čemer sem pisal v Mladini.

Danes se zdi, da se ideja po malem uresničuje. Do konca preverjena kadra Rajko Gerič in Uroš Urbanija naj bi prevzela urednikovanje SIOL TV in Siolovega portala.

Premiki bodo verjetno kmali vidni (in okopi tudi). Me je pa presenetilo, da danes Žurnal kot prvi poroča o nenavadnih, sicer strogo zanikanih poskusih cenzure in samocenzure zaposlenih na Siolovem portalu – pod sramežljivo ironičnim naslovom »Novi časi, nova televizija«. Še huje, omenjajo se odpovedi. Če držijo indici, bi se komu v državi zgodbo splačalo raziskati – najbolj novinarjem in njih društvom samim. Splačalo v pozitivnem moralnem in eksistenčnem smislu:

Zaposleni na Siolu o nastajajoči televiziji vedo toliko, kot preberejo iz medijev, sicer pa se v zadnjih dveh mesecih razočarani nad stanjem ukvarjajo predvsem s tem, o čem lahko pišejo, saj naj bi veljalo, da prispevki, ki niso v sozvočju z aktualno vlado, niso zaželeni.

Strahovi pred sankcijami naj bi se še povečali po 14. februarju, ko je Valjavec odpovedal pogodbo novinarju, ki je na Siolu delal že od leta 2005, odpoved pa naj bi si (in to le mesec in pol po sklenitvi pogodbe) menda prislužil z intervjujem, v katerem je sogovornik kritiziral Janeza Janšo.

“Niso mi dali nobenega pojasnila, zakaj so mi odpovedali pogodbo. Res ne vem, zakaj,” je za Žurnal24 povedal odpuščeni novinar (podatke hranimo v uredništvu) in dodal, da mu je Valjavec rekel le, da ne potrebuje takšnega profila novinarjev.

Zakaj je odpovedal pogodbo novinarju, Valjavec ni želel komentirati, je pa zanikal, da bi to storil zaradi za aktualno vlado neprijetnega članka. ”To pa zagotovo ne drži, ker imamo marsikateri članek, ki verjetno ni prijeten za to ali kakšno drugo vlado, pa se ravno tako ni nič zgodilo,” je dejal in za nesmisel označil tudi to, da naj bi na Siolu vladala klima, v kateri se novinarji bojijo kritično pisati o Janši.

“Če bi bilo to res,” je dodal, ”potem intervjuja z Branimirjem Štrukljem verjetno sploh ne bi naredili. Kdorkoli je to rekel, ne ve, kaj govori.”

Težko soditi, ker vemo premalo. O Geriču in Urbaniji sicer dovolj – in dokumentirano. Vendar argument »če bi bila pri nas res cenzura, ne bi naredili intervjuja s Štrukljem«, zanesljivo ni prepričljiv. Niti malo.

  • Share/Bookmark

»Paradoks mobinga« na hrbtih novinarjev

25.04.2012 ob 12:29

Farsa okoli usode Dela Revij se nadaljuje – tudi v obliki cehovskega spopada in nesolidarnosti, o čemer sem večkrat pisal. »Raščanizacija novinarstva«, kot so temu rekli v DNS, je dobila enega svojih epilogov v nedavni zgodbi o izredni odpovedi iz krivdnih razlogov glavne in odgovorne urednice revije Obrazi Alme Sedlar. Na plan sta znova privrela novinarski kanibalizem in razklanost – medijskega pokritja je bilo pohvalno izjemno veliko, solidarnosti tudi, toda ne s strani vseh novinarskih cehov.

Sprva smo slišali plat odpuščene novinarke Alme Sedlar, češ da jo novi delodajalec, direktor Gregor Repič iz družbe Salomon, med drugim obtožuje mobinga. Da je njegova izvajalka, zato je bila razrešena. Sledil je preobrat; najbolj zanimiv element te zgodbe je namreč prav recipročna obtožba o mobingu – obe strani obtožujeta drugo zanj. Žal te recipročnosti nihče ni problematiziral, doslej so se odmevi skoncentrirali zgolj na omembe njegovega zakonsko nevzdržnega razumevanja, ki bi stekel v smeri podrejene osebe in bil usmerjen k nadrejeni. (Tega podatka mi ni uspelo preveriti.) Družba Salomon se je namreč oglasila s svojim popravkom in med drugim zapisala:

Glede na izjave gospe Sedlar, da je vzrok za njeno odstavitev njeno sindikalno delovanje, to zagotovo ne drži, saj ji potemtakem tudi ne bi omogočili napredovanja iz novinarke v glavno in odgovorno urednico. Vzrok naše odločitve je izrecno njeno delovanje, ki ni bilo v skladu z nikakršno novinarsko etiko ter tudi etiko medčloveškega delovanja. Kot primer njenega delovanja in psihičnega pritiskanja in neposrednih groženj navajamo konkreten primer, ko je na sestanku direktorja družbe obtožila kaznivega dejanja mobinga, kljub neutemeljenim razlogom, za kar ni imela nikakršnega konkretnega razloga, ter je z obtožbami in pritiski nadaljevala, kljub opozorilu, da so to hude obtožbe kaznivega dejanja.

Iz teh in drugih nastopov razberemo, da direktor trdi (ali celo verjame), da je podvržen mobingu, s čimer se je razvil naslednji ne le teoretski, ampak zelo realen (pravni) problem:

Je ravnanje osebe, ki drugo osebo obtožuje mobinga, po svojih značilnostih ali celo zakonski definiciji (lahko) prav tako mobing?

Zdi se, da v Salomonu stavijo na točno takšno branje: ker je novinarka in urednica svojega direktorja obtožila mobinga, zdaj zanjo trdijo, da je sama obtožba nekaj, kar šteje zanj. In direktor je medijem večkrat pojasnil obtožbo na podoben način – ob tem so Sedlarjevo obremenili še z drugimi razlogi, tudi s tem, da sama izvaja mobing nad podrejenimi, torej kar v obeh smereh.

Kolikšna je pravniška tehtnost takšne samonanašalne razlage mobinga, bo presojalo sodišče – meni se seveda zdi, da je nična, čeprav, kot rečeno, nisem čisto prepričan, da je zakonsko opredeljena le v razmerju podrejeni-nadrejeni. Kazenski zakonik pravi:

Šikaniranje na delovnem mestu

197. člen

(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Zakon o delovnih razmerjih pa v 6.a. členu med drugim, po tistem, ko je opisal spolno nadlegovanje, za trpinčenje še pravi:

6. a člen
(prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu)


(4) Prepovedano je trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Če stvar pogledamo z bolj logičnega vidika, bi lahko hitro prišli do navideznega paradoksa mobinga (ali trpinčenja). Bazična logika premisleka, s katero se brani direktor Repič, je takale:

(1)   Kdor trpinči drugega na delovnem mestu na način, da ponavljajoče se in sistematično povzroča drugemu zaposlenemu ponižanje in prestrašenost, počne nekaj kaznivega ali prepovedanega.

(2)   Drugega obtožiti na ponavljajoč se in sistematičen način, da nas trpinči na delovnem mestu, pomeni povzročati temu drugemu zaposlenemu ponižanje in prestrašenost.

(3)   Torej je obtožba o trpinčenju na delovnem mestu tudi sama (lahko) kaznivo dejanje in prepovedana.

Marsikateri izmed mojih kolegov filozofov bi nedvomno trdil, da je tak »paradoks« logično realen in realno nerazrešljiv– da obstajajo dobri razlogi za obrambo direktorjevega sklepanja. Tega sem se ovedel ob nedavni kritiki moje kritikeparadoksa netolerance. V primeru razprav o nestrpnosti do Romov je pred nekaj leti sociolog Matej Makarovič, še zdaleč ne edini, zapisal, kako razume fenomen »netolerance do netolerance«, ko je varuha človekih pravic napadel in obtožil nestrpnosti:

To je past, v katero se je med svojim zadnjim nastopom v parlamentu ujel tudi varuh človekovih pravic z izjavo, da moramo biti nestrpni do nestrpnih. S tem je lov seveda odprt. Dovolj je torej, da nasprotnika označiš za nestrpnega, da lahko s tem legitimiraš svojo nestrpnost do njega.

Analogija je popolna. Poenostavljeno: reči drugemu, da je nestrpen, pomeni že eo ipso dejanje nestrpnosti. Reči drugemu, da te mobingira, bi potem že po sebi pomenilo dejanje mobinga. Sam bi rekel, da se te rabe metanivojske in protislovne: če bi bilo trditi za nestrpne, da so nestrpni, že po sebi nestrpno dejanje, in če bi bilo trditi, da nekdo izvaja nad tabo mobing, že po sebi dejanje mobinga, potem tak argument izniči samo definicijo nekega pojma, še pred tem pa nam povsem onemogoči konkretno opredeljevanje: nestrpnosti in mobinga več ni mogoče obsoditi. In v prav takšni »nevtralizaciji« in premeni žrtve v rablja se verjetno skriva Makarovičev in Repičev namen, če že ne stava na tovrsten učinek.

  • Share/Bookmark

Ministra Gorenaka argument iz regresa (ki ni neskončen)

22.04.2012 ob 18:39

Že v naslovu zgodbe komaj končane stavke je, argument namreč, tj. v policistični napovedi referenduma. Rekel mu bom argumentum ad consequentiam Gorenaki:

Mislim pa, da se ne zavedajo posledic, če gre zakon na referendum. Policist bo res dobil sto evrov višji regres, kolikšnega pa bo dobil referent v Novi Ljubljanski banki? Dobil bo toliko kot lani – 1.600 evrov. Policisti torej zahtevajo referendum in sto evrov višji regres, hkrati pa bodo tako vsem državnim podjetjem omogočili, da bodo zaposlenim regres izplačala po kolektivnih pogodbah. Ponekod torej čez tisoč evrov na zaposlenega. Nisem prepričan, da se policisti tega zavedajo.

Najprej naj spomnim, kaj je argument iz posledic (argumentum ad consequentiam). Napačno sklepanje ima približno takole obliko:

(1) Če je A resničen, potem vodi do ali povzroča B.

(2) Toda B je subjektivno ali objektivno slab, nemoralen, škodljiv, nezaželen.

(3) Torej je A napačen.

Argument je klasična zmota iz navajanja slabih posledic: če so te prisotne, to še ne pomeni, da je osnovna trditev A napačna in da obstaja relevantnost teh posledic za resničnost A. Še zlasti je za napačno ne more narediti naša subjektivna ocena, opremljena z občutki zaželenosti. Gorenakova inačica se potem glasi:

(1) Če je odločitev za referendum pravilna, potem vodi do sto evrov višjega regresa za policiste in 1600 evrov regresa tistih v npr. NLB.

(2) Toda 1600 evrov regresa je nemoralnih in škodljivih.

(3) Torej odločitev za referendum ni pravilna (upravičena), ker bi vodila do škodljivih posledic.

Za Gorenakov argument bi lahko dejali, da izpeljuje napačnost dejanja A (referenduma) iz navajanja čisto specialnih škodljivih rezultatov, postavljenih v relacijo z nekimi drugimi. S čimer nas prepričuje, da namreč ni le škodljivost referenduma, ki bo pripeljala do možnosti izplačila ogromnega regresa drugim javnih uslužbencem, temveč je to lahko tudi škodoželjnost (kakorkoli so ti regresi res zelo visoki, celo škodljivi, so še vedno legalni). Razmisleku moramo namreč dodati še implicitno premiso s primerjavo:

Bolje kot prejeti 100 evrov regresa je drugim onemogočiti, da prejmejo 1600 evrov regresa, saj je to nemoralno in škodljivo.

Premiso bi lahko poljubno variiali z višino zneska in prejemnika. Torej dobimo popravljen celoten argument:

(1) Če je odločitev za referendum pravilna, potem vodi do sto evrov višjega regresa za policiste in 1600 evrov regresa tistih v npr. NLB.

(2) Toda 1600 evrov regresa je nemoralnih in škodljivih.

(3) Bolje kot prejeti 100 evrov regresa je drugim onemogočiti, da prejmejo 1600 evrov regresa, saj je to nemoralno in škodljivo.

(4) Torej odločitev za referendum ni pravilna (upravičena), ker bi vodila do škodljivih posledic.

Kar upraviči uvrstitev zgornjega variantnega primera v učbenike neformalne logike, je torej nesolidarnostni, potencialno škodoželjnostni element, s katerim nas minister prepričuje, da se raje odpovemo svojemu regresu, da bi drugi ne prejeli še višjega. Čisto možno je, da je drugi regres anomalija, ki jo je treba odpraviti, toda Gorenak oboje spravi v nujno povezavo. Skratka: kul je, da se raje odpovemo svoji kravi v štalci, sicer bo sosed prejel najmanj dve. Pravzaprav je to edini navedeni razlog, zakaj bi se kravci morali odpovedati: da jih sosed ne prejme še več. Pravi dr. Gorenak. Ubogi policisti bi morali svojemu šefu prisluhniti iz neke elementarne škodoželjnosti, za katero minister upa, da bo dovolj velika, da bo narekovala njihovo samoodpovedovanje.

V članku je še nekaj zanimivih argumentacijskih izpeljav bolj demagoške narave, toda zgornji biser je po svoje paradigmatski in uprizarja trenutno najbolj vročo nesolidarnostno logiko izigravanja obeh sektorjev med sabo po načelu zbujanja sovraštva. Če je namreč zadnja stavka javnega sektorja kaj nakazala, je to prav velik talent vlade, da populistično manipulira s sovraštvom med ljudmi.

  • Share/Bookmark

RTV komedija – včeraj v plenicah, danes imitatorji lastne zamenjave

21.04.2012 ob 09:31

Vodstvo RTV Slovenija se, glede na obnašanje v stilu predsmrtne agonije, ko mu gre že na otročje, po vsem videnem sodeč poslavlja. Na vratih je Janša in tisto, kar je lahko samo na Balkanu samoumevno – politična pokoritev javnega servisa, tudi po načelih Grimsovega političnega zakona, ki ga je ubogo ljudstvo na referendumu kar dvakrat potrdilo. Kaj torej storiti? Generalni direktor Marko Filli in njegovi so se, zanimivo, zatekli v komedijo. Postali so komedijanti – tako rekoč dobesedno. Trgovina s plenicami, nastopi v humorističnih oddajah, imitacija in satira iz njihovih ust so nedostojnosti, ki jih silno redko vidimo. In nikakor ne naključne. Glede na sekvenčnost, o kateri sem pisal, namreč novo plonk pisanje zgodovine RTVS po načelu najprej tragedija, potem farsa, bi lahko rekel, da se je zdaj vmes nepričakovano vrinila še ena podetapa: najprej tragedija, potem komedija, in končno farsa.

Ja, to je tisto vodstvo, ki je vsa ta leta dobro kohabitiralo z Janševimi kadri v svojih vrstah in jim ščitilo hrbet – moj osebni dokaz so desetine dokumentiranih primerov politične pristranosti, npr. MMC RTV Slovenija, od katerih sem štiri oblikoval v prijave, vendar nikoli prejel niti vljudnostnega odgovora, kaj šele bil deležen obravnave. Proti vsem standardom in pravilom javne radiotelevizije. Nazadnje sem o tej ignoranci, ki ne more biti samo moja, temveč ima sistemsko obeležje, pisal tule. Vodstvo si je do zadnjega zatiskalo oči, politični ekscesi tipa Slak, Traven, Urbanija, Žužek, Kolednik etc. zanj niso obstajali. In zdaj bi se nam v novi vlogi komedijantov morali zdeti smešni?

Videti je, da je prišel trenutek slovesa – vsaj njihovo ravnanje izdaja takšen refleks. Generalnemu direktorju Marku Filliju ni preostalo drugega kot zabava, v stilu zadnje pokajene cigarete tik pred eksekucijo. Njegovo priložnostno darilo Sašu Hribarju na zadnji izredni seji programskega sveta, namreč zavoj plenic s pripisom »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj jih ne rabim več!«, lahko zveni le še dekadentno humorno, njegov nastop v zadnji oddaji Radia GA-GA, kjer imitira samega sebe, pa je daleč od siceršnje duhovite geste, ker takšno duhovitost sesuvajo konteksti premišljenega rezanja avtorskega dela v režiji predsednika vlade. Na kar reagira, so potemtakem argumenti politične moči. Da njegovega seksističnega norčevanja na račun svoje podrejene, voditeljice Jasne Kuljaj, ki menda ni rešila svojega problema, ker »pravočasno ni dala«, niti ne omenjam.

To slovensko samoumevnost političnega odstrela, politične »jage« na novinarje, najbolje ilustrira epizodna vloga gagajevske imitacije direktorja TVS Mihe Lamprehta, zabeležena tudi v kamero. Lampreht kot imitator v nekem trenutku inscenirano stopi v studio, prepoznavno oponaša Vinka Vasleta, zapriseženega lojalista SDS, ki se zanima za to, če so njega, tj. Lamprehta, v programskem svetu že zamenjali. Ko sliši, da se bo to zgodilo vsak hip, Lampreht z glasom Vasleta pove, da skoči na eno kavo in pride nazaj. Ima še nekaj časa: čas menjave vodstva je blizu, enak je enemu kofetkanju. Na strani MMC so zgodbo obeležili in opisali takole:

Proti koncu oddaje izza vrat pokuka še Lampreht, ki z “ruralnim” naglasom (koga, prepustimo poslušalcem) povpraša, kje je Lampreht, če je še direktor sploh in koliko časa še bo. ”Dokler ga programski svet ne odstavi,” mrtvo hladno odvrne Hribar.

Notranji ustroj javnega servisa v kombinaciji z vladnim sklepom – najboljši vir navdiha za humoriste.

No, saj točno v tem je tragikomičnost in tragifarsičnost nastale situacije: tu ne gre več za najboljši vir navdiha za humoriste, ampak edini. Tudi ne gre več niti za humoriste – temveč za vodilne v RTV zavodu v novih vlogah, dobesedno. Najboljši vir navdiha je postal edini vir navdiha in tudi humoristi več niso to, what used to be. RTVS se je v svoji agoniji spremenila v stand-up komedijo.

P.S. Fotografiji sta objavljeni v povezavah MMC RTVS in avtorstvo je njihovo.

  • Share/Bookmark

Diskretni šarm kardinala

21.04.2012 ob 09:30

Naključni pokuk  na spletno stran Jane mi je razodel zanimive metode medijsko anticipirajoče ženske idolatrije moškega – to pot v komični podobi kardinala. Ženski vzdihljaji za kardinalom so vendarle nekoliko paradoksni, sploh če pozornosti na ravni spolne metafizike ne vrača. In ne le to, Rode je menda karizmatično podoben Žižku, združita se torej občudujoča moškost in enako občudujoča moška pamet:

Rode, klerikalni Žižek. Res je bila dvorana skorajda polna že pol ure pred uradnim začetkom pogovora. Razpoloženje v knjižnici je bilo kot pritiče obisku pomembnega in znanega gosta. Na vratih in v dvorani varnostniki. Pred vhodom druščina novinarjev, fotografov in snemalcev. Prvi dve vrsti sedežev rezervirani za VIP. In v zraku pričakovanje kardinala, ki je imel v zadnjem mesecu po Sloveniji skoraj mini predavateljsko turnejo. No, ni bil kot Rolling Stonesi, je pa imel v postnem času cikel predavanj v Domu Sv. Jožefa v Celju. Tri marčevske srede je tako govoril o Cerkvi v svetu, Evropi in Sloveniji, s posebnim poudarkom na družbenem delovanju slovenskih duhovnikov. Nato je tri dni vodil duhovne vaje za duhovnike. Po praznikih se je posvetil še profanemu delu slovenskega življa in v javni knjižnici privolil v pogovor z novinarjem Bernardom Nežmahom.
Sicer biva v Rimu, kjer ima, čeprav je lani zaradi starosti prenehal biti prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, še kar precej odgovornosti. Je član več dikasterijev oziroma uradov, denimo kongregacije za škofe, bogoslužje, kler, širjenje vere, deluje tudi v Papeškem svetu za kulturo. Te funkcije lahko opravlja do svojega osemdesetega leta, tako da se zdi, da še nekaj časa ne bo živel v kakšni slovenski palači, kot so mu že pripisovali.
Ne glede na to je v Sloveniji očitno še vedno medijsko priljubljena osebnost. Pred njegovim pogovorom v knjižnici je vladalo vznemirjenje, skoraj tako kot na predavanjih Slavoja Žižka. Ker čisto zares je kardinal Rode za kler to, kar je Žižek za liberalce: ikona, ki ji je treba prisluhniti. Vsak od njiju je po svoje karizmatičen. Rode je uglajeno šarmanten, Žižek pa privlačen na način zmešanega genialnega profesorja. Ah, seveda, obema je tudi skupna ljubezen do Argentine. Kardinal je tam preživel mladost in, kot je pozneje rekel v pogovoru, je vedno ljubil tropski gozd in veličino rjavih rek, Žižek pa je bil navsezadnje poročen z argentinsko manekenko Analio Hounie. Razlika med njima pa je nedvomno v občinstvu.

Več v Jani št. 16, 17.4.2012

  • Share/Bookmark

Ali je kaj trden most?

20.04.2012 ob 11:36

Novogoriška debata DNS o novinarjih, ki se znajdejo med novinarstvom in politiko, je zaenkrat dosegljiva preko nekaj kratkih tvit zapisov na uradni strani društva.

Človek se lahko resno vpraša, kakšno točko je dosegla »novinarska znanost«, če se je osnovno vprašanje žgoče debate izkristaliziralo v globoko dilemo, zapisano že v naslov:

Zid med novinarstvom in politiko?

Da je to neka dilema? Če prav razumem, sta osnovni problemski antagonizem označila Sandra Bašič Hrvatin s svojim »Med novinarstvom in politiko mora biti visok zid. Ki se ga ne da prestopiti. Standarde morajo postaviti novinarji.« in Franco Juri s svojim »Zid med politiko in novinarstvom ne prispeva h kakovosti ne enega ne drugega. Je katastrofa za demokracijo.«

Čeprav je antagonizem v univerzalnem kontekstu splošnih razmerij med politiko in mediji povsem nerazumljiv (dileme zame ni), je znotraj konteksta prehajanja novinarjev v politiko in nazaj lahko zelo drugačen, a se v osnovi mora ujeti s tistim univerzalnim. Povedano drugače: drugo vprašanje je v neki odvisnosti od prvega. Ker se v razpravi pomešata oba nivoja, univerzalni in specialni, ker se, opreproščeno, tako v izjavah kot v naslovu govori o »zidu« univerzalnega konteksta, namesto o »prehajanju« iz posebnega konteksta, sledi (verjetno, ker pogovora slišal nisem) hermenevtično brisanje distinkcije: nemogoče je razumeti, kaj se trdi, razprava je neproduktivna in protislovna, zgolj generira osnovni antagonizem, ne ponuja ničesar. Ob predpostavki, še enkrat, da izjave in naslov na strani DNS veristično posnemajo vsebino diskusije; in to ni dilema v smislu, zakaj smo na okroglo mizo prišli z istim vprašanjem, nismo nikamor napredovali in smo odšli z mize brez odgovora na začetno vprašanje. Ne, to je dilema o tem, na kakšen način hevristično artikulirati razpravo dovolj precizno, da manko pravih odgovorov na koncu minimiziramo.

Dalje. Milharčičeve trditve so v svoji bizarnosti verjetno premišljeno nesmiselne (»Politika je intelektualen poklic, novinarstvo fizičen.«), zaradi česar lahko služijo le Zizek-like zabavi, ali celo neprebavljive: »Vedno berem Mladino in Reporter skupaj. In sem presenečen, ko v obeh najdem dobre tekste.« Mimogrede, dober recept za instantno miselno in bralno uravnoteževanje ali pluralizem, ki ga je pred leti močno propagiral Grims in SDS: resnica je nekje na sredini, v preseku enega in drugega. V Reporterju in Mladini bodo verjetno te vzajemne pohvale zelo veseli, morda lahko razmislijo o skupnem izdajanju enega tednika, da Milharčiču prihranijo dvojno delo.

Direktor direktorata za medije Miro Petek me je dvakrat spravil v začudenje: »Večkrat sem zapisal, da nadvlada politike nad mediji ni trajna. In Janez Janša vse prebere.«

Pomeni kaj? Da če politika nadvlada medije, čez čas za to več ne bo potrebe? Šur, logično, v točki končne podreditve. Je morda želel reči, da politika ne more dolgotrajno obvladovati medijev, da pri tem vedno zdrsne? Nekoliko bolje, a hkrati apologetično – zanj in za njegovo stranko SDS. In da Janša vse prebere? Tudi to vemo, odkar smo brali New York Times. No, tam je bilo rečeno, da Janša vse medije uredi, ne le prebere:

Ms. Kosem said she had helped arrange the agreement because she was convinced that as a former dissident, Mr. Jansa, now 49, would still use his influence to expand media freedom.

Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.

Da v DNS verjetno niso uspeli vprašati direktorja direktorata za medije, kaj meni o tem, da strankarski človek (torej politik) v državi regulira medije, se tudi bojim. Seveda, to ni več dilema odnosa med novinarstvom in politiko. Je dilema, ali naj usodo medijev v državi kroji stroka ali politika.

  • Share/Bookmark

Superpogajalec Erjavec

19.04.2012 ob 23:49

Ravnokar berem na spletnem Žurnalu:

Superpogajalec Erjavec

Predsednik demokratične stranke upokojencev Karl Erjavec je na tiskovni konferenci že poudaril, da bi upokojenci, če njih ne bi bilo v vladi, “deliti usodo javnega sektorja”. Dosegli so namreč, da se v letih 2013 in 2014 pokojnine ne bodo niti zamrznile.

Najprej glede novinarskega pristopa: naslovni »superpogajalec« lahkotno rumeneče vzpodbuja k odobravanju Erjavčevih političnih zmožnosti (človek je super sposoben!), namesto da bi se njegov »pogajalski« pristop dekonstruiral in problematiziral. Kaj na to porečejo sindikati in socialni partnerji v pogajanjih z vlado – saj se vendar pogajajo za drobtinice, ki so ostale na mizi po internih kupčkanjih gospodarjev v vladni palači.

Lep primer razkoraka med antiproblemskim pristopom medija in njegovim pravim poslanstvom je to. Če je namreč kaj dramatično spornega v dani krizni situaciji nenehnih stavk in protestov pred napovedanimi rigoroznimi Janševimi varčevalnimi ukrepi, je prav umanjkanje pametnih kriterijev, po katerih se denar posameznim socialnim skupinam in sektorjem jemlje. Erjavčeva samohvala prostodušno razkriva tak kriterij: če si v vladi, če si pri koritu, potem ti bo Janša dal popust ali te izvzel iz ukrepov. Penzionisti so rešeni hudega, ker imajo Karla. Če bi bila v vladi kakšna druga stranka, npr. stranka družine ali stranka javnih uslužbencev, bi bilo morda bolje tudi zanje. Res so neumni!

Skratka: varen je sektor in sloj, ki ima svojega trgovskega potnika v vladi, potem mu ni treba deliti usode javnega. Vprašanje ekonomike, pravičnosti in enakomerne obremenitve v projektu reševanja javnih financ (in razgradnje socialne države) je drugotnega, če sploh kakšnega pomena. In komur uspe, je navihani heroj, skratka pravi uspešen politik, po možnosti človek s socialnim čutom. Bravo, Karel. Bravo, mediji.

  • Share/Bookmark

Pobrateni župan Kanglerja postavil na laž

18.04.2012 ob 23:16

Sum, da je mariborski župan konec marca lagal, ko je najavil, da njegovega županskega kolega iz Harkova ne bo na obisk v Maribor, ker je ljubljanski Dnevnik pisal o njegovi koruptivnosti, je zdaj praktično potrjen. G. Kernes je namreč včeraj obiskal Maribor in zanikal to možnost.

Navidez majhnemu zapletu sem že posvetil nekaj vrstic. Naj spomnim, Kangler je takrat dejal:

Žal imam grenek priokus. Eden od medijev je problematiziral to povezovanje, saj naj bi župan Harkova bil zaprt oziroma koruptiven. Zaradi tega smo že dobili pismo iz njegovega kabineta, da v Maribor ne bo prišel za dalj časa, ampak le na podpis.

Izkazalo se je, da je Kanglerjeva razlaga, ki jasno uvaja vzročnoposledično povezavo med obojim, namreč zoprnim zapisom v Dnevniku in odločitvijo župana Harkova, da skrajša obisk v Mariboru, bila zelo jasno zanikana, in že itak bizarna možnost, da bi v Harkovu tisti petek navsezgodaj v slovenščini prebirali ljubljanski Dnevnik ali bili celo nanj naročeni, je padla v vodo. V isto vodo je padla še manj verjetna možnost, da je mariborska občina v Harkov sama poročala o Dnevnikovem članku (kar bi bilo zanjo kontraproduktivno). Kangler je pač, če drži vse povedano, lagal, kar lahko razberemo tudi  iz današnjih poročil.

Tomaž Klipšteter v Dnevniku danes zapiše:

Dnevnikovo poročanje o kriminalni preteklosti župana Harkova naj bi povzročilo pri Ukrajincih toliko grenak priokus, da je njihova delegacija skrajšala svoj obisk Maribora, se je konec marca na mestnem svetu pritoževal župan Franc Kangler. Na naše poizvedovanje, ali je Dnevnikov članek dejansko neprijetno odmeval tudi v ukrajinskem županatu, pa je Gennadij Kernes naštel povsem druge razloge, zaradi katerih je župan Harkova namesto treh dni v Mariboru preživel samo včerajšnjega.

Nina Ambrož v Večeru danes zapiše:

Vzporednice med mestoma oziroma županoma pa je nedavno povlekel tudi Dnevnik in zapisal, da naj bi bil Kernes v začetku 90. let obsojen na triletno zaporno kazen zaradi goljufije. Po sodbi, s katero je bil ukazan tudi zaseg njegovega premoženja, je leta 1992 zakorakal na prostost. Prej je dve leti preživel v priporu. Zaradi kriminalne preteklosti naj bi bil pred dvema mesecema ne dobil britanskega vizuma za obisk Londona, so zabeležili različni spletni portali. A so v županstvu Harkova to demantirali. Kernes je včeraj zanikal, da naj bi obisk Maribora skrajšal prav zaradi Dnevnikovega razkrivanja njegove sporne preteklosti. Kot vzrok hitrega odhoda je navedel, da se mesto pripravlja na nogometno prvenstvo. “Čez en teden bo seja mestnega sveta,” se je izgovoril in napovedal, da na obisk še pride.

In smo pred zanimivim izzivom, ki se mu reče: kdaj je novinar upravičen neko izjavo označiti za lažnivo (ali v žanru poročila vsaj nakazati)? Zakaj se to dogaja tako zelo poredko? Na to sem nekoč že priložnostno opozarjal: če bi torej živeli v razviti demokraciji, kot se modno reče, politikom ne bi dovolili, da se veselijo svojih zmagovitih trikov, potrjenih celo na voliščih; prej bi zahtevali njihov odstop ali bi jih vsaj javno karali. Zdaj pa se največkrat dogaja, da si novinarji sramežljivo, v imenu ne-ve-se-kakšne korektnosti, ne upajo uporabiti moralnih etiket in po svoje legitimirajo tovrstno početje. Svojevrstna ironija je, da je laž, o kateri govorimo, tako zelo usodna prav za novinarsko avtonomijo in javni zavod, ki zaposluje na stotine novinarjev. Potreba po širitvi novinarskega žargona se zdi neizbežna, namesto nenavadnega, v ničemer upravičenega navideznega dostojanstva, bi to celo morali storiti. Če ne bomo laži rekli laž, tudi resnica več ne bo to, kar je.

Dopisani post scriptum: obstaja majhna, vendar neznatna možnost, da Kangler ni lagal, temveč je bil postavljen v pozicijo, ko je navidezno postavljen na laž. Kaj s tem mislim? Takole: recimo, da se je tistega petka zgodilo vse to, kar je Kangler povedal – Kernes mu je sporočil, da zaradi Dnevnika ne prihaja v Maribor na načrtovani tridnevni obisk. Vendar je kasneje Kernes vse to moral zanikati – od vsega skupaj je potem ostala le Kanglerjeva nerodna izjava, v kateri obračuna z novinarji. Če obstaja ta majhna možnost, v kateri je bil Kangler postavljen na laž, ne da bi dejansko lagal, potem ne obstaja nobena nujnost, zaradi katere bi se zgoraj citirana novinarja morala o tem izrekati. V tem smislu je moja zahteva preuranjena in prehuda. Vendar še vedno ostane odprto vprašanje pripisa laži: če je namreč Kernes spremenil svoje stališče, potem laže on in ne Kangler. In potem je edini način, da zvemo, kdo laže, da nam to pove Kangler – glede na dejstvo, da edini ob Kernesu ve, kaj je resnica odpovedi. V vsakem primeru torej en laže – bodisi Kangler bodisi Kernes. In na metanivoju, dokler drug drugemu ščitita hrbet in ne povesta, kdo laže, na neki način lažeta/manipulirata oba.

  • Share/Bookmark

Severina, menda porno zaslužkarica

18.04.2012 ob 23:15

Manipulacije v naslovih so postale malodane specialna poslastica slovenskih tabloidnih in rumenih medijev. Kako izumiti naslov, ki bo ultimativno privlekel pozornost, čeprav bo ponujena vsebina potem čisto drugačna od tega, kar nam naslov ponuja, je postala skoraj glavna preokupacija (tudi) naših novinarjev. Govorim seveda o običajno trivialnih manipulacijah v naslovu tipa

Jan Plestenjak ima novo!

… in potem preberemo, da ima novo kapo.

Siolov primer je bolj kompliciran. V njem bi celo težko detektirali novinarjevo zavestno odločitev za manipulacijo – ne moremo biti povsem prepričani vanjo. Vendar zato ni nič manj sporna, izbira naslova je globoko moralno dvomljiva. V zgornjem primeru Jana Plestenjaka slednji verjetno ne bo preveč osebno prizadet. Toda kaj poreči na tak naslov vesti:

Severina bo s porničem zaslužila 27 tisoč evrov

Na prvi pogled se zdi, da nam naslov sugerira dejanje, ki se ni zgodilo – na podoben način, kot pri Plestenjaku. Pevka pač ni služila denarja, še najmanj s porniči. Poglejmo (kratko) besedilo v celoti, ki že v prvem stavku razkrije, da je zgolj prejela odškodnino:

Severina bo s svojim zasebnim video posnetkom vendarle zaslužila nekaj denarja. Hrvaška spletna stran ji mora izplačati 27 tisoč evrov zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi objave videa.

Hrvaška spletna stran index.hr mora Severini izplačati 27 tisoč evrov odškodnine zaradi nedovoljene objave posnetka, je odločilo sodišče v Zagrebu.

Severinin legendarni video je po spletu zaokrožil leta 2004, v njem pa se pevka v palubi jahte predaja svojemu takratnemu fantu Milanu Lučiću.

Pevka je portal tožila predvsem zaradi grobega vdora v njeno zasebnost, zaradi objave pa je Severina utrpela tudi materialno škodo, saj kar pet mesecev ni nastopala. Deležna je bila zmerjanja ljudi na ulici in občinstva na svojih koncertih.

Novinar je torej postavil enačaj med »prejeti odškodnino« in »zaslužiti«, s čimer je zanikal samo naravo dejanja in njeno spornost, tj. vdora v zasebnost. Tovrstna redukcija torej predpostavlja, da je bila objava posnetka legitimna, v interesu javnosti in sprejemljiva – celo v primeru, je če bil posnetek ukraden. Morda celo namiguje, da je bil premišljen akt zbujanja pozornosti. Hkrati pa ni zanikano le kaznivo obeležje dejanja, temveč je Severini pripisano še moralno zavržna intenca zaslužkarstva.

S tem se je Severina iz žrtve zlorabe dobesedno spremenila v krivca. Kar bi nam vlivalo nekaj upanja pri milejši razlagi, je navržena možnost, da tega novinar(ka) le ni mislila na tako grob način, da se ni povsem zavedal tovrstne gostilniške interpretacije, ki jo je mogoče brez dvoma tudi razviti iz zgornjega naslova. Toda odpustka ni, že ta potencialnost je dovolj, da lahko dejanje štejemo za novinarski prekršek, ki je po svoje hujši od zapisov tipa »Plestenjak ima novo«.

  • Share/Bookmark

Lahovnik o predsedniku vlade kot inkvizicijskem izganjalcu hudiča

14.04.2012 ob 15:26

Dr. Matej Lahovnik je našel novo vero in novega občana. Spoznal je, da delo umetnikov ni veliko vredno in da bo njegov nov soobčan, predsednik vlade Janez Janša, v naslednjih letih zaslužil nesramno malo za resno garaško delo. Še nekajkrat je Lahovnik v zadnjem letu dokazal, da je končno spregledal. Ravnokar ugotavlja, tik pred stavko javnega sektorja, da varčevalni ukrepi niso prehudi in da niso protisocialno naravnani. Milo se mu je storilo, in pred dnevi je postal  predsednik nadzornikov v Mercatorju:

»V Šaleški dolini zdaj, ko smo dobili novega občana, računamo, da bomo s skupnimi močmi našli denar.« Matej Lahovnik o novem domovanju Janeza Janše in gradnji tretje razvojne osi. (Delo,26.9.2011)

Umetniki, ki so si nadeli ime zdajšnjega predsednika vlade v imenu neke moderne umetnosti so s spremembo imena praktično v dveh, treh letih zaslužili več, kot jih bo predsednik vlade v štirih letih za resno delo. To je absurd vseh absurdov. (MMC RTVS, 15.3.2012)

Not always so. Dobrih šest let ni dolga doba, a je predolga za slovenske medije. Takrat je Lahovnik, v današnjim zelo podobnih razmerah z začetka Janševega mandata predsednika vlade, razmišljal:

Lahovnik o Janševi veri v silo zarote in izganjanju hudiča:

“S tem ko Janša verjame v silo zarote, v silo kontinuitete, ko mora očistiti in izgnati hudiča iz gospodarstva, preden ga privatizira, postaja največji nasprotnik samemu sebi.

Lahovnik o nastavljanju Janševih ljudi v nadzorne svete in vojaškem konceptu:

Saj prav to je zanimivo. Janša pravi, da mora na ustrezna mesta v nadzorne svete in uprave najprej nastaviti svoje ljudi, da bi potem lahko sledila druga faza. S tem je povedal dvoje: da je zanj zasedanje položajev v gospodarstvu kot neke vrste vojaški koncept, kjer najprej zasedeš teritorij, pozneje pa se z njega umakneš, ko sam oceniš, da je to pravilno, in drugič, to govori o tem, kar še bolj zbuja skrb, da bo privatizacijo izvedel šele takrat, ko bo v nadzorne svete in uprave imenoval politično kompatibilne ljudi.

Lahovnik o Janševih lojalnih partijskih kadrih:

To pa pomeni, da bo druga faza privatizacije državnega premoženja potekala pod nadzorom ozke skupine lojalnih partijskih kadrov, in če to povežemo z dejstvom, da je na čelo policije ter tožilstva imenoval politično kompatibilne kadre, komisijo za preprečevanje korupcije pa očitno nova vlada ukinja, se je že sedaj mogoče vprašati, kako bo potekala druga faza privatizacije, kakšna bo njena preglednost. Ali ne bo prihajalo do uveljavljanja zasebnih strankarskih klientelističnih interesov, in predvsem, ali se ne bo zgodila neke vrste privatizacija po liniji črne internacionale. Premier je torej s tem med vrsticami povedal nekaj, kar nas lahko zelo skrbi: privatizacija da, vendar ko bodo na ustreznih položajih pravi ljudje.

Lahovnik o Janši kot kadrovskem hitropoteznem šahistu:

Janez Janša je zelo sistematičen. Podjetja padajo kot domine drugo za drugim. Vse skupaj je podobno nekakšnemu hitropoteznemu šahu. Cilj je v najkrajšem času zamenjati čim več figur. Težava je v tem, da se mu prav lahko zgodi, da se bo nazadnje znašel s precej čudnimi figurami na šahovnici. To se mu že dogaja. Lahko ga razumem, da želi v nadzorne svete in uprave postaviti ljudi, ki so mu blizu. Zaradi mene lahko nastavi vse SDS-ovce na vsa mesta, vendar bi morali imeti ustrezne kompetence. Reference nekaterih posameznikov pa so že sedaj zelo vprašljive.

Lahovnik o tem, kako Janša sistematično nadzira Šaleško dolino in zaseda okope:

Mislim, da Janša ravna sistematično. Zagožen je dober primer. Postavil ga je denimo tako, da nadzoruje dva ključna poslovna sistema v Šaleški dolini. S tem, ko je postal direktor holdinga slovenskih elektrarn, nadzoruje tudi hčerinsko podjetje premogovnika Velenje in bo imel tam ključno kadrovsko besedo, hkrati pa je v nadzornem svetu Gorenja, ki je drugi veliki poslovni sistem, kot bi rekel Janša, v rdeči Šaleški dolini. Gre za zelo sistematično zasedanje okopov v slovenskem gospodarstvu. Dobro se vkopava, to je Janši treba priznati.

Lahovnik o Janševi sveti inkviziciji in hudiču v njem:

Največji paradoks je v tem, da se Janši dogaja zgodba svete inkvizicije v prenesenem pomenu. Inkvizicija je izganjala nekaj, česar v resnici sploh ni. Izganjali so hudiča tako dolgo, dokler niso spoznali, da ga manifestirajo oni sami.

Lahovnik o Janševi metodi partijskega režima in preganjanju sebe:

Zdi se mi, da Janša oziroma nova oblast poskuša izganjati iz gospodarstva neke sile kontinuitete, neke, kot jim oni pravijo, rdeče direktorje. Pri tem pa metode prejšnjega režima, tistega pred letom 90, v resnici manifestira nova oblast. Ta nova metoda spominja na železne čase starega partijskega režima in Janša v tem smislu preganja samega sebe. V želji, da bi iz gospodarstva pregnal sile kontinuitete, v bistvu institucionalizira početje, ki je bilo značilno za prejšnji režim pred letom 1990.

Lahovnik o Janši kot reakcionistu:

Tako pa se bo zapisal v zgodovino kot neke vrste reakcionist, ki je na vse funkcije postavil svoje ljudi.

  • Share/Bookmark