Arhiv za Maj, 2012

Bodo v Pogledih Slovenije znova politično agitirali?

31.05.2012 ob 14:55

Neskončno simpatiziranje medijev s Steinbuchovim »Gibanje odgovornih« je videti že neokusno. Razumem, da ima gospod odlične novinarske povezave in znanstva, toda kaj ima to opraviti s profesionalnostjo? Če prav dešifriram današnjo napoved Pogledov Slovenije, pa bo pobudo, ki jo je zaenkrat podpisalo manj kot sto ljudi (!), od tega res malo zelo zvenečih, RTV Slovenija znova bučno pozdravila tudi za ceno kršitev svojih Programskih standardov:

Zato bi memorandum za odgovorno prihodnost, ki so ga podpisali intelektualci, podjetniki, kulturniki mlajše generaciji lahko razumeli kot glas, da Slovenija še zdaleč ni izčrpana in brez idej. Izčpana je upravljalska elita, ki nima nikakršnih zamisli, kako pognati slovenski voz naprej…

Podpisniki memoranduma nocoj v Pogledih Slovenije.

Katerih kršitev določil programskih standardov? Natanko tistih, ki sem jih RTV Slovenija že očital po oddaji Pogledi Slovenije, predvajani 16. junija 2011. In ki pravijo, da se morajo novinarji izogibati »javnemu solidariziranju s kakršnimi koli akcijami političnih strank pa tudi združenj, društev ter drugih interesnih skupin in skupin za pritisk, kar bi bilo mogoče razumeti kot podporo javnega medija.«

Počasi mineva točno eno leto, ko s strani vodstva javnega zavoda nisem prejel nobenega odgovora na svoj protest ob politični agitaciji za  famozne »resetirance« v tej oddaji. Takšno z vsemi osnovnimi postulati poslanstva te hiše skregano pišmevuhovstvo ob totalni ignoranci gledalcev se torej utegne nocoj ponoviti.  Še huje, do danes nisem prejel odgovora na kar štiri svoje proteste, na PS RTVS naslovljene kar dvakrat (ja, vse štiri). Ampak počakajmo, da vidimo, ali se bo zgodovina in oddaja nocoj znova ponovila v značilni ertevejevski maniri, pod tragediji še kot farsa.

Kako prav sem imel leto nazaj, ko so v studio povabili kar pet od šestih glavnih pobudnikov menda apolitičnih in politično nemotiviranih resetirancev ali resetatorjev, posredno ali celo najbolj neposredno povedo že lanske državnozborske volitve. Od v oddaji navzočih prvopodpisnikov (dr. Matej Lahovnik, dr. Gregor Virant, mag. Rado Pezdir, dr. Žiga Turk in dr. Janez Šušteršič) so praktično vsi končali v politiki ali se vanjo vrnili. Tudi s pomočjo oddaje Pogledi Slovenije! Ne mislim sicer, da imajo gospodje v nocojšnjem studiu takšne aspiracije, prepričan sem pa, da bi snovalcem zmanjkalo oddaj za vse tiste pobude v širši skupnosti, ki jih podpre celo več kot sto podpisnikov.

Nadaljevanje jutri!

  • Share/Bookmark

Janšev hat-trick

31.05.2012 ob 00:28

Klasičen Janšev hat-trick, to pot res velikopotezen in z ogromnimi posledicami – sesuješ Pahorjevo pokojninsko reformo, omejiš referendumsko pobudo in se za nameček pridušaš, da že tri leta nismo izpeljali nobene reforme, zaradi česar so danes iz Bruslja jezni na Slovenijo. S tem si storil vse troje: pokazal, da ti ni mar za blagostanje države, zanikal svojo lastno referendumsko svetinjo, na katero si se ves čas zaklinjal, in nato še pokazal s prstom na druge, namesto nase: primite tatu! Se pravi, ni ti mar za ekonomsko blagostanje ljudi, niti za voljo ljudstva in niti za resnico.

No, in potem izza vogala pokuka Pahor in med nervoznim vlečenjem paličic, ali bi bil morda predsednik države, stranke ali le sodelavec Catherine Ashton, zadovoljno zaploska svojemu šefu, ki zmore veličasten hat-trick. V njegovo mrežo! No, saj bi tudi Pahor izbral vse tri službe, če bi mogel. A si misli: tudi če ne bom nič od naštetega, bom še vedno Janšev oproda. Še pomnite, tovariši, kako je bilo?

Leto nazaj:

Janša: Pokojninska reforma ali smrt? To je propaganda.

Pokojninska reforma ali smrt, pokojninska reforma ali nestabilnost, pokojninska reforma ali ne vem kaj … To je zgolj propaganda. Popolnoma jasno je, da predsednik vlade, ki ima politične izkušnje, ki gredo vsaj 25 let nazaj, ve, da vlada ne more dobiti pokojninskega referenduma. On to ve.

Danes:

Janša: Bruselj oster, ker v treh letih nismo izpolnili niti ene zaveze

Še vedno manjkata reformi pokojninskega sistema in trga dela, fiskalni ukrepi pa so nedorečeni, meni Bruselj. Ministrstvo za finance zagotavlja, da se zastavljenim ciljem že približujemo, Janša pa meni, da mora biti Slovenija verodostojnejša.

“V letu 2011 ni bila sprejeta nobena velika strukturna reforma. Izzivi, opredeljeni že lani, tako ostajajo pomembni tudi v letu 2012,” poudarja Evropska komisija in svari, da so zaradi krepitve pritiskov trgov verodostojna in trajna fiskalna konsolidacija, sanacija bančnih bilanc in pokojninska reforma še nujnejše kot pred letom dni.

  • Share/Bookmark

Kdo je normalen lastnik medija?

30.05.2012 ob 00:48

Naši mediji morajo biti resnicoljubni. Meni pristojni super minister Turk. Ampak o tej novi zapovedi sem že pisal. Slovenski mediji morajo imeti tudi prave lastnike. In pravi so normalni:

Mediji potrebujejo normalne lastnike.

No, že tu se zalomi. Minister Turk namreč sodi v udarno četico stranke SDS. Pa poglejmo, kaj so normalni lastniki za njegovo stranko, ki ji verjame.

Parlamentarna komisija je lani (!) v svojih sklepih ugotovila, da sta brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres delovala v korist stranke SDS in pri tem podlo zlorabljala celo vrsto zakonskih določil.

Normalni lastnik medija za stranko SDS je torej Andrej Lasbaher, ki Turkovi stranki posoja denar in zanj ne vemo, od kod ga je dobil. Vemo pa, kateri stranki je njegov časopis delal kampanjo.

Normalni lastnik medija za stranko SDS je tudi Robert Teršek, telovadni učitelj, za katerega tudi ne vemo, od kod mu denar. Vemo pa, kateri stranki je njegov časopis delal kampanjo.

In normalni lastnik je zanje brezdomec Milan Simič.

Kdo je Simič? Tisti nenormalni brezdomec, ki so ga skriti botri normalnih lastnikov za 500 evrov kar v parku nahecali, da odkupi podjetje Progresija z 1,25 milijona dolgov. Podjetje je izdajalo Slovenski tednik.

To so torej za stranko Žige Turka normalni lastniki. Posledično tudi zanj. No, še več jih je, kajne, npr. Matej Raščan in njegovi. Če prav vem, takrat minister ni niti pisnil – danes bi pa dajal smernice normalnosti. Njegov strankarski kolega Branko Grims je oba brezplačnika seveda branil, z besedami:

Ta dva časopisa sta poskušala obogatiti medijski prostor.

Res sta ga obogatila za izkušnjo antinovinarstva, zlorab zakonodaje in profesionalizma. Če sta potemtakem normalno obogatila nenormalni medijski prostor z normalnimi lastniki, v čem je potem za ministra težava?

Minister Turk sicer tudi pozdravlja novo državno televizijo. Popestritev, ja dahnil. Saj že vemo, za koga.

  • Share/Bookmark

Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov

28.05.2012 ob 13:44

Mariborski novinarji so si nase naložili veliko breme. Kako parirati Francu Kanglerju, ki s politično ihto nekoga z »jeklenimi živci«, »debelo kožo«, »taboljšim utripom« in »dobro kondicijo« (vse njegovi izrazi) s trdo roko vodi mesto ob vseh nepotističnih, klientelističnih in verjetno tudi kaznivih dejanjih? Kako braniti javni interes, kako uspešno odigrati učinkovitega psa čuvaja ter, nenazadnje, braniti zdravo pamet pred logiko opravičevanj obsežnih mahinacij?

Današnji intervju Roka Kajzerja z mariborskim županom v Delu je dober topos za preverbo povedanega. Novinar ni storil nobenega profesionalnega lapsusa, neusmiljeno in zagnano je drezal v sogovorca, ga zapletal v pojasnila protislovnih dejanj, neustavljivo načenjal nove in nove sporne teme ali dejanja. Toda župan ni klonil, ni mu bilo težko zaiti v serijo protislovij, neprepričljivih pojasnil, manipulativnih odgovorov in žaljivosti na račun novinarjev. Vse to je storil z vehemenco, ne dvomom, z udarci po mizi, ne ponižnostjo, z retoriko prepričanca, ne dvomljivca. Rezultat: ko bosta prebrala današnji intervju, bosta verjetno na koncu zadovoljna oba, novinar in intervjuvanec. Prvemu se bo zdelo, da je svoje delo opravil učinkovito,  da bodo »pametni že vedeli, koliko je ura«, vključno s šaljivim opozorilom na nevrolingvistične kanglerjanske lapsuse v rabi prislova, izpostavljene v »paranoid-like« naslovu intervjuja. Drugi bo prepričan, da se je enako uspešno obranil še enega konspirativnega naleta iz Delovega »gnezda novinarjev«, kot temu pravi župan, pripravljen na tretji mandat. Gnezdenje tu ni po naključju, na začetku je bila ptičja hišica

Lista manipulacij in dokazi o temnih silah

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Konflikt z novinarji

Ne pomnim kakšnega intervjuja, kjer bi mrgolelo toliko sovražnosti in odkritih besed ali ravnanj, uperjenih proti novinarjem. Naj naštejem posameznike, proti katerim se vali kamen zamer bolj ali manj eksplicitno: Igor Selan, Aljoša Peršak, Nina Ambrož, Andrej Okreša (slednji obremenjen s hipoteko občinskega piarovca). Seveda ne nastopajo vsi v sorodnih vlogah in na isti strani, razen v tej, da se jih povezuje ali z ovadbami, namigi na kazniva dejanja, navezami s policijo in podobno. Nekateri so deležni očitnih ustrahovanj z odvetniki že v fazi, ko članka niti še niso napisali. Konflikt med mariborsko občino in lokalnimi novinarji je povsem odprt, transparenten in otipljiv. Je večji od tistega, ki ga bijeta npr. Janković in Popovič. Branje Večera je v intervjuju eksplicitno odsvetovano (»Preveč berete Večer«), nenazadnje je občina odpovedala naročnino nanj. Omenjena »gnezda novinarjev« so verjetno valilnice v domeni istih mračnih sil, takšnih ali drugačnih, kar zaradi konspirativne tančice vodi do zanimivih interakcij na odprtih bojnih žariščih. Lepo, da imamo v Mariboru tudi pogumne novinarje, ne le lakaje; diskurz, v katerem so ene glavnih tarč, nam pove, da dobro opravljajo svojo nalogo. Z eno izjemo.

Sindrom malih bogov

Namreč Kanglerjev konflikt z lokalnimi novinarji in mediji (seveda ne vsemi, nekateri so mu lojalni, npr. RTS, itd.), je zanimiv še po nečem. Ko sem nedavno tega raziskoval, kakšen status imajo v domači srenji mariborski intelektualci, sem ugotovil, da se v Večeru ta besedna zveza sploh ni pojavila že vse od leta 1999. V absolutnem smislu. In kaj ti počnejo, ko gre za ubobožane forme duha v mestu ali ko spremljajo Kanglerjeve mahinacije? Naključje, no pravzaprav temačne sile so hotele, da sem maja lani s kolegi zahteval odstop župana v javnem pismu. Poročilo o njem se je znašlo med prvimi vestmi različnih medijev, tudi v TV dnevnikih, v npr. Večeru pa so poslali le kratko elektronsko sporočilo s petimi besedami s prošnjo po potrditvi avtorstva pisma – nobenih vprašanj, kdaj, zakaj in kako. No, čez dobre štiri mesece je res sledil celo članek, kjer smo nekateri lahko navedli razloge, zakaj mora Kangler oditi – eno od akcentiranj je ves čas potekalo na ravni, zakaj je pismo podpisalo »zgolj« 130 ljudi… Ni gromozanska zadrega le v tem, da med mariborskimi intelektualci (ne politiki) zelo težko najdeš glas razuma, ki bi javno oporekal Kanglerju in njegovi druščini, težava je tudi, da mariborski novinarji kot mali bogovi verjamejo, tudi za ceno cenzure, da ga ne rabijo iskati. Boji proti Kanglerju so njihova naloga. No, pa naj bodo.

  • Share/Bookmark

Vse najboljše, Marko!

27.05.2012 ob 08:40

Nima le Milan Zver te dni Abrahama, tudi maršal Tito ni edini, rojstni dan mladosti je letos raztegljiv pojem. Nase je »obupno mlad« opozoril še Marko Crnkovič. Ker ni bilo nikogar v bližini, ki bi nas na to spomnil, je to storil kar sam v Delu. Če dobro pogledamo, v njegovi današnji kolumni manjka le napis »Vse najboljše«. No, pa saj je vsebovan že v naslovu (tretja fotka):

Kaj imajo skupnega rojstni dnevi tovariša Tita, gospoda Zvera in mladega kolumnista Crnkoviča? Seveda nič in marsikaj. Če se osredotočim le na medijske podobe, rojstnega dne namreč, dobimo naslednje razlike:

Tovariš Tito je bil za rojstni dan predmet malikovanja cele (federativne) države.

Gospod Zver je za rojstni dan predmet malikovanja nekega portala.

Mladenič Crnkovič pa s strani samega sebe.

Kaj od tega se nam zdi bolj znosno in normalno? Prvo in drugo razumem kot zadrego političnega trenutka: pri tovarišu Titu je idolatrija, nekoč samoumevna, postala ideološko prepovedana, minister Turk naokoli pošilja okrožnice in svari pred protiustavnostjo takega  ravnanja. Pri gospodu Zveru je, zaradi istega političnega trenutka, idolatrija malodane ideološko zapovedana, kot lahko slutimo. Premo sorazmerno nadomešča prvo, je isti medijski trend.

Kaj pa pri Crnkoviču? Avtoidolatrija je tu sindrom razbremenitve ideološkosti, ne le avtorja samega, ki je sicer svoj zapis zapakiral v neke vrste življenjsko inventurno refleksijo (in že napovedal novo z naslovom »Marko Crnkovič. Petinsedemdesetletnik«). Nekaj, kar je videti kot izraz zasebne libidinalne ekonomije, ima še drugi smisel. Kajti nenazadnje je treba te naše ljube desničarje (pa bom še jaz pokroviteljski in crnkovičevski) vzeti zares, kakor to počno sami; dokler je Delo »uradni list tranzicijske levice in udbomafijski list«, kot mu ljubkovalno pravi direktor direktorata za medije Miro Petek, zanj težko rečemo, da v (že tretjič omenjenem) političnem trenutku ni obremenjeno z ideologijo. Nenazadnje sam Crnkovič, tudi nesojeni direktor direktorata za medije, govori o komunizmu medijev in politkomisarjih v njih – kot sem pokazal, sem nujno uvršča tudi svoje Delo. Njegova gesta je zato osvobajajoča: odločiti se je treba zase. Če že moramo komu posvetiti pozornost ob osebnem jubileju, jo dajmo našemu človeku! Ali z vidika medija: sebi. S tem je članek nenazadnje razbremenjen tistega končnega disclaimerja: »mnenje avtorja ni nujno stališče uredništva«, ker se res ne spodobi, da bi se distancirali od dobrih želja avtorja avtorju.

Vse najboljše, dragi Marko, za tvojih današnjih 50 let! In če sem še malo radijski, velja: »Naj za trenutek odloži delo naš dragi… in prebere deveto stran v prilogi Dela!«

  • Share/Bookmark

Vse najboljše, predsednik Zver!

25.05.2012 ob 12:53

Dan mladosti je bil Titov rojstni dan, ker je tako določil CK SKOJ. 25. maj je bil priložnost za izkazovanje ljubezni do Njega:

Josipa Broza Tita več ni, Marilyn Monroe tudi ne, a rojstni dan imajo na ta dan drugi (potencialni) predsedniki države. Še sreča, da nam iste mentalne okvirje servirajo mediji. V pričakovanju nove druge državne televizije in uvedbe novinarske štafete mladosti se pridružujemo čestitkam:

  • Share/Bookmark

Hudi duh novinarske levice

25.05.2012 ob 09:04

Kako ukrotiti hudega duha slovenske novinarske levice je tako rekoč panaroidna ur-fantazma naše politične desnice. Od tod nenehne vojne z mediji in konstruirani petstoenainsedemdesetkrat pomnoženi sovražnik. V razpravi z mladežjo SDS je vladin tiskovni predstavnik Anže Logar, mojster manipulacije s tujimi novinarji, navrgel zanimivo misel, ki jo Dnevnik danes takole povzame:

V debati o strategijah vladnega komuniciranja v razpravni dvorani na sedežu stranke je Logar ocenil, da se bo »medijski in opozicijski stampedo«, ki je bil, kot pravi, značilnost prvih stotih dni Janševega vladanja, nadaljeval tudi v prihodnje. Nakazal je značilno prepričanje SDS, ki večji del novinarskega ceha povezuje s (trenutno opozicijskimi) političnimi strankami na levici, četudi drži kvečjemu to, da upoštevanja vreden del novinarjev goji levičarski svetovni nazor. S tem pa stranke slovenske »levice« nimajo veliko skupnega.

Historično levičarstvo

Fantazma, da je pretežni del slovenkih novinarjev podpornikov levice, je že zimzelena. Pokojni Danilo Slivnik ji je rekel »historično levičarstvo«. O tem pišem v svoji knjigi – takšna »epistemološka« teza je leta 2005 in dalje služila surovi politični podreditvi medijev (dokler je šlo). Takrat je Slivnik tenkočutno razložil, od kod nezadovoljstvo v njihovih vrstah, češ le tarnajoči in menda nesvobodni novinarji se priglašajo k besedi, torej njihova ocena ni zares merodajna. Ne moti jih cenzura, je razmišljal, v napoto so jim le novi gospodarji. A tega novinarji ne povejo naravnost, ker bi »razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis profesionalističnega in znanstvenega diskurza«, kot je takrat pojasnjeval dr. Matej Makarovič.

Logar danes ponavlja Slivnikovo vajo (no, takrat je bila tudi njegova, zasedal je isto funkcijo). Izpeljava je hudo pomanjkljiva. Za to, da bi ugotovili, da novinarsko svobodo pri nas ogroža desnica, kot novinar ali kdo drug ne rabite biti levičar, tu je nekdo podlegel zmoti »ne sledi«. Lahko jo tudi obrnemo in dobimo »napačen vzrok«: zato, ker so novinarji levičarji, zdaj tolčejo po desnici pod pretvezo okrnjene avtonomije. Za takšno stališče, češ novinarsko splošno levičarstvo je vzrok za proteste, se ne navaja nobenih dokazov. Makarovič je izpeljeval iz teze še nekaj paralelnih enako nedopustnih trditev, denimo o sprenevedanju medijskih strokovnjakov, ki ne povedo naravnost, da jih moti oblast desnice, prejšnja jih pa ni, ali pa o razlogih levičarstva novinarjev, ker jih za takšne bojda naredita fakulteta in delovno okolje. In smo spet pri FDV…

Bolj levi od levice

No, Logar je vendarle storil malodane antološki korak dlje v svoji hevristiki. Pravzaprav vpelje novo premiso in nakaže zanimiv, zaenkrat še ne viden sklep, ki ga sicer ne izreče eksplicitno. Če zložimo premise, lahko dobimo tako sklepanje:

(1) Slovenski novinarski levičarji so povezani s politično levico trenutnih opozicijskih strank.

(2) Slovenska levica pa nima veliko skupnega z levičarstvom.

(3) Torej so naši novinarski levičarji bolj levi o slovenske levice.

Sklepanje bi lahko še nadaljevali:

(4) Torej so naši novinarski levičarji edina (prava) slovenska (nestrankarska) levica.

Pogledati Poglede

Če bi veljal (4), bi potem pravzaprav veljalo tudi, da so naši novinarski levičarji, sicer prevladujoči v skupnosti, izgubili svoje politične gospodarje. Da so trenutno rahlo deorientirani, ko se levica pogreza v živo blato Pahorjeve nenačelnosti ali korupcijskih afer. Seveda so prodane duše, ki hrepenijo za gospodarji, povsod. A moja izkušnja desetletnega spremljanja pisanja in nastopanja slovenskih novinarjev je čisto drugačna. Ne gre za to, da so slovenski novinarji levi. Gre za to, da si domišljajo, da soustvarjajo slovensko politiko. Lastijo si to moč (z izbiro gostov, poudarkov, tem in agend, z nenehno cenzuro ipd.) in je ne izpustijo iz rok. Lep dokaz temu so včerajšnji Pogledi, ki so obetali razpravo na naslovno temo »Kako žlahtna bo slovenska levica v prihodnje«.

V popolnoma  pristranskem uvodnem prispevku Bojana Travna, ki si je dal duška nad levico in jo slikal kot hudiča iz ozadja, je gledalec lahko šokiran ugotovil, da v studiu sedi sedem »levičarjev«. Od tega prav vsi bolj ali manj vpeti v politiko. Se pravi: desničarju ali komu drugemu ni bilo pripuščeno stopiti v studio, tudi komentatorju ne. Od tega so kar trije gosti bili trenutni kandidati za predsednika stranke SD – in to dober teden pred volilnim kongresom! Razprava se je izključno vrtela okoli tihe podmene, da je prihodnja slovenska levica lahko le to, kar bo nastalo iz SD in kar ne bo nastalo iz PS, ki je itak trenutno sredi afer svojega predsednika.

Povedano preprosteje: voditelj oddaje si je domišljal, da v oddaji ustvarja prihodnjo slovensko levico in da sam bolje od gostov ve, kaj bi ta morala biti. (Ironija: tega verjetno ni počel s pozicije osebnega političnega navijaštva v prid levici, a greh je isti.)

No, to je zame prava resnica slovenskega novinarskega levičarstva.

  • Share/Bookmark

Veselo zvonijo zvonovi

24.05.2012 ob 08:09

Kako naj razumemo tale naslov:

Stres: Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila

Seveda kot pilatovsko umivanje rok ljubljanskega nadškofa. Dr. Antonu Stresu je uspelo nekaterim (desnim) medijem prodati svojo nedolžnost. V smislu: če ne bi bilo T-2, bi bilo vse v veselem stanju.

Toda kdo je kriv za polom T-2 in žalostno zvonjenje zvonov? Spomnimo, če je res treba.

Mladina:

Te odločitve je sprejel gospodarski svet mariborske nadškofije. Gospodarski svet ima po zakoniku cerkvenega prava ključno vlogo pri sprejemanju vseh ekonomskih odločitev. Mimo odločitev gospodarskega sveta ne sme noben drug, tudi Kraševec ne. Pri tem je bil zgolj izvrševalec višje volje. Gospodarski svet mariborske nadškofije je sprejel vse ključne odločitve, od že omenjenega menedžerskega prevzema do vlaganj v T2. Še celo za vrtenje pornografije v TV-ponudbi T2 je bil odgovoren gospodarski svet. In kdo je ta svet vodil?
Za kratek čas sta svet na koncu vodila škof Peter Štumpf in škof Marjan Turnšek. V ključnih letih, od leta 2000 do 2006, pa je svet v mariborski nadškofiji vodil Anton Stres, tedaj pomožni škof in sedaj ljubljanski nadškof metropolit. Torej šef slovenske cerkve. In to je razlog, zaradi katerega cerkev še dolgo ne bo na glas spregovorila o odgovornih za to katastrofo bibličnih razsežnosti. In morda je tudi Vatikan to želel, ko je Stresa imenoval na čelo slovenske RKC.

Dnevnik:

Da družba T2 svojim odjemalcem ponuja tudi pornografijo, je nadškof Stres, ki je v gospodarskem svetu mariborske nadškofije sedel od od junija 2000 do aprila 2006 in od januarja 2009 do decembra 2009, izvedel iz medijev, je na Dnevnikovo vprašanje, ki je zadevalo njegovo soodgovornost za finančni polom, včeraj odgovoril prvi mož ljubljanske nadškofije in predsednik Slovenske škofovske konference.

Morala zgodbe: ne dovoliti protagonistom, da se izvijejo tako poceni. Kajti pravi in pravičen naslov bi se lahko morda glasil: »Brez Stresa bi danes Zvonova veselo zvonila«.

  • Share/Bookmark

Politične gonje in manko demokracije

22.05.2012 ob 01:02

»Ne izvajamo politične gonje«, so danes povedali na Dursu. Saj res, zakaj bi jo? Ker se s tem očitkom Zoran Janković brani, da jo izvajajo proti njemu, ko mi očitajo nakazala, ki so stekla od ljubljanske občinske blagajne v smeri njegovega »večinskega« podjetja KLM Naložbe. In ni edini, ki je žrtev zarote.

Politične gonje kot trend

Preštel sem pretežno večino širših javnih rab izraza »politična gonja« s strani politikov v domačem političnem prostoru za leto 2012. Ugotavljam naslednje: samo letos so se k temu konceptu množično zatekli Franc Kangler, Ivan Simčič, Karl Erjavec, Zmago Jelinčič in omenjeni Janković. Maestro psihopolitike in kreator teze o »velikem poku iz Finske« običajno uporablja manj neposredne formulacije. Biti deležen politične gonje je torej, sodeč po vsem videnem, širok psihopolitični trend, čeprav marsikomu ne deluje prepričljivo. Ampak tak se moti, vseeno je uspešen! Kar lahko hitro opazimo, je premik psihopolitike paranoje na levo, tako rekoč njena harmonizacija po celem političnem prostoru, ne le po desnici. Včasih je med njima bila razlika tudi v tem. Če sledimo načelu »več paranoje, manj kvalitetne politike in demokracije«, so njeni nivoji pokazatelj naše vedno bolj gnile demokracije. In navzoče je oboje: tako tehnike njenega ustvarjanja kot neposredni učinki na ljudi.

Gonja in preganjavica

Beseda ‘gonja’ je čudovito povedna izbira izraza v tem kontekstu. Seveda prihaja iz ‘goniti’, ‘gnati’, ‘zasledovati’ (rus.), podobno v češ. pomeni ‘loviti’, ‘preganjati’, ‘zasledovati’. Indoevropski koren, iz katerega verjetno prihaja starocerkvenoslovenski nastavek, je pomenil ‘tolči’, ‘tepsti’, ‘ubiti’. Ko smo pri ‘gonji’, smo hkrati pri ‘pregonu’ in potem pri ‘preganjavici’ kot eni izmed temeljnih dimenzij paranoje, ki temelji na blodnji kot njenem prepoznavnem duševnem znamenju. Spomnimo se le na zimzelene Kanglerjeve mračne sile, ta izjemen indic mariborske politične psihopatologije. V sebi po kanglerjansko podvojen, kajti mariborski župan ne verjame le, da obstajajo mračne sile kot izraz za »strice iz ozadja«, katarine kresal in destruktivno levico, temveč da so mračne sile realno ime za prav to – mračne sile. Naj spomnim na svojo analizo njegovega zatrjevanja gotovosti o njihovem obstoju.

Verjeti ali ne

Znova ugotavljam, da javnost, sploh pa ne novinarji, ki zelo radi igrajo male intelektualne bogove, še vedno niso zapopadli vpliva politične retorike na prepričanja in mentalni dispozitiv državljanov. Ali ga vsaj nočejo priznati. Zdi se jim, da je zatekanje k frazam o »politični gonji« zgolj prazna floskula bežanja proč od odgovornosti, priročna banalna formula za izmikanje in laganje politikov. Da je vsem jasno, da gre za teater, da so državljani razsodni in to razumejo. Figo in daleč od tega: trdim in v svoji knjigi o slovenski politični paranoji dokazujem, na kakšen način takšna retorika povzroča tudi realne učinke. Državljani kot končni naslovniki interpretacij so nasprotno pripravljeni takim trditvam verjeti in ravnati v skladu z novo ustvarjenimi prepričanji. V Mariboru občani res verjamejo, da srčnemu Kanglerju želijo škodovati onstran Trojan. No, vsaj veliko jih verjame. V tem smislu so te ad hoc novinarske razlage ne samo netočne, ampak tudi škodljive.

Je pa tudi drugače, recimo v bolj posvečenih krogih. Ko sem danes po televiziji gledal poslance Pozitivne Slovenije, je bilo na njihovih obrazih razbrati silovito pretvarjanje ob novici o domnevno nečednih poslih njihovega šefa. Nimam dokazov, toda domišljam si, da svojemu predsedniku pretežno ne verjamejo. Pač pa morajo zaradi osebnih in političnih koristi hliniti, da. Vendar so v tem izjeme – osmišljena zgodba, po kateri se napada Jankovića in s tem PS zato, ker ji je prav danes Ninamedia namerila čudovito prvo mesto, ali ker je direktorica Dursa »njihova«, bo prepričala marsikoga. Do te mere, da ne bo pripravljen niti malo verjeti Dursovim ugotovitvam. It’s all about the story: ustvariti je treba prepričljivo konspirativno štorijo.

Porajanje dvoma

Psihopolitika je s tem postala integralni del naše politike: kdor prepriča večino državljanov, da je žrtev zarote, lahko zmaguje na volitvah, se ohrani v stolčku ali ohranja rejtinge. Toda tu je še en pomemben obrat: s tem, ko Janković na tak način izraža dvom v Durs in ga označuje za politično instrumentaliziran organ, počne točno to, kar z nenehnimi dvomi v npr. pravosodje, tožilstva in sodišča počne Janša: sesuva ugled z dvomom v institucije, ki bi morale biti spoštovanja vredne in avtonomne. Ampak ta dvom ni več običajen dvom, je konspirativne narave in zato poraja spiralo vedno novega nezaupanja državljanov, s čimer dedemokratizira politični sistem v celoti. Kar torej od žrtev političnih gonj pričakujemo vedno znova, je nekaj enostavnega: naj svojo nedolžnost dokažejo na ustreznem mestu in s prepričljivimi dokazili.

  • Share/Bookmark

V imenu novinarstva

22.05.2012 ob 01:00

Uro in pol zelo stvarnega intervjuja, z najbolj jasno postavljenimi tezami in ugotovitvami, kar sem jih slišal v zadnjem času, brez slepomišenja in nepotrebnega balasta: Blaž Zgaga in Matej Šurc v izpraševalnem ognju Elene Pečarič, očitno novopečene slovenske verzije Aleksandra Stankovića. Na strani Za-misli beseda steče o stranpoteh medijske realnosti pri nas, kajpak trgovini z orožjem, novinarskih ekskomunikacijah in tistih novinarjih, ki berejo le misli svojih gospodarjev, recepciji njune trilogije… Pravzaprav vse v duhu domače novinarske simptomatike in media blackout sindroma.

http://www.vimeo.com/42337076
  • Share/Bookmark

Pahorjeva obvladanost

19.05.2012 ob 13:51

V Platonovem  Lizisu 210b-c je sogovorec vpotegnjen v sokratsko preizpraševalno dilemo: ali vladati ali biti vladan. Še bolj jasno je dihotomija izpostavljena v Ksenofontovih »Spominih na Sokrata« (Memorabilia), kjer Sokrat ponudi Aristipu v rešitev isto izbiro, a pove nekaj več in po svoje zaide onstran nje: kdor vlada samemu sebi (enkrateia), ta sme in zmore vladati drugim. Nenadoma dileme ni, toda na neki drugi političnopsihološki ravni: vladati in biti obvladan je konstitutivno povezano. In sicer na ta način: kdor vlada sebi, kdor se obvlada, sme vladati tudi drugim.

Nekaj na las podobnega je danes zmogel povedati maratonec Borut Pahor, sicer človek z zanimivim smislom za dubitacijo in filozofičnost (v tem po mojem okusu prednjači pred drugimi našimi politiki, kar mu štejem zelo v dobro), vendar s slabim smislom za kredibilnost, saj prvo pozicijo vedno znova poruši:

Pred tekom sem si dejal: če mi ne bo uspelo premagati samega sebe, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah. Hvala in lepo se imejte.

Pahor v nekoliko zrejeni pozi (ali preveč tesni trenirki) torej terja samoobvladovanje kot nujni pogoj za to, da bi drugim vladal. Najprej premagati maraton, potem postati predsednik države. V tem je podoben Sokratu. Z vprašanjem njegove filozofske epistemološke drže sem se nekoč že ukvarjal in takrat ugotavljal, da je Pahor blizu neostoicizmu. In smo spet pri stoiških idealizacijah Sokrata…in kasnejših slabih kopijah, kjer je samoobvladanost, se bojim, postala kategorija narcisizma.

  • Share/Bookmark

Sovražni govor – med preveliko in premajhno občutljivostjo

19.05.2012 ob 10:10

V Sloveniji je sovraštva in sovražnega govora premalo in preveč. Govorim o njegovi recepciji in javnih formah dojemanja. Premalo ga je za tiste, ki ga ne vidijo tam, kjer je. Ker so desenzibilizirani. Preveč ga je za tiste, ki ga vidijo tam, kjer ga ni. Ker so supersenzibilizirani.

Lepi križi lepo gorijo in bogovi z njimi

Nedavno gorenje strunjanskega križa, zapakirano v umetniško akcijo, je že takšen primer čiste desenzibilizacije. Dean Verzel in Andrej Medved sta v gesti, ki je bila celo ponovljena (križ je nekoč že zagorel iz podobnega vzgiba) zelo nedvoumna. Umetnik Verzel se je sicer sicer še izvajal s tezo, da ni gorel križ, temveč zgolj ovoj okoli njega (zaradi česar je bil po njegovem zažig križa le »privid«), Medved pa je bil ob samem dejanju zelo direkten:

»Križ ni spontanost in svoboda, ampak hierarhija, podrejanje, topost. Zato je znamenje, ki mora pasti. In z njim vsak bog, ki je skamenitev ognja…«

Če poziv k »padcu« verskega simbola in boga ni izraz verske nestrpnosti, potem ne vem, kaj je. Žal je večina javnosti ob tem, razen predsednika države, previdno zamolčala. Podobno se je zgodilo ob nedavni oprostitvi Svetlane Makarovič, ki menda ni izrekala sovraštva proti Rimskokatoliški cerkvi, četudi je k temu neposredno pozivala – ampak o tem sem že pisal. Tudi če bi že sprejeli ozko pravniško definicijo sovražnega govora, ki ne zajame marsikaterega primera sovraštva in žal onemogoča konkreten spopad z njegovim akutnim naraščanjem, pa sem povsem prepričan, da je Makarovičeva izrekla nedopustno sovražne besede. Zgolj ugibam, ali je takšna spontana desenzibilizacija ideološko pogojena in kolektivizirano sprenevedanje – v tem oziru je še bolj vredna prezira.

Fašistično novinarstvo

Če sta torej za pretežno večino kritične javnosti oba primera vredna spregleda in pretvarjanja, da je vse v najlepšem redu (časopis Večer je šel še korak dlje in nobenem od njiju ni poročal: o križu nič, o oproščeni Makarovičevi tudi ne), imamo na drugi strani na delu perfidne artikulacije nove senzibilizacije sovraštva, seveda največkrat politično motivirane. Pod senzibilizacijo merim na neupravičeno, hoteno ali nehoteno instrumentalizirano občutljivost zanj. Dajem primer; kaj bi porekli, kako sovražen da je takle stavek:

Tudi scenografija bo v skladu z običaji in tudi zastonj, izposodila si jo bom od oddaje Na zdravje, kostume mi gotovo odstopi Kmetija, belokranjsko kolo bodo brezplačno, kot izziv, odplesali člani SDS, ki so ga že lepo zvadili po porazu na volitvah, za glasbeno opremo poskrbi evropski Lojze, pivske običaje pa bo prikazalo sto domačih pevcev, ki bodo ves čas visoko, proti Triglavu dvigovali in nato skrbno praznili pir krigle. Dragi moji, proslava, ki jo boste pomnili.

Novinarka Tanja Lesničar Pučko si je zaradi njega prislužila kar dvoje: uvrstitev v edukativno rubriko, v kateri na strani SDS nabirajo in opozarjajo na »primere sovražnega govora«, kot temu pravijo, in vanj uvrščajo (domnevno) fašistoidne novinarje. (Na problematičen obstoj te rubrike in njeno »dekonceptualizacijo« pojma sovražnega govora že nekajkrat opozoril, žal drugje tega nisem zasledil.) In še več, zaradi tega stavka je novinarkino pisanje označeno za fašistično! Nič bolje je ni odnesel dr. Pavel Gantar, ker je nekje na glas prebral statistični podatek, da so volivci te stranke med manj izobraženimi:

Dvojni vatli in terjanje opravičil

Dvignjena megla zmerjanja s fašizmom in uvidevanja & preštevanja sovražnega govora tam, kjer ga ni, ima seveda strogo varovane cilje: delati zmedo, mehčati pojme in razumevanja, delati nas občutljive, kjer ni potrebe, in neobčutljive, kjer je potreba. Prinaša pa tudi komične učinke.

Ko je le nekaj mesecev nazaj še vedno nerazgaljeni Tomaž Majer na isti strani pisal proti nepismenim »južnjakom«, je Zoran Janković takšno ravnanje označil za »na trenutke rasistično«. Dr. Milan Zver je od njega nemudoma terjal opravičilo:

Janković je za 24UR trdil, da Zver govori “sovražno, rasistično, na trenutke fašistično“. To je huda obtožba. Zahtevam nemudoma opravičilo!

Če je potemtakem Jankovićeva raba besede »fašističen« takšna, da terja opravičilo v kontekstu (zame) rasističnega zapisa skrivnostnega Tomaža Majerja, zakaj so isti akterji s popolno lahkoto pripravljeni isti izraz pripisati novinarki Tanji Lesničar Pučko za povsem benigne, sicer humornokritične besede? In ali bi morala zdaj ona terjati opravičilo v zameno, ali pa bo namesto nje to storil Zver sam in pokaral svojo stranko? Quod licet Iovi…

Dežurni sinhronizirani netilci nestrpnosti

No, Zver je v zadevi Majer naredil seznam glavnih netilcev sovraštva in nestrpnosti v slovenski družbi, vanj je uvrstil celo mene, ki si sicer domišljam, da delam prav v nasprotni smeri, zaradi česar se mi doza ironije zdi še večja:

Izpostavil je, da smo v preteklosti nestrpne izpade neštetokrat brali med drugim pri Miheljaku, Hribarjevi, Pučkovi, Balažiču, Vezjaku, Repovžu in Markešu itd., tokrat pa se mu zdi zanimivo, da ekstremni oblikovalci javnega mnenja nastopajo sinhrono s tistimi, ki naj bi v imenu vseh državljanov opravljali najvišje državne funkcije, kot so na primer predsednik republike, varuhinja človekovih pravic, informacijska pooblaščenka, notranji minister itd.

Logika pripisa nestrpnosti je tu spet elementarno jasna: kdor kritizira nas, tj. stranko SDS, ta je nestrpen vobče. Kar spada v kategorijo sovraštva, je sovraštvo do nas. Drugega sovraštva ni. Ta maksimalno egocentrična interpretacija ni naključna, je premo sorazmerna s teorijo zarote, na katero namiguje Zver: vsi našteti smo dogovorjeni med sabo in nosilci najvišjih državnih funkcij. Medsebojno razmerje med recepcijo sovraštva in občutkom ogroženosti je sicer nekaj, na kar nenehno opozarjam.

  • Share/Bookmark

Spucane puške Ambrusa in obljuba krvi

18.05.2012 ob 08:50

Kakšna je naloga medijev pri vzbujanju, kontroli ali »mediiranju« nacionalne, rasne ali kakšne druge oblike nestrpnosti? Je sploh kakšna, jo lahko skrijemo za načelo interesa informiranja javnosti? V Slovenskih novicah si svoje poslanstvo predstavljajo takole:

V Ambrusu opozarjajo, da bo v tem primeru veliko bolj krvavo, kot je bilo.

Čeprav v članku potem sicer ni omenjena kri, ki bo tekla, so pa spucane puške:

Pa smo izvedeli, da se možje v modrem že nekje skrivajo in čakajo, domačini pa bi takoj odreagirali: »To bi takoj telefoni začeli peti, še ko bi bili nekje med Ivančno in Muljavo. Iz druge strani pa sploh ne bi prišli, saj so v Strugi že spucali puške. Če bo še enkrat zaropotalo, bo veliko hujše, kot je bilo pred šestimi leti.»

Medijski neobrutalizem, tako rekoč dramatika krvi in sperme, lahko v določenem trenutku postaneta vodilo in gonilo nekega razvoja dogodkov. Pravo realnost začne diktirati medijska realnost in odzivi nanjo, razvije se interakcija. Seveda bi »novi« ambruški dogodki morali vse skrbeti. Obljube nasilja, če so javno izražene, pa sploh. A to tabloidnih medijih očitno ne gane preveč – zadovoljijo se s šokantnostjo, dramatičnostjo, ekscesnostjo. Skratka z vsem, kar prinaša branost.  Ker drugi mediji o tem poročajo zelo skromno, smo na polju protislovnosti: tabloidi pišejo o tem, kar bi nas moralo skrbeti in so prinašalci informacij, ne-tabloidi molčijo. Prvi se formalno ne odzivajo ustrezno, drugi se sploh ne. Ali pa se bodo morali, če se bodo, na podlagi inicialnega pisanja prvih. Kar bo spet porazno.

  • Share/Bookmark

Slovenske medijske metastaze: hudodelske združbe novinarjev

17.05.2012 ob 16:48

Razmere v slovenski novinarski krajini, na katere konstantno opozarjam, so postale malodane teroristične. Samopohabljanje in dejstvo, da je en novinarski »pol«, k sreči v manjšini, politično postrojen, ne opravičuje drugega, da tak postroj razume kot legitimen in gleda proč. Stopnje novinarskega sovraštva, se pravi sovraštva novinarjev med njimi sami, so se strmoglavo dvignile v zadnjih dveh letih, sploh po volitvah 2011. Če velikokrat govorimo o sovražnem govoru v javnem diskurzu, je ta zdaj zajel novinarske hiše. Zgodba z MMC je že takšna.

Hudodelske združbe in primer MMC

Ne pomnim, da bi kdaj bilo huje: če gre verjeti eni, je tista druga skupina novinarjev zanjo hudodelska združba:

»Jasno je, da gre za hudodelsko združbo«.

Tako pravi novinar in urednik Uroš Urbanija za skupino drugih devetih novinarjev MMC RTVS, in pritrdili so mu njegovi krogi. Še huje, ker je v to sveto prepričan, jih je ovadil zaradi hudodelskega združevanja, ob skoraj ducatu drugih očitanih kaznivih dejanj. In res, 294. člen Kazenskega zakonika pod razdelkom »Hudodelsko združevanje« pravi:

(1) Kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor ustanovi ali vodi združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

Kot izhaja iz njegove ovadbe, ovaditelj ni imel v mislih nenovinarsko prakso, npr. promet z mamili. Ne, ciljal je točno na njihovo »hudodelsko« novinarsko motivirano delovanje, na nekakšen obračun z njim na mestu odgovornega urednika MMC. Žalzelo pozna reakcija DNS (ampak da je le, kajne) ni pritrdila takšnemu razumevanju, saj smo v njihovi javni izjavi prebrali poudarek:

Da gre za obliko pritiska in politične diskvalifikacije kaže tudi dejstvo, da Urbanija novinarjem med drugim očita tudi hudodelsko združevanje in ogrožanje varnosti.

Povedano drugače, v DNS ne verjamejo v »iskrenost« Urbanije in njegove kazenske ovadbe, da so novinarji MMC hudodelska združba. Menijo, da je to zgolj dejanje umetnega pritiska in politične diskvalifikacije avtorja (in pozneje Janševih medijev). S takšnim hermenevtičnim avtomatizmom obtožb o pritiskih sem imel vedno veliko težav – poslužujeta se jih oba novinarska pola pri nas, v resnici pa na neki ravni ustavlja natančnejšo diagnozo. Naj pojasnim.

Verjeti vs. diskvalificirati

DNS očitno razmišlja takole: Urbanija se v svojih obtožbah sklicuje na izmišljeno ravnanje  novinarjev v MMC, da bi jih politično diskvalificiral. Njegov cilj je opisati jih kot hudodelsko združbo. Razlaga anticipira, da bivši odgovorni urednik MMC s svojo kazensko ovadbo v resnici ne misli resno – da blefira. Na podlagi kakšne evidence si kdo lahko upa trditi kaj takega? Kaj pa, če je stvar bistveno hujša: avtor verjame, da je ravnanje novinarjev v MMC hudodelsko združevanje, in to sploh ne ali vsaj ne s primarnim namenom, da bi jih diskvalificiral? Zakaj izključiti njegovo kakorkoli že napačno prepričanje, da se novinarji MMC pač združujejo v hudodelsko bando – če prav razumem, ne zato, da bi kot novinarji druge metali v jame, kot izhaja iz nekega proslulega, z vdorom v zasebno pošto pridobljenega citata, za katerega ni niti jasno, ali je pristen ali ne. Ne, zgolj zaradi njegove lastne razrešitve z mesta odgovornega urednika. Če poenostavim: ako Urbanija iskreno verjame, da ima opraviti s hudodelsko združbo, kakorkoli že imaginira in se pri tem moti, potem ni mogoče govoriti o tem, da namerno diskvalificira. In obratno. Se pravi, da se gibljemo na zelo spolzkem terenu, ki je še bolj spolzek, kot nakazujejo v DNS: če namreč nek del novinarjev res verjame, da je drug del novinarjev hudodelen, je takšna recepcija bistveno hujša od tega, kot če bi pri tem zgolj diskreditirali.

Vojna z novinarji vs. vojna med novinarji

Izjave DNS skoraj nihče ni objavil. Celo člani društva DNS niso dovolj poskrbeli za njeno navzočnost: novica STA jih je povzela šele naslednji dan zvečer (!), na prvo mesto pa je postavila istovrstno izjavo ZNP. Na podoben način so se mazohistično in samorazgaljujoče poklonili na samem MMC portalu. Takšno matrico opažam tudi sicer: DNS ni prepričan v promocijo svojih izjav, medtem ko je promocija ZNP na drugi strani izpeljana dovršeno.  Tudi komentarjev novinarjev o dogajanju v kolumnah sploh nisem zasledil – še en indikator. V mandatu 2004-2008 sem beležil kronologije političnih vojn z mediji, kot je temu dejal takratni zunanji minister. V tem mandatu smo prešli na nekaj nemisljivo bolj drastičnega, vojne novinarjev s hudodelnimi novinarji.

  • Share/Bookmark

Teater Primorje in novinarski statisti

16.05.2012 ob 12:12

Kakšni bi morali biti novinarski postopki v primeru žalostne zgodbe reševanja gradbenega velikana Primorje, kjer preti, da bo na cesti ostalo skoraj 1400 delavcev? Vzemimo svež primer.

Včerajšnje bizarne scene prihoda skrivnostnega atlantskega rešitelja Juliana C. Frosta III. v Slovenijo (ob nujnem spremstvu Andreja Drapala, nedavno pridržanega v drugi zadevi), gospod je s svojim podjetjem Icon Capital Group menda zadnje upanje za Primorje, rahlo spominjajo na drugega, duhovnega rešitelja, ki je prav tako včeraj pristal na mariborskem letališču (in v objemu mariborskega župana). Tako en kot drugi sta, se bojim, odigrala svojo funkcijo metanja peska v oči. Čeprav bi rekel, da je zlorabljen le en, drugi pa sodeluje v igri.

Interpretacijska dilema je tudi v tem primeru, kot da se iz primerov SCT, Vegrad in drugih nismo nič naučili, silno enostavna: se pred nami odvija organizirani circus fantasticus s navidez čudežnimi Robini Hoodi, z idejo kupovanja časa in dokončnega izčrpanja podjetja, ali pa naj res raje verjamemo v navdušujoč scenarij, po katerem je ameriški investitor v svoji dobrodušnosti med partijo pokra v svoji mehiški restavraciji (na TV?) slučajno naletel na zanimivo ponudbo v Sloveniji, v katero je bil sprva pripravljen vložiti nekaj 100.000 evrov, na koncu pa je ugotovil, da je ta dežela čudovita in jih z veseljem investira tudi 100 milijonov?

Slamnato, ki te ljubim

Kako verjeten je torej scenarij, da za Icon Capital Group dejansko stojijo sedanji lastniki iz Primorja Holding, točno tisti, ki naj bi pred leti denar iz podjetja nakazovali na številne račune v tujini? Zaradi česar Julian C. Frost III. zelo verjetno nikoli ne bo investiral svojih domnevnih 30 milijonov v podjetje (ali celo 100 in več), zato nihče ni videl niti enega evra, ki bi ga že investiral v podjetje, niti ni nakazal obljubljenega denarja za plače delavcev, niti ni nihče srečal ali videl kakšnega izmed menda navzočih angleških in ameriških strokovnjakov, ki preučujejo dokumentacijo poslovanja podjetja, niti ni dokazil, da ima na bankah obljubljena sredstva, niti ni izkazov, kateri so bili doslej uspešni posli podjetja, niti pojasnil, zakaj Icon Capital Group na njihovih naslovih kot podjetja sploh ne poznajo in zakaj njihovi telefoni brnijo v prazno. Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je podjetje slamnato in da je Frost na obisku v Sloveniji s čisto drugim poslanstvom – recimo po nareku »naročnika« kupovati čas, ko se izteče enoletni rok, da bi iz stečajne mase Primorja padlo vse tisto, kar je v njej še ostalo.

Zabavljaško, konservativno ali kako drugače

Žal vsi indici kažejo v to smer – in upam, da organi pregona zgodbo spremljajo, saj bo sicer g. Frost investiral še v Stožice. Dober človek pač. Kako naj torej v tej situaciji postopa novinar? Katera je prava doza skepse, kako naj svoje indice in induktivno znanje sporoči javnosti in državljanom? Bojim se, da sta dva pristopa povsem zgrešena: »zabavljaški«, kjer se novinarji norčujejo in duhovičijo, češ saj vemo, da gre za teater, s čimer izražajo svojo pasivnost in vdanost – na veliko ogorčenje 1400 delavcev, ter »konservativističen«, v katerem se ne želijo spopasti s sumi in se zadovoljijo le s pustim navajanjem faktov, okleščenih vseh nakazanih dvomov.

Lep primer tega drugega pristopa je časopis Večer. Do tega trenutka je svojim bralcem o čudežnem ameriškem investitorju v Primorje privoščil točno dva krajša zapisa (prvidrugi danes). Povzemam natanko tiste in vse tiste stavke, kjer se omenja podjetje Icon Group in njihov lastnik Julian C. Frost III.:

O dokapitalizaciji s 30 milijoni evrov naj bi se lastniki Primorja dogovorili s strateškim partnerjem, družbo Icon Capital Group iz Atlante, in družbo Patera S. R. L. iz Vidma (ta stavek je podnaslov)

Po včerajšnji skupščini Primorja, edinega večjega slovenskega gradbenega podjetja, ki se je ob potrpežljivosti bank še obdržalo pri življenju, čeprav ne more pravočasno poravnavati posojilnih obveznosti, so lastniki družbe (Primorje Holding, ki je v večinski lasti dolgoletnega bivšega direktorja Primorja Dušana Črnigoja) sporočili, da so se s strateškim partnerjem, družbo Icon CapitalGroup (Atlanta, ZDA), in njenim regionalnim partnerjem, družbo Patera S. R. L (Udine, Italija), dogovorili o dokapitalizaciji družbe v višini 30 milijonov evrov, skladno s sprejetim sklepom na zadnji skupščini družbe. Icon Capital Group je družinsko podjetje s sedežem v Atlanti, ki se ukvarja z investicijskim bančništvom in svetovanjem. To podjetje so prejšnji mesec v Sloveniji omenjali kot morebitnega vlagatelja v trgovski center v ljubljanskih Stožicah.

Denar za izplačilo plač naj bi prispeval novi strateški partner, Icon Capital Group iz Atlante v ZDA, vendar ga doslej na račun Primorja še ni nakazal.
Kot je včeraj na tiskovni konferenci v Ljubljani po poročanju Slovenske tiskovne agencije povedal predstavnik te družbe Julian Frost, ki ga zanimajo nekateri projekti v Sloveniji, bi bil nor, če bi denar za Primorje nakazal, preden bo končan skrbni pregled družbe.

Vidimo lahko, da sta se avtorici obeh člankov povsem zadovoljili s sterilno previdnim navajanjem nekaterih osnovnih dejstev. Bralec Večera si ni mogel ustvariti nobenega pomisleka, da bi resnica tega cirkusa lahko bila povsem drugačna. Prav naprotno, Frost je izpadel kot zelo razumen človek, ki »bi bil nor«, če bi denar nakazal. Sprašujem se, kaj bi na takšno poročanje porekli delavci Primorja?

Prinašalci miru in denarja

Medtem ko so nam nekateri včeraj prinašali mir, so nam menda drugi denar. Novinarska odgovornost, ugotavljam vedno znova, je brezmejno velika. Mediji so nas pitali s srce parajočimi naslovi »Dalajlama in Kangler prinašata mir v Maribor«. Točno na način, pred katerim sem svaril v zadnjem zapisu.  Koliko pravih informacij torej potrebujemo, da našim medijem več ne bomo dovolili, da nas obravnavajo kot naivno čredo in poskušajo hraniti z otročjimi scenariji?

  • Share/Bookmark