Arhiv za Maj, 2012

Dalajlama in pesek v očeh

15.05.2012 ob 18:24

Mineva debelo leto od natečaja Zlata kanglica. Naj spomnim, v tem natečaju smo s kolegicami in kolegi obljubili lepe nagrade za tiste, ki bodo pravilno ugotovili, kdaj bodo zgrajeni infrastrukturni objekti EPK v panogi, ki je bila dolgo časa paradna disciplina mariborskega župana – v gradbeništvu. Govorim o MAKS-u, Pekarni, UGM, knjižnici.

Debelo leto kasneje, točno na 1. maj 2012, lahko družno ugotavljamo, da smo se zmotili. Natečaj za nagrado ni bil dovolj premišljen. Zgodovina se ne dogaja le kot tragedija, celo v svoji neponovljenosti se odvija kot farsa. Progresivna faza repetitivnosti. Zgodovina ni nujno zgodovina, povedano velja za sedanjost. In še huje od tega: obljube mariborskega župana so bile najprej tragedija, zdaj se v svojem vztrajanju dogajajo kot farsa.

Namreč pravilno vprašanje sploh ni, kdaj bodo našteti objekti dokončno zgrajeni. Danes, 1. maja 2012, skoraj sredi projekta evropske prestolnice kulture, namreč ugotavljamo, da se vsi po vrsti sploh še niso začeli graditi! Ja, obstaja še huje od hujšega, tisto najhujše!

Vprašanje po tem, kdaj bodo končani, je bilo v tej perspektivi neumestno. Še bistveno bolj farsično pravi pravi izziv je, kdaj se bodo projekti MAKS, Pekarna, UGM in knjižnica, začeli graditi. Govorimo o polnem, totalnem zastoju vseh projektov – in ne zavoljo krize, ampak zaradi jasno prepoznavnih odgovornih oseb. Že res, da prvo vprašanje implicira drugo. Da je v »kdaj bodo končani« že vsebovano, da so se začeli graditi. Vendar če se še niso začeli, ne morejo biti končani. Ampak mar ni to lep farsičen zaplet že itak povsem groteskne polomije, imenovane EPK, sicer medijsko opevane in kovane v zvezde? V kateri se vsi pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu, da je EPK uspešnica, da nas neumnosti mestne politike ne zanimajo, da nas ne rabijo zanimati ovadbe proti županu in njegovim sodelavcem, da EPK vodstva ne rabi zanimati, kje se posamezni projekti odvijajo in torej izgradnja obljubljenih objektov, da meščanke in meščane itak nič ne zanima, medtem ko je kritični glas že dolgo tega zatrt v kali, bojkotiran in cenzuriran vsaki dan znova? Kar se mene tiče, lahko vse kulturne novinarje v mestu nemudoma uvrstijo na plačilno listo v županovem kabinetu, si tudi zaslužijo. Nesramno? Ne, njihova dejanja govorijo, da ne.

Ampak pustimo to, natečaj Zofijinih je treba korigirati. Spodaj je ponovljeni razpis, v katerem smo zgornjo distinkcijo upoštevali in spremenili vprašanja. Seveda se bodo v bobnu znašli tudi odgovori na prvi natečaj. Vabljeni, nagrade so resnično bogate. Ob medijski blamaži piarovskih prezentacij EPK in bojkotu sleherne kritike velja spomniti na velike naslove dobro leto nazaj:

Kangler: Odprtje Maksa ob obisku dalajlame

Maks bo stal 15. maja prihodnje leto

Župan Kangler je takrat napovedal:

»Pogodbene obveznosti so jasne (ZIM mora objekt dokončati do konca junija 2012, op. p.), a prepričan sem, da bomo že 15. maja naslednje leto, ko pride dalajlama, objekt otvorili in tam se bodo odvrteli glavni dogodki, tudi srečanje nobelovcev.«

Obisk dalajlame čez nekaj dni bo torej priložnost za njegovo in našo inventuro: bo sprejem nobelovcev res v MAKS-u? Bo župan svojega gosta vsaj odpeljal na gradbišče in mu pokazal, da se dela še sploh niso začela, nato pa se opravičil za svojo smelo prognozo meščanom? Je ljudem jasna ta zareza med maksimalno obljubo, vse od bajnega Pandurteatra naprej, in njeno minimalno realizacijo – ali še bolje, nično realizacijo? Ima župan dobre razloge, da svojih obljub ni uresničil, in ali med opravičljive razloge šteje 10 kazenskih ovadb, vloženih proti njemu? Kdo bo dalajlamo posvaril, h komu dejansko prihaja v goste? Bo njegovo potencialno predavanje o univerzalni etiki nekaj, kar bo sploh naletelo na ustrezna ušesa, kjer bi besede o morali padle na plodna tla?

Mar ni obisk dalajlame z vseh teh navedenih vidikov čisti nesporazum in ali bo to sploh kdo uspel ugotoviti na glas? Še ena poceni populistična gesta župana, da si dviguje rejtinge tam, kjer nima nobenih zaslug? Pretežavne dileme, zato raje k enostavnejšim, če je to še možno. K sodelovanju v natečaju so vabljeni tudi njegovo visokost dalajlama in vsi nobelovci, ki se bodo pustili izrabljati v totem mestu. Pravzaprav bi morala biti udeležba zanje moralna obveza. P.S. Domnevamo, da dalajlamo ne bodo vabili na zimsko Univerzijado – we are not ready. Vprašanj, povezanih z njeno izpeljavo, ne postavljam. Univerzijada se ni niti resno pripravljala in še manj bo izvedena. Kdo bo plačal penale, pa tudi nikogar prav ne briga.

ZLATA KANGLICA – ponovljeni in modificirani nagradni natečaj Zofijinih

Od EPK zaenkrat ostajajo le še dvomi in vprašanja. Gradbeni projekti, paradni konj Franca Kanglerja, so zaviti v meglo. MAKS, Pekarna, UGM, knjižnica… Kdaj bodo začeli graditi in obnovljati Knjižnico Rotovž? Ne vemo. Kdaj bodo začeli graditi novi UGM? Kdaj bodo začeli graditi Pekarna? Ne vemo. Kdaj bodo začeli graditi  MAKS? Tudi ne. Sploh kaj vemo?

Zofijini smo se odločili, da vednost nagradimo. Tistega, ki bo uganil pravilen odgovor za MAKSa, čaka zlata kanglica. Tu je še kup uporabnih nagrad. Vse, kar morate storiti je, da pošljete pravilen odgovor na spodnja vprašanja na naš naslov zofijini@gmail.com. Javna podelitev nagrad bo sledila 27. decembra 2012 v Pekarni. (Takrat, upajmo, bomo že vedeli.)

Nagradna vprašanja:

1. Kdaj se bo po vašem mnenju začel graditi MAKS? Nagrada: zlata kanglica. Tiste, ki uganejo, koliko bo stal, čaka še dodatna nagrada.

2. Kdaj se bo po vašem mnenju začel graditi UGM in na kateri lokaciji? Nagrada: vsestranske grabljice in lopata. Tiste, ki uganejo še, koliko bo stala, čaka dodatna nagrada.

3. Kdaj po bo vašem mnenju prav začela graditi in bo dokončana Pekarna? Nagrada: priročna samokolnica. Tiste, ki uganejo še, koliko bo obnova stala, čaka dodatna nagrada.

4. Kdaj se bo po vašem mnenju začela obnova mestne knjižnice Rotovž? Nagrada: ladjica za dve osebi. Tiste, ki uganejo še, koliko bo stala, čaka dodatna nagrada.

Hvala za vaše sodelovanje v nagradni igri – zavedamo se, da so odgovori karseda težavni.

P.S. Članek je izvirno objavljen na strani Zofijinih. Predvsem lokalni in verjetno tudi drugi mediji bodo polni sreče, da nas je danes in te dni obiskala avtoriteta, ki nam bo pomagala reševati človeštvo in vlivala optimizem, kot je dejala ob prihodu na mariborsko letališče. Ampak mar ni jasno, da je dalajlama tu le medijsko orodje, zlorabljeno za to, da nam nasiplje peska v oči pred kruto realnostjo, v katero so nas pahnili tisti, ki se bodo ob njegovo svetost najbolj stiskali?

  • Share/Bookmark

Račun za letalo med dvomom in zasebnostjo

15.05.2012 ob 12:04

Je predsednik vlade dolžan pokazati račun za zasebno letalo, ki ga je plačal ob vrnitvi v Ljubljano z grškega otoka? Njegov urad trdi, da za to ni nobene potrebe. Že pred tem je predsednik Janša pojasnil, da ga je plačal sam do zadnjega centa, vendar je v dokaz predložil le predračun ali naročilnico – bilo je 11. maja. Zdaj sta novinarja Dnevnika s svojo vztrajnostjo prišla do naslednjega pojasnila:

»Račun je bil izstavljen in plačan. Ne vidimo pa razloga, zakaj bi ga javno objavili.«

Na dejstvo, da predračun ali naročilnica nista ravno prepričljiv dokument, sem že opozoril, verjetno med prvimi. Kaj prida ta ugotovitev ni – bolj zanimivo je bilo dejansko vprašanje, kateri novinar si bo drznil vrtati v to zgodbo dalje z zelo enostavno zahtevo: pokažite pravi račun! Je takšno ravnanje novinarska dolžnost, in v kakšnih okvirih? Ali bolj metanovinarsko, iz tega izpeljano vprašanje: kakšen je status dvoma v novinarskem poizvedovanju?

Zasebnost in njeno spoštovanje

Takšno vrtanje je lahko precej zoprno in nedostojno: če dobronamerno sledimo zgodbi, je namreč predsednik vlade z najemom letala reševal življenje svojega otroka. Nimamo razloga, da bi v to dvomili. Reševati življenje otroka je zelo privatna in dramatična stvar, kjer smemo od novinarjev pričakovati več spoštovanja zasebnosti. Toda obstajata dva dobra razloga, zakaj bi Janša račun moral pokazati. Prvi je zelo prozaičen: s tem bi prepričljivo zavrnil porojene sume, da relativno visokega zneska ni poravnal sam. Če mu ni bilo težko nemudoma predočiti plačane letalske karte za čarterski let v smeri proti Grčiji, je samo dejstvo, da istega ni enakovredno storil še za pot nazaj, objektivno takšno, da vzbuja dvome. Drugo je formalno in zadeva davkoplačevalski denar: predsednik vlade pravi, da je z njim potoval en varnostnik in da je karto plačal tudi zanj. Toda s tem, ko ne želi razkriti končnega računa, je dejansko storil dvoje:

(a) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun za zasebno letalo res plačan, tako zanj kot za varnostnika.

(b) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun res plačal sam.

Z vidika pravice ali javnega interesa vedeti, kdo je plačal tak zasebni račun, obstaja glede druge točke (b) realna zadrega, na katero opozarja urad: ni razloga, da bi ga javno objavili, ker ni razloga, da bi nas to moralo zanimati. Vendar je težava v tem, da je gesto sprožil že urad sam z objavo naročilnice ali predračuna – in če rečeš hip, potem nekako moraš reči tudi hop. Če objaviš predračun in naročnilnico, moraš objaviti tudi račun.

Če upoštevamo točko (a), pa se urad očitno moti: zaenkrat namreč ne moremo biti prepričani niti, da je bil račun resnično plačan. To je skrajno pomemben element: naročilnica ni dovolj dober dokaz. Toda verjetno ima javnost pravico vedeti, na kakšen način se troši denar za varovanje predsednika, četudi to pravico okoliščine reševanja otroka naredijo za mejno. Ker ne vemo niti, ali je bilo letalo zares plačano, nam je odtegnjena vednost o tem. Če bi imeli dokaz, da je bil zasebni polet varnostnika resnično plačan, in to iz osebnega žepa, bi bilo tej pravici do vednosti zadoščeno. Zakaj nam torej urad tega računa ne pokaže? Saj vendar s tem vzpodbuja javni dvom v to, da obstaja dober razlog njegovega skrivanja, hkrati pa pomeni boleče vrtanje v zasebnost predsednika. Razlogi so lahko, ob pripoznanju navedenega in povsem neutemeljenega razloga urada, češ to se vas nič ne tiče, še trije, ne nujno ali sploh ne medsebojno izključujoči:

(a)    Janša dejansko ni sam poravnal računa

(b)   predstavitev računa bi razkrila podatek, ki sicer ne obremenjuje Janše, ki ga je plačal, obremenjuje pa npr. letalsko podjetje

(c)    Janša ne pokaže računa, ker manipulira z mediji in jih znova vodi v mišelovko

Med dvomom in paranojo

Nadaljnja dilema je, kdaj sme biti novinarska poizvedba zadovoljna z navedeno evidenco in jo sprejeti kot dobro potrditev opisa nekega stanja ali dogodka. Ko je urad objavil fotografijo plačane letalske karte za družino Janša v smeri otoka Kos, ki da je stala 200 evrov, so vsi mediji objavo te karte interpretirali kot nadvse uspešen demanti Mladinine zgodbe: Janša v Grčijo ni potoval z zasebnim letalom.

Seveda obstaja zelo velika verjetnost, da je s svojo družino in prijatelji v Grčijo dejansko  potoval s čarterskim letom. Vendar si zlahka predstavljamo možnost, da je karto kupil in plačal, toda potem tja in nazaj potoval z zasebnim letalom. Objava plačane karte torej povsem ne ovrže tega, za kar urad trdi, da se je v resnici zgodilo. Lahko se strinjamo, da bi bila stvar pretirane novinarske paranoje, če po javni objavi karte ob odsotnosti vseh drugih indicev o nasprotnem novinarji temu »dokazu« ne bi verjeli. Toda ali sta paranoidna tudi novinarja Dnevnika, ki trmasto vrtata dalje in zahtevata račun za povratni let? Ali pa se, morda, lahko ujameta v mišelovko in sta zmanipulirana na način, kot je urad sprva zmanipuliral Mladino in Žurnal, če bo na koncu račun le pokazan?

  • Share/Bookmark

Skrivajoči se škofje, mediji in javni interes

13.05.2012 ob 15:59

Je bil papež z mislimi te dni pri eks-slovenskih nadškofih, g. Uranu in g. Krambergerju? Kakšno veliko naključje, prav te dni je namreč Benedikt XVI. ob 46. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja v svet poslal poslanico o pomenu razmerja med tišino in besedo, kjer je med drugim zapisal:

Kadar se tišina in beseda medsebojno izključujeta, se komunikacija poslabša, bodisi zato, ker pride do nekakšne omame, bodisi zato, ker se ustvarja nekakšna hladna atmosfera; kadar pa se med seboj dopolnjujeta, komunikacija pridobiva vrednost in pomen.

Težko je razumeti, kaj točno je imel v mislih papež z omamo, vsaj ne v fazi škofovske verbalne komunikacije, toda hladno atmosfero je zadnje dni s strani SŠK in RKC čutiti v izobilju.

Živi ščit pred mediji

Ko smo včeraj že v drugo spremljali izmikanje obeh menda tako rekoč izobčenih, v zasebnost umaknjenih škofov pred mediji, prisilnih ali neprisilnih jetnikov tišine, smo lahko pomislili prav na dejstvo, da se je komunikacija tu poslabšala v prid medsebojnega izključevanja taiste tišine in nerodno zamolčane cerkvene besede. G. Urana so novinarji včeraj zaman čakali v Logatcu, kamor ni prišel maševati in je svojo udeležbo odpovedal v zadnjem trenutku. G. Krambergerja pa so pri birmovanju v Slovenskih konjicah v špalir vzeli v bran verniki, menda po njegovem naročilu, in s tem zgradili živi ščit pred mediji. Še več, kot so poročali na RTVS, medijem niso dovolili vstopa v cerkev, kar je lahko svojstven interpretativni izziv za novinarski ceh, medtem ko je Kramberger vprašanja ne le ignoriral, ampak je po maši hitro in skrivaj pobegnil s kraja.

Pravo vprašanje in zadnja vrata

Ko se današnje Delo sprašuje o tem, ali je RKC ustrezno reagirala in skomunicirala svoje škofovske zadrege glede vatikanskega dekreta, lahko to stori le retorično.Naslovno vprašanje »Ali se je slovenska RKC primerno odzvala  na finančni polom mariborske nadškofije?« je nekaj, na kar že poznamo odgovor. Kot takšno vprašanje ni zanimivo, odgovori tudi ne. Bolj akutno je tisto nasprotno: ali so se slovenski mediji primerno odzvali na izjave škofov, da bi zvedeli pravo resnico?

S tem v zvezi sem že pisal in predlagal devet vprašanj, na katere bi slovenski novinarji morali terjati odgovor in jih zastaviti svojim naslovnikom.

Seveda lahko vedno rečejo, da se druga stran izmika, beži pri stranskih vratih, dopušča le odgovore drugih, ne vpletenih, skriva oba škofa, odgovarja z »ne vem«, se predaja tišini, ne besedi. In tudi ne mislim, da so medijski vdori v cerkev in zalezovanje škofa pri njegovih verskih opravilih kakšna posebej dostojna novinarska manira. Toda vprašanja so ne le neodgovorjena, ostala so tudi nezastavljena.

Novinarski zdrsi in piar

Na tej strani sem problematiziral tri vidike zadnje cerkvene afere. V prvem zapisu sem pokazal, na kakšen način nekateri slovenski mediji, konkretno Večer, poročajo o polomu mariborske nadškofije na izrazito pristranski, cerkvi naklonjen način. V drugem sem ugotavljal, da so poročila o domnevnem očetovstvu škofa Urana eksegetsko slaba: g. škof ni izjavil, da nima otroka, ampak zgolj, da so domneve o njegovem očetovstvu neutemeljene. V tretjem sem poskušal pokazati, da vprašanja škofom niso bila najboljša, da niso bila vsa in da so predvsem nezastavljena ali brez odgovora. V delu desnih medijev se je pričakovano razvil obrambni refleks, nekateri pa so se zadovoljili s spontanim »gate-keeping« in na ta način pomagajo RKC po liniji svojih političnih šefov.

Očetovstvo in javni interes

Neodvisno od vseh teh pripomb pa je jasno, da je RKC sama sebi največji sovražnik, ne mediji. Če bi prisluhnila poslanici svojega papeža, bi to lahko uvidela. V njenem maksimalnem interesu je, da svojim vernikom in javnosti pove resnico, če želi ohraniti pozicije moralne avtoritete. Če je zgodba o vatikanskem dekretu napačna in lažna, lahko z isto moralno avtoriteto govorca (božje) resnice informacijo ovrže. Podobno velja npr. za pikantno zgodbo o očetovstvu – tako kot politike mediji preganjajo, če so se včeraj sklicevali na družinske vrednote, potem pa so jih zasačili v postelji z ljubicami, ima tudi najširša javnost pravico vedeti, ali škofje pridigajo eno in delajo drugo. V zgodbi z očetovstvom g. škofa ni nič zasebnega in privatnega. Javni interes je tu povsem izpričan. In naloga medijev je, da delujejo v skladu z njegovim poslanstvom.

  • Share/Bookmark

Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji

12.05.2012 ob 11:24

Duplirana takoimenovanizacija. Zgolj majhen antološki fragment v ilustracijo tega, kar razvijam in zaznavam pod imenom »novinarski hujskaški diskurz«. Pa zaslugi direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla:

Velik del težave je tudi to, da precejšen del slovenskih »intelektualcev« ne razume, kako se mora delati v podjetjih. Le če ima podjetje dobiček, in to dovolj velikega, bo lahko ustrezno stimuliralo in plačevalo zaposlene, dobavitelje in davke, s katerimi financiramo javni sektor. Pri nas pa »intelektualci«, tako imenovani kaviar levičarji, koketirajo s komunizmom, čavizmom, ultralevičarstvom, ideal so jim sistemi na Kubi, v Venezueli, morda Boliviji (no ja, ta je za številne premalo komunistična …). Pravzaprav ne želijo živeti v nekem normalnem kapitalizmu, tudi če gre za tako imenovani tržno-socialni sistem. Želijo si domačijske diktature proletariata, v katerem bi vladali in bili prvi – med revnimi.

  • Share/Bookmark

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

12.05.2012 ob 09:11

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

  • Share/Bookmark

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

12.05.2012 ob 09:11

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

  • Share/Bookmark

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

12.05.2012 ob 09:11

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

  • Share/Bookmark

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

12.05.2012 ob 09:10

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

  • Share/Bookmark

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

12.05.2012 ob 09:10

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

  • Share/Bookmark

Kabinet premierja: igrice z mediji ali le nerodnost?

11.05.2012 ob 20:33

Je Janša res dokazal, da je sam plačal zasebno letalo, ko se je zaradi sinove bolezni predčasno vrnil iz Grčije v Ljubljano?

Mediji trenutno povprek dokazujejo, da je to res – šokiran sem, s kakšno lahkoto to počnejo, če pustim (ne)spontano solidarizacijo s skrbnim očetom ob strani. Kar je doslej predložil kabinet predsednika vlade v vednost, je namreč le kopija faksimila dokumenta, ki najbolj spominja na predračun, medtem ko so ga sami opremili z napisom »potrdilo o najemu«. Vendar na tem potrdilu ni nobenega žiga, znesek je očitno zapisan pavšalno – brez podatka o dolžini leta in drugih podrobnosti.

Ne dvomim, da gre za naročnilnico. Toda kje je torej račun, ki bi ovrgel vse dvome o plačilu iz lastnega žepa? Na »potrdilu o najemu« je zapisan zapovedan zadnji datum plačila: 5. maj 2012. Le dan po opravljeni večerni storitvi, v soboto. Račun bi torej že zdavnaj moral biti poravnan in na razpolago. Z njim bi se najmočneje ovrglo vse dvome. Toda čudi me, da ga novinarji niso prejeli in upam, da ga vsaj zahtevajo, saj je urad kabineta predsednika vlade potrdil prav to:

Za povratek so morali res plačati poseben prevoz, in sicer manjše propelersko letalo, ki je stalo 9.500€, vendar je šlo za nujen primer in ni bilo izbire. Stroški prevoza so bili do zadnjega centa kriti iz lastnih sredstev. Prevoz je bil plačan tudi za varnostnika, ki je predsednika vlade spremljal, tako da povratni let v domovino državnega proračuna ni stal niti centa.

Da so v kabinetu spretno manipulirali z mediji, vsaj v nekem delu, če ne ves čas, je prav tako kazno. Zavedli so jih v napačno vednost ali prepričanje o tem, da je predsednik v celoti letel v Grčijo z zasebnim letalom. To jasno izhaja iz odgovorov na vprašanja, ki so bila zastavljena že zdavnaj:

„Po naših informacijah se je predsednik vlade na dopust med prvomajskimi počitnicami odpravil na otok Kos z zasebnim letalom. Zanima nas, ali je let v celoti plačal sam oziroma ali je, glede na soudeležbo varnostne službe, pri tem participiral tudi državni proračun“ so nam iz kabineta predsednika odgovorili, da je „predsednik vlade let v celoti plačal sam“.

Podobno velja za novinarje Žurnala, ki so danes pojasnili, katera vprašanja so postavljali kabinetu:

V kabinetu predsednika vlade so imeli že včeraj možnost pojasniti vse, kar danes užaljeno objavljajo na spletu. Pa poglejmo vprašanja:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Odgovorili so le delno, in sicer “Predsednik vlade je let v celoti plačal sam.”

4. Koliko je znašal dodaten strošek zaradi potovanja varnostnikov v tujino?
Ni bilo odgovora.

Če bi bili v kabinetu predsednika resnicoljubni, korektni in imeli malo manj preganjavice pred novinarji, bi lahko že včeraj odgovorili na primer takole:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Na dopust je predsednik vlade potoval s čarterskim letom, ki ga je imel rezerviranega tudi za povratno potovanje, a je pot nazaj z družino opravil z najetim manjšim propelerskim letalom.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Zaradi sinove bolezni so morali potovanje predčasno prekiniti.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Cena leta je bila 9.500 evrov.

Se pravi, da bi lahko, če bi ravnali dobronamerno, v kabinetu medije že zdavnaj obvestili o tem, da je premier z zasebnim letalom letel le ob povratku, pa še to zaradi bolezni otroka. Glede na stampedo in linč novinarjev Mladine in Žurnala se res postavlja vprašanje, ali so to storili premišljeno in nalašč – vse v imenu novega križarskega pohoda proti izbranim (»nizkonakladnim«) medijem, ki so jim trn v peti, ali morda, vsaj v nekem trenutku, le iz nerodnosti ali nevednosti.

Ob tem bega še hermenevtika dogodka: dejansko je torej primarna informacija o Janševem poletu z zasebnim letalom na pol točna. Velja le za eno smer. Je pa res, da se kontekst bistveno spremeni: premier se ni predajal luksuzu, kot vse kaže, ampak je zasebno letalo najel le za to, da bi reševal otroka. Toda k temu, da tega nismo vedeli pravočasno, je bistveno prispeval sam. In očitno z razlogom. Če je ob tem za napad na medije celo zlorabil otrokovo bolezen, morda nikoli ne bomo vedeli – podobno kot ne vemo, ali je bil ta prepeljan v klinični center in kaj se je tistega petka zvečer z njim dogajalo. In res je, od tu naprej je zgodba zasebna stvar.

  • Share/Bookmark

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

10.05.2012 ob 18:49

Spodaj objavljam razvpito 77 strani dolgo poročilo o brezplačnikih (klikni na spodnjo sliko):

Žal poročilo javno ni nikjer objavljeno; pridobil sem ga tam, kjer ga lahko vsi. Ne razumem, zakaj je najmanj zanimanja zanj pokazal DNS, saj ponuja neposreden vpogled v novinarsko-politične povezave in antinovinarski značaj lepega dela naših političnih novinarjev, medtem ko je občutno članstvo ZNP pravzaprav v izdajanje brezplačnikov vpleteno in seveda iz tega razloga nima želje po njegovem razkritju. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Naj spomnim, lani oktobra sprejeto poročilo je ugotovilo, da je bil namen izdajanja Ekspresa in Slovenskega tednika vplivanje na parlamentarne volitve leta 2008. Poslanci so ugotovili, da se je z brezplačnikoma prek diskvalifikacij političnih tekmecev želelo koristiti stranki SDS – tudi danes vladajoči stranki. Sprejet je tudi sklep, da je bil namen ustanovitve in izdajanja obeh časopisov prikriti (pred)volilno propagando oz. kampanjo ter sporno financiranje političnih strank. Prav tako je DZ s sklepom ugotovil, da se je šlo »v tem primeru izvajanja negativne politične kampanje« mimo veljavne zakonodaje.

Kasneje je bila vsebina poročila označena s stopnjo tajnosti, zaradi česar poročilo ni bilo dosegljivo niti v delni obliki. Po uskladitvi z  informacijsko pooblaščenko je poročilo postalo javno, vendar so v njem ostali zakriti nekateri deli, ki vsebujejo poslovne in bančne skrivnosti – tudi po pritožbi, ko je več prosilcev zahtevalo dostop do informacij javnega značaja in s temi kopijo poročila Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov »Slovenski tednik« in »Ekspres«, kot se uradno imenuje.

Kdo je prejemal honorar za pisanje v brezplačnike

Toda potem je poročilo postalo dostopno s prekritimi številnimi podatki, o njem so nekateri mediji, še zlasti Delo in Mladina, veliko poročali, vendar danes očitno nikogar prav posebej več ne intrigira. Mladina je septembra 2011 pisala ne le o novinarskih piscih v brezplačnike, ampak tudi prejemnikih honorarjev za to pisanje, kar seveda niso vsi novinarji, ki so pisali vanje ali pri njih sodelovali:

Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.

To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.

Brezplačniki in cerkev

Prav danes mediji znova pišejo o finančni polomiji mariborske nadškofije, npr. o stečaju podjetja Betnava. Žal manj omenjajo njeno vpletenost v izdajanje brezplačnikov – škofje so garali tudi za brezplačnike in ti so v veliki meri mariborska zgodba. Sedež njihovega novinarskega pogona je bil verjetno na Titovi. Iz poročila in spoznanj komisija izhaja, da je mariborska škofija na posreden način skoraj v celoti financirala izhajanje brezplačnika Slovenski tednik. Ostal je polmilijonski dolg izdajatelja Slovenskega tednika, podjetja Progresija. Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je med nastopom pred komisijo dejal, da ima holding do Progresije odprti dve terjatvi, v enem primeru gre za posojilo, v drugem pa za odstopljeno terjatev. Julius Fond, ki se je pozneje pripojil Zvonu Ena, je Progresiji dal več posojil, na koncu se je to združilo v eno, vredno 200.000 evrov, ki še ni poravnano.

Prav tako je obstajala še odstopljena terjatev v višini 300.000 evrov. Gre za dogovor med Zvonom Ena in Media Polisom. Media Polis je bil dolžnik Zvona Ena, ker pa je Progresija dolgovala Media Polisu, so sklenili pobotanje s terjatvijo, ki jo ima Progresija do Media Polisa. Terjatve so oslabili, je takrat pojasnil Zdolšek, po njegovem mnenju pa je realno pričakovati le delno poplačilo. Direktor podjetja Media Polis Marjan Novak je sicer na zaslišanju na eni od prejšnjih sej članom komisije pojasnil, da so Progresiji posodili več kot 600.000 evrov, večina posojila pa še ni povrnjena.

Kakšen interes so v Zvonu videli v izdajanju Slovenskega tednika? Zdolšek  je odgovoril, da se je zadeva začela kot eno posojilo, ki pa je nato preraslo »v možnost dodatnega angažiranja«. Tudi sam direktor Progresije Andrej Lasbaher je ponujal lastniški vstop v Progresijo, vendar je bil po Zdolškovih besedah prav vsebinski del brezplačnika ključen, da do tega ni prišlo. Kot priča je tedaj nastopil tudi nekdanji direktor Dravskih elektrarn Maribor Damijan Koletnik, ki sprva sploh ni želel odgovarjati na vprašanja, nato pa je dejal, da se ne spomni, ali je bila s Progresijo podpisana in realizirana kakšna pogodba. Pozneje pa je pojasnil, da »kolikor je on seznanjen«, pogodba ni bila realizirana. Koletnik je zaslovel po 21 milijonov evrov posojila Zvonu Ena. Nastalo je tako rekoč javno-zasebno partnerstvo mariborskih podjetij, ki so se našla v projektu Slovenski tednik.

»Cerkev ni imela nobenih koristi od brezplačnikov, prej škodo. Vsekakor pa mariborska škofija ni na račun tega dobila nobenih uslug kot poplačilo za posojila,« je povezave med Cerkvijo in brezplačniki komentiral Krašovec. Melita Župevc je tedaj kot primer mogoče usluge predstavila dvorec Betnavo in podjetje Betnava, d. o. o., ki je na državnem razpisu dobilo denar. Krašovec je njene domneve zavrnil: »Škofija je kandidirala pri več projektih, tudi za Betnavo, ki je spomenik državnega pomena. Mi smo Betnavo prijavili na razpis, na nekaterih državnih razpisih smo uspeli, na nekaterih pa ne – tako je bilo tudi z Betnavo. Na enem razpisu nismo uspeli, na naslednjem pa smo po nekaterih popravkih in dopolnitvah dosegli zadostno število točk in na razpisu smo uspeli.« (Zgornji tekst je delno povzet po tem zapisu).

Nekaj zapisov, povezanih z brezplačniki in mariborsko nadškofijo:

enadvatrištiripetšest.

  • Share/Bookmark

Novinarska liturgija: prava vprašanja za naše škofe

9.05.2012 ob 18:15

Včerajšnje izvijanje Slovenske škofovske konference je bila ena najbolj zanimivih predstav za javnost v zadnjem času. Predmet zanimanja vroč po sebi, celo žgečkljiv in šokanten. Kdo govori resnico, kdo laže in kdo želi ostati moralni akter? Kako bodo moralne avtoritete, kot (si) pravijo, kos nalogi na najvišji ravni? Bo zgodba škofov konsistentna in vzdržna, bodo uspeli prepričljivo pokazati, da vatikanskega dekreta ni, da je zgolj privid? Bodo zadovoljni z lupingom, češ ne vemo, če obstaja, ali pa bodo le priznali, da morda je, tam nekje?

Zgodilo se je, da smo državljani in še zlasti verniki lahko razočarani. Prepričljivosti ni bilo nobene. Prej so elementi njihove mizanscene in argumentacije bili podobni ementalerju, švicarskemu siru. Ampak to ni le njihov problem –  je tudi težava novinarjev, ki ne znajo zbezljati resnice niti iz škofov (iz katerih bi sicer morala kar vreti).

Kaj torej? Spodaj je nekaj ključnih neodgovorjenih vprašanj po moji presoji. Če nanje v doglednem času naši novinarji ne bodo zmogli najti odgovorov ali RKC prisiliti, da jim nanje odgovori, potem bo ta nemoč zame večji problem kot domnevne moralne in kapitalske grehote vrlih škofov. Pa po vrsti.

(1) Zakaj ni bilo navzočih protagonistov?

Zakaj na tiskovki nista nastopila omenjena nadškofa, g. Uran in g. Kramberger? Če imata čas za birmovanja, zakaj ga nimata za nastop pred slovensko (cerkveno) javnostjo, ako sta čista po duši in dejanjih? Kdaj si lahko obetamo njuna pojasnila v živo?

(2) Zakaj zgolj zanikanje prejema pisma, poslanega SŠK?

Slovenski škofje bi morali biti zainteresirani, da sperejo sleherni madež in dvom glede obstoja vatikanskega dekreta. Zakaj so nastopili in zanikali zgolj dejstvo, da takšnega ukora ni prejela SŠK – saj zaradi dejstva, da ga ni prejela SŠK in ne kdo drug, sramota ni nič manjša? Takšno partikularno zanikanje je morda piarovsko učinkovito, toda z vidika resnice ni.

(3) Postopek obveščanja, kdo bi moral obvestiti SŠK?

Na včerajšnji tiskovki ste govorili o tem, da niste prepričani, če morda g. Uran in g. Kramberger nista prejela takšnega vatikanskega upora privatno. Mar ni ta podatek nekaj, glede česar bi morala biti seznanjena tudi SŠK in slovenska RKC?

(4) Kakšen je v resnici postopek pošiljanja vatikanskih ukorov v takem primeru?

Dr. Saje je včeraj na tiskovki glede sprejema takšnega dekreta neposredno povedal: »Ne vemo, ali je prišlo do tega ali ne, zato tega ne moremo komentirati. Domnevamo, da nista dobila nobenega papirja, ker o tem nismo seznanjeni.« Današnje Delo je Sajetu pripisalo še izjavo: »Če takšna pisma obstajajo, jih dobijo ljudje, ki se jih zadeve tičejo.« Dr. Turnšek je včeraj dodal: »Komunikacija poteka direktno, ne preko drugih škofov. Zato drugi pri tem nimamo ne vpogleda ne možnosti sodelovanja.«  Vsa stališča predpostavljajo procedure pošiljanja. Kakšne so?

(5) Zakaj manjka komunikacija s škofoma?

Zakaj doslej škofov še niste povprašali, ali sta prejela pismo iz Vatikana? Če doslej niste uspeli svojih kolegov škofov pobarati, ali sta takšne ukore prejela, kdaj boste v SŠK to storili? Ali ni nenavadno, da skličete tiskovno konferenco glede vprašanja X, glede X pa dotičnih škofov ne sprašujete? Glede na to, da ste prebrali dve pismi obeh izpostavljenih domnevno kaznovanih nadškofov, ste zanesljivo bili z njima v kontaktu. Je stvar nadvse bizarnega naključja, da v situaciji, ko se vsa Slovenija sprašuje o obstoju dekreta, vas v komunikaciji z njima to ni preveč ali sploh ne zanimalo?

(6) Kaj se je zgodilo 24. aprila in v čem se ta dogodek razlikuje od tistega 26. aprila letos?

Včeraj je Eva Kobe v dnevniku POP TV poročala o izjavi, ki »škofe postavlja na laž«, namreč tiskovnega predstavnika kabineta predsednika države. Ta je povedal, da je prvotno dogovorjeno vabilo za kosilo s predsednikom na dan 26. aprila, ko naj bi se škofje tudi sestali in sprejeli odločitev, bilo deležno dodatnega pisnega popravka, poslanega 24. aprila. Torej dva dni pred tem so iz SŠK v kabinet predsednika poslali obvestilo, da na kosilu ne bo g. Smeja, g. Urana in g. Krambergerja. Kaj se je zgodilo dva dni prej, da je prišlo do umika teh treh škofov z vabila, glede na to, da se trdi, da je odločitev o njihovem umiku iz SŠK padla šele 26. aprila (»odločitev so škofje sprejeli po krajšem posvetu pred srečanjem s predsednikom republike Danilom Türkom«)?

(7) Je zgodba o Jamnikovem nastopu resnična?

Dejan Karba v današnjem članku piše o tem, da njegov vir ni bil škof Anton Jamnik, temveč nekateri duhovniki, ki so podatek o vatikanskem dekretu slišali od Jamnika. Zapisal je: »Nekateri duhovniki (njihove podatke hranimo v uredništvu) so zaradi teh informacij na nedavnem obredu svete birme, ki ga je vodil Anton Jamnik, ljubljanskega pomožnega škofa povprašali po podrobnostih. Jamnik jim je – tako pravijo naši viri – povedal, da je bil skrajni čas, da se je nekdo odzval, saj »mariborska nadškofija predolgo čaka z ukrepi, ki jih je dolžna sprovesti«. Podrobno jim je razložil pisanje Svetega sedeža in jim tudi predstavil razloge, zaradi katerih se morata omenjena škofa umakniti iz javnosti.« Vprašanje za SŠK oz. RKC in samega Jamnika je: Ali lahko zanikate obstoj takšnega pogovora z duhovniki in nato še vsebino tega pogovora, ki predpostavlja obstoj pisma iz Vatikana?

(8) Lahko g. Uran jasneje zanika, da je oče kakemu otroku, ali zgolj ugotavlja, da so domneve neutemeljene?

Dikcija g. Urana, ki sem jo podrobno analiziral, ne odgovarja dovolj neposredno na vprašanje, ali g. bivši nadškof res zanika, da ima otroke. Da-ali-ne vprašanje njemu se zato mora glasiti: so trditve o tem, da imate otroke, resnične?

(9) Vprašanje kredibilnosti: ste pripravljeni odstopiti?

Končno vprašanje za SŠK, seveda ne nujno zadnje, bi moralo biti: kako kredibilni ste, če javnosti ne boste ponudili jasnih in prepričljivih odgovorov glede obstoja vatikanskega dekreta? Ste pripravljeni vsi po vrsti odstopiti zaradi izgube zaupanja vernikov in javnosti, če bi se izkazalo, da ste premišljeno lagali?

  • Share/Bookmark

Msgr. Alojzij Uran, očetovstvo in prazne domneve

8.05.2012 ob 23:35

»Nadškof Uran zanika, da bi bil kateremukoli otroku oče, kakor je zaokrožilo, ali da bi se od njega zahtevalo ugotavljanje očetovstva.« Piše danes na Večeru online. Na Dnevniku online pa so dali tak naslov: Alojz Uran: Vatikan ni zahteval, da opravim test očetovstva, otrok nimam.

Nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojzij Uran na današnji tiskovni konferenci sploh ni nastopil. Tam so zgolj prebrali njegovo pismo – to je storil nadškof dr. Anton Stres. Pa si poglejmo, ali msgr. Uran resnično zanika, da bi imel otroka.Izjava nadškofa Urana je bila:

»Po tem, ko sem se zaradi načetega zdravja in zmanjšane sposobnosti za vodenje ljubljanske nadškofije odpovedal tej nalogi, sem svojemu nasledniku obljubil, da mu bom po svojih močeh pomagal še naprej. In to sem tudi delal.

Kasneje pa so prišle strožje zahteve, povezane z vprašanjem očetovstva, kakor navaja članek v ljubljanskem Dnevniku, dne 8. maja 2012, »po neuradnih informacijah iz cerkvenih krogov, zaradi spora s Svetim sedežem, ki je od njega zahteval, da ugodi zahtevi po ugotavljanju očetovstva.« – Te besede niso resnične. Nikoli od nikogar nisem dobil zahteve po ugotavljanju očetovstva. Ob tem izjavljam, da so domneve o mojem očetovstvu neutemeljene.«

Pravna in realna dejstva

Uran v rahlo zvito napisanih vrsticah nesporno pravi tole:

(1) Trditev o tem, da bi zaradi spora s Svetim sedežem nekdo od tam zahteval, da se ugodi zahtevi po ugotavljanju očetovstva, je neresnična.

(2) Zahteva po ugotavljanju očetovstva ni prišla od nikogar in ni bila nikoli podana.

(3) Domneve, da sem oče nekomu, so neutemeljene.

Očitno je v (2) že vsebovana trditev (1), zato jo lahko nanjo zvedemo; trditev (2) je zanesljivo izjemno enoznačna in jasna. Toda kaj storiti s (3)? Ali sta trditvi »Domneve, da sem oče nekomu, so neutemeljene« in »Nisem oče nekomu/nikomur« res identični?

Zanesljivo ne. Formulacija je izrazito pravniška, je tako rekoč floskula, ki jo nenehno poslušamo iz ust obdolženih na sodiščih. Utemeljenost seveda cilja na naše razloge za neko prepričanje, na navedbo dokazov. Biti oče nekomu ali ne pa meri na opis nekega dejanskega stanja. Povedano preprosteje: lahko ste oče nekega otroka, vendar trdite, da navedba dokazov o tem ni dovolj dobro utemeljena. Lahko ste vpleteni v afero Patria, a pogrešate utemeljene dokaze o tem. Prva in druga možnost nujno ne sovpadeta: pravno dokazljiva in ugotovljiva dejstva niso nujno identična realnim.

Če je to res, potem Uran ni kar tako zanikal, da ima otroka – o tem se ni izrekal. In potem so novinarske razlage in vsi naslovi, ki poudarjajo takšno priznanje, netočni. Dilemo, ali se je gospod nadškof le nerodno izrazil in ni naravnost povedal »nimam otrok« po premisleku ali nepremisleku, puščam ob strani.

Kaj so in čigave so strožje zahteve

Za tiste, ki se jim zdi zgornja distinkcija nepotrebno pravniško ali logiško pikolovstvo, je v kratkem pismu, edini njegovi izjavi, ki jo imamo, še en izziv v obliki formulacije: »Kasneje pa so prišle strožje zahteve, povezane z vprašanjem očetovstva«. Kako jo razumeti?

Avtor članka v Financah je k »strožjim zahtevam očetovstva« pripisal: »(Vatikana op.p.)«. Če je njegova razlaga pravilna in so res obstajale takšne zahteve Vatikana, spet ni jasno, kaj so te bile po vsebini, vendar bi pomenilo, da zahteve so bile. V nadaljevanju namreč Uran nemudoma zanika, da bi se moral pokoriti kakšni »taki zahtevi po ugotavljanja očetovstva«. Oziroma, kot pravi (2), katerikoli zahtevi.

Uranova trditev »prišle so strožje zahteve, povezane z vprašanjem očetovstva«, če je tu beseda »zahteva« mišljena v običajnem pomenu,  in nato trditev »nikoli od nikogar nisem dobil zahteve po ugotavljanju očetovstva«, sta očitno v logičnem protislovju. Kajti bodisi so bile zahteve bodisi jih ni bilo. Razen če Uran dela minuciozno distinkcijo med »zahtevami, povezanimi z vprašanjem očetovstva« in »zahtevami, povezanimi po ugotavljanju očetovstva«. Na čem bi temeljila ta misteriozna razlika, si je težko predstavljati in še težje razumeti. Eno pa je jasno: gospod nadškof bi najbolje storili, če bi bodisi pošteno priznali ali jasno zanikali, ali so oče.

No, me zanima, na kakšen način bodo mediji in drugi opazili in razložili zgornje logično protislovje.

  • Share/Bookmark

Koliko škofovskih zadreg gre v Večer?

8.05.2012 ob 14:50

So stališča RKC v slovenskih medijih predstavljena uravnoteženo? Kaj nam takšne medijske reprezentacije povedo o ideološki obarvanosti njih samih?

Glede ne svoja številna spoznanja v preteklosti in javna opozorila (seveda ustrezno cenzurirana) sem lahko danes z veliko stopnjo induktivnosti pravilno diagnosticiral in napovedal, na kakšen način se bo časopis Večer lotil zadnjih odkritij o vatikanskem »dekretu« glede dveh slovenskih škofov. V teh opozorilih še zdaleč nisem edini. Trdim, da je pisanje o RKC v Večeru že leta, če ne desetletja, povsem pristransko po zaslugi ene njihovih sicer najpomembnejših novinark, Vanesse Čokl. Ko slovenski škofje berejo Večer, ne potrebujejo kamiličnega čaja.

Povečevalno steklo ne bo dovolj

Najboljša »damage control« je seveda tista, da o problemih ne poročaš. Če že moraš, poročaj čim bolj kontrolirano. Če odmislim kratko vestičko STA na Večer-online, v tiskani in elektronski verziji bralec do tega trenutka, ko to pišem, sploh ni mogel prebrati osnovne zgodbe o vatikanskem »dekretu«, kot so mu sprva dejali in o katerem je prvo poročalo Delo. Ne le, da Večer ni bil prvi, ko gre za mariborske zadeve škofe. Če danes Dnevnik prinaša kar tri obširne članke o tej zgodbi (enadva,tri), ima bralec Večera, in le njega, sploh osnovno težavo izvedeti, what’s up. Najbolj torej, da se o tem pouči kje drugje, saj mu ne bo pomagalo niti povečevalno steklo.

Edini prispevek na temo najdemo na tretji strani v takšni obliki. Naslov je tehnično nevtralen in tako rekoč nerazumljiv: »Samo še kanon 402 ostane«. Vse je (zato) povedano tudi v podnaslovu: »Ni novih ukrepov proti upokojenima nadškofoma v Mariboru in Ljubljani Francu Krambergerju in Alojziju Uranu, zagotavljajo v Slovenski škofovski konferenci«. Skratka, to je vest, ki si jo mora bralec zapomniti.

Kanon 402

Novinarka se je torej odločila, da posreduje bralcem le demanti osnovne zgodbe o »vatikanskem dekretu«. Čeprav sta se danes Delo in Dnevnik odločila in reakcijo SŠK neposredno označila za sprenevedanje, članek prinaša samo isto (sprenevedajoče) stališče SŠK, celo brez osnovne informacije in brez kančka dvoma, glede upokojitev škofov leta 2009 in 2011 pa sicer namiguje na neuradne prave razloge. Toda zgodba seveda ni v tem, kaj se je dogajalo leta 2009 in 2011, temveč kaj se je zgodilo aprila letos:

Rezime novinarkinega postopanja

Če rezimiram zgornje vsebinsko in nevsebinsko postopanje novinarke, bi ga lahko strnil v naslednje odmike od profesionalnega poročanja:

(1)   Večer ni objavil osnovne informacije o vatikanskem dekretu – zato bralec ne more vedeti, kaj ta vsebuje, niti ne spozna podrobnosti, ki naj bi bile značilne za tak ukrep in po sebi zvenijo precej sramotno ali sramotilno – odvzem škofovske palice, klavzura, odhod v samostan, ipd.

(2)   Edini (zgoraj citirani) članek nasprotno informira zgolj o demantiju te informacije in se v celoti posveča stališču SŠK.

(3)   Članek niti z besedico ne namigne ali podvomi, da bi demanti SŠK lahko bil sporen in zato informacija o vatikanskem dekretu točna, kar sta danes storila npr. Dnevnik in Delo.

(4)   Članek se omejuje in namiguje na tehnikalijo iz cerkvenega prava ter razliko med 401. in 402. kanonom. Povzdigne jo v naslov. Najprej pove, da SŠK priznava 401. kanon kot razlog »upokojitve« obeh škofov. Potem bralcem sporoča, da je edina zakonita podlaga za »dekret«  kanon 402 – za to, če želi Vatikan »še kaj ‘pospraviti’ med upokojenimi nadškofi«. Z redukcijo problema na tehničnopravno plat izbire med dvema kanonoma vsebinsko nevtralizira nerodno zgodbo in vzpostavi  popolni »damage control«.

(5)   Izbira nekaterih formulacij spominja na razredčeni kamilični čaj.

Skratka: izbira naslova, podnaslova, mesta v časopisu, osnovne informacije v članku, osnovne značilnosti diskurza v njem pričajo o neprofesionalnosti in dajejo slutiti, glede na pretekle izkušnje, da si novinarka prizadeva zaščititi slovenske škofe in SŠK po načelu cenzure (gate-keeping) in potem po načelu minimiziranja škode v korist RKC. Zgoraj naštete značilnosti ni mogoče opravičiti s »superkorektnostjo« Večera in zmanjšano korektnostjo npr. Dnevnika in Dela.

Očetovsko kot popustljivi življenjski slog

Že citirani Dnevnik direktno navaja razlog umika v primeru Alojzija Urana: nepriznavanje očetovstva. Kar lahko bralec istočasno izve v Dnevniku, tudi na spletu, nam v Večeru servirajo kot ekskluzivo dobro obveščenih »Večerovih virov«, namreč kot »popustljivost pri moralnih izbirah, življenjskih slogih marsikoga v celibatu zapriseženih duhovniških vrstah«. Česa od tega dvojega je torej Uran obdolžen? Človek res potrebuje precej domišljije in miselnega napora, verjetno z razlogom, da bi na ta način opisal domnevno grešna dejanja (nad)škofa in kasnejše ugotavljanje in (ne)priznavanje očetovstva (kot naslednji greh).

Začetno poročanje o dolgovih

Nič boljše, pravzaprav ves čas isto, je bilo poročanje Čoklove v Večeru z začetka afere o mariborskem bankrotu. V začetku leta 2011 je slovenska javnost izvedela, da je mariborska nadškofija zadolžena za skoraj 800 milijonov evrov. Gospodarstvo Rast, v večinski lasti nadškofije Maribor in tudi celjske in murskosoboške škofije, se je znašlo v postopku prisilne poravnave. Slovensko cerkveno gospodarstvo je torej skorajda bankrotiralo. V oktobru 2011 so se začeli teči postopku na sodiščih. Prek družbe Rast je namreč uprava pod takratnim vodstvom Mirka Krašovca vodila finančno precej donosne posle, prek drugih dveh finančnih družb Zvon Ena in Zvon Dva, Holding pa upravljala z lastniškimi deleži v številnih slovenskih podjetjih. Dokler se ni zalomilo. Med drugim je financirala tudi znamenite politične brezplačnike SDS – in to na način, da je verjetno vedela, da bo denar obremenil male delničarje, da nikoli ne bo vrnjen in ob tem je, zelo verjetno, v času posojil brezplačnikom celo predpostavila svoj lasten bankrot. Zgodba z brezplačniki nasploh kaže hude znake gospodarskega kriminala, izigravanja zakonodaje in malverzacij tudi z davkoplačevalskih denarjem.

L’Espresso in biblični dolg

Toda kako so o tem finančnem cerkvenem škandalu poročali slovenski mediji? Pustimo ob strani žalostno dejstvo, da nekaj postane razvpita tema, ko jo objavijo v drugi državi – omenjena je postala zato, ker je o njej prvi poročal italijanski L’Espresso. Mar ni to svojevrstna nezaupnica, celo klofuta domačim novinarjem? Sprva smo v dnevnem časopisju lahko prebrali npr. članek Ranke Ivelja v ljubljanskem Dnevniku o bibličnih razsežnostih dolgov mariborske nadškofije, ki že povzema italijanskega:

»Po mnenju naših virov iz ljubljanske nadškofije, ki je Mariboru sicer posodila 10 milijonov evrov, je izjava mariborske nadškofije sprenevedava. »To je en navaden blef. Čas je, da odkrito priznajo, da so s svojimi neodgovornimi poslovnimi avanturami hudo izdali zaupanje ljudi, ki so svoje certifikate v dobri veri vložili v Krekov sklad, in škodili Cerkvi v celoti. V najboljšem primeru bo v stečajni masi ostalo le 50 odstotkov sredstev,” nam je dejal neki visoki klerik ter dodal: ‘Morda dolg nadškofije in povezanih družb ni visok 800 milijonov evrov, z gotovostjo pa je mogoče reči, da dolg nadškofije in posledično murskosoboške in celjske škofije dosega vsaj 500 milijonov evrov. Dejstvo je, da se tisti, ki ustanovi podjetje, ne more kar tako izmakniti odgovornosti za njegovo poslovanje.’ Po naših informacijah so nad ravnanjem in odzivi vodstva mariborske nadškofije močno razočarani in prizadeti tudi mnogi duhovniki, ki se le nemočno zgražajo.« (Dnevnik, 25. 1. 2011)

Čeprav so številke impozantne, so jih v mariborski nadškofiji nemudoma minimalizirali in zamahnili z roko – ob tem so kritizirali italijanski časopis:

»L’Espresso je ves dolg povezanih družb pripisal neposredno nadškofiji. Kot tam pojasnjujejo, je njihov neposredni dolg do bank konec leta 2010 znašal 17,4 milijona evrov, od tega za področje gospodarskega delovanja približno tretjino, polovico za vzgojo in izobraževanje, preostanek pa za pastoralne in druge dejavnosti«.

S tem pa so ponovili isti luknjičav trik, ki ga je, kot pravijo v italijanskem časopisu, uporabil že Krašovec kot izgovor, zakaj se je izognil pisni odobritvi Svetega sedeža glede naložb:

»L’Espresso navaja tudi zelo zanimivo Krašovčevo pojasnilo, zakaj so kršili pravilo, po katerem mora Sveti sedež pisno odobriti vsako naložbo, višjo od milijona evrov. Krašovec naj bi se izvil takole: ‘Menil sem, da je takšna odobritev potrebna, ko gre za škofijo, ne pa tudi, ko gre za družbe v njeni lasti.’ Kakor koli že, poudarja Fittipaldi, ‘v slovenski Cerkvi se morajo zavedati, da bodo morali odgovornost za izdano zaupanje vlagateljev in grozečo finančno polomijo nositi sami. Vatikan ne bo pomagal.’«

Zakaj je to pomembno? Ker se je znova izkazalo, da gre za neposredno odgovornost nadškofije. Govorijo o 17,4 milijona neposrednega dolga, kot da se jih kot ustanovljene družbe to ne tiče. Podatek, ki bi ga morali novinarji (ali upniki) terjati in je odločilen in profesionalno najbolj zanimiv, je seveda tisti drugi: drži informacija o skupnem dolgu v višini 800 milijonov ali ne? Se družbe v lasti nadškofije podatki ne tičejo?

Večerovo svetenje luči iz finančne luknje

Pisanje mariborskega Večera, od katerega bi seveda, tudi zaradi njegovega monopolnega položaja v Mariboru, pričakovali največ, je zelo indikativno za presojo medijskih prezentacij zgodbe o bankrotu širši javnosti.  Na kakšen način so torej v Večeru poročali o omenjenem finančnem škandalu – prav vsa poročila podpisuje omenjena novinarka? Prvič so poročali 22. januarja pod naslovom »Italijani merijo mariborski ‘sveti bankrot’« in podnaslovom »Finančna luknja mariborske nadškofije, bolj natančno: insolventnih Gospodarstva Rast ter holdingov Zvon Ena in Zvon Dva, je 800 milijonov evrov, dramatično poroča italijanski tednik L’espresso, v nadškofiji pa pravijo, da so številke Italijanov neverodostojne.«  Potem pa nadaljevali takole:

»Iz finančne luknje naj bi le svetila luč«

Če je pozitivno zainteresiran, poskuša novinar čim več povedati že v zgoraj navedenem naslovu, kar je novinarka tudi storila. In potem nadaljevala:

»Toda: po neuradnih, a zanesljivih podatkih bi se znalo izteči tako, da se mariborska nadškofija pojavi z investitorjem, zelo možno, da tujim, ki bi bil pripravljen dati nujni denar. Pogovori z bankami gredo po naših informacijah bolje, kot se poskuša s kakšne strani prikazati.«

Luč na koncu tunela, zanesljiva tolažba, vse bo še v redu. Kako boste poročali o finančnem brodolomu mariborske nadškofije, če jo želite prijazno braniti? Treba se je učiti pri najboljših, in o tem sem že pisal – brati je treba Večer, ne Družine, saj zna reči bobu bob (ter jih dnevno podeljuje kot nnagrado).

Na pomoč gimnaziji

Naslednji dan novinarka Večera znova ni razočarala. Ne le, da je bil to prvi zapisani tekst o brodolomu nadškofije. Ob obisku vlade v Podravju je nato še v članku 26. januarja 2011 našla veliko dobrih besed o mariborski škofijski gimnaziji, bralcu pojasnila, da vse to stane in da so bili potrebni krediti, nato pa dodala:

»Da zgradbe na Vrbanski cesti niso zastavljene za sanacijsko pomoč nadškofije insolventnemu Gospodarstvu Rast, ki ima v nadškofiji večinsko lastnico, je novi gospodarski vrh nadškofije zatrdil ta teden, v odzivu na dramatično poročanje italijanskega tiska, češ da je mariborska nadškofija v 800-milijonskem minusu in da je v Mariboru nič manj kot sveti bankrot«.

Ogorčenost je jasno razvidna, naslov članka je znova predvidljiv, povedati želi nekaj pozitivnega, podnaslov pa mora afirmirati relativno majhnost dolga in seveda lepe dolžniške navade. Ko seštejemo povedano, dobimo tale naslov in začetek podnaslova:

»Nad Vrbansko in Betnavo hipoteka ne visi
Kreditov ima mariborska nadškofija za 17,4 milijona evrov in jih redno odplačuje.«

V okvirček je dodala še vestičko STA z naslovom »Krekovim skladom gre bolje«. Skratka: bralec, upnik in mariborska nadškofija so lahko pomirjeni, časopis Večer je zanje kot metin čaj.

Nov šport in pomirjanje strasti

Še bolje je novinarka svoje delo opravila isti dan, 26. januarja 2011, v ediciji Večera, imenovani 7 dni. Apologetika je tu še manj prikrita in bolj odločno artikulirana. Novinarka obsodi nov šport zgražanja nad tajkunskimi igricami nadškofije, izvirajočim seveda le iz ateistične alergije do RKC, poznavalsko relativizira zgodbo (»stvari niso tako preproste«), vsega menda ni kriva nadškofija (poznamo ta izgovor), niza opravičila in kaže s prstom na gospodarsko krizo, opozori na »deprivilegiranost« Maribora, ki ne more kovati denarja iz gozdov, tako kot ljubljanska Cerkev, poudari, da za vse še ni prepozno, k reševanju pozove širšo skupnost in na koncu še vzbudi zaupanje tistih, ki bi radi svoje otroke vpisali v škofijsko gimnazijo. Nekorektno in nepošteno opravljeno delo, ki nam daje slutiti, da je nekomu predvsem do ohranitve ugleda nadškofije! Še citat članka v celoti:

Pa imamo na Slovenskem nov šport! Kam, kako visoko, na seznam tajkunskih polomov umestiti tega, ki se zgošča nad mariborsko nadškofijo in z njo povezanimi finančnimi, gospodarskimi družbami. Ampak kljub temu, da nekateri v teh krajih, prestreljenih z ideološkimi stereotipi in pregovorno alergičnih na Katoliško cerkev, že veselo slavijo “sveti bankrot” v Mariboru, kakor so to dramatično poimenovali v italijanskem tedniku L’espresso, stvari niso tako preproste. Ne visi vsa utež neposredno nad nadškofijo, veliko akterjev je tu, vsak ima svoje bilance in svoje odgovorne. Resnica je slej ko prej, da so leta konjunkture mariborske cerkvene finančnike zanesla, nakar se je zgodila vseprisotna finančna kriza in vrednosti delnic čez noč potisnila globoko k tlom. Po drugi strani se od Cerkve (in mariborska v denacionalizaciji ni mogla, kakor ljubljanska, računati na stabilne dobičke iz gozdov, torej iz lesa) zahteva čim večje samofinanciranje.

Kaj zdaj? Pozno so v tukajšnjem delu Katoliške cerkve v Sloveniji začeli sanirati precej zavoženo zgodbo, a vendarle ne prepozno, verjamejo tisti, ki so do zadnje številke v podrobnostih. Mariborski cerkveni možje, okrepljeni z zvenečimi tujimi finančnimi strokovnjaki, se nadejajo, najbrž tujega, investitorja, da bi se šlo v dokapitalizacijo. Če se to ne posreči, je pred Gospodarstvom Rast, ki je gospodarska družba mariborske nadškofije, pa pred finančnima holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva, ki so od tega meseca insolventni, le še prisilna poravnava ali stečaj. V stečaju se poskuša prodati, kar je mogoče. Tu pa smo hitro pri tržni in dejanski vrednosti premoženja. Ampak po vrsti, stečaj je zadnja možnost. Obveznosti pri celi vrsti bank niso majhne, tudi kakšna cerkvena nepremičnina je zastavljena, trenutno pa vse vpletene strani predvsem varujejo svoje pogajalske pozicije. Vložki so visoki, padci, ki grozijo, boleči. Če nadškofija in z njo povezane družbe bankam v seštevku dolgujejo okrog 700 milijonov evrov, kakor je izračunano neuradno, pomeni to nekaj letnih prihodkov države Vatikan. In vsaj pol ducata proračunov mesta Maribor. Za prihodnost vložkov lepega števila malih delničarjev gre. Oba Zvona imata deleže v zvenečih slovenskih podjetjih. To še malo ni samo cerkvena zgodba. Ali zgolj mariborska. Do februarja naj bi se marsikaj razjasnilo. In za pomiritev zaskrbljenih staršev: seveda, mariborska škofijska gimnazija bo vpisovala tudi v šolsko leto 2011/2012.

Kot rečeno, se je taktika pomirjevanja končala z novimi indici o vpletenosti nadškofije v čudne posle – med njimi so najbolj perverzna prav posojila političnim brezplačnikom z vnaprejšno vednostjo, da bo ta denar izgubljen, in celo, da bodo sledili bankroti. Nemoralnost, ki ji ni para! Sodni procesi proti vpletenim v oktobru 2011, ki so jih sprožili upniki, predvsem banke, bodo lahko le še dodaten opomin o izigranosti deležnikov in malih delničarjev, verjetno tudi o tem, kakšne malverzacije so se dogajale v božjem hramu.

Medijska taktika po načelu »minimize harm« je verjetno razkrila tudi močno naklonjenost RKC v Večeru – dolgoletno poročanje v tem smislu menda ne more biti naključno. Še en izziv za DNS in še en caveat za bralce.

  • Share/Bookmark

Osvobodimo tisk!

6.05.2012 ob 13:57

No, za polnjenje luknje komentiranja slovenske medijske krajine so ob 3. maju poskrbeli tudi v Večeru. Strokovnjak za takšno analizo je ob Goranu Novkoviću postal še ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli.

Kolumne ameriških veleposlanikov v slovenskem časopisju so vedno presežek, vreden pozornosti, morda analize. Takšne, kjer bi ti komentirali naše medije, so izjemno redke in nepričakovane. Tiste, kjer bi naše medije kritizirali, pa še bolj. Mussomeli zmore vse to.

Svoboda tiska ogrožena

Veleposlanik ni skoparil z obtožbami in preciznimi ocenami. V članku z udarnim naslovom »Osvobodite tisk!« poskuša ravnati poznavalsko in analitično; med drugim alarmantno ugotavlja:

V Sloveniji je svoboda tiska ogrožena na dva načina. Prvič, uradno medijsko svobodo ovira samocenzura v slovenskem tisku. Tako denimo skorajda ni opaziti napredka na poti k resnični spravi glede 2. svetovne vojne, kar je deloma posledica nezadostnega poročanja o povojnih zločinih, ki so še vedno občutljiva tema. Čeprav slovenski zakoni in ustava ščitijo svobodo in pravice novinarjev, utegnejo tisti, ki pogumno preiskujejo aktivnosti in dejanja, ki bi jih nekateri radi zatajili, zato plačati visoko ceno. Svoboda tiska se ne more krepiti, če se novinarji ne počutijo svobodni, da lahko raziskujejo vse zgodbe, ne da bi jih bilo strah maščevanja…

Naj za začetek povem, da letošnji 3. maj v Sloveniji nikakor ni izzvenel v splošni dramatični apel, da bi bila svoboda slovenskih medijev, in prav ta, ogrožena. Bilo je veliko opozoril glede socialnega položaja novinarjev, še več trkanja po prsih, presenetljivo malo  sicer običajnih povzetkov objave lestvice svobode RSF, celo SDS tradicionalno ni brala levit in izražala nezadovoljstva. V tem smislu je Mussomeli velika izjema s svojo ugotovitvijo: naši mediji so neosvobojeni. Kako je to možno? Kako je mogoče, da ameriški veleposlanik uporablja bolj radikalno govorico od naše desnice?

Včasih svobodni, danes ne

Pred nekaj leti smo bili deležni neverjetnih manipulacij s stališčem State Departmenta o naši medijski situaciji. Dežurni komentator Branko Grims je takrat ugotovil:

Po domače povedano, mediji so pri nas povsem svobodni, niso pa tako zelo pluralni, kot bi si vsi skupaj želeli. To pa je seveda sporočilo, ki je za naš odbor izjemno pomembno in potrjuje, da smo v minulem letu že storili prve korake v pravo smer.

Grims je bil takrat tako močno navdušen nad poročilom (ki ga je razumel čisto po svoje), da je dal izrezati stavek iz njega in ga nalepiti na steno za njim. Stavek se je glasil (kratka analiza je tule): »The media were active and independent but did not express a broad range of political views.«

Solijo nam pamet

Človek, ki je veliko storil za medijsko svobodo in predvsem svobodo RTV Slovenija iz vrst takrat in danes vladajoče SDS, namreč dr. Stane Granda, je poročilo označil za zabavno soljenje pameti:

Ali hoče Amerika soliti pamet Evropi? Amerika izvaja kulturno in znanstveno nasilje nad evropsko kulturo in znanostjo. Nihče več ne ocenjuje kvalitete razprave, ampak to, kje je bila objavljena. Takšna poročila se mi zdijo sicer zelo zabavna, vendar se z Ameriko ne identificiram v nobenem pogledu. Na ameriške ocene, če povem po pravici, ne dam nič.

Se pravi: situacija se je v Sloveniji do danes poslabšala. ZDA so 2006 ugotavljale, da imamo pri nas svobodo, če sledimo Grimsu, medtem ko je njegov kolega ugotavljal, da nam Američani že ne bodo prali možganov. Le kaj se je zgodilo, da je na oblasti ista SDS, Američani nam solijo pamet, da osvobodimo tisk (in smo jim glede na neodzivnost naših novinarjev hvaležni), Grimsa pa je zamenjal ameriški veleposlanik?Strange days, indeed!

  • Share/Bookmark