Arhiv za Junij, 2012

Gospodarji in hlapci

29.06.2012 ob 07:41

Zakaj nas je gospodar prepričal, da potrebujemo še več odrekanja, kot ga je želel Pahor? Zakaj smo mu dahnili »da«? O tem se sprašuje tudi Klemen Košak v predzadnji številki Mladine. No, kako presenetljivo, o vsem tem sem pisal v posebni ediciji istega tednika že novembra lani. Pred volitvami. Moja prognoza se je izkazala za točno: ljudstvo hrepeni po gospodarju. In njegovi logiki, vključno z logiko medijev. Še pred volitvami smo lahko vedeli, da nas bo Janša prepričal (zgolj) v odrekanje in gospodovanje. Pa ponovimo vajo, hlapci to potrebujejo.

Logika gospodarja

Medijsko opevani podjetnik Ivo Boscarol je nakazal recept za rešitev Slovenije iz politične in gospodarske krize s kleno ugotovitvijo, da ljudstvo potrebuje gospodarja. Zadel je bistvo, kajti to je le prva od dveh zelo popularnih in ne povsem artikuliranih intuicij, koga želijo volivci v političnem vrhu. Včerajšnji gospodar ni izkazoval pravih lastnosti ali to sploh ni bil. Pokazal se je za mlahavega, neodločnega, popustljivega ali celo lažnega. Želel je na vrh sveta, ampak tam je ostal popolnoma sam in žalosten zaradi tega, kakor je kasneje potožil. Na drugi strani, nekje daleč spodaj, je ostalo sámo razočarano ljudstvo, besno in z občutki ogoljufanosti zaradi svoje izbire. Predvidljivo se je odločilo večini vladajočih koalicijskih strank izreči nezaupnico. Več kot to, sledila je želja po njihovemu kaznovanju s totalnim fiaskom na volitvah. Nastopil je trenutek, ko ljudstvo o včerajšnjih vladarjih praktično več ne želi slišati. Razlikovanje med levico in desnico ga ne zanima. Vlada je zavozila, je nesporna fantazmatska ugotovitev, zaradi česar je steklo iskanje gospodarja z veliko začetnico, ki nas bo potegnil iz blata.

Boscarol pri določanju gospodarja ni meril le na zanesljivega menedžerja v izvornem pomenu besede, torej gospodarstvenika. Ne, izrecno je navrgel, da cilja na takega, ki bo rekel: »Poslušajte, mi smo tukaj, možnosti so te in gremo!« Nekoga z nesporno močjo vodenja ljudstva. Ko nekdo zahteva Gospodarja, sebe in druge nujno interpelira v podložnike. Pojem je sicer tu nujno ideološko zastavljen, vendar označevalec v tej perspektivi linearno ne pomeni antidemokratskega tirana, pred katerim bi morali trepetati. Ne zahteva neposredno avtokratskega Janšo, strah in trepet vseh, ki si ne želijo njegove trde roke, kajti trije medijski mušketirji – Virant, Janša in Jankovič –, v predvolilni tekmi dominantni na vseh lestvicah javnomnenjskih raziskav in nesporno glavni politični igralci naslednjih let, ne ponujajo zgolj prazne ideologije. Takšna ugotovitev bi bila pregroba. Kar znova ne pomeni niti, da strežejo z njenim nasprotjem, brezideološkostjo. Ker ni nujnega razcepa med ideologijo in gospodarstvom, v preseku ponujajo približek obojega: določeno ideologijo gospodarske rešitve. Idejo čudeža, zapakirano v različne embalaže, včasih tudi zelo skromne. A pomemben je on: zahteva se tako rekoč pravi dedec in gospodar je moškega spola. Takšen, ki bo znal udariti po mizi. Biti del ožje Virantove ekipe, kot se je pripetilo Boscarolu, nemudoma razkrije njegove preference. Pravzaprav pozicija gospodarja druži vsa tri imena. Bazična dilema, komu se ta lik najbolj prilega (recimo obramboslovcu in nekdanjemu predsedniku vlade, županu in nekoč direktorju, bivšemu ministru in profesorju) se zvede na izhodiščno vprašanje politične psihologije: kaj naredi gospodarja za gospodarja? Da je »novi obraz« – kar je tu le ozaljšan izraz za isto – gotovo ne.

S kruhom pomazano: govno in deževniki

Pravkar zarisana logika izbire je prva, ki nam razloži preference državljanov pred volitvami. Gospodar mora biti odločen in znati voditi kmetijo, to vedo že imbecilni junaki in gledalci resničnostnega šova s tem imenom. Druga splošno sprejeta intuicija, ki po svoje oblikuje naša pričakovanja o odločitvi na predčasnih volitvah, je razširjena zla slutnja o večji popustljivosti državljanov do nove oblasti glede na prejšnjo. Ciljam na vodljivost ali razpoložljivost državljanov glede ekonomskih in socialnih ukrepov tam, kjer prej niso popustili niti za ped. Je lahko ta sprememba posledica poslušnosti pokoravanja vrednemu gospodarju? Kajti mlahavemu se popušča, pravemu ne. Pri prvem se ne zateguje pasov, pri drugem skoraj z veseljem. Pravzaprav tisti pravi sploh ne rabi ničesar obljubiti in tudi ne obljube izpolniti. Zato ta intuicija nadaljuje in poglablja prejšnjo. Kaj točno mislim s tem? Hlapci iščejo gospodarja zato, da bi lahko prostovoljno, »sami radi«, kot se reče, sledili njegovim ukazom. Kar potrebujejo, ni več, ampak manj svobode. Če sem lahko premišljeno vulgaren: pripravljeni so jesti tudi govno, česar prejšnjemu nikakor niso dovolili. Pripravljeni so sprejemati iste reforme, zaradi katerih je morala predčasno oditi Pahorjeva leva koalicija. Tiste, ki se ji je narod odkrito rogal iz referenduma v referendum, od enega ukrepa do drugega. Sindikati bodo, domnevajmo, nenadoma nadvse voljni sodelovati, socialni partnerji se utegnejo izkazati za potrpežljive in izjemno kooperativne. Vendar se to ne utegne zgoditi zaradi bistveno spremenjenih kriznih gospodarskih razmer. Zaradi česa se torej bo?

Razlag, zakaj ljudstvo nenadoma začne iskati Njega in sebe dojemati kot podložnika, ali zakaj so ljudje pripravljeni izpeljati dejanja, ki so jih še včeraj razglašali za nedopustna in odbijajoča, je več. Nekatere ponuja filozofija, nekatere psihoanaliza, spet druge socialna psihologija. Volitve so privilegirana situacija razglasitve gospodarja s strani podložnikov. Drži, vselej si ga ljudje v tej formi neizbežno ne želijo, a včasih le. V kakšni meri so pri tem, racionalni in svobodni v svojih odločitvah, pripravljeni početi nekaj neprijetnega? Francoski psiholog Jean-Léon Beauvois v »Razpravi o liberalni sužnosti« eksperimentalno dokazuje obnašanje ljudi v nekaterih okoliščinah in katere med njimi določajo človeško ravnanje. Poskusimo si zamisliti, kdaj bi bili pripravljeni jesti omenjeno govno. Če bomo to zadovoljivo razložili, bo verjetno tudi jasneje, zakaj. Se bi k tej izbiri zatekli le, če ne bi šlo drugače, če bi bili na smrt lačni? Nikakor!

V poskusni skupini ljudi iz eksperimenta, ki je bila pred tem ustrezno psihološko zmanipulirana v videz, da svobodno počne nekaj, česar normalno ne bi želela nikoli storiti, je računalnik z žrebom določil neokusno nalogo: npr. ali reševanje labirinta ali pojesti deževnike. Kaj bi torej ljudje raje izbrali po popoldanskem počitku, miselno igro ali degutanten obed? Ker je žreb navidezno po naključju določil, da bo poskusna skupina morala pojesti črve, eksperimentator pred njo zaigra, da je prišlo do napake in da del eksperimenta, kjer bi določali, katera skupina bo morala storiti prvo ali drugo, ni predviden in ne bo izpeljan. Temu sledi nekaj skoraj neverjetnega: velik del udeležencev se ob nepričakovanem »izpadu« možne izbire sam ponudi, da bi vendarle jedel deževnike. S čimer bodo storili prav to, za kar so pred tem izrecno dejali, da se jim gnusi, pa jih v dejanje nihče ni neposredno prisilil.

Zakaj? Naj nekoliko poenostavim: Beauvois meni, da s tem dokazujejo svojo lastno svobodo, za katero so se pripravljeni podvreči postopkom racionalizacije in internalizacije, tj. samoprepričevanja. Da bi radi preizkusili sebe in potrdili svojo izbiro, četudi v obliki goltanja sluzastih deževnikov, ker želijo dokazati svojo načelnost držanja besede ali tako ali drugače preseči svojo naravo in predsodke. Kaj torej prepriča ljudi v to, da volontersko storijo nekaj, za kar ne mi ne oni poprej ne bi niti malo verjeli, da s(m)o tega zmožni? Lastna svoboda, ki ji tu sledijo udeleženci eksperimenta, je na nek način prisilna svoboda njihove sužnosti. Prisilnost in svoboda sta nujno korelativni, prisila (jesti deževnike) raste premosorazmerno s prepričanjem v našo svobodo. Zdaj odmislimo vse bistvene kontekste, predvsem kritike oblasti in liberalizma kot ideologije, kar sta bili glavna tarča avtorja, ter se osredotočimo na situacijo (pred)volilne izbire. Obstaja analogija med prvim in drugim? Je takšno ravnanje podobno volivcu, ki smo ga prej opisali v dveh situacijah izbire, za in proti konzumiranju govna? Da, vendar nam ta analogija še ne pojasni, zakaj niso bili ljudje pripravljeni vstopiti že v prvi, Pahorjev »reformni eksperiment« v njegovem mandatu. Ne obstaja nek X, zaradi katerega so pripravljeni slediti enemu »eksperimentatorju«, ne pa tudi drugemu – ob tihi predpostavki, da bodo. Vendar lahko na to njihovo pripravljenost iz njihovih vzorcev ravnanja vsaj grobo sklepamo. Nekoliko poenostavljeno rečeno, državljani so pripravljeni jesti govno ne na ukaz ene ali druge osebe in ne zato, ker bodo pač slepo sledili enemu, pravemu gospodarju, ker prejšnji ni bil dovolj dober ali sploh ni bil. Nikakor: kar jim bo omogočila situacija s »pravim«, bo zgolj, da manifestirajo svojo svobodo, in v dokaz temu se govnu ne bodo upirali. Gospodar bo tukaj le zato, da jim omogoči njihovo lastno izbiro.

Iracionalnost volilnih izbir

Predčasne volitve v Sloveniji so sovpadle z globalnim svetovnim gibanjem 15. oktobra, bojem proti finančnemu kapitalizmu, ki ga pri nas poosebljajo alternativne skupine, s svojimi artikuliranimi zahtevami nastanjene npr. v šotorih pred ljubljansko borzo. Zgoraj opisani mentalni dispozitiv je v strogem in popolnem nasprotju z njihovo temeljno agendo: iracionalno je, da ob vzklikih gibanja 15o, glasu »99 odstotkov« in artikulaciji zahtev po pravičnejši porazdelitvi dobrin, vidimo in iščemo rešitev v dispozitivu gospodarja. Kot da ga za takšnega ne ustvarja to, da prav on krade hlapcu! Ali kot je precizno zapisal dr. Igor Pribac: kako je mogoče, da pri nas 80 odstotkov ljudi podpira protestnike pred borzo, natanko isti procent ljudi pa želi nameniti svoj glas bodisi Virantu, Janši ali Jankoviću? Močno sočustvujejo s hlapci, a si obenem le želijo gospodarja? Bičajo neoliberalizem in dajejo prav njegovim kritikom, vendar ga bodo že jutri znova izbrali? Stranke s socialnimi programi, ki ponujajo ekološke in gospodarske alternative, po anketah sodeč nimajo nobenih možnosti! Mar ni takšno ravnanje globoko shizofreno in nerazumno?

Praktično iraconalnost v filozofiji opiše problem šibke volje: zakaj kadilec, ki natanko ve, da s svojim početjem škoduje svojem zdravju in mu obenem kajenje ne prinaša nobenih pravih koristi, vendarle vztraja pri svojem početju? Zakaj  ravnamo nerazumno tudi takrat, ko točno vemo, da se s tem uničujemo? Prej omenjeno dejstvo nekonsistentne ujetosti med podporo alternativnim gibanjem in obljubljenim neoliberalističnim odrešiteljem je le eno v nizu tistih, ki odpirajo vprašanje iracionalnosti volilnih preferenc. V neoklasični ekonomski perspektivi se predpostavlja, da so ljudje racionalna bitja in torej tudi na volitvah izbirajo s trezno presojo. Vendar so racionalni le takrat, kot pravi ameriški ekonomist Bryan Caplan, ko si npr. izbirajo službo ali kupujejo mleko. Razumni so zgolj, kadar jih preveč stane, če se motijo. Rasist bo npr. najel temnopolto osebo, če bi druga možnost za njegovo podjetje bila dražja. V trgovino s ceneno robo ne bi nikoli vstopili, pa vendar to počnemo, ker nam pogled v denarnico ne daje druge možnosti. Po drugi strani pa neko osebo včasih prav nič ne stane, če ohrani svoja napačna prepričanja, za nameček jih celo ljubi in nenehno goji. Caplan govori o racionalni iracionalnosti: če je poceni verjeti nečemu, četudi je to vera v nekaj »napačnega«, potem je v to racionalno verjeti. Racionalnost tu ni mišljena v normativnem smislu, prej v tehničnopsihološkem: ljudje ne želijo razmišljati in tudi ne preverjati, ali so njihova stališča resnična in kredibilna.

V politiki so s tem odprta vrata vsem vrstam zmotnih in varljivih prepričanj ali želja. Povedano enostavneje: ljudje so še dlje pripravljeni zadržati svoje napačne sodbe, če le sistem deluje in jih to ne udari po žepu. Politikom so pripravljeni odpuščati grehe, če v situaciji predvolilne izbire bolj kaže na to, da so jamstva po gospodarski učinkovitosti dovolj velika. A ob tem ostajajo nerazumni. Iracionalno je, da terjajo novega gospodarja na podlagi ocen o skorumpiranosti prejšnjih. Kajti kateri pa niso pokvarjeni? So Jankoviću našteli kaj manj afer  kot Janši ali Virantu, ali obratno v vseh smereh? Imajo vsi skupaj kaj manj afer kot odstopla vlada? Nenazadnje, ali ni najmanj obremenjen v tem oziru Pahor, a to ne šteje kaj dosti? Gospodarju hlapec očita ukraden užitek na svoj račun, tajkunstvo, gospodarski kriminal, sprevržene spolne (pasje) igrice. Vrhunsko igro hlapca je zaigral slovenski Dostojevski, ko nas je poučil: kjer ni Boga, je vse dovoljeno. Nič ni sveto, obstaja le neskončno uživanje perverznih omrežij in mafijskih hobotnic. Zaigral v smislu, da bi opozoril na potrebo po gospodarju – in pokazal na samega sebe. Tudi v tem je bila njegova perverznost.

Racionalno iracionalni

Logika iracionalnega hlastanja po gospodarju razloži, zakaj včasih afere so škodljive, spet drugič niso. Učinkovitost niti ni odvisna od njihove »realne« narave. Afere Patria, brezplačniki ali ponarejanja arhivskega dokumenta Janši niso posebej škodovale, nekatere celo odprte v času kampanje. Na drugi strani so bile, izmišljene ali ne, nekatere usodno stresne za LDS in Zares, pa seveda celotno vlado. Dramaturgija afer se je povečini razvila tudi (ali celo pretežno) s pomočjo obsežne z mediji podprte psihopolitike paranoje in teorij zarot. Kar pomeni: fantastičnih zgodb o ukradenem užitku gospodarjev, njihovi moralni sprevrženosti, lažeh in prevarah, kapitalskih in prijateljskih omrežjih, čudnih spolnih nagnjenjih, spletkah in režiranih sodnih procesih. Sklep: ljudstvo nekaterim dovoli vladati navzlic aferam, spet drugim ne. Nekaterim jih do konca zameri, drugim odpušča. Odvisno od demagoške retorike ustvarjanja videzov in paranoidizacije miselnih slogov državljanov. Odvisno od njihovega lastnega uživanja, zgrajenega na podlagi zasmehovanj, diskreditacij in izključevanj. Predvolilna mrzlica je manifestirala isto dnevno vsesplošno paranojo zarot že na ravni ravnanja strank: sta se skrivaj zmenila Janša in Virant, sta dogovorjena Virant in Jankovič proti Janši? Predvsem desno usmerjeni politični sferi je odlično uspelo z artikulacijami paranoidnosti, osebnih diskvalifikacij in insinuacijskega diskurza, ob asistenci celega niza medijev, povsem sesuti oblast, levica na oblasti pa, ob polnem košu medsebojnih sporov in neumnih lapsusov ni našla orožja, da se stampedu zoperstavi. Ker so državljani racionalno iracionalni, si niso pustili kratiti ponujenih fantazmatskih ugodij. Resnično pretehtalo je le dejstvo, da nam gre ekonomsko in socialno realno res slabše – vsaj tako bi rekel Caplan. Vendar nisem prepričan, da v tej zgodbi posebne vloge ni odigral tudi videz o istem. Od težko določljive dopustitve razmejitve med stvarnostjo in videzom je tudi odvisno, ali bo ljudstvo novemu gospodarju dovolilo vladati do konca mandata.

Teza o iracionalnosti volivcev in njihovem hlastanju po gospodarju ima pomembne širše implikacije za razumevanje demokracije. Kar si želijo volivci, pretežno ni nič modrega in nič racionalnega – nenazadnje o ekonomskih politikah zvečine nimajo pojma. Od tu do nove trditve o intrinzični nemoči demokracije je samo še pol koraka. Vladavina ljudstva, pravijo, ni nič drugega kot glasovanje dveh volkov in koze o tem, kaj bodo jedli za kosilo. Na volitvah torej do glasu lahko prihaja krdelo. Po drugi strani gospodarji, npr. Janša, govorijo o »koaliciji razuma« – iracionalnost volivcev torej korelira z njihovo racionalnostjo. Ena najbolj pogostih zmot po padcu Pahorjeve koalicije je zgodba o zahtevanih novih obrazov in »odpisu« starih. Ne drži niti v absolutnem in celo v relativnem smislu ne. Če bi geslo o novih obrazih bilo res zmagovito, bi se moral bolje odrezati npr. Hanžkov TRS, ali še kdo s politične margine. In ravno zato alternativa po volji državljanov še zdaleč ni alternativa protestnikov pred borzo. Kar si slovenski hlapec res želi, je zgolj malikovanje novih mask na obrazu istih, vendar bolj strogih gospodarjev.

  • Share/Bookmark

»To je dobro za Maribor«

28.06.2012 ob 09:56

Velika Kanglerjeva kadrovska zmaga, ugiba Žurnal24 po imenovanju Matjaža Kneza na čelo Darsa. Če je vse res, smo sredi globoke ironije: človek z enajstimi kazenskimi ovadbami uspeva še dalje kadrirati svoje ljudi v enem najbolj ključnih državnih podjetij! Po strankarski liniji, še pišejo.

To je prvi ironičen obrat. Drugi je, da Duhovnikovo odstavljajo zaradi domnevnih nepravilnosti -  razrešujejo jo krivdno. Človek s takšno kartoteko ne le, da ima neverjetno moč in ne obžaluje ničesar, nasprotno, ampak bo posredno vnašal še nova, visoka antikoruptivna merila v novo upravo Darsa. Goran Klemenčič bi se lahko zamislil.

Tretja ironija je, da kadrirani Kanglerjev človek zapušča projekt izgradnje mariborskega kulturnega središča MAKS (in UGM povrh), od katerega, razen velike luknje na Studencih, nimamo še nič. In vprašanje je, kdaj bomo. No ja, sramoto, seveda. O referencah gospoda ne bom, jih ne poznam, razen omenjene. Seveda je tudi za nazaj marsikaj jasno. So pa očitno Kanglerjeve reference tako močne, da te kap!

In če se ustavim pri četrti, morda je cinizem. Govorim o prostodušnosti, ko je razgaljeno, s kakšno gesto je potencialni nepotizem in klientelizem vpisan že v samo začetno argumentacijo kadrovske izbire:

”En mesec bo še pri nas in malo na Darsu. To je dobro za Maribor, da imamo vodilnega v tako pomembnem podjetju.”

Se pravi: naš človek na pravem mestu, ki bo skrbel za Maribor. Le kako? Bodo zdaj (avto)ceste okoli Maribora boljše kot drugod po Sloveniji? A tako to gre? Bo to dobro za Maribor ali Kanglerja kako drugače? Da ne bo kdo rekel, češ župan je meril le na dejstvo, da je to »simbolna« in častna funkcija, ki Mariborčane dela ponosne, se velja spomniti:

Naši viri pravijo, da ste veliko lobirali za vstop gospoda Ivana Hajnška v upravo NKBM. Zakaj?

Gospod Hajnšek je moj dober prijatelj, je strokovnjak in dober informatik, ki bi lahko bil v upravi banke dober svetovalec. Zakaj ne bi za takšnega podjetnika zastavil svojega imena, to sem storil že za marsikoga. Za vse tiste, ki hočejo dobro Mariboru, sem pripravljen zastaviti svoje ime.

Nekoč sem že komentiral: ko župan neženirano kadruje svoje prijatelje, kot v zadnjem primeru podjetja Snaga, to vedno prostodušno opiše, češ da je zanje zgolj zastavil svoje ime; smola, na komisiji za preprečevanje korupcije to definirajo kot klientelizem in nepotizem.

Kanglerjanska večkrat ponovljena fraza »To je dobro za Maribor« je prepoznaven caveat. Običajno se mora previdno brati na točno določen način.

  • Share/Bookmark

Slovenska duša gre v remont

27.06.2012 ob 09:03

Dr. Milan Zver: “Slovenska smer potrebuje nov veter, novo vizijo in novo dušo”:

Drage Slovenke in Slovenci,

Ponovno smo pred pomembnim razvojnim mejnikom. V jeseni bomo na volitvah izbirali predsednika Republike Slovenije. Slovenska smer potrebuje nov veter, novo vizijo, novo dušo, da bo postala še bolj VARNA, še bolj SOLIDARNA, še bolj SOCIALNA, še bolj PRAVIČNA, še bolj GOSPODARSKO UČINKOVITO okolje, da bomo lahko razvijali lastno kulturo, kakovost življenja, prostost in občutek nacionalne pripadnosti, dobre odnose s sosedi in ugled v Evropski zvezi.

Milan Kučan o nevidni menjavi duše države ob državnem prazniku:

Slovenska država ima več korenin. Kdor teh korenin, na katerih je zraslo drevo, ki mu pravimo slovenska država, ne spoštuje, ne spoštuje slovenske države. Ne smete pozabiti, da je nekaj ministrov te vlade, preden so nastopili funkcijo, govorilo o potrebi, da se resetira Slovenijo in da je predsednik vlade govoril o drugi republiki. To pomeni, da se spreminja duša te države, kar se počne postopoma, korak za korakom, ne da bi mi to videli. Tako se bomo nekega dne zbudili v popolnoma drugačni državi od tiste, ki smo si jo želeli leta 1991.

V igri so maksimalno velike stvari, da bi še pesnik vzdrhtel v pričakovanju: Milan Kučan in dr. Milan Zver istočasno uvajata ali svarita pred logistiko slovenske duše, a z nasprotnega zornega vidika. Za Kučana obstaja nevarnost menjave duše države (!), za Zvera nuja nove slovenske duše. Psihopolitika postaja vedno bolj ona sama, politika psihe. Pri prvem je kontekst verjetno bolj metaforičen, pri drugem se mi zdi tako rekoč psihagoški – glede na kandidaturo za predsednika republike. Ob Pahorjevi demonologiji se torej v naš diskurz prebija še nova nacionalna psiho-logija par excellence. »Prva« Platonova Republika je uvedla psihopolitično enotnost: duša in polis sta v korelaciji kot celota in glede na posamezne dele. Ampak dobro, smo pri filozofskih utopistikah. Sproščena republika je rahljala teren. No, sedanja slovenska druga republika že zahteva drugo dušo, njen remont ali resetiranje. In nove dušne pastirje.

  • Share/Bookmark

EPK cinizem, načelnost in kazen zanjo

26.06.2012 ob 09:33

Načelna in kritična drža Zofijinih v odnosu do projekta Evropske prestolnice kulture je doživela še enega žal predvidljivih ciničnih vrhuncev z dejanjem, ko je bil društvu, ki mu pripadam, izstavljen račun za plačilo kazni v višini 750 evrov. Veliko denarja za povsem denarno obubožane entuziastične iskalce resnice, ob katere si sleherni lokalni politik, ki ima tri minute časa, obriše svoje umazane roke in čezenj pljune. Že ve, zakaj. In ni edini.

Naš poziv k bojkotu fotografske razstave o zgodovini Izraela sicer ni bil del kakšnega posebej načrtovanega dvoma v projekte EPK, ampak se je razvil spontano na podlagi vabila v okviru epekajevskih Kulturnih ambasad. Iz njega smo s kolegicami in kolegi, tako kot npr. BDS Slovenija, jasno razbrali, da se že v napovedi pojavljajo nekatere nedopustne imperialistične interpretacije v duhu politike apartheida nad Palestinci. Zaradi tega smo pred dogodkom pozvali Zavod EPK in mesto Maribor k načelni in odgovorni drži do izraelsko-palestinskega vprašanja in kasneje izpeljali spontani ulični protest ob sami otvoritvi razstave.

Uspešni nismo bili: Zavod EPK in mesto se nista odzvala ali prisluhnila, pač pa nas je opazila policija in na koncu izstavila račun za plačilo globe. Ker naj bi protestniki 24.5.2012 kršili 2. odstavek 38. člena Zakona o javnih zbiranjih, saj tri dni pred »shodom« le-tega nismo prijavili. Kako naj prijavimo shod tri dni prej, če zanj prav nismo vedeli niti dobrih 24 ur, je ključno vprašanje za naše pravnike in pravosodne organe – in tudi za najširšo splošno javnost, ki želi gojiti pravico do svobode zbiranja na javnem prostoru. Ali pa nam ni mar?

Osebno razumem problem s svobodo zbiranja in izražanja mnenja kot nesmisel zakonodaje, a ob opisanem dogodku tudi kot simptom, v katerem se je metaforično zgostila vsa konfliktnost problematizacij projekta EPK in mariborske kulture vobče. Povedano drugače, napad na svobodo zbiranja na javnem mestu je nujna rezultanta silnic v danih razmerah. Naj naštejem nekaj vidikov teh večplastnih antagonizmov.

Zofijini smo bili v času trajanja EPK in predvsem v njegovih začetkih eden najbolj propulzivnih skeptikov. O tem obstaja kopica apelov na naši strani in nenazadnje tudi posebna stran za spremljanje dogodkov, ki je vpričo velike ignorance javnosti in predvsem premišljenega bojkota lokalnih medijev ugasnila – medijski aparat je pač projekt EPK odločil podpreti, nobenega dvoma. Naša opozorila po nevarni kulturni segregaciji žal niso dosegla niti mariborske kulturne scene, ki se je raje pustila vpreči v voz EPK kot ostati izločena – in dilema »ali si del EPK ali te ni« je iz dneva v dan postajala večja realnost.

Zofijini smo nadalje opozarjali na nedopustno marginalizacijo alternativne kulturne produkcije, izgubljanje njenih kohezivnih moči, saj je ločnica med alternativno in etablirano kulturo postala perfidno zabrisana in dokončno izgubljena v polju epekajevske hegemonije. Nekateri mariborski alternativci so s svojim sodelovanjem pri teh procesih hegemonizacije, za nameček s sumljivim političnokulturniškim pedigrejem, za majhne pare prodali svojo identiteto, se postavili v suženjska razmerja z občino in nenazadnje sami dobili izstavljen račun ob zadnjih preklicih občinskih razpisov. No, to je le eden od računov. Biti nenačelen se jim ni izplačalo.

Sam osebno sem v neštetih zapisih na tej strani opozarjal na še eno dejstvo: ne le na idejne, ideološke, konceptualne, sistemske, kadrovske, politične, finančne in druge nekonsistence ali nepravilnosti, ki se odvijajo v projektih EPK, spremljal sem tudi intrigantne okoliščine obravnave skepse ali kritike, na kakšne načine sta utišani, zmerjani, cenzurirani in zasmehovani. In se je zgodilo: namesto bombastične renesanse kulture se je Maribor sprevrgel v prostor prisilnih diktatov, ki imajo za svojo hrbtno plat ne-kulturno ali anti-kulturniško obnašanje njenih protagonistov tudi v segmentu, ko je treba drugim tako ali drugače odvzeti besedo. Tako kot na ravni politike in družbenega življenja vobče se je razvil poseben mentalitetni kod antikritike. Mesto je začelo postajati prostor spodrezanega duha in zavezanih jezikov, ne le korenin, je moje večkrat ponovljeno spoznanje. Čeprav opažam, da se v zadnjih mesecih tega celo vodilni lokalni novinarji z bogato cenzorsko izkušnjo začenjajo zavedati, to bolj interpretiram kot bežanje pred njihovo lastno odgovornostjo pred prihajajočo politično in finančno kataklizmo mariborske občine na čelu z jeklenim županom, da o kulturnem in mentalnem opustošenju po odhodu epekajevske garniture iz mesta sploh znova ne izgubljam besed.

Zakaj tako dolg ekskurz? Ker je v prav zgoraj opisanem elementu lažje razumeti dogodke okoli protesta z izstavljenim računom kot logično nadaljevanje istega: na eni strani tiha epekajevska solidarizacija z apartheidom v Izraelu, na drugi neke vrste apartheid kulturnikov v Mariboru. Mar to ne gre imenitno skupaj? Na eni strani prefinjeno rezanje kritičnih jezikov, na drugi formalno odvzemanje pravice do svobode izražanja na javnem mestu, ki se skriva kot poanta za prepovedjo zbiranja. Na eni strani javna, družbena in politična moč, kimanje, denar, samohvalilna »kultura«, na drugi strani nemoč margine, dvom, bankrot in boj za kulturo, ki je prejkoslej bitka za pogoje njene svobode. In brez svobodnega izraza je verjetno ni, ali pa je vsaj ta bolj bledične in ponižne vrste.

Protestna akcija Zofijini žal torej žanje točno tiste vrste reakcij in dogodkov, ki podpirajo začetne hipoteze o kulturnih marginah, segregaciji in cenzuri. In to v bolj zaostreni obliki, kot sem si sploh predstavljal. V času, ko si lahko v EPK privoščijo marsikaj, mali kulturni producenti hirajo od lakote in se za nameček borijo še za človekove pravice in dostojanstvo – ob plačilu kazni. Ko se v EPK hvalijo, da so Gulnaro Karimovo, hčerko uzbekistanskega diktatorja, povabili, citiram, da bi »v Mariboru lažje ugotovili, kaj je s kršenjem človekovih pravic v Uzbekistanu« (saj res, to je bila naknadna izmikajoča se razlaga, češ da so z vabilom le provocirali), se na eni strani odvija afirmacija tistih, ki samoumevno podprejo politiko apartheida. Na drugi strani pa protestirajo oni, ki bodo ob zagovoru človekovih pravic potisnjeni v kot morali braniti še ustavne pravice. In, seveda, poleg vsega izobčeni in šikanirani, plačati denarno ceho za svojo moralno držo.

Maribor je res evropska prestolnica pristne človeške kulture – na zemljevid je postavila občečloveške vrednote, razgalila bedo, pokvarjenost in umazanijo kulturnih in političnih elit, na drugi strani pa k sreči pokazala, da načelnost, pravičnost in poštenost še nekaj veljajo, tudi če jih diskreditiramo do konca.

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

Naši mediji čestitajo in pozdravljajo: sign your name with love

24.06.2012 ob 18:47

V Sloveniji imamo pač medije, katerih uredništva za rojstne dneve in ob poročnih priložnostih čestitajo in pozdravljajo politike. Govorimo o tabloidih? Hja, če se s tem strinjajo. V redakciji Financ so najprej čestitali poslancu SDS in prvi dami Dursa, potem pa so se popravili in v isto vest dodali še čestitko poslancu NSi in njegovi izbranki. O darilu mladoporočencem ne poročajo, kot tudi ne, ali so pripravljeni čestitati le politikom, ki so na oblasti in na liniji.

No, tu je nekaj izposojenih navodil, kako učinkovito izoblikovati čestitko, če ste slovenski novinar in želite poročenemu politiku iz srca vse najboljše:

Instructions

1

Address the bride and groom by name with a salutation such as “Congratulations John and Jane!”

2

Express your feelings over the couples’ nuptials. “I am so happy for you both” or “I am so thankful Jane found such a wonderful man to share her life with.”

3

Send well wishes including luck, fun and laughter, joy and prosperity, and health and happiness.

4

Share a special memory of the couple or an applicable memory of the bride or groom. “I remember listening to John gush about Jane after your first date.”

5

Make the couple laugh with tasteful jokes about marriage or an inside joke among friends.

6

Include wise words about love or marriage such as a poem, famous quote or a spiritual passage.

7

Give advice learned from your own relationship such as, “Never go to bed angry,” “Schedule a date night every week” or “End every night with a kiss.”

8

Add a note explaining the significance of your wedding gift, if applicable. “I know how much you both love to cook. I hope you enjoy many romantic breakfasts with the heart-shaped waffle iron.”

9

Sign your name with love.

  • Share/Bookmark

Popravljanje in »popravljanje« zgodovinske krivice (in resnice)

24.06.2012 ob 13:05

Tigrovci med zamolčanjem in popravo zgodovinske krivice in novim zamolčanjem v režiji iste osebe. Konsistenca, da te kap. Poudarki so moji.

Včeraj

27.4.2012

Ob dnevu upora proti okupatorju objavljamo še vedno aktualen govor tedanjega predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše na Mali gori pri Ribnici, 27. aprila 2005.

Slovenci, ali bolje slovenski Primorci, so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. Pri teh prizadevanjih se je v vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem področju. Prizadevanja primorskih Slovencev so uživala moralno in materialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta 1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma poznejše Osvobodilne fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev.

Znameniti angleški zgodovinar A. J. P. Taylor je zapisal da so bili Slovenci po zaslugi TIGR-a prvi zavezniki Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne glede na zgodovinska dejstva motilo ves čas po II. svetovni vojni. Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem kraju je del prizadevanj, da se popravi zgodovinska krivica.

Danes

Prapori z zvezdo nezaželeni

V ponedeljek praznujemo dan slovenske državnosti. Potem ko so se polemike razvnemale že ob kulturnikih, ki naj bi zaradi domoljubja brezplačno sodelovali pri izvedbi osrednje državne proslave, se je sedaj zapletlo pri praporih, ki bodo na prireditvi plapolali na Trgu republike. Koordinacijski odbor za državne proslave namreč nanjo ni povabil praporščakov Zveze združenj borcev za vrednote NOB, Zveze društev General Maister, Društva za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr Primorske in Zveze društev vojnih invalidov Slovenije. Vlada to utemeljuje z naravo državnega praznika, ki slavi slovensko osamosvojitev, in bodo zato na njej sodelovali le praporščaki veteranskih organizacij slovenske osamosvojitve, ki na uniformah in zastavah nosijo simbole samostojne države Slovenije. Borci in vojni invalidi zoper tako odločitev ostro protestirajo, saj brez partizanskega boja in zmage leta 1945 tudi slovenske osamosvojitve leta 1991 ne bi bilo. Na desnici pa takšno odločitev povsem razumejo: mlade krščanske demokrate moti zvezda na borčevskem praporu, ki, kot pravijo, »na slovenski zastavi nima kaj iskati«, saj je pod njo jugoslovanski agresor leta 1991 hotel pokoriti Slovenijo.

  • Share/Bookmark

Uradni list tranzicijske levice se veseli vsakega potresa. Tudi brezveznega.

23.06.2012 ob 23:43

Kdo izbira naslove prispevkov na spletni strani uradnega lista tranzicijske levice, kot Delu ljubkovalno pravi direktor direktorata za medije? Glavni kolumnist tega lista, ki sicer zase posredno priznava, da piše za komunistično trobilo, se danes v svoji kolumni iskreno potoži, da so guilty pleasures njegova uredniška naloga. Njegovo frapantno javno priznanje novinarske la jouissance si velja podčrtati:

Moram priznati, da sem v zadnjih mesecih postal mojster šokantnih, zavajajočih naslovov – no, še vedno duhovitih, kot sem jih vedno stresal iz rokava –, ki so po klasičnih profesionalnih merilih pogosto na meji dobrega okusa, vsaj v resnem mediju, četudi ne v nasprotju s profesionalnimi pravili.

Ko vidim, da lahko samo z naslovom naredim sicer slab, dolgočasen, nepomemben članek zelo bran, mi dobesedno zaigra srce, da tako rečem – obenem pa mi je pred samim sabo nerodno, da se poslužujem teh poceni trikov. Vesel sem tudi vsakega potresa, saj to samo prispeva k branosti, pa če je še tako brezvezen kot ti zadnji v Italiji, ki nas v resnici ne bi smeli niti malo brigati.

Še bolj ceneni triki so politični. Janši ali Žigabajtu in Stanovniku pa Jankoviću ni treba reči niti mú, pa se bo bralo bolj, kot da bi pravkar dobili Nobelovo nagrado za mir in čebelarstvo, ali nasploh komurkoli, ki ima povedati karkoli konfliktnega in kverulantnega. To tudi jaz znam hinavsko podkuriti, četudi gre za nekaj brezpredmetnega in neproduktivnega – in četudi pri vsem skupaj upam, da bo kdo le opazil mojo obsesijo s politično ekvidistanco. Res pa je, da si ne delam utvar, da bo to res kaj zaleglo.

Tak nepričakovano dragocen uvid v nastajanje Delovih spletnih naslovov me je spomnil na troje. Najprej sem se vprašal, kdo na www.delo.si dejansko izbira besedila, ne le naslove, kajti v tem hipu (23.6.) ob 23.00 o včerajšnji škandalozni državni proslavi ni objavljenega skoraj nič, pa se je zgodba odvijala cel dan. Če odštejem najavo teksta iz jutrišnjega Nedela (http://www.delo.si/novice/slovenija/a-mussomeli-na-proslavi-je-bilo-premalo-civiliziranosti.html), so priobčili zgolj članek o nastopu generalmajorja Ladislava Lipiča, in to ob 15.00 uri (http://www.delo.si/novice/slovenija/ladislav-lipic-primerno-kvecjemu-za-strankarski-kurnik.html). Ja, to je popolnoma vse – razlika z drugimi mediji je očitna!

Potem sem se spomnil na 10. člen novinarskega kodeksa in zahtevo, da »montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine«. Izbira naslova prispevkov urednikom ni docela arbitrarno prepuščena – tu je moje opozorilo o tem, naslovljeno na NČR (kjer sem pritožbo tudi dobil). Gnetenje mastnih naslovov kot trend senzacionalističnega in včasih tudi hujskašega diskurza sem prav tako že opažal. No, s tem se zdaj pravzaprav kolumnist in urednik kar naravnost javno hvali, v čemer se res razlikuje od drugih: on zna hinavsko podkuriti, ob izbiri naslovov mu zaigra srce, vesel je potresov, a naj ga ne vznemirjajo s premajhnimi, ker ima pri nizkem številu žrtev preveč uredniških težav z izbiro naslova. Zdi se, da mu glede tako strogih seizmoloških zahtev le Bog lahko ponudi pomoč – a malo verjetno, da zato, ker bi želel uradnemu listu tranzicijske levice dvigniti branost ali klikanost. Preostane le, da ljubi Crnkoviča…

Sicer pa sem kolumnistova stališča že jemal za paradigmo mazohističnega silenzio stampa slovenske medijske stroke v generalnem. Z umazano in akutno medijsko empirijo naš ceh noče imeti preveč opravka, tudi če jo dobi servirano na najbolj elitnem mestu priloge Dela.

Odvečni P.S.: Naslov tega prispevka je seveda namerno ilustrativen.

  • Share/Bookmark

Leve in desne šole: perfidnost neke geste vsiljene delitve

23.06.2012 ob 12:49

Spodnji argument je tako zelo klasičen za razprave o slovenskih medijih in trdovratno ponavljan, da ga tako rekoč dihamo z zrakom:

1)      Večina slovenskih novinarjev je levičarjev.

2)      Večina teh slovenskih levih novinarjev je dekla levici.

3)      Toda da bi preživeli, morajo desni novinarji imeti svoje medije, zato kar naj ustanavljajo nove (brezplačnike, državne televizije, karkoli).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desne medije.

Včasih temu sledi še en korak:

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja novinarjev politiki in zato so mediji potrebni depolitizacije.

Neglede na korak (4) ali (5) je v razmisleku nekaj perverznega. Vse začetne premise namreč sploh niso dokazano resnične, temveč so predpostavljene zato, da bi prišli do načrtovanega sklepa. Preprosto so podtaknjeno zmanipulirane in stvar posplošitve. Vsekakor velja za prvi dve. Isti nedokazani premisi, ustrezno paranoidno preparirani v demoniziranega levega sovražnika, danes variira Frankl po novem že za visoko šolstvo in uvede delitev na leve in desne šole:

K vsemu temu kaže dodati: za to, da je položaj takšen, kakršen je, so krivi politiki in seveda tudi profesorji. In gre za iste ljudi. Poenostavimo: ker se na visokih šolah pri nas veliko ukvarjajo s politiko, ker so šole politične, ima vsaka oblast svoje šole. In te financira bolj kot opozicijske šole! Kakšna norost. Večina javnih visokih šol je predvsem leva, zasebne so desne. No ja, je že normalno, da so zasebne malo bolj desne in javne malo bolj leve, ampak to, kar se dogaja pri nas, nima več nobene zveze s pametjo. Ker so javne šole praviloma politična dekla levici, desnica z javnim denarjem ustanavlja zasebne fakultete. Ker »desni« profesorji ne najdejo mesta v »levi« šoli, imamo zato levo in desno visoko šolstvo, oboje pa je neracionalno in ne zelo ugledno – v mednarodnem pogledu, seveda.

Se pravi nekaj takega:

1)      Javne šole so legla levičarjev.

2)      Praviloma so te šole dekla politični levici.

3)      Da bi preživeli, morajo desni profesorji imeti svoje visoke šole (in univerze).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desno visoko šolstvo.

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja profesorjev politiki in zato je šolstvo potrebno depolitizacije.

Perverznost te pozicije je, da s piedestala navidezne nevtralnosti in neobremenjenosti ves čas alibizira z operacijo politizacije visokega šolstva (ali medijev, oziroma česarkoli že) z vsiljeno delitvijo. Šele v naslednjem koraku ali fazi se zateče k ideji depolitizacije. Ponuja distancirajočo razlago za dogajanje – namesto da bi avtor grajal trenutno politizacijo šolstva in obstoječo oblast, jo poskuša po svoje afirmirati v perspektivi moralizacije po načelu »saj jih je treba razumeti«. V naslednjem koraku pa zavzame pokroviteljsko moralizirajočo držo »vsi so isti«, ergo potrebujemo depolitizacijo. Takšna dvofazna operacija ima torej resno težavo: perfidno politizira in potem depolitizira, demoralizira in moralizira. Že velikokrat videno.

  • Share/Bookmark

Slišati angele, biti ugrabljen

21.06.2012 ob 17:37

Boruta Pahorja so letos in konec preteklega leta ugrabili. Tako kot Ladislava Troho. Da o tem niso mediji pisali? Že po sebi sumljivo dejstvo. Epizoda, ki nam je ostala skrita, ker smo pač naivne nravi in nevedni. Razlog: umaknili so ga zlobni strici iz ozadja, ko je Janković sestavljal koalicijo. Morda so mu nadeli prisilni jopič, da ne bi preveč tacal naokoli. V bistvu so ga nasilno hospitalizirali – ali pa tudi ne in se je kje klatil po jadranski obali ter veselo čofotal. In potem so se mediji dogovorili, da ga še preganjajo. Zato, ker se je preveč spajdašil z Janšo:

Vendar to še ni bilo vse: ob prvih poskusih sestavljanja vlade so ga »sprejeli v bolnišnico« – ker ne obstaja nobena fotografija ali uradno objavljen zdravniški izvid, verjamemo, da je bil tudi to del dogovora. In naposled: v času od februarja do četrtka prejšnjega tedna so ga po medijih preganjali kot »steklo zver«, postal je krivec in žrtev samega sebe.

Vnetje ali ne, to je zdaj vprašanje

No, glavni kolumnist Reporterja Boštjan M. Turk nas je vrnil v čas, ko nam Pahor še ni zaupal svojih iskrenih komunikacij z dobrimi angeli varuhi. Naj spomnim, kaj se je takrat dramatičnega dogajalo – v notranjosti Pahorjeve glave. Vnetje srednjega ušesa:

Pahorja so 12. decembra sprejeli v UKC Ljubljana zaradi vnetja srednjega ušesa. Po manjšem operativnem posegu in zdravljenju je po dobrem tednu bolnišnico zapustil, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa se je 24. decembra vrnil.

Kot je za medije konec decembra pojasnil predstojnik klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana Miha Žargi, je do zapletov pri vnetju najverjetneje prišlo zaradi odlašanja zdravljenja. Med ponovno operacijo, ki je trajala štiri ure, so Pahorju odstranili celoten sistem koščenih votlinic in vso močno nabreklo ter spremenjeno sluznico, koščene pregrade so bile prizadete tudi ob stiku z možganskimi ovojnicami, so takrat pojasnili v UKC Ljubljana.

Z dušo in telesom

Paranoidna operacija zgodbe je zelo hitro prepoznavna: priča smo gromozanski predvolilni prevari. Nekdo z nami manipulira in v boj pošilja tudi medije. Za predsednika ne smemo voliti Pahorja, le Zvera. Pahor je zastrupljeno meso, ki nam ga ponujajo kot Janševo meso. Pa ni. Ali kot pravi kolumnist: »Tranzicijski levici je namreč čisto vseeno, kdo bi v tem primeru v drugem krogu zmagal, Pahor ali Danilo Türk. Če se jim prevara posreči in prideta tja oba, je zmaga avtomatično dobljena. Tako eden kot drugi sta namreč z dušo in telesom njihova.«

Dobro slišati angele

Mreže so torej ljudstvu vržene, lutka je postavljena, ne pustimo se ujeti! Enkrat levičar, vedno levičar. S hudiču zapriseženo dušo in telesom. Ne verjemi Danajcem, tudi če prihajajo z darovi. Ne verjami Pahorju, tudi če prinaša angele. Obnaša se kot Janšev, hodi kot Janšev, govori kot Janšev. Toda ne pustite se zapeljati, on ni Janšev. Kajti ne pozabite: njegova ušesa so videti pristna, nobene bolnišnične fotografije ni ali zdravniškega izvida o odstranjenem sistemu koščenih votlinic. Le kako bi lahko človek tako dobro slišal angele, če bi bilo vse res?

  • Share/Bookmark

Medijska preža in profesionalna etika

20.06.2012 ob 10:12

Izšla je nova,  42. Medijska preža. V njej je kar nekaj zanimivih prispevkov, med njimi bi gotovo izpostavil članek Marka Milosavljeviča o Telekomu kot novem veleigralcu na medijem prizorišču in Gorazda Kovačiča z diskurzivo analizo oddaje Pogledi v luči novinarske alibizacije neoliberalnih idej.

Toda v Medijski preži sem znova tudi marsikaj pogrešal. Ne samo v njej, ampak vseeno vredno pripominjanja, ker govorimo o najbolj pomembnem biltenu ali reviji za spremljanje medijev pri nas. Bom kar naštel: tradicionalno v njej ni veliko besed o politično bolečih praksah delitev novinarjev, ki so ključne za razumevanje dogajanj v medijih, s tem povezanih tehnik, tem in diskurzov poročanja, niti o značilnostih ali konkretnih trendih ali kršitvah kodeksa, ideologizaciji novinarstva, polarizaciji cehovskih združenj, še manj je tu kakšna analiza pisanja Demokracije, Reporterja in podobnih medijskih fenomenov. Tega je zelo malo.

Prav tako sem tudi v zadnji številki pogrešal pisanje o medijski aferi desetletja  - brezplačnikih. Parlamentarna komisija je končala delo preteklo jesen in v ediciji Mirovnega inštituta si to ni zaslužilo pozornosti niti v prejšnji decembrski izdaji. Podobno so izostali prispevki o konkretnih primerih cenzure, pritiskov ali npr. analize politične pristranosti – sploh na RTV Slovenija. Da tega ni? Ne po mojih dokumentiranih podatkih.

Kaj ponuditi študentom

Pretekli semester sem predaval na smeri Medijske komunikacije in pri izdelavi seminarja  iz predmeta Medijska etika so študentje bili peklenske muke z literaturo. O študijski usmerjenosti slovenskih študentov v le posebne segmente medijskega področja sem že spregovoril in o tem je, v podobni perspektivi, opozarjal tudi omenjeni kolega Gorazd Kovačič  – ironično v Medijski preži. Namreč že hiter pregled diplomskih izdelkov na Cobissu pokaže, da iz razlogov, katerih detajlirano analizo tu puščam ob strani, v svojih delih študentje zahajajo v druge, npr. diskurzivno-analitične, izjemno redko pa v praktične ali »praktikabilne« vsebine bolj etičnoprofesionalne narave, ki bi konkretno analizirale bogato pikantno domačo medijsko sceno. Če smo pri predmetu Medijska etika, je pač neizogibno ukvarjanje s konkretnimi kršitvami kodeksa. In prav v tem segmentu sem s strani študentov prejel največ pritožb, da jim primanjkuje spodobne literature pri izdelavi njihove naloge! Povedano preprosto, bojim se, da pri nas obstaja šibka študijska, raziskovalna in strokovna produkcija, ki bi problematizirala  konkretno domačo novinarsko etično prakso in študente in širšo javnost navajala k spremljanju resnih dilem. Velika škoda! Naj naštejem nekaj razpisanih tem seminarskih nalog, ki so študentkam in študentom delale preglavice in s pritožbami, da pogrešajo več referenčnih virov:

a)      Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: struktura kršitev in primerjalne posebnosti tega kodeksa

b)      Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje samomora in načinov njegovega prikazovanja

c)      Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje anonimnosti na spletu in v novinarstvu

d)     Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: afera brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres

e)      Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: izdajanje brezplačnikov in preiskava okoli tega

f)       Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: novinarska peticija, vprašanje političnih pritiskov in cenzure v Sloveniji leta 2007

g)      Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: katere kršitve prevladujejo in kdo so kršitelji?

h)      Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje osebnih kompromitacij in diskreditacij

i)        Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje politične pristranosti

No, da ne bom preveč strog: v zadnji številki najdemo članek o eni izmed naštetih tem, Ranka Ivelja piše o pieteti do pokojnika in slovenski praksi pisanja o samomoru. In tale disclaimer bo sicer odveč: seveda ne želim reči, da navedena težava nastopi le, ko je treba študentom ponuditi literaturo. Situacijo jemljem le kot simptom neke močne podhranjenosti v analizi, razpravi in produkciji določenih medijskih vsebin v našem družboslovnem in javnem prostoru. Simptom, o katerem bi se splačalo resno pogovarjati.

Cobiss, pomagaj

Da ne bom preveč abstrakten, se splača pogledati, čemu je namenjen študentski oz. širši raziskovalnoštudijski fokus: če v Cobissu odtipkate ključni besedi »politični pritiski« in »mediji«, dobite točno tri (!) knjižne zadetke, od katerih se le en ukvarja z domačo medijsko situacijo. Vsi trije so diplome. Če odtipkate »mediji«, »cenzura« in »politika«, dobite dva (!) zadetka, od tega je en diploma in en knjiga. Z domačo situacijo se ukvarja le knjiga (in to, brrr, moja). Če odtipkamo ključni besedi »mediji« in »cenzura«, dobimo 22 knjižnih zadetkov, pretežno diplom.  Od česar se z domačo cenzuro ukvarja, sodeč po naslovih, dobra polovica. Zelo malo, bi rekel. Ključna beseda »medijska etika« da skupaj 11 zadetkov (!) in »novinarska etika« 85, vendar je naslovna tema z etiko običajno povezana ohlapneje. Ključna beseda »novinarski kodeks« proizvede 20 zadetkov in prav vsi so diplome. Lepo, toda monografskih zapisov ni. Govorimo o celotni slovenski produkciji zadnjih nekaj desetletij.

In kje so razlogi?

Verjetno so razlogi za manko večplastni, toda za vsaj dva segmenta si domišljam, da sem jih uspešno identificiral: prvi je podcenjujoče ignoriranje celokupne slovenske medijske situacije – seveda ne nujno pri študentih. S tem merim na dejstvo, da se zapisi ali dogajanja v recimo ti. desnih medijih velikokrat preprosto jemljejo za nekaj, kar ni vredno študijske ali analitične pozornosti in podobno velja za celo vrsto fenomenov. Teh medijev se menda pač ne bere, njih se ignorira, razbiram kot držo. Drugi segment razlogov je »oseben«: nekaterih tem ali nekaterih medijev si medijska stroka preprosto ne želi odpirati, ker se boji osebnih kompromitacij ali drugih težav s politiko ali kapitalom – učinka se dobro zaveda, ker so nti mediji nekaj, kar prevladujoče deluje na točno takšen diskreditacijski pogon. No, naj ponovim, to sta le dva izmed razlogov,v katerih obstoj sem se že nekajkrat prepričal.

  • Share/Bookmark

Družbena odgovornost oglaševanja

19.06.2012 ob 11:43

Je Zavod Iskreni.net radikalna organizacija, morda nekakšno prikrito antigejevsko gibanje? Zaenkrat ne. Zavod in njegove aktivnosti vidim predvsem kot organizacijo, ki s poveličevanjem institucije družine uspešno in množično gradi ideološko mrežo katoliških vrednot in s tem objektivno deluje v pomoč Rimskokatoliški cerkvi. Na trenutke vstopa v družbeno polje razprav, npr. ob sprejemanju novega Družinskega zakonika, in nastopa kot družbenopolitični akter, verjetno tudi ob sodelovanju RKC, vendar bi zavodu težko očitali, da ima odkrite politične cilje ali ideološke agende. Ima morda prikrite? Kar je na njem problematičnega, je pravzaprav dvoje: kriptoideologija družine, skrita za prezentacije njene »pravšnjosti« in s tem forme poveličevanja in izključevanja, ter simpatiziranje z nekaterimi nedopustnimi homofobnimi, spolnimi ali svetovnonazorskimi stališči, zavračanje splava in njegovo enačenjem z umorom, zdravljenje gejev, itd. Izraz »simpatiziranje« sem premišljeno uporabil, ker so se v zavodu ob tem povečini res skrili za stališča drugih, kar pa jih ne more odvezati posredne krivde in ideološke participacije.

Kar 19 civilnodružbenih organizacij je zato nedavno tega v njihovih stališčih prepoznalo nevarnost in naredilo pomemben, pri nas še neviden korak dlje: ob dogodku sponzoriranja Festivala družin, ki ga prireja omenjeni zavod, je sprožilo vprašanje družbene odgovornosti podjetij in oglaševanja. Govorimo o konceptih, ki niso padli iz zraka, njihovo uveljavljanje strateško terja in spodbuja npr. tudi Evropska komisija. Sam podpiram gesto, tudi zato, ker odpira premalo navzočo razpravo o tej dimenziji odgovornosti v obeh momentih, odgovornosti nasploh in oglaševanja specialno, čeravno sem prepričan, da bi za njeno prakticiranje lahko našli bolj drastične primere. Delovanje Iskreni.net je namreč za zunanji pogled videti zelo premišljeno, morda načrtno antiradikalno in subverzivno: ustvariti družbeno občestvo masovnih dimenzij, ki bo katoliške vrednote skozi spekter družine in spolnosti diseminiralo na način, da bodo te postale ponotranjene, ne da bi akterji dobili občutek, da so priča kakšni posebni teologizaciji družine. Ob tem predvsem poudarjajo preventivno delo z družinami, kot temu pravijo, zanima jih terapevtika in s tem vzpostavljajo nevarno ločnico med normalnim in domnevno patološkim. Že hiter pregled njihove strani namreč pokaže, da je ključna beseda njihovih prispevkov prav teologija, denimo teologija telesa, njihov poglavitni sponzor pa s svojimi študijami družine Teološka fakulteta.

Masturbacija in spolna paranoja

Med ideološko bolj nevtralnimi stališči na njihovi strani je navedena tudi obsodba masturbacije. Čeprav ne more biti dvoma, da je ta za znanost naravni element spolnosti v odraščanju in odraslem obdobju, so v Zavodu Iskreni.net odločni, da grešnike pošljejo k spovedi, na trenutke pa celo zganjajo pravo spolno paranojo in svoje člane svarijo, da ne bi postali tatovi lastnega telesa:

3. PRILIKA DELA TATU – PREPREČI MOŽNOSTI, DA BI PONOVNO ZAŠEL

Pri odločitvi, da prekinemo s samozadovoljevanjem je zelo pomembno, da poskrbimo, da skoraj ne bo priložnosti oz. zunanjih vzpodbud, da bi spet zatavali. Če imamo prijatelje, ki nam govorijo, da je to nekaj normalnega se jih vsaj v teh debatah izogibajmo. Če imate v sobi revije je tu obvezno le te vreči stran. Danes pa je najnevarnejši internet. Vključite si blokado vseh pornografskih strani, ki ste jih obiskovali. Tu si je najbolje namestiti kakšen namenski program (recimo http://www.covenanteyes.com/), ki omogoča, da lahko vaša žena oz. mož pregleduje vašo zgodovino brskanja – tako boste vedeli, da vas nekdo nadzoruje. Pri internetu je izjemno pomembno, da se izogibate strani, ki rade privabljajo z golimi slikami (kot je na primer 24ur.com). Ravno takšne “nedolžne” strani pogosto zvabijo v samozadovoljevanje.

Odlomek se mi zdi zabaven ne le zaradi nerodne metafore o priložnosti, ki dela tatu, ampak za slovenski mens očitno modne paranoje, ki je tu zdaj paranoja do nečesa v meni samem – če je namreč ta običajno projekcija interne vsebine v zunanjega »sovražnika«, se v primeru samozadovoljevanja naseli v nek del nas samih, ti. tatinski del. Ta je zdaj naš sovražnik. S tem se naš »jaz« tako rekoč razdeli na dve polovici: tisto, ki krade in pri tem uživa, ter tisto, ki čuva in brani pred tatinskim delom. Tudi tehnologije izmikanja vzpodbudam za onanijo so fascinantne, npr. nasvet izogibanju prijateljem, vpeljava Drugega, ki nas nadzoruje in npr. dirigirana medijska paranoja, bežanje proč od najbolj klikanega portala v Sloveniji, tj. 24ur.com. Kaj bi se npr. zgodilo, če bi se na POP TV odločili sponzorirati zavod?

Woody Allen je nekje že prepričljivo zavrnil takšne blodnje: »Don’t knock masturbation - it’s sex with someone I love.« Še bolj pomenljiv je glas v offu iz tega ekspresivno zabavnega, očitno pedagoško intoniranega filma o Rickyju, ki afirmativno spregovori o nič manj kot »odgovorni« permisivni obravnavi samozadovoljevanja, tako rekoč njeni družbeni odgovornosti:

YouTube slika preogleda

Kozaklampf in RTVS

Medijsko pokritje Festivala družin je bilo prav tako intrigantno. Čeprav so nekateri mediji kvalitetno in opazno poročali o protestu proti festivalu družin, so se na nacionalki 17.6.12 v osrednjem dnevniku odločili za čisti neproblemski piar pristop z idilično zgodbo o čudovitem družinskem druženju na Rogli, ki je lahko tudi zastonj in kjer lahko spoznate igro Kozaklampf, kot nas je za radovedne delala novinarka.

Javni zavod torej ni dopustil niti trohice dvoma ali razprave o organizatorju in njegovih radikalnih stališčih, še manj o družbeno odgovornem oglaševanju in peticiji devetnajstih civilnodružbenih organizacij.

Ugotavljam, da v vsebinskem smislu javne razprave v celoti niso odprle ključnega konceptualnega vprašanja, ki se glasi: ali lahko družbeno odgovorno oglaševanje podjetij terjamo tudi v primerih, ko se oglaševanje ne veže na dogodek, temveč na organizatorja tega dogodka? Zdi se namreč, da Festival družin po svoji vsebini ni bil neposredno ideološko ali kako drugače sporen (z rahlo izjemo tam organizirane maše), tega pa ni mogoče trditi za zavod Iskreni.net. Šele ko ugotovimo, da je lahko odgovor negativen (ko oglašujoča podjetja ugotovijo, da v njihovi presoji mora še kako šteti, KDO je organizator, ne le KAJ organizira), bomo vzpostavili pravila jasnega prepoznanja in ravnanja v duhu družbene odgovornosti. Večina sponzorjev se je namreč, kolikor vem, zapletla točno na tej ravni in izpostavljala neproblematičnost dogodka, tj. tistega KAJ. Ali kot smo prebrali:

Še vedno, denimo, sta med podjetji, ki so omogočila festival, tudi državna Petrol in Slovenske železnice (SŽ). Prvi, kot trdijo, s pokroviteljstvom podpirajo zgolj festival kot dogodek, same »vrednote organizatorja na našo odločitev niso imele vpliva«.

Mislim, da ni potrebna obsežna argumentacija, ki bi pokazala, da je družbeno neodgovorno tisto oglaševanje, ki povsem spregleda, KDO je tisti, čigar izdelek ali prireditev oglašujemo. V tem duhu je alibi SŽ povsem zgrešen, je dokaz nereflektiranega in s tem neodgovornega početja.

Blagodati bencinskih črpalk

In če je bil eden glavnih sponzorjev dogodka Petrol, lahko težavo tudi obrnemo proti organizatorju in terjamo odgovornost od njega: mar niso bencinske črpalke Petrola polne polic s kondomi in pornografskim materialom, ki kar sili, da ljudje postanejo tatovi lastnih teles? Je torej od zavoda Iskreni.net odgovorno, da sprejme medse takšnega sponzorja? In kako zelo je takšno dejanje iskreno in na ravni poslanstva zavoda?

  • Share/Bookmark

Koliko angelov gre v javni diskurz?

16.06.2012 ob 10:58

V srednjem veku so se menda zabavali z razpravami, koliko angelov se lahko usede na konico igle oziroma koliko jih lahko na njej pleše. Čeprav ne nujno izpričane in kontroverzne, npr. omembe pri Dunsu Skotu ali Tomažu Akvinskem se lahko razumejo tudi drugače, se po Pahorjevem odkritju angelov smemo vprašati nekaj podobnega: koliko angelov gre v našo politiko in koliko v javni diskurz?

Zaradi možnosti, ki jo ponujajo blogerske platforme in seveda lastne vneme se je zgodilo, da sem petega junija prehitel medije, kot prvi opozoril in hkrati že problematiziral novo Pahorjevo demonologijo – se pravi njegova angelska prikazovanja. Noben poseben dosežek sicer, tisti dan so sledila nekatera poročila o intervjuju z njim v Oni, kjer angeli resnično igrajo pomembno vlogo. Mediji tega niso zamolčali. Toda na noben način si takrat nisem predstavljal, da bo moja problematizacija do današnjega dne ostala zelo osamljena. Dejstvo, ki me spravlja v začudenje in terja razlago.

Seveda, zdelo se mi je, da bo medijska razprava in elaboracija žgoča: če se tako vrhunskemu politiku, kot je Pahor, hkrati resnemu pretendentu za predsednika države, prikazujejo angeli, bi nas to moralo resno skrbeti ali vsaj zanimati vse po vrsti. A iz nekega razloga nas ne. Skrbno sem guglal in preveril arhive Dnevnika, Dela in Večera – pa nič. Na ravni refleksijskih presežkov tipa Objektiv in sobotne priloge Dela, tudi ne. Vlado Miheljak se npr. angelov le dotakne na ravni omembe, Janez Markeš tudi. Bilo je nekaj previdnega smešenja, odlična Jurijeva karikatura, a vse to je daleč od minimalne analize ali vsaj refleksije. Še najdlje je prišel stanovski kolega Jože Hrovat na straneh Siola, ki se v celoti posveti angelom kot Pahorjevemu bizarnemu volilnemu štabu in opaža, da avtor »očitno vnaša v politični diskurz določene elemente, ki so bili značilni za predmoderno razumevanje politike«. No, sam tako daleč ne bi šel.

Tri interpretacije

Minimalna analiza bi morala vsaj poskušati z razlago glede nekaterih takih pomislekov: je Pahorjeva vera v angele pristna? Kakšnemu duhovnemu horizontu pripada? Zakaj je bila lansirana v trenutku predsedniške kampanje, nikoli poprej? Kakšno je generalno razmerje med vero in politiko, oziroma vernim ali vsaj poduhovljenim politikom in državljani? Kaj pomeni imeti vernega politika, ki ga podpirajo »rdeči« socialni demokrati? Na kakšen način bo ta vera vplivala na njegove predsedniške kompetence?

Začeti bi morala s prvim izmed navedenih. Kajti imamo natanko tri možnosti, kako razložiti Pahorjev nenadni demonološki diskurz.

Prva možnost je, da Pahor pristno verjame v angele in denimo prav nič ne blefira. Tako kot Drnovšek na zadnja leta svojega življenja v sebi odkriva nove filozofske in duhovne dimenzije, sledenje Dobremu in tistim entitetam, ki mu dobro ravnanje dobesedno prišepetavajo. Akcidentalni namig: če smo pri Drnovšku tako radi razpravljali o pravici do zasebnosti v odnosu do javnega interesa, ko gre za telesno zdravje, kako je s tem, ko gre za duhovno?

Druga možnost je, da Pahor ne verjame v angele, ker je star cinik. Verjame pa v blagodejne učinke diskurza o njih. Ker je prefrigan in se je zavedal, kako pomembne so ženske v njegovem volilnem razrezu, kako zelo rade imajo namige glede onstranosti, se je domislil koketiranja s profilom bralstva One. Od tod navdušenje za instantno duhovnost, ki vedno postreže z vero v metafizično netuzemskost. Manjkal bi le še opisan recept, katere sestavine zna Borut vreči v lonec in jih zagnesti v omamno jed, to bi bralke spravilo v ekstazo.

Tretja možnost je, da Pahor ne verjame v angele, verjame pa v blagodejne učinke svojih konservativnih volivcev na desnici. In ti so velikokorat verni, kajpada. Angeli izgledajo dobra kompromisna rešitev na ravni teološkega disputa, lahko so religiozne in hkrati tudi sekularizirane entitete, sodijo tako rekoč v vsako gospodinjstvo. Spregovoriti o njih v Družini ali Ognjišču bi bilo nevarno za leve volivce, toda Ona je »perfect place« za kaj takega, pokrije leve in desne. Eto, pa smo jih!

Kje si, politična refleksija?

Ne vem, katera izmed treh interpretacij je prava. Tudi ni moj namen v tem trenutku licitirati o njih. Pravim le, da se prav nobena praktično ni pojavila v javnem diskurzu kot legitimni ali nujni predmet razprave, čeprav se vse zdijo kardinalne. Kaj bi takšen manko dokazoval? Recimo, kako malo je prostora za politično refleksijo v našem medijskem prostoru. Ali vsaj, kako malo je talenta zanjo med novinarji in komentatorji.

A to še ni vse. Že pred tem sem se čudil, kako istim medijskim delavcem vobče nikakor ni uspelo prikazati Pahorja kot poraženca strankarskih volitev v Kočevju. Kar je dejansko bil. Kot da je Pahor vedno medijski zmagovalec, tudi če izgubi. Tako kot je Pahor vedno kandidat za igračko, ki so jo zaželi, tudi če si je ne zasluži. Človek je skoraj v skušnjavi, da začne verjeti v tabuizacijo njegovega imena in v duhu desničarskega paranoidnega žurnalizma ugibati, ali ga dirigirajo neki sivi strici iz ozadja. Toda ne, morda imamo le nekvalitetno medijsko krajino. Kajti zdaj, po hudih težavah s štetjem angelov v našem prostoru bi skoraj rekel, da je stvar še hujša, javna refleksija pri nas kaže znake akutne zdelanosti. Če smo jo že kdaj imeli.

  • Share/Bookmark

Žižek, seksizem in avtocenzura

15.06.2012 ob 15:08

Intervjuji in nastopi Slavoja Žižka, povečini seveda tuji, četudi narejeni sredi Ljubljane, plenijo zanimive načine medijskih prezentacij v domačih logih.

Zadnji intervju za Guardian pa jim je nekoliko skrivil lase. Panegirizem in predeterminirani slavoslepi niso bili samoumevna rešitev, Žižek se je zapletel v še več protislovij, kot običajno, zatorej katero izbrati? Tisto najbolj duhovito, ki gre dobro v uho? Pravzaprav o svoji novi knjigi o Heglu praktično niti besede. Kaj v branje in vednost prenesti slovenski publiki, morda njegove drastične osebne ekskurze k spolnim praksam? Se spodobi napisati, da Žižek ne mara analnega seksa, tudi če ženska zanj prosi (saj res, ni že Pojbič rekel nekaj podobnega), ejakulacije v usta ali enonočnih izletov? Hmm, za mainstream medije nerodno. Spoj seksualno osebnega in medijska argumentacija iz avtoritete ne gresta skupaj.

Bivša žena kot prasica

Moment samocenzure se je še okrepil, se mi zdi, ko sem poskušal preveriti, kako je z njegovim seksističnim izrazoslovjem – bo tudi to deležno klasičnega gate-keeping? Ko Žižek izrazito pohvalno in očetovsko ponosno  omenja svojega sina, ki pravkar prihaja na obisk in bo zmotil intervju z novinarko, »genij ali Borat filozofije« navrže:

As if to illustrate this, he glances at his watch; his 12-year-old son, who lives nearby, will be arriving shortly. How is this going to work when he gets here? Don’t worry, Žižek says, he’s bound to be late – on account of the tardiness of his mother: “The bitch who claims to have been my wife.” But weren’t they married? “Unfortunately, yes.”

V naših medijih tega več kot seksističnega momenta, razen praznega prevoda v Slovenskih novicah, nisem zasledil. Pač ni nekaj, kar bi pri Žižku hvalili? Ali pa to pomeni, da ne smemo o tem nič vedeti, da ne bi rabili grajati?

Seksizem in samocenzura

Kakšen teoretski dušebrižnik bi znal reči, da seveda ne štekamo. Da Žižkovo poimenovanje svoje bivše žene s »prasico« pač ni to, kar je videti, da je. Kajti po logiki videza nikoli ni. Ker so sami idioti okoli njega, se je za subtilnost ironije treba potruditi pri razumevanju – ob tolikšni avtoriteti pa sploh. No, takšno dobrohotno branje bi res rad videl, predvsem pa soglasje zanj pri prizadetih. Verjetno bi lahko kdo še bolj modro nadaljeval, da je Žižkov sin pri rosnih dvanajstih že dovolj moder: ne le, da zna dobro angleško, ko bo prebiral intervju, mu bo hipoma jasno, da on ni »son of the bitch«. Da se je ati le šalil, ko je to povedal. In mu bo odpustil. Upajmo, da obstaja vsaj ta logika sinovega razumevanja.

V primeru, da ne obstaja, in celo v nasprotnem, pa si ne bi zgolj želel, da mediji opravijo svoje poslanstvo, ki zanesljivo ni v samocenzuri. Redukcija na »družinski problem« tu ne bo sprejemljiv izgovor. Želel bi si še, da s tem srhljivim osebnim seksizmom kot moralno zavržnim ravnanjem opravijo npr. feministični krogi pri nas, tudi lacanovski. Še zlasti, ker je oseba, ki jo Žižek označuje za »prasico«, pravzaprav znana filozofinja, tudi medijska in znanstvena nagrajenka. Po moralno intoniranem epistemološkem načelu »Amicus Žižek, sed magis amica veritas«. No, prvi del lahko po potrebi izpustimo.

  • Share/Bookmark

Antistric iz neozadja naj bo predsednik

14.06.2012 ob 17:32

Franklove Finance nikoli niso skrivale svojih političnih preferenc. Recimo odkar je na oblasti Janša, mu ščitijo hrbet, ko je bil na oblasti Pahor, so počeli prav nasprotno.

Današnji članek Uroša Urbasa manifestira vse simptome povedanega. Se pravi, odkritega navijaštva, z njim se odkrito pohiti že v naslovu:

Zakaj bom volil Boruta Pahorja

In potem celo sledi frapantna argumentacija, ki naj pojasni novinarjevo volilno odločitev:

Da ne bo nesporazuma: Boruta Pahorja v tujini zaradi poloma pri vodenju vlade ne jemljejo kot pomembnega politika. Tudi zato si ne zasluži vnovične priložnosti v politiki, za katero pravi, da je njegova življenjska ljubezen. Je človek, ki je pahnil Slovenijo v ekonomski razpad; zadolženost Slovenije je podvojil; s svojim vodenjem vlade je povzročil politični razkroj države. Tudi njegove karakterne lastnosti me ne očarajo: navzven je olikan, zasebno pa pravo nasprotje vizualni podobi – se spomnite na Youtubu objavljenega posnetka njegovega primitivnega preklinjanja vpričo novinarjev? Borut Pahor je predvsem lepa fasada brez vsebine.

Toda Slovenija je padla tako nizko, da bom za predsednika republike volil Boruta Pahorja. Iz dveh razlogov:

(1)   ker verjamem, da ne bo, tako kot Türk, Slovencev delil na leve in desne, rdeče in črne, naše in vaše. Ocenjujem, da bi Borut Pahor res lahko bil predsednik vseh Slovencev;

(2)   ker verjamem, da je glas zanj glas proti Milanu Kučanu, Danilu Türku in Zoranu Jankoviću. Ti so predstavniki ancient regima, simboli preteklosti, ki bodo storili vse, da ohranijo pretekle mite, privilegije in elite. Menim, da so zato lažni preroki, ki s sladkimi besedami Sloveniji obljubljajo lepšo prihodnost, v resnici pa imajo koristi samo člani njihovega omrežja.

Ni nesporazuma: novinar torej ve in natančno našteje, kaj so prednosti njegovega kandidata, in te res niso malenkostne: Pahor je zavozil vlado, v tujini ga ne jemljejo resno, Slovenijo je pahnil na gospodarsko dno, politično vladavino je kronal z razkrojem države (sic!). Človek kvalitet, torej, ki se kar ne nehajo, kajti novinarja očarajo tudi značajske lastnosti, pardon kultura preklinjanja in fasada brez vsebine. Urbas ima prefinjen smisel za upoštevanje argumentov. Toda vse našteto prav nič ne šteje. Tudi če je vse res, je Pahor še vedno najboljša izbira, kontrastira avtor. Ker je menda balzam proti političnim delitvam – kar je, če bi že držalo, da nasprotniki Pahorja tega ne zmorejo, bistveno močnejša vrlina od vseh navedenih. Še huje, Pahor je vse tisto, kar niso demonizirani »lažni preroki«, strici iz ozadja in njihovi učenci.

Skratka, biti antistric iz neozadja je glavna referenca za novinarja Financ, da si lahko predsednik države. Argumenti niso pomembni, kajti »padli smo tako nizko«, da ne smejo biti. Ekonomsko in politično zavoziti državo po lastnem novinarjevem uvidu sploh ni tako pomembno. Konspiracizem premaga vse.

  • Share/Bookmark

Kangler postane umetnik: skrivnost dveh originalov

13.06.2012 ob 14:10

V čem se original slike ločuje od njene kopije, kaj loči izvirnik od ponaredka? Kaj je X, ki naredi dve sliki za podobni? Kakšno ceno imajo, nenazadnje, umetniška dela na trgu?

To so nepričakovano nekatera zanimiva filozofska, galerijska in umetnostnokritiška strokovna vprašanja, o katerih se sredi EPK na posebej sklicanih tiskovnih konferencah pogovarja mariborski župan Franc Kangler. Kdaj ga je prijelo in zagrabilo, da ga umetnost po novem močno zanima? Bi tolikšno umetniško žilico bivšemu kriminalistu, ki očitno celo nadzira novinarje in s tem podatkom javno operira, res pripisali?

Seveda smo pri njegovem prisilnem zanimanju za stvari v zameno, ko se zanj zanimajo organi pregona. V že enajsti kazenski ovadbi, ki mu očita, da je prejel Berberjevo sliko v podkupnino.

Originali in ponaredki

V današnjem Večeru je ključen odlomek, v katerem napleta, da zaseženo sliko, ki je zdaj v policijskem depoju, ni prejel kot podkupnino zato, ker jo je menda prejel od prijatelja Djuroviča v zameno za neko drugo sliko s črnogorskim motivom:

Ker naj bi si njegov dolgoletni prijatelj Djurovič, soovadeni, želel črnogorski motiv, mu ga je dal. V zameno naj bi dobil nekaj tisoč evrov več vredno Berberjevo upodobitev ženske. Iz županove izpovedi je mogoče sklepati, da je ta slika že nekaj mesecev krasila njegov dom, ko ga je prešinilo, ali mu je prijatelj podtaknil ponaredek. Nenavadno je, da se je šele potem, ko so policisti dragoceno darilo zasegli, spomnil, da bi preveril avtentičnost dela. Zato se je odpravil k avtorju. “20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava,” je župan novinarjem vrtel videoposnetek s priznanim, uveljavljenim slikarjem. Kaj je s tem želel doseči, je vprašanje. Motiv, ki ga je kazal Berberju, je namreč zgolj soroden s pridržano sliko. Torej gre za dve povsem različni umetniški deli.

Primerjajmo še zapis v Dnevniku:

Župan je vzel v roke svoj ipad. Najprej je na tablici pokazal fotografijo umetnine, ki so mu jo maja lani zasegli na njegovem domu v Zimici. Zatem je pokazal fotografijo, na kateri z Berberjem držita neko umetniško sliko. Sledilo je še predvajanje kratkega videoposnetka s Kanglerjevega obiska pri Berberju v Zagrebu, ki se naj bi zgodil 20. februarja 2012. Tam obiskovalec iz Maribora sprašuje slikarja, ali je slika, ki sta jo držala v rokah, originalna. Berber je Kanglerju odvrnil, da je.

Čeprav je župan kazal posnetke z večmetrske razdalje, je bilo s prostim očesom mogoče opaziti, da slika, ki jo je razkazoval v Zagrebu, ni identična tisti, ki so mu jo zasegli kriminalisti. “A vidite razliko? To sta dve različni sliki,” je ugotavljal tudi župan in dodal: “Sta si pa zelo podobni.” Kje je dobil to “podobno” umetniško delo, s katero bi rad dokazal neoriginalnost zasežene slike, ni maral pojasniti. Rekel pa je, da je dostopna sodišču.

Čemu torej služi vso to zapleteno detektivsko razpravljanje o pristnosti in ponaredkih?

Scenarij, ki si ga je zamislil

Kangler si je očitno zadal dve nalogi: spodnesti trditev, da je sploh kdaj sprejel Berberjevo sliko kot podkupnino. Češ sliko sem zgolj zamenjal s prijateljem, razen tega, še pravi, sem jo prejel leto in pol po podpisu pogodbe. Drugi alibi je, da se je iz nekega razloga domislil, da je slika, ki jo je imel doma v Zimici, zgolj ponaredek, ne original. Morda zato, da bi znižal vrednost umetniškemu izdelku, ki s tem ne bi bil več možen predmet podkupnine ali npr. davčne utaje.

Toda Kangler se na tej točki povsem zaplete. V ospredje stopi njegova želja (ali nuja) po predstavi za javnost in prepričevanju že prepričanih, se pravi svojih volivcev, dekorirana s slepilnimi manevri. Drugače si ni mogoče razložiti njegovega norega scenarija, ko je slikarju Berberju v Zagreb odnesel umetniško delo X, ki po njegovem dokazuje, da je izdelek pristen. Če prav razumem njegovo intenco, je ovadeni župan razmišljal takole:

(1) Slika, ki mi jo je policija ob aretaciji zaplenila, je ponaredek.

(2) Kar moram storiti, je najti original istega dela.

(3) Občane in novinarje moram nekako prepričati, da je Berber potrdil, da imam v rokah original, torej je lahko slika, ki mi jo je zaplenila policija, le ponaredek.

(4) Ker originala ne morem najti, saj je v policijskem depoju, bom mahal z nekim drugim originalom.

Umetniški vtis – katastrofa!

Ob tem se je povsem zaplezal. Prvič, kdor ima dva grama pameti, bo seveda razumel, da je za preverbo, ali je zaplenjena slika v policijskem depoju pristna ali ponaredek, treba stopiti do te slike in zaupati presoji cenilca. Pristnost prodane in tudi zaplenjene slike je sicer potrdila galeristka, ki  jo je prodala, kajti po nekaterih podatkih so kriminalisti galeriji poslali fotografije zaplenjene slike. Tam so potrdili, da so to sliko prodali Konstruktorju in pokazali certifikat avtentičnosti. Kangler se torej težko izvleče.

Njegov manever je zato lahko le prozorno slepilni: namesto, da bi pozval policijo k cenitvi zaplenjene slike ali tej oporekal, izvaja teater z neko drugo sliko, ki je približno podobna prvi sliki, toda nikakor ne »verzija« prve in je res original, nato v dodelanem scenariju premišljeno odnešen k Berberju z vnaprej domišljeno idejo, naj pristnost te slike avtor potrdi za potrebe kasnejšega javnega šova. In umetnik je, kakšno presenečenje, prikimal. Povedano drugače, precej utemeljeno lahko domnevamo, da je Kangler na tiskovki manipuliral. Tak scenarij lepo razloži, čemu obstajajo video posnetek in fotografije s srečanja z bosanskim umetnikom in mariborskim županom, pojasni timing srečanja (februarja letos), ko je verjetno župan že slutil, kaj mu obeta preiskava, razloži tudi dejstvo, zakaj je nenadoma podvomil v pristnost slike šele zdaj, tik pred preiskavo, nikoli poprej, razloži dejstvo, da slika, s katero je mahal na tiskovki, v skladu z opazkami novinarjev očitno ni prav nič podobna sliki, ki je v depoju in naj bi bila ponaredek …

Zanimivo (ali pa tudi ne) je, da se Kangler povsem izogne razlagi, kako in kje je našel ta domnevni original. Ali kot pribeleži novinarka: »20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava.« Ker je original v depoju, iz nekaterih zapisov ni takoj razvidno, katero sliko je tja zapeljal. V Dnevniku je zapisana županova ugotovitev: »A vidite razliko? To sta dve različni sliki. Sta si pa zelo podobni.«

No, tu se je spet spotaknil. Če je namreč želel dokazati, da je zaplenjeno delo ponaredek, potem ne bi smel operirati s »podobnostjo«, ampak z dokazili, da je delo, ki ga kaže novinarjem, res pristno. Podobni  ponaredki in originali običajno vedno so – toda kaj bi to dokazovalo? Popolnoma nič. Znova se je pripetil kanglerizem, v tem primeru pridevnik, ki avtorja dodatno razgalja: slika, s katero je mahal, je res podobna, toda ne v relaciji original-ponaredek, temveč v relaciji original- drugi original. Kangler je pač iskal sliko, ki je podobna sliki, ki je zaplenjena. In ker je nerodnega jezika, je zaštrikal in izraz uporabil v razlagi za relacijo original-ponaredek.

V zgornjo eksplanacijo lahko upravičeno sklepamo zaradi silno majhne možnosti, da bi se Kanglerjev slepilni alibi kakorkoli izkazal za trden in prepričljiv – z njim lahko kolovrati naokoli le do trenutka, ki se ga najbolj boji in se mu izmika, namreč strokovnega pregleda zasežene slike (ki pa se je po nekaterih podatkih že zgodil, kot povedano). No, potem ga lahko reši le še svetovni unikum, da obstaja neko (Berberjevo) olje v obliki dveh originalov… Ja, to bi bilo za Guinnessa! Možnost, da bi svojo »črnogorsko« sliko, ki jo je dal prijatelju in ki jo je sam na tiskovi ocenil na ceno, ki je manjša od 1000 evrov, v trenutku menjave rade volje zamenjal za Berberja, ki je po njegovih ocenah vreden bistveno več, je še en indic, ki ne potrjuje divjega alibičnega scenarija o ponaredku.

Ljudje z ulice, ki vedo

Medtem ko stroki in DNS prepuščam medijsko analizo tega, kako so se tudi tokrat desničarski mediji potrudili, da so v zgodbi poudarili Kanglerjevo plat o »lažeh in političnih konstruktih«, teorijo zarot torej, je bistven za zgornji alibi poudarek, izrečen na tiskovki. V tem video prispevku se namreč župan sklicuje na dejstvo, da »konstruktu« ljudje z ulice pač ne bodo verjeli: »Ljudje, ki hodijo po ulicah, niso neumni, da bi verjeli takšnim zgodbam«. Obrnjeni Verneinung torej: Kangler želi povedati, da bodo verjeli njegovemu alibiju. In prav njim je ves šov tudi namenjen in ustrezno prirejen.

Ceterum censeo sem že nekajkrat izrekel, tudi izvedel: župan bi že zdavnaj moral odstopiti in to bi občani že dolgo nazaj morali zahtevati (no, nekateri smo). V zaenkrat enajstepizodni farsi, kjer sta celo Janković in Popovič lahko le navadna amaterja, pa smo priča političnemu cirkusu brez primere, poslušamo o novih teorijah zarot in mrežah hudobcev, novinarjev in drugih, ki želijo ljubemu županu škodovati. Koliko epizod te tragikomedije še potrebujemo, da se bodo oči Mariborčanov odprle?

  • Share/Bookmark