Arhiv za Julij, 2012

Spletkar Rode proti mučeniku Uranu: kaj je res in kaj ni?

30.07.2012 ob 15:50

Po današnji Delovi anketi kar 69 odstotkov vprašanih ne odobrava ukrepa Vatikana, uperjenega proti nadškofu Uranu. Ni dvoma, ljudje so pretežno na njegovi strani, imajo ga radi, verni in celo neverni – in očitno so mu po tihem pripravljeni odpuščati grehe, če jih je storil. Kaj navajajo v opravičilo?

Vsi to počnejo

V teh dneh so celo desnici in Cerkvi naklonjeni mediji pisali in namigovali, da marsikateri duhovnik na skrivaj pere plenice. Saj ne, da tega ne bi vedeli ali opazili, mi in oni – želeli so zgolj omiliti Uranove potencialne grehe in jih raztopiti v argumentu »tudi ti«. Najbolj nazorni sta pri tem bili (verni) intervjuvanki v Delu:

Žal ne vem, kaj mu Vatikan očita – če je res česa kriv, potem se mora pač pokoriti in ubogati navodila svetega sedeža, a če gre res ‘le’ za očetovstvo … To se za božjega služabnika res ne spodobi, a še zdaleč ni edini, če ima res kje kakšnega potomca. Zato se mi zdi kazen veliko prehuda.

Vsi kdaj grešimo, in če je grešil tudi Uran, ne razumem, zakaj bi moral zato oditi iz Slovenije?! Taka dobričina si česa takega pač ne zasluži, že tega očitanja in špekuliranja ne, še zlasti če nič od tega ni res.

Argumenta »vsi to počnejo«, imenovan sklicevanje na splošno prakso, in podobno »tudi ti« (tu quoque), sta vedno priročna in ljudska, kakršen je tudi nadškof. Če tudi drugi duhovniki perejo plenice, zakaj kaznovati samo enega? In prav tega? Če vsi kradejo, zakaj so kaznovali ravno mene? Če vsi vozijo prehitro, gospod policaj, zakaj moram jaz plačati kazen? Res ni pravice na tem svetu!

Oba klasična zmotna premisleka seveda spregledata, da Uran ni bil katerikoli duhovnik in da kazanje s prstom na druge ne more biti relevantno. Tudi reči »taka dobričina« je pravzaprav le pozitivistični »argumentum ad hominem«: če dobričina stori neprimerno dejanje, bo to dejanje zato res manj primerno? Seveda ne.

Tri interpretacije

V zadnjih dnevih so nekateri lahkotnejši mediji opogumljeno začeli razvijati tretjo možno branje tega, zakaj je prišlo do izgona nadškofa. O dilematiki dveh samoumevnih nasprotnih možnosti sem že pisal. Tretja možnost je nekoliko bolj zarotniška, ni videti neverjetna in si zasluži vsaj omembo. Poglejmo si vsa tri branja.

Krivična obsodba: po prvem branju se nadškofu Uranu dogaja velika krivica na stara leta, možu velike topline in krhkega zdravja: deležen je krivičnih očitkov o očetovstvu, ki so neresnični, sicer nadvsem prijazen in ljudski škof je popolna žrtev sovražnih govoric in dolgoletnih vaških čenč, ki so žal zdaj prepričale še Vatikan, čeprav z neverjetno zamudo in brez dokazil.

Dolga roka pravice: po drugem branju se Uranu vendarle dogaja pravična kazen: ne le, da ni pristal na test očetovstva, je tudi oče otrok, o čemer je Vatikanu, kar je tu še najhujše, najmanj dvakrat tajil in lagal: pod prisego »že, ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi.« Čeprav so mu nadškofje dali možnost, da dokaže svojo nedolžnost, tega ni izkoristil, zato je njegovo romanje v Canosso povsem pravična kazen, kakorkoli že je morda res prestrog ukrep za nekoga, ki je bolehen in star.

Zarota kardinala Rodeta: po tretjem branju niti ni pomembno, ali je nadškof Uran dejansko nedolžen ali kriv. Za tako hudo sankcijo je predvsem, čeprav morda ne v celoti, odgovoren kardinal Rode, ki je skupaj s prejšnjim nuncijem v Sloveniji Santosom Abrilom y Castellom neposredno odločal o Uranovi usodi kot član vatikanske kongregacije za škofe. A Rode je nekdo, ki Urana iz nekega razloga nikoli ni maral, kvečjemu iz dna duše preziral, zato ga resničnost navedb o očetovstvu niti ne zanima zares: izkoristil je okoliščino nenehnih govoric in nerodno obrambo osumljenega, da je z nekaj manevri podpihovanja prišlo do drakonske kazni.

Rode stopi na oder

Za nobeno od treh tudi medijsko lansiranih branj ni zelo verjetno, da se bo kdaj povsem in docela razkrilo kot pravo ali nepravo. Spekulativnost, izziv tudi za medijski profesionalizem, je vedno zoprna cona razprave, ker predpostavlja le večjo in manjšo dozo možnega približanja resnici dogodkov in stanj stvari, in to žal vključujoč tudi prihodnost. Pa vendar smo prav zato pahnjeni v situacijo, ko bo pri njej najverjetneje tudi ostalo in bi bila odločitev za popolno vzdržanje od presoj preozka omejitev glede na težo in obseg dogajanja. V kar se lahko zatečemo, je vsaj induktivno sklepanje. Da je kardinal in Uranov predhodnik odigral ne tako majhno vlogo pri kaznovanju domnevnega zatajevalca otrok, induktivno ni tako zelo zanemarljiva opcija. To sta mu lahko omogočila njegov nesporen vpliv in vloga v Vatikanu, bil je, kot rečeno, neposredno med odločevalci, in tu je še njegov sovražni odnos do Urana, ki ga je vedno težko skrival (podobno kot nikoli ni znal ali želel skrivati svojih pravih čustev).

Rodetu je večkrat ušlo nestrinjanje z imenovanjem njegovega naslednika. O njem, ne o Uranu kot človeku ali nadškofu in celo ne o njegovem imenovanju, se nikoli ni izrazil pozitivno, niti diplomatsko, prej nasprotno. V času Uranovih zagovorov na Svetem sedežu in sicer je zagotovo moral vedeti, s kakšno hipoteko je otežen sprva škof, kasneje nadškof in metropolit. V trenutku, ko je odšel, je vsaj navidezno bila slovenska RKC zgledna, brez večjih afer. In kaj se zgodi v njegovi odsotnosti, ko ga ni doma? Zdaj, ko je na tem, da se iz Vatikana na stara leta vrne na rodno grudo, ga pričakata Sodoma in Gomora, moralno in finančno grešna domača cerkev, za katero se je toliko trudil. Kdo bi se vrnil v tako gnezdo? Mar ni treba krivce kaznovati že zavoljo tega, kar so storili Sloveniji po tistem, ko je odšel iz nje?

intervjuju za Dnevnik 24. decembra 2005 je Rode sprva razvijal teorijo totalne zarote slovenskih medijev, s katero tudi te dni RKC zelo opleta, potem pa je prst neposredno usmeril v Urana, ki da se rad dobrika javnosti in javnost njemu:

Kako si razlagate, da so mediji oziroma javnost do vašega naslednika, nadškofa Urana, bolj prijazni, kot so bili do vas? Ljudje so ga izbrali celo za Slovenca leta.

Se vam ne zdi to še en dokaz o središču, ki vodi oblikovanje slovenskega javnega mnenja?

Ne, jaz v tem vidim dokaz, da je nadškof Uran bolj priljubljen, kot ste bili vi, in da so njegova stališča bolj sprejemljiva, kot so bila vaša. Morda le zaradi načina, a vendarle.

Po mojem so tokrat zgolj spremenili taktiko in kot na ukaz spet vsi trobijo v en glas. Če so se mene lotili s silo, so hoteli nadškofa Urana omrežiti z laskavim priznanjem. Naj vam v zvezi s tem postrežem z besedami kardinala Ratzingerja, ki veljajo v vsakem primeru: “Prva škofova skrb ne sme biti, da se prikupi javnosti. Škof mora javnost pretresti, prebuditi moralno vest, četudi ga zaradi tega zasovražijo. Cerkev je prepričljiva takrat, ko so oznanjevalci pripravljeni na trpljenje, na rane in na smrt.”

Se pravi: priljubljenost škofa je sumljiva po sebi. Prava drža oznanjevalca mora računati tudi na trpljenje, rane in s koncem življenja. In zdaj je res videti, da Urana po nekogaršnji zaslugi čakajo trpeče preizkušnje mučenika.

Neprepričljivi demanti z izogibanjem

Grozeče govorice o Rodetovi vpletenosti so danes doživele njegov oster demanti. Kardinal, oziroma kot so ga podpisali na uradni strani RKC »Franc kardinal Rode«, je zanikal svojo vpletenost, »češ da naj bi vplival na disciplinske ukrepe«. Neverjetna trditev, če je prav on kot član relativno majhnega zbora 35 članov kongregacije za škofe skupaj s prejšnjim nuncijem po vseh dosedanjih medijskih informacijah odločal o tem ukrepu – a o tem niti besede, čeprav so ju kot »domačina« morali vprašati kaj več od drugih.

Rodetovo pismo se je omejilo le na zanikanje partikularnih trditev, npr. sodelovanja z mariborsko škofijo, in nekaterih medijev, češ da je pričakoval prijazen finančni odnos do te škofije tudi od svojega naslednika, ki pa se mu je izneveril. O pravih razlogih ukrepa izgona pa nič, kardinal se jim popolnoma izogne in nas pusti razočarane. Če je z izjemno vehementnimi stavki zanikal vse laži o svojem spletkarjenju in besede o Uranu kot »kadrovski napaki«, pa je na koncu pisma nehote popustil:

Na navedena podtikanja in namigovanja odgovarjam z besedami francoskega diplomata Talleyranda: »Tout ce qui est excessif est insignifiant.« Vse, kar je pretirano, je brez pomena.

Je pretiranost – glede česa? – res enaka laži in podtikanju? Pojem tega ne implicira in Rodetovo siceršnje zanikanje postavlja v malce čudaško luč; najmanj, kar mu lahko očitamo, je silno (ekscesno) nerodno izbran citat.

Odgovor Realnega: Uran kot žrtev cerkvenih stališč do družinskega zakonika

Kaj naj v smislu moralne ocene porečemo, če bi se izkazalo, da je nadškof Uran res oče otrok, ki jih zaenkrat taji? Saj res, kaj že je pridigala Cerkev le nekaj mesecev nazaj? Ironični obrat tehtnosti stališč RKC pri in pred referendumom o družinskem zakoniku bi lahko strnili v nekaj osnovnih tez (povzeto po članku iz Dnevnika):

Zakonik omalovažuje materinstvo in očetovstvo in mu ne priznava posebnega pomena za rojstvo in razvoj otrok. In vendar je v ustavi jasno zapisano, da država varuje materinstvo in očetovstvo.

Zakonik zagovarja stališče, da otrok za zdrav psihični, duhovni in telesni razvoj ne potrebuje očeta in matere.

Zakonik je razvrednotil družino in družinske vrednote.

Družinski zakonik ne priznava, da je v največjo otrokovo korist, da ima skrbno in ljubečo mamo ter skrbnega in ljubečega očeta. Ne spoštuje dejstva, da mama in oče po naravni poti otroku podarita življenje in se dopolnjujeta pri vzgoji otrok.

Vsa ta stališča RKC, izjemno pomembnega akterja v referendumu sploh, so le nekaj mesecev po referendumski zavrnitvi novega zakonika na svojevrstni preizkušnji: če je nadškof Uran res oče, kaj je od tega je udejanil in kaj je potem Cerkev mislila resno? Mar izrečene zahteve ne veljajo tudi zanjo? Trditev »saj marsikateri duhovnik pere plenice« postane sploh hipokritična. Pravičniška ironija bi od Urana in vseh drugih očetov med klerom zahtevala priznanje pomena očetovstva za rojstvo in razvoj otroka, prispevek k zdravemu psihičnemu, duhovnemu in telesnemu razvoju otroka, dopolnjujočo vzgojo, skrbnega in ljubečega očeta. Kot da bi nekdo želel reči: če mislite resno, začnite pri sebi!

Nenazadnje je sam Uran v letih škofovanja moraliziral o pomenu družine in problemu upadanja rojstev pri nas: »Spomnil je na veliko krizo upadanja rojstev med slovenskim prebivalstvom, visoko stopnjo samomorov, bega iz življenja, razpada družin ter moralne in duhovne krize«, »odločitev za večjo rodnost je po njegovem ‘odločitev za prihodnost slovenskega naroda in za boljše življenje vseh generacij’«.

Komunikacijski šum in obljuba rešitve

Mediji so izrazito bežno poudarili velik razkorak med začetno špartansko reakcijo slovenskih škofov, ki so se zavili v molk in fingirali nevednost, naslednji dan pa presenetljivo že na karseda veliko komentirali drobne fragmente zgodbe. Kot da bi čez noč zamenjali piarovsko strategijo in iz nevednežev postali vedeži. Prelomna je bila skupna izjava Urana in Stresa, ki so jo objavili 25. julija, ko so se odločili, da bodo vendarle opustili začetno taktiko sprenevedanja. Vendar pri tem niso zavrgli večkrat ponovljene teze o ti. komunikacijskem šumu med Uranom in Svetim sedežem.

Dokaj evidentno je, da je razlaga, ki bi vključevala probleme v komunikaciji, za lase privlečena. Težav v njej očitno ni bilo: Uran je hodil na avdience v Vatikan, nuncijem v Sloveniji niso blokirali telefonov in tudi vrata jim verjetno nihče ni zaloputnil, slovensko znajo dovolj dobro ali imajo vsaj dobre prevajalce, Rodeta je dogajanje v domovini vedno zanimalo. Kakor pišeta Uran in Stres v skupnem pismu, v Cerkvi še vedno stavijo na piarovske učinke sklicevanja na šum, ki bo menda nekoč odpravljen:

Upava, da bo odsotnost pripomogla k pomiritvi in da se bodo nesporazumi pojasnili.

Rečeno s figo v žepu. Na kakšen način bi lahko bili nesporazumi odpravljeni, kaj bodo za to naredili, kako bo komunikacija vzpostavljena in problematični očitki razrešeni? Zelo težko, ker je videti izmišljen izgovor. Novinarji bi lahko izrabili trenutno večjo zgovornost RKC in naše škofe povprašali po teh ključnih dilemah ali jih raziskali:

Se je od nadškofa Urana kadarkoli zahteval preizkus očetovstva?

Je to od njega zahteval tudi Sveti sedež?

Ali drži, da je Uran takšen preizkus zavrnil?

Kajti nadškof bodisi je oče otrok bodisi ni. Če ni, gre za grdo in graje vredno natolcevanje, ki mu je nasedel Vatikan in velik del javnosti. Če je, potem bomo resnico izvedeli le ob izkazanem zanimanju otroka ali morda matere. A za to je potreben interes domnevnega otroka nadškofa po preizkusu – brez njega pač nikoli ne bomo vedeli. Obljubljene možnosti, da bi se nesporazum pojasnil, ni, razen le v tem izjemnem primeru, ko bi zainteresirana oseba to zahtevala in na koncu ugotovila, da se je glede očeta motila. Čeprav marsikoga tudi to ne bi zadovoljilo – lahko bi bila vložena zmanipulirana zahteva, da bi se Uran izkazal za nedolžnega.

Če se od njega nikoli na noben način ni zahteval preizkus, potem je nekoliko sumljiva vsaj ena trditev: da ga je doslej zavračal. Se ne sklada preveč s sedanjo Uranovo obljubo, da nanj pristaja. A tudi iz tega razkoraka ni mogoče izpeljati nobene zanesljite ugotovitve v nobeno smer. Razen ene: da je težko razumeti, kaj naj bi štelo za komunikacijski kratki stik.

  • Share/Bookmark

Vse manj je dobrih gostiln: minister o pubih, himni in statističnem računu

29.07.2012 ob 13:57

Na londonskih olimpijskih igrah ne bo tako imenovane promocijske »slovenske hiše«, kakršne so, svoje seveda, odprle druge države. Ni bilo denarja, ker ga država za ta namen ni dodelila – nenazadnje predsedniku Olimpijskega komiteja Janezu Kocijančiču očita rdečo politično preteklost in to je čisto dovolj, da se (obenem?) kaznuje slovenski šport in gospodarstvo.

Minister kot kmet, ki osla uči stradanja

Ker ne bo hiše, bo po zaslugi sponzorja Pivovarne Laško vsaj »pub«, slovenska gostilna. Ob obisku londonskih iger je zato superminister za znanost, kulturo in šport Žiga Turk zvito povedal – in vse citirano spodaj je navedeno po današnjem zapisu MMC RTVS -, da »ne bi v nikogar posebej uperjal prsta« pri iskanju krivca. Potem je prevalil odgovornost proč od vlade na menda nezainteresirano gospodarstvo, češ država s tem nima nič, in na ta način obranil še svojega kolega, ministra za gospodarstvo: »Vem, da se običajno pričakuje, da bi vse te stvari morala organizirati država. Predvsem bi moralo biti za slovensko hišo zainteresirano gospodarstvo prek svojih zbornic in organizacij. Če bi bil avtentičen interes gospodarstva, da se prodira na britanski trg, sem prepričan, da bi v tem primeru tudi ministrstvo za gospodarstvo sodelovalo.«

Insinuacijsko kazanje s prstom na krivdo drugih, ki menda ne kažejo pravšnjega zanimanja, mu gre dobro od rok, skoraj tako kot ideologija zategovanja pasu; v skladu z njo mu je včeraj ljubljanski rektor Stane Pejovnik v Delu očital, da je podoben kmetu, ki osla uči stradanja:

Izjava je smešna in malo spominja na tisto znano zgodbo o kmetu, ki je osla učil stradanja. Ravno ko ga je naučil, je osel – pač ni bil najpametnejši in najbolj ustvarjalen, še manj pa podjeten – poginil. Gospod minister, ni res, da skandiramo za več denarja. Le opozarjamo vas, da kratko malo ne razumete (ali pa morda ne smete razumeti) nekaj preprostih dejstev.

Ad hoc racionalizacija: himna in gostilna sta dober par

Ministrovi nauki univerzitetnikom in drugim, kako se naučiti stradati ali hujšati, v glavo in nižje, terjajo zato vedno nove pojasnitvene strategije in njihovo poglabljanje. Zdaj so jih deležni še športniki in gospodarstvo. Terapijo z zdravilnimi manjšimi obroki sena je demonstriral kar sredi Londona z nenadnim slavospevom gostilni! Pomen stradanja se potem racionalizira takole:

“Kot sem povedal ob odprtju tega puba, imamo Slovenci zdravljico za himno, tako da ni tako napačno, da imamo kot slovensko hišo pub oz. gostilno. Pub je tudi primerno okolje za praznovanje kakšne medalje, upam, da bo to čim večkrat.”

V teoriji argumentacije takšno ravnanje šteje za ad hoc (in post festum) racionalizacijo, kjer pa se je minister zadovoljil s posplošitvijo o odličnem ujemanju nacionalne himne z dvigovanjem čaš, s katero se verjetno, po premisleku, ne bi strinjal niti sam. Vzemimo klasičen primer te zmote:

(1) Bog mi je pomagal in ozdravel sem od raka!

(2) Res? Ali to pomeni, da bo Bog ozdravil tudi vse druge ljudi z rakom?

(3) Hmm, čudna so pota Gospodova.

Turk postopa na podoben način, ko implicitno ponudi pojasnilo, čemu v Londonu nimamo svoje hiše:

(1) Zakaj smo v Londonu dobili le gostilno, ne hiše?

(2) Ker imamo Slovenci za himno zdravljico in je zato gostilna pravo mesto za zbiranje Slovencev.

(3) (Razen tega je primerno mesto za praznovanje kakšne medalje.)

Za ad hoc racionalizacijo je značilno, da je pri njej podana zakasnela priročna ne preveč prepričljiva pojasnitev iz rokava (»čudna so pota Gospodova«/ »ker imamo Slovenci za himno zdravljico«), ki pa, jasno, ni uporabna v drugih situacijah oziroma univerzalno. Da imamo za himno zdravljico, ni preveč prepričljiv zagovor tega, da radi posedamo po gostilnah in kafičih in njihovem obstoju, vsaj minister za zdravje bi to potrdil  – toda v dani okoliščini, ko mu voda očitkov teče v grlo, je lahko rešilna bilka v odgovor. Pa še za zapitke ob kolajnah je super ustrezno mesto, je pribil, da ja kdo ne bi podvomil v odličnost eksplanacije! Skratka, pojasnilo je izbrano po naključnem navdihu, težko ponovljivo v drugih trenutkih in situacijah, ne moremo ga uporabiti kot splošno veljavno oziroma ga vsaj ne bi smeli (razen če kdo resno misli, da nas je France Prešeren želel povzdigniti v gostilniški narod).

Statistična zmota kockarja

Ko so bili osli poučeni, da je v gostilnah bolje kot v hiši, je minister Turk na kratkem obisku v Londonu izkazal tudi zanimiv pogled na področje statistike. Kot človek resorja znanosti se je preizkusil še v argumentacijski zmoti statističnega kova. Njegova olimpijska napoved za naše športnike se namreč optimistično glasi:

Imamo zelo dobro ekipo, s številnimi odličnimi posamezniki, ki so kandidati za medalje. Upam, da bomo po statističnemu izračunu včasih imeli srečo in včasih smolo, tako da bomo domov znova prišli z nekaj medaljami.

Seveda gojimo upanje (ki umira zadnje), da nas minister zgolj zabava s svojimi neposrečenimi domislicami. Če nas ne, postopa kot kockar – ko ta v igralnici izgublja eno igro za drugo, ga venomer poganja vera v »pa saj ne bom izgubljal v nedogled«. In nadaljuje z igro. Če mečete kovanec, ste prepričani, da bo možnost, da bo ta pristal na strani »cifra« ali »mož«, približno 50 proti 50. Ko kovanec npr. petkrat pristane na strani »cifra«, potem verjamete, da mora po neki statistični logiki enakomerne distribucije zdaj le slediti »mož«.  Podobno, na sledi zmote kockarja, sklepa minister Turk: usoda slovenskega športa v Londonu je tako rekoč stvar pravične porazdelitve sreče in smole, ki jo sam povzdigne v kakor-da zakonitost »statističnega izračuna«. Ta bo, tako kot pri kockarju, poskrbel tudi za nekaj sreče in s tem želene slovenske medalje. Na nekaj smol pač nujno pride nekaj sreče in kolajn. Enostavno kot pasulj!

A s še eno pomembno okoliščino: če je pri kockarju vse odvisno od statistike, pri športu ne more biti. Nekaj, če ne največ, šteje tudi pripravljenost športnikov, zaradi katere zmagujejo boljši in izgubljajo slabši, zelo neodvisno od opisanih računov. Zaradi česar je Turkov razmislek še bolj bizaren in podoben takemu kockarju, ki v slepi veri v statistiko ne bi osvojil niti osnovnih veščin in pogojev igre.

  • Share/Bookmark

Komunikacija vlade kot nagrajeno manipuliranje

27.07.2012 ob 10:12

Vlada danes:

Logar bo pet let bedel nad komuniciranjem vlade

Evropska novinarska zveza včeraj:

The EFJ says that political meddling with media in Slovenia casts a shadow over the country’s Presidency of the European Union. It has criticised the government over a public relations blitz directed at foreign media to try to divert attention from its domestic troubles.

“The Government cannot spin its way out of the hard truth that government and politicians have been exercising undue influence on the way Slovenian media work,” said Aidan White, IFJ General Secretary. “Slovenia has failed the first test of leadership in Europe by failing to show that it is prepared to deal openly and honestly with serious questions over its own record on dealing with media and journalism.”

The failure of the government to confront the criticism was further exposed yesterday when local journalists angrily protested over highly contentious publicity material on the media crisis prepared by government press officers for foreign correspondents visiting Slovenia for events around the opening of its Presidency of the European Union.

“The government is distorting the facts, failing to tell Slovenians the truth and trying to pull the wool over the eyes of the European public about its attitude to media,” said White. “It is a shameful start to what should be a proud moment in the history of democracy in Slovenia.”

Aidan White je takrat kritiziral dejanja vladnega komunikatorja Anžeta Logarja in na podlagi njegovega manipulantskega pristopa izrekel težko izbrisljive obtožbe: Slovenija je januarja 2008 padla na izpitu iz vodenja Evropske unije zaradi ravnanja z mediji in novinarstvom, vlada maliči dejstva, Slovencem prikriva resnico o medijih in jo zamegljuje pred očmi evropske javnosti, gre za sramoten začetek nečesa, kar bi moral biti ponosni trenutek v zgodovini slovenske demokracije.

Naj spomnim na ostale omembe iz stališča Evropske zveze novinarjev – nočni portir Anže Logar si je januarja 2008 v isti vlogi glavnega vladnega informatorja ob obisku 60 tujih novinarjev privoščil prvovrstno manipulacijo z dostavo dekontekstuliziranih materialov na hotelska vrata novinarjev, v katerih je grdo manipuliral s citati izbranih novinarjev »levice« z namenom, da bi jih prikazal kot dvolične in zadovoljne nad medijsko situacijo – vse skupaj v razmerah, ko je po svetu odmevala novinarska peticija in je bilo treba mednarodno javnost pomiriti. Dostavo je takrat komentiral z besedami: »Meni tudi jutranji časopis potisnejo pod vrata v hotelsko sobo.«

Ampak ne, ob imenovanju Logarja danes so mediji spet nemi. Zato še majhen in memoriam spominsko zlatim ribicam slovenskega novinarstva:

Vlada na mojstrskem izpitu iz dekontekstualne manipulacije

Ko je nočni portir po naročilu vladinega urada za komuniciranje tujim novinarjem v hotelske sobe diskretno dostavil svojo resnico  z naslovom »Medijska situacija v Sloveniji«, je to po pričakovanju odmevalo v tujini. Oglasil se je generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev, ki so ga ti obvestili in naravnost povedal, da je Slovenija padla na enem izmed prvih testov predsedovanja EU.

Če se doma na svojih hrbtih pustimo manipulirati po dolgem in počez, tega v tujini ne bodo dovolili. To bi morala biti lekcija za direktorja omenjenega urada, a se ni dal. Manipulacijo je zanikal in si pri tem opekel prste, v danem primeru je namreč mogoče postopanje jasno identificirati. Pa pojdimo po vrsti. Kaj je značilnost vladnega manipuliranja? Da so pretežno izbrali »kritike« sedanje oblasti in poskušali najti njihove izjave, ki dokazujejo, da v svoji kritiki »lažejo«, češ saj sami priznavajo, da pritiskov in cenzure s strani g. Janše ni. Razen citata Stojana Zdolška, ki ima drugo poanto (namreč v smislu: danes je Delo avtonomno, pod Janšo ni bilo), so vsi citati do konca sfabricirani na enak način: iztrgani so iz vsebinskega konteksta.

Najprej k izjavi Gregorja Repovža, ki je bila izrečena v oddaji RTVS Vroči stol in se glasi: »Zdi se mi zanimivo, da se postavlja začetek teh dogodkov v začetek leta 2007. Začeli so se zdavnaj prej, gre za posledice neke povsem konfuzne situacije, ki je nastala znotraj hiše Delo.« Naslednji stavek, ki ga je Repovž v oddaji izrekel, pa ga vlada ni posredovala tujim novinarjem, je bil: »Drži, kar pravi gospod Frankl, da gre za lastnika Dela, ki je za neko obdobje posodil Delo vladi v zameno za spodoben paket delnic Mercatorja.« To je manipulacija, ki si jo je privoščil urad vlade za komuniciranje, da bi prikazal drugačen položaj, kot je v resnici, je protestiral Repovž.

Nič bolje se ni zgodilo Janezu Markešu. V kolumni, ki je bila objavljena septembra lani, je želel povedati, da je treba do vsake, tudi do te oblasti vzpostaviti razdaljo, merili pa sta interes javnosti in profesionalna etika. »Zato sem polemiziral z načinom peticije novinarjev, kar v ničemer ne pomeni, da sem glede medijske politike pritrjeval oblasti.« Pri tem dodaja, da predsednik vlade niti osebno niti po uradu ni odgovoril na pisno zahtevo, naj dokaže trditve, ki jih je novembra izrekel v parlamentu na račun Dela in odgovornega urednika ali pa naj se opraviči.

Naslednji sfabricirani avtor je odgovorni urednik Dnevnika, Miran Lesjak, ki je takole potarnal: »Kar si je privoščil vladni urad za komuniciranje, je nepojmljiva in zlahka dokazljiva manipulacija z izjavami novinarjev, tudi mojo.« Vlada ima vso pravico, je dodal, da tujim medijem pripoveduje svojo resnico o medijski situaciji v Sloveniji, toda pri tem naj uporablja argumente, namesto da se zateka k metodi iztrganih citatov. S tem je vlada sama sebi in Sloveniji naredila medvedjo uslugo, saj bodo v svet spet šle novice o njeni kratkovidni reklamni vojni.

Tudi Janiju Severju, ki je sicer za Večer zanikal manipulacijo, se v resnici ni zgodilo bolje: »Premier ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.« To je izjavil v Nočnem klubu na POP TV, bilo je 25. 11. 2007. Kontekst pa je bil: »Jaz mislim, da si je ta vlada na začetku svojega mandata zadala zelo ambiciozen načrt, kako bi uredila svoj vpliv praktično na vse medije v Sloveniji, preko direktnih povezav, preko sprememb zakonov ali preko vplivanja z razdeljevanjem oglasov nekih paradržavnih sistemov. To ji ni uspelo. Predsednik vlade ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.« Komentar ni potreben.

Vzemimo še en primer. Mateju Šurcu so vladniki servirali naslednji stavek: »Peticijo sem podpisal iz solidarnosti. Sam nisem občutil neposrednega vladnega pritiska ali cenzure. Pravzaprav sem to bolj občutil pod prejšnjo vlado, kar je paradoksalno.«  Novinarka POP TV ga je kasneje povprašala za komentar in povedal je naslednje: »Tukaj se je vlada ujela v past. Nadaljevanje sledi, da sem čutil pritiske prejšnje vlade. To drži. Ampak jaz sem bil takrat v Ameriki. In takrat je bil zunanji minister Dimitrij Rupel.« Šurc torej v času mandata prejšnje vlade ni bil v Sloveniji, tisti, ki je pritiskal, pa je tudi sedanji minister Rupel, sicer član te in prejšnje vlade, danes član SDS. In v tem je bila poanta njegovega stavka!

Medtem ko je DNS pričakovalo »opravičilo tujim novinarjem in nam«, sta se urad in njegov direktor Anže Logar branila s cinizmom: »Citati so besede, ki so jih posamezniki izrekli in jaz verjamem, da stojijo za njimi.« Ko je kasneje korak dlje storila še STA in za strokovno mnenje povprašala zgodovinarja in slovenista ddr. Igorja Grdino, ga je tudi dobila: »Če je povzet stavek in so v stavku izvirna ločila ter je stavek v narekovajih, potem ne more nihče nič.«

Ergo: dekontekstualizacija in z njo povezana manipulacija nista mogoči. Že res, da marsikateri kontekst ničesar ne spremeni, toda marsikateri spremeni vse. Zato je Logar, ko je ob asistenci strokovnjaka streljal kozle, po pomoti ustrelil še svoja nadrejena, g. Janšo in g. Simonitija. Prvi je svojo izjavo o štrucah v smetnjakih nekaj mesecev nazaj pripisal »mojstrom predvolilne propagande iz nekaterih totalitarnih sistemov« in pojamral, da jo je »eden od časopisov iztrgal stavek iz konteksta in ga prikazal, kot da sem kritiziral tiste, ki živijo na robu in morajo pobirati kruh iz smetnjakov«. No, Janša je manipuliral v manipulaciji: njegova izjava resnično ni bila iztrgana iz konteksta, pač pa je bil takšen naknadno sfabriciran okvir njegovega opravičila.

Leta 2006 pa je minister Simoniti celo utemeljeval pravico do popravka in spremembe v medijski zakonodaji z argumentom, češ da se večkrat »iztrga eden del  stavka ali pa eventualno eden stavek, ki je dvoumen in se ne ve, v kakšnem kontekstu je bil izrečen.« Morala zgodbe je jasna iz letala: »naši« smejo citirati iz konteksta, drugim je treba to prepovedati. Logar in Grdina bi morala, če bi bila konsistentna v svoji predrznosti, zabrusiti predsedniku vlade in njegovemu ministru na enak način: »Gospodje ministri, upajmo, da stojite za svojimi besedami!« Toda pri mojstrih propagande iz totalitarnih sistemov, če uporabimo iskrene besede premiera za svoj lasten urad, bi bilo sklicevanje na konsistentnost še ena naivna utopija.

  • Share/Bookmark

Tragedija nadškofa Urana: Jobova preizkušnja ali zgolj prazno življenje v laži?

25.07.2012 ob 09:23

Moja včerajšnja skepsa, kako da bodo poročali slovenski mediji o izgonu upokojenega nadškofa Urana na podlagi zapisa v Dnevniku, je bila v veliki meri neupravičena. Odziv je bil velik, čeprav novinarji posebnega raziskovalnega dela opravili niso. Z eno izjemo glede prvega: cerkveni katoliški mediji so se ovili v popoln molk (Družina, Ognjišče, itd.) in svoji publiki niso privoščili niti besede, čeprav bi jo morali prvi. Desni mediji so pričakovano izkazovali le majhen interes (povzemali so vest STA), brez posebne motivacije, med prvimi in najbolj ažurnimi sta v Dnevnikov zapis zagrizla MMC RTVS in Finance, nedvomno po zaslugi svojih »nespečih« redakcij.

The whole story

Najbolj je presenetil današnji Večer, v katerem v rimskokatoliške kroge zelo dobro in naklonjeno posvečena novinarka Vanessa Čokl skorajda zapiše »the whole story« – kar ni uspelo prav nikomur danes in včeraj. Se pravi: nadškof Alojz Uran naj bi imel dva odrasla otroka, hodil naj bi na zagovore v Vatikan, ta je zahteval test očetovstva, a ga je odklonil. In še: Uran pred leti ni zapustil svojega položaja zaradi bolezni, ampak je bil odstavljen, že ob obisku Vatikana naj bi podpisal, da bo zapustil domovino:

Jasneje pa postaja, kljub molku ljubljanske nadškofije, tudi, kaj vse je bilo za ekspresno menjavo v vrhu ljubljanske nadškofije in metropolije v začetku leta 2010. Med ljudmi je marsikaj krožilo, uradno pa je obveljalo, da se takratni mariborski nadškof pomočnik Anton Stres v Ljubljano za nadškofa in metropolita seli zaradi slabega zdravja svojega predhodnika na nadškofovskem sedežu Alojza Urana. A ni bilo samo zdravje. Nadškofa Urana je Sveti sedež pod papežem Benediktom XVI. odstavil. Sveti sedež v lokalnih Cerkvah kadruje in kaznuje prek svojih najvišjih diplomatskih predstavnikov apostolskih nuncijev. Prejšnji nuncij Španec Santos Abril y Castello, danes kardinal v Rimu, je bil v Sloveniji, ko je bil za nadškofa v Ljubljani postavljen Uran. Preden je bil predčasno zamenjan, je nadškof moral v Vatikan.
To je običajni postopek v takšnih primerih in prejšnji ljubljanski nadškof je po naših informacijah takrat podpisal, da se bo umaknil iz domovine. Najprej je bil v načrtu Izrael, a se ni izšlo, zdaj naj bi bilo odločeno, da gre v Trst, očitno v neokatehumensko skupnost. Greh najstrožje sankcioniranega nadškofa? Nepriznano očetovstvo. Cerkvenemu vrhu v Rimu naj bi ga bil pod prisego in očitno prepričljivo zanikal, že ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi. Vatikanska kongregacija nasprotnih dokazov najprej ni imela, nazadnje pa, Sveti sedež naj bi bil od danes 67-letnega Urana terjal test očetovstva, a naj bi ga bil nadškof zavrnil. Vztraja, da nima otrok, da ni prelomil celibata.

A za Vatikan je nadškofov prekršek, nepriznano domnevno očetovstvo dveh otrok, danes odraslih oseb, s tem pa nespoštovanje celibata, dokazan. Prejšnjemu ljubljanskemu nadškofu je odvzeta vsa oblast, v Cerkvi nima več pravice odločati, ne sme se več pojavljati v javnosti, prepovedano mu je javno maševati. Močni razlogi so, ko papež tako radikalno poseže, pravijo naši viri, to stori, ko res mora.

Javni interes vs. zasebna Jobova preizkušnja

Kot sem nakazal že pred meseci, v primeru »afere Uran« ne obstajajo prav nobeni profesionalni novinarski zadržki, ki bi preprečevali, da o nadškofovi usodi in njegovih morebitnih potomcih ne bi smeli vedeti česarkoli. Težava nastopi povsem drugje: kako zaradi vpletenih in tistih, ki ustvarjajo zaroto molka (se pravi nadškofa samega, slovenskih škofov, Vatikana) sploh izluščiti merodajno informacijo, še zlasti, ker je osnovni in daleč najbolj verjetni motiv izgona nadškofa javno zanikan. Nobenega dvoma ne more biti, da takšno hermetično ravnanje najbolj škodi prav protagonistom samim, kot tudi Cerkvi, medtem ko je ravnanje katoliških medijev naravnost sramotno. Ker tudi novinarka Večera ne postreže z nobenimi izrecnimi dokazi, le z »zaupnimi viri«, ki so lahko hitro zlorabljeni, se s tem hitro znajdemo na spolzkem terenu novinarskega poročanja.

A to izjemno in zelo redko videno dejanje ostrakizma, o katerem na veliko ugibamo od včeraj, odpira še celo vrsto pravnih in čisto človeških dilem. Odnosa civilnega in cerkvenega prava, njune meje, ko gre za poseg v človekove pravice (in nesporno je tu kršena Uranova ustavna pravica, da si izbira mesto svojega bivanja kot državljan republike Slovenije), vprašanje posega v suverenost države s strani druge institucije, ki ji Vatikan podi državljana iz nje. Na tej točki je treba nadškofa braniti in se postaviti v pozicijo, ko so mu kratene fundamentalne človekove in državljanske pravice. Nenazadnje pa je na delu povsem človeška tragika človeka, ko naj bi, domnevno, v izbiri med Bogom in priznanjem svojih otrok, raje izbral prvo. Tragika bo za marsikoga tu lažna in tista avtentična bi se začela, če bi bil Uran povsem nedolžen in nič kriv v zgodbi – namreč med tem, ali zatajiti svojo vero v Boga ali svoje potomce, ne bi smelo biti nobene realne dileme. Razen če, religiozno navdahnjeni, anticipiramo nove in nove absurdne Jobove preizkušnje, ki da se postavljajo pred njega. A bodimo iskreni: vsaj za slehernega ateista zvenijo skrajno perverzno in nečloveško. In prav v tej perspektivi je nadškof Uran zelo mejen primer tragiškega junaka, kajti izhod pozna, čeprav za ceno vstopa v laiški stan, a se ne odloči zanj.

Če je v resnici povsem po nedolžen osumljen moralnega greha in skrunitve zaprisege k celibatu, tudi laganja Vatikanu, potem je obenem tudi jasno, kaj bi Uran moral storiti: namesto pripravljenosti na »soočenje s svojimi potomci«, kakor jo obljublja, bi se moral biti pripravljen soočiti z lažnimi obtožbami, kar bi lahko storil le, če bi pristal na teste o očetovstvu in se soočil z javnostjo in mediji. Povedano preprosteje: za resnico se je treba boriti in javnost je tu njegov zaveznik. Prav njegov primer je zato lep paradigmatski dokaz, kako so lahko mediji kot reprezentanti javnosti vendarle tvoje (edino) pribežališče, ko se ti godi krivica. A dokler tega ne stori in se pred njimi zapira v slonokoščene stolpe, nimamo dovolj tehtnih razlogov, da bi mu verjeli. Kaj je potem večji greh: spočeti potomce, kar je po sebi lepo, naravno in veselo dejanje, ali pač zanikati njih in to dejanje samo? Če izbira za Boga pomeni obenem tudi izbiro za življenje v takšni laži, potem do Uranovih trpkih preizkušenj  - še zlasti ne pod pretvezo o privatnih zadevah ali izgovorom o prijaznem ljudskem škofu  - res ne rabimo kazati posebnega usmiljenja.

  • Share/Bookmark

Škofovske skrivalnice in medijsko pokritje: izgon nadškofa Urana

24.07.2012 ob 08:13

Današnji dan (24.7.2012 ob 7.37) bo naplavil prvovrstni preizkus tega, kako poteka »media coverage« prvovrstnih novic pri nas:

Upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran mora po dekretu Kongregacije za škofe v Rimu čim prej zapustiti Slovenijo. To presenetljivo novico je v nedeljskih Oznanilih župnije sv. Jakob ob Savi objavil župnik te župnije in Uranov sorodnik Vlado Bizant. Gospod Bizant nam je včeraj zvečer novico potrdil. Kot je povedal, se je za javno objavo te vesti odločil po posvetovanju z nadškofom Uranom, predvsem zato, ker “mu za upokojenega nadškofa ni vseeno” in ker “imajo ljudje pravico, da so o odhodu msgr. Urana iz Slovenije obveščeni”.

Doslej smo, skratka, o izgonu upokojenega nadškofa iz Slovenije prebirali le v današnjem Dnevniku. Novica je v vseh pogledih izjemna, zaradi narave dogodka cerkvenega »ostrakizma« tudi senzacionalna, zadeva javni in širši interes, nadaljuje (moje) že začeto spraševanje o odnosu medijev do RKC in postavlja novinarstvo pred preizkušnjo: kako bodo poročali o odkritju novinarke Dnevnika, kako hitro, kaj bodo uspeli raziskati, kateri mediji bodo prizanesljivejši in zakaj, kako se bo to manifestiralo? V bistvu logično nadaljevanje tegale:

Na tej strani sem problematiziral tri vidike zadnje cerkvene afere. V prvem zapisu sem pokazal, na kakšen način nekateri slovenski mediji, konkretno Večer, poročajo o polomu mariborske nadškofije na izrazito pristranski, cerkvi naklonjen način. V drugem sem ugotavljal, da so poročila o domnevnem očetovstvu škofa Urana eksegetsko slaba: g. škof ni izjavil, da nima otroka, ampak zgolj, da so domneve o njegovem očetovstvu neutemeljene. V tretjem sem poskušal pokazati, da vprašanja škofom niso bila najboljša, da niso bila vsa in da so predvsem nezastavljena ali brez odgovora. V delu desnih medijev se je pričakovano razvil obrambni refleks, nekateri pa so se zadovoljili s spontanim »gate-keeping« in na ta način pomagajo RKC po liniji svojih političnih šefov.

Očetovstvo in javni interes

Neodvisno od vseh teh pripomb pa je jasno, da je RKC sama sebi največji sovražnik, ne mediji. Če bi prisluhnila poslanici svojega papeža, bi to lahko uvidela. V njenem maksimalnem interesu je, da svojim vernikom in javnosti pove resnico, če želi ohraniti pozicije moralne avtoritete. Če je zgodba o vatikanskem dekretu napačna in lažna, lahko z isto moralno avtoriteto govorca (božje) resnice informacijo ovrže. Podobno velja npr. za pikantno zgodbo o očetovstvu – tako kot politike mediji preganjajo, če so se včeraj sklicevali na družinske vrednote, potem pa so jih zasačili v postelji z ljubicami, ima tudi najširša javnost pravico vedeti, ali škofje pridigajo eno in delajo drugo. V zgodbi z očetovstvom g. škofa ni nič zasebnega in privatnega. Javni interes je tu povsem izpričan. In naloga medijev je, da delujejo v skladu z njegovim poslanstvom.

  • Share/Bookmark

Kaj je »hecno«: mestece, župan, novinarji?

23.07.2012 ob 15:41

Kulturna urednica pri Večeru Petra Vidali je v svoji kolumni v 7D, objavljeni tudi spodaj pod črto, postavila nekaj drznih tez o nastanku bizarnega epekajevskega filma o oglarju Kanglerju (mimogrede, sam sem ga komentiral prvi). Rekel bi, da avtorica trdi naslednje:

(1) Krogi iz zavoda EPK so projekt filma o oglarstvu financirali, ne da bi želeli prvenstveno narediti reklamo županu, temveč ob pričakovanju ali vednosti, da bo župan v njem izpadel butast in se bomo lahko zabavali na njegov račun.

(2) Zabavo okoli filma o oglarstvu so vodilni v EPK izpeljali iz privatne percepcije Maribora, ki je zanje »eno tako hecno mestece«, kjer je dovoljeno zabavati se čez vse.

(3) Ta in podobni pristopi, kjer se hecamo na račun župana, so kontraproduktivni, niso antipropaganda, temveč propaganda zanj. Implicitno: zato bi se smešenju morali odpovedati, ker županu koristi.

Nobena od trditev (1), (2) in (3) ni prepričljiva. Namreč (1) iz enostavnega razloga, ker epekajevci niso mogli vedeti, kaj bo v filmu in v kakšnem smislu ali sploh bo ta ponujal zabavo, ko so se odločili za financiranje. Niti kasneje ob premieri niso kazali znakov zabavljaštva, prej so poniknili ali celo užaloščeni protestirali, češ s projektom nimamo nič (npr. vodilni v Urbanih brazdah). Verjetnejše se zdi, da so pač zgolj popustili nekim zunanjim zahtevam in na pritiske (ali tudi ne) odobrili denar za dokumentarec, zanje minorno vsoto (10.000 evrov je majhen pljunek v morje glede na denarce, ki jih velikodušno delijo). Razen tega trditev izhaja iz neskladja glede pripisa motivov: vodilni v EPK naj ne bi želeli delati reklamo županu, temveč ga, prav nasprotno, smešiti. Ampak pri tem so bili nevedni in niso dojeli, da mu dejansko s smešenjem ravno delajo reklamo, kar se trdi v (3). Takšna izpeljava res zveni kot slab in neroden alibi: vodstvo EPK županu pač ne želi delati reklame, čeprav jo dela? S tem sta (1) in (3) v čistem nasprotju, kjer se trdi prav nasprotno. Razcep motivov »zabava vs. reklama« je lažen in neubranljiv – težko je zagovarjati eno proti drugemu, (1) in (3) hkrati, tudi če vpeljemo distinkcijo med hotenostjo in nehotenostjo dejanj. Se pravi: »hoteli so ga smešiti, a so mu naredili reklamo, česar pa niso želeli«, res ne prepriča – niti kot motiv, niti kot rezultat. Zato ne verjamem niti v trditev (1): nekdo, ki ve, da bo film o oglarstvu gostil Kanglerja, seveda hkrati lahko kar dobro sluti in ve, da bo to zanj reklama, tudi če bo gospod izpadel patetičen.

Če pade v vodo (1), potem je tudi (2) zaenkrat nedokazan, vsaj kot nekaj, kar izvira iz (1). Sicer se strinjam z oceno, da je projekt EPK voden in percipiran na odtujeni način s strani akterjev, ki so tako rekoč »Nemariborčani«, a teza o motivu financiranja, tj. divje »zabave v hecnem mestecu«, se mi zdi privlečena za lase v svoji pretiranosti, ker je neprepričljivo spekulativna, nedokazana in malo verjetna, niti ni potrebna. Poleg tega so akterji verjetno dovolj razumni, da so se zavedali, da jih lahko takšna »zabava« drago stane, kar se njihovega lastnega ugleda tiče. Razen, če se domneva, da so neskončno samozaljubljeni hedonisti, ki so nerazsodno izgubili občutek, da ohranijo svoje dobro ime. Tega drugega jim ne bi pripisal, četudi ne dvomim, da se imajo fajn in da so poskrbeli za svoje privatne interese.

Ne strinjam pa se niti s (3), ki pravi, da smešenje župana lahko slednjemu le koristi – za avtorico je ključnega pomena, ker sicer pade tudi trditev (1). Najprej: nisem čisto prepričan, da je smešenje isto kot smešenje. Obstaja več vrst smešenja in vsako ni enako učinkovito, intelektualno zahtevno in razorožujoče, nabito z dozo udarne ironije. Mizerno smešenje žrtvi vedno koristi, jasno, razen tega lahko nekdo, ki je smešen, izpade simpatičen. Recimo kanglerizmi kaj posebej avtorju ne škodijo: rišejo ga kot nekoga, ki po srcu dobro misli, a se nerodno izraža. Če bi teza držala vobče, ne glede na subjekt, status in vsebino, potem sleherno ironiziranje županu ne le ne pomaga, temveč mu naravnost prinaša pluse, zato urednica posredno poziva k temu, da odvržemo to odvečno orodje in ga opustimo. Zdi se mi nepotrebna generalizacija: najprej v izenačitvi različnih kvalitet smešenja, potem v izenačitvi subjektov, ki jo dojemajo, saj seveda županu verjetno ne koristi pri tistih, ki smešenje zapopadejo; težava je v tem, da ga veliko ljudi ne, sploh če je intelektualno zahtevnejše. Ironija ima svoj impakt, toda ne pri Kanglerjevih volivcih in simpatizerjih. Logika »ljudje imajo preprosto radi prismodo« ni nujno dobra že v izhodišču, kajti taisti ga morda preprosto nimajo za takega – in zlahka si predstavljamo, da je za njih župan frajer. Mimogrede, človek z enajstimi kazenskimi ovadbami verjetno že ne bo prismoda in za marsikoga je prav zaradi njih junak. Mislim, da je s poenostavljeno tezo (3) nekaj hudo narobe, karkoli se že lahko strinjamo, da mu zabava lahko *tudi* koristi. Da, vendar ne nasploh in kar počez.

Sicer pa privzemimo, da ima urednica prav v vseh treh točkah: epekajevci se držijo za trebuh zaradi svojih norčij na račun župana, mislijo, da so pametni, a mu v resnici delajo reklamo, uzurpirali so mesto kot turški zavojevalci in brijejo norca iz njega, od smešenja pa ima gospod oglar le profit. Recimo, da vse to drži. Na koncu bi se morali vprašati: kako umeriti zapise o EPK in županu, če smo že novinarji? Urednici kulture na Večeru Petri Vidali se ne ljubi raziskati, ne le spekulirati, kam odteka denar in kdo so ti nemariborski mojstri EPK, ki se zabavajo na naš račun, se pravi za naš denar – pa časopis dnevno sproducira od enega do deset člankov o EPK. Očitno urednica misli, da to ni novinarski posel. Se pa strinjam z njo, da je novinarska metoda smešenja zelo kontraproduktivna – njena samokritika je tu na mestu in komika zgolj izgovor, da pisci ne opravijo svojega dela korektno. Ampak, kakšna ironija, to je vendar izziv zanjo kot urednico. Kot povsem ciničen bi lahko razumeli tudi njen nasvet, češ župana pa res ne smemo smešiti, če trditev postavimo v širši kontekst uredniške politike Večera, ki je glede projekta EPK odigrala nesporno piarovsko vlogo v kombinaciji s cenzuro. Se pravi: ironija odpade, kritika tudi. Ostane torej kaj? Hja, točno tisto, kar zvečine dobimo: prijazen piar ali previden molk. Bog živi oglarje!

—————————-

7Dni, sreda, 18.7.2012, stran 17, 7DNI , avtor: Petra Vidali

dvojec

Tako hecno mestece

Župan smeši samega sebe, potem drugi v nedogled komentirajo njegove smešnice, da bi ga še bolj osmešili, vrednost pa nikakor ne pade.

Ne verjamem, da so fantje in dekleta iz zavoda Evropska prestolnica kulture (EPK) dokumentarni film Tudi oglje še kuhajo, mar ne? podprli, da bi naredili reklamo županu. Saj ne, da ne bi razumeli, da ustvarjalci filma nimajo drugih referenc in da torej nameravajo narediti prav nič sofisticirano prikrit epepe. To bi težko spregledali. Tudi ne, da česa takega ne bi bili pripravljeni narediti, bi, seveda, če bi se jim zdelo vredno ali koristno. In ne rečem, da ni bil ob dodelitvi podpore zadaj tudi kak tak motiv, recimo, dajmo ga malo pomirit, da ne bo mislil, da smo proti njemu, navsezadnje občino pač potrebujemo. Ampak to je samo koristen stranski učinek, še ena muha v istem mahu. Glavna muha, ki jo muhasto lovijo, pa je zabava. Maribor se jim zdi eno tako hecno mestece, Maribor se jim zdi tak fajn, ker je tak nor in je vse dovoljeno. Če je vse dovoljeno županu, je vse dovoljeno tudi njim. In tako v bistvu sploh ni treba snemati filmčkov s hišnikom Duletom Vaupotičem, če pa lahko posnamejo kar film z županom kot oglarjem v glavni vlogi.

Iz mariborskega župana (se) res ni težko norca delati. Človek butne kaj butastega v vsakem drugem stavku, cel arzenal bedastoč hranimo v spominu na vsakem področju. Ne vem, ali se kakega vrednega umetniškega dela spomnimo tolikokrat, kot se spomnimo presežkov županovih rezbarjev. Kakšen polet so nam dali! Polnili smo z njimi resne rubrike in kozerije, galerist je naredil razglednice s pozdravi iz evropske prestolnice kmetijstva in smo se spet zabavali. Pa še zdaj se kdo rad spomni, da nam je nekaj let po Pavarottijevi smrti obljubil, da bo maestro nastopil v naši evropski prestolnici kulture in se seveda spet smejimo.

Ampak s tem smehom je očitno nekaj narobe. Ena osnovnih definicij komičnega pravi, da s smešenjem naredimo ljudi manj vredne, kot se zdijo. In tu nastopi problem. Župan smeši samega sebe, potem drugi v nedogled komentirajo njegove smešnice, da bi ga še bolj osmešili, vrednost pa nikakor ne pade. Rezbarji in oglarji po zdravi logiki stvari ne bi smeli biti propaganda – res si ne znam predstavljati, da bi kdorkoli ob tem filmčku rekel, da je župan frajer – vseeno pa ne funkcionirajo kot antipropaganda. Najbrž zato ne, ker nam nudijo zabavo. In dokler prav dekadentno uživamo v razkroju, pač podpiramo razkroj, ne?

Seveda je razlika med rezbarji in oglarji  - prvih (menda) nismo plačali davkoplačevalci. No, zaenkrat tudi drugih ne, čeprav je zavod EPK podpisal pogodbo za 10.000 evrov. Zmore toliko suverenosti in spodobnosti, da jo prekine? Itak bomo prebivalci Maribora tudi to zabavo na koncu plačali sami, na naslednjih volitvah.

  • Share/Bookmark

Poti kulturne hegemonizacije: mariborska kultura in njeno epekajevsko obeležje

21.07.2012 ob 21:32

Kaj se bo zgodilo z mariborsko kulturo po izteku Evropske prestolnice kulture? To je že večkrat zastavljeno nelagodno vprašanje z bolj malo prepričljivimi odgovori – razumljivo po svoje, kajti le kdo bi jasno videl prihodnost? Vendar je tudi v funkciji zakrivanja bistva in morda bi ga morali formulirati nekoliko bolj prizemljeno: kaj pa, če je vprašanje po tem, »kaj se bo zgodilo«, tukaj le zato, da bi nas zaslepilo za bolj tehtno spraševanje po tem, »kaj se dogaja«, tukaj in zdaj? Saj vendar perfidno suponira, da smo s sedanjim stanjem več kot zadovoljni!

Izsiljena izbira: ali si EPK, ali pa nisi

Za življenje mariborske kulture in njene akterje bi smeli nevarne posledice EPK, žal tiste zaželeno trajnostne vrste, strniti v ključno operacijo: »Ali si del EPK, ali pa te ni«. Ali si del kulturne produkcije EPK, te edino zveličavne mašinerije, ki tako rekoč dobesedno proizvaja kulturo kot kakšen stroj za peko, ali pa se ne imenuješ za kulturnika. Tak naziv ti je tako rekoč odvzet, simbolno in realno. Njena konkretizacija je bila vzpostavljena že na ravni razreza financiranja kulture iz občinske blagajne, kjer so brez zadržkov izhajali iz podmene, da se denar za kulturne delavce že itak nahaja v vreči EPK – in da to bolj ali manj zadostuje. Opisana gesta še zdaleč ni nedolžna, saj proizvaja nove artikulacije kulturniškega polja, ki svoje dele oziroma izbrane kulturne produkcije pregnete na način, da postanejo hegemonske, dominantne, vendar za ceno ne le simbolne, ampak nenazadnje eksistenčne izključitve vseh drugih, ki niso »prave« in pravšnje. Na ta način se igra členitve in mreženje polja ne dogaja le v kulturni stratosferi, ker seveda kulturna sfera ne obstaja na sebi, ampak v polju širših družbenih in političnih krogov.

Mariborski projekt EPK je s tem zacementiral že itak nevarno navzočo nedemokratično kulturno segregacijo, ki v tako majhnem mestu nedopustno vodi do nadalje razgradnje pluralizma enakovrednih družbenih in kulturnih praks  – z avtoritarno gesto je izbrano polje in njene akterje naredil in povzdignil v ekskluzivo, vse ostale pa izključil, in to na ravni sistemskih rešitev in družbenih stigmatizacij, ustavljenega občinskega ali državnega financiranja, podeljevanja legitimnosti v socialnih mrežah, medijske pozornosti, družbenih časti, odrinjanja, denegiranja in stigmatiziranja. V luči enkratnosti dogodka, kajti EPK po vsem sodeč ni proces, temveč enoletni dogodek s končnim rokom trajanja, je hegemonizacija z vsemi družbenimi učinki segregacije lahko usodna za že itak kulturno sicer prikrajšano mesto.

Ko se hlini »naša« mariborska kultura

Razen tega se EPK odvija kot tujek, kot »neponovljiva priložnost stoletja«, kot so dejali, kot mestu vsiljen aranžma z ekipo, ki je skupaj z močno medijsko podporo hlinil domačijsko pristnost, mariborskost svojega izvora in na začetku svoj projekt zastavil kot nekakšno renesanso istih mariborskih kulturnih sil in duha – a zgolj v slepilo. V resnici jih akterji niso potrebovali, niti iskali. Imeli so svoje privatne cilje in motive. Od prenove in vzpodbud mariborski kulturi, ki naj pride do izraza, ni ostalo praktično nič. Začetna legitimacija vodstva EPK, za katerega so venomer za vsakogar posebej lokalni mediji na začetku odkrivali, in to celo dobesedno, mariborsko kri, a so jo v posameznih akterjih našli le za vzorec, je bila v tem smislu alibi za vzpostavitev novih hegemonskih razmerij, v katerih bodo skoraj izključno profitirali ti akterji sami. Ob siceršnji operaciji, ki bo imela kvarne posledice na številne majhne kulturne producente, ki v bistvu tvorijo resnično in trajno mestno identiteto, se z njo izvaja še osebna računica epekajevskih elit. Ob večjih dodeljenih sredstvih bi se verjetno še bolj intenzivno.

In prav temu namenu je ves čas služila kamuflažna gesta, po kateri bodo menda »naši« poskrbeli za invencijo istorodno »naše«, tj. mariborske kulture. V svoji mimikretičnosti je zahtevala polno sodelovanje akterjev vseh vrst: podporo lokalne in nacionalne politike, mariborskih kulturniških in gospodarskih elit, samih organov EPK in skrbno izbranih »akademij EPK«, kot so jim dejali, predvsem pa seveda tistih, ki bi morali kot psi čuvaji najbolj gledati pod prste in porabi javnega denarja in samemu dogajanju, torej medijev. Mediji na čelu z Večerom so sploh odigrali dvojno vlogo: sprotne alibizacije samega projekta v zamišljeni obliki kot nečesa, kar bojda revitalizira mariborsko kulturo z nič manj kot včasih že docela panegiričnimi izlivi slavljenja herojskih protagonistov, toda v resnici so z njo kot skupno točko imeli le mesto dogajanja: kultura mesta je bila predvsem kultura v mestu. Druga operacija, ki so jo nekateri mediji prav tako ves čas izvajali, je izničila kakšno drugačno branje opisane tendence kot nenaključne: če so novinarji alibizirali EPK in njegove protagoniste, so sleherni dvom in kritiko ponižali z ignoranco in cenzuro, s tem pa se priklonili svojim gospodarjem in utrdili vero v nujnost opisane hegemonizacije kulturnega polja.

Operacija hegemonizacije

Nič ne bi bilo narobe, če sam projekt ne bi bil toliko obtežen z začetno že po sebi sumljivo poudarjano premiso o nujnosti lokalnih vsebin in njenih mariborskih nosilcev. A se je prav to izkazalo za odločilno gesto prevare: Čander, Pandur in vsi ostali programski igralci na odru so, menda kot ljudje mariborske krvi, na ta način lažje izpeljali svoje agende. Zato je prekratka že ponarodela kritika, kaj da bo v mestu od vse te kulturacije ostalo po letu 2012, češ projekti niso naravnani trajnostno, kar bi morali nujno biti. Ne le, da trajnostnih učinkov po vseh verjetnosti ne bo veliko, že v sam register projekta je bila od začetka vpisana nemožnost, da bi do njih res prišlo. Kajti upravičeno se lahko bojimo, da po izteku leta ne bodo ostali niti odkriti »naši« Mariborčani, kaj šele izvorni momenti lokalne  produkcije, saj se nanjo v resnici nikoli ni stavilo. Nosilci hegemonizacije bodo izginili, toda vzpostavljena hegemonija v kulturi bo v obliki proizvedenih dominant in novih omrežij ostala. In za njenega nosilca se bo razglasil kdo drug. Kdaj bodo to Mariborčani in poklicani opazili, res ne vem. Trajnostno razvijati nekaj, česar ni, pač ne gre: ko cirkus odide iz mesta, s sabo odpelje vse živali.

Ob tem je treba omeniti še neko sovpadanje: procesi hegemonizacije, ki jo tu razumem kot genitivus subjectivus in objectivus (kultura hkrati hegemonizira in je hegemonizirana), niso po naključju sovpadli z razvojem novih oblik surove oblastniške nomenklature v Mariboru, zaradi katere zardevajo že srednje občutljivi občani (in žal še vedno premalo in prepozno). Hierarhizacija oblasti, dedemokratizacije s prvinami diktature, instrumentalizacija mestnega sveta, pajdašenje levih in desnih klik, gospodarskih, političnih in kulturnih lobijev, nenazadnje številne afere mariborske občine in kar enajst vloženih kazenskih ovadb proti županu so le še ena zrcalna podoba istih procesov vzpostavitve političnega despotizma – nenazadnje je mestna občina kot ustanoviteljica javnega zavoda, ki vodi EPK, za njegov razvoj prvoodgovorna. Dogodke v mestni občini in »kulturne eksplozije« je torej treba razumeti paralelno, kot součinkujoče, soodvisne in z isto tendenco. Nenazadnje je cel kup afer in gradbenih načrtov z izgradnjo EPK infrastrukture nastal v sumljivih okoliščinah in le božji previdnosti (beri: pomanjkanju denarja v kombinaciji z neizkušeno lenobnostjo načrtovalcev) gre zasluga, da so ti projekti vsi po vrsti zastali, saj jih davkoplačevalci ne bi zmogli financirati. Tudi tisti, ki so bili planirani v megalomanskih obrisih in porojeni iz personalnih kapric gostujočih umetnikov, npr. izvedba kulturnega centra Maks v višini 51 milijonov evrov, ki je povsem zastala. Po svoje je zato lokalna politična sprega naletela na svojo lastno nemoč in mejo despotskega obnašanja – projekt EPK so bili zanjo preveliki škornji, svoje so opravila razkritja nekaterih afer v (nemariborskih) medijih in organi preiskave in pregona, predvsem pa valovi gospodarske krize od leta 2007 dalje, še zlasti njena zgostitev prav v letih 2011 in 2012. S tem si je politično-kulturna koalicija delno kar sama zadala udarec, še bolj smeli apetiti kulturniških lobijev niso bili nasiteni do konca, kot tudi ne političnih klik.

Antiintelektualistični klimaks

Ironično smo v antiintelektualnem vzdušju, ki ga Maribor diha že desetletja, zaradi kulturne hegemonije EPK in prostovoljnega suženjstva nekaterih mrež in manj renomiranih ustvarjalcev političnim klikam dobili še bolj zaostreno situacijo brez želje in volje po problematizaciji, resistenci in upiranju nastalemu stanju, tudi po vsebinski analizi in kritiki. Namesto intelektualnega preboja, ki bi moral spremljati kulturni preporod (filozofija je kultura duha, je svojčas trdil Ciceron) je era EPK paradoksalno proizvedla svoje nasprotje, antiintelektualistični klimaks, zavezovanje jezikov, silenzio stampa in neznosno servilnost medijev in urednikov, hlastanje za majhnimi koristmi, lažno vero v duhovni preboj, oglarske kulturniške panegirike gospodu županu, v splošnem pa fiasko moralnosti, intelektualne poštenosti in zavezanosti resnici. Če slednjih od politikov morda nikoli nismo zares pričakovali, smo jih vsaj od kulturnih snovalcev in intelektualcev. Toda potrebovali smo prestolnico kulture, da odkrijemo, da glede moralne integritete ni bistvene razlike med politiki in nekaterimi kulturniki. Ne znam si predstavljati, da bi takšna molčeča sprega kulturnikov z nadvlado nosilcev oblastniških razmerij lahko nastala na kakem drugem prostoru, vsekakor pa ne npr. v Ljubljani. Razvita forma vzpostavljene hegemonije, skrita pod prazne floskule o »eksplozijah kulture« in vrtenju duha, je v Mariboru naletela na zelo plodna tla, tako rekoč nujno mesto svoje realizacije, tu jo je pričakala zatrta in sesuta kritična masa upirajočih, neznosna nekritična zlizanost kulturnikov, politikov, novinarjev in malomeščanske smetane pri doseganju skupnih ciljev. Posledice utegnejo biti vidne že čez pol leta in takrat se bo po pomoti našel tudi kakšen modrec, ki bo po bitki ugotavljal vse tisto, o čemer je do tistega trenutka previdno molčal. Zabavno bo videti, kdo bo in na kakšen način ga bodo častili.

Boris Vezjak

***

Napotila:

Kritična produkcija o EPK:

http://zofijini-epk.blogspot.com/

Kritična »postprodukcija« o EPK zavoljo cenzure:

http://zofijini.net/

Varia minora:

http://www.zofijini.net/bodica_kazen.html

http://www.zofijini.net/bodica_provokacija.html

http://www.zofijini.net/bodica_kokos.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_karimov.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_maks.html

http://www.zofijini.net/bodica_medijsko.html

http://www.zofijini.net/bodica_prihodu.html

http://www.zofijini.net/bodica_zavrtimo.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti.html

http://www.zofijini.net/bodica_postena.html

http://www.zofijini.net/bodica_Frankfurt.html

http://www.zofijini.net/bodica_natecaj.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_Pandur.html

http://www.zofijini.net/bodica_dve.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_diskretni.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_duh.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_reci.html

http://www.zofijini.net/mediji_milni3.html

http://www.zofijini.net/bodica_krasno.html

http://www.zofijini.net/mediji_kriticni.html

http://www.zofijini.net/bodica_kulturniki.html

http://www.zofijini.net/mediji_subverzivci.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_Kanglerjevi.html

Itd.

  • Share/Bookmark

Vedno novi triki stricev iz ozadja

20.07.2012 ob 19:21

Le kaj je šlo narobe, da novi predsednik vlade ne bo postal predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes, izvoljenec stričkov iz ozadja? Hja, vprašajte medije, ki so iniciirali ta včerajšnji spin – in ki je več od tega. Kot prvi Janšev SIOL in potem vsi njegovi sateliti eden za drugim (in ni jih malo):

V tej porazni medijski krajini niti nikogar več ne skrbi, da je vestička pripisana in podpisana kot STA – a STA zadnjih 14 dni Šoltesa ni omenjala nikjer in nikdar. Pri nas je pač nesankcionirano dovoljeno vse – in niti STA se nad tem ne pritoži.

Zarota, vedno znova

Psihopolitike paranoje, kot jo beležim zadnja leta, brez medijskih postreščkov pač ne bi bilo. Tu sta še dve nedavni ilustraciji. Prva zadeva razgaljenje domnevne zarote tranzicijske levice, njeno kakor da prevaro, ko gre za predsedniške volitve. Se pravi: Pahor ni pristen sredinski ali celo desni kandidat – ne, on ni naš, čeprav se pretvarja, on je zakrknjeni levičar, je del izpeljanega trika in načrtovane manipulacije istih stricev, ki v boj spuščajo kar dva močna favorita:

Kakšna smola, pa ravnokar se je Pahor razglasil »za predsednika vseh«. Seveda, on bo presegel delitve, on je tudi desni. No, Borut je torej lep primer tega, kako lahko nekdo, ki je napol »naš«, postane sovražnik, glede katerega nas nažira močan dvom in zaupanje – če je naša presoja, da nam v resnici škoduje in odžira glasove v predsedniški tekmi. Še majhen memento: v svojem zadnjem intervjuju na INFO TV, le nekaj ur pred aretacijo novinarja Vladimirja Voduška, je predsednik vlade Janša večkrat uvedel razpravo o stricih iz ozadja in inavguralno omenjal tudi »mračne sile iz ozadja« – na podoben način kot mariborski župan in z enako resnobno zaskrbljenostjo.

Naslednja ilustracija je zaradi uvedbe moralnega konflikta med Dobrim in Zlim po svoje zabavna. Ker demonizira delovanje dveh opozicijskih strank do točke, ko akterjem odreka lastno avtonomijo in »demonom iz ozadja« pripiše ne le moč popolnega obvladovanja, marveč tudi razlog, zaradi katerega je treba na stranki PS in SD gledati kot dobri po sebi in zatorej s pomilovanjem. Se pravi: saj bi ti opozicijski stranki ravnali dobro in pošteno, ampak ju demoni iz ozadja venomer prisiljujejo v slabo:

Vsa resnica

Zakaj novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.

  • Share/Bookmark

Razumeti krizo in razumeti cinizem

19.07.2012 ob 10:49

Minister Žiga Turk je zanikal, da bi bil ciničen – kar sem mu očital tudi sam na tej strani. Pokazal bom, da je bil ob tem ne le takšen, temveč da je svojo držo v kasnejši obrambi ponovil in da je v bistvu cinizem še širši, kot sem sprva nakazal.

Naj spomnim, reakcijo na svojo začetno trditev je minister označil za zlonamernost:

»Zlonamerni so tisti, ki izjavo, da na univerzah dela cvet slovenske inteligence, označujejo kot cinično,« je poudaril minister.

Seveda je dekontekstualiziral: kot zlonamerno je označil izpraznjeno in poenostavljeno tezo, ki je nihče ni izrekel. No, vnaprej pripravljeni govor je kasneje objavil celo na blogu in svoje menda ne-cinične besede dodatno pojasnil, kot da bi bil napak razumljen:

Rekel sem bil, da od intelektualnega vrha naroda pričakujem, (a) da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi in (b) da bodo iskali rešitve. Namesto tega slišim samo skandiranje za več denarja.

Zdaj ko imamo črno na belem in odpade sleherno modno kazanje s prstom na površne novinarje, lahko ne le ponovim očitek, da je minister ciničen (v svojem dokazovanju ni zanikal ničesar, kar je povedal, zato moja prvotna izpeljava še vedno drži), temveč svojo argumentacijo še razširim.

Točko (b) sem že pojasnil, toda kako razložiti (a)? Prvič, minister se postavi na raven, kjer neizrečeno, toda insinuacijsko podvomi, da »intelektualni vrh naroda« res razume, da smo v krizi, hkrati pa nato v drugem koraku to od njega avtoritativno »pričakuje«. Njegovo argumentacijsko varanje v tehničnem smislu najlažje razumemo, če si pogledamo, na kaj točno leti očitek v frazi »najbolje razumeti«. Je situacija, v kateri so se znašle univerze, res situacija slabega »razumevanja krize«? Nikakor ne. Minister je zgolj prenesel problematiko na neko drugo raven, da bi prikril prvo, finančni kontekst zgodbe je preusmeril v »kognitivni«.

Kajti njegov cinizem ni skrit le v insinuacijskem dvomu »(ne)razumeti, da smo v krizi«, razgalja se tudi v rokohitrski izenačitvi »(ne)razumevanja, da smo v krizi« z »razumevanjem, da je treba nižati denar univerzam«. Se pravi: minister vsem, ki ne razumejo, da je treba nižati denar univerzam, hipoma neustrezno pripiše nerazumevanje dejstva, da smo v krizi, ob tem pa po tihem upa, da ne bo nihče opazil, da sta to dve različni »razumevanji«. Zlahka si namreč predstavljamo, da nekdo povsem razume, da smo v krizi, celo sprejema varčevalne ukrepe, vendar ne podpira klestenja denarja za univerze.

Kot rečeno, se rokohitrska brkljarija kombinira z ad hominem cinizmom, usmerjenim proti univerzitetnikom. Če bi namreč dejal »Od ljudi pričakujem, da razumejo, da smo v krizi«, bi to zlahka sprejeli. Toda stopnjevanje »Od intelektualnega vrha pričakujem, da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi« prej povedano le še s podvojeno močjo cinično izmaliči in drugi strani posredno pripiše neobčutljivost in egoizem.

Obrat bi moral biti: intelektualni vrh bo pa res moral znati presoditi, kaj so tehtni načini prepričevanja in kaj nedostojni. Skratka: skrbno uporabljati argumente. Ampak ne: ministrov je dodatno potrdil (moj) začetni očitek. Že po osnovni definiciji, po kateri je cinizem »an attitude of scornful or jaded negativity, especially a general distrust of the integrity or professed motives of others«. Se pravi: stališče s posmehljivo in priskutno negativnostjo, še zlasti splošno nezaupanje v poštenost ali zatrjevane motive drugih.

Če bi ministru, ki je tudi sam univerzitetnik, želeli vrniti milo za žajfo, bi morali uporabiti njegove besede v parafrazi:

Od ministra kot prvega pričakujemo, da bo najbolje razumel, da razumevanje dejstva, da smo v krizi, ne more biti identično razumevanju dejstva, da je treba (menda) nižati denar univerzam, in da torej cinični odnos tu nima kaj iskati.

In ker zgornjemu ni mogoče očitati cinizma, bi bili od njega tudi bolj korektni.

  • Share/Bookmark

Intelektualne špice, a brez mošnjička

17.07.2012 ob 09:28

Številni učbeniki neformalnih zmot omenjajo tako imenovano »zmoto iz mošnjička« (argumentum ad crumenam). Za eno izmed njenih ilustracij navajajo prosluli ulični cinizem, namenjen menda pametnjakoviču, ki ga želimo utišati:

»Če si tako brihten, zakaj nisi bogat?«

Saj res, zakaj nekateri tako zelo pametujejo, a se ne pozna v njihovih denarnicah? Kaj naj si začnemo z njihovo brihtnostjo? No, zveni dovtip prepričljivo? Seveda ne: med intelektualno superiornostjo posameznika in njegovim denarnim stanjem ni nobene neposredne povezave. Lahko ste zelo brihtni, a se to ne kaže na vaših osebnih financah – in ker se ne, ne boste na svojem področju ali sicer nič manj briljirali. Primerov slavnih ljudi, kjer opisanim ne bi oporekali intelektualne superiornosti, čeprav so bili finančno na psu, bi težko zmanjkalo. Lahko začnemo že s Sokratom.

Slovenski superminister Žiga Turk očitno tega ne razume. Včeraj je ob izrekanju dramatičnih apelov na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, kjer že naslednji mesec zmanjkuje denarja za plače profesorjem, kaj šele za drugo, namesto tolažbe ali še raje nakazanih reševalnih ukrepov prodajal cinizme na povsem enak način:

»Pričakujem, da bo najpametnejši, bolj ustvarjalen del populacije v Sloveniji našel te rezerve; in ker so intelektualna špica naroda, bodo razumeli, da je treba varčevati.«

Minister je ponovil zmoto iz mošnjička. Povedati je želel, da mora najpametnejši del populacije in njena intelektualna špica najti denarne rezerve in zapovrh še razumeti, da bo treba varčevati – vse natanko zato, ker je najpametnejši in intelektualna špica.

Skratka, minister je postopal praktično enako kot ulični šaljivec:

»Če ste najpametnejši del populacije in intelektualna špica, zakaj nimate denarnih rezerv?«

Le da je opisano prenesel na raven nasveta, ne vprašanja: če ste špica, najdite denar. Opisana zmota iz mošnjička je obarvana ad hominem. Tudi v tem primeru smo namreč razpravo fiksirali na neko človekovo lastnost (»biti brihten«, »biti špica«) in jo uporabili za smešenje človeka v kombinaciji z opisom nekega stanja. Vendar velja dodati, da je tu cinizem podvojen. Ulični cinik namreč po vsej verjetnosti nima nobenega vpliva na finančno stanje ogovorjenega, ki ga zbada z brihtnostjo. Superminister pa ga ima, govorimo vendar o javnih univerzah, ki jih financira država. Še več, po največji verjetnosti je s svojimi varčevalnimi ukrepi slovenske univerze prav on pripeljal do roba, in utegne se zgoditi, da ga bomo prav kmalu lahko razglasili za prvega (ciničnega) grobarja znanosti in šolstva.

  • Share/Bookmark

Le eden Edvad Poperko

14.07.2012 ob 21:05

Obrambni minister Aleš Hojs ni po naključju iz kvote Nove Slovenije – zdaj je to že evidentno. Val ideoloških preimenovanj vojašnic je bil v njegovi domeni in domačo nalogo je opravil z odliko – z vidika naročnikov. Toda s kakšnimi argumenti?

Najpomembnejšemu in še vedno spregledanemu bi lahko dejali argument iz »preveč Francov Rozmanov Stanetov«. Hojs je zatrjeval, da nima nič proti partizanskemu komandantu, le da ima že preveč obeležij:

“Franc Rozman – Stane ima kar nekaj pomembnih obeležij, zato ni bil moj namen, da bi kakor koli zmanjševal njegov pomen v drugi svetovni vojni,” je poudaril minister.

Najbolj kleno je isti argument ponovil še poslanec SDS:

Poslanec SDS Robert Hrovat je denimo takšno odločitev obrambnega ministra pričakoval že dlje časa, saj je “država Slovenija nastala le enkrat”. Opozoril je, da je obeležij Franca Rozmana Staneta veliko, obeležja Edvada Poperka pa nobenega.

Tak dokazni postopek iz »nesorazmerja« je bizaren po sebi: skrit za nekakšno pravično distribucijo se sploh ne obveže pojasniti, komu da smemo nameniti obeležje in komu ne smemo. Skrije se za menda nevtralno formo dokazovanja: »X jih ima preveč, Y nima nobene, torej odvzemimo X«. Da bi po osebi O morali poimenovati obeležje, ker po njej še ni nobeno, medtem ko je veliko takih, ki so poimenovana po drugih osebah (ali osebi), predpostavlja dvoje: odmik od zahteve po navajanju dejstev, zakaj bi morali poimenovati obeležje prav po osebi O, saj da gre le za numerično uravnoteženje. A hkrati tudi zaigrano indiferenco, češ obeležja Franca Rozmana Staneta sicer niso problematična. Da to ni res, lahko izvemo še isti dan na strani Nove Slovenije, ko nas vabijo na Šentjošt k domobranskim proslavam. Povedano drugače, oblasti ni težko sprenevedavo in perverzno igrati na karto brezideološkosti in dobesedno istočasno še ideološkosti. Ter se seveda hkrati skriti za pieteto padlega teritorialca in ga zlorabiti za svoje namene.

Zadrega simboličnega brisanja, ki je obenem brisanje simbolov, se kaže že na ravni črkovanja tistega, ki še nima obeležja:

No, sčasoma se bomo menda že navadili, da je padlemu teritorialcu bilo ime Edvard Peperko – avtorjev preimenovanja mariborske vojašnice to pač ne bega prav dosti. Podobno velja za perverzno zahtevo, češ naj borci le pridejo na državno proslavo, vendar »slečeni« simbolov. Kdo drug kot Ljudmila Novak danes v Večeru:

Borci na proslavi niso sporni, ker pač imajo določeno vlogo in pomen v zgodovini. Simboli na teh praporih pa so tudi zame sporni, rdeča zvezda, srp …, to so simboli totalitarnega režima, ki v demokratično družbo ne sodijo več. V osamosvojitveni vojni je agresor na samostojno Slovenijo nosil prav te simbole.

Sprevrženost zahteve je menda jasna: ko borca slečeš simbolov, ni več borec. Pa naj potem nag pride na proslavo! Ko kristjanu odvzameš križ, ni več kristjan. In ko Novi Sloveniji odvzameš afiniteto do domobranstva, ni več Nova Slovenija.

  • Share/Bookmark

Od »vojne z mediji« do vojn med mediji

14.07.2012 ob 10:13

»Udbomafijski uradni list tranzicijske levice«, kot  časniku Delu ljubkovalno pravi v.d. direktor direktorata za medije Miro Petek, je po novem na večkratnem hkratnem udaru drugih medijev. Ne edini, seveda. Kriv je, ker je podvomil v besede Jožeta Pučnika na ljutomerskem predplebiscitarnem zboru 16. decembra 1990 in za nameček navrgel še dvom v primernost poimenovanja brniškega letališča po njem.

Kdo bi si mislil, da bo že dva tedna po nastopu nove ekipe z jasno politično agendona Planet Siolu situacija izgledala takole:

Recept za doseganje politične agende

Čemu smo priča, torej ni le politična angažiranost nekega medija, temveč intermedijsko klanje in oporekanje, napad enega medija na drugega, oporekanje resnicoljubnosti. Tudi to je pomemben novum glede na agende vojn z mediji v mandatu 2004-2008 – takrat je Janša vodil bitke in zavojevanja, dobesedno vojno z mediji, danes so metastaze nesramne politizacije medijev privedle do tega, da se med sabo koljejo kar novinarske ekipe. Recept je vedno isti in enostaven, le stroka in novinarski ceh venomer gledata proč:

(1)   Objavimo medijski zapis, ki bo zaščitil, utrdil, promoviral, izpeljal, zanikal ali afirmiral stanje stvari, ki ustreza naši politični agendi.

(2)   Objavimo zapis v elektronskih in neelektronskih medijih na način, da ga povzamejo vsi drugi naši mediji na liniji in s podvajanjem naredijo za kredibilnega, objektivnega, substancialnega, resničnega.

(3)   Širimo mrežo svojih medijev, da bo politična agenda čim hitreje dosežena.

(4)   Oporekajmo resnicoljubnosti drugih medijev.

Novinar Kolednik je v tem duhu povzel zapis novinarja RTVS Vinka Vasleta v Reporterju. Ker se je mudilo, je pri glavni besedi direktno ponovil že njegovo frazeologijo v delu članka, kjer naj bi »integralni stavki« Jožeta Pučnika menda pomensko povedali nekaj drugega od citatov, domnevno iztrganih iz konteksta v Delu. Prepisovanje izgleda takole:

Vendar pa novinar Branko Soban Pučnika ni citiral v celoti, ampak je izpustil nekaj zelo pomembnih stavkov, zato poglejmo še tisto, kar je Pučnik res rekel:

Vendar Soban Pučnika ni citiral v celoti, zato poglejmo, kaj je Pučnik v resnici rekel:

Ob tem novinarja ne navajata podrobnejših argumentov, v čem se integralni del teksta razlikuje menda neintegralnega. Po moje se v skoraj ničemer; a po drugi strani sem prepričan, da citirani govor ni obremenilen za pripis ideje o »etničnem čiščenju« samemu Pučniku do te mere, kot je to zapisalo Delo. Pričakoval bi bolj tehtno evidenco za tako hude obtožbe.

Preostanek zapisa na Siolu, manipulacija v naslovu (Delov novinar je primerjalretoriko Pučnika in Miloševića, ne kar osebi) in obvezni demanti SDS sta potem predvidljiva.

Novi list pisal že prej

Preseneča me tudi odzivnost na nekaj, o čemer je, pa tega v Sloveniji niso ravno opazili, dolgo nazaj pisal novinar in bivši urednik hrvaškega Novega lista Denis Romac. Njegov članek, objavljen 24. februarja letos, prinaša prav vse poudarke iz Dela:

Izbrisani – 20 godina slovenske sramote

Ideju o brisanju neslovenaca prvi je iznio »otac slovenske državnosti« Jože Pučnik. On je u studenome 1990. govorio  o plebiscitu i odcjepljenju kao o prilici za »čišćenje« Slovenije od neslovenaca

U nedjelju se navršava točno 20 godina otkako su ondašnje slovenske vlasti iz registra slovenskih državljana izbrisale nekoliko desetaka tisuća ljudi, neslovenaca iz bivših jugoslavenskih republika koji su živjeli u Sloveniji, što je bio najveći, najmasovniji i najdrastičniji slučaj kršenja ljudskih prava u Sloveniji od osamostaljenja do danas.

No još je nevjerojatnije da čak ni dva desetljeća od tog administrativnog etničkog čišćenja građana »sumnjive« narodnosti Slovenija nije ispravila nepravdu niti vratila građanska prava za više od polovice od ukupnog broja izbrisanih.

Bez riješenog statusa 13 tisuća ljudi

Čak ni novi zakon o izbrisanima što ga je donijela vlada Boruta Pahora prije dvije godine nije pomogao  izbrisanima: skoro 13 tisuća ljudi još je bez riješenog statusa. Slovenske vlasti su restriktivne pri davanju statusa, a zahtjevi se rješavaju iznimno sporo. Od 230 podnesenih zahtjeva za rješavanje statusa 59 zahtjeva riješeno je pozitivno, 80 je zahtjeva odbijeno, dok su ostali zahtjevi u postupku.

Slovenski sudovi još nisu pozitivno riješili nijedan zahtjev za odštetom. Izbrisani nisu doživjeli moralnu ni materijalnu satisfakciju niti rehabilitaciju. Točan broj izbrisanih vjerojatno nikad neće biti utvrđen, a zadnji službeni broj kretao se oko 26 tisuća ljudi.

Odgovornost za taj brutalni čin prije dvije godine neizravno je preuzeo Igor Bavčar, koji je u prvoj slovenskoj vladi bio na čelu ministarstva unutarnjih poslova, a paradoksalno je da je krajem osamdesetih upravo Bavčar bio na čelu znamenitog odbora za ljudska prava.

Pučnik: Ne želimo Knin

Ideja o brisanju neslovenaca, međutim, nije Bavčarova. Iako se o tome u Sloveniji rijetko govori, ideja o stvaranju nacionalno čiste slovenske države i čišćenju Slovenije od pridošlica iz drugih republika neraskidivo je povezana sa stvaranjem slovenske države.

»Otac slovenske državnosti« Jože Pučnik, jedan od čelnika koalicije Demos koja je pobijedila na prvim demokratskim izborima, kojeg je na čelu njegove stranke 1993. naslijedio današnji premijer Janez Janša, u jednom govoru iz studenoga 1990. govorio je o plebiscitu i odcjepljenju kao o prilici za »čišćenje« Slovenije od neslovenaca, ali je to opravdavao ekonomskim, a ne nacionalnim razlozima.

Pučnik se protivio automatskom preuzimanju zatečenog stanja u trenutku plebiscita, zauzimajući se za uvođenje »mjerila« pri dodjeli državljanstva.

»Trebalo bi izračunati, pa i demografski, kakve probleme bismo imali za pet ili deset godina, zajedno sa zahtjevima za kulturnom autonomijom. Osobno ću se zauzimati da u Sloveniji ne nastanu problemi nalik onima u Kninu. Ne želimo Knin u Sloveniji i danas imamo mogućnost da te stvari humano, socijalno, pravno i demokratski riješimo. Tu ne smije biti nikakvih gnjilih kompromisa niti mitingaške demokratičnosti, koja bi nam stvarala probleme s kakvima se susreću Englezi, Francuzi i Nijemci, kao i ostale kolonijalne države«, govorio je tada Pučnik.

Slovenska vlast provela je njegove ideje u djelo, no ishod nipošto nije bilo moguće povezati s »humanošću« i »demokratičnošću« o kojima je Pučnik govorio.

Izbrisani su samo u jednom danu, tog kobnog 26. veljače 1992., administrativnim putem, ostali bez ičega. Postali su »nevidljivi«, izgubivši sva prava u Sloveniji: radnici su ostali bez posla, umirovljenici bez mirovina i zdravstvene zaštite, a studenti bez indeksa.

Slovenija je 2004. primljena u Europsku uniju iako nije riješila pitanje izbrisanih, niti kaznila odgovorne za taj zločin. Štoviše, EU je pomogao Sloveniji zataškati problem i spriječiti povrat oduzetih prava žrtvama tog nevjerojatnog zločina.

Bi morali brniško letališče preimenovati?

Ima Delov novinar prav, ko podvomi, da je brniško letališče po pravici poimenovano po dr. Jožetu Pučniku? Ne vem. Česar se dobro spomnim, so le pičli in bizarni argumenti Janševih krogov, ki so jih uporabljali ob realizaciji ideje leta 2007. Takrat je Niko Grafenauer 12. junija na Zboru za republiko, na katerem je vrelo od sproščanja, v stiski navedel nepozabno utemeljitev:

»Ni bil aerodromski človek tega časa, a si predstavljam, kako je iz zaporniške celice gledal v nebo, ki ga je včasih prečkalo tudi kakšno letalo.«

  • Share/Bookmark

Špekulanti s kmetijskimi zemljišči, ki so uspešni gospodarstveniki

12.07.2012 ob 11:02

Tu je nekaj ključnih izjav in izpeljav poslancev Nove Slovenije, Janeza Vasleta in Mateja Tonina, z včerajšnje razprave v parlamentu o kasneje uspešno sprejeti noveli zakona o kmetijskih zemljiščih. Strnil bi jih lahko v takšno sklepanje:

(1) Obstaja bojazen, da ta novela ne bo zaščitila kmetijskih zemljišč.

(2) Ampak ker vobče ni obetov, da bi lahko zaščitili kmetijska zemljišča, jih torej tudi s to novelo ne bomo. (Manj radikalna varianta: Z visokimi odškodninami ne moremo zaščititi kmetijskih zemljišč.)

(3) Torej sprejmimo novelo.

Zmota ekvivokacije: enkrat »zaščita kmetijskih zemljišč« pomeni zaščito v smislu ohranitve njihove kvalitete in samooskrbne sposobnosti (v drugi premisi), drugič pomeni (tudi) zaščito pred preprodajalci in mešetarji (v prvi premisi). Poslanca NSi zavračata očitke opozicije s tem, da podtakneta drugo vrsto razumevanja pojma »zaščite« in jo bolj ali manj uspešno spodbijata. Poglejmo še ta razmislek:

Škoda, ker kolega Möderndorferja ni v dvorani, ker je prej rekel, da naš predlog gre pa v smeri špekulantov in preprodajalcev in da bomo s tem na široko vrata odprli in široke možnosti špekulantom in preprodajalcem. Če jaz prav razumem besedo “špekulant” in “preprodajalec” jaz jo razumem tako, da, recimo, pa ne mi zameriti gospod Gašpar Mišič, če ste vi preprodajalec nekega zemljišča, govorim samo kot primer, jaz to razumem tako, da vi to zemljišče kupite po ceni in ga nekoliko dražje nekje prodate. In da to redno delate in stane. To je za mene preprodajalec in špekulant. Ampak ta ne plača odškodnine. Odškodnino plača tisti, ki kupi zemljo. Če jaz od gospoda Mišiča kupim zemljo, to je njegova dobra stvar, da kot uspešen gospodarstvenik neko zemljo ceneje kupi in dražje proda. In če jaz to kupim, ne bo on plačal te odškodnine po Židanovem zakonu, ampak jo bom jaz plačal. Torej, teza in argument, ki jo je predstavil gospod Möderndorfer enostavno ne drži. In ta zakon ne odpira širokih vrat špekulantom in preprodajalcem.

Kaj nam je poslanec Tonin povedal?

(1) Preprodajalec in špekulant je nekdo, ki zemljišče kupi poceni in ga nekoliko dražje proda.

(2) Ampak odškodnino plača kupec, ne preprodajalec.

(3) Torej novela zakona ne odpira prostora preprodajalcem in špekulantom, saj bodo odškodnino plačali kupci.

(4) Torej pri noveli zakona ne bo preprodajalcev in špekulantov.

Tak argument je res bizarno sprevržena zmota: iz dejstva, da odškodnino plačajo kupci, še prav nič ne sledi, da na drugi strani nimamo špekulantov. Iz dejstva, da smo mi plačali ceno volilne prevare, še prav nič ne sledi, da to ni bila volilna prevara. Iz tega, da smo mi plačali previsok račun pri avtomehaniku, še prav nič ne sledi, da zanj ni kriv on. Še bolj bizaren je argument, kjer je Toninu uspelo menda hipotetično ravnanje Gašparja Mišiča znotraj istih stavkov opisati kot špekulantstvo in hkrati kot uspešno gospodarjenje (!), zato bi lahko po pravici dodali še en sklep:

(5) Torej bodo pri sprejeti noveli zakona dobili priložnost uspešni gospodarstveniki.

In so jo.

  • Share/Bookmark

In kaj potem, če predsednik hodi na psihiatrijo?

11.07.2012 ob 21:26

Za kaj točno se je družba Salomon oz. skupina Krater, ki izdaja revijo Lady, opravičila predsedniku vlade po objavi članka, ki opisuje njegove domnevne obiske na psihiatriji? Se pravi: za objavo samo, poseg v zasebnost, sporno vsebino? Poglejmo najprej opravičilo:

OPRAVIČILO

Uprava družbe Salomon, d. o. o., ki je izdajatelj revije Lady, se iskreno opravičuje gospodu Janezu Janši, predsedniku vlade Republike  Slovenije, za navedbe v članku z naslovom »Pogosti obiski sprožajo govorice« s podnaslovom »Janez Janša opažen na psihiatriji«, objavljene v reviji Lady, ki je izšla 4. julija 2012.

Prepričani smo, da revija Lady z omenjeno objavo nikakor ni želela oblatiti imena gospoda Janeza Janše ali njegove soproge, gospe Urške Bačovnik Janša, ju kakor koli razžaliti ali prizadeti, zato ju prosimo za sprejetje javnega opravičila.

Urejanje revije Lady je v domeni glavne in odgovorne urednice, ki je pri svojem delu popolnoma avtonomna.

S spoštovanjem,

Uprava družbe Salomon, d. o. o.

Naj najprej dovolj precizno povem, da po mojem trdnem prepričanju informacije o obiskih javne osebe pri psihiatru zanesljivo sodijo v sporno cono novinarskega obveščanja, kjer trčita pravica do zasebnosti in javni interes oz. pravica javnosti do obveščenosti; operiranje s podatkom, kdaj oziroma da neka javna oseba obiskuje psihiatra, ne more biti javno dostopno kar v splošnem, ker nas informacija kot državljane prav nič ne sme brigati. Po svoje takšen pristop stigmatizira duševno zdravje, razen tega je diapazon bolezenskih stanj lahko širok. Prelomna točka nastopi, ko je psihično zdravje take osebe načeto do te mere, da ji onemogoča racionalno opravljati svoje delo. Postaviti mejo je morda delikatna procedura, o njej pa se revija Lady očitno niti ni spraševala: zgodbo je objavila brez razmisleka, pa še to brez dokazil. Obžalovanja vredno.

In zdaj k vsebini opravičila. Dejanje uprave štejem za odvečno gesto, ki bi ga kvečjemu moralo opraviti uredništvo; spomni me na ravnanje direktorja Radia Slovenija Mihe Lamprehta, ki se je nedavno tega posul s pepelom, pisal stranki SDS, sicer brez opravičila v pravem pomenu, in delovno suspendiral novinarja Mateja Šurca, ker naj bi v neki oddaji svoj komentar opremil z nespodobno glasbeno opremo.

Ker se je uprava družbe Salomon odločila opravičiti premieru, čeprav ni njena naloga novinarsko preverjanje in popravljanje dejstev, je nastala popolna zadrega, ki se kaže iz zapisa: za kaj točno se opravičuje? Vprašanje je absolutno smiselno, ker uprava nikjer ne navede, da podatek o obiskih na psihiatriji ni točen. Hkrati se previdno pokloni avtonomiji uredništva in prav nič ne namigne, da bi to storilo kakšno vsebinsko napako.

Možna so torej tri branja:

Po prvem je podatek o obiskih premiera (ali njegove soproge) na psihiatriji takšen, da ga uprava dopušča ali celo vanj verjame, razpolagala je s tem podatkom, zato ga ne želi ali more zanikati. Za kar se nerodno opravičuje, je zgolj vdor v posameznikovo zasebnost, vendar tega morda ni znala pravilno ubesediti. Deluje pravzaprav nerodno in se opravičuje za intenco (»ni želela oblatiti imena gospoda Janeza Janše in njegove soproge«). V tem primeru je do neke mere ravnanje uprave lahko korektno – prepoznalo je, da izkazanega javnega interesa ni, da podatek ni sodil v revijo, da je objektivno škodoval premieru in učinkoval kompromitirajoče, hkrati pa ni zanikalo navedb in je po svoje zaščitilo urednico.

Po drugem je podatek o obiskih premiera (ali njegove soproge) na psihiatriji napačen oz. uprava v to vsaj verjame, zato se zaveda, da v svoji reviji premiera bolj ali manj premišljeno kompromitira in ga predstavlja kot psihičnega bolnika. Uprava je razpolagala s tem podatkom ali vsaj sumila vanj, vendar se je zavedala, da takšno informiranje ni v njeni domeni, zato eksplicitnega zanikanja ni izpeljala do konca, temveč se je zadovoljila z opravičilom glede blatenja. »Ni želela oblatiti« torej kot fraza morda vsebuje oboje: ne le dokazilo odsotnosti intence, ampak posredno še priznanje, da zatrjevano dejstvo o obiskih na psihiatriji ni resnično. Varianta te možnosti bi govorila o tem, da je bila pri tem nepremišljena in bolj jasnega zanikanja dejstev ni omenila iz nerodnosti – toda ker bi potem pričakovali, da se distancira od zapisa in ne jemlje v bran uredniške avtonomije, se zdi manj verjetna.

Po tretjem branju pa uprava ne razpolaga s pravim podatkom, kaj je res, tega ni znala ali mogla preveriti. Morda tudi zato, ker novinarji ne posedujejo končnih dokazov za svojo trditev. Česar se je zavedala, je zgolj velika nerodnost situacije, v kateri se je znašel njihov časopis in ta je botrovala njihovemu opravičilu. Čeprav se lahko bere in razume kot lizunsko dejanje, takšno ni nujno – še vedno je možno, čeprav manj verjetno, da so člani uprave reagirali človeško in se odločili obraniti zasebnost politika, ne da bi pri tem izrecno posegli v avtonomijo novinarjev. Kot kaže, temu venomer služi končni disclaimer -»Urejanje revije Lady je v domeni glavne in odgovorne urednice, ki je pri svojem delu popolnoma avtonomna.« Slednji bi pravzaprav namigoval, da želijo delovati po sistemu »volk sit, koza cela«, skratka ugoditi obema stranema.

Morala zgodbe? Ni mogoče enoznačno izbrati zgolj eno od treh branj. Daleč najbolj verjetni sta prvo in drugo. Kar v končni fazi pomeni, kot že rečeno, da uprava Salomona dejstev iz članka ni nujno ali sploh ne zanikala.

Takšno interpretacijo neizogibno podpira tudi današnje opravičilo uredništva revije Lady (11. 7. 12), ki sem ga zasledil šele po zgoraj zapisanem. Frazeologija povsem povzema piarovsko pisanje uprave in me je učvrstila v prepričanju, da je najverjetnejše prvo branje od naštetih – v uredništvu verjamejo, da je podatek o obiskih točen, vendar so se vseeno prisiljeni opravičiti, a le za vdor v zasebnost, oziroma če ne že zanj, zelo verjetno pod pritiskom uprave:

OPRAVIČILO

V uredništvu revije Lady se iskreno opravičujemo predsedniku  slovenske vlade Janezu Janši, če smo ga s člankom z naslovom »Pogosti obiski  sprožajo govorice« s podnaslovom »Janez  Janša opažen na psihiatriji«, ki je bil objavljen v reviji Lady 4. julija 2012, prizadeli in razžalili. Z objavo nikakor nismo želeli oblatiti  imena gospoda Janeza Janše ali njegove soproge, gospe Urške Bačovnik Janša.

  • Share/Bookmark

Tudi Franca še promovirajo, mar ne?

9.07.2012 ob 18:31

John F. Kennedy je imel Marilyn Monroe, da mu je zapela »Happy Birthday, Mr. President«. Župan Franc Kangler ne rabi Marilyn, ima radodarno deklo po imenu EPK, ki mu na rojstni dan vrti filme z njim v glavni vlogi.

Kar sta si občina s svojim načelnikom in EPK privoščila včeraj v mariborskem Koloseju, meji na majhen škandal. Kdo je zanj plačal, že vemo – to smo mi, osli. Toda kdo bo zanj odgovarjal?

Čeprav bomo v programskih knjižicah EPK zaman iskali projekt »Tudi oglje še kuhajo, mar ne?«, ga danes slavijo kot pravi razlog, zakaj je Kangler v mesecu maju skrivnostno izginil iz občinske stavbe. Pomislite – snemal je film! Še sam se pohvali, da ni bil na psihiatriji, bil je »z motorko v goši«, kar je zanj prava terapija za boljše živce. On, prva in zadnja zvezda dokumentarnega filma z istim naslovom, naj bi bil edini oglar in župan obenem v Sloveniji – kakšna blažena sreča za nas, ki nas zebe! Lepo piarovsko izhodišče za tiste, verjetno, ki so iztuhtali, kako izboljšati šefovo javno podobo. Vse seveda za naš davkoplačevalski denar!

In potem so stekli načrti, kako undercover promovirati župana. Kangler seveda ni in ne more biti najbolj reprezentativen oglar v Sloveniji, ki bi iz tega razloga smel postati prava zvezda »kakor da« dokumentarca. A se je zato moral malce bolj potruditi. Po vseh zbranih podatkih sodeč, razvidnih iz filma, je svojo kopo postavil kar na svojem domu v Zimici pri Dupleku, kjer seveda o oglarstvu že stoletja ne vedo nič, če sploh kdaj so, je pa hišna številka znana po obisku policije maja lani in še bolj po ptičji hišici. Ampak za samopromocijo ob načetem imidžu zaradi enajstih kazenskih ovadb tudi to ni posebna žrtev, pri kateri epekajevci rade volje sodelujejo. Nenazadnje je tudi snemanje cenejše, miza daljša in bolj bogato obložena, kopa sredi Slovenskih goric pa utegne postati atrakcija. Da to s tradicijo oglarstva nima zveze? Ne bodimo malenkostni!

Toda ne bega zgolj izbira glavnega filmskega lika. Zanesljivo je tudi dejstvo, da je producent filma Robert Kranvogel doma iz Spodnjega Dupleka, le neko strašno čudno naključje. Koprodukcija TV Slovenija tudi, tako kot okoliščina, da je direktor TV Slovenija Janez Lombergar hkrati tudi predsednik sveta zavoda EPK. Se zgodi. A kar povsem vzame sapo, je organizacija premiere filma na včerajšnjo nedeljo, ko je župan Kangler slavil svoj 47. rojstni dan. Kdo je plačal darilno premiero v Koloseju, zakaj so šla ven vabila z grbom mariborske občine, kdo so bili povabljenci? Kaj so nam želeli povedati epekajevci s tem prijaznim poklonom županu, razen tega seveda, da ga imajo neizmerno radi in mu voščijo »kol’ko kapljic, tol’ko let«? Kaj so nam hoteli sporočiti nosilci programskega sklopa Urbane brazde? Da se oglje bolje skuha na dan, ko župan slavi osebni jubilej?

Kar so vsi skupaj zakuhali, je v teh čudnih krajih na napačni strani Trojan (gledano raje z onega konca, je prijetneje) seveda že dolgo nevideno neprebavljivo malikovanje politika. Individualna idolatrija, ki smo je bili isti nedeljski dan deležni tudi na stadionu v Ljudskem vrtu: »Ko Ljubljana žaluje, Franca praznuje, vse najboljše!« Rojstni dan mariborskega župana se stadionsko slavi in ni ga lepšega darila, kot če zmagajo naši ali če mu za poklon zavrtimo dokaz, da je glavni dec! Saj niso zaman Viole najbolj pristen izraz mestne identitete, kot pravijo epekajevci. In končno so si znova podali roko eni in drugi, vijolični in epeka delavci. Našli so se v skupnem miselnem projektu: župana Franca je treba slaviti. Toda prvi so bolj dostojni, domnevam, slavijo ga za svoj denar. Morda razmislijo o novi filmski pustolovščini, ki bi pojasnila, kolikšna krivica se mu godi, ker so se proti mestu zarotile famozne mračne sile. Nekaj več Hollywooda, bi se splačalo domačijski oglarski žanr zamenjati za neogothic?

P.S. Lokalni novinarji (ali širše) imajo pred sabo spet dva izziva: uloviti kanglerjanske forme mentis, ki počasi obetajo putinizacijo, nič več zabavljaško benigne kanglerizme, in seveda raziskati, kako je možno, da moramo državljani malikovanje ne le trpeti in opazovati, temveč tudi plačati. Saj vem, spet zahtevam preveč.

  • Share/Bookmark