Arhiv za Julij, 2012

Mobilne novinarske straže in potiskanje problemov

9.07.2012 ob 16:10

Priča smo novemu pristnemu medijskemu fenomenu v Sloveniji, selitvenemu servisu skupnosti »pravovernih« novinarjev z jasno politično agendo. Doslej smo imeli pretežno fiksne »leve« in »desne« medije, če jim tako na hitro rečemo. Zdaj smo dobili še nov element, mobilne novinarske straže. Se pravi: imamo politično dovzetne medije do te mere, da ti ne samo omogočajo in tolerirajo njihov vznik in obstoj, pač pa je politično preparirana kar cela medijska mreža, tako da lahko novinarske združbe kot čebele odletijo iz enega na drug cvet in nadaljujejo s svojim začetim poslanstvom. Se pravi: ni problem le en cvet, problem je lep del travnika.

Potisnimo problem pri vratih ven

Kaj je torej ultimativna izkušnja glede selitve Urbanijeve skupnosti, ki je odšla iz MMC RTVS na PLANET SIOL (izdajatelj TSMedia, beri: Telekom) s poslanstvom »urediti« zelo referenčni spletni portal in nato še novo televizijo? Več jih je. Kot rečeno, je zame najpomembnejši, kako je vse to nesankcionirano sploh mogoče, da so slovenski mediji leta 2012 do obisti spolitizirani in omogočajo nadaljevanje iste prakse na različnih (vsaj) s strani države obvladovanih in reguliranih medijih. Namesto, da bi se soočilo z vprašanji novinarske pristranosti v lastnih vrstah, se je vodstvo RTVS raje odločilo za nojevsko držanje glave v pesku in »nebodigatrebe« odslovilo s kvazi razlogom prestrukturacije MMC. Vmes ni želelo niti enkrat opaziti, kaj se dogaja v njihovi hiši in zavzeti stališča. Ob tem, da je na mizi imelo npr. tudi moje argumentirane proteste o politični pristranosti MMC, a mi do dneva današnjega že eno leto, čeprav dolžno, sploh ni niti vljudnostno odgovorilo na nobeno od štiri pritožb (prakso njihovega vlaganja drugim zato toplo odsvetujem). S tem se Fillijeva ekipa obnaša bistveno manj dostojno in korektno kot Guzejeva, vsaj kar se moje privatne nemajhne izkušnje tiče. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je še vedno fikus, ne po svoji krivdi, institucija pritožb popolna farsa.

Ravnanje vodstva RTVS, novinarskega ceha in stroke indicira glavni simptom medijske krajine: bežimo raje proč od problemov, zatiskajmo si oči! Ne zamerimo se nikomur, diskreditacijski pogon desnih medijev ne bo prijeten, zato raje previdno z »njimi«! Kaj bi z razpravo o profesionalizmu in etiki, potisnimo problem pri vratih ven, naj še imajo drugi nekaj od tega! In zdaj imajo – na PLANET SIOL-u.

Likvidator do 60 ljudi na mesec

Da ne bom preveč prozaičen, takoj k empiriji. Stil angažiranega novinarstva je mogoče kar hitro prepoznati: treba je najti prave in le ene poudarke, ustrezne in le ene sogovorce, obraniti ortodoksne misli in dejanja, priskočiti na pomoč svojim političnim in ideološkim botrom, ko to potrebujejo. Dva le včerajšnja primera sta spodaj.

Odredba po preimenovanju slovenskih vojašnic, nesporno ideološko obarvana, je v primeru vojašnice Franca Rozmana Staneta povzročila članek, v katerem je novinar Aleksander Kolednik, član selitvene ekipe z MMC, takoj razumel kot ukaz, kako obraniti namero Janševe vlade – seveda s kompromitacijo partizanskega komandanta. Temu sledi jasna srhljiva izbira naslova, fotografij, intervjuvanega profesorja zgodovine (Ivo Žajdela), enega izmed ustanoviteljev tednika Demokracija, brez navajanja protidejstev, kontekstov in celovitih informacij. Tako kot v članku 8. julija:

Franc Rozman Stane – vodja II. grupe, ki je mesečno likvidirala do 60 ljudi

Enako velja za popoldansko vest, ki jo je SIOL ekskluzivno pokril s poročilom o maši za žrtvami komunističnega nasilja (kot so temu rekli) in nastopu domobranskega pevskega zbora v vasi Šentjošt ob 70. obletnici ustanovitve vaške straže:

Ideološki angažma tu sovpade z legitimacijo dejanj politične oblasti, kar podvoji novinarsko pristranost in neobjektivnost. Paradoks: celo anonimni komentatorji na SIOL-ovih straneh vidijo tisto, česar novinarski ceh in stroka nočeta. Če upoštevam končno izkušnjo preseljevanja ekipe z MMC, se bo na SIOL-u zgodba prejkoslej zdaj pač tragifarsično ponovila: nihče ne bo res protestiral, zagovarjal novinarske standarde ali prešteval škodljive posledice njihovega nižanja. Vsi bodo, se bojim, tiho. Bomo pa ignorance in prezira deležni tisti, ki na to opozarjamo.

P.S. In ker se zgodovina sama zelo točno ponavlja, za ljubitelje amor fati in večnega ponavljanja istega še nekaj pristne izkušnje, kako in kdo je zboroval na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1944. Slika in ton povesta vse. Vsaka podobnost je zgolj nenaključna:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Morilci s peterokrako in krivda po povezavi

8.07.2012 ob 20:06

Janševa psihopolitika paranoje pred rdečo zvezdo je uspešnica, o tem ni dvoma. Zvečina tudi zaradi neumnega vsesplošnega razpravljanja o tem, kaj da je simbolika rdeče zvezde in kaj ne. Kot da bi predsednika vlade v izvajanju te ideološke operacije razdvajanja ljudstva kaj dosti zanimala eksegeza simbolov. Da je skupaj z njo sam marširal po poteh Avnoja, težko zanika, toda tudi ta prazen očitek vrste »tudi ti« z nasprotne strani spregleda bistveno.

Disputacije okoli državne proslave 22. junija, zgoščene okoli simbolnega »objekta« rdeče barve, zato ekstenzivno dosegajo cilje tistih, ki so jih sprožili. Ugovor ne bi smel biti usmerjen v obrambo simbolov kot takih, temveč v obrambo akterjev NOB in proti ponarejanju zgodovine. Kajti tudi če bi zvezda že res bila enoznačno popoln in neizpodbiten indic totalitarizma, kot nas želijo prepričati, in bi se res vsi celo strinjali, želi Janša s svojo operacijo demonizacije z rdečo zvezdo izničiti vse kaj drugega – in prav to se s sprevrnjenim diskurzom, ki stopa v ospredje, spregleda.

Komunisti so zlorabili NOB

Bodimo za trenutek do oblasti benevolentni in recimo, da celo drži tale trditev:

»Komunistična partija je uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti.«

Že leta 2007, ko je nastala, sem javno spraševal, kdo jo je izrekel. Tisti, ki danes okoli sebe posluša angele in nič več rdeče zvezde: Borut Pahor jo je ponosno navrgel na nič manj kot kongresu socialnih demokratov (!), in to kot njihov staronovi predsednik. Oporekanj ni bilo – že takrat sta se Borut in Janez družno zavzemala za isto sprostitev Slovenije. Pred dobrega pol leta je misel ponovila gospa, ki danes (dobesedno) organizira spominske slovesnosti v čast domobrancem, Ljudmila Novak:

Ali veste, zakaj so domobranci sploh nastali? Da bi zavarovali nedolžno prebivalstvo pred zločini komunistov, ki so izkoristili NOB za revolucijo in prevzem oblasti.

Tudi v tej luči porojene simpatije desnice in še zlasti Nove Slovenije do Pahorja (pred meseci so celo navrgli, da bi ga podprli kot predsednika republike) so lažje pojmljive, če se celo besede in misli ujemajo: Borut Novak in Ljudmila Pahor sta mogoče ista oseba. Zdaj je verjetno bolj umljiv Pahorjev molk ob trenutnih razpravah, pa tudi na kakšni domobranski slovesnosti ga utegnemo srečati.

Toda če vse to drži, če drži ta perfidna teza o zlorabah & izkoriščanju – vredna posebne analize –, kaj nam vse to pove o ponarejanju zgodovine? Če so bili partizani res le zlorabljeni, potem so vredni pomilovanja. Potem so borci NOB s peterokrako vred vredni spoštovanja, vendarle! Pa seveda ne gre za to: ne Janša ne Novakova in ne Pahor tega ne morejo misliti resno. Ker ne morejo konsistentno pokazati, kdo je potem vodil boj proti okupatorju in komu gredo zasluge. Gesta z zanikanjem simbolov zato ne služi le protikomunistični reinterpretaciji druge svetovne vojne, ampak izničitvi akterjev NOB sploh in zgodovine Slovenije vse do njih samih, ti. osamosvojiteljev. Ne, obstaja »naša« in »vaša« zgodovina, ali še drugeče, zgodovina pred nami in po nas, ve pa se, čigava je prava.

Množični morilci s peterokrako

Demonizacijo nosilcev rdeče zvezde, ki ni le ideološka operacija spreminjanja zgodovine, temveč tudi trenutnih ideoloških in političnih razmerij v družbi, je dosegla enega svojih vrhuncev v Janševi naslednji ugotovitvi: »Tudi množični morilci so nosili rdečo zvezdo.«

Demagoški postopek argumentacijsko gradi na prevari »krivde po povezavi«. To srhljivo asociacijo, na katero nisem našel nobenega političnega odziva (!), je znova treba razumeti šele na podlagi vpotegnitve zgodovinskih subjektov, torej nekako premalo implicitne prve premise, kar je opisana značilnost v simboliko usmerjenih razprav. Sklepanje je:

(1) Rdeča zvezda je simbol pristašev NOB (partizanov, praporščakov na proslavi, komunistov, itd.)

(2) Rdeča zvezda je tudi simbol, ki so ga nosili množični morilci.

(3) Torej so pristaši NOB (partizani, itd.) podobni množičnim morilcem / so množični morilci.

Logika pripisa demoničnih značilnosti je jasno razvidna, zmotnost tudi. Če npr. rečem »Janša je dober obramboslovec. Toda je tudi obtožen v korupcijski aferi. Torej so obramboslovci obtoženi v korupcijskih aferah«, sem jasno obtežil obramboslovce vobče z neko pripisano neprijetno asociacijsko lastnostjo.

Sicer pa sem vzpon antikomunizma kot temeljne matrice slovenske politične paranoje, njen ekskluzivizem in lov na čarovnice že do potankosti opisal v svoji knjigi o njej iz leta 2010. Le da takrat nisem slutil njeno intenzivnost in nove kontekste.

  • Share/Bookmark