Arhiv za Avgust, 2012

Je časnik Delo žrtev nizke politične kulture ali propagande?

31.08.2012 ob 11:35

Nobenega dvoma ni, Gorenakov tvit »To je pa dobra novica, bomo imeli več objektivnega poročanja« na zapis za SDS referenčnem Siolovem portalu je groba in brutalna opazka na račun Delovih novinarjev. Je pa tudi zlovešča. Takšni so bili že zapisi na račun Dela, ki jih je ustvaril v.d. direktor direktorata za medije Miro Petek, ko je tvitnil: »Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!« in »Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.« In takih je bilo malo morje zapisov na račun Dela s strani stranke SDS, kar sem, med drugim, komentiral v tekstu o komunizmu medijev.

Društvo novinarjev Slovenije se je pohvalno odzvalo na tvitanje ministra, na drugo ne (na kar sem že opozarjal):

Eden ključnih članov slovenske vlade Vinko Gorenak se očitno na Twitterju kdaj spozabi, da ni državljan Vinko, ampak minister Gorenak. Sinočnja izjava o tem, da bi bilo odpuščanje v medijski hiši Delo dobro, je namreč pod nivojem osnov politične kulture.

Ker sta Gorenak in Petek politika stranke SDS, drugi se celo specialno ukvarja z mediji in kroji njihovo usodo, se mi očitek o pomanjkanju osnov politične kulture zdi deplasiran. V temle članku se prav na primeru tvitanja politikov in novinarske obravnave istega že poskušal argumentirati, zakaj. A tako kot me DNS, milo rečeno, ignorira v pozivih (ja, vprašanje kulture), me tudi v mojih stališčih. Zato ponavljam in širim argumentacijo.

Argument iz konteksta medijskega zavojevanja

Ko politika komentira posamičen medij, še zdaleč ne gre nujno le za nivoje kulture. Ko jih komentira SDS, gre za stranko, ki je medije brutalno zavojevala in jih še. Bomo zavojevalca, ki si podreja medije na vse mogoče načine, educirali o nizki politični kulturi? S tem je nekaj narobe. Bomo Janezu Janši, ko si je s Slivnikom in Jančičem podredil časnik Delo, na koncu očitali:

G. Janša, res ni lepo od vas, kje vam je kultura?

Mu bomo očitali kaj podobnega danes, če bo komentiral Delo ali kakšen drug medij, kar sicer rad počne? Bomo za spodnjo izjavo in likovno opremo na strani SDS (»DELO osvobaja«) dejali, da je nekulturna? Poglejmo.

Prepričan sem, da bi zgrešili nivo problema. Takšna ocena bi pomenila močno podcenjevanje intence avtorjev, tudi njihovih preteklih dejanj. V perspektivi preteklega (ali prihodnjega) političnega zavojevalca lahko predstavlja fatalno napako v presoji, saj zvaja problematiko na nivo »bontona« – da je politik na nizki stopnji politične kulture, lahko pomeni le, da ravna nebontonsko, da se ni zadržal v besedah, kjer bi se moral. Toda če se ni zadržal v besedah, z našo kritiko nismo izkoreninili poglavitnega problema, niti nanj pokazali!

Argument iz konteksta političnega propagandizma

O propagandistični intenci sem že nekajkrat pisal, zato se bom ponovil. Teza o manku politične kulture namreč spregleda propagandistični naboj tovrstnih izjav in miselnih horizontov, oziroma po nepotrebnem izloči takšno branje, ki pa je največkrat bistveno. Eno je namreč kontekst in zgodovina nekoga, ki ga karamo glede bontona. Nekaj drugega je psihopolitična konotacija, ki naredi razpravo o bontonu za neresno. Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, ovekovečenega tudi na zgornji sliki s strani SDS, nato pa mu namenimo očitek:

G. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Skratka, »neznosna lahkost«, kot se glasi naslov, morda ni prav nobeno nekulturno komuniciranje, temveč velikokrat (ne vedno) bolj ali manj premišljena gesta propagandizma oziroma psihopolitike te ali druge stranke – o tej sem že toliko napisal na tej strani, da bi bil že mazohizem ponavljati se. Takšen redukcionizem fenomena nas vodi proč od tega, da bi zaznali probleme v vseh njihovih realnih dimenzijah – in prav zato ne preseneča, da se diskurza o politični kulturi in psihopolitiki tako zelo izključujeta, da o drugi artikulatorji prvega pač ne smejo niti razmišljati, da se jim ne sesede začetna hipoteza. Kajti razprava o kulturi tisto drugo o psihopolitiki skoraj nujno zgreši – zato je tudi vprašanje Marka Kovačiča v dodatnem intervjuju na isti strani s tremi poznavalci družbenih omrežij po nepotrebnem omejujoče in dobesedno izključujoče to možnost (Večerovo vprašanje se je glasilo: Ali politiki s komuniciranjem na družbenih omrežjih prispevajo k dvigu politične kulture?)

Teza o politični kulturi kot propaganda

Rezultat? Tudi ta, lahko politiki take razprave o politični kulturi izkoriščajo sebi v prid. Kot npr. dr. Milan Zver:

Predsedniški kandidat Zver se je strinjal s sogovorniki, da zaradi ustanovitve tako imenovanega superministrstva ni v Sloveniji nič manj kulture. Kar zadeva umetniško ustvarjalnost, je po njegovem mnenju kulture zelo veliko, še posebej v Evropski prestolnici kulture (EPK). “Morda je kulture manj drugje, recimo v vsakodnevnem obnašanju ali politiki,” je dejal.

Kljub temu ostaja optimističen in meni, da se politična kultura dviguje. “Generalno gledano, ne more ali ne bi smela biti slabša. A pod pogojem, da bi mediji in šolski sistemi opravili svojo vlogo,” je poudaril.

Dovolj je seveda, da v tem horizontu razprave ves čas kažeš s prstom na druge, domnevne nekulturneže. Kajti ker nihče nikoli in zares ni pokazal, kaj točno je nekulturnega na tvojem početju (ker se pač vsi zadovoljijo z abstraktnim disputom o nizki kulturi), se celo v samo razpravo o politični kulturi naseli propagandizem, kjer bo zmagal tisti, ki bo dlje časa in bolj intenzivno s prstom kazal na druge.

  • Share/Bookmark

Novinarska zaščita francosko omikanega prvokategornika

29.08.2012 ob 09:12

Zgodba o Rodetovem otroku ni le še ena zgodba, narejena na podlagi nedoločnih govoric. Scenarij nam želijo prodati kardinal in zagovorniki Cerkve, ki so včeraj briljirali v svojih poskusih, kako zmanjšati pomen Delovega razkritja. Ne, to je zgodba s konkretnimi igralci, ki postavljajo konkretne predloge o testu očetovstva in podajajo konkretne trditve – hitro dokazljive ali ovrgljive. Glavne piarovske strategije, posvojene s strani Cerkvi ali desni politiki naklonjenih medijev, cerkvenih prorodetovskih medijev (drugih ni) ter dežurnih kritikov Dela in Dejana Karbe na desnici in tako dalje, so bile na trenutke že groteskne: zgodba je rumena in senzacionalistična, z njo Delo rešuje finančno stisko, zato ni vredna novinarske obravnave (argument iz rumenila ali finančne stiske časopisa); »Pa kaj«, to je že tako daleč nazaj (argument iz majhnega pomena odkritja zaradi časovne oddaljenosti); Vatikan vse vidi in vse ve, gotovo bi preveril pri imenovanju kardinala, če je bilo kaj narobe (argument iz super avtoritete Vatikana); kardinalova intima nas ne rabi zanimati (argument iz pravice do zasebnosti); saj je vendar bolj podoben mojemu prijatelju kot Rodetu (argument iz premajhne podobnosti na priloženih fotografijah); gotovo ni res, saj je razkritje nekakšna načrtovana revanša za odkritje domnevnih Uranovih otrok (argument iz maščevanja podpornikov Urana) oziroma za njim stojijo peklenski načrtovalci (argument iz teorije zarote).

K slednjemu se je zatekla tudi novinarka Vanessa Čokl, za katero sem včeraj žal točno napovedal, na kakšen način bo prorodetovsko intonirala zgodbo. Danes v Večeru objavlja velik članek in komentar. V slednjem ne samo, da širi teorije zarote in omenja »režiserje«  uničujočih zgodb tega RKC poletja (sic!), temveč malodane napoveduje nove zgodbe o Štajercu v Ljubljani, nadškofu Stresu:

Če nekje nekdo režira slovensko RKCpoletje, in vse bolj kaže, da ga, je slab režiser, strašno predvidljiv. Po nevihti, še neposušeni, nad upokojenim “ljudskim” nadškofom Uranom – tistim, ki rad in lepo poje, prvak v odločanju o cerkvenih zadevah pa ni nikdar bil -, češ da naj bi imel otroke in ga Sveti sedež, kjer ima edini slovenski kardinal še vedno visoke položaje, tudi v kongregaciji za škofe, in vpliv, kaznuje, ker naj bi bil prelomil celibat, a je kljub temu splezal v cerkveni vrh, črne oblake skliče nad neuranovskega Rodeta, francosko šolanega, francosko omikanega cerkvenopolitičnega prvokategornika, Uranovega predhodnika v Ljubljani. Saj se ve, kajne, da Uran in Rode nista na isti valovni dolžini. Saj se ve, kajne, da je Rode imel prste vmes, ko so ga kaznovali, naj zanika, kolikor hoče. Zakaj pa ne bi kakšne še o Rodetovih otrocih. Da ne bodo samo Uranovi. Mašinerija teče, da bolj ne bi mogla, krvi, sperme, solz žejna slovenska scena je na preži. Kdo bo naslednji? Dva upokojena ljubljanska ordinarija sta dobila vsak svojo porcijo “urana v kislih kumarah”, se pripravlja tretja – za Štajerca v Ljubljani nadškofa Stresa?

Bizarno, če pomislim, da je Čoklova v Večeru prva in edina v Sloveniji pisala ekskluzivno in kot edina (!) o Uranovih dveh odraslih otrocih (tu) in se nato celo hvalila, da njo in Večer, enako ekskluzivno, povzema časopisje v Italiji in Avstriji (tu)– se pravi, da je kar ona sama skupaj z vatikanskimi odločevalci o izgonu Urana (so)režiserka zarote, nad katero se zgraža.

Obramba francosko šolanega in omikanega cerkvenopolitičnega prvokategornika

Prispevek na skoraj celotni strani Večera je sestavljen iz glavnega teksta in predvidljive izbire komentatorjev v ločenih okvirjih (od tega sta oba izbrana teologa seveda zgrožena vzela v bran Rodeta, medtem ko so Marka Milosavljeviča spraševali po nizki »kulturi« komuniciranja novinarjev na tviterju). Če avtorici v primeru Urana ni bilo težko širiti nikjer dokazanih govoric, na katerimi se v primeru francosko šolanega prvokategornika zdaj strašno zgraža (četudi sploh ne gre več za govorice!), lahko njenemu tekstu očitamo ne zgolj prorodetovsko in procerkveno intonacijo, do česar ima osebno sicer pravico, ampak predvsem neobjektivnost, s katero posiljuje bralce in do katere pravice nima.

Eden osnovnih postulatov novinarstva, objektivnost, postane vprašljiv, ko pregledamo sestavo članka – v njem preprosto ni ne duha ne sluha o predstavitvi druge strani. Naj se sliši še druga plat medalje, audiatur et altera pars – o tem, kakšno je stališče domnevne matere Rodetovega sina ali samega sina Petra, ki je včeraj celo sklical tiskovno konferenco (!), bralec ali naročnik Večera ne bo mogel prebrati skoraj nič. Razen povzemanja izvornega članka v Delu, ki ga je že zaradi uvedbe konteksta vseh Rodetovih demantijev morala navesti. Toda procentualno je članek praktično v celoti posvečen zgolj objavi kardinalovih zanikanj (rekel bi, da v najmanj treh četrtinah, preostanek povzema zapis Dela), vključno s zaščitniško intonacijo v naslovu in podnaslovu:

Kardinal Rode pripravljen na analizo DNK, rezultat mu je znan

Tako se nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit odziva na včerajšnje pisanje Dela, češ da ima zdaj 42-letnega sina, ta pa da želi dokazati očetovstvo. Da bi imel otroke, je odločno zavrnil pred dobrimi desetimi dnevi v intervjuju za Večer. Za obrambo svojega dobrega imena in časti je pooblastil odvetniško pisarno Zidar-Klemenčič

Še več, pisanje Dela je pospremljeno z veliko mero sumničavosti, poudarjen je že zgoden Rodetov demanti zgodbe v intervjuju z njo v Večeru poprej.  Kot da ta zadošča že po sebi, kot novinarja resnica ne rabi zanimati. Elementi, ki povsem izostanejo v članku, zadevajo trditve in dejanja domnevnega Rodetovega sina – novinarka povsem cenzurira včerajšnje dogajanje, kjer ne nastopa le Rode, večina dnevnih časopisov in drugih medijev je dala priložnost tudi domnevnemu sinu Petru in celo opravila intervju z njim, o čemer so čez dan poročali elektronski mediji in televizije. Ne, v Večeru o Petrovih stališčih ni niti besede: ne o tem, zakaj se je odločil za iskanje, kdaj, kako in kolikokrat je že kontaktiral kardinala, kaj mu je o očetovstvu povedala mama, še najmanj o tem, da si jo je vzel na silo ali da mu je mama (očitno s prostovoljnim izgnanstvom?) omogočila, da uresniči svoje cerkvene sanje, niti o tem, kaj mu je o njegovi mami povedal kardinal. Namreč označil jo je za lažnivko – pač francoska omika! Danes Delo objavlja še dodaten intervju s Petrom…Večer pa se še dalje trudi slabo skrivati svojo pristranskost.

  • Share/Bookmark

Rodetov češnjev izbor

28.08.2012 ob 12:56

Slovenski cerkveni Dekameron se kar noče nehati in današnje razkritje o domnevnem Rodetovem očetstvu in nato kardinalov odziv sta verjetno le še en žgečkljiv dan v »desetdnevnici« tako ali drugače moralno pregrešnih izmišljenih ali neizmišljenih epizod. Suspenz že spominja na mehiške žajfnice – prvi klerik je izgnan iz države, ker naj bi domnevno imel otroka, čeprav milostno ponuja test očetovstva in poziva svoje otroke, da se mu prikažejo. Pa dokazov ni, niti kandidatov za otroke. Drugega imamo na sumu, da je zakuhal zaroto proti prvemu, a se izkaže, da naj bi v resnici imel otroka in »prijateljice« on, vendar testa očetovstva zaenkrat ne upa ponuditi; čeprav so se otroci, na las fizično podobni, ne samo javili, temveč menda angažirali odvetnike, da bi se dokopali do resnice.

Seveda je zanimiv predvsem Rodetov demanti, na strani SŠK zelo promptno objavljena izjava. Pričakovano vehementna, vendar ilustrativna za majhen zdrs, ki se je kardinalu pripetil. Primerjajmo trditve (ob predpostavki, da so pristne) iz članka Dejana Karbe v Deluin poglejmo najprej, kaj prizna mati otroka, katerega oče naj bi bila kardinal, gospa po imenu Tanja Breda:

»Da. Bila sva intimna. Ko sem bila stara osemnajst let. Prišel je k nam, ko se je že kot doktor na ljubljanski teološki fakulteti peljal v Maribor.«

»Ne, ne, Rode ni Petrov oče.«

»V oči in nos sta si res podobna, vendar …«  (o podobnosti sina in domnevnega očeta)

»Zapustil me je, ker sem neizobražena.«

Iz zdaj še ključni izjavi kardinala Rodeta iz demantija, ki me bosta v tem kontekstu zanimali:

»Mati imenovanega gospoda je navedbo o očetovstvu odločno zanikala.«

»Ostro pa zanikam vse trditve o prelomitvi duhovniškega celibata in o domnevnem očetovstvu.«

Ko »prelomitev duhovniškega celibata« prevedemo v »spolno razmerje«, in o takšnem »prevodu« ne more biti najmanjšega dvoma, potem zelo hitro vidimo, da kardinal stori dvoje: po eni strani se sklicuje na besedo osebe, katere »prijateljstvo ne taji«, po drugi strani njenim izjavam oporeka.

Takšno selektivno sprejemanje dokazil in evidence v teoriji argumentacije šteje za »pobiranje češenj« – v skladu z analogijo, po kateri poberemo le zdrave češnje na drevesu in se pretvarjamo, da so vse preostale na njem tudi takšne. Rodetov postopek je zvrst selektivnega evidentiranja: od svoje prijateljice vzame tisto, kar mu koristi (priznanje, češ otrok ni njegov), ne vzame pa tistega, kar mu ne (priznanje intimnega razmerja).

Seveda je v perspektivi npr. sodne prakse lahko to nekaj čisto običajnega, domnevam. Vendar le takrat, ko spodbijamo trditve nasprotne strani in jih primerjamo ene z drugimi, da bi nekoga prikazali kot neverodostojnega. V danem primeru pa kardinal nima tega motiva, stori oboje: svojo prijateljico hkrati jemlje v obrambo samega sebe in jo v isti sapi zanika. Zanj je obenem verodostojna in neverodostojna. Eno izjavo obrne sebi v prid, drugo preskoči – čeprav sta obe celo vzročnorelacijsko povezani.

Današnje Delovo razkritje kardinalove domnevne prelomitve duhovniškega celibata in posvečenja bo zanimivo tudi z vidika merjenja medijskih interesov in vplivnih območij slovenskih časnikov. Ne le, da je Rode že uspel zanikati partikularne navedbe Dela v intervjuju za mariborski Večer, kot sem že nekajkrat dokumentiral, v njem največkrat zavzamejo izrazito procerkveno in prorodetovsko linijo. Antirodetovsko poročanje Dela proti prorodetovskemu Večeru utegne proizvesti zanimive učinke.

  • Share/Bookmark

Tviter in kakor-da novicevrednost

26.08.2012 ob 15:39

Všeč mi je, ko minister dr. Žiga Turk aplaudira resnicoljubnosti v novinarstvu. Tudi sam navijam za konservativni pogled – v časih, polnih erozije resnice. Glede nje bom vedno staromoden. A to je le nek vidik. Na njegov sploščeni horizont pogleda na novinarstvo skozi očala resnicoljubnosti sem že nekajkrat opozoril. Danes minister nekaj podobnega stori še sam, ko educira novinarsko občestvo o taistem v primeru svojega tvita o znižanju RTV prispevka. Zapiše:

Novinarjem in kolumnistom, ki so poročali o znižanju RTV naročnine, se je zdelo izjemno pomembno poudariti, da je (1.) minister to napisal na twitter in da je (2.) to napisal med sejo vlade.

Ker je twitter med nami že šest let, tudi za slovenski žurnalizem ni več novost in samo dejstvo, da je nekaj napisano na twitter, preprosto ni newsworthy.

Medije in novinarsko (ne)dovzetnost za argumente poznam dovolj dobro, da lahko s precejšnjo mero verjetnosti napovem, da zadnje misli verjetno nihče ne komentiral – ker ne bo niti opazil, da je z njo nekaj narobe. Imamo tri možnosti razlage, kaj nam želi superminister povedati. Zadostoval bo poskus določitve, katere od teh treh možnosti novinarskega poročila bi on sam sprejel kot dovolj dobre in katere ne:

(1)   Minister je kar na tviterju objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

(2)   Minister je na tviterju objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

(3)   Minister je objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

Teza »Da je nekaj napisano na twitter, ni newsworthy«, ni novicevredno, nam očitno izloči prvo in drugo možnost. Minister nam želi preprosto povedati: ni pomembno, po kakšnem mediju kaj sporočam; »poudarek«, da je to objavljeno na tviterju, je napačen.

Ampak s tem smo že zašli v past, kamor nas je speljal. Seveda ne gre za to, da nekaj, kar je zapisano na tviter, je ali ni newsworthy. To je red herring. Gre za to, ali je nekaj, kar je bilo sporočeno po tviterju, ustrezno sporočati preko takšnega medija, in še to v situaciji, ko nimamo (če sem prav preveril) prav nobenega drugega medijskega kanala, ki bi nam isto vsebino bolj izčrpno pojasnil. To je prvi vidik – ni drugih pojasnil ministrstva. Drugi je s tem povezana teža novice. Minister se bo moral strinjati vsaj s tem, da tako radikalna novica o desetprocentnem rezu v naročnine in posledičnem siromašenju javnega servisa zasluži kakšno pojasnilo in da slednjega ni mogoče spraviti v 140 znakov – ali pa bi si jih vsaj zaslužilo več. Znakov namreč.

Glavni in edini medijsko-socialni kanal

Turkovo ravnanje razpira žgoče piarovsko in tudi splošnomedijsko vprašanje, kdaj in v primeru kakšnega tipa političnih obvestil je lahko tviter kot socialno omrežje glavni ali celo edini medij, s katerim neko obvestilo skomuniciramo javnosti. Nenazadnje je tviter kot mikroblog predvsem namenjen komentiranju ali vsaj sekundarnemu obveščanju (npr. ministrstvo na njem opozori na nek dogodek ali zapis drugje). Ne spletni strani njegovega superministrstva ni nobenega posebnega obvestila v smislu »Naš minister tudi tvita. Kakšno malenost lahko izveste tudi tam. In samo tam.« Pa bi lahko bila, ker na tej strani podrobnejšega obvestila o nižanju RTV naročnine ni.

Pričakovano je zato že itak odiozno obarvana vest z vsem potencialom, da jo razumemo kot še en aroganten poseg oblasti v medije, z odvzemom pojasnila videti še bolj cinična. Kot če bi kakšen šef (ali politik) kar po SMS-u sporočal podrejenim, da jim reže plače za prav takšen odstotek, potem pa bi na zgrožene poizvedbe prizadetih hitel dajati pojasnilo: Veste kaj, SMS je čisto newsworthy medij!

Iz radovednosti sem poskušal preveriti, kaj točno tvitajo politiki širom sveta. In nisem naletel na nič primerljivega. Tviter še vedno velja za pomožni, ne glavni in edini medijski kanal. Zato se mi še bolj zdi, da se naš minister zgolj lažno sklicuje na svojo medijsko progresivnost. Pač pa sem odkril zanimivo stran, ki beleži zbrisane tvite politikov – Politwoops. Takšne torej, ki so jih politiki, po premisleku, sami cenzurirali. Brez skrbi, pri nas se kaj takega ne more zgoditi.

  • Share/Bookmark

Večerova zlata ribica

25.08.2012 ob 21:17

Novinar Večera Aleš Kocjan, sicer predsednik aktiva Večerovih novinarjev, danes riše zanimiv historiat lastniškega poigravanja z Večerom, pri katerem v glavnem s prstom kaže na NKBM. Lep članek, vendar z eno pomanjkljivostjo.

V njem kot poglavitna komentatorja nastopata Milan Predan in Branko Maksimovič. In potem sledi šok. Novinar doživi amnezijo, obdobje Predanovega vodenja Večera (ni jasno, katero) opisuje kot fazo veliko prosperitete, pravzaprav Predan postane glavni kritik tedanjega ravnanja DNS, o političnem vodenju Večera po letu 2004 ne slišimo nič, pravzaprav prevzame v članku omenjeni funkcijo moralne avtoritete, ki educira novinarje: »Žalostno je, da se takrat niti večini novinarskih kolegov z Društvom novinarjev na čelu ni zdelo vredno protestirati zoper početje NKBM, še več, zdelo se jim ‘normalno’, da novi lastnik pač postavi na položaje svoje ljudi. S tem so tudi bodočim medijskim lastnikom dali znak, da je politično lomastenje po medijih pač nekaj ‘normalnega’«.

O tem, kaj se je dogajalo z Večerom in njegovimi novinarji v letih 2004-2008, niti besede. Naj spomnim, tako kot v drugih medijih, je pel bič božji in direktor Večera leta 2006 postane isti Predan, njegova žena notranjepolitična urednica, odgovorni urednik Tomaž Ranc. Slednji še danes zaseda to mesto. Uganimo, kaj imajo opraviti z Janšo. V Dnevniku so 20. julija 2007 zapisali:

Petkov komisar Ranc

Pri vrlih političnih vzornikih so se menda zgledovali predsedniki uprav treh časopisnih hiš, Danilo Slivnik (Delo), Milan Predan (Večer) in Suzana Zornada Vrabec (Primorske novice), ko so ob koncu lanskega leta začeli pogovore o veliki medijski koaliciji. Po še dokaj skrivnostnem načrtu naj bi začeli združevanje distribucije, potem marketinga, trženja in promocije, nakar bi se lotili še poenotenja uredništev, poskusno notranjepolitične redakcije, zatem pa še vseh drugih. Morebitna združitev Dela, Večera, Primorskih novic in morda še kakšnega manjšega lokalnega medija bo potem prikazana kot neizogibna poteza pri zmanjševanju stroškov in ne dovolj poslušnih kadrov.

Najtežje bo idejo verjetno uresničiti pri Večeru, kjer se počasi že razkriva, kdo v resnici izza odra vodi največjo štajersko medijsko hišo. Mariborčanom je bilo hitro jasno, da imata predsednik uprave Milan Predan in njegova žena Darka Zvonar, urednica Večerove notranjepolitične redakcije, samo navidezno moč in da sta se spet znašla le v vlogi marionet. Bistveno vplivnejši in mogočnejši gospodar na Večeru je odgovorni urednik Tomaž Ranc, ki se ga je med večerovci že prijel pravoverni vzdevek. Komisar.

In komisar Ranc vsak dan preži na okopih, da se v “njegovem” časopisu po naključju ne bi pojavil kakšen članek in fotografija, ki bi lahko vrgla najmanjšo senčico na svetlo podobo njegovih vzornikov. Prispevkov, ki jih veliki cenzor ni dovolil objaviti ali pa jih je tako popravil, da jih še avtorji komajda prepoznajo, je čedalje več in neustrašni novinarji Večera jih spravljajo v dvodelni omari, ki ima na pročelju z velikimi črnimi črkami izpisano BUNKER. In čeprav bunker od vrha do tal meri več kot dva metra, je po še ne desetmesečni Rancevi vladavini že skoraj povsem poln.

Seveda tudi Ranc ni tisti, ki ima glavno besedo pri Večeru, ampak naj bi v ozadju odločilne poteze vlekel nekdanji Večerov novinar, sedaj poslanec vladajoče stranke Miro Petek. Mimogrede, z ženo Nežko rada prideta na Koroški večer, ki ga vsako leto drugo soboto v marcu v ljubljanskem hotelu Slon organizirajo koroški rojaki, ki so se preselili v prestolnico. Letos se bodo zbrali 10. marca. Ne gre spregledati, da sta tudi Ranc in Petek koroška rojaka in da sta enega od vrhuncev svojih karier doživela predzadnji dan letošnjega januarja, ko je Večer za bob leta razglasil njunega velikega vzornika, predsednika vlade Janeza Janšo.

Da je Janša postal bob leta, je precedens brez primere, saj je pri podeljevanje te nagrade vedno veljalo pravilo, da jo lahko dobi le posameznik za izjavo, ki je bila objavljena v Večeru. Janša pa je postal bob za stavek, ki ga je prebral v svojem govoru na državni proslavi ob 15. obletnici naše osamosvojitve.

Zanimivo, da sta bila Milan in Darka Predan glavna šefa na Večeru, ki se v tej zgodbi pojavi kot izdajatelj, tudi pred leti, ko so pri reviji 7D, sedaj preimenovani v 7 dni, izbirali svoje osebnosti leta in najbolj laskavi naslov naj bi dobil takratni predsednik države Milan Kučan. Vsaj tako so vse do zadnjega mislili tudi tisti, ki so preštevali glasovnice, pa so na koncu za naj osebnost razglasili televizijskega športnega novinarja Igorja E. Berganta. Menda je Kučan prejel že preveč tovrstnih nagrad.

Bunkerji, pa ne vojaški

Milana Predana na Večeru si bomo zapomnili tudi po tem, da je njegovo direktorovanje kot po čudežu sovpadlu z vznikom ti. bunkerjev. Kolikor vem, je Predan na Večer prišel iz MZZ in tja tudi odšel (menda tam nikoli ni razdrl pogodbe), ob odhodu je prejel 130.000 evrov odpravnine – prava malenkost, če že (v članku) govorimo o finančnem stanju časopisne hiše. No, zdaj se že ponavljam:

Slika pove več kot besede. Leta 2007 je, tam nekje v času tik pred peticijo, novinarska (ne)voljnost izgledala takole:

Takrat so se podpisani uredniki, nekateri še danes na komandnih položajih, očitno dobesedno spotikali mimo bunkerjev cenzuriranih tekstov (ja, obstajali so tudi pogumni novinarji med njimi), slepi in slabovidni. Ne le, da niso nič vedeli, niso smeli niti nič videti. Hud zaznavni hendikep, ko niso prizadete le spominske celice. Vsakič, ko so šli mimo bunkerjev v mariborskem in ljubljanskem uredništvu, so raje strumno pogledali proč in se čudili ideji, od kod ideja o cenzuri pri njim podrejenih:

Eksplicitno zanikanje cenzure in bunkerjev

Sicer pa je Predanova žena, tedaj notranjepolitična urednica in Jurčičeva nagrajenka, na strani Združenja novinarjev in publicistov napisala ganljiv članek o »resnici bunkerja«. Teza je zelo enostavna: se pač zgodi, da so v letih 2006 in dalje, po prihodu obeh zakoncev Predan, stari oziroma obstoječi novinarji začeli na veliko grešiti, zato so bili posegi v tekste nujni in neizogibni. Pač pridejo takšni časi, ko se novinarjem preprosto iz neznanega razloga zmeša in imajo uredniki zelo veliko dela z njihovimi čudnimi teksti. Pravzaprav je sklicevanje na nekakšne bunkerje znak njihove lenobe. Se splača prebrati v celoti:

Resnica o bunkerju: Ko najbolj normalne uredniške poteze postanejo cenzura

Darka Zvonar Predan

Svoboda in avtonomija medijev – o čem sploh govorimo? Saj vendar vsakdo, ki je vsaj malo skusil novinarski poklic, ve, da absolutne novinarske svobode in neodvisnosti ni in je nikoli ne bo. Niti, če si sam lastnik medija. Celo v tem primeru se vedno nekje najde kdo, ki lahko vpliva na tvoje vsakodnevne profesionalne in poslovne odločitve: pomembni oglaševalec, kupec oziroma bralec, znanec podjetnik, bančnik, uradnik, politik, ki se mu ni dobro zameriti. Zato vsako teoretiziranje o obeh pojmih, medijski svobodi in avtonomiji, v praksi trči ob spoznanje, da govorimo o kvadraturi kroga: vsak medij ima nad sabo »boga«, ki bo vedno našel vzvode, da formalno ali neformalno uveljavi svoje interese tudi proti volji tistih, ki medij ustvarjajo; ključna sila, ki mu to lahko prepreči, pa niso definicije medijske svobode, ustavne določbe o svobodi tiska in vsi tisti členi v medijski zakonodaji ter v statutih medijskih podjetij, ki naj bi ščitili avtonomijo uredništev, temveč kritična masa poguma, pokončnosti in poštenosti v novinarskih kolektivih, te pa ni mogoče ustvariti iz nič in čez noč. Če kritične mase ni, si lahko lastniki medijev, formalni in oni v ozadju, privoščijo skorajda vse in je od njihove »prosvetljenosti«, ne pa od ustave, zakonov in statutov, odvisno, koliko se bodo v svojem početju omejili oziroma koliko novinarske avtonomije bodo v resnici spoštovali.

Na prosvetljenost lastnikov pa je seveda težko računati. Še zlasti v Sloveniji, kjer kvalificiranih medijskih lastnikov tako rekoč ni. Zagotovo ne takšnih, ki bi jih bolj kot zlorabljanje medija za uresničevanje lastnih političnih in gospodarskih ciljev zanimala medijska kakovost in razvoj.

Teorija in praksa kažeta, da so v letih tranzicije na slovenski medijski sistem delovali in še delujejo številni mehanizmi državnega in političnega vpliva, da se je z lastniškimi deleži v medijih ves čas prekupčevalo, in da so bili v ospredju, ob tesni povezanosti politike in gospodarstva, predvsem politični interesi. Kupovanje in prodajanje deležev je bilo nepregledno, daleč od oči javnosti, dogajalo se je med podjetji oziroma ljudmi, ki so bili tako ali drugače povezani z oblastjo oziroma politiko in politiki.

Dnevnik Večer, pri katerem delam, je doživel svoje zlato obdobje v devetdesetih letih, ko so bili večinski lastnik tako imenovani mali delničarji, torej zaposleni in bivši zaposleni. Razvijal se je v kakovosten sredinski časopis in v določenem obdobju po branosti celo prehitel osrednji slovenski dnevnik Delo. Leta 2000 pa so se začele razširjati govorice o prodaji časnika tujcem, malim delničarjem je bila v operaciji, za katero je stala država oziroma tedanja vladajoča politika, ponujena mamljiva cena in začeli so prodajati delnice. Vsi, tudi novinarji, ne zavedajoč se, kaj pomeni izguba lastništva. Večinski lastnik Večera je prek NKBM, državne banke, postala država, ki jo je tedaj upravljala koalicija na čelu z LDS. Ta si ni pomišljala za predsednika Večerovega nadzornega sveta postaviti direktorja banke, ki je imel izrazito podcenjujoč odnos do novinarskega dela. Tako je na Večer prišel nov direktor, mlad bančnik brez vsakršnih medijskih izkušenj, ki je novinarskemu kolektivu proti njegovi volji vsilil odgovorno urednico iz konkurenčnega medija in lokalno političarko iz prejšnjega režima. Čeprav jo je novinarski kolektiv na glasovanju zavrnil, je to šlo mimo slovenske in seveda tudi mednarodne javnosti brez vsakršnega hrupa. Če se danes, sedem let pozneje, ko smo bili nazadnje priča grobemu teptanju novinarske volje s strani lastnikov v primeru tednika Mag, vprašamo, kaj se je doslej zgodilo vsem lastnikom, ki so za odgovorne urednike medijev imenovali ljudi brez (resda zakonsko neobvezujoče) podpore novinarjev, je odgovor kratek in jedrnat: nič. Natančneje, nič razen tu in tam malo dvignjenega prahu v javnosti. Res pa je, da je tega dvigovanja prahu v zadnjih letih več kot nekoč. Leta 2000 v Večerovem primeru ni bilo nobenih protestov in peticij, molčalo je društvo novinarjev, molčali so novinarski in drugi civilnodružbeni aktivisti. Zakaj, o tem ne želim špekulirati, najbrž pa je delček odgovora tudi v tem, da so pri izjemno brezobzirnih zamenjavah na Večeru vajeti v rokah držali »pravi« ljudje. Kdo vse, je težko reči, treba pa je še enkrat poudariti, da je bil Večer tedaj v rokah državne NKBM, ki je obvladovala tudi paradržavno družbo Infond, in da je bil direktor banke dr. Jože Glogovšek, ki ga je na to mesto postavila Drnovškova vlada, obenem tudi predsednik Večerovega nadzornega sveta. Dokazano je, da je Glogovška zelo razburjalo kritično pisanje Večera oziroma novinarja Mira Petka o NKBM in da mu tudi ni bilo všeč, ko je tedanji odgovorni urednik Večera v času, ko se je po padcu Drnovškove vlade v parlamentu odločalo o novi Bajukovi vladi, zavrnil povabilo predsednika Kučana na kosilo. Argument, sprejet na Večerovem uredniškem odboru, da gre za neke vrste politični pritisk v občutljivem trenutku, za direktorja državne banke pač ni imel teže.

Lastništvo Večera se je kasneje spreminjalo, a je vprašanje, ali imajo danes vpliv nanj res druge osebe. Dejstvo je, da ga prek povezav zdaj obvladuje Pivovarna Laško oziroma njeni ljudje, pa naj to še tako zanika(jo). Formalno je bil Večer ves ta čas v rokah finančne družbe Infond Holding, ki je solastnica Pivovarne Laško in ni več pod NKBM, marveč je v večinski lasti družbe Center Naložbe, ta pa naj bi bila po pisanju medijev v dejanski lasti vodilnih iz Pivovarne Laško na čelu z Boškom Šrotom.

Infondovci so sicer nato sporočili, da so prodali 58,8-odstotni delež Večera, med drugim 20 odstotkov zasebni družbi Fimes, katere direktor je sin Črtomira Mesariča, Glogovškovega naslednika na čelu NKBM (in tudi na čelu nadzornega sveta Večera). Pri tem ni odveč podatek, da je prav v času Mesaričevega vodenja banke Infond Holding po tihem, še preden je nova vlada Janeza Janše zamenjala bančno vodstvo, zdrsnil iz rok NKBM. Po mnenju poznavalcev naj bi bila tokratna Infondova prodaja Večera poskus razbijanja koncentracije deležev, ki naj bi jih imeli Infond Holding, Pivovarna Laško in Delo v Večeru, potem ko je urad za varstvo konkurence zoper omenjene družbe sprožil postopek, ker naj bi bile pridobile skupni nadzor nad Večerom. Infond Holding je četrtinski lastnik Pivovarne Laško, Laščani pa so lastniki Dela, ki ima v Večeru 20-odstotni lastniški delež. Večja lastnika Večera sta še Slovenska odškodninska družba s slabimi deset odstotki in Delo Prodaja s slabimi sedmimi odstotki. Tako je vsaj bilo v začetku leta 2008, ko je nastajal ta sestavek.

V času nove Janševe vlade, v začetku leta 2006, ko med vlado in Pivovarno Laško še ni bilo povišanih tonov, je prišlo do menjave tudi na čelu Večera. Novembra 2007, v času hudega konflikta med pivovarno in vlado, oziroma njenim predsednikom, pa se je spet zgodila nova menjava. Za zdaj samo na najvišjem vrhu, ko je direktorja, po profesiji novinarja, zamenjal medijski novinec iz zavarovalnice. Kaj bo ob glasnem priseganju lastnikov na novinarsko avtonomijo v resnici prinesla ta sprememba, je težko reči. Le upam lahko, da se motijo tisti, ki po tihem pripominjajo, da jih sedanje lastniško poudarjanje novinarske avtonomije spominja na nekdanje oblastniško priseganje na demokracijo. Po načelu, več ko govoriš o nečem, manj tega obstaja oziroma manj si pripravljen dati. Vsekakor se je tudi ta menjava zgodila kljub dobrim poslovnim rezultatom, ob trendih, ki kažejo navzgor, predvsem pa znova brez kritičnih vprašanj, ob novinarskem molku. Drugače kot ob menjavi leta 2006, ko se je pisalo o dobrih rezultatih, ki naj bi odnesli direktorja, se je glasno spraševalo, ali bo postal Večer Janšev časopis in umetno ter umetelno napihovalo strahove pred »Janševim podjarmljenjem«.

Nedvomno drži, da so se prevladujoči vzorci lastninjenja in incestna razmerja na relaciji politika-gospodarstvo-mediji izoblikovali v dolgoletni vladavini LDS. Obenem pa ne more biti dvoma, da bi takratni predsednik vlade Janša sebi, osrednjim slovenskim medijem in slovenski demokraciji po volilni zmagi leta 2004 naredil veliko uslugo, če bi najprej razgradil mehanizme, ki so državi prek paradržavnih skladov in vladi »prijaznih« podjetij več kot desetletje omogočali vpliv na medije; če bi se torej sam jasno odpovedal skušnjavi, da počne enako kot njegovi predhodniki; če bi tvegal in zaupal javnosti, da bo sama znala stvarno presoditi o uspešnosti njegovega dela, tudi če ji vsi novinarji dopovedujejo, da je črno belo ali obratno. Po dvanajstih letih opozicije je bila seveda skušnjava velika, toda navsezadnje je imela nova oblast za seboj svežo izkušnjo LDS, ki se v času svoje vladavine gotovo ni mogla pritoževati nad lastno podobo v večini slovenskih medijev, pa je vseeno izgubila volitve.

Seveda nobeni politiki ne kaže slepo zaupati, zato je težko reči, ali je nova vlada res imela dober namen normalizirati medijski prostor, zagotoviti v njem manj politične pristranskosti in hujskaštva. Vsekakor ji to z mehanizmi, ki jih je nasledila od LDS, ni uspelo. Nasprotno, z njimi je sprožila še več antijanševske histerije in v končni posledici omogočila kapitalu, da je – če izvzamemo nacionalno televizijo – postal nesporni gospodar slovenskega medijskega prostora. Kapital pa je veliko težje javno nadzorovati kot politiko; slednja gre vsaka štiri leta na volitve, prvi nikoli. In zdaj smo v Sloveniji že priča poskusom domačih privatizacijskih mogotcev, da bi združeni postali tudi uradno močnejši od vladajoče politike.

Gotovo je dobro in prav, da se o svobodi medijev v Sloveniji (spet) veliko govori. Toda problem tega javnega diskurza je, da ga bolj od iskrene želje po izboljšanju stanja poganja politični aktivizem – na levi in na desni. Je samo izključujoča resnica na eni in drugi strani, vmes ni nič. Tako kot ne more biti argument ene strani, da je tudi prejšnja oblast pritiskala na novinarje, ki se takrat temu niso pretirano upirali, je enako aktivistično risanje hudiča z druge strani, češ novinarska svoboda ni bila še nikoli tako ogrožena, kot je pod Janševo oblastjo.

Vsekakor ne velja pozabiti, da je večina samooklicanih varuhov svobode tiska, ki so v svojih blogih in časopisnih kolumnah stanje na Delu in Večeru ter na RTV v letu in pol pred volitvami 2008 prikazovali malodane kot cenzorski teror par excellence in s prstom kazali na Janšo, zelo medlo in je z velikimi zadržki podprla upor Magovih novinarjev zoper lastnike, ki se ne pišejo Janša in katerih politično ozadje jim je nazorsko blizu. Spomniti kaže tudi na to, da je drugače izjemno kritičnemu pogledu teh medijskih aktivistov oziroma varuhov ušla žalostna resnica o smrti nekega tednika, ki je, kakor koli že je kdo gledal nanj, spričo svoje drugačnosti pomenil obogatitev slovenskega medijskega prostora.

Tega drugačnega Maga, kakršnega smo poznali, zaradi radikalnega posega pivovarskih lastnikov v njegovo uredniško sestavo, ni več. To je dejstvo, tako kot je dejstvo, da tri največje časopisne hiše, Delo, Dnevnik in Večer, lastniško obvladujejo osebe, povezane s tako imenovano levo politiko oziroma politiko kontinuitete. Pri tem je zanimivo tudi, da se je peticija Zgaga-Šurc zoper cenzuro pojavila v trenutku, ko sta Delo in Večer bila že nekaj časa trdno v rokah Pivovarne Laško, in vlada, tudi če bi hotela vplivati na uredniško politiko, ni imela nobenega vzvoda za to. Skratka, precej po znamenitem pismu »skesane« Andrijane Starina Kosem, čeprav bi zdaj nekateri vrstni red dogodkov radi prikazali drugače. Torej lahko domnevamo, da v peticiji ni šlo toliko za razčiščevanje obstoječega stanja, v katerem oblast v medijih prevzemajo novi gospodarji, potencialno enako nevarni za novinarsko avtonomijo kot politika, temveč za obračunavanje za nazaj, ki s prstom kaže na aktualno vlado; od tod sum o politični in ne profesionalni motiviranosti peticije in zadržki mnogih novinarjev do njenega podpisovanja.

Kakšna je torej resnica o aktualnem stanju slovenskega medijskega prostora? Je stanje danes v primerjavi z obdobjem pred letom 2004 boljše ali slabše? Ni enoznačnega odgovora. Najbolj očitno dejstvo je, da so lastniško-upravljavski in posledično kadrovski pretresi v teh letih najbolj škodili časopisoma, ki sta bila v tem pogledu najbolj na prepihu, saj je Delu in Večeru prodana naklada padla, hkrati pa je v teh razmerah največ pridobil Dnevnik, časnik z že nekaj let trdno lastniško sestavo, ki je lahko od strani opazoval nemir pri konkurenci, se spretno prodajal kot »otok medijske svobode« in z užitkom, s podporo še kakšnega nazorsko sorodnega medija, seciral dogajanje v obeh drugih časopisih. Vse, kar se je dogajalo pri Delu in Večeru, tudi povsem običajne odločitve, kakršne uredniki vsak dan sprejemajo v vseh časopisih po svetu, so dobivale prizvok afere, poskusov cenzure, strahovlade nad zaposlenimi … Širile so se laži o Večerovem bunkerju oziroma polresnice o nekakšni dvokrilni omari, do vrha natrpani s cenzuriranimi članki. V resnici je šlo za nekaj člankov raznih avtorjev, objavljeni niso bili iz različnih razlogov, Večerov zunanjepolitični novinar, užaljen zaradi neobjave lastnega članka, pa jih je pod nalepko »bunker« začel lepiti na vrata svoje pisarniške omare. Seveda je nekdo takoj poskrbel, da so za to poleg kolegov iz konkurenčnih medijskih hiš izvedeli tudi določeni opozicijski politiki, in začela se je kampanja. Uredniki pri Večeru po tej logiki nenadoma nismo več imeli niti pravic, ki smo jih imeli ves čas domnevne »medijske svobode« pod LDS: na primer, novinarju spremeniti naslov v njegovem prispevku, če smo ga ocenili za neustreznega (ali samo predolgega oziroma prekratkega), skrajšati tekst, če zanj ni bilo dovolj prostora, zavrniti kak prispevek, za katerega smo menili, da je površno, enostransko ali kratko malo slabo napisan. Vse je postalo cenzura. V takšnih razmerah seveda ni mogoče normalno, kaj šele profesionalno delati. To, da je Večerov najvidnejši podpisnik novinarske peticije o cenzuri od urednikov zahteval, da se za brniško letališče v njegovih člankih ne pojavlja uradno ime Letališče Jožeta Pučnika, drugače svoj podpis pod članke umika, je bilo normalno; to, da mu je bila pri pokrivanju ene od Sovinih afer dodeljena pomoč novinarske kolegice, ker se je pokazalo, da ima ta boljše vire na eni od vpletenih strani, pa seveda ni bilo vzeto normalno, ampak je bilo prevedeno v to, da smo mu odvzeli delovno področje, kajpada s podmeno, da je tako zahtevala vladajoča politika.

Zgodovina se ponavlja, žal niti ne kot farsa.

Kdor je pred nastopom vlade 2004 – 2008 trdil, da v slovenskem medijskem prostoru ni vse v redu, so ga samodejno uvrstili med Janševe privržence. Podobno se mu je dogajalo, če je rekel, da je bilo v slovenskem resnem tisku v tistih letih, po prihodu novih ljudi, vendarle manj politične pristranskosti in hujskaštva, kot ga je bilo pred tem.

Vsaj za Večer lahko rečem, da se je v tem obdobju trudil vzpostaviti profesionalne standarde, ki so v dobrih tujih časopisih samoumevni. Da se mu je to med bralci vendarle obrestovalo, morda lahko sklepamo na osnovi rezultatov Nacionalne raziskave branosti, ki so kazali, da se od osmih slovenskih dnevnikov branost ni zmanjšala samo njemu. Morda pa se umirjena, netendenciozna usmeritev časopisa, ki se skuša izogniti predalčkanju v levo in desno, vendarle obrestuje?

V Nemčiji in Italiji konzervativen časopis ni – v nasprotju z razmerami v Sloveniji, kjer uredniška usmeritev v levo velja za edino demokratično – nič manj vreden od liberalnega; osnova za presojo njegove kakovosti ni nazor, ki ga zastopa, temveč tehtnost in profesionalizem člankov, ki jih objavlja. Vrh tega sta pojma »levo« in »desno« pri nas preveč zamegljena, da bi bilo v teh kategorijah sploh možno resno razpravljati. Predvsem pa se zdi, da se novinarji pri nas težko upiramo domišljavosti, da smo poklicani postavljati in rušiti vlade, in radi pozabljamo, da imamo za to vsaka štiri leta volitve, mi pa smo samo servis, ki naj ljudem pomaga razumeti dogajanje okoli sebe.

Prava razprava bi morala teči o tem, ali je v naših medijih dovolj poštenosti v ocenah, profesionalnosti pri navajanju dejstev, zdravorazumskega presojanja. Pred časom mi je slovenski katoliški intelektualec iz Trsta v pogovoru o italijanskem medijskem prostoru dejal, da se sicer ne strinja z nazorsko usmeritvijo Corriere della Sera, nedvomno enega od najboljših evropskih časopisov, vendar ga spoštuje zaradi njegovega poznavalskega pisanja o Cerkvi. Za to gre. Ko berem vodilne tuje časopise, me vedno znova prevzame, koliko dela vložijo v posamezne članke, da bralcu grafično in vsebinsko čimbolj nazorno predstavijo problem; napor, ki ga je pri nas dostikrat premalo. Ključen je tudi občutek za mero: o vsem je treba pisati, poročati, kritizirati, a obenem dati stvarem pravo težo, saj se samo na ta način izogneš očitkom o tendencioznosti. Resne slovenske medije preveč premamlja rumeni tisk. Tudi drugod so najbolj nakladni časopisi rumeni, toda resni časopisi jim sledijo delno oblikovno, vsebinsko pa ne. Rumeni tisk pač služi z naklado, resni tisk nižjo naklado kompenzira z oglasi, ki jih rumeni tisk v glavnem nima. Rumenega tiska ne premagaš z rumenostjo, premagaš ga le z verodostojnostjo, da lahko človek verjame tistemu, kar prebere. Verodostojnost pa si medij krepi tudi s tem, da v svojem pisanju kažemo razumevanje za argumente tistih, s katerimi se ne strinjamo, ne pa da svoje poglede vsiljujemo kot edino zveličavne; vsi, ki mislijo drugače, so naivni ali butasti. Seveda je lažje biti histerično pristranski kot pa se kulturno spopasti z mnenjem nasprotnika. Dodatni problem je, da te, ko pokažeš razumevanje za drugačno mnenje, takoj popredalčkajo. Leta 2000 so nekateri Večer naenkrat začel razumevati kot desni časopis samo zato, ker smo za razliko od ostalih dveh dnevnikov kazali bolj toleranten odnos do tedanje Bajukove vlade, rekoč, kakšna katastrofa pa je, če se v demokraciji oblast – in to celo samo nekaj mesecev pred rednimi volitvami – zamenja. To je bilo dovolj, da smo takoj postali »Janševi«. Zgodba se ponavlja tudi danes in gre tako daleč, da nas je celo nekoliko sram, če kdo oceni, da smo »uravnoteženi«, kot se je zgodilo ob objavi raziskave, ki jo je po naročilu tedanje vlade opravila Fakulteta za uporabne družbene študije. V njej je v obdobju od januarja do novembra 2007 za Večer med vsemi slovenskimi dnevniki ugotovila »najbolj konsistentno objektivnost v komentarjih«, kar za pomemben del uredništva ni bil kompliment, temveč packa – kajti edina prava novinarska drža je očitno samo neizprosna kritika oblasti, ne glede na to, ali dela prav ali ne.

Kaj je sploh medijska uravnoteženost, pojem, ki je postal nekakšen nezaželeni predmet posmeha? To je zame medijski prostor, ki daje široko ponudbo različnih pogledov na ista dejstva, od bralca pa je odvisno, ali bo ponudbo izkoristil. S tega vidika me ne bi motilo, če bi dobili v Sloveniji še kak dnevnik. Ne pozabimo, da se je kakovost Dela, Večera in Dnevnika precej dvignila v prvi polovici 90-ih let, ko so se trije »stari« odzvali na pojav dveh novih dnevnikov, Slovenca in Republike. Res, slovenskemu medijskemu prostoru bi koristila spet kakšna ščuka, a bojim se, da bomo gledali, prosto po komedijantu Partljiču, predstavo Ščuke pa ni.

O avtorici:

Darka Zvonar Predan, sociologinja, novinarka in urednica pri dnevniku Večer, prejemnica Tomšičeve nagrade (1990) in nagrade Jurčičevega sklada (2001) za novinarske dosežke

Ja, to so bili časi. A novinarski spomin zlate ribice je pač prešibak, zato v Kocjanovem članku ni tovrstnih reminiscenc. Nekatere stvari pač morajo ostati zamolčane – da le heroji ostanejo pravi.

  • Share/Bookmark

Ideologija, ki ni traparija

24.08.2012 ob 10:12

Ministra Turka zapis na blogu je to pot kratek in sladek, zato ga citirajmo v celoti:

Bistveno vprašanje je ideološko

Tako Haidt:

Here’s a simple definition of ideology: “a set of beliefs about the proper order of society and how it can be achieved.”

And here’s the most basic of all ideological questions: “Should we preserve the present order or change it?

Bi ohranili sedanji red stvari ali bi ga spremenili? To je ključno vprašanje tudi za Slovenijo. Izogibati se mu zato, ker je ideološko, je traparija. Ali pa kdo misli, da je mogoče državo rešiti tako, da se v njej nič ne spremeni? To pa res ni več ideologija, ampak vera v nadnaravno.

Kdo je šaljivec?

Če prav razumem superministra, nam prijazno ponuja naslednje trditve in končni sklep:

(1) Rešiti državo ni mogoče, če se nič ne spremeni in ohranja stanje.

(2) Spreminjati nekaj pomeni početi nekaj bazično ideološkega (via Jonathan Haidt).

(3) Torej je tudi spreminjati red v državi nekaj ideološkega.

(4) Izogibati se (oznaki) ideološkosti je zato traparija.

Kdor torej spreminja državo, nujno izvaja neko ideološko funkcijo. Druge razlage ni. Človek bi sprva pomislil, da je šaljivec Haidt, sploh če je kdaj bral njegove opreproščene misli, ker se trditev zdi res premočna in pripisuje ideologiji preširoke pomenske konotacije. Toda pokaže se, da je težava v superministru, po novem za znanost in ideologijo.

Njegovo branje Haidta je pač namerno ali nenamerno dekontekstualizirano. Teza, da je zagovarjati spreminjanje stvari vedno ideološko, je namreč prirejena in zgolj superministrova. Zgornjemu zapisu nemudoma sledi pravi Haidtov kontekst (vse na strani 277) utemeljevanja razlike med liberalci in konservativci, levičarji in desničarji, ki ga je dr. Turk izpustil:

At the French Assembly of 1789, the delegates who favored preservation sat on the right side of the chamber, while those who favored change sat on the left.

The terms right and left have stood for conservatism and liberalism ever since.

Kar želi Haidt povedati, je torej zgolj naslednje: v francoski skupščini 1789 so delegati, ki so bili za ohranitev stanja, sedeli na desni strani zbornice, medtem ko so tisti, ki so bili za spremembe, sedeli na levi. Vse od takrat izraza levica in desnica nadomeščata konservativizem in liberalizem. Torej je zgodovinsko gledano bilo spreminjati stanje stvari nekaj bazično ideološkega.

Trditev torej ni podana univerzalistično (v smislu: kadarkoli smo za spremembe, počnemo nekaj ideološkega), usidrana je kontekstualno in se nanaša na razlago nastanka izrazov. Toda bodimo nekoliko dobrohotni – po tistem, ko sem na tej strani pokazal že na vrsto ministrovih logičnih zmot, bi se to prileglo. Privzemimo, da je Turk res veristično in pravilno povzel ameriškega psihologa, ne zlorabil: spreminjati red v državi je nekaj ideološkega. In izogibati se temu izrazu je zato traparija.

Je Turk levičar ali desničar?

Potem bo nujno sledilo, da je superminister, morda v ihti iskanja zaslombe za svoja dejanja, ki »spreminjajo slovenski družbeni red«, nič manj kot pljunil po svojem lastnem političnem prepričanju. Tisti, ki spreminjajo stvari, so levičarji ali liberalci, tisti, ki ohranjajo stanje, so desničarji ali konservativci. Toda kaj je potem Turk? Če je za spremembe, je vendar levičar. Dvoma ni nobenega. Popolna zadrega nastane, ko na njegovem blogu preberemo njegovo nadvse ponosno izraženo politično deklaracijo:

Mene ni sram, da se deklariram za desničarja, pa čeprav sem morda bolj sredinski od mnogih, ki jim je to narodno, pa bi se smehljali, da so sredina. To pravim zato, ker mora »biti desničar« v neki normalni politični geometriji dobiti domovinsko pravico. In konotacijo, ki je natanko toliko apriorno negativna kot je »biti levičar«.

Zdaj je zadrega zanj še hujša: se bo pri obrambi svoje ogrožene domovinske pravice skliceval na Haidta, ali pa raje zanikal svoje politično desničarstvo? Obojega ne more storiti hkrati. Ne more obenem reči, da je levičar in desničar, pa naj bo še tako super (minister).

Pričakujmo še veliko ideologije

Sicer pa Turk vsak dan stori kaj ideološkega. Včeraj je kar po tviterju sporočil, da bo RTV naročnina manjša za 10 odstotkov. Bo več ostalo za tisto drugo televizijo – njen nastanek je torej zdaj priznano ideološko motiviran in takšno je tudi spreminjanje medijske krajine. Priznajmo, superminister je frajer. Malokdo bi kar naravnost tako rekoč še isti dan priznal, da je z nižanjem naročnine izpeljal ideološko dejanje. Velja za vsa njegova dosedanja in prihodnja dejanja.

  • Share/Bookmark

Pa kaj

22.08.2012 ob 14:10

Že res, da so bili včerajšnji Odmevi z Rosvito Pesek in aktualnim predsednikom republike Danilom Türkom ekscesni. A po svoje niso bili. Morali bi biti tudi dolgočasni v svoji profesionalni anomaliji.

Prav ta dolgčas ekscesa bi me bolj razveselil. Z njim merim na dolgočasnost predvidljivi obravnavi sledečih anticipiranih odzivov in s tem povezano avtarkijo občutkov, ki jih bomo lahko spremljali ob komentiranju pogovora. In jih že. V smislu: pristranost pač, predrznost in spolitiziranost pristopa, ki si ga privošči politično konotirana novinarka v predsedniški kampanji. Že spet. Ampak kaj potem? So what! Saj smo vedeli in čemu se razburjati?

Morda je prišel čas, da pomislimo, v kakšno zanko se s tem nehote lovimo. Naj poskusim.

Pa kaj, če so Danila Türka v Odmevih izrecno, tik preden so mu dali besedlo, uvedli v pogovor s kardinalno tezo, da je predsednik, »ki bolj razdvaja kot združuje«?

Pa kaj, če je Rosvita Pesek postavila kar šest (!) vprašanj od sedmih (od tega res tri podvprašanja) na temo zgodovinsko-ideoloških delitev in predsednikovega domnevno spornega ravnanja doslej ob priložnostih izjav, ki jih ni bilo, odlikovanj, ki so bila, a niso smela biti, in tako dalje?

Pa kaj, če voditeljico Odmevov zanimajo le Tomaž Ertl, odnos do Hude jame, spominski dnevi žrtev totalitarnih sistemov, stoična zadržanost razprav o povojnih pobojih na dan žena?

Pa kaj, če jo zanimajo točno tista diskreditacijska vprašanja, s katerimi že leta dreza le ena politična garnitura – tista, pri kateri moderatorka rada gostuje s predavanji?

Pa kaj, če voditeljico ne zanimajo druge strašno nepomembne aktualije o katastrofalni ekonomski in duhovni situaciji v državi ali sploh karkoli, kar ni povezano s kritiko predsednikovih preteklih besed in dejanj? Država na robu bankrota, mi pa o starih ideoloških delitvah. Zakaj pa ne?

Pa kaj, če je celoten vtis o totalni mišelovki pokvarilo le zadnje, danemu trenutku vsebinsko ustrezno vprašanje o vpisu fiskalnega pravila v ustavo (in še to morda z intenco, da tisti, ki vpisa ne podpirajo, vodijo državo v bankrot, predsednik pa ga seveda ne podpira)?

Pa kaj?

Navijaško benigno lahko na ta način vzklikne tudi kakšen simpatizer gospoda Türka, ker mu je vse skupaj všeč. Ali kot sem prebral na prvi strani MMC RTVS v zapisu nekega blogerja:

Hvala, Rosvita

Podporniki predsednika Türka se zahvaljujemo Rosviti Pesek…vsaka pomoč za zmago v prvem krogu je več kot dobrodošla.

Vendar je moja provokativna poanta drugje. »Pa kaj« bi morali izpeljati na ravni uvida v »big picture«: v primerjavi z revizijo Računskega sodišča, ki je isti RTVS izreklo negativno mnenje na podlagi nepravilnosti v poslovanju v letih 2009 in 2010 v višini več kot 50 milijonov evrov (!), je novinarkin eksces minoren. Saj res, gre za vodenje javnega zavoda pod triumviratom Guzej-Možina-Vasle. To bo že danes še ena dobesedno včerajšnja zgodba, ki bo sama postala »pa kaj«, ker se bomo preveč ukvarjali s Peskovo.

»Odmevi« so bili en nepomemben »pa kaj« tudi zaradi trenutno intenzivno potekajoče prestrukturacije medijske krajine, kjer se novi (novostari) portali in televizije po videnem sodeč ne bodo prav nič trudili skrivati svoje ekscesnosti. Da o vedno večjih profesionalnih perverzijah obstoječih medijskih trobil ne govorim – kot da smo v državljanski vojni!V luči vseh teh opozoril (na tej strani jih mrgoli) je moderatorka Odmevov res le majhen lapsus. Če k temu prištejem še svoja nizka pričakovanja od RTVS, ki se do mojih štirih pritožb na račun svoje neprofesionalnosti in politične pristranosti še vedno popolnoma ignorantsko obnaša, pa je mimo eno leto, naj nekdo poskuša razumeti še ta oseben izkustveni vidik.

Po vpeljavi perspektive »big picture« nekatere stvari primerjalno postanejo majhne. In dolgočasno predvidljive. Rosvita nas ne more presenetiti, vse drugo nas, vsaj s potenciranjem, preseneča vsak dan. Ne želim reči, da neprofesionalizmov prvih ne rabimo več obsojati. Želim povedati, da zaradi tega manj obsojamo druge. Morda s svojim zgražanjem postajamo ujetniki premajhnega zornega kota.

  • Share/Bookmark

Dvoumnost, cinizem in skrb za svobodo

21.08.2012 ob 17:23

Živimo v času nenavadnega medijskega kaosa. Nič ne gre na bolje. Politični portali in televizije so zamenjali brezplačnike (spet jih financiramo državljani), heroji dneva postajajo aretiranci, ali kot zgroženo ugotavlja Boštjan M. Turk:

»Slovenija, kjer je kritične javnosti malo, po potrebi jo tudi zaprejo, tako kot so Vladimirja Voduška, ki je za neznansko ceno še vzdrževal standard münchenske deklaracije na svoji Info TV.«

Skrb za medijsko svobodo

Nedavne vojne z mediji zamenjujejo bolj eksplicitne vojne med mediji, novinarji veselo pljuvajo po drugih medijih in pri svojih cehovskih kolegih dnevno licitirajo, kdo sme nastopati v člankih ali oddajah in kdo ne. Protestov proti ni. Sprašujem se, kako dolgo bodo to novinarji sami in seveda javnost še dopuščali? Zdi se, da v neskončnost. Ni še konec in tu je smetana. Le v povsem kaotičnih banana-type državah se lahko dogaja, ali bi se vsaj smelo, da nas o medijski svobodi poučujejo aretirani:

Voduška skrbi medijska svoboda

Naj spomnim, o čem nas novinar Vodušek educira tik po izpustitvi iz pripora: o neskončni krivici, ki se mu dogaja, lokalni mafiji, ki ga je ujela v svojo past, čeprav je zgolj skrbel za oglaševalski denar in reševal svojo TV. Kolikor vem, zaenkrat še niso zanikali javno izrečenih trditev, da so ga prejeli »in flagranti« pri prejemanju podkupnine:

Vladimirja Voduška, 49-letnega glavnega in odgovornega urednika ter direktorja in lastnika komercialne Info TV, so celjski kriminalisti na parkirišču na Trojanah zjutraj aretirali v trenutku, ko je prejemal denar.

Domneva nedolžnosti seveda velja tudi za tega gospoda. Toda v kakšni državi živimo, da lahko sleherni aretiranec grdo popljuva organe pregona, ne da bi se ti sploh branili, kjer bodo mediji vsako teorijo zarote aretiranca povzdignili v višave in ji namenili najboljši prostor, za nameček pa nam bodo posolili še nekaj njegovih modrosti o tem, kaj je medijska svoboda? Nekritično, seveda.

A ni še konec. Odkar je Vodušek v priporu in zunaj njega, se odvija prava drama z naslovom »Reševanje vojaka Vladimirja« – ker je pravoveren, ker je »naš«, se lep delež medijev trudi z njegovo rehabilitacijo. In potem stopi na sceno predsednik vlade ter nam včeraj pomoralizira:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek, potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

Dvoumnost in cinizem

Premierjev komentar je težko enoznačno interpretirati. Pravzaprav je izjava klasično prefrigana in zanimati nas mora prav narava te njene lastnosti. Zakaj? Ker je dvoumna, lahko se bere kot cinizem ali kot nevredotenjsko obarvana »zgolj« konstatacija – in nikoli ne vemo, katero branje je pravo. No, iz konteksta že lahko uganemo, če ta ni zakamufliran. K sreči ni. Če upoštevamo vsa Janševa glasila, ki so se (sicer previdno) postavila v bran Vodušku, ekspresno menjavo prvega moža policije nekaj dni po aretaciji Voduška, nastop premiera pri Vodušku nekaj ur pred aretacijo, zgodovino novinarja in njegovega odnosa do njega ter vse druge indice, potem seveda cinično intoniranje postane zmagovito. Izjava bi se lahko brala takole:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno (neverjetne, strašne, nenormalne, nepotrebne) hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek (saj vemo, zakaj in kako, kdo stoji za tem), potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

A ker je zastavljena kot dvoumna, verjetno premišljeno in zamaskirano, ji nikoli zares cinične intonacije ne moremo dokazati. Na kar avtor verjetno tudi od začetka računa. Če pa je izjava po kakšnem naključju mišljena kot necinična, nam avtor dolguje pojasnilo. Mar ni jasno, da sta Prijatelj in Vodušek bila ujeta »in flagrante delicto«, pri sprejemanju denarja, kar dokazovanje koruptnih kaznivih dejanj že po naravi dela neizmerno olajša in pohitri? Čemu potem primerja neprimerljivo?

Vedno znova sovražniki

Tudi celovit kontekst intervjuja govori v prid ciničnemu branju o zakritem govoru. Za predsednika vlade je namreč jasno: hujša je kriza in bolj potrebujemo rešitev zdaj, bolj išče in najdeva ideološke sovražnike in dlje gre v preteklost: kakšen paradoks! Na trenutke jih zanjo celo krivi. Razen tega se avtokratski diskurz rad hitro kar sam izda. Poglejmo si le njegovo patetično vabilo »Vsak, kdor želi pomagati, je dobrodošel« in potem njegovo kritiko tistim, ki si ga menda ne upajo zamenjati: »Naj ne pametujejo«. Takoj vidimo, da je prvo vabilo poziv k molku, ne dobrodošlica – kar je druga izjava eksplicitno. Vabila k sodelovanju pri izhodu iz krize torej niso mišljena resno, so le prazna deklarativna gesta, zato ne more biti enotnosti pri reševanju.

Tudi primerjave Slovenije z Romunijo razumem kot standardizirani trik za diskvalifikacijo opozicije s pomočjo uporabe konspirativne zgodbe o »stricih iz ozadja«, ki so krivi za vse zlo v državi – nekdo pač mora biti. Le nekaj tednov nazaj je evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver protestiral zaradi primerjav Hannesa Swobode, predsednika skupine socialistov in demokratov, med Romunijo in Slovenijo zaradi zakonodajnih postopkov. Terjal je opravičilo. Očitno spet velja načelo: kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.

  • Share/Bookmark

Kardinala Rodeta zaskrbljujoča nevednost

18.08.2012 ob 12:48

Večer, ko gre za cerkvene in vatikanske zadrege, nikoli zares ne razočara. Cerkvenih struktur, kajpak. Vanessa Čokl daje v intervjuju priložnost kardinalu Rodetu odgovoriti na vse zadnje tedne nabrane obtožbe in sume, ki so se zvrstili proti njemu. Pravzaprav, povedano precizneje, priložnost ne odgovoriti. Govorice o Uranovem očetovstvu počasi premagujejo tiste o Rodetovem babištvu pri tem. Za marsikoga pravičniško ali celo z božjo pomočjo. Seveda ni razlogov za triumf, še zmerom smo na spolzkem področju, kjer tehtamo besedo proti besedi in ne vemo točno, kaj je res – toda breme dokaza, burden of proof, je vendar na tistih, ki izganjajo bolnega človeka iz dežele na podlagi neprepričljivih domnev.

Nekaj evidence le imamo. Predvsem verbalne. Zame res ključen za razkritje resnice o domnevni Rodetovi vpletenosti v Uranov izgon je spodnji niz odgovorov razvpitega kardinala v omenjenem pogovoru (nekoliko daljši citat):

Pet let pozneje je bil nadškof Uran predčasno zamenjan. Ampak ne zato, da bi napredoval, kakor ste vi 2004. Sredi zgodbe je, kot je tukajšnja Katoliška cerkev še ni doživela?

“O tej zamenjavi nisem vedel ničesar, dokler se ni zgodila. Samo tedaj, ko je bilo že vse odločeno, so me obvestili iz kongregacije za škofe. Da bi imel pri tem kakršenkoli vpliv, je popoln absurd. To sem tudi jasno objavil v izjavi, objavljeni v Družini. A nekateri še naprej ponavljajo iste neumnosti, brez argumentov in brez dokazov ponavljajo in vsiljujejo ‘Rodetove spletke’. Takšna je ta mila Slovenija!”

Po lanski upokojitvi v Rimu ne vodite več kongregacije, ministrstva za redovnike in redovnice. Imate pa še zadolžitve v nekaj kongregacijah. Tudi v tej za škofe?

“Da, do osemdesetega leta starosti bom član kongregacije za škofe. Člani tega dikasterija se ukvarjamo z imenovanjem škofov, ne z odstavljanjem škofov. Zelo preprosto in čisto nasprotno od tega, kakor to prikazujejo nekateri mediji tu v Sloveniji! Ko se pojavi kakšen kritičen primer, ustanovijo posebno, strogo zaupno komisijo, ki ga preučuje in odloča. Jaz nisem bil nikoli član kakšne take komisije.”

Uradnih informacij iz vatikanske smeri je komaj kaj, gre za zadeve med kongregacijo za škofe in zamenjanim ter upokojenim nadškofom, pravijo v cerkveni Ljubljani o vatikanski sankciji za prejšnjega nadškofa. In cvetijo teorije. O razlogih za kazen: odhod iz Slovenije. Lahko pomagate? Bi bili morali v nunciaturi v Ljubljani povedati več?

“Ker sem povsem izven te zgodbe, vam res ne morem pomagati. Z ugibanji, kakor vidite, ne pridemo daleč. So pa te zadeve strogo zaupne in jih kongregacija za škofe nikoli ne objavlja. Spoštuje namreč zasebnost prizadetega. Zato tudi nunciatura o tem ne bo nikoli spregovorila – edini, ki lahko o tem kaj pove, je msgr. Uran.”

Tri vprašanja

Kardinal Rode se je v tem odločilnem pasusu popolnoma zaplezal v težko sprejemljiv scenarij. Stvari, ki jih je v svojem vehementnem slogu obelodanil, je namreč odločno preveč, da bi njihova kombinacija zvenela prepričljivo. Ne le, da ne pozna primera dekreta proti Uranu, o tem niti ni odločal. In ne le, da o njem ni odločal, tudi v moralnem smislu ostaja »izven te zgodbe«, molčeč in skrivnosten, tako kot je v vednostnem. Poglejmo, zakaj je naš kardinal videti hudimano nepoučen in neodgovoren, vse do točke, ko mu težko še verjamemo, ter kaj to pomeni.

Vprašanje vednosti

Rode je kot član kongregacije za škofe popolnoma neveden, defenzivno priznava sam. Trditev iz nastopa v Turnišču nekaj dni nazaj pri sestrah klarisah je zdaj ponovljena. Ne more nam pomagati – sicer je tako prijazen in bi rad, a čisto nič ne ve, kaj točno je doletelo Urana, čeprav je prav ta vatikanski organ, ne preveč številčen, sprejel omenjeno odločitev. Ampak da bi umetniški vtis bil še popolnejši, so njegova dejanja strogo zaupna. Se pravi, četudi nič ne ve, je tisto, česar ne ve, strogo zaupno. Za vsak slučaj, da drugi ne bi vedeli. Ampak popolnoma odveč, če niti člani kongregacije ne vedo!

Da bi umetniški vtis dosegel še večjo impresivnost, kardinal Rode ne ve nič o tem, kaj se dogaja v njegovi rodni Sloveniji. In o svojem nasledniku nadškofu Uranu, o katerem nikoli ni znal najti lepe besede. Nanj se verjetno v Vatikanu, čeprav je edini slovenski kardinal in daleč najvišje v tamkašnjih krogih, nikoli ni nihče obrnil ne z informacijo ali z vprašanjem, on je zunaj te zgodbe. Vsega je kriva ustanovljena komisija – s sklicevanjem nanjo je zdaj navidez prevaljena ne le odgovornost, temveč tudi nakazan nek drugi »izvor« vednosti o tem, česa točno je Uran obtožen. O enigmatični komisiji seveda, in na to računa, verjetno nikoli ne bomo izvedeli nič.

Vprašanje sprejemanja odločitev

»O tej zamenjavi nisem vedel ničesar, dokler se ni zgodila. Samo tedaj, ko je bilo že vse odločeno, so me obvestili iz kongregacije za škofe.« Ker je prišlo do zamenjave Urana leta 2009, se Rodetova nevednost dogaja že vse od takrat. A ne le to, njegova eminenca kardinal so bili o takih odločitvah, ki jih sprejema kongregacija za škofe, »le« obveščeni, ko je že vse mimo – čeprav so seveda tisto leto že kar nekaj časa bili njen član. Kot so še danes in bodo do leta 2014.

Rodetova nevednost je torej trajna, vleče se že vse od leta 2009 in čisto nič se ne izboljšuje. Pričakovali bi, da je v opisu pristojnosti članov te vatikanske dikasterije seveda sprejemanje odločitev. Rode pa ne le, da je neveden glede sankcij proti Uranu in razloga za njegovo zamenjavo leta 2009, želi nas celo prepričati, da o tem ni odločal – sprejemal je zgolj obvestila drugih. Na odločitve ni imel, kot pravi, nobenega »vpliva«. Segmenta vednosti in odločanja drugih sta zdaj kar dva sumljiva elementa, ki resno navržeta dilemo, kaj točno člani kongregacije sploh počnejo, če ničesar ne vedo in če odločitve namesto njih sprejemajo drugi, o njih pa so le obveščeni! Kakšen vpliv potem sploh imajo? Mar ni takšno priznanje sramotno za delovanje kongregacije in bi po tem medijskem razkritju smeli govoriti o majhnem škandalu? Ker če sodijo v majhno Slovenijo veliki škandali, kot pravi, je opisano gotovo majhen škandal v velikem Vatikanu.

Vprašanje moralne odgovornosti

Za konec pa Rodetovo (verjetno) sprenevedanje logično razpira še dimenzijo nekogaršnje odgovornosti: za npr. Uranov umik in vse podobne odločitve, pri katerih njeni člani ničesar ne vedo in o ničemer ne odločajo avtonomno. Mar niso, četudi maksimalno nevedni in neodločujoči, še vedno moralno in sicer odgovorni kot člani te rimske kurije? Če se nekoč izkaže, v kar sicer nekoliko dvomim zaradi dosežene stopnje konspirativnosti dekreta, da je njihova odločitev o Uranovem umiku bila lažirano in spletkarsko dejanje proti nedolžnemu človeku, ignoranca in zamolčevanje odločitev ne bosta nobena olajševalna okoliščina – če bi že sprejeli, da sta realni. Kajti kakšna je sploh verjetnost,  da je Rodetova izpoved resnična? Izjemno majhna – v luči povedanega. Morda bi eminenca bolje storila, ko bi si zamislila nekoliko bolj kredibilno zgodbo ali scenarij, v katerem bi nastopal vsaj kakšen fragment vednosti. Z njeno popolno izključitvijo je zaigrala na karto radikalne ignorance, ki je tudi radikalno nekredibilna in neodgovorna. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je Rodetovo ravnanje nenavadno. Največ, kar lahko ugotovimo, pa je, da je še bolj sumljivo kot prej.

Dogovor in njegovi subjekti

Kardinala pa obremenjuje še nekaj. Nič manj kot izjavi SŠK in Apostolske nunciature v Sloveniji. SŠK govori o dogovoru med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom – vsebine ne poznamo. Takole pišejo:

Določilo iz dogovora iz leta 2009 med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom ostaja v veljavi

V dogovoru z apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji msgr. dr. Juliuszem Januszem sporočamo, da je nuncij nadškofa Urana obiskal v bolnišnici v torek, 31. julija 2012, torej dan po njegovi hospitalizaciji (prim. http://katoliska-cerkev.si/upokojeni-ljubljanski-nadskof-msgr.-alojz-uran-je-bil-sprejet-v-bolnisnico in http://katoliska-cerkev.si/upokojeni-ljubljanski-nadskof-msgr.-alojz-uran-ostaja-v-ukc-ljubljana), in mu zagotovil, da še vedno velja določilo iz dogovora iz leta 2009 med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom. Nadškof Uran bo zdravstveno oskrbo v Sloveniji lahko iskal, kadar koli in dokler bo potrebno.

Isto izrazje o »dogovoru« uporablja tudi apostolska nunciatura v Sloveniji. Terminologija torej spravlja pod vprašaj Rodetov alibični scenarij, po katerem je v roke zgolj prejel nekakšen dekret, ki ga je sestavila neznana preiskovalna komisija v sestavi kongregacije, medtem ko je leta 2009 bil s strani kongregacije o odločitvi samo obveščen. Če kaj, potem narava dela te komisije ne more narekovati, da se ta dogovarja z Uranom. Dogovarja se lahko le članstvo Kongregacije v polni sestavi, vse ostalo bi dezavuiralo tak organ. Kolikor torej obstajajo dogovori, je moralo biti članstvo z njimi seznanjeno in nastopati kot subjekt dogovarjanja. S tem pa tudi Rode. Njegov alibi z nevednostjo spet pade v vodo ali resno ogroža kredibilnost delovanja kongregacije.

Novinarska kurtoazija

Večerov članek ni le pikantno zanimiv zaradi ekskluzivnosti ali Rodetovih nekredibilnih replik, ki jih novinarka kot takšne seveda ne detektira. Lahko bi služil tudi za majhno študijsko čtivo tistim, ki se učijo, kako se intervjuje ne dela. Kurtoazija in pihanje na dušo dajeta slutiti, da sta glasna omemba raziskovalnega čuta in novinarske profesionalnosti hudo podcenjevanje pristopa. Poglejmo na kratko nekaj vprašanj. Že prvo je tako značilno domačijsko:

»V okolico Rima, v poletno rezidenco, se je papež umaknil čez poletje. Vam, gospod kardinal, gredo pa h koncu počitnice doma?«

Prijaznost namesto tnala delikatnih aktualij, ki begajo vernike in širšo javnost. Prav, bodimo dobrohotni, človeka se vpraša tudi kaj prijaznega, tudi o počitnicah, sploh na začetku, bi marsikdo porekel. Toda kaj, ko je prijaznost siceršnje načelo intervjuja. Kajti npr. z naslednjim vprašanjem novinarka po tihem simpatizira z Rodetom, tako rekoč navijaško se solidarizira z njim in mu piha na dušo z namigom, da je žrtev spletke kriminalk željnih:

»O režiserjih se v neskončnost špekulira. Uranovi podporniki doma so vas, če smem uporabiti besedo iz vaše velikošmarenske pridige na Dolenjskem, namalali v zmaja, ki da stoji za vsem. Češ, saj sedi v kongregaciji, ki odloča o škofih.Saj se ve, da z Uranom ni na isti valovni dolžini. Saj se ve, da ima vpliv v Vatikanu. Kriminalka, skratka.«

Kot da to še ni dovolj, je treba afirmirati neizpodbitno pravilnost vatikanskih odločitev. Te so skrbne, pretehtane, zato lahko kardinal na tako novinarsko izhodišče seveda le olajšano prikima:

Greva nazaj k upokojenemu ljubljanskemu nadškofu. Ko gre Sveti sedež nad najvišje može v krajevnih Cerkvah, ima močne razloge, to je najbrž jasno? Ne privošči si odločitev čez noč.

Novinarka zna s svojo previdnostjo zgolj preverjati občutke intervjuvanca. Namesto da bi decidirano sledila logiki problemov in ga lovila v jasne odgovore, na maksimalno ohlapen način dreza vanj z maksimalno nenevarnimi ponudbami za mnenje:

Pet let pozneje je bil nadškof Uran predčasno zamenjan. Ampak ne zato, da bi napredoval, kakor ste vi 2004. Sredi zgodbe je, kot je tukajšnja Katoliška cerkev še ni doživela?

Ko gre za delikatne stvari, kakršno je očetovstvo, so stvari predstavljene kot »prikazni«, fatamorgana. Enim se menda prikazujejo kardinalovi otroci in novinarka si pač ne drzne  neposredno odpreti izziv, raje se obnaša, kot da že pozna resnico:

Štejejo se ne samo domnevni Uranovi otroci. Nekaterim so se prikazali še Rodetovi?

Včasih so vprašanja tako ziheraška, da zvenijo kot retorična, benigno ponižna se pravzaprav intervjuvancu le dobrikajo, mu poenostavljajo delo s ponujeno tavtološkostjo:

Verna baza je še. Okoliščine, da bi vera šla gor, pa seveda niso idealne?

Končni ultimativni izziv

Ocvirek za konec. Kardinal Rode je nepričakovano predse postavil nadvse resen izziv, ki ga lahko stane kardinalskih škrlatnih oblačil:

Zase lahko samo rečem, da – če bi držalo, da imam otroke, ali bi se o tem govorilo – škofovske službe ne bi sprejel.

Dogaja se mu ravno to: govorice, ki so pokosile Urana, se dogajajo tudi proti njemu. Govorice o tem, da ima otroke. Škofovsko službo je že sprejel. Bo dosleden samemu sebi in se zaradi njih odpovedal kardinalskemu posvečenju? Če ne bo, je v neskladju s samim sabo. Morda bi se lahko prav zdaj, osebno soočen z njimi, zamislil nad dejstvom, da je z logiko govoric nekaj hudo narobe. In spet se zdi, da je napol priznal, da je za Uranov ostrakizem krivo prav to: prazni gostilniški trači.

  • Share/Bookmark

Demanti zapisa o domnevno lažnem intervjuju v Mladini

18.08.2012 ob 12:46

Bojan Požar na svoji strani ponuja blodnjavo diskreditacijsko tezo, ki je na noben način niti ne poskuša dokazati: vehementno trdi, da je intervju v zadnji številki Mladine, opravljen z osebo, ki ne želi biti razkrita, nič manj kot izmišljen. Podpisani in Mladina da sta intervju »fingirala«, se pravi sama odgovarjala na zastavljena vprašanja.

Popolna ironija je, da portal, ki živi od navajanja nerazkritih virov in je to njegov dnevni »modus operandi«, drugim medijem podtika trditev o zlaganosti na podlagi nerazkritosti vira. Oseba, ki sem jo intervjuval, je resnična in g. Požar to dobro ve. Prav tako so avtentični njeni odgovori. Še več, on sam je istemu viru že objavil Uranovo pismo škofom in ji je torej zaupal in se prepričal v njen obstoj in verodostojnost – najmanj, kar pozna, je njegova elektronska pošta, pristnost pisma pa so potrdili sami škofje. Pri meni in Mladini svoje neresnične ugotovitve o izmišljenosti intervjuja ni preveril – morda zato, ker še sam ne verjame vanjo.

V svojih trditvah, osebnih kompromitacijah in diskreditaciji Mladine je šel predaleč. Sam sem se za intervju z virom odločil v mejnih razmerah, vpričo dokazil o njegovi verodostojnosti in okoliščin osebnega linča nadškofa Urana, ki se nima možnosti braniti. Objavljam današnji demanti intervjuvane osebe, ki sem ga je prejel skupaj z g. Požarjem in novinarji Mladine:

Spoštovani,

Intervju, ki ga je opravil dr. Boris Vezjak z mano in je bil objavljen v Mladini, je pristen. Vsi odgovori so moji in si jih ni nihče izmislil. Moja identiteta in kredibilnost sta bili preverjeni tudi s strani novinarja Mladine. Lahko tudi potrdim, da sem jaz tista oseba, ki je medijem posredovala Uranovo pismo škofom. Osnovna ideja za vsem skupaj je, tako kot sem povedal tudi v intervjuju, moja želja, da bi krivica, ki se dogaja nadškofu Uranu prišla v javnost. Predvsem zaradi zaščite škofa, ki je pomagal, svoje identitete za sedaj ne morem javno razkriti.

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

Borut ali Chuck – koga za predsednika, ni nobeno vprašanje

17.08.2012 ob 08:19

Delov naslov članka pove vse, v času najresnejše ekonomske krize države se bere kot zgodba v času kislih kumaric:

Pahor zna sestaviti turbokompresor

Predsedniški kandidat, ki zna sestavljati zapletene dele avtomobila, je torej tisto, kar trenutno (najbolj) potrebujemo. On zna. Pravzaprav potrebujemo predsednika s tem znanjem, še včeraj predsednika vlade, ki nas je pomagal (znal) pripeljati v to ekonomsko godljo – in zdaj misli on sam zase in za nas, da ve najbolje, katere so prave rešitve. Kaj, za vraga, nam Pahor sploh želi sporočiti? Po freudovsko in histerizirajoče: Was will Borut? In kaj nam, dan za dnem, vsakič v novi delavski preobleki, s tem sporočajo mediji?

Najboljše v nas

Prvi razkorak glede na gesla iz njegove predsedniške kampanje je osupljiv. Namreč bivši premier in pogoreli predsednik stranke SD pač ne obljublja, da kandidira za šefa avtomehanične delavnice. Potem bi še razumeli njegovo znanje in s kapljami znoja pospremljen fizični trud. Če si pogledamo njegov moto, si je Pahor za cilj na poti do predsedniškega prestola zadal nekaj drugega in bolj plemenitega, narodno spraviteljstvo. Pribeležimo vzhičene besede, ki nas buditeljsko pozdravijo najprej ob obisku njegove uradne spletne strani:

Navdihnimo tisto najboljše v sebi, kar nas povezuje.

Spoštujmo razlike, a utrjujmo vse, kar nam je skupno.

Narodna razklanost omejuje, enotnost navdihuje.

Zato kandidiram za predsednika vseh.

Dal bom najboljše za skupno dobro.

Uspeli bomo. Skupaj.

Kar sem takoj opazil, je Pahorjevo nenehno sklicevanje na »najboljše«. To je bila nesrečna manija Tonyja Blaira, tudi Janše iz famoznega plagiata, v katerem se beseda »najboljše«ponovi 13 krat. Samo najboljše je za Pahorja (in Blaira) dovolj dobro. Svetilničarstvo in vrh sveta sta že dosežena, Slovenija je že tam (beri: na robu bankrota), zato so tu novi izzivi. V motu se celo skoraj ponovi misel iz znamenitega svetilniškega plagiata (saj vemo, Blair je tekst prepisal od Janše): »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju.« Pahor je spet na liniji: »Navdihnimo tisto najboljše v sebi, kar nas povezuje.«

Kaj ima vse skupaj z avtomehaniko? Na prvi pogled nič. Pa vendar. Z narodno enotnostjo? Tudi o tem doslej nobenega pojasnila. Deklaracije o »predsedniku vseh« so videti prazna populistična floskula, v kakršno se je zatekel npr. že Obama, ko je v svoji kampanji obljubljal združitev rdečih in modrih zveznih držav. Biti predsednik vseh? Hja, to ste po defaultu. V ideološkem smislu pa je to sladka lažniva obljuba – vsaj dokler se ukvarjate s sestavljanjem turbokompresorjev.

Od čiščenja kopačk do asfaltiranja

Pahorjev populizem, kot se mu očita, torej ni le v tem, da uporablja demagoške, ljudske in torej množicam všečne prijeme, dejanja in retoriko. Ne, njegova delovna opravila in oprava nam, obratno, sporočata še nekaj drugega: tudi vi lahko postanete predsednik. Pahor je takšen kot mi. Ni razlike med njim in nami. Ni le pripravljen priti k nam, on smo mi in mi smo on. Če je Slovenija bila videti dežela priložnosti, ko je predsednik vlade tri leta nazaj nogometašem čistil kopačke, se ta slog danes nadaljuje: živimo v deželi priložnosti, ker lahko njen predsednik postane nekdo, ki je smetar. Ali mlekar. Ali asfalter. Ali učitelj plavanja za otroke. Ali elektromehanik. Vsi so lahko predsednik republike. Stavi na identifikacijo in na ravni političnega marketinga bomo videli, ali tudi uspešno.

Če je poduk iz folk psihologije skoraj banalno samoumeven, pa naslednji ni tako zelo. Naš predsedniški kandidat ne le, da poskuša ugajati vsem in vsakemu posebej, se pravi vsem možnim profilom ljudi in delavcev in vsakemu posebej, jih premamiti v identifikacijo, temveč jim v celoti sporoča še nekaj svojstvenega: ne le, da sem enak vam vsem in vsakemu med vami, lahko sem vsi in vsak med vami. Lahko sem in mlekar in smetar in asfalter in plavalni mojster in elektromehanik. Karkoli. Vsak dan sem za medije nekaj novega. Vsak dan mi bodo mediji jedli iz rokava kot drugi osebi.

V tem pa Pahor ni več identičen z njimi, marveč se od njih vseh razlikuje. Mlekar je mlekar, asfalter je asfalter. Menjave poklicev se sicer dogajajo, toda ne morete biti kar vse po vrsti. Tak univerzalizem, po katerem je Pahor lahko kdorkoli in počne karkoli, ga naredi za boljšega od vseh skupaj in vsakega posebej med njimi. Za superčloveka. In tu nastopi paradoks približevanja, ki je hkrati oddaljevanje – težko je verjeti, da se oba komplementarno »procesa« združujeta Pahorju v prid. Prej se morda izničujeta. In prav drug je tako značilen za narcisistično strukturo kandidata, jo poudarja, zato je malo verjetno, da z njo širi kroge potencialnih volivcev v kampanji. Saj nagovarja le tiste, ki jih Pahorjev narcisizem fascinira že po sebi. Teh ni zanemarljivo malo, a tudi ne tako zelo veliko.

Zmore več od Chucka Norrisa

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Lukšičeva domislica je humorno laskala: Chuck izstopa iz javnega življenja, ker je Borut tako nedosegljivo dober predsednik. Seveda mu je zgolj dvoril, a pred meseci ga je celo premagal in zamenjal na mestu predsednika stranke. Slovenski Chuck je propadel tudi kot premier. Toda primerjava s filmskim likom se je prijela in, kar me zares bega, začela imitirati realnost samo. Kar je bilo le dovtip, se je zdaj sprevrglo v konkretno karikaturo: Pahor je kot asfalter, kot mlekar, kot avtomehanik, kot mizar, kot kdorkoli pravzaprav podoben omnipotentnemu Chucku, ni le največji Krjavelj, kot pravi Vlado Miheljak. Kajti on zmore. On zna vse in zmore biti vse. On je Chuck. Oziroma ni, kajti Chucka več ni, a on še kar vztraja v vseh teh vlogah. Se pravi, da zmore več. In še podobne ideje zagovarja, če si sposodim spodnjo upodobitev:

Šele primerjava s Chuckom nam končno ponudi recept za pravo branje, kako priti od avtomehanika do narodnega spravitelja. Namreč narcisizem ni le v tem, da vzamemo za objekt samega sebe in svoje telo, temveč da se ogledujemo tudi v drugih subjektih, ki jih jemljejo za objekte. Omnipotentnost, ki iz tega izraste, torej ne sloni le na potencialni logiki »jaz, ki sem (lahko) vsi (drugi)«, temveč še domislici o »jazu, ki sem vse druge poenotil, kolikor sem jaz, ki sem vsi (drugi)«.

Zato je menda jasno, da sta Chuck in Borut lahko oba dobra tudi v sestavljanju turbokompresorjev. A ko gre za spravo, je popolnoma prav, da se Chuck zaradi svoje nesposobnosti umakne. Pahorjev dolgoletni sopotnik Lukšič, ki ga pozna do obisti, je v tem morda imel dobesedno prav.

  • Share/Bookmark

Ubijanje politikov in kaj z njim storiti

14.08.2012 ob 12:16

Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce. Ne vemo, kdo ga je spisal in s kakšnimi motivi, morda šaljivimi ali celo kot oseba, ki želi pomagati Janši s tem, da ga predstavlja kot ultimativno žrtev – toda za javno obsodbo tukaj in zdaj to ni pomembno. Vse ostalo je na organih pregona. Jeseni leta 2009 se je v ZDA neznana oseba spomnila, da bi na Facebooku odprla glasovanje, ali je treba ubiti Baracka Obamo:

The poll asked respondents “Should Obama be killed?” The choices: No, Maybe, Yes, and Yes if he cuts my health care.

Primer vsaj nekoliko spominja na slovenskega: posredno apelira k smrti politične osebe, medtem ko ga naš pravzaprav zapoveduje.

Tiščanje glave v pesek

Danes se je na portalu, ki nesporno favorizira Janšo, pojavil naslednji prispevek:

Naslov, poudarki, intervjuvanci in motivi so znova vnaprej predvidljivi in prirejeni na način, da bodo branili predsednika vlade. Že videno in preizkušeno. Toda prav v tej gesti spregleda (češ: saj vemo, o čem in kako bo pisal Siol in o čem Aleksander Kolednik, nič novega) že tiči prva nevarnost: domnevam da bo večina slovenskih medijev, ki želi biti profesionalno nevtralna, zaradi pripisa tovrstne politične motiviranosti tega ignorirala. In se bomo znova znašli v pasti: namesto, da bi se pogovarjali o stvari sami, o grafitu in grožnji premierju, o tem, ali to je sovražni govor ali ne, se ne bomo. Ohranjali bomo status quo in hkrati legitimirali politizacijo medijev. Njihova polarizacija (in s strani novinarskega ceha povsem spregledana politična okupacija) se bo le poglobila, z nekaj tiščanja glave v pesek bo šla v nič substancialna razprava. »Levi« novinarji se bodo zadovoljili z novim indicem o politizaciji Siola, »desni« novinarji bodo dobili še en dokaz o levičarstvu slovenskih novinarjev, ki jih znova in znova ignorirajo le zato, ker so menda prodane duše. Vse po starem, vse razklano.

Sovražni govor

Osnovna poanta članka je jasna: varuhinja človekovih pravic se spreneveda, v tako očitnem primeru grafita ne želi zaznati sovražnega govora. Naslov prispevka je dovolj indikativen in obremenilen zanjo. Daljši odlomek:

Varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik smo povprašali, kako komentira sovražne grafite, ki pozivajo celo k uboju Janše, in ali namerava zaradi omenjenih grafitov ukrepati. Iz njenega urada so nam odgovorili, da se lahko varuhinja v posameznem primeru odzove, če sovražni govor uporabi na primer predstavnik oblasti v odnosu do šibkejšega posameznika oziroma ranljivih družbenih skupin (etničnih manjšin, invalidov, istospolnih…).

Namen sovražnega govora je namreč, kot pravijo, ponižati, razčlovečiti, žaliti, ustrahovati, poslabšati položaj tistih, proti katerim je naperjen, ter jim odvzeti dostojanstvo. ”Praviloma je sovražni govor naperjen proti družbenim manjšinam oziroma družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu. Osebe na javnih funkcijah ne sodijo med družbeno šibkejše,” so zatrdili.

Poudarili so, da vsak primer t. i. sovražnega govora še ni kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kot ga opredeljuje kazenski zakonik in da so zaradi varstva svobode izražanja in še posebej svobode medijev, pogoji za kazenski pregon govorjene ali pisane besede upravičeno zelo strogi.

“Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodni praksi pogosto navaja, da svoboda izražanja pomeni enega izmed temeljev demokratične družbe, pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka. Poudarja tudi, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, temveč tudi na tiste, ki lahko prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo javnost ali posamezne skupine. To terja zahteva po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe,” so zaključili.

Če je novinar postopak korektno, potem moramo biti nad povedanim (in nepovedanim) šokirani. Resda obstaja tehnična in tista bolj ohlapna definicija sovražnega govora, vendar grafit »Ubi Janšu« ne postavlja dileme razločitve med eno in drugo. Nemogoče je spregledati, da ima nevarno sovražne učinke, tudi če bi se ne bali za življenje omenjenega. Zagovarjati (tudi) grafit, če se je zgoraj povedano nanašalo nanj in ni izvzeto iz konteksta, s pravico do svobode izražanja, je povsem deplasirano in neokusno. Ne vem, ali je v pristojnosti urada, da v tem primeru potencialno kaznivega dejanja ukrepa, vsekakor pa me čudi, če ob reakciji na grafit tega ni vsaj omenil in nakazal. Tudi če res ne bi šlo za sovražni govor v tehničnopravnem smislu. Dopuščam seveda možnost, da je bil urad zaveden. A zdaj je na njem, da pove več, sicer se je v mojih očeh popolnoma blamiral.

  • Share/Bookmark

Spoštovati ministrskega predsednika

13.08.2012 ob 21:33

Ljudje iz Zbora za republiko so gotovo šaljivci. In to sposobni. Ne le zato, ker so si v slovenskih medijih zgradili prestižno mesto, neadekvatno glede na tehtnost stališč, njihova spletna stran pa nam ponuja kot njihovo zadnjo izjavo tisto iz leta 2011. Ne, danes so se oglasili in pogumno vzeli v bran predsednika vlade – a pred kom? Verjetno tistim, ki je bil njihov predsednik leta 2011. Takrat je bil namreč kronani princ in enigmatični voditelj Zbora dr. Gregor Virant – preden so se fantje skregali. Naj spomnim, zborovalci so tiste čase družno in vsi po vrsti rušili vse Pahorjeve reforme, tudi pokojninsko. Leto kasneje smo istemu Janši in Virantu poverili zaupanje, da nas popeljeta iz krize…

Naj se vrnem na začetek. V Zboru so danes ugotovili, da je Janša deležen napadov iz vrst lastne koalicije – očitno je prevladala ocena, da je takšno igračkanje lahko za njeno zdravje nevarno. Na neproblematiziranem »svojem« portalu, Planet SIOL imenovanem, so dušebrižniki to povedali takole in očitno merili na Viranta:

Izpostavili so, da so naloge, s katerimi se sooča vlada, neodložljive. Izvedljive so samo, če v “vladni ekipi domujejo složnost, požrtvovalnost in spoštovanje vsakogar, najprej pa tistega, čigar odgovornost je največja, to je ministrskega predsednika.”

Pojasnili so, da z velikim nelagodjem spremljajo napade, ki jih iz vrst lastnega moštva doživlja predsednik vlade. “Zbor za republiko poziva k prenehanju enostranskih, negativno usmerjenih potez koalicijskih partnerjev, predvsem pa k poglobljeni slogi, vse z namenom optimalnejšega stanja v domovini,” so zapisali.

No, za humoriste so se izkazali iz dveh razlogov. Prvič, Janša je njihov član. Kaj njihov član, premier je od lani celo član sveta – spet nekaj, za kar se ni bati, da bi mediji opazili, še manj poudarili – doslej niso in to za smelo trditev zadostuje. Če bi bili korektni, bi morali vsaj mimogrede omeniti, da dejansko branijo svojega člana. A niso. Stvar je še bolj komplicirana. Člani istega Zbora so tudi pomembni ministri te vlade. Med drugimi, in hkrati tudi članica istega sveta, je vedno lojalna Ljudmila Novak, prav tako ministrica in predsednica koalicijske stranke. Se pravi, da v Zboru pledirajo za mir (tudi) med političnimi člani v njihovih vrstah. Ali vsaj med sedanjimi in bivšimi člani ali svojimi predsedniki. Nekoliko nerodno.

Drugi razlog, zakaj razumem poziv kot šaljiv, je kontekstualni in vsebinski. Kajti apel k slogi in proti napadom prihaja prav v času, ko Janša počne prav to, kar člani Zbora odsvetujejo, da bi se počelo predsedniku vlade. Implicite torej dopuščajo, da Janša lahko napada, drugi ne. Spomnimo se le nedavnih tvitov, uperjenih v Viranta in Šušteršiča, ki menda pohajkuje na dopustu:

Gregor Virant “bi moral še bolj napadati SDS, če želi na skrajni levici pobrati kakšen glas. S sedanjimi tremi odstotki postaja neuporaben”, se je SDS na družbenem omrežju Twitter odzvala na petkov intervju v Mladini s predsednikom DZ Gregorjem Virantom.

Poziv zato ni le čudaško patetičen, v svojem bistvu je idolatrijsko totalitaren: temelji na tako značilni izključujočnosti (mi lahko napadamo, vi ne smete), evidentno cilja na Viranta in njegove ter mu žuga s prstom. Zbor uporabi celo isti ogrožujoče občutke vzbujajoči glagol kot premier – napadati. In ko smo že pri atakah – še lani jeseni je Janša grdo insinuiral proti tistemu, ki ga želi danes disciplinirati. Naj spomnim le na ta naslov:

SDS: Virant je zahrbten. Virant: Ne, samo neroden.

Ali na diskreditacijo, ki jo je na televiziji povedal kdo? Saj ni treba ponavljati: »Listo gospoda Viranta pa vodi človek, ki je bil mesec dni nazaj obsojen na eno leto pogojno. To je gospod Virant. Torej tega je polno.« Že res, da je šlo takrat za otroške špetire kasnejših mladoporočencev, da stranki še nista bili del vladajoče koalicije. A o manirah napadanja pove veliko.

  • Share/Bookmark

Neznosna lahkotnost razprav o politični kulturi

11.08.2012 ob 11:06

Čeprav imajo besede politikov na družbenih omrežjih enako težo kot izrečene, je politična kultura v novih medijih še nižja kot v tradicionalnih.

Tako sta že v podnaslovu članka, ki sicer nosi naslov »Neznosna lahkotnost ‘čivkanja’ politikov«, zapisala Večerova novinarja Aleš Kocjan in Uroš Esih. Toda ali nova družbena omrežja, kot je twitter, resnično razkrivajo le manko politične kulture? Ali pa je morda ta ugotovitev celo ponesrečena, prehitra in nenatančna?

O politični kulturi in nezadostnosti diagnoze o njej v slovenskih razmerah sem pisal že nekajkrat. Med drugim karajoč predsednika države zaradi njegove naivnosti glede istega (predsednik rad ponavlja dve preveč preprosti politični opazki: naše pomanjkanje te vrste kulture in hkrati dialoga).

Moja teza je enostavna: slovenski mediji, komentatorji, politiki in ostali nam forsirajo deskripcije in interpretacije, ki niso vzdržne in dovolj dobre v fenomenalnem opisu političnih stanj in situacij – razprava o kulturi je velikokrat deplasirano površna, in to iz dveh razlogov.

Prvi je enostaven: politična kultura je izjemno širok pojem. Na kar novinarji, komentatorji in drugi reducirajo pojem, je zgolj politično obnašanje akterjev v strankarski politiki. Toda kultura ni le (verbalno) obnašanje in celo ne zgolj obnašanje politikov.

Študij politične kulture je preučevanje politične kulture demokracije vobče in družbenih struktur in procesov, ki se v neki skupnosti odvijajo. V tem smislu najpoprej zadeva vse državljane. Po Lucianu Pyeu je kultura skupek stališč in prepričanj v političnem procesu, ki določa temeljne predpostavke in pravila za »urejanje« ravnanja akterjev v političnem sistemu. Ne zadeva le individualna obnašanja, ampak tudi skupne vrednote. Njen del je nenazadnje profesionalizem medijev – toda da bi stvari v svojem pogledu ubrali na ta način, se večini niti ne ljubi pomisliti. A morda ni tako bistveno v tem hipu zdefinirati, kaj politična kultura je – hitreje se bomo gibali, če določimo, kaj ni.

Kultura vs. propaganda

Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, nato pa mu namenimo očitek:

G. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Skratka, »neznosna lahkost«, kot se glasi naslov, morda ni prav nobeno nekulturno komuniciranje, temveč velikokrat (ne vedno) bolj ali manj premišljena gesta propagandizma oziroma psihopolitike te ali druge stranke – o tej sem že toliko napisal na tej strani, da bi bil že mazohizem ponavljati se. Takšen redukcionizem fenomena nas vodi proč od tega, da bi zaznali probleme v vseh njihovih realnih dimenzijah – in prav zato ne preseneča, da se diskurza o politični kulturi in psihopolitiki tako zelo izključujeta, da o drugi artikulatorji prvega pač ne smejo niti razmišljati, da se jim ne sesede začetna hipoteza. Kajti razprava o kulturi tisto drugo o psihopolitiki skoraj nujno zgreši – zato je tudi vprašanje Marka Kovačiča v dodatnem intervjuju na isti strani s tremi poznavalci družbenih omrežij po nepotrebnem omejujoče in dobesedno izključujoče to možnost (Večerovo vprašanje se je glasilo: Ali politiki s komuniciranjem na družbenih omrežjih prispevajo k dvigu politične kulture?)

Teza o politični kulturi kot propaganda

Rezultat? Tudi ta, lahko politiki take razprave o politični kulturi izkoriščajo sebi v prid. Kot npr. dr. Milan Zver:

Predsedniški kandidat Zver se je strinjal s sogovorniki, da zaradi ustanovitve tako imenovanega superministrstva ni v Sloveniji nič manj kulture. Kar zadeva umetniško ustvarjalnost, je po njegovem mnenju kulture zelo veliko, še posebej v Evropski prestolnici kulture (EPK). “Morda je kulture manj drugje, recimo v vsakodnevnem obnašanju ali politiki,” je dejal.

Kljub temu ostaja optimističen in meni, da se politična kultura dviguje. “Generalno gledano, ne more ali ne bi smela biti slabša. A pod pogojem, da bi mediji in šolski sistemi opravili svojo vlogo,” je poudaril.

Dovolj je seveda, da v tem horizontu razprave ves čas kažeš s prstom na druge, domnevne nekulturneže. Kajti ker nihče nikoli in zares ni pokazal, kaj točno je nekulturnega na tvojem početju (ker se pač vsi zadovoljijo z abstraktnim disputom o nizki kulturi), se celo v samo razpravo o politični kulturi naseli propagandizem, kjer bo zmagal tisti, ki bo dlje časa in bolj intenzivno s prstom kazal na druge.

  • Share/Bookmark

Evropska prestolnica jajc

8.08.2012 ob 12:10

Kdo ima jajca? Tisti v EPK definitivno. Zato nas lahko sprašujejo in vabijo k sodelovanju takole:

Imaš jajca? Kdo jih ima? Kunigunda preverja, kdo ima jajca in jih je sposoben pokazati. Anonimnost in klofuta umetnosti sta zagotovljeni. Imej jajca!

Pri tej razstavi lahko sodeluješ tudi ti. Če imaš jajca, seveda. Dobesedno in figurativno! Kako lahko sodeluješ pri postavitvi razstave, preveri na info@funigunda.si.

Seveda niti formativna narava jajc ne pripomore k temu, da bi ta bila videti »cute« – in, nenazadnje, ali je za to, da postaneš bolj pogumen, res smiseln pogoj anonimnost? V čem pa anonimnost prispeva k hrabrosti?

Da so fantje le duhoviti, nekdo pa preveč seriozen? Ko je kdo duhovit na tak način, se primem za denarnico. Zgoraj »razvezani« mošnjiček je prvovrstna metafora za pravo razvezovanje mošnjičkov. Programskih vsebin EPK praktično nikoli nisem komentiral – razen izjemoma takrat, ko so posegla v ideološko podstat in razkrivala mentalne strukture projekta. Tudi zgornja mošnjičkarskaa vsebina izžareva eno tako popolno artistično izpraznjenost (saj gre pri jajcih vendar za praznjenje, kajne?), kjer bi nas moralo zanimati financiranje nesmiselne provokacije zaradi provokacije, umetnosti zaradi, hmm, umetnosti. Kajti nekdo nam pač kaže svoja jajca za naš denar. Naš mošnjiček. Smo zdaj zadovoljni? Se pravi, in ta moment me tu edini zanima, Kunigundina jajca lahko kandidirajo za emblem tistega, kar je epekajevski problem ves čas: nedomišljenost in nedodelanost kriterijev in razlogov, kako se deli denar. Ali povedano preprosteje: res bi si želel, da svoje mošnjičke slikajo vodilni v EPK, kot tudi člani njegovih organov (ne spolnih) in tvorno sodelujejo v tej jajčni umetnosti, za katero so odgovorni. Aja, da ne bo diskriminacije, organizatorji k pošiljanju fotk vabijo tudi ženske.

Mimogrede, projekt tipa »kdo ima jajca« je zanimiv še s primerjalno-pravnega in še kakšnega vidika. V Italiji te očitek drugemu, da nima jajc, lahko drago stane:

Kdor v Italiji moškemu reče, da “nima jajc” (“Non hai le palle!”), mu grozi denarna kazen. Takšna žalitev naj bi namreč pod vprašaj postavljala moškost nasprotnika.

Vrhovno sodišče v Rimu je v primeru dveh bratrancev iz krajev Potenza in Taranto namreč odločilo, da je ta besedna zveza žaljiva in da gre za prekršek, piše v italijanskem dnevniku La Repubblica, ki je izšel v sredo.

“Žalitev ne postavlja pod vprašaj le moškosti nasprotnika, temveč tudi izpostavlja šibkost njegovega značaja ter pomanjkanje odločnosti in pristojnosti, kar so vrednote, ki jih – zmotno ali po pravici – pripisujemo moškemu spolu,” je pojasnil sodnik Maurizio Fumo.

V Sloveniji malce capljamo za sosedi in njihovim vrhovnim sodiščem: implicitni dvom v to, da »nimamo jajc«, sramežljivo spodbijamo na razstavah anonimnih slik in si pri tem še domišljamo, da smo letošnji kulturni popek Evrope.

  • Share/Bookmark