Arhiv za Avgust, 2012

Izgon, ki ni izgon in kazen, ki ni kazen

7.08.2012 ob 11:30

Moje včerajšnje dopoldanske teze, da nadškof Uran grdo demantira nadškofa Stresa, ni demantiralo nič v nadaljevanju. Na Siolu se je nadškof Stres, ki so ga očitno ekskluzivno pridobili za intervju takoj po objavi Uranovega zasebnega pisma škofom, razgovoril prav in natančno o nekonsistenci, o kateri sem včeraj na široko pisal. Ob tem je znova postopal na znani način: slovenska RKC ob parnih dnevih »afero Uran« komentira v nulo (pa še kakšno drugo), ob neparnih pa se sklicuje, da za to nima pristojnosti. K sreči je bil paren dan. Poglejmo si nekaj poudarkov (naslovi so moji):

Zanikanje teze, da je šlo za izgon

Ob tem je ponovno poudaril, da ni šlo za noben kazenski ukrep oziroma izgon iz države. ”Z nadškofom Uranom sva v skupni izjavi, ki sva jo podpisala, pred desetimi dnevi, to tudi zavrnila,” je povedal in dodal, da je šlo je za ukrep Svetega sedeža, s katerim so želeli preprečiti, da bi izbruhnil kakšen škandal.

So wittgensteinovske stvari, ki so onstran komunikacije, in o njih ni mogoče govoriti

Stres je na naše vprašanje, ali se mu ne zdi, da Cerkev vodi nenavadno komunikacijo z javnostjo, saj ima ta vse več vprašanj, dobiva pa vse manj odgovorov je odgovoril, da včasih o nekaterih stvareh ni mogoče govoriti.

Usodnost interpretacije besede izgon

O podpori, ki jo verniki kljub vsemu namenjajo upokojenemu nadškofu, pa je dejal, da je vse to sprožil nesporazum okoli besede izgon. Ponovno je poudaril, da je Cerkev z ukrepom želela Urana zaščititi, tako da bi ga ubranila pred določenim medijskim pritiskom. ”Zato so v Vatikanu mislili, da je bolje, da se umakne,” je še pojasnil nadškof Stres.

Rezime: skupna izjava obeh škofov v ničemer ne zanika začetne teze in besede & interpretacije o izgonu, ki jo je opisal Uran. Stavek, ki naj bi po navedbah nadškofa Stresa to storil, je v pismu lahko le:

Res je, da je nadškof Uran v dosedanjih pogovorih v Vatikanu v pokorščini sprejel navodilo, da se v bližnji prihodnosti začasno umakne iz Slovenije. V tem ne vidiva kršitve človekove pravice do bivanja v domovini, ampak spoštovanje pravice Cerkve, da klerikom zapove kraj bivanja.

Ampak ne bo držalo, kot sem ugotavljal že včeraj: razumeti nekaj kot izgon nikakor ne izključuje sprejetja tega dejanja v pokorščini. In zatrditi, da izgon ni kratenje človekove pravice, še ne izključuje tega, da je naš prostovoljen pristanek na odhod iz države kaj drugega kot izgon. Toda tudi če bi bilo res, da si je Uran premislil in 25. julija v skupnem pismu ukrepa proti sebi ne razume več ne kot izgon in nujno ne kot kazen (kajti če je ne razume kot izgon, je ne razume več kot kazen), s čimer bi zanikal samega sebe, tega v skupnem pismu ne moremo najti. Da bi resnično lahko verjeli Stresovi implicitni tezi, da si je Uran zdaj nenadoma premislil in svojega odhoda iz države ne razume ne kot kazen in ne kot izgon, bi potrebovali njegovo, tj.  Uranovo potrditev oziroma bolj substancialno razlago. Zgornji stavek ne dokazuje ničesar, razen močne želje, da bi odhod v tujino piarovsko predstavili kot blagohotno in benigno dejanje Vatikana, s čimer bi seveda zmanjšali vtis rigoroznosti in krivičnosti kazni. Če je Uran nedolžen, vse skupaj deluje maksimalno perverzno: bolehen se mora umakniti iz domovine le zato, da se govorice poležejo in ne pride do medijskega (!) pohujšanja, on pa naj bi za nameček celo soglašal, da s tem ne trpi nobene kazni?

Medijsko pokritje

Po današnjem in včerajšnjem prebiranju časopisja lahko ugotovim, da zgornjega neskladja niti nihče ni problematiziral – nekateri pisci so ga le omenili. Z vidika analize medijskih vsebin pa je še hujša ignoranca do naslednjih čisto medijskih kontekstov:

Prvič, prav noben medij se ni vprašal, od kdaj se slovenski škofje ali njihovi bližnjiki odločajo za objavo na spletnem portalu Požareport. A da zdaj Ognjišče, Družina in drugi cerkveni mediji niso več dovolj dobri? Mar stran Bojana Požarja ne slovi, med drugim, tudi po objavah ekskluzivnih dokumentov po diktatu politike (predvsem ene stranke)? Je morda posredi spinning, ki ne izhaja iz cerkvenih, prej iz bolj politično-cerkvenih premislekov? Bi se vir, ki želi dobro nadškofu Uranu, res odločil za Požareport?

Drugič, apostolski nuncij naj bi Uranu že 18. novembra 2010 namignil, »da je bila v zadnjem trenutku preprečena objava delikatnih novic v časopisu«. Zlahka si predstavljamo, da je preprečitev objave bila dosežena na dva načina: lahko da so jo kleriki preprečili pri viru ali prenašalcu informacije, lahko pa seveda, da so posredovali pri samem časopisu. V tem zadnjem primeru bi potem šlo za cenzuro. Kaj se zdi verjetneje in pri katerem časopisu so to dosegli, če so?

Tretjič, prav noben medij ni komentiral napada na časnik Dnevnik – Uran v svojem pismu spregovori o lažnivih informacijah in navajanjih (dvakrat uporabi take izraze) v tem časopisu 8. maja letos, kjer med drugim zapišejo, da naj bi Uran zavrnil vatikanski predlog za test očetovstva. Ta podatek torej ni točen, sledi iz Uranovega pisma. Toda s prav istim podatkom je decidirano postregel časopis Večer 25. julija, pravzaprav s popolno zgodbo o Uranovem zanikanju očetovstva že leta 1992 in tudi vatikanski zahtevi po testiranju:

Cerkvenemu vrhu v Rimu naj bi ga bil pod prisego in očitno prepričljivo zanikal, že ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi. Vatikanska kongregacija nasprotnih dokazov najprej ni imela, nazadnje pa, Sveti sedež naj bi bil od danes 67-letnega Urana terjal test očetovstva, a naj bi ga bil nadškof zavrnil. Vztraja, da nima otrok, da ni prelomil celibata.

A za Vatikan je nadškofov prekršek, nepriznano domnevno očetovstvo dveh otrok, danes odraslih oseb, s tem pa nespoštovanje celibata, dokazan. Prejšnjemu ljubljanskemu nadškofu je odvzeta vsa oblast, v Cerkvi nima več pravice odločati, ne sme se več pojavljati v javnosti, prepovedano mu je javno maševati. Močni razlogi so, ko papež tako radikalno poseže, pravijo naši viri, to stori, ko res mora.

Zanimivo, novinarka Vanessa Čokl se je kasneje, 31. julija, celo pohvalila, kako Večer glede tega citirajo avstrijski in italijanski mediji, in to celo z majhnim skritim namigom:

Medtem ko v zvezi z disciplinsko selitvijo predčasno upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojza Urana iz Slovenije, zaradi domnevnega očetovstva in zamolčane prelomitve celibata, Večer citirajo italijanski in avstrijski mediji, na poročanje nekaterih drugih slovenskih medijev reagirata kardinal Franc Rode, Uranov predhodnik v Ljubljani, in tiskovni urad Slovenske škofovske konference (SŠK).

Toda v današnjem članku, ki komentira Uranovo pismo, niti z besedo ne omeni, da je bralcem Večera (in časopisja v Italiji in Avstriji) postregla točno s tako in še bolj pikantno zgodbo, ki jo zdaj Uran vehementno zanika. Laže Uran ali natolcuje Večer?

Zgodba o izginulem pismu

O tem, kako se zgodba o Uranu sprevrača v cerkveno kriminalko tipa Ime rože, kjer sicer morda dobivamo medijske umorjence, ne ravno prave, o pisemski semiotiki in o tem, kako tudi Pošta Slovenije morda več ni to, what used to be, pa naslednjič:

“To pismo, namenjeno vsem slovenskim škofom, je bilo očitno poslano 20. junija ali kakšen dan pozneje. Nekateri izmed škofov so mi v pogovoru po telefonu omenili, da so prejeli pismo nadškofa Urana, kar me je precej presenetilo, ker tega pisma sam nisem prejel. Prepričan sem bil, da je verjetno nadškof Uran to pismo poslal le nekaterim članom škofovske konference. Čez nekaj dni sem bil pri nadškofu Uranu osebno, tudi on mi je omenjal pismo, ki mi ga je poslal. Povedal sem mu, da njegovega pisma nisem dobil. Oba sva se zelo čudila, kako to, da pismo ni prišlo. On je vztrajal pri tem, da je pismo poslal, jaz sem vztrajal, da pisma nisem dobil. Zato mi je dal še eno kopijo, ki jo je imel pripravljeno na mizi, lastnoročno napisal moje ime in mi kopijo pisma izročil. Tako sem tudi sam prišel do njega. To je moralo biti nekje v začetku julija. Potem sem čez dva tedna, točneje 23. julija, to pismo tudi sam dobil po pošti, poštni žig nosi datum 20. junij. To pomeni, da je bilo pismo dejansko po pošti poslano 20. junija tako kot vsem ostalim škofom in je do mene potrebovalo dober mesec dni. 23. julija sem ga dobil, na pismu je manjkala ena od dveh znamk, ob strani je bilo malo pretrgano. To je moja zgodba o tem pismu.”

  • Share/Bookmark

Ko nadškof Uran demantira nadškofa Stresa

6.08.2012 ob 12:52

Danes objavljeno interno pismo škofom, ki naj bi ga spisal izobčeni in kompromitirani nadškof Uran, postavlja celo vrsto »forenzičnih« in drugi izzivov pred novinarje in komentatorje. Že ob prvem branju sem opazil vrsto neskladij – nekonsistenten je sam Uran, nekonsistentne so njegove izjave glede ne SŠK in RKC, nekonsistentna je njegova zgodba, ko jo primerjamo z uradno oziroma medijsko znano:

O tem več, ko bom najprej z zanimanjem pogledal, kaj tega so uspeli zaznati mediji, nedvomno ponižani tudi zaradi dejstva, da anonimni škofje raje kot z njimi sodelujejo z Bojanom Požarjem; nič novega in znova simptomalno. Med zame najbolj intrigantna stališča iz pisma se uvršča Uranovo »nasprotovanje« nadškofu Stresu glede interpretacije dogodka kot izgona. In s tem povezano poimenovanje kazni, ki da je doletela nadškofa, osumljenega očetovstva. Sam sem od vsega začetka striktno govoril o »izgonu« Urana iz države, čeprav sem kasneje zasledil ostro kritiko uporabe tega izraza kot menda netočnega.

Stres napadel oznako »izgon«

Poglejmo si to kritiko v najbolj intenzivni obliki. V intervjuju za Družino ga novinar sprašuje in nadškof Stres odgovarja:

Se vam zdi beseda »izgon« primerna?

Ta beseda, ki je izšla celo iz cerkvenih krogov, močno zavaja in je v največji meri kriva za nelagodje in ogorčenje nekaterih vernikov. Tisti, ki so jo prvi uporabili in »lansirali«, so krivi za nastali razdor in povsem neutemeljen gnev, ki ga je ta beseda povzročila.

Kdo jo je sploh uporabil prvi? Od danes naprej vemo – nesporno nadškof Uran osebno, in to že 20. junija letos v omenjenem pismu škofom:

Izgon iz domovine, kateri sem zvesto in z ljubeznijo služil sveti Cerkvi in svojemu narodu 42 let v duhovništvu in zadnjih 20 let kot škof, je zelo huda kazen, ki je globoko zaznamovala moje življenje. Sedaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino!Izgnan sem iz svoje Cerkve, ki se jim vedno služil s popolno predanostjo. Ostajam globoko prizadet tudi in začuden tudi nad samin načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična.

Kasneje v pismu Uran prosi še za navodila za »čas prestajanja kazni v tujini«. Nadškof Stres, nedvomno tudi sam med prejemniki predhodnikovega pisma, v intervjuju za Družino torej nesporno (nehote) obsoja nadškofa Urana, kajti prav on je dejanje opisal kot izgon. In to, da bi zadrega bila še večja, v navedenem odstavku celo trikrat! Krivca torej imamo, Uran je sam »prvi uporabil« izraz in je zato kar on kriv za nastali razdor in gnev, kakor mu očita Stres. Ne mediji in ne zlobneži.

Ampak da bi bila ironija popolna, aktualni nadškof metropolit v istem intervjuju kasneje še enkrat ponovi svojo obsodbo uporabe besede »izgon« in celo pripiše Uranu, da se je od nje distanciral:

Ponavljam, da je govorjenje o »izgonu« v tem primeru povsem neprimerno in zavajajoče in sva se od uporabe tega izraza z nadškofom Uranom v skupni izjavi tudi distancirala.

Po Stresu se torej od pojma »izgon« ni distanciral le on, ampak tudi Uran. K sreči, ali pa ne, to ne drži, kajti v njuni skupni izjavi ni povedanega nič o tem in trditev preprosto ni točna.

Kazen ali zgolj zaščita dobrega imena

Aktualni ljubljanski nadškof pa ni le vedel, da Uran vatikansko sankcijo razume kot »izgon«, saj je prebral njegovo pismo, tudi sankcijo je poskušal prikazati v popolnoma drugačni luči kot kaznovani, čeprav je dobro poznal njegovo stališče. V intervjuju za Družino namreč kazni ne razume niti kot ostre in celo ne kot kazni, le kot dobrohotno dejanje zaščite.Berimo:

V prime­ru nadškofa Urana gre samo za to, da se začasno umakne, dokler se ne poležejo in razčistijo govorice na njegov račun. Namen je bil zaščita njegovega dobrega imena in preprečitev pohujšanja v Cerkvi.

Ne vem, zakaj bi bila odločitev, da gre za določen čas v bližnjo tujino, da se izogne stalnemu pogrevanju govoric, ostra. Iz bližnje preteklosti vemo za primere, ko so se javne osebnosti, ki so postale predmet nadležne medijske pozornosti, same od sebe umaknile v tujino, in to neprimerno dlje kot samo nekaj kilometrov za mejo.

Stresova in Uranova interpretacija se torej maksimalno razlikujeta: Uran izrecno govori o kazni, o njeni krivičnosti, o svoji prizadetosti, pokori, začudenosti in izgonu. Stres pa situacijo miri, tudi za ceno neposrednega zanikanja Uranovih čustev in njegove eksegeze: ni nobene kazni ali izgona, gre za samoumevno zaščito dobrega imena, ki jo je izpeljal Sveti sedež zaradi medijskega pogroma, umik je nadvse prijazno dejanje, ki ga je Vatikan omogočil osramočenemu nadškofu.

Do današnje objave Uranovega pisma bi lahko morda Stresu še verjeli, čeprav s težavo. Po tej objavi mu več ne moremo – demantiral ga je njegov predhodnik.

  • Share/Bookmark

Vsi so venci vejli – o zaroti molka in njeni žrtvi

4.08.2012 ob 22:01

Zakaj dr. Jože Pirjevec ni nastopil kot govornik na slovesnosti pri Ruski kapelici? Je bil sploh povabljen, v kar zaenkrat nihče niti ne dvomi? Če nujno ja, mu je nastop res preprečil kabinet predsednika vlade?

Danes se Planet Siol glede te zgodbe že spet trudi, da bi manifestiral prakso vobče znanega političnega kompromitacijskega novinarstva, kot sem jo že neštetokrat opisal (in v zadnjem mesecu prav za ta portal). V prispevku, ki ima en samcat prozoren namen, namreč grobo diskvalificirati akademika Jožeta Pirjevca kot lažnivca, politikanta in renegata:

Ključen v tej argumentaciji ad personam je že prvi stavek, v katerem je, če upoštevamo še dodatno adhominalno generalizacijo iz naslova, navedeno bistveno: »Zgodba o nekem zgodovinarju, ki ne navaja dokazov. Pirjevec trdi, da mu je premierjev kabinet preprečil govor pri ruski kapelici. Dokazov za to nima, sklicuje se le na predsednika Društva Slovenija Rusija Geržino. Ta pa njegovih navedb ni potrdil.«

Je ta trditev resnična? V skrajno dekontekstualiziranem smislu: Geržina pred kamerami res ni potrdil, da je premierjev kabinet zahteval Pirjevčevo odstranitev, a je to povedal zgodovinarju in morda še komu. In zanikal besed eksplicitno ni – zelo bistveno. Razen tega je pritrdil, da je bil Pirjevec povabljen in načrtovan kot govornik. Novinar Aleš Žužek to pomembno dejstvo gladko zamolči, saj bi sicer moral podati tudi pojasnilo, zakaj in od kod je prišlo do govornikovega umika: med trditvijo, da je bil Pirjevec umaknjen in da je bil umaknjen zaradi zahteve predsednika vlade, je seveda razlika, zato zavrnitev druge terja pojasnilo glede prve. Poglejmo si Geržinovo izjavo na POP TV:

»Z akademikom, zgodovinarjem, prijateljem, našim članom Pirjevcem sva potem sklenila, da zaradi danih okoliščin ljudi v imenu društva nagovorim jaz,« je novinarjem ob kapelici danes pojasnil Geržina. ”Odločitev ni bila lahka, s prijateljem Pirjevcem sva vse dobro premislila. In v imenu dobrih odnosov z Rusijo, v imenu vseh ljudi, ki so prišli, ne da bi vedeli za stvari, ki so za nekoga bolj, za drugega manj pomembne, mislim, da je prevladala strpnost in to, da je bil osrednji cilj lepa spominska slovesnost…

»Pirjevec je realist. Zagotovo mu ni prav, vendar ravno s ciljem, da ne bomo te naše domače teme prenesli na ta parket, sva vse to razumljivo brez čustev vzela in gleda v bodočnost.«

Se pravi: imamo Geržinovo priznanje, da je bil Pirjevec načrtovan za govornika, in tudi odkrit namig, da je bil umaknjen. Imamo Pirjevčeve javne izjave, ki mu jih je zaupal Geržina – spet o tem, da so bile izrečene grožnje in pogojevanja s strani kabineta predsednika vlade, da ne sme nastopiti pri Ruski kapelici. Nimamo pa javnih Geržinovih potrditev tega. Je iz tega mogoče sklepati, da Pirjevec ne navaja dokazov in laže? Ne: saj vendar ponuja besedo predsednika društva. Na sodišču kot dokazno gradivo lahko šteje tudi zaprisežena izjava, beseda ima status dokaza. Ni mi znano, da bi svoje besede Geržina zanikal, vedno se je izmikal le s tem, da zapleta ne komentira – novinar Žužek je tu hote ali nehote netočen. In kaj naj bi se potem zgodilo, kaj je tisti X, zakaj je bil Pirjevec umaknjen, če ni šlo za zahtevo vlade? Ker ni nobenega motiva, na katerega bi lahko pomislili, se zdi verjetnejša druga možnost, kjer mrgoli dodatnih namigov in slutenj. Induktivni premislek bi zato moral pojasniti kar nekaj nenavadnih indicev in vsem po vrsti se novinar izogne. Poglejmo.

Prvič, skoraj nemogoče je zanikati, kot rečeno, da je nekdo dosegel umik govornika. Toda manjka navedba motiva: kdo bi ga umaknil in zakaj? Zdi se, da novinar tu neposredno namiguje, da si je zgodovinar zgodbo izmislil.

Drugič, kako pojasniti dejstvo, da je doslej društvo suvereno odločalo o izbiri govornikov, zdaj pa se je v njeno avtonomijo, z njegovim tihim (in škandaloznim) soglasjem, vtaknil kabinet predsednika vlade, in to celo nadvse uspešno?

Tretjič, kako pojasniti, da pri spominski slovesnosti na Vršiču ni bilo nobenega predstavnika predsednika republike, ki je bil tam navzoč vsa ta leta in desetletja? Od kod ta preobrat?

Četrtič, kako pojasniti dejstvo, da je letos prvič venec polagal tudi predsednik vlade, čeprav je doslej to počel le predsednik republike?

Petič, kako pojasniti dejstvo, da so položili kar dva venca? Venec predsednika republike so položili zunaj slovesnosti skrito javnosti že eno uro pred tem (kar precej spominja na bizarno »vadbeno« petje himne pred začetkom letošnje državne proslave še pred protokolarnim prihodom predsednika republike)? Ta zaplet je v medijih bil skoraj povsem prezrt.

Šestič, kako pojasniti dejstvo, da se organi društva in njegov predsednik zavezujejo k nekakšnemu molku – le čemu, o čem in zakaj? Kaj bi bil ta X, če ne tisto, kar zatrjuje Pirjevec?

Mar niso vse to močni indici za ugotovitev, da si je kabinet predsednika vlade zamislil slovesnost po svoji meri, da je posegel v suverenost društva, v tradicijo slovesnosti, znova izgnal predsednika države iz nje (tudi njegov kabinet zapletov ne komentira), in da torej potemtakem ideološko-politični izgon zgodovinarja Pirjevca ni manj, temveč kvečjemu še bolj verjeten?

Znašli smo se v zagonetni situaciji, v kateri morda laž in manipulacija najbolje prosperirata: Pirjevec (verjetno) po svoje razume Geržino, Geržina po svoje razume Janeza Janšo (in zato molči), organi društva »Slovenija – Rusija« razumejo predsednika, Geržino in Janeza Janšo skupaj, zato se odločijo in uradno sprejmemo sklep, da »zapletov« ne bodo javno komentirali, isti organi po svoje razumejo tudi protestno pismo dr. Nede Pagon, a se do njega spet distancirajo, češ z njim nimamo nič. Vsi so blazno razumevajoči, res! In potem lahko član upravnega odbora društva Igor Furlan navidez dignitetno reče: »Društvo je doslej vedno poskušalo delovati apolitično.« Malo morgen: kaj pa je apolitičnega v tem zanikovanju in molčanju? Prav nič, tiho pristajanje na udeležbo v politikanstvu je samo vrhunska lepodušniška političnost, in to predvsem istega društva! Blazno razumevanje  je tu le evfemizem za kolaboracijo. Nič ni presenetljivo, če je v tej zaroti molka, skriti za fasado diplomatskih razlogov, nemudoma prikazan za poraženca tisti, ki ga zdaj kompromitirajo kot lažnivca brez dokazov. Glasen zmagovalec v tej situaciji, ko se vsi zavežejo k delnemu ali polnemu molku, je zato le eden in troedin: sprenevedanje, zanikanje in laž.

To sta zdaj dva izziva. Prvi zadeva zaroto molčanja in njene akterje. Drugega vedno znova ponavljam: pisanje Planeta SIOL je vržena rokavica Društvu novinarjev Slovenije, medijski stroki in profesionalizmu, politiki in javnosti v celoti. Da ne bo prepozno in da ovenelih vencev za slovenske medije ne bomo polagali ločeno.

  • Share/Bookmark

Kultura za en tolar, manipulacija zastonj

2.08.2012 ob 09:29

Res je, vrsta glasbenikov je ob nedavnem odprtju londonskih olimpijskih iger nastopila za simboličen en funt, ki ga je terjala pogodba, med njimi tudi Paul McCartney. Toda na Siolu so pograbili blog domislico ministra o velikodušnosti tujih umetnikov v primerjavi z zaplankanimi domačimi, ker niso želeli brezplačno nastopiti na državni proslavi, ter zapisali:

“Nedolgo tega so komentariat, kritični intelektualci in nekateri kulturniki z gnusom in posmehom pospremili idejo generalnega sekretariata vlade, da bi glasbeniki in drugi umetniki na državni proslavi nastopili brezplačno,” je na svojem blogu z naslovom Daleč je London zapisal minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk.

Nov zapis superministra Turka, nova argumentacijska zmota, že tretja, ki jo obdelujem na tej strani v zadnjih tednih. To pot je uporabil personalizirano zmotno analogijo ali primerjavo. Poglejmo si eno izmed definicij:

In an analogy, two objects (or events), A and B are shown to be similar. Then it is argued that since A has property P, so also B must have property P. An analogy fails when the two objects, A and B, are different in a way which affects whether they both have property P.

Zmotna analogija ali primerjava, to pot na ravni dogodka državne proslave in olimpijskih iger, je takšna celo iz več razlogov:

(1)   Slovenski glasbenik ni Paul McCartney. Govorimo o prejemkih in zaslužkih. Če bi vlada RS zaprošala slovenskega McCartneya, da nastopi na državni proslavi zastonj, bi to lahko po svoje razumeli.

(2)   Zabava ob odprtju olimpijskih iger ni enaka »zabavi« ob državni proslavi, ne po vsebini, ne po namenu, ne po kulturnem impaktu. Nisem niti čisto prepričan, da bi na nanjo sodil ultimativni pop glasbenik in da bi McCartneya, če bi že bil slovenski državljan, nanjo bilo smiselno sprejeti. No, ta vladajoča politika že ne bi imela težav. Po drugi strani bi si vsak slovenski kulturnik želel nastopiti pred milijardno množico v Londonu. Tudi brez plačila – in tega mu ne bi zamerili, bili bi celo ponosni.

(3)   Povabilo kulturnikom, češ nastopajte zastonj, je padlo v kontekst vsesplošnega ponižanja slovenske kulture od ukinjanja ministrstva naprej in zniževanja socialnega in finančnega stanja kulturnih delavcev. Zvenelo je kot dodaten cinizem in pljunek na njihov javni status. Tega konteksta v primeru olimpijskih iger v Londonu ni.

Toliko o zmotah ministra, ki zvenijo kot cinična manipulacija. A tu je še ena težava. Ista zloraba se je namreč sprevrgla v medijsko manipulacijo spletnega portala Planet Siol. Kako hitro se je ta spodoben portal preobrazil v politično inspirirano stran, sem že ugotavljal, to pot je intenca spet prozorna. Še sveži uredniki in novinarji so namreč postopali takole: vzeli so novo manipulacijo politika iz vrst garniture, ki se jo podpira, jo razširili in poskušali povzdigniti v dokaz dvoličnosti tistih, ki se jih ne podpira – točno zato, ker jih ne podpira garnitura, ki se jo podpira.

Takšno politično novinarstvo je potem proizvedlo zapis, ki ne le moralno educira in napada kulturnike, temveč znova tudi zlorabilo Slovensko tiskovno agencijo, ki se citira kot soavtor zapisa: podpisana sta namreč »T. V., STA«. Priznam, spet mi na strani STA ni uspelo najti niti stavka, ki naj bi bil povzet – celo ta avtorski podpis diši po manipulativnosti. Še prispevek v celoti, dovolj indikativen je že naslov:

Vrhunski umetniki na OI nastopali brezplačno, pri nas so se tej ideji posmehovali

Ljubljana, London - Umetniki so na slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger nastopili za simbolen en funt, v Sloveniji pa je poziv, da bi se za soustvarjanje državne proslave odpovedali honorarju, naletel na posmeh.

Nekdanji član Beatlesov Paul McCartney, Mike Oldfield, Dizzee Rascal, Frank Turner, Underworld inEmeli Sande, ki po navadi za svoje nastope računajo na tisoče funtov, so se bili za nedavni nastop na odprtju iger v Londonu, ki ga je režiral Danny Boyle, pripravljeni odpovedati honorarjem, a jim je moral organizator plačati simbolni funt, da so lahko sestavili pogodbo za nastop. Podobno velja tudi za sklepno ceremonijo.

“Nedolgo tega so komentariat, kritični intelektualci in nekateri kulturniki z gnusom in posmehom pospremili idejo generalnega sekretariata vlade, da bi glasbeniki in drugi umetniki na državni proslavi nastopili brezplačno,” je na svojem blogu z naslovom Daleč je London zapisal minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk.

Številni slovenski umetniki so majski poziv Koordinacijskega odbora za državne proslave, naj se odpovedo svojemu običajnemu honorarju za sodelovanje na proslavi ob dnevu državnosti in proslavi ob dnevu samostojnosti, razumeli kot žalitev in podcenjevanje. ”Rad pomagam in sem solidaren, toda za državo, ki kulture ne spoštuje, ne bi delal proslav. Za državo, ki ukinja avtorske honorarje! To mi ni ne v izziv ne v čast. In mi niti ne pride na misel, da bi se javil na razpis,” se je tedaj za Delo in Dnevnik odzval režiser Dušan Jovanović.

“Takšno vabilo preprosto ponižujoče”

“Hvala lepa za takšno državo, ki ustvarjalce prosjači za to, da bi lahko preživela,” je za Delo povedal skladatelj Aldo Kumar in dodal, da bi za proslavo z veseljem daroval svojo skladbo. Režiserka Meta Hočevar je za časnik povedala, da kot profesionalka ne sme delati brezplačno. ”Pri opravljanju profesionalnih del ne moreš in ne smeš privoliti v nedovoljeni minimum,” je menila.

Igralec Marko Mandić je povedal, da nima nič proti brezplačnemu sodelovanju na državnih proslavah, saj meni, da gre za umetnikovo osebno odločitev. ”Ne bi pa bilo dobro, če bi se na takšen način država spremenila v brezplačno priložnost za promocijo posameznikov ali umetniških skupin ne glede na njihove umetniške koncepte in rezultate,” je opomnil.

Režiser in scenograf Tomaž Štrucl je za Dnevnik dejal, da je ”takšno vabilo preprosto ponižujoče ob vedenju, da je ta trenutek iz državnega proračuna ‘izpuhtelo’ za deset državnih proslav sredstev”. PesnikUroš Zupan je spomnil, da ga poziv nekoliko spominja na velike delovne akcije iz socializma.”Pričakujem, da bo naslednja konstruktivna ideja ta, da bodo poslanci v državnem zboru začeli delati zgolj za čast in slavo ter osebno promocijo,” je dodal.

T. V., STA
Foto: Ana Kovač

  • Share/Bookmark