Arhiv za September, 2012

Utišanje, ki ni svoboda govora

30.09.2012 ob 20:03

Vedno znova sem fasciniran, kako zanič znajo slovenski mediji poročati o tem, kako drugi poročajo o nas. Razen, seveda, ko nas hvalijo. Zadnji obisk predsednika vlade v New Yorku oziroma ZDA je lep primerek – celo ob dejstvu, da je Janša tja odšel pomirjat svetovne medije ob končnem (ne)priznanju, da ga je s svojimi katastrofičnimi napovedmi polomil. O piromaniji in požrtvovalnem gasilstvu, na katera sem opozoril nekaj dni nazaj, med zelo zelo redkimi poroča Nika Benedik v odlični Petkovi centrifugi.

Medtem ko so se domači mediji obširno razpisali o povsem nepričakovani nagradi našemu premierju zaradi »inovacij v diplomaciji« in zaslug za slovensko demokracijo, vredni novinarske preiskave, se do državljanov praktično niso prebili nekateri manjši poudarki. Na koncu je všečna primerjava Janše s Stephenom Hawkingom in Billom Gatesom zasenčila vse drugi epizode z njegovega ameriškega potovanja:

To silence the opponent

Pa težkega dela npr. STA ne bi imela, kajti razen novice Associated Press (AP) veliko odmevov vendarle ni bilo. Povzemam zanimivejši odlomek AP po The Huffington Post:

Jansa will need to negotiate with the opposition, which might be less willing to cooperate after Slovenia’s main opposition leader, Zoran Jankovic, was among five people briefly detained Thursday in an alleged multimillion-dollar corruption investigation into the building of a sports complex.

Jankovic and his center-left Positive Slovenia coalition won the most votes in a parliamentary election last December. But he failed to form a government and a center-right coalition led by Jansa, his longtime rival, took power.

After declaring Thursday in his address to the United Nations General Assembly that “freedom of speech is fundamental in a democracy,” Jansa said there was no campaign to silence his opponents and critics.

“First, I cannot comment on concrete actions of the police and other state authorities. It would be unfair,” he said. “Second, freedom of speech has nothing to do with corruption.”

Jansa faces his own corruption investigation. A bribery probe is examining a deal to buy military vehicles from Finnish company Patria in 2006, during Jansa’s first term as prime minister. He dismissed the charges as false.

Čeprav sem se trudil, nisem našel z izjemo zapisa na MMC RTVSLO skoraj nobenega povzetka z omembo zgornjih poudarkov. Mediji so sicer res pisali o Janševem nastopu v Generalni skupščini ZN, o njegovem govoru o genocidu, tudi o odklanjanju tuje finančne pomoči in celo o njegovem komentarju Jankovićeve aretacije, a niso zmogli omembe primerjave med obema. Nismo zmogli povzetka AP, ko ta omenja Janševe podobne korupcijske težave.

Utišanje in svoboda govora

Še zanimivejši je Janšev odgovor na vprašanje o aretacijah. Ne pričakujem, da bi mediji to opazili, če niso niti enostavnih stavkov. Citiram po MMC točen odlomek, ki me tukaj zanima:

“Prvič, konkretnih akcij policije in drugih državnih organov ne morem komentirati. To bi bilo nepošteno. Drugič, svoboda govora nima nič skupnega s korupcijo,” je Janša iz New Yorka komentiral dogajanje.

Ne vem, sicer, na kakšen način je bil Janša zaveden ali zapeljan v primerjavo med svojim razpravljanjem o svobodi govora in »utiševanjem« svojih nasprotnikov in kritikov. Zdi se, da ga je na to napeljal kakšen od novinarjev. Toda prav očitno je njegov odgovor »svoboda govora nima nič skupnega s korupcijo«, ki bi ga sicer lahko problematizirali že po sebi, mimobežen in deplasiran. Zakaj?

Ker »svoboda govora« nima nič skupnega z »utiševanjem«. Janša je, kot mojster te sorte trikov, uporabil red herring, ponujajoč se mu na pladnju: namesto, da bi odgovoril na vprašanje, ali je poskušal kakorkoli utišati opozicijskega liderja Zorana Jankovića s tem, ko je proti njemu stekla policijska akcija, se je raje zatekel v razpravo o svobodi govora in njegovi povezavi s korupcijo. No, niti ne v razpravo, v nemudno zavrnitev smiselnosti primerjave obojega. V čem je problem? Morebiten poskus utišanja Jankovića ali kogarkoli že, jasno kot beli da, nima nič neposredno skupnega s svobodo govora – nenazadnje je bil gospod po aretacijah zelo zgovoren in dobro razpoložen. Nič ni tarnal nad slabim dostopom do medijev ali tem, da česa ne sme povedati. Utiševanje je zgolj oblika takšnega ali drugačnega političnega itd. pritiska na politično neposlušne in nezaželene. Ali je v tem primeru aretacije Jankovića res prišlo do njega, je za oceno argumentacijske vrednosti seveda nerelevantno.

In tako nas je lahko možakar, ravnokar nagrajen za številne inovacije v slovenski demokraciji, vse od obravnave izbrisanih do Romov in istospolno usmerjenih, sprva v ZN podučil o tem, kako bolj skrbno obravnavati genocid (ironija, problem izbrisanih skupaj s še kom že desetletje upravičeno konceptualiziram pod naslovom »administrativni genocid«). Nato pa so mu mediji dovolili še, da jih osmeši s podukom, kako trapasti so, ko povezujejo korupcijo s svobodo govora.

In so vsi zadovoljni odpujsali domov.

  • Share/Bookmark

Ko intelekt svobodnega homo sapiensa gre na volitve

30.09.2012 ob 20:02

Koga bo volil publicist Dejan Steinbuch na predsedniških volitvah? Naslov je obetaven, sploh za nekoga, ki si ob njem, naslovu namreč, obeta navedbo razlogov: »Zakaj ne bom volil Türka«.

Dedke v dom za upokojence

In sem se radovedno lotil branja. Najbolj fascinantna je že zunanja argumentacijska struktura zapisa, ki je, v kombinaciji z naslovom, če poenostavim, takale:

Ne bom X

A.

B.

C.

D.

E.

F.

Zato ne bom X.

Se pravi: avtor se kaj prida ne trudi utemeljiti končnega sklepa, med navedenimi trditvami A, B, C, D, E, F in sklepom, v katerem nastopa X, ni neposredne implicitne povezave: v relativno dolgem zapisu sploh ni omembe predsednika republike dr. Danila Türka, ki nastopa v naslovu in sklepnem delu razmišljanja. Ne, v celotnem besedilu so nanizani fragmenti, ali še bolje, impresije o posameznih ekonomskih, zgodovinskih, socialnih dogajanjih in ocene stanja v državi (A,B,C,D,E,F), ki jih puščam ob strani, ter svarilo pred tem, da moramo končati drugo svetovno vojno (sic!). Vse je nato združeno v oceno, da Sloveniji vlada gerontokracija, kar se očitno nanaša za Zvezo borcev, ki menda s svojimi lovkami obvladuje državo. Njenim osivelim članom avtor blagohotno svetuje utišanje, ne izmenjavo argumentov (»Ne, dedki, ni čas za revolucijo. Čas je, da greste v dom za upokojence.«). S polovico stavka še nakaže, da bo Zveza borcev na predsedniških volitvah podprla predsednika Türka in potem sledi težko pričakovani zaključni odlomek, ki hkrati končno uvede smiselno in dolgo pričakovano razlagalno povezavo med fragmentarnimi mnenji in končnim X-om, ki osmisli volilno namero iz naslova:

Skrajni čas je, da končamo II. svetovno vojno. Kandidat Zveze borcev pomeni nadaljevanje vojnega stanja, simbolizira gerontokracijo iz ozadja, ki nam vlada s pomočjo privilegijev, laži in sprenevedanja. Jaz ga ne bom volil. Ne morem.

Kakšne argumente točno je Steinbuch sploh navedel proti vnovični kandidaturi predsednika republike? Resnično bizarno, toda prav nobenega – niti enega samcatega. Od nekoga, ki že v naslovu ambiciozno napove, da bo razložil, zakaj ga ne bo volil, bralec še bolj pozorno pričakuje prav njih. Od nekoga, ki v začetnih stavkih spodbudno pravi, da bi bilo »zanimivo vedeti, koliko državljanov samostojno razmišlja in kritično presoja dogajanje okoli sebe«, bi to pričakovali nujno. Od tistega, ki ugotavlja, da »države inteligenca državljanov očitno ne zanima« in da »intelekt svobodnemu homo sapiensu omogoča oblikovanje lastnega mnenja«, pa trojno.

Kriv je. Podpirajo ga dedki

Bralec se prebira skozi tekst, obrača vsako vejico, da bi jih našel, a argumentov čudežno ni. Pardon, je zgolj eden, čeprav dobro skrit, čisto na koncu. Takšen postane šele, če ga pomagamo zelo na kratko rekonstruirati:

(1) Danilo Türk je kandidat Zveze borcev.

(2) Zveza borcev simbolizira gerontokracijo iz ozadja in vladavino laži.

(3) Zato ga ne bom volil.

No, vendarle končno vemo. Vse je povedano v dveh vrsticah na koncu, preostalo besedilo lahko vržemo v koš, ni v pomoč pri identifikaciji. O krivdi po povezavi (guilt by association) sem že pisal (enadva). V zgornjem primeru je shema enostavna, vendar »personificirano« usmerjena ne v stališča posameznika, temveč neposredno »ad hominem« v posameznika kot takega. Nekako takole:

(1) X podpira trditev (ali osebo) Y.

(2) Toda X je simbol za vladavino laži.

(3) Torej trditev (ali oseba) Y ni sprejemljiva.

Navedena klasična zmota (ali prevara) ne zmore posebne razumevanjske globine: asociacijski pripis krivde (ali lastnosti) neki osebi na podlagi ohlapne povezave (odnosa med X in Y) ne more imeti nobene teže ali relevance za trditev te osebe. Če aktualnega predsednika republike podpira Zveza borcev, zato njegova stališča niso nič bolj resnična ali napačna, on sam pa nič boljši ali slabši kandidat. Takšna so lahko le po sebi, ne zaradi tega. Pozor: argument je neveljaven celo, če pripustimo, da je resničen (2), da je, skratka, Zveza borcev res nekakšno zadnje gerontološko zlo pod slovenskim soncem. Celotna zmota parazitira na osnovni emocije zbujajoči logiki sovraštva, tako značilni za (pre)nekatere domače adhominalne forme: ker ga podpirajo dedki, je predsednik kriv, zato ga ne smemo voliti. In basta. Najboljše zdravilo za tiste, ki ne razumejo, kaj je s tem narobe, je silno enostaven avtoreferencializem: Steinbuch naj si predstavlja, da sam kandidira za predsednika republike in ga po nekem naključju podpre ista Zveza borcev. Bo zaradi tega nenadoma postal slaba izbira, ki je ne smemo voliti?

Ko se pogovarjamo o sovraštvu v naši družbi, običajno tipamo za njegovimi grobimi oblikami (npr. grožnjami s smrtjo, rasizmi in diskriminacijskimi izjavami), našim nezrelim medijem pa niti ne pade na pamet, kako lahko taisto sovraštvo izmerimo tudi v njegovih brezmejnih adhominalnih argumentacijskih pojavnih oblikah, med katere nedvomno spada tudi zmota krivde po povezavi. Po svoje razumljivo, zakaj: ker so mediji sami, v danem primeru Finance, nosilec takega diskurza, ker živijo od njega in diseminacije te vrste čustev.

Empirični dokazi za pamet

Avtorjevo kolumno v običajni zakladnici argumentacijskih trikov, Financah namreč, dela za dodatno vznemirljivo nenehno sklicevanje na kritično pamet. Ki sugerira postavljene visoke standarde. Atraktivna pobuda iz Steinbuchovega pisanja, vredna toplega pozdrava tudi v avtoreferenčnem smislu, je naslednja: »Ker torej ne razpolagamo z empirično dokazljivim podatkom o številu ali odstotku ljudi, ki so sposobni lastnega razmišljanja, lahko samo ugibamo, koliko jih je.«

Res ni treba ugibati. Pogledati je treba argumente. Zato sem Steinbuchu hvaležen. Njegovo pisanje je vedno tako ilustrativno in elegantno šolsko, kot da bi (mi) nadvse prijazno želel delo narediti za lažje.

  • Share/Bookmark

»Ni ravno pošten, ampak naš je«

28.09.2012 ob 15:22

Ko je bil maja lani aretiran mariborski župan Franc Kangler, sem spisal zahtevo po njegovem odstopu. Majhno simbolično dejanje ogorčenosti nad dejstvom je bilo, da Maribor vodi nekdo, ki je vpleten v petnajst različnih sumov storitve kaznivega dejanja. V mestu, ki je gospodarsko in še bolj intelektualno obubožalo. In prav včeraj so proti županu, ki še kar sedi na svojem stolu, podali že dvanajsto ovadbo.

Če bi živel v Ljubljani, bi po včerajšnjih aretacijah ali pridržanju Zorana Jankovića in njegovih bližnjih verjetno storil nekaj podobnega. Seveda ne z velikim upanjem na uspeh (kdo pa sem?), pa vendar: v medijih podrobno nakazani indici o njegovih koruptivnih in kaznivih dejanjih bi me zaradi svoje obsežnosti prepričevali, da je odstop pravo dejanje človeka, ki verjame v politično higieno. Naj se vrne na oder, ko bo dokazal svojo nedolžnost, in to dvakrat močnejši.

Molk intelektualcev

Dogajanje omenjam, ker je bila moja reakcija, tako rekoč metanivojsko, obenem tudi protest proti nečemu, kar že dolga leta kritiziram pod naslovom »molk intelektualcev«. Z vseh vetrov, vseh po vrsti. Namesto da bi pri nas tvorili civilnodružbeno jedro kritičnih zagovornikov umskega, racionalnega, moralnega v družbi in politiki, se bodisi spreminjajo v tihe kimavce in s tem podpornike kakšne politične opcije,  še več pa je takih, ki raje apatično držijo glavo v pesku in se prepričujejo, da nimajo nobenega vpliva na realnost – ob tem pa poskrbijo predvsem za svoje kariere in lagodno življenje v slonokoščenih stolpih intelektualne (in še kakšne) samozadostnosti. Če se že priglasijo k besedi, so pripravljeni udariti po »onih«, nikoli po »svojih«. Kot levičar sem tako opažal, kako se je to dogajalo pri levih strankah: ko je npr. razpadala LDS, so bili pretežno tiho. Pa ne bodo se oni zamerili svojim! Ko je razpadal Zares, so bili pretežno tiho. Pa ne bodo se oni zamerili svojim! In ti aretirajo Jankovića, instantni izum levice pred popolnim polomom na lanskih volitvah. Kaj zdaj? Spet bodo bodisi ugotavljali, da to ni nič strašnega, ali pa bodo ponovno pretežno tiho. Zato ni daleč od resnice ocena, da je polom levice v zadnjih letih ne le maslo politikov, temveč tudi vseh tistih, ki so njen razkroj molče opazovali in niso izpolnili svoje državljanske dolžnosti: pokazati s svojimi osvojenimi strokovnimi znanji, kaj je prav in kaj ne, kaj moralno in kaj ne. Da so nekateri prihajali s svojimi političnimi projekti? Morda, ampak egoistično in vsak zase. Avtokracija, ki jo živimo, je tudi njihovo maslo.

»Dan, ko so molčali Jankovićevi podporniki«

Današnji zapis na vladinem projanšističnem portalu Planet Siol na lep ilustrativen način uprizarja zgornjo dilemo:

Poanta je insinuacijska in prozorna po tendencioznosti, ne pa tudi po vsebini: Jankovićevi številni podporniki, sami ugledni in čislani ljudje, ki so ga dobesedno prosili, da se poda v volilno tekmo na predčasnih volitvah 2011, so na dan aretacije (ali pridržanja, če hočete) obmolknili. In so povečini res. Dvomim, da se bo tu kaj spremenilo. V tem smislu novinarja prav nič ne lažeta ali insinuirata, ali kot lahko beremo drugje: »Na sestanku je bilo okoli 150 podpornikov. Vsi, razen enega, so mu izrekli polno podporo.« Seveda so tam bili morda le politično aktivni podporniki, pa vendar.

Toda zapis na Planet Siol je vendarle narejen z diskreditacijskim nabojem: ne le, da se ne spomnim, da bi kakšen desni medij poročal o podobni dilemi, npr. kaj je poreklo članstvo Zbora za republiko, ko je slišalo, da bo njihov maziljenec Janez Janša moral zaradi obtožnice na sodišče zaradi domnevne vpletenosti v korupcijsko afero Patria. Ali celo, da bi sistematično gnjavili njegove podpornike z zoprnimi vprašanji – ne, tega se niso spomnili, kar je še bolj ključno, niti levi mediji. Še enkrat več je to tako značilna medijska dvojnost za te kraje.

Moralni bankrot politike

Delnice moralnega kapitala levice, no, vsaj nekega njenega pomembnega dela, še niso nikoli kotirale tako nizko. Prej bi rekel, da je taista morala bankrotirala. Kar se je zgodilo včeraj, namreč ni le problem Pozitivne Slovenije. Politično enoumje intelektualne desnice (tako imenovanih razumnikov) se je popolnoma zlilo in postalo identično enoumju intelektualne levice: majhna razlika zaradi nekaj več kritičnosti na levici do »svojih« od tiste na desnici je postala nepomembna. Razlike med obojimi z vidika moralne moči od včeraj naprej praktično več ni. In tako kot lahko razpišete mednarodno tiralico za novinarjem na levici, ki bo Jankovića pozval k odstopu, jo lahko verjetno tudi za »intelektualcem«, ki bo storil kaj podobnega. V dobri veri in z dobrimi nameni, tako upam, pretiravam. Toda medijsko-intelektualna sprega bo, verjamem, storila prav to: blefirala in se pretvarjala.

Popolnoma jasno je: s takšno agendo je velik del obstoječe slovenske levice z vsemi uglednimi intelektualci in meščani na čelu popolnoma moralno bankrotiral. Ali je na to vsaj obsojen, in to v zelo kratkem času. Od te točke naprej je resnično vseeno, ali volite Janeza ali Zorana, med desnimi in levimi intelektualci ni več substancialne razlike. Igra kazanja s prstom »tudi vi ste koruptivni« je do konca legitimirana in katastrofa za vse. Mentalna paradigma »glup je, ampak naš je«, o katerih sem pisal nedavno, je porazna za velik del levice. Zdaj vemo, da je lahko še huje: mentalna paradigma »ni ravno pošten, ampak naš je«, je pogubna za levico in Slovenijo v celoti.

  • Share/Bookmark

Mali medijski vademekum: kako prirediti novico STA, da v njej ne bo nepotrebnega balasta

28.09.2012 ob 15:20

Po začetni lekciji o medijskih manipulacijah je tu nadaljevanje. Mediji danes v senci priprtja prvaka Pozitivne Slovenije in ljubljanskega župana Zorana Jankovića poročajo tudi o novi ovadbi proti mariborskemu rekorderju v ovadbah, županu Francu Kanglerju.

Po krivici na stran in proč od soja žarometov odrinjeni Kangler je bil danes deležen zapisa novinarja Tomaža Klipšteterja v Dnevniku o novi, že dvanajsti ovadbi proti njemu, ki so ga najprej povzeli pri STA, zapis agencije pa vsi ostali mediji. No. Z eno izjemo.

Poglejmo si zapis STA:

Zoper Kanglerja vložena še ovadba v zvezi z gradnjo tržnice

Maribor, 27. septembra (STA) – Mariborski župan Franc Kangler je znova kazensko ovaden. Tokrat zaradi domnevnih nepravilnosti pri financiranju gradnje mariborske tržnice, zaradi katerih naj bi občina utrpela visoko finančno škodo, piše Dnevnik. Ob njem naj bi bila ovadena še direktor urada za komunalno Vili Eisenhut in direktorica občinske uprave Milica Simonič Steiner.

Kot piše današnji Dnevnik, naj bi bila novogradnja na Vodnikovem trgu velik polom, saj je zaradi nje moralo v stečaj podjetje Mariborska tržnica, ki je upravljalo z objektom, branjevke pozimi zmrzujejo na odprti ploščadi, medtem ko večina poslovnih prostorov v pokritem delu objekta sameva.

Objekt je zgradilo podjetje Konstruktor, ki je leta 2006 še v času županovanja Borisa Soviča z mestno občino sklenilo pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice za gradnjo parkirne hiše, pokrite tržnice in za ureditev ploščadi z zeleno tržnico. V projektni dokumentaciji je bilo vseskozi omenjeno, da bo pri tem gradbenem posegu treba prestaviti tudi komunalni kolektor. V dokumentaciji je navedeno, da bo ta poseg stal približno 490.000 evrov, strošek pa bi moral prevzeti Konstruktor.

Kot je še zapisal Dnevnik, so se gradbena dela na kolektorju končala septembra 2007, več kot leto dni pozneje pa je Kangler z danes že propadlim Konstruktorjem podpisal pogodbo, s katero je plačilo prevalil na občino s pojasnilom, da je Konstruktor utrpel “nepredvidene” dodatne stroške. Pri tem je bil znesek v Konstruktorjevem zahtevku bistveno višji, saj je podjetje zaračunalo skoraj 640.000 evrov. Nepravilnosti je že lani ugotovilo tudi računsko sodišče.

Vodja mariborskega tožilstva Drago Šketa je v zvezi s spornim poslom pojasnil, da so prejeli kazensko ovadbo zoper tri osebe zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic. Zadeva je zdaj v reševanju pri pristojnem državnem tožilcu, trije vpleteni pa trdijo, da o domnevni kazenski ovadbi niso seznanjeni.

Sicer pa je to le še ena v vrsti kazenskih ovadb zoper mariborskega župana, med katerimi sta bili doslej dve že pravnomočno ustavljeni, in sicer v zvezi z Domom pod Gorco in nekdanjim nogometašem Milanom Arnejčičem. Zoper Kanglerja je vložen obtožni predlog v zvezi z dodelitvijo občinskega stanovanja vedeževalki Karin.

Tožilstvo je medtem vložilo zahteve za uvedbo sodne preiskave v primerih slike Mersada Berberja, ki je prav tako povezana s Konstruktorjem, ter pri aferah Toplarna, ptičja hišica, zemljišče za pravoslavno cerkev in nakup bivanjskih enot. Ob tem pa je za zdaj v razreševanju pri pristojnem tožilcu še zadeva v zvezi s honorarjem enemu od mariborskih radijskih novinarjev.

In zdaj k izjemi. Poglejmo še, kako je mariborski Večer na spletni strani povzel isto vest:

Ovadba: Domnevne nepravilnost pri financiranju mariborske tržnice

Mariborski župan Franc Kangler je znova kazensko ovaden

Mariborski župan Franc Kangler je znova kazensko ovaden. Tokrat zaradi domnevnih nepravilnosti pri financiranju gradnje mariborske tržnice, zaradi katerih naj bi občina utrpela visoko finančno škodo. Ob njem naj bi bila ovadena še direktor urada za komunalno Vili Eisenhut in direktorica občinske uprave Milica Simonič Steiner.

Novogradnja na Vodnikovem trgu naj bi bila velik polom, saj je zaradi nje moralo v stečaj podjetje Mariborska tržnica, ki je upravljalo z objektom, branjevke pozimi zmrzujejo na odprti ploščadi, medtem ko večina poslovnih prostorov v pokritem delu objekta sameva.

Objekt je zgradilo podjetje Konstruktor, ki je leta 2006 še v času županovanja Borisa Soviča z mestno občino sklenilo pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice za gradnjo parkirne hiše, pokrite tržnice in za ureditev ploščadi z zeleno tržnico. V projektni dokumentaciji je bilo vseskozi omenjeno, da bo pri tem gradbenem posegu treba prestaviti tudi komunalni kolektor. V dokumentaciji je navedeno, da bo ta poseg stal približno 490.000 evrov, strošek pa bi moral prevzeti Konstruktor.

Gradbena dela na kolektorju so se končala septembra 2007, več kot leto dni pozneje pa je Kangler z danes že propadlim Konstruktorjem podpisal pogodbo, s katero je plačilo prevalil na občino s pojasnilom, da je Konstruktor utrpel “nepredvidene” dodatne stroške. Pri tem je bil znesek v Konstruktorjevem zahtevku bistveno višji, saj je podjetje zaračunalo skoraj 640.000 evrov. Nepravilnosti je že lani ugotovilo tudi računsko sodišče.

Vodja mariborskega tožilstva Drago Šketa je v zvezi s spornim poslom pojasnil, da so prejeli kazensko ovadbo zoper tri osebe zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic. Zadeva je zdaj v reševanju pri pristojnem državnem tožilcu, trije vpleteni pa trdijo, da o domnevni kazenski ovadbi niso seznanjeni.

Sicer pa je to le še ena v vrsti kazenskih ovadb zoper mariborskega župana, med katerimi sta bili doslej dve že pravnomočno ustavljeni, in sicer v zvezi z Domom pod Gorco in nekdanjim nogometašem Milanom Arnejčičem. Zoper Kanglerja je vložen obtožni predlog v zvezi z dodelitvijo občinskega stanovanja vedeževalki Karin.

Tožilstvo je medtem vložilo zahteve za uvedbo sodne preiskave v primerih slike Mersada Berberja, ki je prav tako povezana s Konstruktorjem, ter pri aferah Toplarna, ptičja hišica, zemljišče za pravoslavno cerkev in nakup bivanjskih enot. Ob tem pa je za zdaj v razreševanju pri pristojnem tožilcu še zadeva v zvezi s honorarjem enemu od mariborskih radijskih novinarjev.

Sta

Večer je torej posegel v novico STA in iz nje odstranil vse omembe Dnevnika, začenši s prvim stavkom. Se pravi: »piše Dnevnik«, »Kot piše današnji Dnevnik«, »Kot je še zapisal Dnevnik«.  Prav vsi drugi povzetki STA, ki sem jih opazil, npr.SiolovŽurnalovReporterjev, itd., si niso privoščili takšnega posega.

Nobenega dvoma ni, da je predrugačenje besedila samega, ki je verjetno nastalo iz konkurenčnih razlogov in določenega rivalstva med dvema časopisnima hišama, s profesionalnega vidika povsem nedopustno. Ker se ni zgodilo prvič, bi morali zaradi tega protestirati tudi pri STA – saj v ta način amputiranih novicah trditve, ki niso njihove, nenadoma postanejo takšne in s tem se porodi tudi odgovornost zanje. Vendar se ni bati, da bi za to lahko kakorkoli odgovarjali ali celo, da bi vaše ravnanje sploh kdo opazil. Zato lahko v tej novi lekciji razširimo splošna načela iz prve:

Splošna načela

(1)Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(2)Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(3) Iz besedila vzemite poudarek, ki kompromitira neko osebo, združbo, dogodek, dejanje ali stanje stvari v skladu s politično ali ideološko agendo, ki ji sledite. Variacije uporabe so neskončne.

(4) Vzemite STA vest in iz nje izločite stvari, ki vam ne ustrezajo: imena, dejanja, osebe, časopisne hiše. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

  • Share/Bookmark

Rodetov negativen test: kdo ve več, Nina Zidar ali Večer?

26.09.2012 ob 15:25

Test DNK, s katerim se ugotavlja očetovstvo, je nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit opravil, po neuradnih informacijah naj bi bil znan celo že tudi rezultat. Nemogoče je bilo včeraj preveriti, ali drži, da kardinal Franc Rode ne samo da ve, kakšen bo rezultat analize DNK, ker ve, kako je živel, ampak tudi to, da je v Nemčiji opravljeni test očetovstva negativen, s tem pa potrjeno, kar je vztrajno ponavljal zadnji mesec: da ni oče 42-letnega Petra Stelzerja.

Tako piše danes Večer na svoji prvi strani in nato še na drugi. Evidentno skrbno trasirana ekskluzivna novica, ki se v začetnem besedilu dobesedno ponovi na obeh straneh, brez slehernih dodatkov. Večerovi uredniki so se očitno odločili, da zaupajo svoji novinarki Vanessi Čokl in v medijsko orbito izstrelijo skrbno negovane in prikrivane podatke o (domnevnih) rezultatih testa kot prvi medij. Ob tem so stavili na njene odlične povezave v Vatikanu, doslej vselej neskrito izražene v časnikovi pristranosti v cerkvenih temah.

V Večeru torej danes trdijo troje:

(1)   Rode naj bi že opravil testiranje (Peter S. ga je že 3. septembra).

(2)   Znan naj bi bil tudi rezultat testiranja kardinala in Petra S.

(3)   Rezultat je po nekaterih virih negativen.

Čisto dovolj, da so drugi mediji zgodbo angažirano zagrabili – seveda ob Večeru vsi tisti, ki tako zelo navijajo za takšen razplet:

Toda potem je v nekaj urah sledil hladen tuš. Rodetova odvetnica Nina Zidar Klemenčič je za MMC povedala:

Rezultati testa očetovstva v primeru Rode – Stelzer bodo znani šele v začetku naslednjega tedna, je MMC izvedel neuradno… Odvetnica kardinala Rodeta Nina Zidar Klemenčič bo izsledke testa očetovstva javnosti posredovala takoj, ko bodo znani.

Se pravi, da je Nina Zidar priznala le (1) (»v teh dneh je oddal vzorec DNK«), zanikala pa trditvi (2) in (3). Rezultat testiranja ni znan in če ni znan, ne more biti negativen. Razen tega ga bomo menda izvedeli takoj, ko bo znan.

Izkazalo se je, da je Večer spet padel na testu kredibilnosti. Le nekaj ur po objavi ekskluzivne informacije s trditvami (1), (2) in (3), je dve od treh zanikala Rodetova odvetnica, ki je, kot pravi, v nenehnem stiku s Petrovimi odvetniki. Seveda bi bilo možno, da slovenska odvetnica ne govori resnice ali da Večerova novinarka, znana po svoji strastni naklonjenosti RKC (analiza 1analiza 2,analiza 3), ki je ne more skriti niti v današnjem pisanju, ve več od nje.  Da, skratka, Vanessa Čokl ve, da že obstaja rezultat in kakšen je, Nina Zidar pa ne. Malo verjetno, ampak v Cerkvi se čudeži dogajajo. In prav zato jutri v Večeru pričakujemo popravek in pojasnilo, saj odvetnica napoveduje rezultat šele za naslednji teden, tj. čez najmanj pet dni. Sicer bo spet videti, da smo priča propagandni vojni Večera v obrambo kardinala.

  • Share/Bookmark

Medijski cinizmi in njihova neuspešna detoksikacija

26.09.2012 ob 15:23

- Uvedli bomo obvezno bičanje za novinarje.

- Gospod Janša, ampak to bo bolelo!

- Sem vesel, da ste to ugotovili. Doslej je veljalo, da je bičanje neka čudežna rešitev za vse naše in vaše probleme.

Kaj je s tem namišljenim pogovorom s premierom narobe? Ne to, da zveni zelo realistično in nekam znano, sama logika je cinična: če drugim očitaš, da uvajajo bičanje, čemu bi ga potem prakticiral sam? Le zato, ker bi rad slišal moledujoče prošnje, da ga ne izvedeš?

Prvi cinizem: palica se prilega riti

V bistvu je v New Yorku izrekel nekaj skrajno podobnega, ko je, očitno pred srečanjem s predstavniki ameriških medijev, komentiral tudi napovedani dvig DDV-ja za tiskane medije:

Janša je povedal, da doslej o tem še ni dal nobene izjave in da o tem vlada še ni sprejela nobene končne odločitve. “Sem pa vesel, da se ugotavlja, da dvig DDV-ja ni samo dobra stvar. Doslej je veljalo, da je to neka čudežna rešitev za vse naše probleme,” je razložil Janša in šaljivo pripomnil, da slovenskih časopisov ne bere veliko.

Možni branji sta dve: če Janševa vlada oz. koalicija generalno nasprotuje dvigu DDV-ja, krši svoja lastna načela, ko ga bo dvigovala za npr. tisk. Če je vmes spremenila stališče, četudi za partikularne storitve in izdelke, potem več nima pravice blamirati svojih političnih oponentov, ki so dvig napovedovali kot možno rešitev. Če pa Janševa vlada generalno ne nasprotuje dvigu DDV-ja, je itak izdala svoja poprejšnja ekonomska stališča. Tudi podpovprečen novinar bi zmogel zastaviti načelno »da ali ne« vprašanje glede tega, a ga, kakšna smola, nisem zasledil.

Ne glede na obe razlagi pa je Janša manifestiral svoj klasični perverzni cinizem: ko novinarji ponižno prosijo »Ne nas udariti, bo bolelo!«, lahko premier umirjeno prikima in reče: »Fantje in dekleta, zakaj pa poslušate tiste, ki pravijo, da se ta palica odlično prilega vaši riti?« Lekcija iz ponižnosti in sledenja je s tem učinkovito zaključena. Situacijsko ima izsiljeno prav in lahko zadovoljno prede – ker je v poziciji moči in ker so mediji potisnjeni v kot, ko morajo prositi za usmiljenje. Kar jim nikoli ni bilo težko.

Drugi cinizem: če ne bereš časopisov, jih ne rabiš

Janša je potreboval New York, da je priznal: »Ne berem slovenskih časopisov«. Oziroma so ti nekaj, kar »moram reči, ne berem«. Poudarek, da se to ni zgodilo doma, je pomemben. Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, je v famozni krilatici ugotavljal pomen tiska: »Če bi mi bila prepuščena odločitev, ali imeti vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, bi se brez oklevanja odločil za zadnje.«

Slovenci smo progresivni: imamo vlado, ki časopisov ne bere; no, vsaj premierja. In še dobro, da jih bere Tomaž Majer. Šele s takšno poznavalsko tenkočutnostjo premier zelo natančno ve in nam nehote pove, kaj pomeni dvig DDV-ja za tisk – dvig davka za storitev, ki je ne potrebuje. Če ne pijete alkohola, vas dvig cene bolj malo briga. Po Jeffersonu smo torej izbrali vlado brez časopisov (saj bodo ti pocrkali po dvigu davka), ki je po svoje navzven videti konsistentna: če jih res ne bereš, jih pač prezreš. Če jih ne bereš, si ti pač ne zdijo ključni za demokracijo. Popolni Anti-Jefferson. Lahko pa se ti zdijo ključni in jih bereš, preziraš in se jim maščuješ. Popolni Janša.

Tretji cinizem: detoksikacija jezika in telesa

V zadnjih Odmevih je Edvard Žitnik zelo podrobno komentiral Janševe aktivnosti v New Yorku te dni: srečal da se bo s predstavniki vodilnih ameriških časopisov od New York Timesa naprej in jim pojasnil, da Slovenija ne gre po poti Grčije. Da so njihova sporočila o tem preveč dramatična. Da imamo dobre možnosti za okrevanje, da je njihova medijska slika popačena in ni tako hudo.

Vse lepo in prav, če ne bi bila prva faza Janševega pohoda po tujih medijih ravno nasprotna: sam je širil katastrofične napovedi o nelikvidnosti, malodane bankrotu in ponovitvi grškega scenarija. Mediji so se temu ustrezno odzvali, Jože P. Damijan je celo izračunal finančno vrednost cene, ki jo bo država zaradi posameznih izjav predsednika vlade plačala na mednarodnem trgu.

Ameriška misija pomirjanja medijev je zato res videti kot misija piromana, ki gasi taisti požar, ki ga je sam podtaknil. Mladina je pred tedni napisala naslovni članek na temo z naslovom Toksični jezik. Še več, na naslovnico je narisala karikaturo Janše z rdečim jezikom in izmerila škodo takega medijskega postopanja v svetu.

Detoksikacija, ki jo je trenutno terapevtsko prisiljen izvajati tisti, ki je proizvedel zastrupljanje, je glede na zgoraj naveden drugi cinizem še dodatno cinična: če Janša že ne bere slovenskih medijev, je prisiljen brati tuje in jih demantirati tam daleč proč. Demantirati ne karkoli ali kogarkoli, ampak samega sebe! Simptomalno je prav (nedolžno) narisani jezik in ne kaj drugega bil tisti objekt, ki je stranko SDS vrgel iz tira do te mere, da je Mladinine novinarje ozmerjala z obubožanimi in bolnimi dušami:

Obubožanost duš

Naslovnica današnje Mladine (07. 09. 2012) je podoba ponotranjene sprevrženosti novinarjev, ki jo »ustvarjajo«. Res, krasna predstavitev bolnih duš, ki v svoji izmaličenosti iščejo poti iz brezna, v katerega se pogrezajo vse bolj in bolj. Slovenije, dežele, ki nam jo zaradi njene lepote mnogi zavidajo, si takšni ljudje ne zaslužijo in tednik, ki nosi naslov »Mladina«, se še zdaleč ne bi smel tako imenovati, saj takšen kot je, ne more biti glasilo mladih ljudi, ki si želijo lepše prihodnosti, očiščene navlake, kakršno nam ponuja tednik. Privoščljivo se hahljate v jutru, ko so kioski in poštni nabiralniki »zažareli« v vsej vaši duhovitosti, mar ne, veliki ustvarjalci? Od kod ste prišli, kdo vam  je vcepil toliko negativnih genov? Morali bi se vas sramovati vsi, ki vas podpirajo, tako moralno kot materialno, in kar pregrešno je, da ste za to še plačani. Pa da ne bo pomote: kogar koli bi na enak način upodobili, bi branila z enako mero zgroženosti. A kljub vsemu. Pred nedavnim sem prebrala  tibetanski pregovor, ki pravi: »Ocean nastaja po kapljicah!« Upam, da to prav v tem času velja tudi za Slovenijo.

Četrti cinizem: ne samo bral, tudi urednikoval

Ko bo danes ali te dni predsednik Janša poučeval ameriške novinarje, med drugim menda tudi New York Timesa, kako pri nas doma sploh ni tako hudo, kako je nekdo pač krizne razmere medijsko napihnil, bi se sogovornikom splačalo pogledati v svoje arhive v NYT in prebrati članek, ki je izšel 21. januarja 2008. Takrat je predsednikova nekoč zapriseženo lojalna državna sekretarka ameriškemu novinarju povedala:

Ms. Kosem said she had helped arrange the agreement because she was convinced that as a former dissident, Mr. Jansa, now 49, would still use his influence to expand media freedom.

Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.

Se pravi: bili si ne tako davni časi, ko je Janša ne samo sleherno jutro prebiral domače časopisje, ampak mu je tudi frenetično urednikoval. Še dobro pomnim, kako zgornjega pasusa ni uspel v naših medijih citirati praktično noben med njimi – take, prestrašene in klecajoče, pač imamo.

Peti cinizem: nevidni hat-trick

Medtem ko slovenski novinarji globoko ugibajo, ali jim je premier s koalicijo podrepniških Virantov, Žerjavov in Erjavcev spretno že zadal hat-trick (DDV, nadzorniki v STA in RTVS, Planet SIOL, Planet TV, uprava Dela, uprava Večera, nižanje RTV naročnine in tako dalje, večina tega se koncentrirano dogaja v zadnjih tednih) in kdaj naj odidejo po žogo v gol, spet enkrat več plastično dokazujejo, da se iz vojne z mediji 2004-2008 niso prav nič naučili. Kakšna (ne)sreča, druga stran se, kot vse kaže, je: medijske okupacije se morajo izvajati na bolj perfidne, subtilne in skrite načine. Kajti bolj sladko od hat-tricka je zadevati in zadevati, ne da bi drugi sploh opazil, da je njegov gol prerešetan. Večje zadovoljstvo od zmage na tekmecem je samo še, da ga ponižaš kot bebca. Talentov za to vlogo imamo veliko.

  • Share/Bookmark

Nepotizma ni, moj sin je že odrasel.

24.09.2012 ob 18:47

Kakšna nasprotna dejstva točno je danes navedel generalni sekretar vlade, da bi zavrnil očitke o nepotizmu pri zaposlitvi svojega sina? Medijski institut uveljavljanja popravkov dovolj rigorozno zahteva navajanje »nasprotnih dejstev« in Predalič jih v današnji repliki v Dnevniku poskuša našteti:

Prikaz nasprotnih dejstev

Pisma bralcev - ponedeljek, 24.09.2012

V zvezi z navedbami novinarja Blaža Petkoviča v članku z naslovom “Tudi Božo Predalič našel zaposlitev za svojega sina”, ki je bil objavljen v časniku Dnevnik dne 21. septembra 2012, odločno zanikam namigovanja, da sem sinu iskal oziroma našel zaposlitev. Izjavljam, da z ničemer nisem vplival na zaposlitev svojega sina. Sin ima namreč pri 33 letih svoje življenje in je povsem samostojen pri sprejemanju odločitev.

dr. Božo Predalič, generalni sekretar vlade

Prav v dnevih, ko vlada na veliko napoveduje obsežna odpuščanja zaposlenih v javnem sektorju, se generalnemu sekretarju zdi prepričljivo reči, da sam na zaposlitev svojega sina v poslanski skupini SDS ni mogel imeti vpliva, ker

(1) je sin star 33 let

(2) živi svoje življenje

(3) je samostojen pri sprejemanju odločitev.

Kateri od razlogov zadosti kriteriju nasprotnega dejstva? Seveda noben: sekretar ponuja karikaturo situacije, po kateri nepotistično poskrbimo za službo svojih otrok le, če so mladoletni, od nas odvisni in nesamostojni pri sprejemanju odločitev. Argumentacijski ignoratio elenchi služi temu, da smo se izognili odgovoru in navedli za sklep (o tem, da nepotizma ni bilo) irelevantne podatke. Ko ata pomaga sinetu najti »job«, to pač ni povezano z nezmožnostjo sprejemanja odločitev pri slednjem in z njegovimi leti. Razen v partikularnem primeru, ko sinovi samostojno sprejmejo odločitev, da bodo sprejeli atejevo nesebično in prijazno pomoč…

Predalič nam s tem slika nek horizont njemu lastnega dojemanja, kaj bi lahko štelo za učinkovit izgovor pri državljanih, če smo obtoženi nepotizma, celo v primeru, ko opisani primer ni takšen. Ob tem pa nam razkriva še, kako razume nekatere starševske relacije do otrok in psihologijo (nesamostojnih) mladostnikov.

In ko se je minulo nedeljo predsednik vlade v intervjuju branil pred istimi očitki, je ponudil še en inovacijski retorični trik iz starega bunkerja: nepotizma pri nas tako rekoč ni, prejšnji teden smo skadrirali zadnjega sina in hčero. Ob zimzelenem »vsaka ekipa ima pravico, da si nastavi svoje ljudi, da lahko normalno dela«, kar verjetno sploh velja za serijske zaposlitve SDS otrok v državni firmi Plinovodi, pomožnem »stare ekipe so bile zanič, sicer ne bi bilo predčasnih volitev« je tu še hit tedna: nepotizma in klientelizma ni bilo, ker gre za zaposlitev za določen čas. Se pravi: če vzamete v službo nekoga preko vrste zaradi sorodstvenih in drugih vezi, to ne bo štelo za koruptivno, če ga niste zaposlili za nedoločen čas in če npr. teh služb čez nekaj časa (a res?) ne bo več. Novinar se pač ni spomnil, da bi podvomil. Pa razumi, kdor more:

Nepotizma Janša ne vidi

Janši je bilo zastavljeno tudi vprašanje o nepotizmu, ki se v medijih pripisuje stranki SDS. Janševa hči namreč dela v državnem podjetju Plinovodi, sin generalnega sekretarja vlade Boža Predaliča je zaposlen v državnem zboru kot sodelavec SDS, v premierjevem kabinetu je zaposlena hči evropske poslanke Zofije Mazej Kukovič, na ministrstvu za infrastrukturo pa je zaposlena žena tiskovnega predstavnika Janševe stranke Jerneja Pavlina.

Janša pravi, da gre za zaposlitve za določen čas. In teh služb po besedah predsednika vlade po izteku mandata ne bo več. ”Minister, ki nastopi nek mandat, si mora sestaviti ekipo, da lahko normalno dela. Če bi bile prejšnje ekipe v redu, potem ne bi imeli predčasnih volitev,” je dodal.

  • Share/Bookmark

Brezvplivni Janković in ‘glupo je, ampak naše je’

24.09.2012 ob 18:46

Predstavljajte si, da padete v nemilost sicilijanski mafiji. Cosa nostra vam po svojem lepem običaju na mestu eksekucije v desno roko sredi zapuščene hale porine nabito pištolo in od vas zahteva, da si jo nastavite na čelo ter ustrelite. Nimate veliko možnosti, ker so vam – za vsak slučaj, ampak to že veste – povedali: »Če ne pritisneš, te bomo prerešetali sami, pred tem pa odbili obe ušesi in očesi.«

Je Cosa nostra na vas vplivala, ali pa ste le prijazno poslušali njen nasvet in izpeljali dejanje, za katerim ste hrepeneli celo življenje?

Dilema zveni bizarno – glede na neprostovoljno eksekucijo bi vprašanje imeli za totalno absurdno. Nobenega dvoma ni, da ste dejanje izpeljali pod prisilo in v razmerah, ko niste mogli ugovarjati. Nasprotno.

Vplivati vs. poslušati

No, dvomljivci obstajajo. Našo potrpežljivost in zdravo pamet znova preizkuša Zoran Janković, ki je skorajda že uporabil ves arzenal retoričnih obrambnih štosov, da bi se obranil pred očitki o nezakonitem vplivu na delo mestne redarske službe. No, na voljo ima le še pukšičevskega in turkovskega: z odlisičevanjem je, tako kot ta vlada, reševal gospodarsko krizo in dvignil mesečni budžet nekaterim gospodinjstvom…

Kaj točno je rekel Janković, ki lahko očitno pove karkoli in ostane cel? Takole:

»In sem kolegom, ki delajo v LPT-ju, dal nalog, da vse lisice odklenejo…. Na redarje nisem nič vplival… če pa govorimo naprej, redarji so me poslušali in odstranili lisice.«

Pustimo ob strani vse županove milostne retorične bisere in dejstvo, da je za nekatere medije, tudi v zgornjem TV nastopu, čisto odkrito priznal, da je dal nalog, torej ukaz, za odlisičenje pred Stožicami. Je z vidika ugibanj, ali se je vmešal v delo redarske službe, potrebno k temu še kaj dodati? Nadaljevanje razlage, ki gradi na distinkciji »nisem vplival nanje, so me le poslušali« je z vidika takega priznanja povsem odveč in tudi mimo njega ridikulozno na način, kot sem ga pedagoško ilustrativnoopisal zgoraj: nekatere situacije so take, da izključujejo interpretativno možnost, po kateri je nekdo dejanje X storil neprisilno, prostovoljno in v skladu z lastnim uvidom v visoko smiselnost njegove izvedbe.

Ko bi se torej gospodje iz La cosa nostra znašli pred sodiščem in se branili z argumentom »Nanj nismo prav nič vplivali, le prisluhnil je naši filozofskemu modrovanju o tem, da je življenje nesmiselno, in nato pritisnil na sprožilec«, bi tega pač ne jemali resno. Kvečjemu kot prvovrstni cinizem.

Glupo je, ampak naše je

A ne pri nas. Nekateri (mediji) se pač še dalje trudijo v Jankovićevem dejanju uvideti nepomembno gesto, ali, tako kot Popović v zgornjem posnetku, nadvse benevolentno in hrabro gesto, vse kritike pa okvalificirati za prismojene moraliste. Čeprav morala s tem nima nič: zgornji primer jemljem za odličen dokaz temu, kako nas fenomen Janković v očeh tistih, ki ljubljanskega župana na vse kriplje branijo pod zastavo »antijanšizma« (»bolje on kot Janša in desnica«), dela za mentalne retardirance, argumentacijsko slepe in netenkočutne. Braniti Jankovića iz političnih razlogov vedno bolj pomeni zahtevo po pretvarjanju in tem, da smo butasti. Velja za medije, novinarje, politike, intelektualce in nas vse. V največ primerih pa takšno ravnanje prihaja s strani tistih, ki si ne želijo priznati, da je levica v Sloveniji popušila in da je omenjeni gospod le čuden surogat zanjo.

  • Share/Bookmark

Kako manipulirati z naslovi. Praktični uvod za pravoverne novinarje.

24.09.2012 ob 18:45

Manipulacija medijskega naslova je via regia do vašega želenega uspeha. Kot novinar se lahko takoj prikupite uredniku, politiki, kapitalu, izboljšate branost, klikanost, plačo ali honorar in svojo osebno priljubljenost. Metode so povsem neboleče, nesankcionirane, obetajo celo hitro napredovanje ter lep družbeni in medijski ugled. Tu je nekaj osnovnih navodil za vaš uspeh.

Uvod

Na tej strani boste našli že kar nekaj receptov, kako biti uspešen pri izbiri naslova. Eden izmed dokumentiranih primerov, kjer prevzamete tujo novico in ji pripnete drugačen naslov, je tale:»Kučan kot ponavadi spet meša meglo«. To je lep način, kako popestriti naslov nekega drugega članka STA (19. 3. 2010), ki nosi naslov »Kučan za Mladino: Vprašanje je, kako je Brezigarjeva lahko postala generalna javna tožilka«. Vsebini besedila članka sta seveda identični. Naslove namreč lahko ne le izumljate, ampak tudi spreminjate obstoječe, poljubno in v vseh smereh!

Splošna načela

  1. Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.
  2. Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.
  3. Iz besedila vzemite poudarek, ki kompromitira neko osebo, združbo, dogodek, dejanje ali stanje stvari v skladu s politično ali ideološko agendo, ki ji sledite. Variacije uporabe so neskončne, za danes si oglejmo tri: 3a, 3b, 3c.

Konkretni primer

Dobrih zgledov vam preprosto ne more zmanjkati. Vzemimo enostavnega in učinkovitega iz današnjega Planeta Siol:

Štrukelj ne trpi drugačnega mnenja

Sprva so prispevek v uredništvu podpisali kot »Jan Tomše«, a je bila napaka, ki so jo vrli uredniki hitro popravili v inicialki »J.T.« In, zapomnite si, to je prvo pravilo – pazite, da uporabljate le inicialke, ne polnega imena in priimka, da ne boste imeli nepotrebnih težav, čeprav je malo verjetno že, da bo kdo od poklicanih vaše dejanje opazil, kaj šele sankcioniral. Opisani primer ustreza dvema od treh možnosti manipulacije, ki si jih bomo ogledali v današnji prvi lekciji. Vse po vrsti so odlično uporabne in toplo priporočljive!

(3a) Univerzalizacija trditve brez navedbe njenega avtorja v naslovu

Naslov »Štrukelj ne trpi drugačnega mnenja« se nanaša na izjavo posameznika, ki je naveden v besedilu. Naslov seveda v tem primeru insinuacijsko implicira, da trditev velja univerzalno  – oseba po imenu Štrukelj ne trpi drugačnega mnenja, vedno in povsod. Ampak v resnici to trdi le neka oseba v vašem članku (in še to sploh ne na naveden način, kot bomo pokazali), trditve ne postavljate vi in ne morete je kar posplošiti. Vendar vam domača medijska kloaka omogoča širino in natanko to je tudi tisto, kar želite doseči – pljuniti po gospodu Štruklju, da bo držalo za vselej.

Matrica vašega prijema je takale:

….

Oseba A trdi, da za osebo O velja x ali je x.

….

Potem namesto tega ponudite naslov prispevka: »O je x ali zanj velja x«. Se pravi: »Štrukelj ne trpi drugačnega mnenja«.

(3b) Univerzalizacija posamezne trditve brez navedbe njenega avtorja v naslovu, pri čemer je ta parafrazirana:

»Predstavnik dijakov ESIC-a Kranj Jure Ferjan meni, da Štrukljev sindikat na novinarski konferenci namerno ni želel slišati tistih, ki si prizadevajo za osamosvojitev gimnazije od centra šol v Kranju… Ferjan med drugim navaja, da je predsednik SVIZ-a Branimir Štrukelj pred vsemi zaustavil sindikalista gimnazije, ker je imel drugačno mnenje in je želel povedati, kaj o tem, da bi ostali v sklopu ESIC-a, mislijo na gimnaziji. Gimnazija je namreč skupaj s še nekaterimi drugimi šolami del ESIC-a, po besedah Ferjana pa “kot celota že dlje časa diha za osamosvojitev”.«

Zgornje je citat iz članka. Kot vidimo, novinar v naslovu le bolj ali manj uspešno parafrazira tisto, kar trdi v prispevku. »Ne trpi drugačnega mnenja« je izraz za to, kar je novinar sam manipulativno univerzalizirano pripisal Štruklju, čeprav je avtor obtožb govoril le o »ni želel slišati« in o tem, da je nekoga»zaustavil, ker je imel drugačno mnenje«. Fraza v naslovu seveda zveni boljše, bolj grobo in sočno, a je interpretacijski in očitno insinuacijski dodatek, ki je za vaše potrebe lahko zelo učinkovit.

Matrica tega vašega prijema je takale:

Oseba A trdi, da za osebo O velja ‘x’ ali je ‘x’.

Potem namesto tega ponudite naslov prispevka: »O je ‘x’ ali zanj velja ‘x’«. Se pravi: »Štrukelj ne trpi drugačnega mnenja«.

(3c) Univerzalizacija posamezne manjšinske trditve brez navedbe njenega avtorja v naslovu

Še hipotetični primer, ker je možnosti uporabe neskončno. Zamislimo si, da bi se za Štruklja v istem prispevku trdilo, da je pameten sogovorec, strpen, dialoški, prijazen. Le ena oseba bi ga opisala kot nekoga, ki ne trpi drugačnega mnenja. Naslov članka bi bil enak kot prej – saj vendar menda naslov nekako povzema besedilo.

Matrica tega vašega prijema je takale:

Oseba A trdi, da za osebo O velja x ali je x.

Oseba A trdi, da za osebo O velja y ali je y.

Oseba A trdi, da za osebo O velja w ali je w.

Oseba A trdi, da za osebo O velja q ali je q.

Oseba A trdi, da za osebo O velja z ali je z.

Potem namesto tega ponudite naslov prispevka: »O je x ali zanj velja x«. Se pravi: »Štrukelj ne trpi drugačnega mnenja«. Poskusite nadgraditi zgornji primer, dobili boste učinkovite rezultate!

Vabilo

Pozor, to je šele prva lekcija! Naredite domačo vajo, hvala za danes in vabljeni naslednjič.

  • Share/Bookmark

Milostni župan v lovu za lisicami

21.09.2012 ob 10:06

To, da nas politiki pitajo z neprebavljivimi argumenti in izgovori, ni nekaj novega. Da mediji ne znajo presoditi in oceniti, s čim nas hranijo, zato nam kar neposredno servirajo neprebavljive porcije, tudi ne. Naši mediji so približno enako samozadostni kot naši politiki – prvi in drugi so res romantičen par. Javnosti ob tej ljubezni preostane le, da ima dober želodec.

V zadnji romantični (medijski) zgodbi je župan mesta Ljubljana in nesojeni predsednik vlade Zoran Janković vzel pravico v svoje šerifovske roke. Kot kakšen Robin Hood je rešil nedolžno žensko z otrokoma iz objema zlobne lisice v okolici Stožic, medtem ko so v ne tako veliki daljavi odmevali srce parajoči nežni glasovi postavnih fantov skupine Il Divo:

Janković se je tako odločil, ker je na poti iz dvorane srečal žensko z otrokoma. Ker je bilo enemu od otrok slabo, so predčasno zapustili koncert. Na avtu so imeli nameščene lisice, priklicati pa niso mogli nobenega taksija. Župan je žensko z otrokom odpeljal na Bavarski dvor, ji plačal odklep lisic in kazen, nato pa jo peljal nazaj do avta. V izogib temu, da bi še preostalih 42 družin, ki so jim namestili lisice, sprehajalo po Štajerski cesti, je ukazal podjetju Javna parkirišča in tržnice, naj odstranijo vse nameščene lisice. “Menim, da je bil glede na izkušnjo s to gospo, ukrep pravilen. Preprečil sem kaos,” je prepričan župan. Na vprašanje, kdo je ta ženska, je odgovoril: “Ne vem, prvič sem jo videl.”

Še več, Janković je nato ugotovil, da je njegovo dejanje ne samo skrajno zakonito, saj menda sme voditi redarsko službo in to po njegovem piše celo v Odloku o redarski službi, ampak tudi nadvse moralno: »Preprečil sem kaos. Kaj če bi se zgodila nesreča, ker bi se po Štajerski cesti sprehajalo 43 družin?«; »Kaj bi pa potem vi govorili in pisali, če bi slučajno prišlo do neke nesreče, zato ker bi se po Štajerski cesti sprehajalo 43 družin?«

Pustimo ob strani, da se je uspel v dveh dnevih trikrat zaplesti v svoj alibi z zanikanjem in potrjevanjem, kaj je naročil redarski službi in česa ne.  Na prvi pogled se sklicuje na tragične posledice, če ne bi storil dejanja X. Toda bistveno za samo operacijo je vpotegnitev čustev. Njegovo milostno ravnanje bi lahko strnili v takšno misel:

Poglejte, če ne bi ukrepal in zahteval odlisičenje, bi se lahko zgodila nesreča. Nastradalo bi lahko 43 družin, ki so jim redarji zaradi napačnega parkiranja zalisičili avte in bi se izgubljeno sprehajali po cesti. Zato je bilo moje dejanje pravilno.

Klasična definicija argumenta iz usmiljenja (argumentum ad misericordiam) je zelo ohlapna:

An appeal to pity (also called argumentum ad misericordiam) is a fallacy in which someone tries to win support for an argument or idea by exploiting his or her opponent’s feelings of pity or guilt. It is a specific kind of appeal to emotion.

Vendar se v njej sogovorec običajno ne sklicuje na eno od čustev, v tem primeru milost, glede svojega ravnanja, temveč ravnanja drugih. Klasični sodniški primer bi bil npr.: »Obtoženi je preživel težko mladost, zgodaj je izgubil oba starša, zbolel je za sladkorno boleznijo, trikrat je imel vnetje pljučnice in tudi kasnejše razmere mu niso bile naklonjene, saj je živel v sproščeni Sloveniji. Zato zanj prosim milo kazen.« Jankovićevo slicevanje na usmiljenje pa gradi na kombinaciji milosti do družin, pa še to v potencialni situaciji prometne nesreče, ki se ni pripetila, oziroma družine z obolelimi otroki, ki ji je nesebično in velikodušno pomagal, in posledično legitimaciji svojega ravnanja kot ustreznega. Po svoje prosi usmiljenje tudi zase in pri tem nadvse močno trka na čustva javnosti in medijev.

Razlogi, s katerimi podpre svoj sklep, preprosto niso veljavni, razen tega so napihnjeni in ne podpirajo ponujenega sklepa: ogrožanje lastne varnosti v prometu bi lahko veljalo za razlog kjerkoli in kadarkoli, da terjamo odlisičenje (morda celo od župana, če je v bližini in milostno razpoložen), Janković je zanesljivo pretiraval v deskripciji »43 družin« (da gre za družine v vseh primerih, ni mogel vedeti), kot tudi v opisu prometnih nevarnosti in tezi, da je preprečil kaos. Njegovo ravnanje je tudi sumljivo nekonsistentno: čemu bi kar sam odšel plačat odlisičenje za en avto, za preostale pa potem terjal odlisičenje na ukaz?

Tudi če bi se kdaj izkazalo, da imajo Ljubljančani res perfektno milostnega »gradonačelnika«, bo nad njimi še vedno obvisel Damoklejev meč: je imeti milostnega župana bolje kot takega, ki krši zakone? In še: mar ni prva kvalifikacija odlična dispozicija, za katero bi si vsi želeli, da odlikuje šefa mestnega redarstva? Odličen kandidat se kar ponuja!

  • Share/Bookmark

Ne naravovarstvena moč medijev, njihovo fučkanje

21.09.2012 ob 10:05

Sramoten molk ob spodnjem pismu podpore tistemu predstavniku varstva narave, ki si je drznil zoperstaviti se političnemu lobiju predsednika vlade, je še en neznosen madež za slovensko novinarstvo. Razen Radia Študent namreč javnega pisma ni omenil doslej prav noben. Medijska cenzura vseh po vrsti, STA, Dela, Dnevnika, Večera, RTVSLO, POP TV in tako dalje ni povsem arbitrarno dejanje. Ni nujno, da za njo stojijo politične in druge agende. Toda že sam agenda setting poskrbi, da o naravovarstvu in odstrelu dr. Krajčiča ne bomo slišali stališča pomembnih ljudi s področja varstva narave in okolja. Ker so tisti, ki bi morali omogočiti »slišanje«, povsem zatajili.

S tem se je dobesedno potrdilo tisto, o čemer sem le nekaj dni nazaj opozarjal s tezo o »naravovarstveni moči medijev« – vse gre v nič zaradi neznosne ignorance slednjih:

Aktualni pritiski ministra za kmetijstvo Franca Bogoviča na direktorja Zavoda za varstvo narave Darija Krajčiča ne morejo ostati brez medijskega odmeva. Pravzaprav so lahko lep pokazatelj, kolikšna je civilnodružbena vloga medijev v segmentu naravovarstva. Bogovič pritiska na Krajčiča, da odstopi, ker vztraja pri ekspertnih ocenah, saj bo sicer moral odstopiti sam, ker to od njega zahteva predsednik vlade. No, to je le ena razlaga. Razlog za nujnost medijskega odmeva je preprost: če nas mediji ne bodo niti informirali o pritiskih politike na stroko, nikoli ne bomo vedeli, kako z njo pometajo. Preživetje stroke pred političnimi, celo vladnimi pritiski (res smo prišli daleč!) je torej tako rekoč v rokah novinarjev, vsaj v veliki meri, psi čuvaji so postali njen branik, v tem primeru varstva narave in okolja, pred pogoltnimi političnimi lobiji.

Zatorej imamo dva problema: najprej arogantno politiko, ki tepta Naravo 2000 in vse naravovarstvene normative, tudi evropske, in nato še medije, ki se jim preprosto fučka. Ne govorim o medijih te oblasti, ki seveda zgodbo cenzurirajo v pravem pomenu besede. Govorim o vseh drugih. Recimo temu medijsko fučkanje. Ki je tako vztrajno, da ga lahko za slovenske razmere patentiramo. Sicer pa verjamem, da bo tudi to majhno opozorilo deležno metanivojske potrditve – v obliki fučkanja.

Pismo podpore naravovarstveni stroki in dr. Krajčiču

Podpisani smo očitno zaman pričakovali, da bo pri reševanju strokovnih vprašanj vloga ekspertov pomembnejša od podrejanja politiki. Primer obvoznice na Škofljici kaže na brutalno teptanje naravovarstvenih principov in same stroke, ki se noče podrediti interesnim zahtevam politike.

Aktualna vlada ne želi prevzeti odgovornosti za strokovno neustrezno umeščeno obvoznico, zato išče nekoga, ki bo to traso »strokovno« določil, kot si jo politika želi. Ker direktor Zavoda RS za varstvo narave dr. Darij Krajčič ni pripravljen odstopiti od zagovarjanja strokovnih stališč, spoštovanja nacionalne in evropske zakonodaje, je postal moteč in mora po ukazu odstopiti.

Podpisani smo zgroženi nad takšnim grobim teptanjem strokovnih stališč in pravne države. Očitno je vladajoča politika prepričana, da se problemi najlažje rešujejo z radiranjem tistih ljudi, ki so jim v napoto. Tako kot jim je bilo v napoto samostojno ministrstvo za okolje in prostor, Svet za varstvo okolja, Svet za trajnostni razvoj in Urad za podnebne spremembe.

Podpisani smo veseli, da je bil dr. Krajčič deležen enoglasne podpore v svojem kolektivu na Zavodu za varstvo narave. Želimo si, da bi ga podprli tudi v naravovarstvenih organizacijah, vključno z evropskim komisarjem za okolje dr. Janezom Potočnikom, ki ga bo treba nemudoma obvestiti o dogajanju na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje in s tem povezanih morebitnih kršitvah evropske zakonodaje.

Podpisani:

dr. Božidar Flajšman, dr. Dušan Plut, dr. Lučka Kajfež Bogataj, dr. Boris Kryštufek, dr. Luka Omladič, Anton Komat, dr. Franc Pohleven, dr. Boris Vezjak, dr. Herman Mikuž, mag. Vida Ogorelec, mag. Janez Černač, Niko Rainer, Nina Štros, Petra Matos.

  • Share/Bookmark

»Lažje Cigan kot Slovenec«

21.09.2012 ob 10:04

Po obračunu z rdečo zvezdo, parazitskim javnim sektorjem, visokim šolstvom, policijo, tožilstvom in tako dalje v neskončnost, je tu zdaj še vnovični obračun s Cigani. Kot pravijo. Pač aktualni trend čistk in eliminacije vsega vladajoči politiki nasproti stoječega. Slovenske novice in Domen Mal danes v najlepši rasistični izvedbi. Toliko nestrpnosti in šovinizma že dolgo ne. Pravzaprav je zapis o Strojanovih logično predvidljiva posledica vseh vojn v slovenskih medijih in med njimi samimi, pasivnosti stroke in resigniranega novinarskega ceha, cenzure in ignorance do tistih, ki na to opozarjamo (kajne, DNS?), novinarskega sindroma samozadostnih »malih bogov« (»Kaj nam pa morete?«), naraščajočega sovraštva in nestrpnosti v medijskem diskurzu, politične razklanosti med sabo, seveda tudi ekonomske in finančne krize. Prišel je čas za porast nacionalizma.

Novinarji, encore un effort!

Lepo je pisati se Strojan

18.9.2012

Strojanovi so se najprej malo potuhnili, letos pa delajo štalo na veliko.

Ko sem še živel v Višnji Gori, je oblast hotela pripeljati Strojanove v našo soseščino, dala bi jim kontejnerčke, jih hranila, oblačila in sploh ujčkala. Gasilci so takrat blokirali ceste, govorilo se je, da so lovci v hosti, ko sem hotel narediti novinarsko ekskurzijo proti Polževemu, pa so me dobro obveščeni ustavili, da je brez zveze, ker se ne bom daleč pripeljal. Podrto drevje zapira cesto. Pozneje sem izvedel, da je sosed vzel motorko v roke.

Na Dolenjskem se dobro ve, kdo so Cigani. In sploh, kdo so Strojanovi, no ja, pa tudi zalega, ki so jo jemali v goste. »Posilili so 70-letno ženico, možakarju prestrelili hrbtenico, da je invalid. Fantu so ukradli motor in mu, ko je prišel ponj v njihovo naselje, na čelo nastavili pištolo ter ga pretepli. Dobro vedo, kdaj upokojenci dobijo pokojnino, in tedaj jih obiščejo. Goriva ne plačujejo; najemniku bencinskega servisa v Zagradcu naredijo po dva milijona tolarjev škode na leto,« so govorili pred šestimi leti po Suhi krajini. In veste kaj? Vse je bilo res.

Večinska Slovenija pa je takrat Dolenjce razglasila za diskriminatorne skrajneže, ki se hočejo znesti nad nemočno manjšino. Novinarji – lasten ceh se mi je tistikrat zagravžal kot še nikoli – so intervjuvali mamo Elko in njene, ki so se smilili sami sebi in bili vnebovpijoče žrtve cvičkarskega terorja.

V Ljubljano si jih vzemite, smo takrat govorili na svoji strani višnjegorskega klanca. Pa so jih res. Ampak jasno ne v samo mesto, na obrobje so jih podtaknili, priročna rešitev so bile Roje. Strojanovi so se najprej malo potuhnili, letos pa delajo štalo na veliko. Kmetom uničujejo rastlinjake in kradejo pridelek, grozijo tudi s smrtjo, komaj se je dobro začela šola, že se njihov podmladek – oziroma njihovih gostov v Rojah, teh je menda kot Kitajcev – spravlja nad učence, češ denar ali batine.

Zgodi se pa nikomur nič. Kje pa, ko so bili Strojanovi spomladi dolžni šest jurjev za elektriko in grozili z vrnitvijo v Ambrus, se je našel dobrotnik in pokril dolg. Ne vem, a je bila država ali občina – v vsakem primeru so si kupovali mir. In v vsakem primeru smo dali denar davkoplačevalci. Tisti, ki imamo manj novcev od socialno dodobra podprtih Ciganov in očitno tudi manj pravic.

V Sloveniji je lažje biti Cigan kot Slovenec.

  • Share/Bookmark

Preceniti medije

17.09.2012 ob 12:22

Čeprav je Janez Janša kot predsednik vlade prisegel 28. januarja letos, čeprav smo na področju medijev doživeli že kar nekaj pretresov (menjave nadzornikov RTVSLO, manjšanje RTV prispevka, politični prevzem Planeta Siol, ustanovitev nove državne TV, morda razrešitev predsednika uprave Dela, etc.), so zapisi o tem redki. 14. septembra smo le dočakali enega prvih celokupnih – o Janševih medijskih »strategijah« in posledičnih prevzemih v njegovem svežem mandatu. Priznajmo, značilen dosežek slovenskega novinarstva, četudi je res, da se je večina dogajanja odvila v zadnjih mesecih. Govorim o kolumni Gregorja Repovža v Mladini.

Mediji, spet

Spet se začenja politični medijski ples – in spet se tisti, ki bodo njegove glavne žrtve, torej novinarji, zaradi katerih se v imenu gledalcev, poslušalcev in bralcev vse dogaja, vedejo, kot da ne vedo, kdo jim trka na okno in da trka prav njim. Ker če bodo morda tiho, jih ne bo oplazilo? Pa jih bo. Tako kot je kulturnike, profesorje in druge, ki se jih je vlada lotila zaradi političnih in ideoloških namenov.

Janez Janša, čeprav je kariero začel v medijih, medijev nikoli ni zares razumel. In jih še danes ne. A jih ne ceni, ampak jih precenjuje. Precenjuje njihov vpliv, precenjuje njihovo moč – ker pač podcenjuje prebivalce države, v kateri živi. Javnosti in njenega mnenja ni mogoče tako usmerjati. Preprosto neumno je prepričanje, da to počno mediji. Če bi bilo tako, ne bi nikoli padel noben režim. Ker bi pač mediji usmerjali misli ljudi. Ne, noben režim ni zmagoval z mediji, zmagoval je s strahom. Strah je bil tisti, kije deloval. Medije je mogoče usmerjati, glede tega ima Janša seveda prav. Ne daje pa to takšnih rezultatov, kot si ta oblastnik predstavlja.

In ker medijem pripisuje tako moč, se z njimi ves čas ukvarja. Tako je bilo leta 2004, ko je prišel na oblast, in tako je tudi tokrat. Že v prvem mandatu so ga pokopali predvsem mediji – vendar ne zato, ker mu jih ne bi uspelo podrediti, ampak ker so ta manever prebivalci spregledali. Se spomnite lažnih medijev, kar so bili brezplačniki? Kakšen neumen proj ekt. Nikogar niso prepričali. Pa ne zato, ker ta propagandna glasila ne bi bila v osnovi profesionalno narejena – ampak ker ljudje niso neumni. In Janševa priljubljenost se tudi tokrat ni tako zmanjšala zato, ker bi ga mediji napadali, ampak ker so njegovi ukrepi slabi, javnosti pa ni prepričal.

Toda Janeza Janše ne bo mogel nihče prepričati, da glavna ovira, ki mu stoji na poti, niso mediji in da bi moral za učinek, ki si ga želi, pač zamenjati narod, ki ga ne podpira, ne pa medijev, njihovih urednikov in novinarjev. Preprosto v to preveč verjame. Zato gre tudi v tem mandatu nad medije brezkompromisno. Vzpostavljanje nove televizije z denarjem državnega Telekoma ni toliko usmerjeno zoper nacionalno televizijo, temveč zoper Pop TV. Pa ne gre za to, da bi bil Pop TV kak velik kritik Janeza Janše (niti podpornik, seveda), ampak za to, da bi ta oblastna klika rada imela svoj Pop TV. Ataka na nacionalno RTV je kakopak le ponovitev že videnega. Zmanjšanje RTV-prispevka je pač pritisk na zavod, hkratno menjavanje nadzornikov pa le del igre. A žal se vse bolj zdi, da smo priča tudi ponovitvi igre med Pivovarno Laško in politiko, ki smo ji bili priča leta 2005. Spet je Pivovarna Laško odvisna od politike, tokrat prek kreditnih linij v Novi Ljubljanski banki, in spet se zdi Delo (in takoj za njim Večer, ki je v njegovi lasti) pač karta, ki bo izigrana zaradi nekih drugih ciljev. Predsednik uprave Dela Jurij Giacomelli je bil razrešen dramatično, čeprav brez pravih razlogov, le zaradi šarade same (pri čemer ne trdimo, da si ni že zdavnaj zaslužil zamenjave, a kaj ko njegovo vodenje družbe pivovarjev ni motilo), daje treba močno mižati, da spregledaš političnega botra zamenjave. Pri čemer je uspelo neučakanemu eskadronu na portalu siol.net, ki ga je vlada že preuredila, za en teden prehiteti nadzorni svet Dela in razkriti, kaj seje gospodar dogovoril. Prav zabavno je še naprej brati siol.net, ki resnično neprijetno za gospodarja – v razposajenem veselju oblasti in moči – razkriva, katere zahteve so še prišle v Pivovarno Laško z Gregorčičeve ulice.

A kot ima Janša že izkušnje, jih ima tudi javnost – in predobro zna brati takšne poteze. Tudi če bi vse medije spremenili v propagandna trobila, javnost temu ne bi nasedla. Kar pa ne pomeni, da ne bo na koncu potegnila kratke. Vsaka država, ki želi biti napredna, potrebuje čim boljše medije. Vsako takšno mrcvarjenje vedno osiromaši medijski prostor. Dejstvo je, da si ne Delo ne RTV Slovenija v resnici nista opomogla od izživljanja med letoma 2004 in 2008. Lahko sploh preživita še en tak napad?

Seveda imata tokrat Janševa panika in naskok na medije dodaten stimulans. Gre za afero Patria, ki mu visi nad glavo. Na dan, ko je bil zamenjan predsednik uprave Dela, se je nadaljevalo sojenje na Dunaju. Podjetnik Walter Wolf je tam priznal, da je v njegovem stanovanju v Mariboru potekalo srečanje zastopnika Patrie na Dunaju Hans-Wolfganga Riedla, predstavnika Patrie Reija Niitvnena in Janševega zaupnika Jožeta Zagožna, ki velja za ključno figuro v aferi, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA.

Kdo je poročal? Avstrijska tiskovna agencija Žal zunaj dosega te oblasti.

Opomba. Res je, naskok na medije izvaja SDS. A to ne pomeni, da Gregor Virant, Karl Erjavec in Radovan Žerjav ter njihove stranke nimajo s tem nič. Ne, brez njih ne bi šlo. Na to opozarjamo le zato, da ne bodo mogli reči, da niso imeli s tem nič, in se celo morda malo pozgražali nad Janšo in si tako umili nedolžne ročice.

Grega Repovž

Članek je odličen, a se ne strinjam z nekaterimi hipotezami v njem. Prvič, ne verjamem, da Janša pomen (domačih) medijev preprosto precenjuje. Sprva je tu vprašanje etiologije. Njegova obsedenost z njimi je nekaj, kar izvira iz koncepta, ki ga že leta razvijam pod pojmom psihopolitike paranoje (in s tem povezanega razumevanja stvarnosti, nas samih v njej in obenem delovanja politike). Če smo fetišisti in obožujemo čevlje, verjetno ne bomo rekli, da precenjujemo pomen ali status čevljev. To ni točna formulacija naše drže. Nadalje pa se bojim, da moči medijev preprosto ni mogoče preceniti oziroma je to mogoče vedno manj, njihovega propagandnega naboja v politične namene sploh ne. Obstajajo zgolj bolj ali manj spretni manevri.

In drugič, prav nič me ne prepriča teza, da državljani po defaultu niso neumni in da ne nasedajo propagandizmu medijev. Oziroma da javnost ne bi nasedla, tudi če bi vse medije spremenili v propagandna politična trobila. Za to smelo trditev, ki predpostavlja, da so ljudje vedno dovolj pametni, da razgalijo sleherni vpliv nanje, manjka dokazov. Prav nasprotno se mi zdi res: raziskati je treba, na kakšen način se propagandne tehnike novinarjev vedno znova brusijo in postajajo subtilnejše, da bi dosegle svoj učinek. In tudi ga.

Sicer pa velja, da se je Janša z vojaškimi prevzemi medijev v mandatu 2004-2008 pretežno opekel. In da je letošnji novi mandat nastopil v kriznih razmerah, ko je prisiljen dajati prednost reševanju ekonomske krize. Vseeno menim, da ni tako hudo in da mu je v zadnjih letih uspelo postrojiti in namnožiti lepo četico lojalnih novinarjev in urednikov. Nenazadnje so tu še mediji, ki jim ne gre toliko za podporo Janši, temveč suport desnemu političnemu polu in njegovi ekonomskoidejni podstati. Kako bi jo odnesli, če bi v prejšnjem mandatu bil bolj uspešen in bi zaradi prosperitete trenutno imel več časa, da se ukvarja z njimi? Manjši učinek na ljudi torej ne dokazuje njihove dobre in trezne presoje, prej je rezultat srečnih okoliščin.

  • Share/Bookmark

Mediji in njihova naravovarstvena moč

17.09.2012 ob 12:21

Aktualni pritiski ministra za kmetijstvo Franca Bogoviča na direktorja Zavoda za varstvo narave Darija Krajčiča ne morejo ostati brez medijskega odmeva. Pravzaprav so lahko lep pokazatelj, kolikšna je civilnodružbena vloga medijev v segmentu naravovarstva. Bogovič pritiska na Krajčiča, da odstopi, ker vztraja pri ekspertnih ocenah, saj bo sicer moral odstopiti sam, ker to od njega zahteva predsednik vlade. No, to je le ena razlaga. Razlog za nujnost medijskega odmeva je preprost: če nas mediji ne bodo niti informirali o pritiskih politike na stroko, nikoli ne bomo vedeli, kako z njo pometajo. Preživetje stroke pred političnimi, celo vladnimi pritiski (res smo prišli daleč!) je torej tako rekoč v rokah novinarjev, vsaj v veliki meri, psi čuvaji so postali njen branik, v tem primeru varstva narave in okolja, pred pogoltnimi političnimi lobiji.

Količino odmevnosti doslej bi označil za v povprečju zadostno: zgodba o pritisku na Krajčiča je bila solidno pokrita na RTV SLO, POP TV, Delu in Dnevniku (pri slednjem nekoliko boljše), pri Večeru pa se jim za ta zaplet očitno fučka, niso mu odmerili niti besede, kaj šele en samcat kratek zapis. In zdaj k nekaterim značilnostim prispevkov.

Pritlehni pritiski po politični liniji

Prvič, nenavadno se mi zdi, da nihče ni opozoril na dejstvo, kakšno metodo zastraševanja je ubral predsednik vlade. Namreč glede umestitve obvoznice pri Škofljici, proti kateri po začrtani trasi zaradi zaščite območja znotraj Nature 2000 in kršitev evropskega pravnega reda oporeka Krajčič in njegovi sodelavci, se ministrski predsednik ni obrnil na ministra, ki mu je neposredno podrejen, temveč na predsednika stranke, v katero sodi minister. Pisal je Žerjavu, očitno z menjavo zagrozil kar po elektronski pošti (Janša je to v intervjuju kasneje priznal), Bogovič pa je, nenazadnje, tudi podpredsednik v stranki SLS. Imamo dve možnosti razlage, čemu takšna pot: prva je, da je Janša že grozil Bogoviču, da popusti SDS lobijem in dovoli izgradnjo obvoznice, ob tem pa ni bil uspešen. Druga je, da se Janša z Bogovičem o tem nikoli ni pogovarjal. Da raje grozi preko posrednikov, ki jih ima itak v šahu, Žerjav pa je tu priročna izbira, in s tem zakrije sledi pritiskov.

Žrtveno jagnje je napačen poudarek

Drugič, medijski poudarki, po katerih je Krajčič žrtveno jagnje (iz nekaterih kontekstov bi se dalo razbrati, da je to sintagmo uporabil tudi sam), se mi zdijo deplasirani. Predpostavljajo namreč neko dodatno logiko, po kateri je Bogovič pripravljen žrtvovati Krajčiča zato, da bi obvaroval sebe in pokazal s prstom na nekoga zraven sebe. Ne, če je žrtveno jagnje tu evfemizem za zaukazani odhod Krajčiča, tj. njegov odstrel, potem je treba pred očmi ohraniti poglavitni poudarek, ki je v tem: gospod je s svojim strokovnim mnenjem preprosto v napoto, zato ga je treba odstraniti. Ne bodo se ga znebili zato, da bi nekoga pač žrtvovali na oltarju političnih bogov, temveč je zaradi vztrajanja pri svojih stališčih in mesta, ki ga zaseda, objektivno moteč in potreben odstranitve.

Če ne moreš rešiti težave, menjaj ljudi

Tretjič, še vedno čakam, kdaj bo nekdo razkrinkal nevarnost argumentacije, ki jo uporablja minister za kmetijstvo. Poglejmo:

Bogovič je danes pojasnil, da je Krajčiča pred kratkim povabil na razgovor, kjer sta ugotavljala, da ima naravovarstvena stroka veliko težav z energetiki, infrastrukturo ter da so ti konflikti vgrajeni v naš prostor že desetletja ter se stopnjujejo. Kot eno od možnosti reševanja tovrstnih težav sta omenila menjave na vrhu takih institucij.

Minister gladko in brez zadržkov predlaga kot rešitev problemov v naravovarstvu in širše inovativno metodo: kadrovske menjave. Skratka: če ne moreš rešiti težave, zamenjaj ljudi. Problemov sicer ne boš rešil, imel pa boš vsaj kimavce. In, no ja, če znajo dobro kimati, si po svoje probleme le rešil!

Odhod Krajčiča pozdravlja celo narava

Četrtič, še vedno čakam, kdaj bo kdo razkrinkal absurdnost argumentacije, ki jo uporablja minister za kmetijstvo. Tole je povedal za kamere POP TV, po tistem, ko se je že petič branil, da je menda Krajčič sam ponudil svoj odstop in zakaj bi bilo to dobro:

Oba sva bila enotna, da je to (da odstopi) dobro v imenu stroke, v imenu narave.

Spodobni novinarji bi ministra na podlagi takšnih manipulacij raztrgali. Ne le, da Krajčič zanika natolcevanja, da ne želi odstopiti s funkcije, kar mu Bogovič ves čas nesramno podtika, v usta mu polaga bizarno trditev, češ oba se strinjava, da je dobro za stroko in naravo (sic!), če odstopi. Cinizem prve klase: če politika odstavi direktorja zavoda za varstvo narave, bo to imelo nadvse blagodejne učinke na stroko in naravo samo! In to izjavi sam minister! Če kaj, je ta sama izjava razlog za njegov nemuden odstop.

Stroka bo menda menjala ministra, ne obratno

Petič, minister Bogovič se želi narediti za nič manj kot žrtev, ki jo bo stroka zamenjala, ne on njo:

Na to naj bi napeljeval tudi pogovor z najvišjimi uradniki zavoda, ki ga je imel minister po sestanku z direktorjem Krajčičem. “Ti so dali jasno vedeti, da neomejeno podpirajo direktorja, prav tako pa so med vrsticami dali vedeti, da pri tem nimajo težav doseči niti zamenjave ministra,” so povedali na ministrstvu in si zastavili retorično vprašanje, kdo v tej državi vodi razvojno politiko: uradniki, ki jim nihče nič ne more in nikomur ne odgovarjajo, ali minister, ki mora prevzemati polno politično odgovornost za svoje odločitve.

Takšna serija nadvse bednih in ciničnih alibizacij Krajčičevega odstopa spet zahteva dovolj intenzivno obravnavo, opozoriti pa velja tudi na latentno disciplinizacijo stroke po principu argumenta iz moči, ne moči argumenta. Spet z večnim sklicevanjem na politično odgovornost, ki je na koncu itak nihče ne prevzame. Ministrovo sklicevanje na pritiske stroke nanj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično.

Naloga medijev

Šestič, nisem čisto prepričan, če se mediji zavedajo, kako neskončno pomembna je načelna drža Krajčiča in njegovih kolegov, ki so mu izrekli podporo. Gre za izjemen in žal redko viden dogodek. Ta vlada je v nekaj mesecih svojega delovanja uspela z združevanjem in ukinjanjem resorjev, spremembami zakonodaje in utiševanjem stroke ustvariti nekatere nepopravljive posledice na področjih okoljevarstva in naravovarstva. Temu se nihče ni znal upreti – in prav zato je Krajčičeva pogumna drža lahko ena tistih, ki bi lahko bila prelomna. Toda ne bo je, če se o njej ne bo dovolj slišalo. Da je zgodba izostala v vseh politično instrumentaliziranih medijih te oblasti od Demokracije do Planeta Siol, je najbrž jasno. Nekateri pa preprosto niso na ravni naloge.

  • Share/Bookmark

Je kdo rekel »medijska pristranost«?

17.09.2012 ob 12:20

Naj tej strani sem že nekajkrat spraševal, zakaj si naš novinarski ceh, združenja in medijska stroka ne znajo ustvariti in nato še glasno izraziti prav nobenega mnenja o »novi stilski preobrazbi« spletnega portala Planet Siol, ki je postal prepoznavno politično in ideološko pristranski, navijaški, hujskaški in neobjektiven. Ne mine dan, ko na njem ne bi naštel ne enega, ampak kar nekaj prispevkov, ki rušijo klasične norme novinarske profesionalnosti. Kakšne točno? Če sem še bolj konkreten, sta politična opredeljenost novinarjev in pristranost dva različna pojma – če je navzoče prvo, še ni nujno drugo. A tudi do tega dejstva se težko prebijamo.

Dobro za RTV, slabo za demokracijo

Naj vzamem v precep le enega izmed današnjih prispevkov na Siolovem portalu, kjer se norčujejo iz pridobljenega seznama vprašanj v predstavitvah kandikatov za predsednika v soočenjih TV Slovenija:

Ljubljana - Kandidati za predsednika republike bodo letos imeli težko delo, še posebej, če sodimo po vprašalniku, ki so ga dobili od odgovorne urednice informativnega programa TVS Ksenije Horvat Petrovčič.

Tako rekoč se bodo morali v polnosti razgaliti pred javnostjo in znati odgovoriti na vsa vprašanja. Recimo, ali je bil Tito zločinec in kaj če rečejo, da je bil! Ali so brali neko slavno trilogijo in kaj, če je niso? Kaj se zgodi, če rečejo, da letos niso bili v gledališču? Kaj bi si javnost mislila o kandidatu, ki ima avto na primer letnik 1960? Dobro je tudi vprašanje, ki želi od kandidatov samoovadbo o tem, katero slabo lastnost imajo. Pa vprašanje o njihovih dosedanjih delovnih izkušnjah, kjer človeku na pamet pade Borut Pahor z njegovimi predvolilnimi proletarskimi akcijami. V glavnem, soočenja na nacionalki bodo vznemirljiva, burna, napeta in (ne)pristranska. Po vprašanjih sodeč pa na RTV že vedo, kdo bo zmagovalec, kar je dobro za RTV, za demokracijo pa malo manj.

Avtor V.J. je zapisal besedilo, ki transcendira žanrsko dilemo zahtevanega razlikovanja med poročilom in komentarjem – v bistvu nima ambicije ne po enem in ne po drugem. Zadovoljiti se z opazko, da je oba žanra pomešal, bi bilo čisto sterilno podcenjevanje v opisu novinarskega postopka, ki lahko služi le temu, da se slepimo za realne fenomene. Drugače rečeno, da jih suhoparno, v tehničnem jeziku novinarske etike zavrnemo, ne da bi ugledali, kakšni so tu motivi pisca, ki nas pač morajo zanimati. Kar avtor zares želi doseči, je oblatiti ravnanje TVS in njeno odgovorno urednico s tem, da se ponorčuje iz domnevne bizarnosti novinarskih vprašanj za kandidate in samih soočenj na tej televiziji. Ob tem namiguje, da je RTV že izbrala zmagovalca predsedniških volitev in jo cinično vnaprej (!) obtoži, da bo v soočenjih ravnala nedemokratično in pristransko. Zakaj, ne pojasni.

Opisani diskurz sem že nekajkrat izčrpno opisal  v vseh njegovih definicijskih značilnosti in ga označil za hujskaškega in insinuacijskega. Ne gre si delati utvar, o njem se pri nas še ne znamo pogovarjati. Prav tako se mi zapis znova zdi značilen za novo prakso, ki jo opisujem pod tehničnim izrazom »vojne med mediji«: medij A direktno napada medij B. Bizarno pri tem je, da sta tako javni servis RTV Slovenija kot posredno Planet SIOL, ki je preko TSMedia v lasti Telekoma, dejansko državna medija – en medij torej hujska proti drugemu. Res fascinantno vojnomedijsko tihožitje leta 2012.

A kar me je zares zmotiviralo za ta zapis, je omemba izraza (ne)pristranskosti v tem povsem neprikrito pristranskem zapisu. Kako je torej s politično ali drugo novinarsko pristranostjo ali njej semantično enakovredno pristranskostjo, ko jo en očita drugemu?

Media bias

Čeprav je pojem media bias eden najbolj fundamentalnih  in nadvse frekventnih pojmov v novinarskih in medijskih študijah sploh, zares izčrpno navzoč, je v Sloveniji deležen čisto posebne obravnave. Če sem čisto točen, neobravnave. Navedel bom nekaj zame fascinantnih podatkov in pri tem predpostavil, da »bias« v slovenščini prevajamo zgolj kot pristranost ali pristranskost – težko si predstavljam kakšen drug obstoječi prevod, ki bi ga spregledal.

Medijska pristranskost, ki ni nujno politična, lahko je npr. oglaševalska in »rumena«, le v nekaj primerih konvergira s pojmoma objektivnosti in nevtralnosti. Ko se sprehodimo po podatkovni bazi Cobiss, dobimo frapantne rezultate o številu zapisov, ki omenjeni pojem obravnavajo.  Ključne besede, ki sem jih vtipkal in pri tem dobrohotno odkljukal »vsa gradiva«, dajo takšne neverjetne zadetke:

Novinarska + pristranost = 0

Novinarska + pristranskost =  1 (moj članek)

Medijska + pristranost = 1

Medijska + pristranskost = 0

Mediji + pristranost = 0

Mediji + pristranskost = 3 (od tega 2 moja članka)

Povedano enostavneje,  vsega skupaj sem naštel pet (5) zadetkov (brez časovnih omejitev) in če želim biti metodološko čisto objektiven, bi moral odšteti tri svoje. Strokovne, znanstvene, celo poljudne razprave ali članki, diplome, magisteriji, doktorati, monografije medijske pristranosti tako rekoč nikjer ne obravnavajo! Prav nobenega rezultata ni niti, če v Cobiss vtipkamo »nepristranost«  ali »nepristranskost«. Priznam, šokiran sem na takim odkritjem, kot tudi nad dejstvom, da je prišlo tako pozno. Potem sem pogledal Slovenski kodeks novinarjev in se znova prepričal (kar sem sicer vedel), da pristranost ali pristranskost v njej ni niti omenjena. Kot tudi ne npr. objektivnost. Na uradni strani DNS sem med vsem stališči društva skupaj našel dve (2) omembi pristranosti!

Pogledal sem še v dve svoji knjigi: v »In media res« 26 krat omenjam pristranost in 18 krat pristranskost, v »Somrak medijske avtonomije« 13 krat pristranost in 13 krat pristranskost; tale blog, ki ga pišem, uporabi oba izraza skupaj 44 krat. Sem kaj spregledal? Nadomešča v našem prostoru ta pojem kakšen drug ekvivalenten izraz? Nič ne kaže.

Vendarle izjema

Pohvaliti (ker verjamem, da je omenjeni pojem vsaj v naši situaciji skrajno pomemben) moram eno samcato izjemo, ki obstaja v medijski zakonodaji oziroma »regulativi« v naši državi. »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija« zelo izčrpno omenjajo nepristranost kot eno izmed temeljnih novinarskih poklicnih vodil. V enem izmed razdelkov v njih recimo beremo:

1.2 Nepristranskost

Nepristranskost je temeljna vrednota v vseh programih RTV Slovenija, ki ji je kot javnemu zavodu zaupano poslanstvo objektivnega obveščanja javnosti. Sporočilo ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev.

Poročanje mora biti čustveno neopredeljeno, hkrati pa naj odseva širino in dobro obveščenost novinarja. Uravnoteženo je treba sporočati ali predstavljati bistvena dejstva in stališča ter ohranjati nepristransko in etično razmerje do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov.

Nepristranskosti v informativnih programih ne zagotavlja le preprosto matematično uravnavanje, v katerem se sleherno stališče enakomerno dopolnjuje z nasprotnim, marveč celovita predstavitev okoliščin, v katerih so ta stališča nastala.

Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.

Zahteve po nepristranskosti ni mogoče enačiti s popolno nevtralnostjo v slehernem prispevku. Novinar sme izreči poklicno, novinarsko sodbo, ki temelji na relevantnih dejstvih, ne sme pa izrekati svojega osebnega mnenja, ki je lahko posledica enostranskih pogledov na določena vprašanja. Ustvarjalci radijskih in televizijskih programov (domači in gostujoči) ne smejo zamolčevati ali zanemarjati podatkov, ki so v nasprotju z njihovim osebnim stališčem in mnenjem.

Pristranost dokaj arbitrarno omenja še 78. člen Zakona o medijih, kar je edina omemba sploh v njem (»Izdajatelj iz tega člena lahko pridobi status lokalnega radijskega oziroma televizijskega programa, če izpolnjuje tudi naslednje posebne pogoje: – da je v programu zagotovljeno objektivno in nepristransko obveščanje prebivalcev lokalne skupnosti ter uravnoteženo predstavljanje različnih mnenj in stališč o političnih, kulturnih, verskih, gospodarskih in drugih vprašanjih, pomembnih za njihovo življenje in delo«), kot tudi 4., 5. in 17. člen Zakona o RTV Slovenija, ne pa tudi statut. To je praktično vse.

Kaj nam pove ta zgodba?

Če imam prav, če nisem zagrešil nobene metodološke napake in subjektivne »pristranosti« v presoji stanja, potem velja naslednje:

(1) Pojem medijske (politične etc.) pristranosti je nekaj, kar v našem medijskem (diskurzivnem) prostoru skoraj ne obstaja kot artikulirana tema.

(2) Ker tak pojem ni artikulirana tema, je zelo verjetno, da pojma pristranosti niti ne znamo detektirati.

(3) Če tega pojma ne znamo detektirati, je zelo verjetno, da ne poznamo dobrih kriterijev, po katerih bi lahko pojem pristranosti determinirali.

(4) Če tega pojma ne znamo artikulirati, detektirati in determinirati, je precej razumljivo, da »incidence« medijske pristranosti ostajajo neopažene, nesankcionirane in s strani novinarjev ali stroke nezaznane.

Zdaj šele razumem, čemu takšen molk DNS in drugih ob »stilski preobrazbi« Planeta Siol. In vseh drugih preteklih in morda celo prihodnjih preobrazbah. Res smo na dnu zaradi novinarske samozadostnosti  in obenem morda tudi strahu. In za to stanje nikakor nista kriva le politika ali lastniki. Če ukinemo še teh pet zadetkov, bomo morda že jutri živeli v najboljši izmed vseh medijskih krajin.

  • Share/Bookmark