Arhiv za September, 2012

Haidt za domačo rabo in morala desnice

17.09.2012 ob 12:19

Današnja replika ministra Turka v Dnevniku močno udari mimo. Tako zelo, da novinarka Ranka Ivelja, ki je zagrešila prvoten članek na temo Turkovih modrovanj o Haidtovih moralnih temeljih za političnoideološko instantno rabo, ne bo imela težkega dela. Minister zapiše:

Desničarska morala: obveze in pretveze

Pisma bralcev – petek, 14.09.2012 Tekst: Uporabnik

Ranka Ivelja v svojem komentarju prepričljivo ilustrira to, kar sem hotel v Dragi povedati: da v Sloveniji drug z drugim komaj shajamo, ker drug drugega niti ne poskušamo razumeti. Teorija moralnih temeljev, ki da so intuitivni in deloma prirojeni, nam ponuja razlago, zakaj druga stran razmišlja tako, kot razmišlja. V predavanju sem teorijo uporabil, da bi pojasnil mnenje “levice” in “desnice” o izbrisanih: “Različen odnos do problema izbrisanih bi pojasnili tako, da je pri levičarjih prišla do izraza skrb za tiste ljudi – moralni temelj skrbnosti. Pri konservativcih se je poleg skrbi oglasil tudi občutek za lojalnost – za ljudi bi poskrbeli, a individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kaki drugi državi.” V citiranem ni ocene, kdo ima v tem primeru bolj prav. Zanimalo me je, zakaj so se pojavila različna stališča. Da nisem agitiral za “pravo” mnenje, se zdi kolumnistki “nevredno intelektualca, kaj šele ministra”. S tem zgolj zelo jasno ilustrira Haidtovo tezo: ljudje na “levi” nimajo intuitivnega občutka za nekatere moralne temelje in zato ljudi na “desni” težje razumejo. Kar pa še ne pomeni, da se ne bi mogli z razumom potruditi. Razumeti jih, tudi če se z njimi ne strinjajo.

Dr. Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport

Takoj vidimo, da je minister vnaprej obtožil novinarko, da ga ne poskuša razumeti in da to dejstvo spretno uporabi (ali zlorabi) kot pritrditev svoji osnovni tezi o političnih delitvah in njenih moralnih temeljih. Ampak pomembnejše je tole: Turk trdi, da se do različnih mnenj ni vrednostno opredeljeval, zanje ni agitiral, temveč je zgolj navedel različne moralne premisleke pri levičarjih in desničarjih. Obravnaval jih je na primeru izbrisanih in nič ni povedal, katero mnenje je »pravo«. Ta trditev povsem drži. Turk ima prav. Toda v čem je potem sploh problem? Poglejmo si relevanten odlomek iz prepričljivega zapisa novinarke:

Minister Turk bi najbrž po Haidtovi teoriji šestih moralnih temeljev, ki jo je vzel za osnovo svojega predavanja v Dragi, dejal, da so leta 1933 nemški konservativci v večji meri poudarili vrednote pripadnosti, spoštovanja avtoritete in čistosti. (Te naj bi po Haidtu oziroma Turku določale konservativce oziroma desničarje, in sicer skupaj s skrbjo za druge, poštenostjo in čislanjem svobode, levičarjem pa naj bi zadoščale le zadnje tri). Da ne bo nesporazuma: ministra ne obtožujem nacizma, hočem le pokazati, kam pripelje prostodušno in interesno obarvano apliciranje teorij na stvarnost. Natanko to je namreč počel v Dragi.

Na primer pri izbrisanih. Desnica s svojim dolgoletnim zanikanjem sramotnega ravnanja države z izbrisanimi po Turkovo ni bila nemoralna. Kje pa, le svoje ravnanje in premisleke je oprla na druge moralne temelje. Tako kot levica je izrazila skrb za druge, torej za nesrečnike, ki so čez noč nezakonito ostali brez stalnega prebivališča, toda pri tem se ji je – tako Turk – poleg “skrbi” oglasil še “občutek za lojalnost”: za ljudi bi poskrbeli individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kakšni drugi državi.

Takšno utemeljevanje je nevredno intelektualca, kaj šele ministra. Poprava krivic po nobeni moralni teoriji ne more biti nagrada. In povejmo še stopetdesetič: izbrisani niso kršili niti zakonov niti moralnih norm, če v začetku devetdesetih niso zaprosili za slovensko državljanstvo, kar je bila ena od ključnih okoliščin izbrisa. Skupnost, ki so jo izbrali za življenje – v njej so stalno živeli – je bila de facto in de iure slovenska. Ali so desničarji manj bistri od levičarjev, da tega ne bi razumeli? Zagotovo ne. Minister Turk tudi najbrž zelo dobro ve, da je s strani desnice predlagana “individualna poprava krivic” pomenila le nadaljnje neustavno kršenje pravic izbrisanim. A kaj bi z zoprnimi podrobnostmi. Če bi jih minister upošteval, ne bi mogel izpeljati svoje neverjetne teze, da so konservativci zadevo o izbrisanih presojali drugače zaradi presežka (!) vrednot (lojalnosti) in ne zaradi pomanjkanja ali političnega negiranja teh. Na primer elementarnega sočutja in razumevanja.

Kako uspešen je torej Turkov popravek? Takoj zaznamo, da s s svojo kronsko trditvijo sploh ne zavrne izvorne  novinarkine. Ranka Ivelja namreč ni zagovarjala stališča, da minister favorizira ravnanje desnice in njihove moralne premisleke. Ne očita mu, da ni agitiral za »pravo« mnenje, kot pravi. Ne, trdila je nekaj povsem drugega, bistveno močnejšega: da v ravnanju glede desnice ni nobene moralne logike (ali morda moralnega kapitala, kot bi dejal superminister). Da, skratka, ravnanje desnice v danem primeru izbrisanih  (ali celo neko ravnanje nasploh, neglede na politični izvor) sploh ni moralno in zato ne more biti kvalificirano kot takšno po nobeni moralni teoriji. Turk torej uspešno obrani tezo:

»Turkovo stališče se ni vrednostno opredeljevalo do ravnanje levice in desnice ali moralnih temeljev prvih in drugih.«

Toda  s tem ne zavrže in niti poskuša zavreči začetne trditve:

»Turkovo stališče je nevzdržno, ker legitimira kot moralno dejanje obravnavo izbrisanih pri politični desnici (skozi vpeljavo Haidtovega moralnega občutka lojalnosti pri desnici in s tem njene skrbi, da ne bi prišlo do nagrajevanja izbrisanih glede na njihovo pripadnost neki drugi državi), ki po svojem bistvu niso takšna, ker so nemoralna.«

V tem smislu je ministrovo postopanje značilna argumentacijska prevara red herring. Sesuva stališče, ki ga druga stran ni podala, na način, da ji podtakne stališče, za katerega ve, da ga bo zlahka sesul. In tudi ga. A žal ni sogovornikovo. Mimogrede, novinarka po mojem razumevanju pravzaprav posredno trdi dvoje: ravnanje v odnosu do izbrisanih sploh ni le vprašanje morale, temveč tudi spoštovanja človekovih pravic, zakonov in zakonske poprave krivic, ki je lahko od prve neodvisno. Razprava o morali je zato imputirana. Toda tudi če jo vzamemo zares, v ravnanju desnice ni nič moralnega. Razlika med »biti nemoralen« in »zagovarjati le neke desničarske moralne norme« se izkaže za ključno. Slovenska desnica ni mogla presojati primera izbrisanih iz nekega presežka (desnih) moralnih vrednot lojalnosti, ker je v osnovi šlo za reakcijo desnice, ki je v nasprotju z elementarnim sočutjem in razumevanjem in je bila ves čas nemoralna. Torej desnica izbrisane ni mogla presojati iz Haidtovega »občutka za lojalnost« in moralne motivacije, da je treba za izbrisane poskrbeli individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kakšni drugi državi.

Turk hote ali nehote kategorijo nemoralnosti napne na neko drugo – »drugačne moralnosti«. Če smo nemoralni, smo samo drugače moralni, smo desnomoralni. Če ravnamo proti Ustavnemu sodišču in zakonom, zato ne ravnamo protipravno, ampak drugačezakonsko, ker nas vodi drugačna moralnost. Minister torej ne le legitimira drugačno moralnost (ki po vseh kriterijih v neki dani okoliščini sploh ni moralnost, temveč njeno nasprotje), temveč z njo še zakonsko določeno ravnanje, obveze, odločbe Ustavnega sodišča in seveda odločitve politike. Haidt se je tu s svojo teorijo moralnih temeljev znašel kot priročen izgovor ministra za takšen manever.

P.S.  Še nekaj napotil na moje zapise o ministrovi uporabi Haidta za domače (strankarske) politične potrebe:

http://vezjak.wordpress.com/2012/09/13/zdravljica-je-kot-himna-delo-vrazjih-sil/

http://vezjak.wordpress.com/2012/09/04/bog-moralni-temelji-in-uravnotezevanje-slovenske-himne/

http://vezjak.wordpress.com/2012/09/01/ministrova-sneguljcica-in-dva-milijona-palckov/

http://vezjak.wordpress.com/2012/08/24/ideologija-ki-ni-traparija/

  • Share/Bookmark

Zdravljica je kot himna delo vražjih sil

17.09.2012 ob 12:18

»Razmišljanja superministra o moralnem kapitalu«, kot se glasi podnaslov obsežnega članka ministra Turka v zadnji sobotni prilogi Dela, sem dejansko že komentiral. In to kar nekaj dni pred njegovo objavo, na podlagi medijskih poročil nastopa v Dragi, kjer je svoj tekst sprva predstavil. Besedila takrat še nisem videl, morda je še nastajalo do končne polne forme,  a osnovne poante se niso spremenile. Kot se je le poglobila ministrova siceršnja ideološka velikopoteznost z vsemi napačnimi branji vred.

Zdaj sem še bolj prepričan, da je ministrov članek pravcati zaklad za družboslovne in humanistične analize; tudi njegova umestitev v osrednji časnik poraja nekaj misli. V njem kar mrgoli prehitrih zaključkov, sumljivih hipotez, bizarnih izpeljav in manihejskega moraliziranja. Na primeru ministrove velike želje po spremembi slovenske himne, ki jo le lansiral s svojim razumevanjem menda ideološko pristranske izbire kitic, ki jih zakonsko častimo, sem nanje že opozoril. Še ena izpeljava, ki se je bom dotaknil, je vredna kratke pozornosti zavoljo svoje ljubkosti. Superminister v veliki želji po afirmaciji kitic Zdravljice, ki omenjajo Boga, zapiše:

Nasprotniki revolucije so bili pripadni narodu, spoštovali so inštitucije države in kralja, mnogi so na temelj svetosti postavili Boga. Žrtve revolucije so bile podjetne, delovne, ustvarjalne, premožne. Imele so tisti proporcionalni občutek za poštenost, ki pravi, da je treba živeti na svoj in ne na tuj račun. Tisti občutek za svobodo, ki je imel odpor do vsakega zatiranja in tiranije. Da je revolucija manj slaba, danes in zdaj tem vrednotam popolnoma ne zaupamo. Za dnevnopolitično rabo slabi ljudje te vrednote in te temelje neutemeljeno diskvalificirajo kot fašistične. Izbrali smo stran: vrag je v himni dovoljen, Bog pa ne.

Zadnji stavek se lahko bere kot hipni dovtip, a je glede na koncentrirano izpeljavo očitno mišljen kot resen domislek. Kar nam želi minister povedati, glede na svojo obširno razlago, je nekaj takega:

(1) Zdravljica v kitici, ki jo priznavamo kot himno, omenja vraga.

(2) Toda kitica, ki omenja Boga, v uradni verziji himne ni dovoljena.

(3) Torej je vrag v himni dovoljen, Bog pa ne.

Temu sledi še bolj ali manj neposredno izrečen končni sklep: »Za popolno ideološko uravnoteženje himne torej nujno potrebujemo kitico z omembo Boga«.

Seveda je nemudoma zaznavno, da nam avtor streže z nedokazanimi implicitnimi in neimplicitnimi premisami, iz katerih lahko vedno izpeljemo karkoli. Iz premise, da ima RTV servis dovolj notranjih rezerv, lahko izpeljemo sklep (ki mu sledi dejanje), da mu je treba znižati prispevek. Iz premise, da imajo univerze preveč denarja, lahko utemeljimo, zakaj smo zradirali denar zanje in ga prekanalizirali drugam. Iz napačne predpostavke, da smo vojaško ogroženi, lahko kupimo tisoč patrij in sto letal. Iz premise, da so naši mediji neuravnoteženi, jih lahko začnemo nasilno pokristjanjevati. In tako dalje.

Turkova inovacija, da kitica, ki omenja Boga, v uradni verziji himne ni (bila) dovoljena (!), je v tem smislu tista, ki je povsem nedokazano izmišljena, da bi lahko iz nje izpeljal zaželen zaključek. Fabrikacija premis v želji po potrditvi vnaprej začrtanega ideološkega sklepa, ki bo racionaliziral naša ideološka dejanja, pa je v danem primeru še dodatno smešna.

Superminister namreč predpostavlja dvoje: konspirativno ideološko pristranost himne, ki menda cenzurira omembo Boga, za nameček pa dovolj groteskno vzpostavlja kontrast vrag vs. Bog po že opisani logiki uravnoteževanja. In po svoje namiguje na misel, da je dosedanja himna tako rekoč vražje delo. Delo vražjih, tj. vragu naklonjenih sil. In, mimogrede, vsakdo, ki se je nekoliko poglabljal v nastanek Zdravljice, bo vedel, da famozna sedma kitica, ki omenja vraga, v rokopisni inačici, ki jo hranijo v NUK-u in je pisana v bohoričici in s Prešernovo roko, v zadnjem verzu glasi:

Naj Bog jim dobro srečo da!

Kot kaže, je bil zarotnik, ki je vpeljal vraga in izgnal Boga, kar Prešeren sam.

  • Share/Bookmark

Vozi me zadnji vlak v daljave

11.09.2012 ob 19:41

Slovenski novinarji so spet zamudili izvrstno priložnost. Vodjo evrske skupine Jean-Clauda Junckerja bi lahko včeraj, ko se je pri njem mudil naš predsednik vlade, da ga seznani s predlaganimi vladnimi reformami, obvestili o tem, kaj nam je Janša povedal lani, ko je na referendumu zavrnil pokojninsko reformo. Bodo mediji dosegli, da se Janša opraviči državljanom? Kako daleč sploh seže novinarski spomin? Poglejmo.

Janša včeraj: pa kaj, če pade pokojninska reforma, še vedno smo lahko najboljši. Da ne bomo prišli na nemško-francoski vlak, je propagandna retorika. Citat:

Slovenija se lahko uvrsti med najbolj razvite evropske države, tudi če bo pokojninska reforma na referendumu padla, je prepričan prvak SDS Janez Janša. Svarila, da bi zaradi nesprejema pokojninske reforme ne prišli na nemško-francoski vlak, pa je ocenil kot “propagandno retoriko aktualnega predsednika vlade, ki zdrži ravno toliko časa, kolikor mine od aktualne do naslednje tiskovne konference”.

Janša včeraj: če pokojninska reforma, potem le s selektivnim podaljševanjem delovne dobe. Citat:

“Če bo treba v prihodnjih letih v Sloveniji res podaljševati delovno dobo, bomo to naredili selektivno,” je napovedal Janša. In dodal, da je velika razlika, ali dela nekdo 40 let na ministrstvu za okolje in prostor ali pa v Litostroju. Kot je tudi velika razlika, ali dela do 65., 70. leta starosti delavec na Danskem, Švedskem ali v Nemčiji, saj je delal v bistveno drugačnih pogojih in si zaradi bistveno višje plače privoščil bistveno boljši standard, ali pa bo moral toliko časa delati delavec v SCT, Litostroju oziroma v kateri koli proizvodni panogi pri nas…
Prav neuvedbo selektivnega podaljševanja delovne dobe glede na delovno mesto in zavrnitev predloga za uvedbo osebnega pokojninskega računa, da bi lahko vsakdo kadar koli izračunal, koliko ima privarčevanega za pokojnino, je Janša izpostavil kot ključni pomanjkljivosti pokojninskega zakona. “Zaradi teh dveh pomanjkljivosti bo zakon padel,” je prepričan prvak SDS.

Janša danes: zadnja priložnost, zamujamo dolge mesece in celo leta. Citat:

Slovenski premier Janez Janša je v pogovoru za oddajo 24UR povedal, da ima Slovenija še zadnjo priložnost, da se sama poskuša izviti iz krize. ”Slovenija nima druge alternative,” pravi in pojasnjuje, da smo zamujali dolge mesece ali celo leta, zato je zdaj več nalog treba opraviti v nekaj mesecih.

Janša danes: z ukrepi lovimo zadnji vlak.

Z ukrepi, ki jih je predlagala vlada oziroma so že pripravljeni in okoli katerih tečejo ali pa bodo še tekli pogovori, Slovenija lovi zadnji vlak, da se izogne potrebi po finančni pomoči, je v pogovoru za POP TV že po današnjih pogovorih s šefom evroskupine Jeanom-Claudom Junckerjem povedal predsednik vlade Janez Janša.

Kaj je danes z Vizjakovim predlogom pokoljninske reforme in kam se je izgubila zahteva »Če bo treba v prihodnjih letih v Sloveniji res podaljševati delovno dobo, bomo to naredili selektivno«? Kaj o tem porečejo sindikati, ki so s SDS leto nazaj delili to idejo?

Kateri vlak torej? Prva stran spletnega Žurnala24 danes:

  • Share/Bookmark

Težave s štetjem obiskovalcev: lapsus ali provokacija?

11.09.2012 ob 19:41

»Novakova je bila tarča tipično fašističnega kričanja in psovanja«. Pričakovan naslov za Planet Siol, odkar izpolnjuje politične naloge.

Kot kaže, ekonomska kriza Slovenija še ni dovolj globoka, ideologija trka na velika vrata in mediji so tihi izvrševalci nalog. Za ilustracijo si velja ogledati zapis o podobnem dogodku na isti dan, ki se je včerajšnjo nedeljo odvijal v Jurjevanjski dragi v Črnomlju. Ob 70-letnici ustanovitve prvih štirih partizanskih brigad narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Slavnostni govornik je bil predsednik republike Danilo Türk.

V zapisu STA beremo, da se je dogodka udeležilo najmanj 1000 ljudi. Via Dnevnik. Toda slika na spletni strani Dolenjskega lista, dodana k članku o tem, je dovolj zgovorna, še bolj podpis pod njo:

Če je bila v zapisu STA zanimiva izbira naklona (»Zbralo naj bi se najmanj tisoč borcev«), ki evocira tudi možen kontekst, v katerem naj bi nekdo bil prisiljen ali primoran dokazovati število obiskovalcev na podlagi poprejšnjega dvoma, je fotografija v Dolenjskem listu takšna, da bi lahko manifestirala novinarski ali uredniški lapsus, lahko pa tudi neke vrste provokacijo. Podpis pod sliko bolj priča o drugem. Kazati na prazne stole in klopi zanesljivo pušča dovolj velik dvom za to. Tudi v besedilu potem beremo zanimiv stavek: »V Črnomlju so pričakovali okrog tisoč obiskovalcev.« Ki lahko namiguje, da so eno pričakovanja, drugo realizacija, lahko pa tudi na hitenje novinarja in njegovo odsotnost na prireditvi.

Koliko ljudi se je torej zbralo v Črnomlju? Verjetno ni tako težko raziskati in poiskati priče. Zakaj se je časopisu zdelo vredno objaviti fotografijo s praznimi klopmi, na kateri ni samcate duše, pod njo pa še dodatno prazno »ilustrativno fotografijo« iz neke druge priložnosti? Zgolj lapsus ali provokacija? Če prvo, bi se moral nekdo opravičiti. Če drugo, smo zašli v zelo nevarno ideološko močvirje ob najbolj nepravem času.

  • Share/Bookmark

Katero medijsko voditeljico napičiti?

11.09.2012 ob 19:39

Četudi pri nas najbolj klikana spletna stran http://www.24ur.com/ zanesljivo vodi po količini seksualno bolj ali manj eksplicitnih vsebin (prvo in drugo dejstvo sta gotovo v vzročnoposledični povezavi), dobiva resne konkurente. Povabilo na http://www.zurnal24.si/je kratko in zelo eksplicitno, skrito pod plašč legitimacije naših spolnih fantazij. Poglejmo:

Katero domačo voditeljico bi povabili med rjuhe?

Med domačimi TV voditeljicami se kar tare lepotic in odločitev, katero bi najraje povabili med rjuhe, zagotovo ni lahka …

Katera je tista, ki vam požene kri po žilah, s katero bi najbolj strastno preživljali noči in katera se vam zdi med rjuhami najbolj divja? Najbolj vročo domačo voditeljico, ki bi jo z veseljem pičili, lahko izberete tukaj!

Fantazija in objekt

Odkrita novinarska participacija pri ustvarjanju ženske podobe kot spolnega objekta ni nekaj novega. Časnik Večer je dolga desetletja izdajal »Vroči kaj«, trdoerotično revijo, v katero so pisali (nepodpisani) uredniki in novinarji, s tem pa skrbeli za svojo domišljijo in priboljške pri plači. Omenjeni prispevek v rubriki »Vroči kvizi«, dostopen že na prvi strani portala, naredi korak naprej. Ženskih domačih medijskih osebnosti ne obravnava zgoj kot seksualne objekte in jih torej krči na vlogo vira spolne zadovoljitve (ki ga je vredno pičiti, kot pravi, se pravi objekta izključno za moške), temveč svoj seksizem celo nadgradi s tem, da ponuja »verižno« glasovanje med kandidatkami, ki jih bi bilo vredno napičiti. Izraz, ki je dovolj enoznačen. Končni izbor je primerjan z izbori drugih – ne zgolj za vsak primer, če bi si domišljali, da ste edini v svojem spolnem okusu, temveč morda s potencialno možnostjo iskanja »pravih« seksualnih okusov pri prihodnjih izbirah voditeljic. S tem kviz po eni strani navzven perfidno legitimira moško spolno fantaziranje ob medijskih osebnostih, ki mu pač ne moremo oporekati po sebi, a po drugi strani »domače voditeljice« pospremi s seksističnimi atributi (»vroča«, »požene kri po žilah«, »divja«) in namiguje na seksualna dejanja (»strastno preživeti noč med rjuhami«, »vredna, da bi jo pičili«). Evidentno jih torej determinira kot pasivne, poželenja vredne spolne objekte. Nato bralcu ponudi »težko« nalogo, naj izbere sebi najustreznejšega: glede na mnoštvo enakovrednih ponudb se bo menda težko odločal, katero napičiti, seksizem je tu še infinitno potenciran.

Nobenega dvoma ne more biti, da je rubrika paradigmatski izdelek seksističnega in zelo vulgarnega podrejanja ženske, ki ima za nasledek ne le njeno prikazovanje v inferiornem položaju, temveč tudi njenega posledičnega realnega podrejanja. Zanimiv tudi po tem, da v naboru ponuja specialno le domače medijske voditeljice, ne oseb z denimo glasbene, kulturne ali kakšne druge estrade. Servira nam žene, partnerice, matere, ki nastopajo npr. tudi v resnih informativnih in pogovornih oddajah in same nikoli niso dajale priložnosti za premislek o tem, da so lahko interpelirane v spolni objekt. Domnevano lahko, da si dajati takšen povod nekatere niti ne želijo. Kot da medijski uporabnik s tem, ko spremlja neko vsebino, zraven sme kupiti še svojo spolno fantazijo in objekt. Kot da je ženska na ekranu tukaj zato, da ga v tem pogledu zadovolji.

Kakor-da-pluralizem seksualnih izbir

Skozi nabor voditeljic je v rubriki dejansko »seksualiziran« celoten domači medijski prostor, legitimiran in potrjen je že poprejšnji selektivni kriterij njihovega izbora, saj vešče oko odločevalcev določi seksualno vrednost objektov v trenutku, ko želijo zasesti takšno delovno mesto – verjetno glede na hude zahteve gledanosti poudarjeno vedno bolj. Nekatere lahko izgubijo službo, kot se je pred leti zgodilo voditeljici Tamari Vonta, ki je danes poslanka v Državnem zboru – zato, ker je imela kakšen kilogram preveč. Gledalcu se zdaj nenadoma razpre tudi »pluralizem« seksualnih izbir, saj je dostop do objektov trajen, ponovljiv in tudi izmenljiv glede na »pilotiranje« TV kanalov; voditeljice na ekranih pač nastopajo dnevno ali tudi istočasno, s čimer se spet vzpodbuja gledanost medijev skozi njihovo seksualizacijo.

Kot sem že napovedal in žal doživel tudi potrditev zlih slutenj, feministična in medijska stroka pri nas nista dovolj močni in glasni, da bi se ob tovrstnih situacijah zelo direktnih seksizmov javno protestno oglasili. Pa bi se morali, saj ne gre samo za perfidno gesto podrejanja žensk, temveč tudi njihovega utišanja, jemanja glasu, izrinjanja pravice do svobode govora (MacKinnon, Dworkin, Langton) pod dodatno pretvezo, da morajo medijske osebnosti pač potrpeti, če so predmet poželenja. Saj so vendar za to plačane glede na svojo vlogo!

  • Share/Bookmark

Medijska aritmetika: 1 + 1 = Pahor

7.09.2012 ob 13:32

Direktor in urednik Financ Peter Frankl je vedno zanimiv pisec. Posploševanj ne manjka, moralizirajoče zaskrbljenosti tudi ne, love-hate politična govorica je njegov zaščitni znak. Toda danes se širokosrčno ne more odločiti, katerega predsedniškega kandidata bi izbral. Imel bi kar tri najvišje kotirajoče, vsi so fajn. Med argumenti, zakaj je Borut Pahor odlična izbira, je tudi logiško pikanten:

Če Pahorjevo kampanjo kritizirata tako Mladina kot tudi Reporter, če je združil dva tako različna medija, potem mora biti z njo nekaj zelo v redu.

Formo njegovega premisleka je enostavno razbrati:

(1) Oseba ali medij A trdi, da je X resničen.

(2) Oseba ali medij B trdi, da je X resničen.

(3) Osebi ali medija A in B sta povsem različna in si nasprotna (po značaju, profilu, ideologiji).

(4) Torej je X neresničen.

Franklovo sklepanje je kajpak zmotno – zveni popularno gostilniško, prikrito zabavljaško, morda stavi na humorističen suspenz, saj tako divje izpeljave bralec ne bi pričakoval. Zakaj? Ker iz enakomiselnosti dveh zelo različnih oseb ali medijev glede resničnosti ali pravilnosti nekega stališča X pač ne sledi kar sklep, da X ni resničen ali pravilen. Če bi obe osebi ali medija zapisala ugotovitev, da na Marsu ni življenja, iz tega ne bi divje sledilo, da življenje tam je. Če bi oba ne navijala za finančno pomoč Sloveniji, še ne bi mogli reči, da zanjo moramo navijati. In, nenazadnje, če bi oba menila, da je Peter Frankl odličen direktor, iz tega še ne bi sklepali, da je zanič. Tu bi se morda celo končno strinjal!

Mimogrede, enako zmotno hitro posploševanje bi bilo, če bi imelo »premosorazmeren« rezultat:

Če Pahorjevo kampanjo kritizirata tako Mladina kot tudi Reporter, če je združil dva tako različna medija, potem mora biti z njo nekaj zelo narobe.

Zgornja zmota je zanesljivo ena izmed inačic »tudi ti«, tu quoque. Po nekaterih zunanjih elementih spominja na sprevrnjeno verzijo zmote »dve napaki ustvarjata pravilnost« (two wrong make a right), kjer je logična neveljavnost skrita v tem, da nekdo predpostavi izničenje prve napake z drugo, kjer torej dve napaki v seštevku dajeta pravi rezultat po načelu »napaka + napaka = pravilnost«. Banalen primer:

Ni mi vrnil avta. Torej je čisto prav, da mu tudi sam ne vrnem avta.

Če zmota »dve napaki ustvarjata pravilnost« običajno nastopa v moralnih kontekstih, kjer napačno dejanje »uravnotežimo« s svojim & drugim moralno napačnim dejanjem in ga legitimiramo s prvim, je v tipu zgornje zmote, ki bi ji ime šele morali nadeti, kontekst izključno logičen in sledi načelu »A trdi X + (A-ju nasprotni) B trdi X = ne-X«.

  • Share/Bookmark

In kdo bo branil novinarja Karbo?

7.09.2012 ob 13:31

Zadeva Rode je nedvomno najbolj značilen primer medijske in politične paranoje letošnjega leta. So far. Zanjo stojijo strici iz ozadja, mama Tanja Breda in njen sin Peter sta v resnici udbaša, gre za konstrukt brez primere, udbomafijski list tranzicijske levice, ki sliši na ime Delo, pa je seveda logično izpeljal pritlehno zgodbo »medijskega umora«.

A to je le del tega krasnega študijskega primera za družboslovce vseh profilov. Popoln kaos interpretacij in miselnih procesov, v katerem smo se znašli, je posredno tudi namig, da Slovenija potrebuje družboslovce bolj od naravoslovcev. Hkrati je lep neposreden dokaz, kako so postrojeni slovenski mediji – desni so združili svojo politično motivirano averzijo do časnika Dela s siceršnjo naklonjenostjo (in še čem) Rimskokatoliški cerkvi. Ter se v nekaterih primerih, kot na portalu siol.net, neženirano postavili v funkcijo nič manj kot »nasprotnega« medijskega trobila, ki eksluzivno objavlja sporočila Rodetove odvetniške pisarne časniku Delo – še preden so ta dostavljena naslovniku. Ravnanje pač, ki ga, za razliko od mandata 2004-2008, kjer smo imeli politično vojno z mediji, razumem kot vojno med mediji in o čemer sem že velikokrat pisal – politično hlapčevanje novinarjev je progresiralo do te mere, da zdaj slednji še manj skrivajo svojo oportunost in so pripravljeni na »ubijanje« novinarjev v drugih medijih. Politika in botri lahko stojijo v ozadju in zgolj spremljajo realizacijo svojih naročil, ne rabijo si več neugodno mazati rok, se sestajati z lastniki medijev ali kaj podobnega – bolj udobno je pod plaščem državnih firm medije neposredno kupovati ali ustanavljati. Tudi bolj subtilno je kot mazanje rok z nekimi gverilskimi brezplačniki.

Celotna medijska situacija nedvomno tone, odzivnost na ekscese v njej se je znižala, standardi profesionalizma tudi, želja po sankcioniranju pristranosti, neobjektivnosti in rumenila je nikakršna, novinarski ceh in stroka tavata v temi in se, v strahu pred medijsko revanšo znotraj vojn med mediji, izogibata konkretnim obsodbam in dejanjem. Ena izmed kolateralnih žrtev te apatije je nedvomno Delov novinar Dejan Karba in časnik sam, že linčan ali na poti do popolnega razčetverjenja le zato, ker je objavil zgodbo o sinu, ki išče očeta in so ga vsi indici in evidenca pripeljali do kardinala Rodeta. Do tega trenutka nisem našel niti enega reprezentativnega medijskega stališča, ki bi se, tako ali drugače, postavilo v bran Delovemu novinarju. Puščic, ki letijo proti njemu z vseh vetrov, cerkvenih, medijskih, političnih, pa sploh ni mogoče več prešteti. Da o pritiskih vseh vrst, tudi odvetniških, ne govorim.

Karba je v tem smislu za naše razmere tako značilna dvojna žrtev. Čeprav je korektno opravil svoj novinarski posel, izjemen po naravi odkritja, je namesto pohvale postal še dodatna tarča napadov. Če se bo kdaj potrdilo, da je zgodba, ki jo je obelodanil, resnična, bo postal morda za koga heroj, tudi za novinarski ceh. Do takrat pa bo ta verjetno kar molčal, čeprav rabi novinar presojo o svojem ravnanju in potencialno zaščito že danes. Če se bo potrdilo, da zgodba ni resnična, bo seveda popljuvan. A tisti, ki danes ob vsem medijskem stampedu proti Delu in novinarju hladno gledajo proč, v resnici ravnajo hinavsko. Novinarjevo postopanje pač ne more biti odvisno od razpleta te zgodbe – bodisi je korektno ali nekorektno že zdaj, ne bo po neki logiki postalo šele po potencialnem razodetju, da je kardinal res njegov oče ali ne. Kot kaže, novinarski ceh in stroka pri nas nista zmožna tega koraka.

Vprašanje verjetnosti in evidence

Sem med tistimi, ki v poročanju Karbe ne vidijo nobenega posebnega profesionalnega zdrsa. Tudi zgodba je zgolj videti rumena po svoji naravi, a takšna ni po svojih implikacijah – saj gre vendar za našega edinega kardinala in eno najbolj markantnih slovenskih javnih osebnosti v zadnjem desetletju ali več. O javnem interesu, ki legitimira pravico do vednosti, ne dvomim – pozivi k spoštovanju privatnega življenja so patetično deplasirani. Tudi ne dvomim, da zgodba nikakor ne bi spadala na strani rumenega časopisja – prav tam bi ostala na ravni govoric in nikoli dorečena in raziskana. Potrebovala je resen medij. Argumentacija, zakaj moramo Karbi prisluhniti, ko nam ponuja zgodbo o kardinalovem sinu, je namreč utemeljena na precejšnji dozi verjetnosti: preprosto obstaja velika možnost, da je zgodba resnična. Imamo kardinala, ki ne taji ljubezenske zveze z mlado Tanjo Bredo, imamo Tanjo Bredo, ki priznava spolne odnose z njim, a za pravega očeta »ne ve«, čeprav upa, da bo to test pokazal, imamo sina, ki mu doslej ni uspelo pomisliti na nobenega drugega »pravega« očeta, ki ga išče, imamo veliko indicev in evidence, da je Tanja Breda prispela v Regensburg na pomlad 1970 na vrat na nos kot Jugoslovanka, brez ustreznih dokumentov, in to v okoli petem ali šestem mesecu nosečnosti, imamo čudno zgodbo, kako je bila sprejeta v sanatorij in ne v Siemens, imamo Petra, ki se rodi avgusta 1970 in potem nekaj let preživi v sirotišnici. Morda imamo celo fizično podobnost med kardinalom in Petrom. Še več indicev je, zaradi katerih imamo dobre razloge verjeti, da je Petrov sum, da je kardinal njegov oče, utemeljen. In če je, potem bi bilo postaviti pričakovanje, po katerem sme nek novinar poročati o neki zgodbi šele, ko ima v rokah kopijo pozitivnega testa očetovstva, resnično močno in nedopustno pretiravanje.

Toda kakšne indice in evidenco imajo v rokah tisti, ki menijo, da je Rode nedolžen? Nobenih. Že res, da je breme dokaza na drugi strani. A za svojo prepričljivost se niti ne trudijo. Kardinal je bil celo tako neroden, da niti ni poskušal postreči s kakšno kontrakronologijo. Lahko bi denimo trdil, da se s Tanjo Bredo novembra 1969 ali tam nekje, ko je bi Peter spočet, preprosto ni videval. Toda svoje zgodbe o Črtomirju in Bogomili ter mladostni romanci niti ni poskušal zanikati v njenih časovnih dimenzijah. Zakaj in na podlagi česa bi potem utemeljeno bolj verjeli, da je Rode nedolžen in ne, da je kriv? Saj se vendar Delo in Karba nista izrekla o tem, kdo je dejanski Petrov oče. Ponudila sta zgolj zgodbo Petra, ki se zdi močno prepričljiva. Če ni, bosta novinar in medij plačala svojo visoko ceno, na sodišču in na medijskem trgu. Njuna kredibilnost bo padla. Da bo kardinalovo ime ostalo zamazano? Ob negativnem rezultatu prav gotovo ne. In ob takšni medijski podpori tudi.

Prvi primer: Rode, zakurjen na grmadi

Poskušal bom na kratko pretresti tri primere, v katerih so se avtorji postavili v bran Rodetu na način, da so napadli Delo in njegovega novinarja. Publicist Dejan Steinbuch, seveda na že omenjeni razvpiti strani siol.net, zapiše takole slikovite besede o kurjenju kardinala na grmadi:

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev Cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Steinbuch ne razume nečesa, kar izvira že iz zakona o neprotislovju: zgodba o Petru kot kardinalovem očetu bodisi je resnična bodisi ni resnična. Ne more biti oboje hkrati. Če je resnična, potem se lahko novinarju le poklonimo. Če ni, se ne moremo. Toda on bi imel oboje: najprej bi grajal in poniževal medij ter branil kardinala, menda skurjenega na grmadi, potem pa bi se v isti sapi opravičil in čestital, če ima Karba vendarle prav. Danes bi pribijal na križ, jutri bi isti osebi za isto dejanje podelil zlato značko. Kot da ne razume ali ne želi razumeti, da je vehemenca, s katero zdaj sesuva medij, v resnici neutemeljena, saj jo vendar sam spodkopava s tem, da po tihem v drugem koraku dopušča, da se moti. Ob tem je tu še en vidik. Kot sem nakazal že prej: novinarski postopek ne more biti odvisen od rezultata. Ali je dober že zdaj in ga bomo hvalili. Ali pa ni dober in ga bomo grajali. Steinbuch pa se raje odloči za pljunek in obrambo kardinala – on že ve, da je novinarski postopek slab, čeprav ne ponuja nikakršne evidence, a je pripravljen taisti postopek hvaliti, če bo rezultat »pravi«. Razumi, kdor more.

Drugi primer: razkrita gola mati in njeni malopridni otroci

Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je verjetno čisto simpatičen fejst možakar. Toda njegove zadnje izjave v obrambo kardinala so šle čez rob v svojo paranoidnosti: »Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev.« Težko se odločim, katera teza se mi zdi bolj privlačna za premislek, tista o teoriji zarot in stricih iz ozadja ali prilika o razgaljeni materi, ki bi jo vsak otrok hitel zaščititi s krpico:

Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!

Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo.

O družbeni paranoji sem na teh straneh in svoji knjigi spisal že cele gore analiz – zgornje moraliziranje je eno zanimivejših, ker nam slika apokaliptične podobe, kjer bodo menda novinarji kar sami na ulici prosili za milost državljane. Dejani Karbe, seveda. Naj znova opozorim le na majhen element: paranoja se ves čas hrani z gotovostjo. Privrženci in obrambne linije kardinala operirajo z njo: oni že vedo, da Rode ni grešen, da je nedolžen, da ni oče Petra. Ta gotovost jim ne le preprečuje dvom, temveč daje vehemenco in hromi presojo, po kateri bi vendar morali o krivdi razsojati šele po opravljenem testu očetovstva.

Še bolj zanimiv je škofov malodane lapsus, ki spominja na Andersenovo pravljico o nagem cesarju. A tu se Štumf zavzema za drugačen epilog: če je ena od moral pravljice o cesarjevih novih oblačilih ta, da spregledamo in naivno povemo resnico na glas (»Cesar je nag!«), se sam zavzema za popačeno moralnost: ko je mama gola, bi ji vendar morali podati kakšno cunjico in jo zgrabiti za roko, da ne bo videti grešna. Njeno goloto bi morali poskušati popraviti, jo prikriti. To bi bilo celo pravo znamenje ljubezni do matere Cerkve! Ne vem, če se škof zaveda, kaj je povedal. Niti ne vem, če je javnost taisto opazila, namreč škofovo precej odkrito apeliranje, da je treba take stvari pomesti pod preprogo. Da bi bilo to edino zveličavno. Dejan Karba je torej kriv: namesto da bi kot vernik in novinar poskrbel, da resnica ne pride na dan, razgaljeni mami Cerkvi ni ponudil cunjice (beri: obrambe) in jo s tem obvaroval pred pohujšanjem. Kriv je!

Stvar je lahko še hujša: če pomislimo na številne pedofilske škandale v cerkvenih vrstah, tudi slovenskih, nam škof nesramno hote ali nehote ponuja isto recepturo: razkrite gole riti naj nekdo nemudoma prekrije s kakšno krpico, da bo lahko mati Cerkev ostala brezmadežna. Če to ni perverzen poziv, celo k zatajevanju kaznivih dejanj, res ne vem, kaj je! Zgolj medijski poziv k temu, da se v očetovstvo klera ne sme drezati?

Tretji primer: predsednik republike vs. kardinal

Dr. Matevž Tomšič tudi že ve: Delovo odkritje je navaden konstrukt, bilo je nastavljena past, bombastična, proticerkvena, levičarska. A najbolj zanimiva v njegovi apoteozi kardinala je primerjava v medijski obravnavi zgodbe domnevne ljubice predsednika države in domnevnih kardinalovih mladostnih grehov:

Vendar se kardinal, kot kaže, ni ujel v nastavljeno past. Odločno je namreč izrazil pripravljenost, da opravi DNK test očetovstva. Za povrh je njegov “izgubljeni sin” Peter S. ob tem “čudežno izginil”. Kar je močno zmanjšalo kredibilnost zgodbe. Zato so njeni režiserji aktivirali rezervni scenarij. Tako poskušajo zdaj diskreditirati inštitut za sodno medicino, ki pri nas izvaja omenjene teste, češ da je njegov predstojnik krščansko usmerjen in s tem očitno “moralno-politično oporečen”. (Seveda, strokovni in nepristranski so lahko samo levičarji.) Še več, nekateri “poznavalci” – kot denimo ona proticerkveno nastrojena antropologinja – postavljajo pod vprašaj same DNK teste, čes da niso zanesljivi. (Čeprav so znanstveno potrjeni in jih kot verodostojne priznavajo v vsem razvitem svetu.) In tudi za izginotje Petra S. se najde “pojasnilo”, ki ga razni posredovalci že širijo naokoli: kakopak za tem stoji Vatikan, ki je dotičnega ustrahoval in/ali podkupil. (Nekateri so očitno preveč brali Da Vincijevo šifro.) Skratka, na vsak način se poskuša preprečiti, da bi se “bombastično” razkritje razgalilo kot navaden konstrukt.

Na nek način je celo mogoče pristati na tezo, da je kardinal kot javna osebnost, ki je vsaj v preteklosti pogosto dajal moralne sodbe o dogajanju v družbi, legitimna tarča zanimanja medijev, celo ko gre za zelo osebne zadeve. A kaj, ko so tu “na delu” očitna dvojna merila. Tisti, ki zdaj podrobno in z veliko strastjo brskajo po preteklosti dotičnega glede tega, kaj je imel z žensko po imenu Tanja Breda pred več desetletji, niso pokazali čisto nobenega zanimanja za domnevni skok čez plot predsednika države Danila Türka, ko naj bi se ne tako dolgo nazaj zapletel v razmerje s precej mlajšo pravnico, njegovo bivšo asistentko. Čeprav je to bilo nekaj, kar bi slovenske državljane bistveno bolj zadevalo kot pa morebitno očetovstvo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Nanašalo se je namreč na najvišjega predstavnika slovenske države, tistega, ki torej načeloma zastopa vse državljane, medtem ko je početje predstavnikov Katoliške cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oz. skoraj nič.

Pri tem predsednik Türk navedb o njegovem zunajzakonskem razmerju sploh ni zanikal, ampak so v njegovem kabinetu zgolj suho izjavili, da tega ne komentirajo. A je bilo to za osrednje medije povsem dovolj, da so ga pustili pri miru. Medtem ko je kardinal Rode svoje domnevno očetovstvo kategorično zanikal, pa je kljub temu doživel silovit plaz namigov, očitkov in obtožb. Zopet so se aktivirali protikatoliški sentimenti, ki v slovenskem medijskem prostoru močno razširjeni, da ne rečemo prevladujoči.

Tomšičeva analogija, ki naj razkrije licemerno obnašanje slovenskih medijev, je priročna, tudi sam sem nanjo večkrat pomislil. A je izpeljava povsem deplasirana, saj primerja neprimerljivo: ko so desni (Janševi) mediji zagrabili in lansirali zgodbo o domnevni ljubici predsednika, pravzaprav jo pogrevajo še danes, niso ponudili prav nobenega indica, da bi zgodba lahko bila resnična. Nobenih fotografij, izjav očividcev ali resne evidence. Naravno je, da se osrednji mediji niso obesili nanjo, če ne ponuja prav nič evidence. Nato so se isti, očitno politično motivirani, spravili na predsednikov demanti »Ne komentiram«, ki je resnično neroden, a po sebi ne dokazuje prav nič. Naredili so ga za kronski dokaz njegovega grešnega skoka čez plot. Če predsednik nečesa ni zanikal na odločnejši način, to še ne pomeni, da bi iz tega smeli karkoli sklepati. Kot tudi ne moremo sklepati iz odločnega zanikanja kardinala, da je nedolžen. Tomšičev premislek pa nas prepričuje prav v to: če kardinal nekaj zanika, mu moramo verjeti. Če predsednik republike nečesa odločno ne zanika, mu ne smemo. Kot da je zagotavilo javne osebe nekaj, kar je nedotakljivo. Pavšalna Tomšičeva teza o proticerkvenem sentimentu pa bi najprej morala pojasniti dejstvo, zakaj so si strici iz ozadja za svoje umazane posle sposodili prav Dejana Karbo, ki ni le diplomirani teolog, ampak  tudi javno deklarirani vernik.

Vaja iz logike: ad ignorantiam

Vse tri naštete primere (lahko bi jih našel še vsaj deset zanimivih) vodi podobno sklepanje, približno takšno:

(1) Nihče ni dokazal, da je kardinal Rode oče Petra.

(2) Če trditev o Rodetovem očetovstvu ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Na ne samo zmerno, temveč močno izraženo navijaštvo pravzaprav kaže še hujša oblika iste trditve, saj smo vendar sredi okoliščin, ko še ne vemo, ali bosta kardinal in Peter pristala na test očetovstva, ga tudi izvedla in kakšen bo rezultat. Toda nekateri že vedo. Modificirana trditev zagovornikov Rodeta je zato dejansko:

Če trditev o Rodetovem očetovstvu še ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Omenjeni avtorji, kot rečeno, v svojih obsodbah ne dopuščajo posebnega dvoma: kardinal je nedolžen. S tem pravzaprav ponavljajo in širijo zmoto iz nevednosti, argument ad ignorantiam:

To reiterate, these arguments ignore the fact, and difficulty, that some true things may never be proven, and some false things may never be disproved with absolute certainty. The phrase “absence of evidence is not evidence of absence” can be used as a shorthand rebuttal to the second form of the ignorance fallacy (i.e. P has never been absolutely proven and is therefore certainly false).

Se pravi: odsotnost (popolne) evidence jemljejo za evidenco o odsotnosti (dokazov o Rodetovem očetovstvu). Ob tem, kot rečeno, postavljajo zahtevo po evidenci skrajno visoko: novinarju bi očitno verjeli le, če bi nam pomahal pred nosom s pozitivnim testom. In to takoj. Iz tega, da trditev še ni dokazana, pač ne moremo sklepati, da je nujno neresnična. Ironično ob tem je, da ob tem zapovrh relativizirajo sleherno evidenco in se pretvarjajo, kot da ni navzočih nobenih indicev – s kakšnim alternativnim scenarijem niti ne poskušajo priti naproti.

Včasih frenetični zagovorniki Rodeta poskušajo tudi z argumentom iz »neverjetnosti«oziroma pomanjkanja domišljije. Po eni strani se sklicujejo na avtoriteto (če je kardinal Rode rekel, da nima otrok, potem bo že držalo, saj je vendar francosko omikan gospod, in v Cerkvi vendar ne lažejo), po drugi strani na »neverjetnost«, da bi imel otroke. Takole:

Neverjetno je, da bi Rode imel otroke (ne moremo si predstavljati, da bi to sploh lahko bilo res), torej je trditev, da jih ima, gotovo napačna.

No, tu je še veliko drugih zanimivih detajlov, ki indicirajo pristranost stališča oziroma njegovo zmotnost. Ne gre pozabiti na neizmerno pomembno dejstvo: tisti, ki danes silovito branijo kardinala, niso niti z besedico šli v bran Uranu, čeprav evidence glede dobrih razlogov za njegov izgon ni prav nobene. Celo v natanko isti vsebinski konstelaciji: domnevnem očetovstvu. Takšna dvoličnost je še eno znamenje intelektualne nepoštenosti – za dopustitev možnosti »krivde«, ne kar krivde pri prvem jim niso dovolj številni indici, za pripis istega pri drugem pa niso niti malo izbirčni, zadovoljni so z nulto stopnjo indicev, pa že verjamejo Vatikanu.

Rezime: zadeva Rode je še enkrat več razkrila popolno medijsko zlaganost, ki jo živimo. Odsotnost vseh kriterijev presoj in analiz, novinarsko, strokovno in civilnodružbeno navijaštvo, molk novinarskega ceha, nemoč argumentacije in prevlado paranoje, ki nadomešča prvo.

  • Share/Bookmark

Herman goes to Vitanje

6.09.2012 ob 07:13

Da ima kultura moč prisvajati si resničnost in jo krojiti po svoji meri, seveda vemo in nanjo zaradi številnih blagodejnih duhovnih učinkov tudi pristajamo. Da se včasih na poti za dosego svojih ciljev kulturniki zatečejo tudi k spreminjaju dejstev, ki tvorijo to resničnost samo, je malo manj znano, celo nedopustno. Če k temu prispevajo mediji in nenazadnje še minister za znanost in kulturo, pa sploh.

Krvna slika in stric iz vitanjskega ozadja

Zgodba s Hermanom Potočnikom Noordungom in vesoljsko stavbo sredi Vitanj je groteskna materializacija povedanega. Nekdo je iskal pameten razlog, da prav sredi simpatičnega mesta na obronkih Pohorja in podaljška Karavank zgradi betonsko stavbo krožne oblike, vredno 2, 6 milijona evrov. In tako kot so na začetku projekta EPK novinarski kimavci imaginirali o tem, kako lahko le plemenita mariborska kri poganja po žilah projekta Evropske prestolnice kulture in torej na kulturo vezali krvno pripadnost kasnejših matadorjev projekta, se je nekdo spomnil, da so Vitanje priročen kraj, kjer bo realiziral svoje sanje, ker menda tja krvno spada Herman Potočnik. Težava je v tem, da ne spada, tako kot velja za umetno uvažano mariborsko kri na obronke mariborskega Pohorja. V temle Večerovem zapisuizvemo, kaj je mariborski galerist Primož Premzl natankoma odkril, vključno s Potočnikovim grobom na dunajskem pokopališču:

Edina povezava med Potočnikom in Vitanjem je, da je bil tam leta 1809 rojen njegov ded po materini strani Franz Kokoschinegg (umrl 1880.), ki se je že leta 1842 z družino preselil v Maribor. Omemba Vitanja v povezavi s Potočnikom je torej za lase privlečena. Sklicevati se na osebo, ki je bila rojena 83 let pred Potočnikovim rojstvom (pa tudi ta prednik je 50 let pred tem zapustil Vitanje), je res bizarno,” meni Premzl.

Ne vemo: če bi bila ponudba Maribora večja, bi morda ista spominska stavba ali astronavtski center danes stal v njem. Mogoče bi postala edina posrečena EPK investicija mariborskega župana, ki se danes sprehaja od ene gradbene luknje do druge, saj se je, kot vemo, njegov MAKS aka Mariborski kulturni center dobesedno vdrl v zemljo. Tako tisti, ki so kdaj pomotoma šli mimo ogromne gradbiščne jame.

Princip realnosti ali ministrov smisel za zgodovino

Pričakovali bi, da bo vsaj prej omenjeni minister že po službeni funkciji skrbel za stik z realnostjo, za Realitaetsprinzip. Žal nam ni bilo usojeno, beremo v Delu. Ko je obiskal Vitanje, seveda v begu pred srečanjem s predsednikom republike (kar je novi šport vseh Janševih politikov), je stvar izpadla takole:

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk se je v Vitanju udeležil novinarske konference pred otvoritvijo Kulturnega središča vesoljskih tehnologij (KSEVT), ki bo v četrtek. Dejal je, da bo to pomemben dogodek za Slovenijo, saj dokazuje, da so tudi majhni narodi sposobni znanstvenih dosežkov svetovnih razsežnosti ter izpostavil prispevek k raziskovanju vesolja Hermana Potočnika Noordunga, »ki je bil doma iz Vitanja«.

Te njegove besede so medijem razposlali njegovi uslužbenci in očitno preprosto posredovali ministrov lapsus, kakršnega si prav ministrstvo, odgovorno za šolstvo in znanost, naj ne bi privoščilo. Že res, kar je poudaril tudi minister, da so Noordungove ugotovitve močno vplivale na delo tehnikov in raziskovalcev kot tudi avtorjev znanstvene fantastike.

Niso pa očitno na ministra in ljudi, ki so Turka podučili o Noordungu, saj je Turk nadaljeval v istem slogu. Po poročanju njegovih ljudi za stike z javnostjo je nato minister dejal, da je ministrstvo (seveda ne njegovo veliko ministrstvo, ampak eno od samostojnih prejšnjih op. p.) z veseljem sprejelo zamisel Občine Vitanje, »da bi v Potočnikovem domačem kraju odprli KSEVT«.

Ponovimo, da Vitanje niso Potočnikov domači kraj in doslej ni nihče ponudil enega samega dokaza, da bi Potočnik kdajkoli v življenju sploh obiskal Vitanje. Je pa res, da je prejšnja vlada, ki sicer ni trdila, da je bil Potočnik Vitanjčan, za postavitev in ureditev središča zagotovila 2 milijona evrov, od tega 85 odstotkov evropskih sredstev, ostalo pa svojih.

Umetniški »freigeist« seveda ljubimo in spoštujemo. Veseliti bi se morali sleherne umetniške ali znanstvene pridobitve, tudi zgodovinarskega erosa (pri ustvarjalcih v KSEVTU res ni čisto jasno, kje je mejna črta med njimi). A težko bomo kam prišli pri dokazovanju Potočnikovega svetovnega pomena in tehtnosti njegovih zamisli, če bomo že osebno poreklo utemeljevali na izmišljotinah. Ne vem, če se tega zavedajo slovenski mediji, ki o zgodbi poročajo zelo selektivno.

Nelagodje v vitanjski kulturi

In tu je še en zoprn vidik za domačine. Nekdo je Vitanjčane spravil v strašno zadrego: še desetletja bodo očitno opazovali med sabo objekt, ki izgleda kot Neznani leteči predmet, je mednje padel kot Neznani leteči predmet, in se tudi spraševali, kaj imajo skupnega z njihovim »avtorjem«, ki je risal tem podobne škatle. Ob vsakem vprašanju tujca ali turista jim bo nerodno. Verjetno bi bili radi ponosni na svojega Hermana, a ne bodo mogli biti – ker bodo vedeli, da ni njihov. In potem jim bo, sploh ne zaradi sproženega nelagodja, nekdo nonšalantno razložil, da je Herman univerzalen, od nas vseh. In torej tudi njihov. Zadovoljni?

Konstrukcija stavbe sredi Vitanj spomni na še eno EPK pogruntavščino – famozno vrtavko kot simbol prestolovanja, ki nas bojda vabi k plesu duha. Nekaj takega, pomeni niso bili nikoli specificirani, zgodba nikoli raziskana, prej medijsko zamolčana. Nekateri strokovni kritiki so plakate z vrtavko označili za spodobno oglasno vabilo k tečaju plesa (mogoče tanga?). Omenjeni center asociira nanjo, uprizarja tako opevano vrtenje duha sredi ideologije nevidenih kulturnih eksplozij. In po svoje je lep ekvivalent kulturniške prevare: tako kot je vrtavka bila »sposojena« pri estonski prestolnici kulture v Talinu, je tudi vitanjska vrtavka bila po svoje drugje, recimo pri Mariboru. Farsa, ki bi nas morala podučiti, da krasti ni ne lepo ne potrebno. Vse imamo kar sami, a jemljemo drugje. Ali kot pravi Premzl:

Maribor je edino mesto, ki je neposredno povezano s Potočnikovim življenjepisom in spominska plošča na Dunaju bi bila strošek, nevreden omembe. Tudi kenotaf na pokopališču v neposredni bližini grobnice ne bi bil prevelik zalogaj. To bi Mestna občina Maribor res lahko naredila, saj je nujno potrebno ozaveščanje o pomembnih osebnostih, ki so živele v tem okolju, in tudi na tem graditi prepoznavnost mesta.

Protiargument že poznam: saj je vseeno. Samo da imamo. Da jo imamo. Stavbo. Kjerkoli. Da ga imamo. Hermana. Je res tako preprosto?

  • Share/Bookmark

Bog, moralni temelji in uravnoteževanje slovenske himne

4.09.2012 ob 11:55

Miselne izpeljave ministra Turka bi morale zanimati vsakogar, ki mu teorija ideologij, politična filozofija ali etika niso tuja področja. V temle članku ga nenazadnje uvajajo kot analitika na področju filozofije: »Minister Turk je kot ugledni znanstvenik, strokovnjak na področju gradbene informatike in temeljit analitik na področju filozofije, predstavil povsem znanstveno in zelo empirično analizo stanja v naši družbi z iskanjem temeljnih vzrokov za njeno delitev.« Njegovega ukvarjanja z ideologijo in socialnim psihologom Jonathanom Haidtom sem se že dotaknil – vendar takrat še nisem vedel, da z njuno pomočjo med drugim naskakuje tudi spremembo slovenske himne z uvedbo teorije o šestih moralnih temeljih:

Minister Turk je nadalje spregovoril o teoriji moralnih temeljev, ki jih je šest: skrbnost do soljudi, poštenost, svoboda, pripadnost, spoštovanje, svetost. Po njegovem gre za temelje, ki jih ne prenašamo le z vzgojo, temveč so bili pridobljeni z dolgo človeško evolucijo. Z določenimi vrednotami se po njegovih besedah rodimo.

Raziskave so pokazale, da ljudje, ki se imajo za levičarje, izraziteje čutijo prve tri moralne temelje, konzervativci pa vseh šest. To zapleta odnose v družbi. Če je več skupnih temeljev, je družba stabilnejša, vendar pomembno je tudi njihovo ravnotežje. Pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost pa ne sodijo k moralnim temeljem levičarjev.

Pri Slovencih je bilo zgodovinsko izraženih vseh šest moralnih temeljev. Tudi Prešernova Zdravljica nagovarja v različnih kiticah drugačne moralne temelje. Sedma kitica podpira tri “leve” moralne temelje. Druga kitica pa nagovarja tri “desne” konzervativne temelje.

Uspešna družba gradi na vseh šestih temeljih. Vsi so različni, vendar tudi enakopravni. Če verjamemo v spoštovanje, je izjavil minister Turk, bodimo spoštljivi do vsega, ki si to zasluži.

Naredimo korak naprej in obsodimo revolucijo, je dejal. Namreč, nekateri ne uspejo razlikovati med vsega spoštovanja vredno, dragoceno in spoštljivo narodno osvobodilno vojno in nadaljnjo revolucijo, ki je bila nekaj povsem drugačnega in negativnega. Nekateri pa z zlorabljanjem eno istovetijo z drugim.

Celovit narod potrebuje vse temelje, zato dajmo jim pravico, je zaključil minister Turk. Drug drugemu priznajmo, da smo dobri ljudje, ki bi lahko delali skupaj. Moralni kapital skušajmo pridobiti nazaj.

Veliko zgornjih mislih bom preskočil, kar čutim kot majhen greh, ki ga moram storiti. O ministrovih pretenzijah uvedbe omembe Boga v himno (beri: druge kitice Zdravljice na podlagi spremembe zakona o grbu, zastavi in himni) s tolažilnim argumentom o Sneguljčici sem že ugotavljal, da temeljijo na nevarni potezi ideologizacije. Včasih minister, ki ga je očitno doletela naloga, da spremembo himno javno argumentira, govori o nič manj kot žalitvi vernikov in dosedanji cenzuri v himni: »V ustavi je zapisano, da je himna Zdravljica. Verni bi rekli, da zakon žali njih, ker cenzurira kitice, ki omenjajo Boga. V sedanji himni se več ukvarjamo s svojo okolico kot pa s Slovenijo.« V zgornjem daljšem citatu pa je nenadoma Haidtova teorija morale uporabljena na nenavaden način, da bi nas prepričala v isti rezultat: sprememba himne skozi spremembo zakona o njej je nujna.  Minister razmišlja takole:

(1) V neki družbi je vedno izraženih vseh šest moralnih temeljev.

(2) To velja tudi za Slovenijo.

(3) Prešernova Zdravljica nagovarja različne moralne temelje: druga kitica nagovarja konservativne ali desne, sedma nagovarja liberalne ali leve.

(4) Zaradi poudarjanja sedme kitice je Zdravljica nagovarjala le liberalne ali leve moralne temelje.

(5) Torej: nujno potrebujemo drugo kitico, ki nagovarja konservativne ali desne moralne temelje.

Turk zaključi še z zanj zadnje čase zanj zelo značilnim apelom k »enakopravnosti« in »enakosti«.  Vprašljive ali nedokazane se mi zdijo kar vse štiri premise (1)-(4). Dober indic za vprašljivost ponuja je že Haidt sam: kot je splošno znano, je sam začel s petimi moralnimi temelji, ki jih potem razširil na udobnejših šest (po tri za vsako stran). Toda ker ni čisto prepričan, ponuja nič manj kot denarni izziv za tistega, ki bi odkril nov temelj:

IF ANYONE CAN DEMONSTRATE THE EXISTENCE OF AN ADDITIONAL FOUNDATION, OR SHOW THAT ANY OF THE CURRENT 5 FOUNDATIONS SHOULD BE MERGED OR ELIMINATED, JON HAIDT WILL PAY THAT PERSON $1,000.

Tri denarne polovičke, kot beremo na isti strani, je Haidt že izplačal. Če ne velja (1), posledično ni fiksen niti (2), ki je od prve premise odvisen.  Premisi (3) in (4) se zdi povsem arbitrarno izpeljani. A med njimi je implicitno navzoča še ena, ki se mi sploh zdi sporna in ključna. Šele z njo pridemo do sklepa:

(I) Da bi neka družba prosperirala normalno, mora imeti enakomerno navzočih vseh šest moralnih temeljev.

Kot vidimo, šele iz te predpostavke o enakomerni navzočnosti vseh temeljev minister izpelje nujnost spreminjanja himne, za katero je predpostavil, da mora uravnoteženo vsebovati vse temelje po vrsti. Implicitna premisa o enakomernosti je sporna, ker ni Haidtova – predstavlja samosvojo Turkovo nadgradnjo. Že res, da prvi kritizira liberalno moralo, češ da ni utemeljena na vseh moralnih temeljih in da v svoji knjigi »The Righteous Mind« eklektično gradi na socialni teoriji morale, kombinaciji Darwinove teorije evolucije, Durkheimove sociologije ter humovske in kantovske filozofije. Toda nikjer ne razvija teze o zadostnosti *vseh* moralnih temeljev hkrati kot principu edine prave moralnosti, ki bi morala enakomerno služiti kot politična paradigma za vse politične opcije. Prav nasprotno, Haidt celo meni, da liberalci težijo le k prvim trem temeljem, medtem ko so konzervativci pripravljeni prisluhniti vsem šestim. S tem so na boljšem in v prednosti – celo, ko gre za volitve ali ko gredo nanje. A to je le prvi sporen korak.  Razen tega je teza pri ministru mehanicistično prenešena in uporabljena za partikularne namene prepričevanja v nujnost spremembe himne. Na ta način bi seveda lahko v družbi spreminjali karkoli: če arbitrarno pokažemo, da menda manjkajo določeni moralni temelji v njem, lahko zahtevamo njihovo uravnoteževanje in izpopolnjevanje povsod, ne le v himni.

Naj navedem ilustracijo. Zgodba me spominja na ideološko osmišljanje »uravnoteževanja medijev« v mandatu 2004-2008. Takrat sem o logiki uravnoteževanja medijev verjetno napisal več vrstic kot kdorkoli, toda če sem kratek, bi bistvo takratne operacije lahko zvedel na takšen »silogizem«:

(1) Slovenski mediji so pretežno (historično) levičarski.

(2) Toda da bi družba prosperirala normalno, mora imeti enakomerno navzoče (pluralizem!) leve in desne medije.

(3) Torej potrebujemo več desnih medijev.

(4) Torej moramo izpeljati uravnoteženje medijev.

Včasih so operacijo skrili pod geslo sproščanja medijev, včasih pod geslo pluralizma in največkrat so terjali celo »notranjo« uravnoteženost vsakega posebej. V ta namen je Janševa garnitura nenazadnje ustanovila tudi medijski sklad z milijonskimi zneski. Premisa (3) velikokrat ni bila izražena glasno, toda sklepanje boleha za isto boleznijo, kot Turkova argumentacija za himno: že prva premisa je povsem na trhlih nogah, posledično pa vse ostale. Kar imata skupnega primera argumenta iz spremembe himne in uravnoteženja medijskega prostora, je potemtakem nasilna logika »harmonizacije« in uravnoteževanja, kjer vnaprej predpostavimo neuravnoteženo stanje, da lažje izpeljemo operacijo zavojevanja medijev, in sfabriciramo argumente, ki ga podpirajo. Da je sedma kitica Zdravljice levičarska, je že taka pogruntavščina.

Naštel sem vse tri načine, ki se jih zaenkrat minister poslužuje pri širjenju vere v nujnost spremembe himne: argument iz neškodljivosti omembe Boga (se pravi dokaz iz Sneguljčice), argument iz dosedanje cenzure vernikov in tisti iz Haidtove teorije šestih moralnih temeljev. Za slednjega sem pokazal, da ameriškega avtorja interpretira izrazito instrumentalizirano, arbitrarno in po svoje.

  • Share/Bookmark

Ministrova Sneguljčica in dva milijona palčkov

1.09.2012 ob 16:42

Ko pogledam argumente ministra dr. Žige Turka, se mi velikokrat zdijo nesprejemljivo cinični, napačni, zmotni. Celo za kakšno stopnjo bolj kot v povprečju za politike njegove stranke. Danes ni bilo nič drugače. V Dnevnikovem intervjuju nam streže nič manj kot s pojasnili, zakaj bi morali v himno dodati omembo Boga. Razumem, vodi najbolj ideološkega izmed vseh resorjev. Oziroma, ker je superminister, velja povedano celo v množini, ker obvladuje več ideoloških resorjev.

Sklicevanje na neškodljivost

Pa si poglejmo cvetober:

Ne gre za problematizacijo pesnika ali Zdravljice, ampak za spremembo himne na način, da bo vsaj trideset odstotkov prebivalcev v nasprotju s svojimi prepričanji moralo peti o Bogu.

Sedemdesetim odstotkom je pa to všeč in zdaj ne smejo.

Pri himni gre za konsenz, ne za volilni rezultat. Sedanja je vključevala vse ljudi, dokler je ni vaša stranka začela problematizirati.

Prvi predlog je dal Boris Pahor, ne SDS. A veste, koliko himn na svetu omenja Boga, pa nimajo s tem nobenega problema?

Ne drži, imajo jih. Predvsem pa so himne sprejeli v oddaljeni preteklosti, naša je stara komaj enaindvajset let, sprejeta je bila v času ločenosti države in cerkve.

Tisti, ki verjame v Boga, mu to nekaj pomeni, tisti, ki ne, pa mu je to tako, kot bi pel o Sneguljčici.

Ne drži, ateisti ne želimo peti nobenemu bogu, verniki drugih veroizpovedi pa ne katoliškemu.

Muslimani vam bodo povedali, da verujejo v istega Boga kot mi.

Minister je zašel v cel niz nepotrebnih logičnih zmot: najprej nas uvaja v argument iz številčnosti (argumentum ad numerum), češ  Boga v himni preprosto rabimo, ker je takšna volja večine. Potem uvede argument iz prakse drugih oziroma tudi ti (tu quoque): če imajo tudi drugi Boga v himni, zakaj ga ne bi vstavili še mi? Nakar sledi še poslastica v obliki teze o Sneguljčici, sicer najbolj zanimiva, celo groteskna. Nakazani argumentaciji bom rekel sklicevanje na neškodljivost, želi nam prodati rešitev, ki je menda docela neboleča za nevernika in prijazna za vernike: omemba Boga v himni bo ob poslušanju (ali petju) vernika razveselila, za nevernike pa ne bo škodljiva, saj je vendar Bog za njih nekaj tako neresničnega kot Sneguljčica. Pravljice pa imamo radi vsi, kajne?

Teza o neškodljivosti, ki jo je minister karikaturno ilustriral, je v resnici bizarna, če upoštevamo ne le ustavno zapovedano ločenost Cerkve od države, ampak tudi z vidika ideoloških razmerij v družbi. Postavlja se onstran ustavnopravnega in družbenoideološkega konteksta. Pravzaprav je njena vloga verjetno prav v tem, da nekaj, kar ni sprejemljivo z omenjenih vidikov, predstavi za človeško benigno in prijazno, kot okras v estetskem spremljanju, izvajanju in poslušanju himne. Ne pozabimo, da jo, paradoks vseh paradoksov, izreka minister, ki je svojo lastno definicijo ideologije razširil do neprepoznavne meje, ko je dejal, da je sleherna sprememba v državi ideološka – o absurdnosti njegovega dojemanja pojma ideologije sem že pisal. Ampak če vzamemo priznanje zares, je ideološka tudi sprememba himne z dodajanjem omembe Boga in minister se potemtakem zaveda narave svojega ravnanja.

Sneguljčica pri verouku

Da bi lažje verificirali, koliko je vredna ministrova domislica o Sneguljčici v državi dveh milijonov palčkov, ki bodo ponosno poslušali himno (eni bodo ob njej  lahko po novem vizualizirali Boga, spet drugi Sneguljčico ali kaj podobnega), si moramo zamisliti le kakšen dodaten primer situacije, v katerem uporabimo isto argumentacijo. Denimo, da bi ta oblast uvajala obvezen verouk v šole za vse učence, novinarki pa bi ministra spraševali po tem. Potem bi, analogno, zgornji odgovor, kajpak mutatis mutandis, lahko čudovito opisal menda neposiljeno in neideološko situacijo v učilnici. Izvajanje verouka za verne in neverne bi lahko razložil takole:

Tisti, ki verjame v Boga, mu to nekaj pomeni, tisti, ki ne, pa mu je to tako, kot bi poslušal o Sneguljčici.

Ker sta situaciji sorodni in zato reverzibilni, bo v primeru, ko se strinjamo s prvo, moralo dobro zveneti pojasnilo o Sneguljčici tudi v drugi. A ne zveni! Reči, da je verouk v šoli neškodljiv za tiste otroke, ki ne verjamejo v Boga, da je zanje to še ena neškodljiva fantastična zgodba, seveda boleha za močno prozornim zanikanjem ideološke poteze v dejanju uvedbe pojma Boga v himno, ki je kot takšna še kako nevarna in nedopustna.

  • Share/Bookmark