Arhiv za Oktober, 2012

Kdaj bi morali politiki odstopiti in kdaj bi smelo ljudstvo to zahtevati. Znova.

27.10.2012 ob 21:26

Na začetku je bil (1) moj zapis o tem, da bi moral g. Zoran Janković odstopiti. G. Bogdan Biščak ga je v Objektivu označil za moralističnega. Temu je sledil (2) moj odgovor, mojemu je sledil (3) Biščakov odgovor,  in ker se ne dam, je tu še (4) moj zadnji in druga replika nanj. V Objektivu je objavljena skrajšana verzija zaradi uredniške zahteve, medtem ko je spodnja celotna:

Odstopiti ali ne odstopiti?

Replika na zapis Bogdana Biščaka, 20. 10. 2012

Moj predlog, da bi moral Zoran Janković vpričo sproženih kazenskih postopkov odstopiti, je Bogdan Biščak označil za moralizacijo. Pri tem je doslej nesporno trdil naslednje:

(a) Državljanom podeliti moč, da prisilijo politike k odstopu, je nevarno in ruši demokracijo (»Ljudstvu je nevarno dati moč, da prisili vladarje k odstopu, ker bi s tem izgubili demokracijo«).

(b) Zahteve po odstopu politikov so moralizatorske in s tem odvečne (»Teorija o nujnosti odstopa politika, ki se znajde v kazenskem postopku, je v resnici moralizatorska, ker njen pravi temelj ni želja po zaščiti integritete politike, ampak vera v krivdo oziroma domneva krivde«).

(c) Kdaj na politik odstopi, je odločitev, ki jo lahko sprejme le politik, ne mi, zato naj jo sprejme »prvi« med njimi (»Predlagam, da to odločitev prepustimo prvemu politiku, ki bo odstopil«).

K večini zgornjih trditev sem že navedel pet zelo konkretnih protiargumentov, ki jih po mojem mnenju zadostno spodbijajo. Nekatere, spregledane in izmaličene, bom moral ponoviti. V luči dejstva, da se jih Biščak pretežno ni dotaknil, nekatere pa je gladko zaobšel, mi preostane le, da jih podkrepim z dodatno evidenco, če jo kakšen bralec morda le še potrebuje.

Najprej k (a). Četudi sprejemam avtorjevo pričakovano izhodišče, da sam nikoli ne zahteva odstopa politikov (»Ne spadam med tiste, ki bi odstope terjali«), se pač nikoli ne bom strinjal, da bi takšno abstinenco smeli ali morali terjati od drugih. Če državljani nimamo možnosti ali pravice zahtevati odstopa, in očitno jo je pripravljen odrekati tudi v primerih, ki niso vezani le na kazenske postopke proti politikom, potem se mi prav to v predstavniških demokracijah zdi nevarno. Videti je, kot da je avtor »možnost« napihnil v »prisilo« in neoprijemljivo »moč« nekakšnega zloveščega (revolucionarnega) odstavljanja; nenavadno se je tega domislil prav v časih, ko veliko evropskih držav na ulicah terja umike svojih vlad. Od vpliva državljanov na politike odtujena oblast je tista, ki se običajno sfiži in postane, prav s tem, nedemokratična. Zato ima Biščak težave z najmanj eno, za demokracijo ultimativno in po njegovem dojemanju nevarno »prisilno močjo«, o kateri govori – z volilno pravico. Res je pogumen, če ji upa oporekati. Sam še dalje zagovarjam prav nasprotno stališče: ljudem mora biti dana taka možnost, ne le na volitvah, tudi na podlagi prepričljivih indicev o npr. njihovi koruptivnosti neglede na fazo kazenskih postopkov. Če ima sobesednik pri tem v mislih zgolj mejne primere zlorab te možnosti, ti ne morejo biti opravičilo, da vanje dvomimo generalno.

Na kratko k (b). Za Biščaka je sleherna zahteva po odstopu nujno moralizacijska, kot sem že pokazal. Ker moj sobesednik čuti nevarnost slepe ulice, v katero je zašel, sicer zdaj celo velikodušno dopušča njeno »legitimnost« in jo mimogrede označi še za »populistično«. A pri tem pozabi povedati, v kakšnem smislu so zanj moraliziranja legitimna. Nekaj diskvalificirati in hkrati afirmirati pač ne moremo skupaj, zato je jasno, da opisana »legitimna« ravnanja zavrača. Rezultat je katastrofalen in popolnoma neverjeten: avtorjev popoln pledoajé za to, da politiki ostanejo na svojih stolčkih, dokler se jim tako zdi, oziroma do »prvega« med njimi, ki bo postavil standard.

Njegova drastična teorija ne uspe pojasniti, kaj storiti s političnimi prekrškarji v domeni morale (npr. navedel sem primer seksualnih afer), saj jemlje možnost zahteve po odstopu že v tistih primerih, ko so politiki v (pred)kazenskih postopkih. Seveda bo povprečno pozoren bralec takoj opazil, da je sogovorec znova zaobšel vse moje navedbe tujih praks, če že domačih ne priznava – te neposredno zanikajo njegovo obrambo politikov pred ljudstvom v imenu demokracije (sic!). Kajti ne more razložiti nobenega, niti recentnih primerov, ki mu jih pomolim pred nos: odstopi madžarskega predsednika Pala Schmitta ali nemškega Christiana Wulffa in ministra za obrambo Karla Theodorja zu Guttenberga niso prišli iz zraka. Obstaja precej verjetnosti, da omenjeni ne bi odstopili, če ne bi bilo pozivov k temu dejanju.

Argument, da se na koncu vedno itak res odloči le politik in ne državljani (»Čeprav se v resnici odločijo sami, kdo pa bi se še lahko?«), je dramatično neprepričljivo argumentacijsko strašilo oziroma »red herring«: seveda ni nihče nesmiselno ugibal, kdo sprejema odločitve, temveč ali ljudstvo sme k njim »pomagati«. Da pri tem ne gre za nikakršno »vero v krivdo«, temveč v moralne standarde, pravno državo in organe pregona, sem že pojasnil. Po nedolžnem odstopljeni politik ima vse možnosti, da se opran vseh očitkov vrne v prvotno areno, in to največkrat dvakrat močnejši.

In zdaj še k (c). Ker je odločitev menda izključno na ramenih politikov, se mora Biščak celo pretvarjati, da z odstopi pri nas (in v svetu?) nimamo nobene izkušnje, saj znova pravi, da »bi bilo odločitev znotraj možnih formalnih kriterijev primerno prepustiti tistemu politiku, ki bi prvi dal zgled«. Aja? Posebnega oranja ledine in pretvarjanja glede tega res ne potrebujemo – zadnja domača političarka, ki je kot ministrica odstopila le na podlagi mnenja protikorupcijske komisije, ne predkazenskega postopka, je bila npr. Katarina Kresal.

Pri tem se izogne tudi razpravi, kdo točneje sme izrekati predlog – medtem ko sam napotujem na tri kategorije (ljudstvo, politiki, mediji), sam omenja le prvo. A ker je njegov argument v prid obrambi politikov zgolj eden (»domneva o krivdi«, kot takšna je neutemeljena in lahko prizadene nedolžnega), med temi kategorijami razlike ne more biti – kdorkoli bo že izrekel takšno domnevo, bo za Biščaka neutemeljeno povzročal krivico. Zato je njegov rigiden princip pravzaprav poguben za vse: zahtevo po odstopu nujno odreka tudi (opozicijskim) politikom, novinarjem, medijem in komurkoli, ne le državljanom!

Pomenljivi so tudi Biščakovi drugi prijemi. Ko me kot intelektualca pošilja reševat svetovno krizo in tako rekoč pisat novi »Kapital«, namesto da razpredam o odstopih, s tem veliko pove, kako si predstavlja vlogo intelektualcev. In seveda se poraja vprašanje, s katere pozicije govori sam? Kot intelektualec očitno ne – ker dvojnih kriterijev, kjer bi on smel pisati o tem, kar drugim odsvetuje, verjetno ne želi uveljavljati na tak nepošten način. No, ostaneta še dve razlagi: da piše kot sedanji oz. pretekli politik ali kot lobist (njegova nekdanja ali morda tudi sedanja služba). Če kot politik navija, da ljudstvo ne sme terjati odstopov politikov, preveč verodostojen res ni videti in je bolj podoben lisici, ki razlaga, da bo kar ona pazila kokoši. Če isto počne kot lobist, se verodostojnost še zmanjša, četudi zlahka verjamem, da mu bo Zoran Janković neizmerno hvaležen.

K temu velja prišteti še okoliščino, na katero opozarjam v svojem začetnem zapisu: tisti na levici običajno z veliko lahkoto terjajo odstope desnih politikov, pri levih pa se hitro zalomi. V tem niso nič boljši od desnice. Vendar kar resnično šteje pri presoji, so zapisani argumenti. Žal pa je Biščak v drugi repliki pokazal, da ne zmore neobremenjene, nediskreditacijske razprave, v kateri bralstvu ne bi že vnaprej sugeriral, da so sobesednikovi (v tem primeru moji) slabi zato, ker je menda nekaj narobe z njihovim avtorjem na čisto osebni ravni. Zato kratka notica o tem za konec.

Če je s sugestijami »ad hominem« v svojem prvem odzivu še varčeval (nenazadnje v njem nisem bil edini subjekt polemike), se jim v drugem ni več mogel upreti. Kaj zapiše o meni? Podpisani tako po njegovem zatrjevanju »vehementno bere levite vsem na levici«, menda zato, ker drugi »ne razumejo, da ima on prav«, kulpabilizira me s tem, da sem »presenetil z žolčno reakcijo«, četudi od mene nikakor »ni pričakoval reflektiranega odziva« – res se opravičujem za vsa ta dodatna presenečenja v situacijah siceršnje nepresenetljivosti. Razen tega Biščakovega teksta menda »nisem prebral hladne glave«, kar je verjetno za tiste nereflektirane pač pričakovano. Hkrati me obteži še z nepotrebnim označevalcem, da govorim s pozicije liberalca (kar je izpeljal iz nekih povsem drugih zgodb, ki niso relevantne) in intelektualca, ki bi moral pridno sesti v kot in »ponuditi celovit alternativen koncept odgovora na globalno krizo kapitalističnega sistema«. Zakaj? Ker je to »njihovo poslanstvo« (tj. intelektualcev), »ne pa skrb za dnevnopolitične scenarije« v obliki razmislekov, kdaj morajo politiki odstopati. No, reševanje svetovne krize in vse drugo pričakuje od »ozaveščenih piscev blogov«, ker pisati na blog je zanj pač manjvredna reč – da goji radikalno visoka pričakovanja rešitve globalne krize do blogerske skupnosti, je manj verjetno. Priznam, kriv sem v vseh točkah, sploh pa, ker znova odgovarjam!

Naštel sem nekaj prepoznavnih manevrov adhominalnega predalčkanja in kompromitacijskega etiketiranja sogovorčeve osebe – običajne in pričakovane tehnike, ko naši argumenti niso najmočnejši in nam zmanjkuje sape.

Boris Vezjak, Maribor

  • Share/Bookmark

Koliko Danilov Türkov spravimo na Planet Siol?

27.10.2012 ob 21:25

Je Planet Siol postal brezplačnik sedanjega predsednika Danila Türka? Nagradna igra bi se lahko glasila: kolikokrat je v naslovu prispevka omenjeno njegovo ime na Planetu Siol na vstopni strani http://www.siol.net/novice/slovenija.aspx, tj. novicah iz Slovenije, na dan 26. oktober 2012 ob 17.40 uri? Pa preštejmo:

Prešteli? No, če se komu ne ljubi, je to namesto njega opravljeno spodaj:

(1) Dilema raziskovalcev: Lahko Türk zmaga že v prvem krogu?

(2) Javno mnenje: SDS krepko v vodstvu, Türk najbrž predsednik

(3) Zlorabljeni Drnovšek v Türkovem brezplačniku

(4) Kdo so za Türka neresni ekonomisti?

(5) Stanislav Kovač: Z Danilom Türkom ni prihodnosti

(6) Stanislav Kovač: Z Danilom Türkom ni prihodnosti (druga rubrika)

(7) “Türk se s svojimi potezami postavlja na stran nasprotnikov osamosvojitve”

(8) Perestrojka Danila Türka

(9) Dan, ko je teta iz ozadja sesula svojega kandidata Danila Türka

(10) Anketa (omenjeni vsi trije kandidati)

Od 21 naslovov in rubrik na tej strani jih torej 10 zasedajo članki, kjer se pojavlja beseda Türk že v naslovu, in seveda kasneje v tekstih, ki se z njim ukvarjajo! Od teh 10 naslovov sta le dva takšna, da sta novinarsko nevtralna, vsi preostali so nesporno na ravni insinuacije, hujskaštva in diskreditacije – govorim le o naslovih prispevkov.

Te številke in razmerja o trenutnem stanju slovenskih medijev, portalu Planet Siol in političnih motivih novinarjev in urednikov povedo čisto vse. Ne da bi sploh pogledali kakšen članek pobliže! Priznam, šokiran sem. Nisem pričakoval, da za dokazovanje pristranosti včasih zadostuje že tako preprosta aritmetična metodologija.

  • Share/Bookmark

Večerova »oseba z distanco« v časih samocenzure

27.10.2012 ob 21:24

Novinarji Večera se neradi postavljajo zase. Še zlasti neradi to počnejo v svojem časopisu – in spoznanje večkrat velja tudi splošno. Ne tako davno so bili časi bunkerjev in samocenzure. Če slednjo postavimo v območje imenovanja novega vodstva na Večeru, dobimo njihovo današnje poročanje o predlogu imenovanja nove odgovorne urednice, kje so gladko zanikali svojo pogumno držo.

Zakaj? Če so včeraj drugi mediji na veliko pisali o skepsi, celo uporu večerovcev, v njihovem časopisu ne najdemo skoraj nič. Poglejmo si edini današnji prispevek o tem, ki skoraj v celoti povzema hišni zapis online preteklega dne, s tem pa podvoji zadrego.

Naslovi in podpisi pod sliko so maksimalno sugestivni – Katja Šeruga bo urednica. Najbolj odločen med njimi je stavek pod sliko: »V svojo prvo medijsko hišo se vrača kot odgovorna urednica.«

Novica nam žal ne postreže s čim več od tega, o čemer so čez dan poročali drugi, tudi npr. v STA, temveč z bistvenimi poudarki manj – s samocenzuro, ali vsaj nenadnim odklonom od začetnega stališča. Kar je namreč zamolčano v Večerovem prispevku, je pisno mnenje aktiva njihovih novinarjev, ki je v vesti STA že itak fragmentarno citirano. Ne le, da ta stališče ni objavljeno, celo dejstvo, da obstaja, ni omenjeno niti z besedo v domačem mediju! Poudarki, ki jih večerovci »pozabijo« navesti, primerjalno glede na druge medije, so tisti o njihovem kandidatu, njihovih argumentih in njihovi možnosti vztrajanja pri drugem kandidatu. Tu so razlike:

(1) Opuščanje pomembne podrobnosti o svojem kandidatu:kandidat kolektiva Dejan Pušenjak je imel izrazito podporo kolektiva, 71 odstotno. Podatek je v besedilu izostal.

(2) Opuščanje stališča aktiva s podatkom, da imajo v kolektivu svoja pričakovanja: novinarji so za STA povedali, da imajo svojega favorita, ki prihaja iz njihovih vrst, pozna razmere in ima njihovo zaupanje. Tega, celo omembe obstoja stališča aktiva (!), v Večerovi edini novici ni, beremo pa pri STA: »Novinarski kolektiv je sicer pred končno izbiro ocenil, da bi bil najboljša izbira kdo izmed novinarjev Večera. Ne le zaradi finančne stiske in našega prepričanja, da Večer lahko izvleče iz krize nekdo, ki hišo dobro pozna, temveč, kot smo že večkrat poudarili, tudi zaradi našega vedenja, da v Večeru nedvomno so ljudje, ki uživajo polno zaupanje zaposlenih«. Na isti ravni je še stavek »Kot so zapisali, člani uredništva od novega odgovornega urednika veliko pričakujejo, zato je pomembna dodana vrednost dejstvo, da zaposleni svojega novega voditelja vidijo v svojih vrstah – med ljudmi, s katerimi so že več let soustvarjali vsebine njihovih medijev in vse številčnejših vsebinskih platform.«

(3) Opuščanje vesti o pravočasni seznanitvi: novica STA nas informira, da so večerovci »o tem pravočasno seznanili tudi direktorja, ki pa se je odločil drugače«, novica v Večeru spušča podatek o pravočasnosti in ga tudi sicer bledi.

(4) Opuščanje vesti o zakonskih možnosti presojanja kandidata in nadomeščanje tega s tezo o nezavezujočnosti presoje: »Kot še dodajajo v aktivu novinarjev in zastopstvu uredništva, imajo po zakonu možnost, da se izjasnijo o predlagani kandidatki, kar bodo tudi storili do 6. novembra, potem ko se jim bo Šeruga predstavila 5. novembra. O rezultatih bodo direktorja tudi obvestili, od rezultata glasovanja pa bodo odvisni njihovi nadaljnji koraki.« Stavek je znova vzet iz vesti STA. Toda v Večeru je zamolčan in nadomeščen s »fatalističnim« mehčanjem pozicije: »Uredništvo se bo o podpori Šerugovi izrekalo 5. novembra, ko bo članom uredništva tudi predstavila svoj uredniški program, a mnenje uredništva za končno odločitev ni zavezujoče.«

Išče s človek z distanco

Večerovci bodo takrat seveda imeli novo možnost – če jim že informacije o svojem stališču ni uspelo spraviti v časopis. Mimogrede, zahteva novega direktorja je v popolnem neskladju s tem, kar kot prednost in vrlino postavlja kolektiv novinarjev: ne samo, da novi direktor Jure Struc govori o tem, da Večer na tem mestu potrebuje človeka »z distanco«, se pravi nekoga zunanjega, ne notranjega, ampak odgovornemu uredniku pripisuje menedžerske kvalitete, ki jih mora izpolnjevati, in ki so jih, pazite, menda zaposleni že pogrešali pri prejšnjemem direktorju! Se pravi, da mora odgovorni urednik imeti kvalitete direktorja. Citat v celoti dokazuje ta nesmisel: »Kot je zapisal v svoji obrazložitvi, je trdno prepričan, da bo lahko organizacijske in vsebinske spremembe, ki so jih že od prejšnjega direktorja zahtevali tudi zaposleni, bistveno uspešneje izpeljala oseba, ki zadnja leta ni bila zaposlena v ČZP Večer, saj bo lahko z distanco, ki je v tem trenutku potrebna, racionalneje analizirala tržni položaj, pripravila načrt razvoja dnevnika Večer in s tem kakovostneje vodila ekipo do njegove uresničitve.«

Od začetne ostrine, izražene npr. v mnenju Vasje Jagerja ob imenovanju novega direktorja, je ostalo manj kot nič:

“Nič več me ne more presenetiti… Novi direktor Večera je postal dosedanji piarovec Pivovarne Laško Jure Struc, človek brez vsakih izkušenj na tako odgovornih funkcijah, katerega poznavanje medijev je omejeno na kratko honorarno službovanje pri časniku, ki ga sedaj vodi in na skrivanje umazanih skrivnosti Pivovarne Laško pred novinarji. Gre za potezo, ki jasno začrtuje propad slovenskih tiskanih medijev, ki obstajajo samo še kod pešajoči bolniki, s katerih si mrhovinarji trgajo kose, še preden jih je dokončno pobralo. Vodilna mesta v institucijah, ki bi morale predstavljati četrto vejo demokracije, so postala nagrade za poslušne povzpetnike v dragih oblekah in s prepihom v glavi – tako zelo slovenske elite sovražijo naše medije in tako zelo so odločene, da jih bodo uničile. Jok, brate, ne bo šlo!Še ena zaušnica našemu časniku, ki je včasih nekaj pomenil v slovenskem medijskem prostoru, danes pa ga posiljuje vsak aparatčik, ki ima pet minut časa. V sedanjem položaju na tako odgovorno mesto imenovati človeka, ki nima absolutno nobenih vodstvenih izkušenj in se na medije spozna le kot zapiralec vrat novinarjem, je popolna katastrofa in dokaz, kako slovenske elite prezirajo medije.”

P.S. V tem zapisu sploh nisem prejudiciral izbire, ali je Katja Šeruga pravo ime za Večer ali ne. Poanta je drugje. Žal so takšni disclaimerji nujni, čeprav so videti odveč – argumentacija ni posebna vrlina slovenskih novinarjev in javnosti v celoti. Tisto, pred čimer svarim, je kajpak zgolj dejstvo, kako novinarji pišejo o samem sebi in v kakšni meri so pri tem iskreni in pogumni. Če je verjetna izbira, ga. Šeruga, na posebni politični misiji in če je to g. Budja na Delu, bo hitro pokazal čas, kadrovske odločitve in seveda časopisni prispevki.

  • Share/Bookmark

Reforma in norost

23.10.2012 ob 16:23

“Bili bi naravnost nori, če bi predlagali nekaj, kar je 70 odstotkov ljudi lani zavrnilo na referendumu.”

Ta misel, danes objavljena kot izjava dneva na drugi strani Dela in v celoti v citiranem članku na dnevnik.si že v naslovu, je lahkotno ‘sklicevanje na norost dejanja X’.

Koliko je vreden tak argumentacijski prijem? Kar želi predsednik vlade povedati v odgovor na očitek, da je njegova reforma replika Pahorjeve, je nesporno nekaj takega:

(1)   Če bi ponudili identično pokojninsko reformo, ki so jo lani – na pobudo SDS in njeno nasprotovanje – zavrnili ljudje na referendumu, na katerem je glasovalo 70 odstotkov ljudi proti, bi bili nori.

(2)   Naša predlagana pokojninska reforma je torej drugačna od lanske.

Najmanj, kar lahko rečemo, je, da Janševo sklepanje ni veljavno. Njegovo sklicevanje na norost ne pokaže, da so ljudje lani zavrnili pokojninsko reformo in da je zato, praktično identične, ni ponudil sam. Njegova »norost« tukaj predpostavlja, da imajo državljani dovolj znanja in presoje, da bi razločili med kvaliteto ene reforme in druge, hkrati pa morda še, da je dovolj časa in pripravljenosti to kvaliteto preveriti na referendumu in z njo povezani kampanji. A bojim se, da takega znanja večina državljanov nima. In tudi časa za preverbo na referendumu ne – s tem pa tudi ne tveganja, da bi morebiten blef in »norost« bila razkrita. Čeprav sam ne znam povsem merodajno presoditi, v čem se reformi razlikujeta (in žal nisem zasledil niti pravih konkretnih prispevkov na to temo, a prevladalo je mnenje, da se razlikujeta v 5 odstotkih, ki niso bistveni), je popolnoma evidentno, da nas Janšev »argument iz norosti« v različnost obeh ne more prepričati. Iz (1) ne sledi (2) – celo v primeru, ko sta reformi res drastično različni.

Lani ni bila nujna

Če je zgornje sklepanje argumentacijski blef, ki nam ponuja »non sequitur« s sklicevanjem na čustva (»verjemite nam, da je res, kar pravimo, saj nismo nori«), nam danes časopisi zraven gratis ponujajo še en Janšev trik. V Delovi izjavi dneva namreč piše:

»Bili bi naravnost nori, če bi predlagali nekaj, kar je 70 odstotkov ljudi lani zavrnilo na referendumu.«

Premier Janez Janša v odgovoru na poslansko vprašanje poslanke PS Alenke Bratušek, ki ga je spomnila, da je še lani trdil, da pokojninska reforma ni nujna.

Premierjev odgovor naj bi bil podan kot pojasnilo poslanki PS Alenki Bratušek, zakaj je Janša še lani trdil, da pokojninska reforma ni nujna. Če drži, da je to bilo vprašanje poslanke, potem se premier ni samo zatekel v »non sequitur«, ampak se je veselo izognil odgovoru na vprašanje – uporabil je »red herring« oziroma je odgovarjal selektivno. Pojasnila na to spet nismo slišali!

Selektivno podaljševanje delovanje dobe in zlata ribica

Kako je predsednik vlade lani blefiral glede padca pokojninske reforme, ki se mu ni zdel nič tragičnega in  reforma prav nič nujna sprejetja, sem nakazal že v tem zapisu. Žalostno je tudi dejstvo, da noben politik (ali strokovnjak) ne opozori na njegovo nedoslednost zahteve po selektivnem podaljševanju delovne dobe, ki, kolikor vem, v njegovem predlogu reforme ni ohranjena, pa jo je lani izrecno zahteval. A mu nismo zaradi spomina zlate ribice zmožni servirati niti tega? Takole:

Janša včeraj: pa kaj, če pade pokojninska reforma, še vedno smo lahko najboljši. Da ne bomo prišli na nemško-francoski vlak, je propagandna retorika. Citat:

Slovenija se lahko uvrsti med najbolj razvite evropske države, tudi če bo pokojninska reforma na referendumu padla, je prepričan prvak SDS Janez Janša. Svarila, da bi zaradi nesprejema pokojninske reforme ne prišli na nemško-francoski vlak, pa je ocenil kot “propagandno retoriko aktualnega predsednika vlade, ki zdrži ravno toliko časa, kolikor mine od aktualne do naslednje tiskovne konference”.

Janša včeraj: če pokojninska reforma, potem le s selektivnim podaljševanjem delovne dobe. Citat:

“Če bo treba v prihodnjih letih v Sloveniji res podaljševati delovno dobo, bomo to naredili selektivno,” je napovedal Janša. In dodal, da je velika razlika, ali dela nekdo 40 let na ministrstvu za okolje in prostor ali pa v Litostroju. Kot je tudi velika razlika, ali dela do 65., 70. leta starosti delavec na Danskem, Švedskem ali v Nemčiji, saj je delal v bistveno drugačnih pogojih in si zaradi bistveno višje plače privoščil bistveno boljši standard, ali pa bo moral toliko časa delati delavec v SCT, Litostroju oziroma v kateri koli proizvodni panogi pri nas…
Prav neuvedbo selektivnega podaljševanja delovne dobe glede na delovno mesto in zavrnitev predloga za uvedbo osebnega pokojninskega računa, da bi lahko vsakdo kadar koli izračunal, koliko ima privarčevanega za pokojnino, je Janša izpostavil kot ključni pomanjkljivosti pokojninskega zakona. “Zaradi teh dveh pomanjkljivosti bo zakon padel,” je prepričan prvak SDS.

  • Share/Bookmark

Lačni Franci

21.10.2012 ob 09:16

Ko sem branil zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb v parlamentu, so mi porezali vse štiri gume na avtomobilu. Pred policijo. Pa ravno tisti dan kamere niso delovale. Vlomili so predsedniku države, parlamenta, poslancem, vsaj 18 takih vlomov je bilo. Mračne sile so na delu, pa naj se sliši še tako smešno.

Avtorja seveda poznamo, po njem so po novem v Mariboru poimenovani »lačni Franci« –  simpatični sivi stebri, ki merijo hitrost vašega vozila na najpomembnejših prometnih točkah v mestu in vas prijazno opozarjajo, da je to Kanglerstadt. Menda jih bodo postavili 63 in pri tem sploh ne gre za zaslužek pod pretvezo prometne varnosti. Že zdaj, ko jih stoji bistveno manj, so v dobrih dveh dnevih ujeli 8000 prekrškarjev. Investicija, vredna bajnih 30 milijonov evrov, ki naj bi se povrnila partnerjem v podjetju Iskra Sistemi v šele 10 letih, se utegne v pol leta. Provizij menda ni bilo.

Če pustimo ob strani nekatere čudne pravne okoliščine tega javno-zasebnega partnerstva med mariborsko občino in zasebno firmo, kjer se kazenska zakonodaja s svojo prekrškovno in varstveno nalogo meša s čisto tržno gospodarsko dejavnostjo in ustvarjanjem maksimalnega profita (mar ni logično, da bi se denar od naših prekrškov moral stekati v državno malho, ne v privatne žepe?), je posebne obravnave vredna vpeljava nadzorstvene funkcije, ki jo takšen radarski sistem vnaša v socialno komponento mesta. Ni namreč prvič, da smo priča učinku Velikega brata: pomembna mesta in lokacije mesta so po zaslugi župana Kanglerja že zdaj nadzirana s številnimi kamerami – po mnenju mnogih pretirano, nekontrolirano in odvečno.

Nihče, razen vedeževalke Karin, ne kontrolira niti mračnih sil, ki vladajo mestu. Ptičja hišica, ta simbol lanskih aretacij župana in njegovih sodelavcev, od katerih je prvi iz svojih 15 sumov storitve kaznivega dejanja pridelal že 12 kazenskih ovadb, ostaja emblem še naprej in prerašča v trajen simbol. Maribor kot mesto dobiva obrise privatne ptičje hišice Kanglerjevega zasebnega partnerstva v boju proti mračnim silam.

Kajti ključen v začetnem pasusu je odlomek, ki pravi: »Pa ravno tisti dan kamere niso delovale.« Jasno, vsak dan, ko ne delujejo kamere, je izgubljen. Je tragičen. Je usoden. Če ne delujejo, ni le nekaj narobe. Če ne delujejo, so na delu mračne sile. Kamere in radarji vnašajo smisel v naše življenje, so Dobro, ki premaguje Zlo.

Ustroj vladanja v Mariboru tako začenja posnemati simptome paranoje, ki vključujejo počasi razvijajoče se nezaupanje, sumničavost do drugih, iluzije o veličastnosti, občutek preganjanosti, teorije o dobro organiziranem sistemu, ki je videti kot zarota, strah pred izgubo avtonomije, projektivno razmišljanje in sovražnost.

Mariborčani, ki apatično zamahnejo ob omembi, da bi moral Kangler odstopiti (saj so vsi politiki nepošteni, pa naj bo še on!), do zadnjega postajajo igralci in statisti v tej privatni hišici. Vedno več jih je, v dveh dnevih kar 8000. Od njih se zahteva, da so na strani Dobrega, da ne ogrožajo življenj drugih, da pristanejo na pogled Velikega brata in seveda – plačajo.

Nenazadnje pa še vedno velja, da je Štajersko itak treba odcepiti od preostanka Slovenijeremember? Šele, ko bo kontroliran vsak košček naše svete zemlje, šele ko bodo lačni Franci tja do Trojan, bomo končno svobodni.

  • Share/Bookmark

Fafanje, kašljanje in opanke

21.10.2012 ob 09:15

Zakaj nekateri kulturniški protesti proti našim politikom kar zdrsnejo mimo javnosti, ne da bi jih ta zaznala? Je morala ta sreča doleteti vrlega superministra dr. Žigo Turka, proti kateremu so prisotni iz parterja ob branju otvoritvenega govora na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru uprizorili orkestrirano pokašljevanje?

Razlaga je pač preprosta: nekatere stvari novinarje ne pritegnejo. Tega sem se ovedel, ko sem danes zjutraj odprl Mladino in prebral prvi članek o tem – četudi se štejem za pozornega prebiralca medijev in čeprav dopuščam, da sem kaj spregledal. Še več, na zadnji strani tednika sem namesto običajne žanrske komike v Mladinamitu naletel na atipično vsebino, na taisti Turkov govor z otvoritve, svojstven bizaren premislek o naravi teatra in nenaravnosti življenja v njem – vsaj v primerjavi z realnim kruhoborstvom. Ne vem, kaj so želeli s tem uredniki povedati, a si mislim, da se jim je zdel humoren.

Pokašljevanje in spregled

Mediji so eksces, orkestrirano pokašljevanje, spregledali – že na informacijski, kaj šele na komentatorski ravni. Tako pokaže krajše pregledovanje objavljenih vsebin za nazaj. Na ravni poročil se je v torek, 16. oktobra, v novico STA vendarle vrinila omemba:

“V vlogo krivca me postavljajo tudi tisti, ki so probleme prelagali na prihodnje vlade in še kar razmišljajo, kako jih rešiti s prelaganjem na prihodnje generacije,” je nadaljeval, občinstvo v Veliki dvorani SNG Maribor pa je njegove besede pospremilo z vedno glasnejšim pokašljevanjem.

In to je bila praktično vse, kar se medijskih omemb protesta tiče. Seveda vnaprej predpostavljam, da obiskovalci med Turkovim nastopom niso utrpeli množičnega napada pljučnih in dihalnih tegob; da je njihovo kašljanje, skratka, res bilo demonstrativno. In da je bilo dovolj intenzivno in se ga je dalo prepoznati kot takega.

Ko se je letošnjega julija odvila nočna projekcija porniča na stavbo kulturnega ministrstva, se je pripetilo nekaj podobnega. Vzdihovanje pornese La Toye ob lizanju oziroma fafanju slovenske kulture je bilo nedvomno eksplicitno pornografsko, morda tudi konceptualno nedodelano.

Naravna razlaga ob takratnem pretežnem molku medijev je verjetno avtocenzurna, proizvod nelagodja in šokantnosti. Kazati oralni seks v živo na prvih straneh časopisja ali vesteh televizijskih dnevnikov pač ni sprejemljivo zaradi družbene normiranosti. Recimo, da to razumemo do neke mere – medijska prezentacija se pač ne izčrpa le z vizualijami. Toda kaj storiti s primerjalno nedolžnim pokašljevanjem?

Novinarji so očitno presodili, da nič. Čeprav imajo polna usta svojega poslanstva in trkanja na prsi svoje čuvajske vloge.  So si morda rekli, da bodo zavzeli držo presojevalcev in so presodili, da takšne geste njihovim izvajalcem ne koristijo, zato o njih ne bodo poročali? V tem segmentu je sploh zanimiv molk mariborskega Večera, ki tradicionalno in razumljivo najbolj intenzivno pokriva Borštnikovo – protesta ne omeni niti z besedo. A se lahko letos pohvali s svojo odličnostjo in Glazerjevo nagrajenko med svojimi zaposlenimi: Melita Forstnerič Hajnšek je prejela nagrado za dosežke v kulturnem novinarstvu, a kot dokazujem, sploh ni izpolnjevala formalnih kriterijev za njeno podelitev, seveda pa se niti o tem ne sme govoriti na glas.

Kulturniški protesti s tem delijo skupno usodo s civilno družbo in intelektualno srenjo v celoti: njihova Moira, ne le protestna, je v rokah novinarskih malih bogov. Če jih ni v medijih, jih ni. Zato so se s svojim glasnim utrudljivim kašljanjem navzoči v parterju zaman piskajoče trudili – morda je bil superminister Turk res malce živčen ob takšni spremljavi pri prebiranju svojega traktata. Nekoliko dvomim, da so s tem učinkom zadovoljni.

Poglavje zase je Turkov strahovito ponesrečen govor, objavljen tudi na njegovem blogu. Minister je poskušal v isti sapi laskati igralskemu poklicu in hkrati hvaliti svoj stik z (neigrano) realnostjo, ki igrani svet prekaša: rezultat je bil lahko le psihološki učinek odpora, ki bi moral že po spontani poti proizvesti (neprotestne) žvižge. Ko je to zavil še v celofan jemanja denarja kulturi v imenu ekonomskega stika z realnostjo, ki je antiteatralna realnost, je bil vtis fiaska popoln.

Z denarjem za opanke si ne moreš kupiti škornjev

Analizo njegovega definiranja teatra in realnosti prepuščam kompetentnejšim. A ne morem mimo tega, da ne bi opozoril na vnovični ministrov cinizem:

Moje resnična služba, delo, in delo vseh mojih sodelavcev na ministrstvu pa je, da vsak evro večkrat obrnemo in da izobraževanju, znanosti, kulturi in športu pomagamo najti načine, da bodo z manjšimi sredstvi še nekako preživeli. Da jim, če je že denarja manj, omogočimo večjo prožnost, več podjetnosti, več iznajdljivosti.

Iz številnih javnih nastopov ministra izhaja, da se hudimano pretvarja: njegovi rezi v kulturo ali visoko šolstvo, denimo, niso prav nič podkrepljeni s ponujeno pomočjo iskanja »načinov«, kako »nekako preživeti«. Še manj ponujajo prožnost. V resnici so le postavljanje pred kruto dejstvo: damo vam manj denarja, vemo, da imate nekje rezerve, zdaj pa preživite, kot veste in znate. Toda rezerv ni. Ob tem se, ultimativni cinizem, Turk sklicuje še na prožnost in podjetnost.

Naj povedano ilustriram s sočno Svetlikovo prispodobo o zmanjševanju sredstev, v kateri je minister podoben očimu, ki svojemu pastorku ponudi denar za opanke in mu reče, da si lahko kupi, kakršnekoli čevlje želi.

Minister ne le ponuja denar za opanke in pričakuje, da si kupimo škornje. Ne, ob tem tako rekoč zahteva, da bo naš nakup podjetniško in inovativno dejanje, zaradi česar nas že vnaprej hvali in spodbuja! In ker niso bili dovolj iznadljivi, so zato navzoči na otvoritvi Borštnikovega srečanja storili kardinalno napako: namesto riganja in kašljanja bi tja morali priti bosi.

  • Share/Bookmark

Gospodar pravi, da utihnete!

18.10.2012 ob 16:39

Ko na Planetu Siol, ki niti najmanj ne skriva svoje projanšistične antinovinarske drže, cenzurirajo sami sebe, bi nas vsebina avtocenzure morala zelo zanimati. So ušpičili kakšno premalo antinovinarsko, premalo janšistično, premalo desničarsko? So preplitko pohodili temeljne novinarske standarde, so iz njih naredili preveč neznatno karikaturo, da je že objavljeno vsebino treba odstraniti? Ne, ne bo to.

Čas za cenzuro

Kot sem na tej strani že nekajkrat analiziral, je stanje tragično: v Sloveniji ni vzpostavljenih jasnih vatlov, s katerimi bi merili politično pristranost. In novinarji se počutijo tako samozadostne, da bodo počili od ošabnosti. Zato lahko v kalnem ribniku plavajo krapi, ščuke, zlate ribice in piranhe. Razen tega, tudi povedano, novinarske politične pristranosti niti ne preganjamo posebej; še na afero z brezplačniki nismo znali postaviti pike. Rumenega in senzacionalističnega diskurza tudi ne – prej nasprotno se preganja tiste, ki ga ne zmorejo.

Ampak spodnji primer je poseben. Govori o preveč jezikavih ženskah, ki se jim v trendovski rubriki o partnerstvu svetuje, da nehajo jezikati. Da utihnejo. Šovinistična stališča, ki žensko karikirajo na podoben način, kot novinarji Planeta Siol karikirajo slovenske medije, novinarje (danes napadajo DNS) in seveda politike in Janševe politične nasprotnike, so razvita do te mere, da se je očitno nekdo odločil, da je to vendarle malce preveč – celo za tako nekredibilen portal. Avtor v partnerskem razmerju ženskam svetuje polno servilnost, jih vnaprej kulpabilizira in zahteva podreditev v njihovem preveč dominantnem & ofenzivnem položaju, kjer je glavna težava predvsem dolg jezik, ki povzroča prevelike nenadzorovane rafale (sic!). Skratka, ideologija je na delu in se širi v območje biološke razlike med spoloma in partnerskih razmerij, kjer je pomembno le eno: pred Gospodarjem je treba molčati in poklekniti. Ker zdaj, prav zdaj je čas, da nas Gospodar kot svetilnik popelje proč od roba prepada. In zato rabi mir.

Tu je cenzurirana vest, ki so jo kolegi uspeli ohraniti pri življenju. Najprej povezava, ki ne dela:

http://www.siol.net/404.aspx?p404=/trendi/intimno/partnerstvo/2012/10/zenske_vcasih_morate_preprosto_utihniti

… in potem še besedilo v celoti.

Ženske, včasih morate preprosto utihniti

SREDA 17.10.2012, 06:00

Danes vas bomo naučili, kako nadzorovati svoj jezik in preprosto utihniti. Včasih je to najboljše zdravilo za vajine težave.

V vsakem zdravem odnosu prej ali slej pride do večjih ali manjših sporov, ki se jih da lotiti na različne načine. Težava nastane, ko ženske zavzamejo ofenzivni položaj. Njihovo najmočnejše orožje so ponavadi besede, ki prepogosto letijo kot kakšen nenadzorovan rafal, ki moškega zadene in popolnoma razoroži. Seveda to ni način za konstruktivno reševanje težav, včasih morajo ženske preprosto utihniti.

Poslušajte!

Ali ne slišite, da vam poskuša povedati nekaj pomembnega? Poslušajte ga in mu ne skačite ves čas v besedo. Vzemite si čas in dovolite mu, da spregovori o svojih občutkih. Nehajte nadzorovati njegove misli, dajte mu priložnost. Čeprav se ne strinjate z vsem, kar govori, mu boste s poslušanjem dali vedeti, da cenite njegove misli. Ko bo končal, razmislite o njegovih besedah, zelo bo cenil, če si boste vzeli čas in ne boste odreagirali preveč impulzivno in čustveno.

Brez čustvenih izbruhov

Ženske zelo težko nadzirajo svoja čustva. Ko so jezne, žalostne ali razočarane, ne razmišljajo trezno, čustva prevladajo nad razumom in besede, izrečene v takšnih okoliščinah, so lahko celo usodne. Zato je bolje, da se nekoliko umaknete in ste preprosto tiho, kajti izrečenih besed pozneje ne boste mogli več preklicati.

Štejte do deset!

Če ste se znašli v situaciji, v kateri morate nujno odreagirati in veste, da ne morete biti preprosto tiho, vam priporočamo, da preden kaj izustite, najprej nekajkrat dobro vdihnete in štejete do deset. Včasih je nekaj trenutkov dovolj, da se umirite, da se prvi čustveni naval pomiri in začnete razmišljati s trezno glavo.

Tišina je včasih glasnejša od tisočih besed

Včasih je dovolj en dotik ali pogled. Pari, ki so med seboj močno intimno povezani, se znajo včasih sporazumeti brez govorjenja. Prisluhnite torej tišini in poslušajte mimiko njegovega telesa. Naj bo tudi vaš odgovor izrečen v tišini.

T. B.

  • Share/Bookmark

Kdaj bi morali politiki odstopiti in kdaj bi smelo ljudstvo to zahtevati

15.10.2012 ob 14:40

Moja replika v Dnevnikovem Objektivu na zapis g. Bogdana Biščka, ki polemizira (tudi) z mojim premislekom o odstopu Zorana Jankovića:

Resnično ganljiv je videti trud Bogdana Biščka, da bi zamajal argument o nujnosti odstopa Zorana Jankovića in še koga, ki se je znašel pod bremenom suma storitve kaznivih dejanj. Državljanom, ki se jim dejanje odstopa v primeru dovolj prepričljivih okoliščin in indicev še pred pravnomočno sodbo zdi stvar politične higiene in razumske presoje zavarovati ugled politike v celoti, je pritaknil označevalec “moralizatorji” (no, dejansko govori o teoriji moraliziranja), medtem ko so drugi, ki svarijo pred odstopom politika, “posploševalci” (govori o teoriji posploševanja), ker opozarjajo na možno policijsko pristranost in zlorabe. Prvi zanj očitno preveč poudarjajo krivdo, drugi nedolžnost.

Toda potem sledi presenečenje: Biščak ne ponudi svojega “modela” kriterijev zahteve po odstopu, kot bi pričakovali. Po aristotelsko bi se lahko sicer navduševal za kakšno “srednjo mero” med obojim. Ne, njegova rešitev je salomonska: odločitev prepušča politiku! V nadaljevanju bom pokazal, kako nevzdržno stališče je ubral in v čem je neutemeljena njegova kritika “moralizatorjev”, kamor uvršča tudi mene, in kakršne so, kakor trdim, v resnici kar vse zahteve po odstopu v navedenih razmerah, ne le nekatere.

Prvič, Biščkov argument prepuščanja odločitve politikom je jasno razviden že iz stavka: “Vprašanje seveda je, v kateri fazi predkazenskega oziroma kazenskega postopka naj bi politik odstopil… Predlagam, da to odločitev prepustimo prvemu politiku, ki bo odstopil.” Krasno. In kot da takega politika še ni bilo! Posredno je izluščljiv tudi iz dejstva, da ne navaja prav nobenih pozitivnih okoliščin, kdaj bi državljani, politiki ali javnost odstop smeli upravičeno zahtevati, pravzaprav jih spodbija. Da bi do konca dojeli njegovo globoko zadrego, si je treba zgolj predstavljati, kdaj bi on sam terjal Jankovićev odstop, kar nam je, čisto slučajno, pozabil omeniti. No, seveda je ta slučajnost nujnost – njegova teorija, kot rečeno, sploh ne računa s to možnostjo. Sam govorim o pričakovanju odstopa ali zahtevi po njem, on dopušča le osebno dilemo odločitve. Ampak to sta dva koncepta, ki ju avtor ne ločuje in meša utemeljitve za oba. Če nekdo odločitev prepušča dobri volji ali presoji dotičnega, s tem očitno izključi legitimno možnost take zahteve državljanom. Biščak naredi prav to: nihče pravzaprav ne more zahtevati odstopa, vsaj ne pred pravnomočno sodbo. V skladu z nadvse rigorozno teorijo ljudstvo lahko le čaka, kaj bo storil izvoljeni politik! Čeprav tega ne pove, je torej vsaka zahteva nujno moralizacijska in moja ni zato nobena izjema.

Drugič, dodaten argument o tem, in zdaj prehajam na njegovo kritiko pozicije domnevnih moralizatorjev, je tale: “Javnost in moralizirajoči komentatorji se bodo morali sprijazniti s tem, da zahteva po odstopu ne more temeljiti na veri v krivdo in moralno izprijenost politika, ki noče odstopiti. Prvič zato, ker je to v nasprotju z ustavo, drugič, ker je v marsikaterem primeru nepravično, in tretjič zato, ker politiki pač ne bodo odstopali, če bo predpostavka odstopa implicitno priznanje krivde.” Zgodba se ponovi, kajti državljani, javnost, preostali politiki lahko ostanejo le zavezanih ust: če pričakujejo ali zahtevajo odstop, menda vnaprej verjamejo v krivdo in moralno izprijenost. Kaj ima s tem ustava, ve le on (osumljencem pač nihče ni sodil v polnem pomenu besede), da lahko prehitro odstoplim politikom naredimo krivico in jih implicitno okrivimo, pa je v teoriji argumentacijskih zmot napačen premislek ad consequentiam; po njem ne bi mogli nikoli zapreti nobenega osumljenca množičnega umora, ker bi lahko zaprli napačnega. Odgovor, da tu ne gre za nobeno moraliziranje, je preprost: če obstajajo dovolj dobri indici o krivdi, in javno objavljeni dokumenti in sproženi kazenski pregon nedvomno so lahko takšna evidenca, to ni podlaga za nikakršno “vero v krivdo” in moralno izprijenost, temveč vero v pravne standarde in organe pregona, v skladu s katerimi naj se politik umakne, dokler ni izkazana njegova nedolžnost.

Tretjič, ker je zahteva po odstopu zanj le moraliziranje in je takšna pravzaprav sleherna med njimi, je popolnoma logično, da Biščak v svojem sestavku niti z besedico ne omeni trenutno zelo navzočih debat o politični kulturi in higieni. Seveda, teza predstavlja za njegovo teorijo nepredstavljivo težavo, ker vpelje širšo dimenzijo od osebne odgovornosti. Zato ne sme vpeljati (nedavnih) primerov odstopov politikov onstran meja Slovenije, recimo madžarskega predsednika Pala Schmitta, ali nemškega Christiana Wulffa in ministra za obrambo Karla Theodorja zu Guttenberga, vseh še pred sproženimi postopki. Toda zakaj bi se zatekali tako daleč, saj so po Biščkovi teoriji varni tudi domači prekrškarji vseh vrst od Boruta Ambrožiča do Ivana Simčiča. Če njegova teorija ne premore koncepta politične kulture, ga pač ne premore za nikogar. Zato ni čudno, da nam slika krajino, kjer smo brez slehernega parametra in kjer je “nehumano in neumno pričakovati” od Janše in Jankovića – in podobno velja za slehernika -, da bi se začasno umaknila. Bizarno sklicevanje na “humanost” ni nič drugega kot spuščanje dimnih bombic pretvarjanja. Nevarno, zelo nevarno stališče. Če ljudstvu odrečemo, da ima moč prisiliti vladarje k odstopu, smo izgubili demokracijo. Ti imajo vedno možnost oprati se krivde pred nedokazanimi trditvami in na ta način zagovarjati njihovo “suverenost” pomeni neprevidno izključiti zahtevo po višjih etičnih standardih v politiki.

Četrtič, proti njegovi tezi o prepuščanju odločitve politikom govorita še najmanj dva podporna argumenta. Prvi je svarilen italijanski zgled: tamkajšnji bivši premier Silvio Berlusconi se je odločil sproti spreminjati zakonodajo, da bi ubežal pred obsodbami glede korupcije in podkupovanja oziroma da bi si zagotovil funkcionarsko imuniteto. Nekaj podobnega torej lahko sledi, če odločitve prepuščamo politikom. Ne vem, kdo ima v tem primeru koga raje: Biščak Berlusconija ali Berlusconi Biščka. Naslednji podporni argument je tisti, ki temelji na avtorjevi uvedbi vselej “formalnega kriterija” za odstop: “Ker ne more in ne sme sloneti na domnevi krivde, lahko sloni le na formalnem aktu uvedbe kazenskega postopka oziroma prehodu v določeno fazo kazenskega postopka.” Protiprimer, ki pokaže na zmotnost, je zelo enostaven: za odstop in zahtevo po njem lahko obstajajo tudi neformalni kriteriji. Greh ni nujno prekršek ali kaznivo dejanje, lahko je moralen: če politik krščanske provenience pridiga o družinskem življenju, nato pa mediji predstavijo fotografije o njegovih skokih čez plot, smejo njegovi (verni) volilci legitimno terjati njegov umik, čeprav ne bo proti njemu sprožen noben kazenski postopek – pač zaradi narave “prekrška”.

Petič, o nekredibilnosti Biščkove teze me prepričuje tudi njegovo dosedanje ravnanje – sam je bil do nedavnega dolgoleten aktiven politik. Kratek pregled časopisnih arhivov pokaže, da so denimo njegovi kolegi iz Zaresa, ki so doslej terjali npr. odstope Kanglerja, Popoviča ali Janše, živeli v zmoti, a jih Biščak ni znal pravočasno podučiti ali ustaviti, zato je bila tem storjena velika protiustavna krivica. Njegovo spoznanje o humanosti je dozorelo šele ob aretaciji Jankovića. Sploh pa se mi zdi stališče tragično, ko pomislim, da gre za bivšega sekretarja stranke, ki bi se verjetno še lahko rešila pred volilnim potopom, če bi pravočasno odstopila svojega predsednika.

Sklep: če so trditve tistih, ki jih (moralistično?) graja, označene za moraliziranje, to označbo z veseljem sprejmem. Alternativa, ki jo ponuja, je namreč neznosno strašljiva.

  • Share/Bookmark

Janševa osmrtnica

15.10.2012 ob 14:39

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Neresničnost vs. diskreditacija

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

Logika diskreditacijskega diskurza

Na moč in neustavljivo (zmagovito) širitev diskreditacijskega diskurza v politiki in medijih opozarjam že vrsto let. Včasih se mi zdi, da ne le, da njegovo invazijo dopuščamo, temveč da novinarji njegove »logike« niti ne razumejo. Dovolj ironično sem o njem največ pisal ravno na primeru Dela. Naj spomnim na eklatanten primer, še zlasti, ker je prav J. Goebbels orodje ogorčenja in celo tožb SDS-ovih politikov proti novinarjem:

Lahko bi rekli, da skoraj ne mine dan, ko Janševa stranka in njegovi ministri ne bi nizkotno diskreditirali časopisa. Zelo nedavno sem na to opozoril na primeru izjave ministra Vinka Gorenaka, ki se veseli odpuščanj v tej medijski hiši (izjavo je obsodil tudi DNS). Moja kritika, namenjena stališču DNS, je bila, da prav tako usodno spregleda bistvo, ko v takih dejanjih politike obsoja nizko politično kulturo. S tem se znova izogne pravemu problemu: ne gre za kulturo, ne gre za resničnost, gre za kompromitacijo in propagando.

Pred tem sem (prvi) opozoril na degutantne izjave direktorja direktorata za medije Mira Petka, ko je tvitnil npr. tole: »Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!« in »Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.« Razen Mladine si neznosnosti takih stališč, še zlasti v kontekstu subjekta izjavljalca in njegove funkcije, skoraj noben medij ni upal niti omeniti. Prav nasprotno, v zadnji oddaji »Studio ob 17h« se Miro Petek, Matija Stepišnik in Igor Kršinar med sabo naslavljajo kar z imeni, trepljajo po ramenih kot stari prijatelji in nikomur niti na pamet ne pade, čemu direktorat za medije, če že res oporeka dvigu DDV za tisk, ne protestira pri ministrstvu za finance! Kot da ne gre za vladni organ!

Prav tako na primeru Dela sem na široko analiziral tezo o ti. komunizmu medijev, ki ji je, tako značilno, oporekal glavni kolumnist Dela Marko Crnkovič. Takrat sem ugotavljal:

V dokaz si poglejmo nekaj trditev, ki so jih v različnih zapisih javno objavili o časniku Delo isti ljudje v zadnjih nekaj tednih. Zanje je Delo »profesionalen in kvaliteten partijski časopis«, ki ima »veliko skupnega z nekdanjo beograjsko Politiko Express«, v njem so »obsedenci s SDS dobili nova partijska navodila«, Delo objavlja manipulacije in ponareja (»ponarejevalci iz Dela ponovno na delu«), njegovi pisci so »agitatorji«, sploh pa je to, kakor pravi še en ločen zapis, »glasilo centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije«.

Nič bolje se ne godi drugim medijem (z izjemo, na primer, Reporterja, Demokracije in dela RTV Slovenija); novinarji so ozmerjani za mafijce, lažnivce, propagandiste in manipulante. Diskvalifikacij teh medijev, poleg Dela predvsem še Mladine, Dnevnika, Večera in Žurnala, je preveč, da bi jih našteval. Temu sledijo javne podelitve nagrad, imenovane »novinarski flop tedna«, ki jih ne podeljujejo novinarske, temveč (znova iste) politične organizacije. Smemo torej govoriti zgolj o nezadovoljstvu neke politične stranke z našo medijsko krajino?

Kaj pa okupacija Dela?

IO aktiva novinarjev je v svoji izjavi pozabil omeniti tudi nesporen politični vpliv, ki ga je Janša na ta časopis že imel ob okupaciji v letih 2005 in dalje (po sloviti kupčiji Šrot-Janša et consortes, oziroma Mercator za Delo dne 12. avgusta 2005). Sicer omenja napad in grožnje, pa vendar. In tu je še ena ironija več: tako kot je Crnkovič za Delo in v Delu (!) ugotavljal, da je res komunistično trobilo, danes, le dan po objavi stališča aktiva novinarjev, tega kritizira in pledira za nekaj, kar bi označil kot pledoaje za brezbrižno ignoranco in več novinarskega stila:

Da se je Janša spet spustil v spopad z Delom, ni vredno pretirane pozornosti. Zamere, ki jih kuha, niso brez podlage, toda njegovi očitki so skregani z bontonom — tako kot je prav tako ne neutemeljena reakcija Dela skregana s stilom. Mnenje o medijih ni v premierovih pristojnostih, a tudi razglas izvršnega odbora aktiva novinarjev ni novinarski žanr. Janša kot posameznik ni Delova ciljna publika, ker je alone at the top, lahko pa nam služi kot primer človeka, ki ima svoje razloge, da nas ne mara brati in nam niti ne verjame.

Predvsem pa tak prepir v nasprotju s prevladujočim prepričanjem ni novica, ki bi jo osrednji slovenski politik moral delati, osrednji slovenski časnik pa pokrivati.

Delov mazohizem, ko na prvih straneh časnika pledira proti dvigu DDV za časopisje, potem pa nam nekaj strani kasneje njihov (isti) glavni kolumnist razloži, da morda ta ideja sploh ni slaba, se kar ponavlja: svojim stanovskim kolegom Crnkovič zdaj prijazno predlaga, da ob Janševih diskreditacijah zdolgočaseno zamahnejo z roko (in po možnosti tudi ob novi politični okupaciji), obenem pa naj vendar pomislijo, kako globoko prav in dobre razloge ima premier, ko uporablja Goebbelsa za dosego svojih propagandnih sporočil. Resnica gesla »Delo osvobaja« na zgornji fotomontaži s spletne strani SDS je pač: Delo potrebuje nove osvoboditelje. Ali še raje: osamosvojitelje.

  • Share/Bookmark

Papeška nezmotljivost in testi DNK

11.10.2012 ob 14:42

V svojem odprtem pismu prijateljem se je teden nazaj kardinal dr. Franc Rode za podporo zahvalil tudi papežu Benediktu XVI.

Pismo, prebrano na tiskovni konferenci (v faksimilni obliki je dostopno, kje pa drugje, na Planetu Siol), na kateri so ne preveč zmagoslavno predstavili rezultate negativnega DNK testa in s tem kardinala oprali sumov o njegovem očetovstvu, omenja papeža na prvem mestu – tem so sledili še kardinala Sodano in Bertone, bivši nuncij, nadškof Stres in tako dalje.

Podpora papeža slovenskemu kardinalu, ki ga niti Mozart ni mogel potolažiti, ni tako samoumevna. Predstavljati si je treba zgolj, kdaj je nastala in kako je lahko papež vedel, da je njegov slovenski kolega nedolžen? Pa poglejmo.

Nußbaumstraße 26 v Münchnu, 2. oktober 2012, 14.00

Na tiskovni konferenci navzoči kardinal in njegov tajnik, njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič in dr. Ivan Štuhec, so konferenco sklicali za 16.00 uro. Pisal se je 2. oktober 2012. Kot je kasneje pojasnil Štuhec, so rezultate testa na inštitutu prejeli »po 14. uri« – fizično so bili prevzeti s strani slovenskega duhovnika v Münchnu Janez Puclja, medtem ko so jih istočasno prejeli tudi odvetniki Petra Stelzerja. Očitno vse po vnaprejšnem dogovoru obeh odvetniških hiš, saj posebnega razloga za hkratni in takojšnji prevzem ni bilo – razen seveda verjetne prošnje in pobude Rodetove odvetnice za potrebe na hitro sklicane tiskovke.

Če predpostavljamo, da nihče med navzočimi ne blefira, da rezultatov ni mogoče dobiti predčasno in na »neuraden« način, da dokument z rezultatom nosi datum 2. oktober 2012, potem je tega dne nekako po 14.00 uri vse potekalo izjemno hektično in ob izjemnem naporu vseh sodelujočih: nekdo je moral rezultate faksirati ali elektronsko poslati v Ljubljano v roku dveh ur. V Münchnu se je Janez Pucelj sprva iz inštituta moral prebiti do prvega faksa ali skenerja, podobno velja za Petrove odvetnike. Kot smo lahko videli na tiskovni konferenci, so izvide že prevedli v slovenščino (za kar sta dve slabi uri dovolj časa), kardinal Rode je seveda lahko svoje pismo prijateljem napisal vnaprej in vmes molil, da ga bo lahko uporabil (no, uporabil je le odlomke iz pisma, kot je razvidno zgoraj). V tistih dveh pičlih urah je odvetnica pridobila stališče Petrovih odvetnikov, ki so morali poprej verjetno kontaktirati svojega klienta  – ja, tistega, ki ga vsi pogrešajo in iščejo že tedne – da so lahko v njegovem imenu v Ljubljano sporočili njegovo opravičilo Rodetu za vse nevšečnosti, ki mu jih je povzročil, in kajpak potrditev priznavanja rezultata testa.

Za nameček pa nastopajoči niti ob 16.00 uri niso imeli več kot 20 minut časa, saj se je kardinalu strašno mudilo na pot in je moral po tej izjemno napovedovani in pričakovani konferenci z nje odhiteti nemudoma ter pustiti novinarje nepotešene za dodatna vprašanja. Kako srčkani timing – malodane na vratih je še utegnil napovedati, da te zgodbe za medije več ne bo komentiral, četudi bi imel za to dobre oznanjevanjske razloge (in resda bistveno manj dobre osebne in čustvene), saj je tik pred tem apeliral na veselje in zvestobo vernikov (»Vesel sem za vse, ki bodo rezultat sprejeli z veseljem, in upam, da jih bo to utrdilo v njihovi zvestobi do Cerkve in vere.«) in medijsko akcijo (»boj za očiščenje podobe Cerkve«).

Papeževa nezmotljivost

Vse našteto in še kaj, kar smo pozabili, je seveda možno storiti v pičlih dveh urah, zakaj pa ne. Dokaj težko, pa vendar. Tisto, kar je nekolikanj bolj zoprno zagotoviti, je papeževa vnaprejšnja vednost, ako odmislimo vse druge Rodetove podpornike in njihovo. Če namreč kardinal Rode do 14.00 ure tega dne ni vedel, kakšna je resnica testa, potem tega ni mogel vedeti niti papež: vsaj če veljajo človeške zakonitosti. Sta bila kardinal in papež v tistih pičlih dveh urah na telefonski liniji, da o drugih kardinalih ne govorim? Če ne, potem pisma ni mogel imeti pripravljenega že vnaprej, ampak ga je sestavil v tistem trenutku in dodal seznam svojih ravnokar potrjenih podpornikov – toda izreči javno ali zasebno podporo po tistem, ko je rezultat znan, je precej nesmiselno. In če ni verjetno, da sta bila papež in kardinal ta dan v kontaktu po 14.00 uri, sta možni le dve preostali branji: papež je že pred 2. oktobrom vedel, da je slovenski kardinal v tej zadevi nedolžen, ali pa je njegova podpora zgolj načelna, ne glede na dejstva in rezultate testa.

V tem drugem primeru sta spet dve možnosti in v obeh je očitno ravnal zavržno. Ali je prejudiciral Rodetovo nedolžnost in okrivil Petra, ki je imel dobre razloge za vero, da je kardinal njegov oče; s tem je ravnal krivično. Zato moramo benevolentno to možnost izključiti. Ali pa je pomislil, da je kriv, a ga bo vendarle branil. Toda o moralni superavtoriteti je treba misliti najboljše in ji zaupati – njegovi najbližji sodelavci ob njem pač niso osebe, pri katerih bi smel kar zamahniti z roko, če so kdaj v mladosti po nečrtomirovsko grešile. Takšno ravnanje mu nenazadnje lahko škodi in spodkoplje papeško avtoriteto. Ko gre za kardinala, bi pač težko sprejeli misel, da je papež enkrat več izrazil svojo neskončno dobroto, s katero ne skopari niti pred grešniki.

Če izključimo drugo, preostane torej le še prva možnost: papež je za rezultat testa vedel pred 2. oktobrom. In če je, je lahko vedel na dva načina: ker je nezmotljiv tako rekoč po definiciji in torej vseveden, ali pa, ker mu je to povedal Rode, ker je že pred tem datumom poznal rezultat. Le v tem primeru ni tvegal, da mu njegova javno omenjana podpora ne bi škodovala.

Uradno vs. neuradno

In tako smo spet pri začetnem ugibanju, o katerem sem pisal 3. oktobra in se ga doslej – simptomalno za domačo sceno – ni dotaknil noben novinar: kako je lahko novinarka Večera že 25. septembra poznala rezultat testa DNK in naslednji dan na to navdušeno namigovala na prvi strani časopisa? Je to pravi datum, ko je kardinal slišal za neuradni izid, nato pa obvestil sebi ljubo novinarko in sebi ljubega papeža? Je stvar pač skrajno banalna in bolje zapisane stranke na inštitutu lahko privilegirano dobijo podatek o rezultatu že po nekaj urah testiranja, uradnega pa šele po enem tednu ali več, tako da velikih skrivnosti in zarot o ponarejanju ni? Nesprejeti izziv za novinarje, ki bi morali inštitutu zastaviti neznatno vprašanje, ki sploh ne zadeva konkretni primer analize.

Seveda je opisano možno. Morda je celo verjetno. Če je »tehnično« nekaj ur ali en dan dovolj časa za laboratorijsko analizo in če obstaja praksa neuradnih sporočanj rezultatov strankam, ostane le en očitek vsem protagonistom: da so si privoščili blef. Odvetnica in kardinal recimo z zaklinjanji, da bodo sporočili rezultate takoj, ko so znani. Se je s tem mislilo »uradno znani«? Od advokatskega ceha seveda lahko pričakujemo marsikaj, stvar postane dramatična, če imamo pred sabo papeža! Je papež torej, ponavljam, preprosto

  1. verjel kardinalu na besedo in ga podprl, s čimer je ravnal lahkomiselno in nemoralno, saj je ravnal potencialno moralno zavržno in krivično?
  2. svojo podporo povezal z zanesljivo vednostjo o nedolžnosti kardinala, ki jo je lahko pridobil le iz uradnega rezultata testa, pridobljenega na 2. oktober po 14.00 uri?
  3. svojo podporo kardinalu povezal s svojo ne povsem zanesljivo vednostjo, ki jo je pridobil na podlagi neuradnega rezultata testa?

Drži, možnost papeževe apriorne nezmotljivosti sem izločil in jo v zagovor prepuščam teologom. A razlika »uradno vs. neuradno« je za papeža lahko usodna. Predstavljajmo si, da tvega podporo kardinalu, preden uradno in zanesljivo ve za rezultate, potem pa sledi naznanilo, da je test DNK pozitiven?  Neuradnih izidov in vednosti na njih podlagi si preprosto ne more in ne sme privoščiti, za Vatikan in zanj bi to bila nepredstavljiva blamaža.

Sklep

Ob katerem času T je torej papež vedel, da je test negativen, da je lahko zagotovil podporo? Še en izziv v tej zgodbi je to, denimo po tistem, da Rode sploh ni dokazal, da ni kršil celibata in da novinarsko papagajsko ponavljanje tega dejstva ne bo spremenilo. Zadrega s papeško oz. vatikansko vednostjo postane še večja, če spomnimo na že rahlo pozabljenega nadškofa Alojzija Urana. Katerega zgodba tvori zaradi sočasnosti in tudi vpletenosti obeh imen zanimivo primerjavo: gospoda izganjajo iz države, ker naj bi imel otroke, domači kler prisega, da Vatikan vse preveri in vse ve, izobčeni nadškof pa milo prosi, če bi se našel kandidat, da se z njim poda na pot testiranja očetovstva ter seveda zanika, da ima otroke. In kandidatov ni na spregled! Kako in kdaj je Vatikan ugotovil, da je Uran nesojeni oče otrok, če testa DNK v resnici nikoli ni bilo? Je morda izgnani škof lažnivec in je tak test, pozitiven seveda, že opravil, zdaj pa na veliko paradira naokoli z zahtevo, da bi z nami manipuliral? Malo verjetno, da tega ne bi demantirali v imenu zaščite svojega imena.

Oba primera, Rodetov in Uranov, nam v seštevku dajeta slutiti, da na Svetem sedežu testov DNK niti ne potrebujejo. Zdi se, da kdo ima otroke in kdo ne, vedo že vnaprej in po potrebi.

  • Share/Bookmark

Janša bi proteste. Zakaj že?

8.10.2012 ob 17:56

Nismo slišali ali prebrali narobe, Janša podžiga mlade, da gredo pred parlament:

Bo kdo opazil, v čem je problem? Recimo sprva v tem, da je pred dvema letoma druge napadal, češ da so podžigali mlade in študente za proteste pred parlamentom:

Takrat, v času Pahorjeve vlade, se je opozicijski Janša spraševal, kdo napeljuje mlade k začetku demonstracij in poimensko ugotavljal, kdo so nebodigatreba: »To so bili predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič, ljubljanski župan Zoran Janković in sindikalist Branimir Štrukelj«. Brez teorije zarote in psihopolitike paranoje ni šlo, menda so to bile s strani levičarske vlade režirane demonstracije z jasno prepoznavnim namenom obrniti pozornost k razbitemu steklu:

V policijskih učbenikih piše, kam se postavi varnostne ograje in kordone v primerih demonstracij. To ni bilo slučajno. Oni so nalašč pustili množico tik pred parlament in bilo je treba samo malo počakati, da je začelo letati… Ni boljšega za vlado, ki je najela šest milijard dolga, da se razpravlja o 27.000 evrih za stekla parlamenta.

Danes je sam predsednik vlade. In Janša pravzaprav pledira za »demonstracije« v prid vladi, ne proti njej. V tem je vsa perverznost njegovega poziva:

Če bi bil jaz vaših let, bi vsaj enkrat na teden vzel transparent, šel pred slovenski parlament in zahteval, da z ustavo predpiše zlato fiskalno pravilo, torej, da sedanja generacija ne porabi denarja, ki ga boste vi šele ustvarili,« je dejal Janez Janša na piranski Mreži idej, tretji Akademiji aktivnega državljanstva in podjetništva.

Logika »Jaz smem pozivati k demonstracijam, vi ne smete«, je prepoznavno avtokratska in janšistična. Logika »Protestirajte pred parlamentom in podprite vlado« pa je verjetno lepa ilustracija putinizacije Slovenije. Res bi si želel teh sličic za album – sličic Putinovih mladih podporniških protestnic in protestnikov na spletu ni težko najti.

Sicer pa že dolgo čakam, kdaj se bo našel prvi novinar, ki bo kaj malega napisal o Mreži idej, tem propulzivnem desničarskem gremiju in podmladku Zbora za republiko.

  • Share/Bookmark

Ministrova prizadetost in cinizem pribijanja na križ

6.10.2012 ob 08:13

Minister Žiga Turk je osebno prizadet, nam je zaupal. Takim je treba pomagati. Ko so ga novinarji po današnjih rezih v šolstvo (minus 10), kulturo (minus 17) in znanost (minus 19) vprašali, če bo odstopil, jih je gladko zavrnil: »Dokler sem koristen, ne bom.« Pomagali mu niso in dvomim, da mu bodo. Na vrsti so tisti resnično prizadeti.

Koristno pribijanje na križ

Apatična javna scena me je spomnila na znamenito »Brianovo življenje«, kjer je koristnost križanja samoumevna humorna predpostavka. Recimo, da je lahko prilika o slepem ljudstvu, ki verjame v koristnost usmerjevalca, ki se spozna na levo in desno (tako kot Žiga Turk s svojimi levo-desnimi ideološkimi inovacijami), tj. opisuje mentaliteto ponižnosti kimavcev, sledečih koristnežem:

YouTube slika preogleda

[a line of prisoners files past a jailer]

Coordinator: Crucifixion?
Prisoner: Yes.
Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.
[Next prisoner]
Coordinator: Crucifixion?
Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.
Coordinator: What?
Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn’t done anything and I could go and live on an island somewhere.
Coordinator: Oh I say, that’s very nice. Well, off you go then.
Mr. Cheeky: No, I’m just pulling your leg, it’s crucifixion really.
Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well…
Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.

Kdo je v resnici prizadet?

Ministrovo sprenevedanje s prizadetostjo je enkrat več vrhunski cinizem (na tej strani dokazov na njegovem primeru ne manjka). Kdor je v resnici prizadet, so seveda tisti, proti katerim so ukrepi usmerjeni.

Če bi namreč Turk ostal pri prozornem apeliranju na čustva (smrkcanju na tiskovki, ustvarjanju vtisa čustvene užaljenosti, ker je njegov resor dobil premalo denarja), torej retorični manipulaciji, bi morda še razumeli – ker je pač v resni zagati. Toda v kombinaciji z izjavo, da ne bo odstopil, ker je njegovo delo koristno, je iskrenost njegovih občutkov nemudoma izničena. Še več, lahko jo razumemo le kot perverzni cinizem nekoga, ki je svojo čustveno involviranost pač zaigral. Zakaj?

Ker je njegova pozicija strukturno cinična in spominja na filozofski problem umazanih rok – v kar nas minister želi prepričati, ni le to, da ni imel vpliva na odločitve v vladi, v čigar sestavi deluje, temveč da jih sploh ni sprejel on. Temu bi lahko rekli »pozicija čistih rok« – finančni rezi v javni sektor se kar dogajajo, mimo naše volje, za njih nismo odgovorni. Naše roke so čiste, odločitve je vendar sprejela vlada in država, ne mi!

Dobesedno tako, nad čimer je namreč razočaran, je nič manj kot država! Ona ga je izigrala. Takole namreč odsvetuje ulične proteste: »Dodatnega denarja se na ulici ne zasluži, tudi signal, ki ga bi ta sektor dal mladini, otrokom, ne bi bil najprimernejši. Ampak vendarle mislim, da bi država morala tudi brez takih skrajnih potez imeti za to področje več razumevanja.« Novinarka je to lepo povzela v podnaslov:

Minister Turk misli, da bi država morala imeti za področje izobraževanja, znanosti, kulture in športa več razumevanja.

DDV in pogrošni tisk

A cinizmov še ni konec. Pred nekaj dnevi je superminister sarkastično ugotavljal:

“Kulturni in znanstveni tisk bi si zaslužil ničelno stopnjo DDVja. Ni pa razloga, da bi bila periodika s pogrošno vsebino obdavčena manj kot alkohol in cigarete.”

»Pogrošna periodika« je tu verjetno insinuacijska bodica, ki ne leti na rumeni tisk, temveč na ves tisk, ki mu ni všeč. In kaj je gospod povedal danes? Da je kot resorni minister proti dvigu DDV za tisk in da je proti tudi direktorat za medije! Se pravi, da delovanje svojega resorja izvzema iz delovanja te vlade. DDV dviguje pač nekakšna višja sila, ne on, ki je tako koristen za slovensko znanost, medije in kulturo:

“Naše mnenje je, da dvig DDVja ne bo prispeval k razvoju medijskega prostora, da tudi ne bo prispeval k večji pluralnosti medijev. Razumel sem, da vlada daje zakon v parlament, da pa se bo dokončna rešitev oblikovala skozi razpravo, ki bo še sledila. Mnenje našega direktorata za medije je, da je ta predlog za razvoj medijskega prostora škodljiv, v vladnem postopku s tem nismo prodrli, vzvodi so sedaj na razpolago v parlamentu.”

Če novinarji in mediji sami ciničnega diskurza ne bodo znali problematizirati, česar se na podlagi izkušenj bojim, si dvig DDV zaslužijo do zadnjega centa. Oziroma si zaslužijo križ. Vsak le enega – one cross each. Čakamo.

  • Share/Bookmark

6.10.2012 ob 08:11

Minister Žiga Turk je osebno prizadet, nam je zaupal. Takim je treba pomagati. Ko so ga novinarji po današnjih rezih v šolstvo (minus 10), kulturo (minus 17) in znanost (minus 19) vprašali, če bo odstopil, jih je gladko zavrnil: »Dokler sem koristen, ne bom.« Pomagali mu niso in dvomim, da mu bodo. Na vrsti so tisti resnično prizadeti.

Koristno pribijanje na križ

Apatična javna scena me je spomnila na znamenito »Brianovo življenje«, kjer je koristnost križanja samoumevna humorna predpostavka. Recimo, da je lahko prilika o slepem ljudstvu, ki verjame v koristnost usmerjevalca, ki se spozna na levo in desno (tako kot Žiga Turk s svojimi levo-desnimi ideološkimi inovacijami), tj. opisuje mentaliteto ponižnosti kimavcev, sledečih koristnežem:

YouTube slika preogleda

[a line of prisoners files past a jailer]

Coordinator: Crucifixion?
Prisoner: Yes.
Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.
[Next prisoner]
Coordinator: Crucifixion?
Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.
Coordinator: What?
Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn’t done anything and I could go and live on an island somewhere.
Coordinator: Oh I say, that’s very nice. Well, off you go then.
Mr. Cheeky: No, I’m just pulling your leg, it’s crucifixion really.
Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well…
Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.

Kdo je v resnici prizadet?

Ministrovo sprenevedanje s prizadetostjo je enkrat več vrhunski cinizem (na tej strani dokazov na njegovem primeru ne manjka). Kdor je v resnici prizadet, so seveda tisti, proti katerim so ukrepi usmerjeni.

Če bi namreč Turk ostal pri prozornem apeliranju na čustva (smrkcanju na tiskovki, ustvarjanju vtisa čustvene užaljenosti, ker je njegov resor dobil premalo denarja), torej retorični manipulaciji, bi morda še razumeli – ker je pač v resni zagati. Toda v kombinaciji z izjavo, da ne bo odstopil, ker je njegovo delo koristno, je iskrenost njegovih občutkov nemudoma izničena. Še več, lahko jo razumemo le kot perverzni cinizem nekoga, ki je svojo čustveno involviranost pač zaigral. Zakaj?

Ker je njegova pozicija strukturno cinična in spominja na filozofski problem umazanih rok – v kar nas minister želi prepričati, ni le to, da ni imel vpliva na odločitve v vladi, v čigar sestavi deluje, temveč da jih sploh ni sprejel on. Temu bi lahko rekli »pozicija čistih rok« – finančni rezi v javni sektor se kar dogajajo, mimo naše volje, za njih nismo odgovorni. Naše roke so čiste, odločitve je vendar sprejela vlada in država, ne mi!

Dobesedno tako, nad čimer je namreč razočaran, je nič manj kot država! Ona ga je izigrala. Takole namreč odsvetuje ulične proteste: »Dodatnega denarja se na ulici ne zasluži, tudi signal, ki ga bi ta sektor dal mladini, otrokom, ne bi bil najprimernejši. Ampak vendarle mislim, da bi država morala tudi brez takih skrajnih potez imeti za to področje več razumevanja.« Novinarka je to lepo povzela v podnaslov:

Minister Turk misli, da bi država morala imeti za področje izobraževanja, znanosti, kulture in športa več razumevanja.

DDV in pogrošni tisk

A cinizmov še ni konec. Pred nekaj dnevi je superminister sarkastično ugotavljal:

“Kulturni in znanstveni tisk bi si zaslužil ničelno stopnjo DDVja. Ni pa razloga, da bi bila periodika s pogrošno vsebino obdavčena manj kot alkohol in cigarete.”

»Pogrošna periodika« je tu verjetno insinuacijska bodica, ki ne leti na rumeni tisk, temveč na ves tisk, ki mu ni všeč. In kaj je gospod povedal danes? Da je kot resorni minister proti dvigu DDV za tisk in da je proti tudi direktorat za medije! Se pravi, da delovanje svojega resorja izvzema iz delovanja te vlade. DDV dviguje pač nekakšna višja sila, ne on, ki je tako koristen za slovensko znanost, medije in kulturo:

“Naše mnenje je, da dvig DDVja ne bo prispeval k razvoju medijskega prostora, da tudi ne bo prispeval k večji pluralnosti medijev. Razumel sem, da vlada daje zakon v parlament, da pa se bo dokončna rešitev oblikovala skozi razpravo, ki bo še sledila. Mnenje našega direktorata za medije je, da je ta predlog za razvoj medijskega prostora škodljiv, v vladnem postopku s tem nismo prodrli, vzvodi so sedaj na razpolago v parlamentu.”

Če novinarji in mediji sami ciničnega diskurza ne bodo znali problematizirati, česar se na podlagi izkušenj bojim, si dvig DDV zaslužijo do zadnjega centa. Oziroma si zaslužijo križ. Vsak le enega – one cross each. Čakamo.

  • Share/Bookmark

Kardinal ni kršil celibata. Ali res?

4.10.2012 ob 23:23

»To je bila najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Počutil sem se zavrženega, nemočnega. Zdaj sem dokazal, da nikoli nisem prekršil celibata.«

Tako piše na straneh Večera, ki mu kardinal Rode stoprocentno zaupa. Njegove ključne besede s tiskovne konference ob razglasitvi negativnega izvida testa DNK pa žal ne držijo. Težko se odločim, kaj je bolj bedno od tega dvojega: da nas je gospod Rode argumentacijsko zavajal, ali pa morda, da so domači mediji povsem prezrli šibkost dokaza, ki ga je predložil in je noben zaenkrat ni niti poskušal problematizirati. Ali, morda, niso niti opazili?

Zadeva je preprosta: papir, ki ga je zmagoslavno prebral medijem njegov simpatičen osebni tajnik, prav nič ne dokazuje, da celibata ni kršil. Še manj dokazuje, da ga ni kršil nikoli.

Od spolnega odnosa pod prisilo do očetovstva

Spolni odnos je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za spočetje otroka. Vendar za prekršek v celibatu zadostuje že prvo. Če bi želel g. Rode dokazovati, da nima otroka iz konkretnega primera domnevnega razmerja, potem nas bo njegov papir prepričal. Za prekršek v celibatu pa to ne bo dovolj. Spomnimo, kaj točno je povedala mama njegovega nesojenega otroka, Tanja Breda Stelzer:

Posnetki pogovora in priča, ki je slišano pripravljena potrditi tudi na sodišču, govorijo o tem, da je imel kardinal Franc Rode, ki je bil v mašnika posvečen 29. junija 1960, slabo desetletje po tem s Tanjo Bredo S., ki se je takrat pisala drugače, leta 1969 intimno razmerje.

Novinar Karba se je torej 28. avgusta 2012 skliceval na posnetek pogovora in priče za svojo trditev. Izraz »intimno razmerje« ne daje možnosti za dvoumne interpretacije – pomeni spolno razmerje. Mimogrede, prav zaradi tega podatka in izjav tako Tanje Brede kot njenega sina Petra je imel – ob kronoloških in dejstvenih podatkih o njunem druženju -, seveda nadvse dobre razloge, da verjame Petrovi domnevi o očetovstvu. O ničemer drugem niti ni poročal.

Če bi želel g. Rode zanikati kršitev celibata, bi se nekako moral vsaj nikalno izreči o tej trditvi – ponuditi dokaze za njeno neveljavnost je sicer res težko. Vendar tega, razen s priliko o čistosti Črtomirja in Bogomile, ni niti poskušal storiti. Še huje, ker je bil Peter spočet novembra ali decembra 1969, bi zadostovalo že, če bi nas prepričal, da v tem obdobju s Tanjo Bredo ni bil v kontaktih – če ni bil. Tudi to se ni zgodilo. A to še ni vse. Kardinala je z namigom obremenil tudi sam Peter, ko je na tiskovni konferenci 28. avgusta, sklicani kar po telefonu, povedal tisto, kar mu je povedala mati: ne samo, da sta bila intimna, ampak da si jo je vzel na silo:

Samocenzura, nov prijem

Čeprav so ta dan posnetek predvajali tako v osrednjem dnevniku RTVSLO, POP TV in nato še v Odmevih, se je zgodilo tole: iz samocenzurnih razlogov se isti dan in kasneje noben medij ni upal zapisati ali komentirati Petrove ga  namiga o tem, da sta Črtomir in Bogomila ne samo bila intimna, ampak da se je ta intimnost zgodila pod prisilnimi okoliščinami. Še ena stvar za obsežne anale slovenske medijske blaznosti: kot da bi se bali prenesti podatek, verjetno uročeni pred moralno avtoriteto, ki je vsem na očeh zelo obremenjujoč za kardinala in ki so ga vsi slišali na lastna ušesa, čeprav jim ob tem na poti ne stoji prav nobeno novinarsko načelo. In tako se Rodetu ni bilo treba truditi niti z demantijem okoli tega, saj ga v mesecu in pol ni bilo novinarskega heroja, ki bi si drznil zastaviti vprašanje v tej smeri. Ja, take imamo.

Če je nekaj hudo narobe z novinarsko argumentacijsko kompetenco in pogumom (beri: novinarskim dolžnim ravnanjem), se tu razočaranje ne ustavi. Trenutni strahotni linč časopisa Delo in novinarja, ki je objavil zgodbo, ni prvi, je zgolj ponovitev prve zgodbe, ki sem jo objavil že 6. septembra pod naslovom Kdo bo branil novinarja Karbo? No, zdaj so napadi nanj še bistveno hujši. V čem naj bi ta ravnal napak?

Koliko so vredni poglavitni argumenti

Poglejmo si najpogostejše očitke, le tiste, ki so mišljeni resno, čeprav so taki v pretežni manjšini glede na diskreditacijske, adhominalne kontekste.

(1) Mediji so posegli v pravico do zasebnosti

To točko sem že problematiziral in zavrgel, podobno so storili že mnogi, npr. odvetnik Rok Čeferin v Delu. Zato na kratko: v koliziji pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora lahko zmaga prva ali druga, vendar je prednost eni odvisna od konkretnega primera. Norma celibata iz pravice do zasebnosti v primeru duhovnika, zapriseženega tej normi, a pod sumom, da ima otroke, nesporno izključi en segment: tiste vrste zasebnosti, ki se nanašajo na kršitev celibata. Ker so kleriki javne osebnosti in ker se v slovenskem prostoru še zlasti odlikujejo z javnim izražanjem stališč o žgočih političnih vprašanjih, denimo o pomenu očeta in matere pri vzgoji otroka v zadnjem referendumu o družinskem zakoniku, ne more biti nobenega dvoma, da imamo vsaj v primeru najbolj javno markantnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov pravico vedeti, ali svoja stališča tudi živijo.

(2) Za zgodbo ne obstaja utemeljen javni interes

Tudi ta argument, ki včasih vsebuje še dodatno premiso »Javnega interesa ni, ker kardinal ni javna oseba«, je bil že nekajkrat prepričljivo spodbit. Celo po večkratnem iskanju argumenta zanj, kajti pretežno sem naletel le na neutemeljeno vehementno izraženo trditev, sem našel le tistega, ki ga je v Delu zapisal dr. Peter Lah:

»Kaj si novinarji mislijo o ravnanju cerkvenih predstavnikov, je njihova stvar. Ali o tem pišejo ali ne, je njihova avtonomna pravica v svobodni in laični državi. Ne morejo pa se novinarji sklicevati na javni interes, ko obelodanjajo govorice o zasebnem življenju visokega predstavnika civilne družbe. V javnem interesu bi to ravnanje bilo takrat, če bi omenjena oseba kršila zakon ali kako drugače ogrožala javni red in mir. Nič od tega ni v Delovih člankih.«

Po nobeni veljavni definiciji javnega interesa ta ni reduciran le na primere kršitve zakona in ogrožanja javnega reda – ta dva poudarka sta povsem arbitrarna. Če bi veljala Lahova inovativna medijska teorija, bi se npr. nikoli ne smeli ukvarjati s celo paleto moralnih dilem, npr. s prav nobenim seksualnim škandalom, denimo afero Lewinsky: predsednik Clinton pač ni ogrožal javnega reda in niti ni kršil zakonov. Po Lahu bi, glede na povedano, zgodbo morali mediji zamolčati – v imenu javnega interesa!

(3) Mediji niso preverili ključnega dejstva

Takšen je argument dr. Sandre Hrvatin:

Očitno je, da ključnega dejstva niso preverili. Ključnega dejstva, ali je kardinal Rode oče tega gospoda ali ne, niso preverili. Drugi mediji pa so sledili temu valu poročanja in zgodba je dejansko bila tri tedne na naslovnicah praktično vseh medijev. Vsi mediji bi lahko premislili, kakšen je njihov delež pri tej zgodbi.”

Hrvatinova ne obsoja le časopisa Delo, ampak tudi vse druge medije, da so o tem pisali, govori o opominu za celotno novinarstvo, ki si česa takšnega ne bi smelo privoščiti:

“Negativni test DNK bo imel posledice za časopis, ki je to informacijo prvi objavil. Posledice bodo vezane na njegovo verodostojnost, za celotno novinarstvo pa je to opomin, kako se končajo zgodbe, ko se mediji bojujejo za ekskluzivne zgodbe, pomembno pa je le objaviti informacijo, ne pa počakati in preveriti, ali ta informacija drži. Zgodba je tedne in tedne polnila prve strani vseh medijev, ne le tistega, ki jo je objavil. Zdaj se zastavlja vprašanje, kako popraviti škodo, saj se je izkazalo, da gre za neresnične informacije. Minimalen korak je opravičilo, menim, da bi pri dotičnem časopisu to morali narediti.”

Zgornje je tudi stališče, s katerim je skozi »bob dneva« na prvi strani pomoraliziral časnik Večer. Argument iz »nepreverbe ključnega dejstva« je zahteva, ki je po svoji vsebini ignoratio elenchi, tj. strašilo: novinarju Karbi podtakne, da je postavil trditev o kardinalovem očetovstvu, čeprav je sam postavil le trditev, da obstaja oseba, ki želi preveriti, ali je kardinal njen oče. In zdaj naj se brani pred tem, česar nikoli ni rekel? Dokazov, da svoje trditve o obstoju Petra Stelzerja in njegovem iskanju očeta ni preveril, pa ni nobenih – o tem nihče niti ne dvomi. Seveda zgodba o iskalcu očeta posredno pomeni namig, da je na drugi strani oče. Toda ali moramo zgodbo o tem iskalcu vreči v koš vse do trenutka, ko podatek o tem očetu ni potrjen?

Zahteva o nujnem preverjanju ključnega dejstva  je bizarna in včasih nedosegljivo visoka. Od novinarjev tako rekoč zahteva, da ne pišejo o ničemer, kar ni (vsaj navidezno) podkrepljeno s stoprocentnimi dokazi. Nevzdržnost takšnega novinarskega načela je že učinkovito zavrgel dr. Marko Milosavljevič:

”Če bi pristali na tezo, da novinar nečesa ne bi smel objaviti, preden se to ne bi izkazalo kot popolna resnica, potem novinarji tako rekoč ne bi smeli poročati o nobenem sodnem postopku. Celo z nekaterih tiskovnih konferenc ne bi smeli pisati poročil, saj bi lahko nekdo drug izpodbijal tam predstavljene podatke.”

Posledica uresničitve takega postulata bi bilo paralizirano in rigidno novinarstvo, najverjetneje pa tudi njegova samoukinitev, in to ne le v segmentu raziskovanja in opravljanja funkcije psa čuvaja, saj do kraja preveriti praktično ni mogoče skoraj nobene informacije, ki se pojavlja v še tako nedolžni vestički. Razen če ima kdo v mislih neke vrste medijsko forenziko, ko bi se novinarji trudili kardinalu izpipati kakšen las, ujeti kanček sluzi v toaletah in nato plačati DNK test zasebnemu fušarju, saj bi jih uradne institucije itak zavrnile. Ampak pomagalo spet ne bi veliko: če bi bil test pozitiven, znova ne bi bil takšen stroprocentno in zgražanja o nedopustnem postopanju novinarjev bi bilo še več…

Iz zgornjih razlogov je tudi trditev o nedopustnem citiranju drugih medijev neutemeljena.

(4) Medij je špekuliral na podlagi anonimnih virov

Argument je izrazil dr. Peter Lah in ni videti preveč resen, čeprav se posredno tistim, ki vabijo gospoda k besedi, očitno zdi:

»Dejstva, ne pa da se špekulira o zadevah, ki niso potrjene, ki temeljijo na anonimnih virih, ki pa v vsakem primeru škodujejo njegovemu ugledu.”

Ni težko zavrniti povedanega: na katerih anonimnih virih točno pa temelji Delova zgodba? Tanja Breda Stelzer in njegov sin nista anonimna vira – oba sta bila identificirana. Časopis Delo se je v svojem pisanju res skliceval na dodatne priče, ki so pripravljene povedano potrditi na sodišču – toda te podpirajo izjave oseb, ki niso anonimne in sem jih citiral zgoraj. Novinar je v vsakem primeru imel dobre razloge objaviti njuna stališča, ki so, kot rečeno, obremenilna že v primeru, ko kardinal res ni oče Petra Stelzerja.

Zahteva po špekulacijah na podlagi anonimnih virov odpira še eno primerjavo: ko je preteklo in letošnjo leto ducat medijev na desnici divje špekuliral o domnevnem razmerju med predsednikom republike in njegovo mlado sodelavko, ni objavil niti najmanjše evidence ali dokumenta, ki bi pritrjeval takšni zgodbi. No, v tej blazni medijski krajini so prav isti mediji in novinarji, ki so divje špekulirali o nedokazani romanci, danes glavni moralizatorji in etični praktiki, ki zgroženi ugotavljajo, kako nizko da je padel časopis Delo, pisarijo o »medijskem umoru« in novinarju Karbi napovedujejo poklicno smrt. Ne le, da je njim dovoljeno delati natanko in dobesedno tisto, kar (napačno) pripisujejo drugim, postavili so se v vlogo razsodnikov in nas poučujejo, novinarska in strokovna javnost pa jim to brez ugovora omogoča. Da ne pozabimo: takrat se medijski strokovnjaki vseh provenienc niti malo niso zgražali, danes so jih polna usta. Čeprav sta primera bistveno različna!

Rezime spoznanj

Zgodba o »aferi Rode« po razkritju negativnega testa je navrgla več bolečih spoznanj. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, šibko argumentacijsko kompetenco novinarjev in urednikov, ki so pripravljeni praznim vehementnim trditvam npr. kardinala verjeti kar na prvo žogo. Kardinal pač ni opran sumov, da ni kršil zapoved celibata, mediji pa nas družno na vso moč prepričujejo, da je zgodba končana.

Drugič, sposobnost samocenzure medijev, ki nimajo težav s spontanim izločanjem zelo bistvenih poudarkov s sporeda svojih informacij.

Tretjič, da na naši medijski sceni obstajajo gladiatorske igre med mediji samimi in novinarji. Ne nujno zaradi dodatnega neskritega političnega obračuna s časnikom Delo, ki je stekel s strani Janševih medijev in tistih, blizu Cerkvi, ampak tudi npr. med Delom in Večerom, ki imata istega lastnika oz. sta lastniško povezana.

Četrtič, nimamo razčiščenih niti osnovnih pojmov iz novinarske etične prakse: kaj je javni interes in kdaj je navzoč, kaj pravica do zasebnosti in kaj do svobode izražanja, kaj pomeni »preveriti dejstva« in kdaj smo upravičeni navajati anonimne vire. Nekatera stališča medijske stroke, ki jih nisem imel prostora našteti, so katastrofalna. Ne obstaja niti konsenz okoli tega, ali je Delo pravzaprav ravnalo dolžnostno in zgolj pravilno opravilo vlogo psa čuvaja javnosti in civilne družbe. Ta podatek bi morali poznati neodvisno od sodnih postopkov.

Petič, res je videti, da je časopis, čeprav po mojem mnenju ni storil nobenega resnega poklicnega kiksa, še najmanj takšnega, ki bi bil iztožljiv, povzročil določeno škodo kardinalovemu ugledu, ki je niti moralna satisfakcija po znanem rezultatu testa ne more popraviti. Vendar se je kardinal s svojo odvetniško pisarno odločil za sodni pregon napačnih tarč: po načelu »kill the messenger« se je spravil na medij in novinarja z nizom tožb, medtem ko tiste, ki so nenadoma izginili v noč, pušča pri miru. Njegovo končno trditev spravljata na laž prav Tanja Breda in njen sin, ki je dovolj naravnost in obremenjujoče povedal, da si je njegovo mater vzel na silo. O trditvah obeh obstajajo dokazi. Zato je priseganje, da nikoli ni kršil celibata, še dalje na trhlih nogah.

  • Share/Bookmark

Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost

3.10.2012 ob 21:33

Junija 1966 je počilo. Mlad voznik z Renaultom registrske številke CE 118-78 se je prevrnil na glavo. Zaradi premajhne izkušenosti in znatne hitrosti ga je zaneslo s ceste v Levcu pri Celju. Ime mu je bilo dr. Franc Rode:

V avtu ni bil sam, poleg njega je sedela Bogomila rosnih šestnajst let. Pisec črne kronike v Večeru 28. junija 1966 se gotovo ni zavedal, da bo dogodek zaznamovala kasnejša ali že porojena platonična ljubezen mladega lazarista s poškodbami na glavi in njegove mladostne sopotnice. Še manj je lahko slutil, da bo znova počilo 46 let kasneje, vlogi pa bosta prevzeli isti osebi. No, taisti Večer bo danes zapisal, kajpada Vanessa Čokl, da je dr. Rode odigral vrhunsko partijo, in poskrbel za oskrbo poškodb:

Kardinal Rode je odigral vrhunsko. Niti ene napake ni naredil, odkar je bilo navrženo, da naj bi bil prelomil celibat, še več: otroka zatajil.

25. september, ko je novinarka Večera že vse vedela

Junaka črne kronike bi morala po mnenju dr. Sreče Dragoša biti junaka črne kronike tudi leta 2012. Test DNK, ki naj bi presodil, ali je med Rodetom, ki je vmes postal kardinal, in mladoletno Tanjo Bredo Petek, kasneje Stelzer, res prišlo do spolne združitve in posledičnega rojstva Petra Stelzerja, se je izkazal za negativnega. Vanessa Čokl je vse vedela že 25. septembra, dan po opravljenem testu kardinala v Muenchnu: od včeraj naprej vemo, da se je Peter Stelzer testiral 4. septembra in kardinal 24. septembra. Zato je lahko naslednji dan na prvi stran Večera objavila neuradno napoved, da je test negativen: »Največ, do česar smo prišli zanesljivo, je, da bo vse uradno znano kmalu, kaže, da ob kardinalovem postanku v Ljubljani med vračanjem v Rim.«

Na tem mestu puščam ob strani etičnomedijske dileme tega primera. Svojo analizo novinarskega poročanja o rezultatu testiranja ponavljam, ker se v njej ni nič spremenilo in ker odgovorov še vedno ni  – razen tega, da zdaj vemo, da je kardinal Rode očitno že vedel, kdaj se mora vračati v Rim (od kod?) iz Ljubljane. Je stvar preprosta in so njemu in njegovi novinarki že 25. septembra prišepnili ne le rezultat, temveč tudi zelo točen datum, kdaj ga bo uradno prejel, čeprav ga že itak pozna? Trdili so namreč, da datuma uradnega izida ni, bila je zgolj ohlapna formulacija o začetku tedna, zato je čudežno sovpadanje s postankom v Ljubljani še bolj zanimivo – in tudi po svoje težko pojasni, zakaj se mu je po tiskovki mudilo na pot. Se je moral Rode skupaj s svojo odvetnico pač pretvarjati, da ničesar ne ve glede rezultatov, medtem ko se novinarki ni bilo treba? Pa si stari zapis znova oglejmo, spremenil sem le čas:

Test DNK, s katerim se ugotavlja očetovstvo, je nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit opravil, po neuradnih informacijah naj bi bil znan celo že tudi rezultat. Nemogoče je bilo včeraj preveriti, ali drži, da kardinal Franc Rode ne samo da ve, kakšen bo rezultat analize DNK, ker ve, kako je živel, ampak tudi to, da je v Nemčiji opravljeni test očetovstva negativen, s tem pa potrjeno, kar je vztrajno ponavljal zadnji mesec: da ni oče 42-letnega Petra Stelzerja.

Tako piše Večer na svoji prvi strani in nato še na drugi. Evidentno skrbno trasirana ekskluzivna novica, ki se v začetnem besedilu dobesedno ponovi na obeh straneh, brez slehernih dodatkov. Večerovi uredniki so se očitno odločili, da zaupajo svoji novinarki in v medijsko orbito izstrelijo skrbno negovane in prikrivane podatke o (domnevnih) rezultatih testa kot prvi medij. Ob tem so stavili na njene odlične povezave v Vatikanu, doslej vselej neskrito izražene v časnikovi pristranosti v cerkvenih temah.

V Večeru torej trdijo troje:

(1)   Rode naj bi že opravil testiranje (Peter S. ga je menda že 3. septembra).

(2)   Znan naj bi bil tudi rezultat testiranja kardinala in Petra S.

(3)   Rezultat je po nekaterih virih negativen.

Toda potem je v nekaj urah (26. septembra) sledil hladen tuš. Rodetova odvetnica Nina Zidar Klemenčič je za MMC povedala:

Rezultati testa očetovstva v primeru Rode – Stelzer bodo znani šele v začetku naslednjega tedna, je MMC izvedel neuradno… Odvetnica kardinala Rodeta Nina Zidar Klemenčič bo izsledke testa očetovstva javnosti posredovala takoj, ko bodo znani.

Se pravi, da je Nina Zidar priznala le (1) (»v teh dneh je oddal vzorec DNK«), zanikala pa trditvi (2) in (3). Rezultat testiranja ni znan in če ni znan, ne more biti negativen. Razen tega ga bomo menda izvedeli takoj, ko bo znan.

Izkazalo se je, da je Večer spet padel na testu kredibilnosti. Le nekaj ur po objavi ekskluzivne informacije s trditvami (1), (2) in (3), je dve od treh zanikala Rodetova odvetnica, ki je, kot pravi, v nenehnem stiku s Petrovimi odvetniki. Seveda bi bilo možno, da slovenska odvetnica ne govori resnice ali da Večerova novinarka, znana po svoji strastni naklonjenosti RKC (analiza 1analiza 2,analiza 3), ki je ne more skriti niti v tem pisanju, ve več od nje.  Da, skratka, Vanessa Čokl ve, da že obstaja rezultat in kakšen je, Nina Zidar pa ne. Malo verjetno, ampak v Cerkvi se čudeži dogajajo. In prav zato jutri v Večeru pričakujemo popravek in pojasnilo, saj odvetnica napoveduje rezultat šele za naslednji teden, tj. čez najmanj pet dni. Sicer bo spet videti, da smo priča propagandni vojni Večera v obrambo kardinala.

No, pojasnila v Večeru nikoli ni bilo.

Še vrhunski Večer

Čeprav so v Večeru vse vedeli že 25. septembra, se je predstava za javnost odvila 2. oktobra ob 16.00. Tiskovna konferenca, na kateri nastopijo kardinal, njegov tajnik, njegova odvetnica in dr. Ivan Štuhec. Kardinalu se mudi, zato prehitro odide na pot s konference. Toda včeraj, 2. oktobra, je komunikacija potekala ekspresno. Rezultati so bili sporočeni in izročeni slovenskemu župniku v Muenchnu točno ob 14.00, prav tako odvetnikom Petra Stelzerja. Osebno. V dveh urah je bila sklicana tiskovna konferenca, pripravljeni so bili vsi prevodi, kardinal je lahko prebral svojo žalostno pismo prijateljem, kjer časti zmago resnice, vse je bilo izpeljano vrhunsko – glede na dve uri časa. Kdaj so Rodetu in njegovi odvetnici povedali, da bodo rezultati znani ob 14.00 uri, ne vemo. Dr. Štuhec je na tiskovki izrecno demantiral, da rezultati niso bili znani zjutraj (»Ne zjutraj!«), toda istega jutra se je dogajalo že marsikaj.

Časopis Večer, ki mu ne uspeva kritično pisati o polomiji mariborske nadškofije in ga v tem prehiti ljubljanski Dnevnik, nazadnje minulo soboto in ponedeljek, danes znova nastopi obrambno in v podporo kardinalu, ob tem pa še moralizira o novinarskih standardih na Delu že v osrednjem bobu dneva. Začne se zgodaj, kajti še sreča, da živimo v blaženi medijski krajini: novinarka Večera Jasmina Cehnar dopoldne na tviterju objavi zapis: »neuradno: rezultat DNK testa Rode-Stelzer negativen. podrobnosti bodo znane danes«, o čemer čez dan poročajo mnogi mediji. Se pravi: Večer je že čez dan vedel več, kot sta vedela kardinal Rode in odvetnica. Znova je vedel za rezultat.Temu se pač reče znova supervednost. Mimogrede, kasneje menda z nemškega inštituta za večerne 24ur.com pojasnijo, da za medije ne dajejo izjavnost.

In kot da še ni dovolj, se ista novinarka nekaj ur kasneje čudi: »medijska histerija na vrhuncu: že pred tednom v cajtngu napišemo da naj bi bil test negativen, pa nihče ne povzema, po tweetu pa cela štala«. Se pravi: mi smo na Večeru supervedeli že 25. septembra, ne tako kot vi, beboti, ki čakate do 2. oktobra. Mi vemo več od kardinala in njegove odvetnice! In, mimogrede, sploh ni res: kot je mogoče hitro dokazati in sem to že storil v zapisu, so 26. septembra Večer in njegovo novico še kako hektično in radodarno povzemali vsi po vrsti.

No, danes v Večeru nobene razlage, od kod jim takšna specialna vednost. In, kar je še bolj žalostno, nobene javne problematizacije v slovenskih medijih, kako lahko nekateri poznajo rezultat nekega testa kar cel teden pred tem, še preden ga spoznajo testiranci 2. oktobra. A to res ni nobena težava?

Vprašanja, ki čakajo na odgovor, so zato naslednja:

(1)   Po kakšnih principih deluje nemški univerzitni sodnomedicinski inštitut, da informacije sporoča že neuradno dan po testiranju? Je to običajna praksa?

(2)   Zakaj je pri teh informacijah tako privilegiran časopis Večer – le zaradi odličnih vatikanskih in cerkvenih povezav?

(3)   Kako je mogoče, da taisti Večer razpolaga s supervednostjo, ko gre za obrambo kardinala, ko gre za zadevo Uran, finančni brodolom mariborske nadškofije in podobne glavnih cerkvenih strukturam ljube ali neljube zgodbe, pa so njegova sporočila procerkvena, prorodetovska in prostresovska? Mar ni očitno, da je ta supervednost v zadevi Rode tu zato, da pomaga Cerkvi, in je obenem supernevednost, ko je ta potrebna?

(4)   Kaj ima poudarek iz (3) skupnega z dobrim in skrbnim novinarstvom? Popolnoma nič. S tem, da pridobi novinar ekskluzivne informacije, ni nič narobe – ampak poglejmo kontekst, njegovo namero in ambicijo! Zaradi takih ekskluzivnih informacij se lahko v danem primeru trkajo po prsih le tisti, ki jim je novinarska etika v napoto.

(5)   V čem je »neuradna« informacija o tem, da je Peter Stelzer sin kardinala Rodeta, kaj bolj zaničevanja vredna kot »neuradna« informacija, da je DNK test v njunem primeru negativen? Zgražanje Večera proti Delu, neskrita kompetitivnost je v tej perspektivi povsem neutemeljena. Večer ne more reči, da drug časopis objavlja nepreverjene informacije, če jih objavlja sam.

(6)   Natanko Večer je bil tisti, ki je prvi in edini doslej pisal, da ima nadškof Uran menda dva otroka. Dokaza ni ponudil nobenega. Še več, kasneje se je hvalil s tem, da so Večer povzemali avstrijski in italijanski mediji (vse je dokumentirano na tej strani). Danes se odkrito zgraža in posmehuje Delovim novinarjem, kardinala pa razglaša za vrhunskega igralca. Mar ni vse skupaj le maksimalno vrhunsko sprenevedanje tega časopisa?

V nadaljevanju pa o luknjah v zgodbi kardinalove odvetnice, pogromu proti novinarju Karbi in časopisni hiši Delo ter piškavih argumentih slovenske medijske stroke v danem primeru, da o dvoličnosti niti ne govorimo.

  • Share/Bookmark