Arhiv za November, 2012

Kangler: »Podpora Pahorja meni je velik privilegij«

30.11.2012 ob 21:58

Boruta Pahorja sta tik pred predsedniškimi volitvami podprla dva velikana slovenske politike, Janša in Jelinčič. In to ironično na dan množičnih demonstracij proti vladi v Ljubljani in vala podobnih po državi.

Če bi moralno pokončnega politika vprašali, ali naj se veseli podpore Jelinčiča, bi ga bilo sram. Če bi ga na današnji GOTOF dan vprašali, naj se veseli podpore Janše, bi zardel še bolj.

Pahor je iz drugega testa. Kot kandidat desnice je podporo razglasil za privilegij! Janševa podpora je zanj privilegij. Ni ga bilo nič sram, čeprav je taisti občutek premogel celo Janšev Planet Siol, ki je sprva objavil takile naslov, seveda ponosno in nesramežljivo:

Pahor privilegij

… potem pa je ugotovil, da je vse skupaj malce preveč sluzavo, preveč pahorjansko, in se je cenzuriral. Zdaj objavlja drugačen naslov nad istim besedilom:

Pahor privilegij 2

Še več privilegijev

Ja, živimo v časih popolnih privilegij. Od včeraj je Pahor skupaj z nami deležen privilegija trditve, da so trenutno demonstracije delo stricev iz ozadja, ki se borijo spremeniti volilni rezultat v nedeljo. Ja, to je privilegirana teorija zarote iz ust osebe, ob kateri se sicer čuti očarano privilegiran. Ob tem je še namignil, da so tudi leta 2004 mediji stavkali na volilni dan. Še en konspirativni privilegij. Tako kot je imeti fucking medije, ki o tem ne znajo nič napisati. Niti o eni od desetih nebuloz, ki spremljajo Janšev včerajšnji nastop.

Nenadkriljiv miselni privilegij pa je Pahorjevo stališče o mariborskih demonstracijah. Pahor oporeka odstopu župana Kanglerja, ki ga prepričljivo zahtevajo občani. Se pravi, da bi verjetno tudi njegova SD temu morala oporekati! In SD je v Mariboru opozicijska stranka. Takole se bere Pahorjev napad na predsednika republike:

Türk se je po Pahorjevem razumevanju postavil na stališče, da bi odstop mariborskega župana Franca Kanglerja rešil problem mariborskih demonstrantov. “Predsednik republike tvega zelo veliko, če bo s tem presedanom odprl Pandorino skrinjico.”

Pahor opozarja, da bi lahko demonstranti zahtevali tudi odstope pred preostalimi mestnimi hišami, parlamentom in vlado ter predsednika spraševali za mnenje. “To presega ne samo formalne pristojnosti predsednika, ampak lahko resno načne njegovo avtoriteto.”

Pahorjeva podpora Kanglerju

Pahor torej svari pred zahtevo po odstopu župana Kanglerja. Če se slednji hvali, da bo odstopil le, ako ga k temu odpokliče Janez Janša, s čimer je dovolj precizno pokazal na krivca in tistega, ki lahko reši situacijo in je odgovoren za nastalo stanje, zdaj vemo, kako bi postopal Pahor. Natanko tako kot prvi, ki bi Kanglerja lahko prisilil k odstopu, a ga ne želi prisiliti. Med politično agendo Pahorja in Janše pač nikoli ni bistvene razlike.

Pahorjevo zavračanje zahteve ljudi, da Kangler odstopi, dokazuje stopnjo njegove polne otopelosti v razumevanju družbene realnosti. V eri politične ljubezni med Janšo in Pahorjem to morda niti ni pomembno. Kaj bi z realnostjo, samo da pleni njegovo naklonjenost! Ljubezen je obojestranska, že videna neštetokrat, polna komplimentov (seveda predvsem Pahorjevih do Janše), sicer z močno prevlado Pahorjevih vložkov dvorjenja Janši in stanj očaranosti, ter sploh ne gre dvomiti, da bomo vsi imeli še enkrat privilegij čuditi se stupidnosti državljanov. Zakaj? Ker želijo vedno znova spremljati ljubezensko zgodbo le zato, ker radi prebirajo sentimentalne politične doktor romane.

Če se Kangler te dni ne bo zahvalil Pahorju za podporo in zraven še vsem medijem, ki njemu v dobro niso znali artikulirati ali celo zaznati bede te poteze, bom to štel za zelo nedostojno ravnanje.

  • Share/Bookmark

GOTOF SI in manj gotove oblike protestiranja

30.11.2012 ob 20:21

Ko sem 5. maja 2011 skupaj s kolegi na svoj način izrekel GOTOF SI in zahteval odstop mariborskega župana Franca Kanglerja, je moj poziv podprla le peščica mariborskih kolegov – pretežno intelektualcev, kolegic in kolegov na fakulteti. Tisti dan in dan po tem je to bila pomembna novica v številnih medijih, seveda ne vseh –  zanesljivo tudi zavoljo pozornosti do aretacij župana in njegovih sodelavcev, ki so se zgodile dan pred tem.

In čeprav je pismo z zahtevo po odstopu podpisalo kakih 30 ljudi, se je medijem zdelo vredno omeniti, da »mariborski intelektualci« zahtevajo njegov odhod, četudi so novinarji, za moj okus patetično, hiteli preštevati število podpisnikov – kot da šteje prav to. Šlo je za pomemben preizkus senzibilnosti novinarske javnosti, ki se je takrat odrezala celo bolje kot sami mariborski intelektualci. Kajti mnogi so tedaj zavrnili pobudo z argumentom, češ da je 15 sumov storitve kaznivega dejanja premajhen razlog za podpis pod zahtevo za Kanglerjevo odstavitev. Takrat sem njihove argumente tudi ocenil, pravzaprav sem se moral braniti tudi pred očitki novinarjev. Spodaj sta dva moja zapisa, ki sta nastala v tistem času (12):

Obstajajo vsaj trije argumenti, zakaj bi moral župan Maribora Franc Kangler čim hitreje odstopiti s svojega položaja. V zahtevi po odstopu so tudi navedeni. Naj jih ponovim. Prvič, imeti na čelu drugega največjega mesta nekoga, ki ga organi preiskave in pregona sumijo 15 kaznivih dejanj, pomeni ogromen moralni madež za mesto, ne le zanj. Pomeni nadalje tudi določeno nemožnost in nemoč tekočega neobremenjenega delovanja občinske uprave – iz istega razloga. Recimo temu argument iz moralnosti, tj. moralnega škandala, ki ga sprožajo sumi korupcije v vodstvu občine, kjer gre za celo vrsto ljudi, ki so bili priprti ali preiskani, ne le za župana.

Drugič, odstop v taki situaciji terja politični bonton. Kultura političnega ravnanja v normalnih demokracijah zahteva higienično odzivno obnašanje, spoštljivost do volivcev in hkrati spoštljivost do organov preiskovanja in pregona. V zrelih demokratičnih sredinah bi posameznega politika, ki se znajde sredi podobnega konglomerata obtožb glede kaznivih dejanj, njegova politična stranka nemudoma prisilila k odstopu. V Sloveniji pa se dogaja, da predsednik Kanglerjeve stranke bolj napoveduje zahtevo po opravičilu države kot kaj drugega. Izreka torej sum v delovanje pravne države. Toliko o bontonu.

Tretjič, zahteva po odstopu je lahko smiselna seveda zdaj, ne šele po dokazani krivdi in na koncu sodnih procesov. Te dni slišimo pogost izgovor tistih, ki Kanglerja branijo (ali pa se branijo pridružiti tistim, ki terjamo njegov odstop), češ, »zahteval bom odstop Kanglerja, ko mu bo dokazana krivda«. Toda če mu bo dokazana krivda, bo itak moral odstopiti, saj je praktično nemogoče opravljati javno funkcijo, če si pravnomočno obsojen. Razen tega je župan te dni tudi napovedal, da bo takrat odstopil – kar iz istega razloga kot napoved ni nobeno moralno dejanje. Torej je nesmiselna trditev, da se sme zahtevati odstop osebe A, če ji bo krivda dokazana, saj to predpostavlja, da je nikoli ne bomo mogli zahtevati v smiselnem času: ko bo obsojena, za to ne bo potrebe, dokler ni obsojena, pa se sklicujemo na presumpcijo nedolžnosti. Dokler krivda ni dokazana, ne zahtevamo odstopa, ko je dokazana, pa ga ne rabimo zahtevati – nekdo, ki uporablja ta argument, je zapadel v hud paradoks, kajti to drugo dejstvo, da je takrat prepozno, je spregledal ali zamolčal. Kdaj bi torej bil realen čas za zahtevo po odstopu, če ne takrat, ko nas prepričajo že okoliščine, navzlic domnevni nedolžnosti? Odgovor na to vprašanje nam torej močno dolguje nekdo, ki ne želi terjati odstopa iz razloga presumpcije nedolžnosti. Trdimo, da takega realnega časa ni.

Argument o Kanglerjevi nedolžnosti, ki da ovira našo zahtevo po odstopu, je šibek do te mere, da bi smeli ugibati, ali njegovih »uporabnikov« ne vodijo kakšni drugi razlogi in ne zgolj privrženost pravnim normam. Vsekakor pa zveni smešno in cinično. Seveda je pomembno poudariti, da z zavrnitvijo tega argumenta avtomatično ni nastopila situacija, v kateri bi se vsakdo moral opredeliti v podporo odstopa župana. Ne, to je njegova svobodna odločitev, sestavljena iz različnih presoj, in ni bil moj namen, da dokažem kaj podobnega.

***

Večerov novinar v današnjem zapisu oporeka smiselnosti poziva za odstop mariborskega župana, sproženi na tej strani Zofijinih ljubimcev maja letos. O njem je tekla beseda tudi v zadnjem prispevku iz Večera, ki ga je prebiral in iz katerega izhaja v svojem zapisu:

Lotim se pisanja Aljoše Peršaka V mestu konstruktov in zarot. Delno gre za intervju z dr. Borisom Vezjakom, delno za mnenja podpisnikov peticije, da naj Kangler za božjo voljo že enkrat odstopi. Večino podpisnikov osebno poznam, cenim ali jih imam celo rad, a peticij ne podpisujem več. Saj lahko zdaj javno povem, kaj in kako mislim. Pa tudi tega ne vem, zakaj naj bi se na spletni strani Zofijinih ljubimcev izrekal zoper izbranca legalnih volitev. Hoteli so ga, imamo ga. Če svoj položaj zlorablja, naj ga že enkrat zaklenejo.

Poskušal bom braniti peticijo na način, da bom edini argument, ki ga novinar Večera navaja, izpeljal ad absurdum s ponujeno analogijo. Argument je namreč verjetno tale:

1. Politik, ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.

2. Če stori kaj narobe, bo za to odgovarjal pred sodiščem (»bo zaklenjen«).

3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne in jih nima smisla podpisati.

Predstavljajmo si, da bi se Večerov novinar znašel v stiski. V svoji hiši. Recimo sredi političnih pritiskov in cenzure, o čemer sem pisal v odgovoru nekemu drugemu novinarju Večera, ki se je spraševal, kako naj se novinarji uprejo morebitnim prihajajočim političnim eksekutorjem v medijih. Seveda je od njega odvisno, kako bo doživljal ali ne doživljal takšno stisko. Ali bi potemtakem isti novinar razmišljal takole:

1. Politik (predsednik vlade), ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.

2. Če izvaja politične pritiske in cenzuro na Večeru, bo za to odgovarjal pred sodiščem (ali kakorkoli že merodajno kaznovan).

3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne.

Ne vem, mogoče je tak premislek vodil novinarja, da se leta 2007 ni podpisal pod znano osovraženo novinarsko peticijo. Ker se ne podpisuje več pod peticije – ima pač privilegij, da lahko kaj javno pove, vsi državljani ga nimajo. V vsakem primeru pa se mi zdi premislek slab. Ker verjamem, da so bili podpisi pod to peticijo upravičeni. Ker verjamem, da so legitimni del obrambe novinarjev in opozarjanja javnosti. Ker je logika »ima mandat, dokler ga ne zaklenejo«, naivna. Ker je nevarna in se bere kot apoteoza. Ker dvomi v civilnodružbenost tam, kjer si je želimo več. Ker zahteva spoštovanje političnih izbir v trenutkih, ko ni jasno, zakaj bi morali terjati spoštovanje zanje. Ker predpostavlja obračanje proč od koruptivnih dejanj oziroma njihovo nekomentiranje. Ker zanika družbeno kritičnost, ki bi jo v prvi vrsti morali gojiti tudi novinarji. In ker je, kot v primeru novinarske peticije, prejkone nesolidarnostna.

Kaj pa danes?

Danes, leto in pol kasneje, mnogi še vedno menijo, da odstopa politikov preprosto sploh ne moremo terjati, da so takšne situacije nevarne in celo nedemokratične. Proti temu sem ugovarjal v svoji polemiki z Bogdanom Biščakom. Npr. Janković in Kangler sta po tej zame nerazumljivi logiki očitno nezamenljiva brez njihove nenasilno pogojene privolitve. Začetna peticija za odstop se danes v medijskih prikazih »mariborske vstaje« praktično ne omenja, in čeprav vsebuje čez 200 konkretnih imen, so mediji fascinirani nad razjarjeno tisočglavo množico, ki jo je sprožilo anonimno gibanje nadebudnežev na Facebooku. Tudi sam sem med protestirajočimi – zame sta legitimni obe obliki izražanja neke politične zahteve, čeravno dajem prednost prvi. Po svoje sem vesel, da bo morda uspelo množici tisto, kar ni nam kot skupini posameznikov. Toda razlika med obema formama protesta – in tu se pojavlja vprašanje pravšnjosti forme, še zlasti zaradi bojazni o porojenem nasilju na demonstracijah – je več kot očitna. Na eni strani transparentnost pobudnikov, njihov podpis in zastavljeno ime, na drugi anonimnost dobro organizirane skupine na Facebooku, ki se noče razkriti. Kontrasti so še drugi: časnost ali celo »pravočasnost« proti morda ne ravno pravočasnosti odziva, korupcija kot motiv za odstop proti motivu radarja (kot prvotnemu vzgibu za mariborsko ulično vstajo, ki se je kasneje razširila na druge kontekste), beseda intelektualca proti besedi množice, maloštevilnost proti številčnosti.

Še vedno pa najdemo tudi advokate mariborskega župana. Psiholog Aco Prosnik je  v Delu nastopil z zanimivimi argumenti v podporo županu, pri čemer si je izmislil celo začetno številko (no, če ga ne prepriča 500 ljudi, ga ne bo niti 10.000 protestnikov):

Po besedah uglednega upokojenega psihologa in mariborskega varuha bolnikovih pravic Aca Prosnika pa je treba protest najprej statistično analizirati. »Petsto ljudi je pol odstotka Mariborčanov. To je izrazita manjšina. Nočem pa trditi, da zaradi tega ne more nastati velika zmeda.« Tega ni zakuhal župan Kangler, ki je po njegovem prepričanju žrtev, dodaja. Preseneča ga nestrpnost, saj bi bilo treba počakati, da bi vsaj ena od obtožb na račun župana dosegla točko, ko bi bila zrela za sodno obravnavo. »Za temi protesti je politika,« je jasen Prosnik, ki se mu zdi spodbujanje nestrpnosti zelo nevarno.

Če bi verjeli Prosniku, bi župan seveda moral kar vztrajati. Ker je deležen nestrpnosti, politične zarote in tako majhnega števila upornih protestnikov. In prav zato je Kangler danes presenetil, kot je pred napovedanim množičnim shodom, pred katerim to pišem, nakazal svoj umik iz politike, ceneno bežanje na dopust in svoje počasno slovo – a po koncu mandata. Zakaj? Ker bi vendar moral, če bi ti argumenti kaj veljali, vztrajati ob takšni podpori. Ker bi Prosnik in podobni vendar morali organizirati svoj množični shod v podporo županu ali vsaj peticijo in pokazati, da se maloštevilni množici ni treba kar tako ukloniti. Kaj šele argumentom še bolj maloštevilne peticije, omenjene na začetku.

26.11.12

  • Share/Bookmark

Pahorjev »boj« kot narcisistični populizem

24.11.2012 ob 22:37

Kakšno je stališče Boruta Pahorja do sobotnih sindikalnih demonstracij? Do jasno izraženega množičnega NE vladni politiki zategovanja pasu? Pahor je ugledal iskrico nekje drugje.

Najprej naj spomnim, da se je predsedniški kandidat in bivši premier protestu na Kongresnem trgu v velikem loku izognil. Ni ga bilo blizu. Niti 30.000 ljudi, bolj ali manj pričakovanih, ga ni prepričalo v prihod in pogrešali smo tudi njegovega konkurenta. In, kar je še huje, skorajda z lupo sem iskal Pahorjeve izjave o tem protestu, kakšno konkretno ali celo nekonkretno pozicijo ali stališče. Nekoga, ki se ima za levičarja, za socialnega demokrata, za člana menda »nove levice«, kamor je SD pozicioniral predsednik Igor Lukšič. Kaj je ostalo od sloganov o svobodi, strpnosti, solidarnosti, varnosti, enakosti in pravičnosti, ki se, točno v tem vrstnem redu, bleščijo na tviter profilu te stranke v desni kolumni? Ne veliko. Zato, ker za SD prinaša maksimalne rejtinge nekaj povsem drugega – na novo odkrita pahorjanska formula »sredinskosti«, ki terja nenačelnost, koketiranje, dobrikanje vsem. Na strani socialnih demokratov ali na njihovem tviterju zato včerajšnji dan ni obstajal. Ne dvomim, da se bo na rejtingih poznalo navzgor.

Pahor se je včeraj odpravil na še na eno rokodelsko delovno akcijo, ne na nepomemben dogodek na Kongresnemu trgu. Prav vse, kar sem zasledil kot komentar, je najti v podobi dveh tvitov. Pa še ta podpisujujejo drugi, člani njegovega štaba. Naj ju navedem:

Borut Pahor ‏@BorutPahor

@TheDamjan BP razume proteste, ki so legitimna oblika izrazanja volje ljudi #protesti

Borut Pahor ‏@BorutPahor

@volitve_si BP proteste razume; so legitimna obl. izrazanja in odraz stiske, vendar je preprican, da resitve so-najdemo jih lahko le SKUPAJ

Obe prinašata standardni distancirajoč govor, ki bi ga lahko strnili v nekaj, kar je francoski psihoanalitični teoretik Octave Mannoni uvedel kot značilnost fetišističnega zanikanja, standardiziranega v stavku »Saj vem, ampak/vendar…« (Je sais bien, mais quand-même).

Pahor, skratka, »razume« proteste, jih ima za »legitimne« in »odraz stiske«. Ampak, vendarle, zanj niso rešitev, ker niso način »so-najdevanja«, niso način delovanja »skupaj«. Kon-, con-, cum-, so- itd. so očitno predpone, ki bodo še bolj kot doslej so-ustvarjale Pahorjev novorek sloge, skupnosti, dialoga, so-glasja, konsenza, partnerstev. S Janševo vlado in politiko rezanja, seveda. Jih že.

Prepoznati fantazmo

Kot vidimo, oba stereotipna pripisa Pahorju v tem kampanji, češ da je le odličen retorik, torej prazno-govorec, ter da ponuja zgolj bleščečo podobo, nič vsebine, nista povsem zadostna za opis. Ker dominantnost forme za sabo pušča določene sledi jezikovnih formalnosti, ki vedno znova porazijo vsebino povedanega. Kar nam ponuja mannonijevska teorija na sledi Freudu, je namreč naslednje: da Pahor fetišistično istočasno verjame v svojo fantazmo, a jo hkrati tudi prepoznava kot le takšno – namreč kot fantazmo. S tem nam priznava, kar je bistveno, oboje hkrati: da verjame v svojo prazno retoriko, sralno leporečje, a da tudi distancirajoče ve, da je to bullshit retorika, ki s solidarnostjo, zaskrbljenostjo za stanje v državi in učinkovitimi ekonomskimi in socialnimi rešitvami nima nič skupnega.

Ta drugi element ni nekaj, kar je prišlo iz zraka, kar bi bila nam lastna in zunanja hermenevtika. Ne, ta drugi element je že vpisan v diskurz, v Pahorjevo govorico in ne v našo interpretacijo. Tako kot v rasistični verziji Mannonija lahko trdimo »Saj vem, da so temnopolti normalni ljudje, ampak vseeno … jih ne bi imel za sosede«, tudi Pahor sporoča preveč. Če stvari poenostavim: trditev »Protesti so sicer legitimni, ampak rešitve moramo iskati skupaj« lahko pomeni le, da protestov ne podpiramo. A ne le to, kajti to bi še razumeli in razložili s politično zvijačnostjo, kjer nekaterih stvari pač včasih ne smemo ali ne moremo povedati naravnost. Ali s predvolilno taktiko. Ne, tu je še drugi moment: hkrati vemo, da naše lastno stališče o tem, da jih ne podpiramo iz razloga X, ni veliko vredno. Kar torej »preberemo«, ko prisluhnemo Pahorju, je prav takšno priznanje: nekdo, ki nam pravi, da so temnopolti normalni ljudje, ampak vseeno jih ne bi imel za sosede, nam ne želi povedati tega, kar je povedal pred uvedbo tistega »ampak«, tudi ne enostavno zanikati česa, temveč da tega načela naj nikar ne jemljemo resno.

Stvar bi lahko tudi obrnili in vprašali: če predsedniški kandidat protestov proti vladi ne podpira v imenu neke abstraktne parole »stopimo skupaj«, »skupaj najdimo rešitve«, kaj s tem pravzaprav sploh zahteva? Morda očita, da se sindikalni in drugi partnerji niso dovolj pogajali? Dvomi v njihove iskrene namene? Dvomi bolj kot v namene te vlade, v čigar namene itak ne dvomi? Ali zgolj riše neko neuresničljivo fantazmo, za katero sam ve, da je takšna, a je instrumentalno priročna za dosego partikularnega cilja, npr. njegove kampanje za predsednika republike ali siceršnje všečnosti množicam? Tisti fetišistični »ampak« pač boli: tako kot boli temnopoltega, proti kateremu sicer nič nimamo, ampak ga ne bi imeli za soseda, lahko boli tudi sindikate in vse navzoče na protestu, proti katerim Pahor sicer nič nima, a jih ne podpira.

Kakšne boje podpira Pahor?

Kot piše Delo, je slovenski predsednik Danilo Türk povedal, da so demonstracije pravi način boja proti krizi. Po drugi strani isti časopis v svoji današnji nedeljski izdaji pove, kaj točno je taisti boj za Pahorja, in sicer v kontekstu komentiranja velike prednosti pred konkurentom:

Pahor je za Nedelo izjavil, da tega ne pripisuje svoji predvolilni kampanju, ampak temu, da ljudje v njem očitno vidijo glas upanja v boljšo prihodnost.

Tega ne pripisuje toliko svoji predvolilni, večinoma v dobrodelnost usmerjeni kampanji, temveč meni, da je vsa stvar v povezavi z njim prerasla tradicionalne okvire in »sem ta hip preprosto glas upanja, da smo se začeli po vseh teh letih krize, ravnodušja, obupa in celo strahu vsi skupaj, vključno z mano in mojimi privrženci, zavedati, da se je treba boriti, pri čemer nam strah ne bo nič pomagal. Menim, da smo priče prvega signala želje po boju.«

Imamo torej dva konkurenčna diskurza o »boju«: Türkov »boj proti krizi« in Pahorjevo »željo po boju« v času krize. Na eni strani so torej subjekt boja protestniki, delavci in sindikalisti. Na drugi so to vsi državljani, ki volijo Pahorja – ti se menda, tako Pahor, borijo in kažejo željo po boju s tem, ko volijo zanj, ki je nič manj kot glas upanja. Protesta včeraj tako rekoč zanj ni bilo, ker priznava in vidi le neke druge, volilne boje.

Narcisistični populizem in avtologija

Interpretacija je ne le perverzna in narcisoidna. V smislu, da Pahor namesto k protestom ljudi direktno poziva h glasovanju zanj – ti so zanj pravi borci proti krizi. Samovšečnost in za Pahorja tako značilna avtologija, celo v obeh smislih, tj. kot zvajanje vseh tujih razprav na samega sebe, njega, in hkrati kot pretirano ali celo izključno govorjenje o samem sebi, je šla čez rob tudi v tem smislu, da zanika temeljno poslanstvo sindikatov, pravico do upora in protesta, pravico do socialne pravice. Edini boj, ki ga Pahorjeva avtologija dopušča, je torej njegov boj, ki je boj za glas njemu na volitvah. Na nek način je celo nemogoče očitati, da protestov na Kongresnem trgu ni komentiral, temveč je še huje in jih sploh ni opazil – ker jih avtološko ni smel.

Čas je, da Pahorjevo politično govorico in taktiko (»ta hip sem glas upanja«) nekdo opredeli z dovolj točno označbo in preciznejšo terminologijo. Sam bom temu poslej rekel narcisistični populizem, ki včasih prerašča in se spreobrača v populistični narcisizem: moč, ki jo posameznik kot prerok, kot »glas upanja« čuti, ker čuti podporo množic. Njegova prva večja žrtev je bila včerajšnja 30.000 glava množica protestnikov – le zato, ker je bila manjša kot skupina dosedanjih in prihodnjih volivcev. Glas upanja, ki zase pravi, da je glas upanja, avtološko spreminja v tavtološko, kot tisti božji »Sem, ki sem«, samoutemeljeni in samoutemeljujoči se razlog. V slovenskih razmerah: glas upanja je (Pahorjev) glas upanja. Je glas upanja, ki je sem glas upanja.

  • Share/Bookmark

Kolovodja Štrukelj in komunikacijski kontrast

17.11.2012 ob 22:41

Današnji sobotni dan ni le velik dogodek za socialni boj sindikatov, zgoščen v okoli 30.000 glavi protest na Kongresnem trgu. No, številke variirajo, a niso tako pomembne. Pomembnejši in povednejši se mi zdi naslednji kontrast: na eni strani zahteve sindikalistov, študentov, upokojencev, delavcev in drugih, njihova manifestacija demonstracije proti varčevalnim ukrepom in ukinjanju socialne države, na drugi strani pa prvonagovorjeni na strani vlade in njegov odziv. Ki je bil kakšen? Predsednik vlade ga je v znani maniri posredoval kar po tviterju, verjetno nekje med prijetnim sobotnim kosilom. Ušivih 123 znakov je beležil:

Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države. To je bilo celo za Milana K očitno preveč.

Maksimalni komunikacijski kontrast med »količino« in načinom podpore prvemu in drugemu sporočilu, tudi količino samega sporočila kot takega, je zanimiv iz dveh vidikov. Najprej pobrskajmo po svetovnih arhivih in se vprašajmo, ali obstaja v nizu protivladnih protestov po Evropi in širše še kakšen predsednik vlade, ki bi si privoščil tovrstno aroganco, vsebinsko in medialno, v svojem odzivu? Je Branimir Štrukelj mislil na te vrste razmere, ko je omenjal Belorusijo?

V tviterskem odzivu je predvsem ogromno diskreditacijskega in adhominalnega. Pravzaprav je samo to. Janez Janša se je odločil, da bo v svoji notorni argumentacijski maniri enostavno obračunal s »kolovodjo«. Se pravi: na resnost zahtev orjaške množice odgovarja z osebno kompromitacijo enega vodilnih sindikalistov. Kot da bi dejstvo, da ima ta menda veliko plačo (če jo res ima), bilo kakorkoli relevantno za razpravo o tem, kar je povedal on ali množica. Kot da bi želel z omembo Milana K. namigovati še na neke dodatne čisto osebne okoliščine sindikalista, enako ali še manj relevantne za podane zahteve.

Kaj pa protesti proti diskreditirajoči vladi?

Tak sprevržen, podcenjujoč in nizkoten odziv predsednika vlade je sam po sebi največji in najbolj čist simptom stanja duha v državi, te vlade in tega predsednika. Kar me zdaj zanima, je preprosto in hitro ugotovljivo dejstvo, kako in na kak način bo javnost znala opisani komunikacijski in medijski kontrast – torej med zahtevo protestirajoče množice in deplasiranostjo nekega tvita – oceniti, analizirati, komentirati, ovrednotiti. Če ga ne bo znala, če ga mediji, komentatorji, politiki ne bodo niti zaznali, bom prisiljen verjeti, da si vsi skupaj zaslužimo točno takšno vlado, kot jo imamo: kompromitacijsko, diskreditacijsko, omalovažujočo in arogantno. In mar ne bi potem protestirali tudi proti temu, ne le proti varčevalnim ukrepom?

Surovo stanje v slovenskih medijih, sploh v tistih v Janševi politični lasti, je že skoraj stoprocentno napovedljivo, kar se prispevkov tiče. Žal pa velja tudi za vse ostale. Že ko sem čez dan zasledil Janševo tvitersko reakcijo (in jo tudi slutil), sem lahko skupaj z marsikom sklepal, da bo v medijski konstelaciji senzacionalizma in tabloidnosti prav ta tvit po svoje zasenčil proteste in ugrabil medijski fokus. Da bo močan in premočan. Ja, diskreditacija in rumenilo sta pač naravna zaveznika. Na najbolj branem domačem spletnem portalu 24ur.com je zmagal takle naslov, ki uvaja članek o protestih:

Janša: Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države

Zmagovalec v pozornosti, vsaj kar se naslova tiče, in ti so najpomembnejši, je po svoje evidenten: en tvit odtehta tisočglavo množico in njihovo sporočilo. Po svoje nevtralizira učinke dogodka. Seveda, če mediji jedo iz roke in če veš, kako se bodo lotili novinarske zgodbe, lahko njihovo ravnanje anticipiraš. Nekaj podobnega se je zgodilo na Planetu Siol, kjer so še nekoliko opreprostili analizo PERCEPTION ANALYTICS. Letos za potrebe predsedniških volitev uvedeno iznajdbo podjetja Gama Systems: merilo naj bi tvite (morda tudi FB objave), analiziralo njihovo vsebino in na podlagi objave ključnih besed izmerilo naklonjenost kandidatom. Na Planetu Siol se niso preveč oznojili, ko so v prepoznavni politični maniri oblikovali naslov takole:

Družbena omrežja niso bila naklonjena demonstracijam

No, takšno smelo ugotovitev s prozornim ciljem in motivom so izpeljali na podlagi generalizacije iz vsega skupaj sedmih zapisov, dveh na FB in petih na tviterju. Ki so jih potem tudi objavili, da ubijejo dve muhi na en mah: ponudijo oblasti všečno sporočilo o »nenaklonjenosti demonstracijam«, nato pa drugim v usta položijo tisto, kar sicer sami radi počnejo – taiste diskreditacije, za zgled vzete prav pri oblasti, ki ji služijo.

  • Share/Bookmark

Pahorjev kozmetični program je naše upanje

13.11.2012 ob 15:30

Zavrtimo kolo časa le za pol leta nazaj in nahranimo lačen spomin novinarske zlate ribice. Tu so trije dokaj naključni naslovi člankov, zaradi katerih bi lahko zasvetila kakšna lučka:

Lukšič: Če Pahor ostane, v SD in v državi ne bo sprememb

Lukšič: Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti

Lukšič: Pahor je kandidat za vse funkcije, ki so odprte

Nič jasno? Seveda, bil je čas, ko je Lukšič na vse kriplje navijal, da se Pahor spoka kot vodja socialnih demokratov, ker jih pelje v pogubo. Kot je popeljal vlado. Z njim ni sprememb ne za SD ne za državo. On je luzer, ki vzbuja pozornost, ki naskakuje vse funkcije, je zelo neposredno razmišljal. Nevaren za državo. Res je bil Lukšič tedaj protikandidat, ki se je moral otresti konkurenta, a mu je uspela tudi takšna proza, kot je spodnji tutti frutti po mojem izboru:

»Kot so poročali v oddaji 24UR, je Lukšič dejal, da bo javnost spoznala, da Pahor nima vsebine, ko se bo prenehala ukvarjati z njegovo osebnostjo… Nekdanji minister za šolstvo in šport tudi meni, da Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti za kandidiranja za vse možne funkcije.«

»Gre zgolj za vlečenje pozornosti nase, kar je njegov program, saj drugega nima, je Igor Lukšič povedal o Pahorjevem namigu, da se bo potegoval za stolček predsednika republike.«

»To je strategija, s katero poskuša kandidirati za predsednika stranke, saj nima drugega programa kot to, da vleče energijo ljudi nase s tem, ko je kandidat za vse možne funkcije. To je edini program, ki ga ima, se pravi piar in zbujanje pozornosti,” je za MMC dejal kandidat za predsednika SD-ja Igor Lukšič.«

»On je kandidat za vse odprte funkcije, to je njegov program,” pa je sklenil Lukšič z odgovorom na vprašanje, ali meni, da se bo Pahor podal na jesenske predsedniške volitve, če izgubi na kongresu stranke.«

Načelnost in kozmetični preobrat

No, 11. novembra je vse drugače, čeprav je mimo le dobrega pol leta. Zlatoribji spomin novinarjev in javnosti dela za politike in jim je vedno v oporo – le komu mar! Prvi krog predsedniških volitev je Lukšiču narisal smeh na obraz in priskrbel prav nasprotno spoznanje: Pahor prinaša blagostanje za SD in državo! Pomislimo, le na podlagi nekega delnega volilnega rezultata – to, in nič več, je tisto, kar za prvaka SD šteje. Kaj je torej res, je Pahor naša poguba ali naša nada, kakor dobesedno in nadvse patetično obljublja sam, ko se nam ponuja kot personificirano upanje? Poglejmo zatorej tale naslov in poudarek:

Lukšič: Pahorjeva zmaga je utrdila SD

Relativna zmaga Boruta Pahorja pa je za SD velikega pomena, saj kaže, da so na pravi poti “po vseh dimenzijah” in je stranko še dodatno utrdila.

Lukšič je povedal, da jih v četrtek čaka še predsedstvo stranke, na katerem se bodo dogovorili, da še intenzivirajo delo stranke “v procesu do končne zmage”. Predsednik SD-ja je prepričan, da bo Pahor v drugem krogu zmagal in bo Slovenija dobila predsednika, ki bo predsednik vseh državljanov.

Lukšič si torej obeta končno zmago, četudi ni zaznati, da bi uvidel kakšno posebno preobrazbo pri svojem še nedavno zaničevanem strankarskem kolegu. Nasprotno, včeraj je namreč za Studio City ponovil, kako velik smisel ima investirati v zbujanje pozornosti:

On je skromen človek, precej sredstev pa porabi za izgled, verjame, da državnik mora lepo izgledat.

Kritičnost do Pahorja in njegovega vzbujanja pozornosti se je preobrazila v spodbudo za »kozmetični program« – ne le, da z vzbujanjem ni nič narobe, investicija v kozmetiko je tako rekoč nujna izbira, ker državnikom pritiče lepota. Da je bil le ciničen? Nemogoče, saj vendar realno računa nanj! Del programa je potemtakem SD za svojega podpornika že spisal. Imeli bomo lepega predsednika – in točno takšnega, nad katerim se je Lukšič nedavno zgražal. Lepota je kot zunanje sevanje forme seveda ključna in pomembna, sploh takrat, ko ni vsebine. Da to dejstvo prikrije. Pač domačega Kevina Spaceya lepota po slovensko, z medijskim prvodamskim programom gratis.

  • Share/Bookmark

Stric Konrad

13.11.2012 ob 15:29

“Imam enega strica. Strica Konrada, ki živi v Mariboru. Prijazen mož. Govorjenje o stricih iz ozadja je prodajanje megle,” je na vprašanje o t. i. stricih iz ozadja odgovoril Türk.

Prodajalci megle so neka druga zgodba. Kar spregleda predsednik republike, je psihopolitika konspiracije in paranoje. Zakaj politična, novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.

  • Share/Bookmark

Moraliziranje in bahavost: primer oddaje Danes na Planet TV

6.11.2012 ob 10:04

Novinarka Dela Anuška Delić je s svojim bridkim peresom odlično analizirala začetno dnevnoinformativno oddajo Danes, ki so jo včeraj ob 18:40 zagnali na long-awaited televiziji PLANET TV.

Konceptualno in vsebinsko jo je umestila med »nacionalkin« in »komercialkin« pristop, med osrednji dnevnik TVS in oddajo Svet na Kanalu A. Med »zadržanost« in »bahavost«, kot pravi. Slednji izraz bo pomembna prvina v še enem postopku, ki se ga želim dotakniti v nadaljevanju. Ključen je tale pasus v njenem zapisu, kjer detektira navzoče »moraliziranje«:

Populizem in moraliziranje najlepše ponazori kar prispevek o domnevnem ponarejanju poslanskih podpisov pod referendumski zahtevi v Pozitivni Sloveniji. »Peter Vilfan laže, in to pred kamero,« v offu pove novinar. Poslanec pove, kako je podpisal obe referendumski zahtevi. »Verjel mu ni niti predsednik državnega zbora.« Izjavo Gregorja Viranta razumemo, kot da ne bo delal vnaprejšnjih zaključkov, da pa najbrž ni vse ok. »Na laž ga postavijo njegovi kolegi.« Vodja poslanske skupine PS Jani Möderndorfer na novinarski konferenci razlaga o praksi podpisovanja s skeniranimi podpisi. Sklep prispevka je kakopak logičen in edini možen: skrbeti nas mora za demokracijo v hramu predstavnikov ljudstva. (Ne pa tudi za korektnost in celovitost novinarskih prispevkov državne televizije.)

»Peter Vilfan laže« in novinarska zaskrbljenost

Recimo torej, za prvo silo, da je moraliziranje instrumentalizirna raba moralnih principov in izkazovanje privrženosti morali za neke posebne potrebe, katerih osnovni namen ni zanimanje za moralo kot takšno. Lahko je obarvano versko, ideološko, kot rečeno socialno ali politično. Velikokrat je podobno ponašanju, razkazovanju ali bahanju z njo, ki pa ostaja implicitno – v smislu, da z moraliziranjem posredno slikamo sebe in svoj vrednostni okvir kot večvreden in boljši od tistega pri »njih«. Denimo pri »vaših«. Mi smo pošteni, vi niste. Mi govorimo resnico, vi ne. Mi smo na strani dobrega, vi na strani slabega. V trenutkih psihopolitike ideološkega razdvajanja ljudstva silno uporaben koncept.

A prav v tej implicitnosti tiči težava. Kajti moraliziranja od morale ni vedno tako preprosto razločiti – kdaj je morala instrumentalizirana, običajno ni samoumevno vpisano v sam diskurz, v zgornjem primeru npr. skozi novinarske postopke, temveč je podano šele skozi socialne in druge kontekstualne momente. Izjava »Peter Vilfan laže, in to pred kamero«, je zelo pogojno moralizacijska in sploh ni in ne more biti takšna, če Peter Vilfan v dani situaciji res laže. Kar je naredi za moralizacijsko, je vse kaj drugega. Bi laganje nekega politika, če ga v novinarskem prispevku nesporno dokažemo, res smeli šteti za tabuizirano vsebino, besedo »laž« prikrivati s številnimi evfemizmi (»neresnica« ipd.), zelo neposrednim obtožbam pa se izmikati v imenu ne-ve-se-kakšne skrbi za novinarstvo, ki ne sme zaiti v senzacionalistične vode in se ob tem še sklicevati na dosedanjo »dobro prakso«? Po moje ne.

Zgornji prispevek pa vendarle naredijo za moralizacijski vsi drugi konteksti, predvsem novinarjevi prehitri sklepi, na katere novinarka Dela utemeljeno opozarja: pretirana ocena, da je predsednik državnega zbora potrdil diagnozo »Peter Vilfan laže«, ki jo lahko izpeljemo iz v to smer intendiranega opisa »Ni mu verjel«, in seveda tudi iz citirane končne »zaskrbljenosti«, tega trade-marka generičnega pojma generalizacije: »Skrbeti nas mora za demokracijo v hramu predstavnikov ljudstva«. Šele z njimi nastane vtis, da začetna delovna teza prispevka o tem, kako poslanec neke stranke laže in kako ga bo novinar Planeta TV poskušal ujeti v njej (zdi se, da mu je v hipu, ko ga to sprašuje, že nastavila mrežo), ni namenjena temu razkritju, temveč kompromitaciji.

In s tem smo pri ključnem momentu moralizacije: če bi se izkazalo, da so tarče novinarjev Planeta TV vedno iste, da se naprimer laži ugotavljalo in razgaljajo le pri neki politični opciji in pri drugi nikoli ali bistveno manj, bomo imeli zelo dobre razloge za začetno že itak dobro dokumentirano domnevo, da je nova televizija pač še en brezplačni medij te oblasti. Da je morala instrumentalizirala za potrebe diskvalifikacije političnih nasprotnikov in da je torej prekratka sicer točna generalna ocena, da nek medijski prispevek zgolj moralizira. Ker tega ne počne »na splošno«.V danem prispevku, čeprav si je celotna dnevnoinformativna oddaja »sposodila« nekaj značilnih poudarkov iz ti. Janševih medijev te dni, si verjetno tega še ne bi upali trditi. Toda ko utegne postati otipljiv tudi tak kontekst, bo fenomen moralizacije medijsko zanimiv prav zaradi te dvojne hlinjene narave: po eni strani skrbi za moralo, resnico in demokracijo, po drugi strani specifično konotirane instrumentalizacije, ki nosi prepoznavno politično ali ideološko obeležje. Če bo do tega prišlo, bo potrebno moraliziranje in bahavost opisati bolj določno in natakniti najmanj ustreznejši predikat – tudi za nazaj.

V to smer razlage nas nedvomno potiska »komplementarna« obravnava prispevkov v oddaji Danes, ki se bodo, kot vse kaže, podvajali na portalu Planet Siol in kjer se zgoraj opisane poante »moralizacije« ponovijo.

  • Share/Bookmark

Möderndorferjeva teta Sally

6.11.2012 ob 10:03

Möderndorfer je ogorčen in prizadet, da Virant misli, da je te podpise poneveril oz. zlorabil. “Če je res tako, je njegova dolžnost, da me kazensko ovadi,” je poudaril.

Vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer je na ta način komentiral začetne dvome predsednika DZ Gregorja Viranta v podpise pod zahtevo za referendum o sanaciji bank, ki jih je kasneje potrdilo več pravnikov. Predloženi so bili namreč tudi skeni podpisov. Toda ali je Virant resnično namigoval, da bi bili podpisi ponarejeni?

Seveda ne. Vodja poslancev v PS se je sprva še branil »ad rem« in pojasnil, da sken zanj ni nič drugega kot elektronski zapis oblike originalno deponiranih podpisov. Da je to bila že doslej redna praksa v Državnem zboru in da so na ta način zbrani podpisi, čeprav skeni, verodostojni.

When Jani met Sally

V praznem retoričnem smislu je seveda ponujena gesta »Pa naj me ovadi!« priročna in atraktivna. Vendar je po svoji vsebini manipulativna. Ustreza osnovnemu vzorcu zmote strašila, oziroma tete Sally (tete so v političnem žargonu skupaj s strici pri nas popularne). Poglejmo postopek:

(1) Oseba A (Virant) trdi X (»Poraja se dvom, ali je bila zahteva vložena zakonito«), saj je vloženi zahtevi za razpis zakonodajnih referendumov o zakonih o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu bila predložena kopija oziroma »sken« podpisov poslancev.

(2) Oseba B (Möderndorfer) trdi Y (»Če je res tako, je njegova dolžnost, da me kazensko ovadi«), češ da je prizadet, ker oseba A (Virant) misli, da je te podpise poneveril oz. zlorabil.

(3) S tem je oseba B evidentno popačila trditev X osebe A oziroma jo nadomestila z neko drugo trditvijo Y, da bi jo lažje spodbila. Kajti Virant pač nikoli ni trdil, da je Möderndorfer ali kdorkoli podpise ponaredil.

No, tak premislek nam v tej verziji, zelo elementarni, ponuja spodbijanje neke teze ali trditve, ki seveda ni sogovorčeva, ampak smo si jo zamislili in jo podtaknili, da bi po njej učinkoviteje mlatili in postali v očeh publike prepričljivejši. Teto Sally oziroma argumentacijsko strašilo je poslanec zapakiral še v užaljeno formo prizadetosti in s tem poudaril želeni učinek. V njegovo delno opravičilo mu gre šteti le, da ga je podal v sugestibilni in hipotetični formi (začenši s »Če«), a to njegovega manipulativnega postopka bistveno ne zmanjša.

Politična ironija in medijska zadrega

Toda ko ima hudič mlade, jih ima v tisočih. Prav zares bi se namreč utegnilo zgoditi, da je Möderndorfer klical hudiča. Če naj verjamemo zapisom v Janševih medijih (Reporter, Planet SIOL, Demokracija, itd.), ki zaenkrat edini o tem pišejo, je namreč vsaj en podpis pod zahtevo o referendumu o holdingu sumljiv – podpis poslanke Melite Župevc:

Če je ponarejanje podpisa kaznivo dejanje in če je v danem primeru res prišlo do njega, bo poslančevo strašilo lahko nehote postalo aktualno – razen, če se bodo sklicevali na ne-vem-kakšno parlamentarno prakso in pooblastilo nekomu, da jo podpiše, če ima to kakšno pravnoformalno veljavo. Selektivno poročanje o domnevno ponarejenem podpisu pa znova odpira staro in tipično slovensko novinarsko dilemo: so slovenski mediji v tem in podobnih primerih le korektni in se ne dajo zapeljati v napačno smer insinuacij in diskreditacij, ki jih gojijo tisti spolitizirani med njimi, ali pa so sami spolitizirani s tem, ko takšne in podobne zgodbe opuščajo? Ne vem, katera od teh dveh možnosti je prava, ker zaenkrat poznam premalo podatkov. A ena od obeh zanesljivo drži.

  • Share/Bookmark

Rdeče, črno in medijske barve: Frankl kot Stendhal

3.11.2012 ob 08:11

Današnji članek Petra Frankla v Financah je spisan kot prijazna dobrodošlica novi televiziji – Planetu TV – tik pred njenim zagonom. Prijaznost je podkrepljena še z obetavnim podnaslovom »Bo Planet TV spremenil Slovenijo?«, ki v besedilu nikjer ni upravičen. Se pa res dobro sliši.

No, že naslov besedila praktično pove skoraj vse: Črni Planet v rdečem ozvezdju.

»Rdeče in črno« (izvirno »Le rouge et le noir«) je naslov Stendhalovega realističnega romana. Frankl nam riše podoben črnordeči svet, ki tvori medijsko občinstvo pri nas. Ali kot pravi: »pol je ‘rdečih’, pol pa ‘črnih’«. Na tej strani sem že nekajkrat ugotavljal, da sta argumentacija in miselno sklepanje pri direktorju in šefu Financ nadvse opreproščena in s tem predvidljiva. Včasih sta, kot vidimo, celo v funkciji kurtoazije in opravičevanja. Celo do te mere, da lahko naslovno apologetiko, ki je temelj njegovega novega članka, dobesedno povzamem po mojem prejšnjem zapisu– argument o tem, zakaj medijska scena potrebuje črni Planet na podlagi rdečega medijskega ozvezdja, je namreč klasičen in trdovratno ponavljan:

(1)  Večina slovenskih novinarjev je levičarjev.

(2)  Večina teh slovenskih levih novinarjev je dekla levici.

(3)  Toda da bi preživeli, morajo desni novinarji imeti svoje medije, zato kar naj ustanavljajo nove (brezplačnike, državne televizije, karkoli).

(4)  Torej je povsem upravičeno, da imamo desne medije.

(5)*  Zato zaželimo dobrodošlico črnemu Planetu.

Frankl kot svarilni zgled potegne na plano dva prototipska, bojda omniprezentna levičarska pisca: Vlada Miheljaka in Janka Lorencija. Pri tem pa pozabi povedati, kakšno večino mikrofonov naj bi pokrivala, saj nobenega od njiju praktično ni zaznati nikjer, razen v tedniku Mladina:

Večina slovenskih medijev, vsaj prevladujočih, je levo usmerjenih. Včasih se zdi, da sta za večino slovenskih mikrofonov Vlado Miheljak in Janko Lorenci, kaj mikrofonov, tudi večina peres je njunih. In take vrste novinarstvo pogosto nima nič skupnega ne z novinarstvom in ne z levičarstvom, temveč gre pravzaprav za varovanje nezasluženih rent nekaterih družbenih skupin.

Ampak četudi bi bila Miheljak in Lorenci veliki zvezdi slovenskega levičarskega ali siceršnjega novinarstva (no, v resnici sta še manj od tega, sta zgolj kolumnista), to ne bi v ničemer dokazovalo, da je večina slovenskih novinarjev levičarjev. In tudi če bi bili ti res pretežno levičarji, to še ne bi dokazovalo, da so podrejeni politični levici – to dvoje vsebujeta premisi (1) in (2).

Frankl je torej moral fingirati celo tri vsebinske poudarke, da je lahko upravičil dobrodošlico novi televiziji: predpostavil je (1) prevlado partikularnih levičarskih piscev, (2) dominacijo novinarjev z levice v medijskih sistemih ter (3) zlizanosti teh novinarjev z levo politiko.

Vse to je, dokaj zabavno, storil celo ob glasnem premišljevanju in ugibanju, da je prihajajoči Planet TV res na politični misiji na čelu z Janšo, kar sicer ni najbolj navdušujoče, a jo pač moramo pozdraviti, da bi vsaj malce uravnotežili prve: premisa (3) in sklep (4).

Na kakšen način je bilo geslo, kasneje tudi princip uravnoteževanja, prostodušno zlorabljeno v mandatu 2004-2008, sem že neštetokrat dokumentiral. Zgodovina se pač ponavlja, najprej kot tragedija, v svoji ponovitvi pa s Franklovim žegnjem še kot farsa in skrb za »črne«, ki morajo trpeti neznosne »rdeče« programe:

Zdaj morajo »črni« gledati »rdeče« programe, če nova televizija s kakovostjo, zabavnostjo in tudi politično usmerjenostjo pridobi »črne«, lahko to pritegne kar veliko oglaševalcev in tako denar.

V neznosni skrbi za okus tistih »črnih« pa spet pozabi povedati, da je v svojem časopisu te stvari že dolgo tega uredil. Verjetno si je rekel: tako kot »rdeči« berejo Mladino, »črni« berejo nas, Finance. V njegovem stendhalovskem črnordečem svetu drugih možnosti pač ni.

  • Share/Bookmark