Arhiv za December, 2012

10 medijskih ekscesov leta 2012

31.12.2012 ob 22:30

Morda so bili največji ekscesi, morda le večji: neskrito subjektiven pogled je to, omejen na deset eksemplarjev v široki konkurenčni ponudbi. Domača in domačijska medijska patologija, mešanica nekritične in brezargumentativne stihije, novinarske arogance in avtoerotizma, samozadostne ignorance in kršitev etičnih standardov ter seveda lakajske politične ali svetovnonazorske pristranosti v korist elitam je proizvedla, verjamem, naslednje presežke:

10

(1) Medijska politprogresija leta 2012: inavguracija Planeta TV

Planet SIOL je označil zagon svojega »sestrskega« medijskega kanala Planet TV za medijski dogodek leta 2012. Povsem upravičeno. Janševi nomenklaturi je uspelo preko družbe TSMedia, ki je del državno upravljanega Telekoma, zavzeti sprva Planet SIOL in nato še uvesti novo televizijo. Za razliko od mandata 2004-2008 niso več utrujali z zgodbicami o nevemkakšni nujnosti pluralizacije in uravnoteževanje medijskega prostora. Ni bilo treba, novinarji, državljani in civilna družba so v štirih letih postali bolj ponižni in tolerantni, tovrstna uravnoteženost je postala zelo samoumevna. Dobili smo torej politične medije – vsem na očeh in brez tega, da bi javnost res to zaznala, kaj šele protestirala.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/11/06/moraliziranje-in-bahavost-primer-oddaje-danes-na-planet-tv/

(2) Raziskovalna novinarka leta 2012: Vanessa Čokl

Novinarki Večera Vanessi Čokl je uspelo nemogoče: ne le, da se je hrabro borila v obrambo kardinalu Rodetu še pred izvedbo testa očetovstva, za katerega je zaprosil njegov domnevni sin Peter Stelzer in torej ni dvomila tam, kjer je to profesionalna nuja, marveč je o rezultatu testiranja na sodnomedicinskem laboratorju v Münchnu bila poučena, še preden so ga poznali vsi vpleteni. Torej sam kardinal Rode, njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič, slovenska javnost in nemški laboranti skupaj: o negativnem testu je navdušeno pisala 26. septembra 2012 na prvi (!) strani Večera (in podatek očitno poznala že dan poprej), veliko kasneje pa smo izvedeli, da je kardinal test opravil 24. septembra. Ker so na posebej sklicali tiskovni konferenci 2. oktobra zelo jasno povedali, da so podatek iz laboratorija dobili šele ta dan ob 14.00 uri, je vse naštete prehitela za kakšen teden. Preiskovalno novinarstvo nec plus ultra, vredno nagrade za posebne dosežke, pač enkrat v prihodnje.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

(3) Medijski seksualizem leta 2012: kako napičiti medijske voditeljice

Bi skočili med rjuhe z Bernardo Žarn, Pio Pustovrh, Nušo Lesar, Lili Žagar ali Nino Osenar? Nič lažjega, sodelovati je treba le v anketi, ki bo izmerila vašo preferenco v še večjem naboru, če ste neodloč(e)ni ali bolj zahtevni. Običajno se najbolj obiskani informativni portali čedalje manj izogibajo seksualno eksplicitnim (rumenim) vsebinam, da bi le ohranili veliko klikanost in branost. V tem prednjači spletna stran http://www.24ur.com, toda na strani Žurnala24 so jih vendarle uspeli prekašati z drznim povabilom k »pikanju« medijskih voditeljic. Njihovo naslanjanje na (moško?) spolno fantaziranje, zakrito v virtualno skakanje med rjuhe, kot so mu dejali, ne le ultimativno objektificira ženske kot spolne objekte, temveč za takšne dela tudi novinarke, jih žali, poniža in vulgarizira.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/08/katero-medijsko-voditeljico-napiciti/

(4) Medijski panegiriki leta 2012: projekt Evropska prestolnica kulture

Projekt EPK je bil načrtovan in obsojen na uspeh že od vsega začetka. Moral je uspeti, ostati problemsko intakten, zveličaven in evforično presežen – v interesu mariborske politike in kulturniških herojev. Vrata v npr. Večer, in Delo, če omenim le nekatere, so ostala nepredušno zaprta za drugačno misel ali pomisel, novinarski lakaji in uredniki so pridno in zavzeto odbijali vse možne pomisleke, skepso in kritike. Če se je kakšna nemška novinarka spozabila, je bilo treba opozoriti na gnusen napad na »enega izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku« in »podobo raja« pod Pohorjem… Dobesedno. Ja, Maribor je lep in mora ostati takšen, z lokalno oblastjo in kulturo vred. Z novinarsko pomočjo medijskih monopolistov tudi ni strahu, da bi mu ne uspelo. Že res, da jo je na koncu rahlo zagodla neka Facebook skupina, a to ne more trajati večno. Vsi bodo gotofi, le novinarji ne.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/01/24/o-prihodu-keltov-na-prizorisce-epk/

(5) Politikantska ihta leta 2012: angažirani napadi na Danila Türka

Predsedniška tekma je bila preizkus tudi za objektivnost domačih medijev s predvidljivimi rezultati. Poraznimi. V času  kampanje Planet Siol ni postal brezplačnik tedanjega predsednika Danila Türka, kot bi se lahko zazdelo naključnemu opazovalcu, ki ne zna slovensko in bi utegnil preleteti le fotografije in prepoznavna lastna imena v naslovih vesti na njem. Ne, Planet SIOL je postal z njim obseden v skladu s politično agitacijsko agendo. Dokaz: le tako se je nekega dne lahko pripetilo, da je od 21 prispevkov že na prvi vstopni strani portala bralec ugledal kar 10 prispevkov, ki Türka omenjajo že v naslovu vesti. In od katerih sta, kako predvidljivo, le dva poskušala biti objektivna in nevtralna – ostali pa niso skrivali prstnih odtisov političnih gospodarjev. Žalost šele sledi: opazil in zgražal se ni praktično nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/koliko-danilov-turkov-spravimo-na-planet-siol/

(6) Novinarski arestant leta 2012: Vladimir Vodušek

Ko se je lastnik »Info TV« in dolgoletni novinar Vladimir Vodušek spektakularno znašel v rokah policije, aretiran v zgodnjih jutranjih urah na Trojanah, je to marsikoga presenetilo – novinarji običajno niso predmet te sorte akcij, sploh ne kot osumljeni kriminalnih dejanj, v danem primeru izsiljevanja. No, Vodušek naj bi zahteval ogromne količine denarja od podjetij Unior iz Zreč in Rhydcon iz Šmarja pri Jelšah. V zameno za molk na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil (s tem namenom?), a je potem spet bilo večje presenečenje nekaj drugega: medijska minutaža, ki so je bili deležne njegove razprave o menda zanikrno omejeni medijski svobodi pri nas, in nato še bolj navajanje dolgočasno prozornih alibijev, češ da je padel v roke lokalni mafiji, pa da je žrtev policijske in tožilske zlorabe. Kot da bi to še ne bilo dovolj, so se mu v bran postavili Janša ter intelektualni, novinarski in drugi krogi desnice, kamor sicer tudi spada. Zdi se, da mora prepričati le še sodišče, v medijih in politiki je tako rekoč že rehabilitiran. Počakajmo.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/21/dvoumnost-cinizem-in-skrb-za-svobodo/

(7) Medijska zlata ribica leta 2012: končno poročilo o brezplačnikih

Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres sta po zaslugi parlamentarne preiskovalne komisije ponudila vpogled v kar nekaj sluzastega drobovja politično-novinarskega podzemlja pri nas: kdo so politični »undercover« pisuni, kakšne so poti financiranja brezplačnikov, kdo slamnati lastniki in slamnata podjetja, kdo oficirji za zveze v državnih podjetjih, katera oglaševalska podjetja in kdo v njih je opravljal posle za politične oblastnike, željne medijskega upravljanja pod svojo taktirko. Skratka, v zgodbi o brezplačnikih, ki jo je komisija celo uspešno pripeljala do konca, se zrcali večina domače medijske patologije, v njej je skoncentiran ves značaj in hkrati vsa konkretnost antinovinarstva, za katerim boleha domača scena. Ter, seveda, omrežja in principi delovanja stranke SDS in Janeza Janše, političnih botrov. A ni bilo dovolj pomembno: Delo in Mladina sta se sicer najbolj trudila, končno poročilo bi moralo v javnost, pa tja nikoli ni prišlo, kaj šele, da bi bilo dokončno analizirano, ker novinarjev zgodba ob razpletu ni več pritegnila – še najmanj DNS. Tako mi je preostalo zgolj to, da poročilo v razmerah splošne amnezije pridobim kot državljan – kot ga lahko vsak – in ga objavim v branje sleherniku na tem blogu.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/05/10/porocilo-o-brezplacnikih-na-dosegu-miske-izvolite-vzemite/

(8) Novinarski okrivljenec leta 2012: Dejan Karba

Novinar Dela Dejan Karba danes, kakor kaže, v svoj časopis več ne sme pisati o zadevi Rode: obveljal je za novinarskega krivca in fičfiriča, ker je v svojem časopisu postregel z zgodbo o Petru S., nemškem poslovnežu, ki si želi najti svojega očeta, pride na sled kardinalu Rodetu ter si zaželi test očetovstva. Vse, kar je storil novinar, bil moral storiti vsak med njimi: korektno je postregel z zanimivo, sicer intrigantno zgodbo, kot sta jo izpovedala Peter S. in njegova mama Tanja Breda. No, obveljal je za diletantskega senzacionalista in hujskača v režiji spolitiziranih in dirigiranih medijev, ko so mu vsi po vrsti, od politike, cerkvenih lož, medijskih analitikov in seveda javnosti podtaknili trditev, ki je nikoli ni zagovarjal: da je kardinal Rode oče omenjenega Petra. Pozivi k spoštovanju privatnosti so bili neznansko deplasirani, očitki o rumenilu tudi, o neobstoju javnega interesa še bolj. Celo zamenjave na čelu Dela do danes nihče ni znal razvezati od zadeve. Kar je ostalo za Karbo, je popolno nerazumevanje novinarskega poslanstva in poklica – ter dejstvo, da se novinarju ni znal ali upal v bran postaviti skoraj nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

(9) Medijska udbomafijska ironija leta 2012: Miro Petek

Če želite v Sloveniji postati najpomembnejši državni uslužbenec, ki odloča o medijih, morate o njih imeti naslednja stališča – za časopis Delo morate verjeti in zapisati, da je uradni list tranzicijske levice, ki ga berejo le še po službeni dolžnosti, da je to udbomafijski uradni list brez relevantnih tem, ki potrebuje Anuško Delić za urednico (neka precej zoprna novinarka), za Dnevnik morate verjeti in napisati, da vanj pišejo pritlikavi moralni novinarski pohabljenci, za Mladino pa, da nima zaupanja bralcev, ker so njeni novinarji lažnivci. Cenzura za vas ne obstaja, so le zanič teksti in indolentni novinarčki, ki se potem izgovarjajo nanjo, notorična peticija 571 pa je za vas klasičen primer politizacije tistih novinarjev, ki hočejo delati politiko. Ko zapišete vsa ta stališča, postanete direktor direktorata za medije. Seveda le, če vam je ime Miro Petek.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/03/19/uradni-list-tranzicijske-levice-berejo-le-se-po-sluzbeni-dolznosti/

(10) »Attention whore« leta 2012: predsednik republike Borut Pahor

Mar res kdo verjame v instalacijo novega predsednika republike brez pomoči medijev? C’mon, ni populizma brez njih. Le kaj je pomagalo prepotenemu (prepotentnemu?) picopeku, frizerju, smetarju, klobasarju, gozdarju, natakarju, če ne prezenca nekritično radovedne kamere? Novinarji so se menda trudili voljno in menda »objektivno« informirati o njegovih novih in novih volonterskih akcijah, kot zakonskim predpisom pritiče in je menda pač treba,  o pogojih volontiranja (beri: neupravičeni odsotnosti s Pahorjevega dela v parlamentu) pa bistveno manj ali sploh ne. Populistična piar operacija je ob hkratni demonizaciji menda levega kandidata povsem uspela: tisti, ki je boljši od Chucka Norrisa, kot ga je okarakteriziral Igor Lukšič, je novi predsednik republike. Pa še lep je, kot je dejala navdušena volivka.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/17/pahor-ali-chuck-koga-za-predsednika-ni-nobeno-vprasanje/

Pa srečno izgotofljeno in manj ekscesno!

31.12.12

  • Share/Bookmark

Janšev novi imaginarij: filozofski zombi kot idealen državljan

22.12.2012 ob 20:29

Predsednik vlade je že večkrat diskreditiral filozofe, nazadnje tik pred volitvami lani – preveč jih je, tako kot novinarjev, študij filozofije bi morali omejevati, da ne bo nepotrebnega navala na zavodih za zaposlovanje.

Letos sem njegova spontana (?) stališča do filozofije predstavil na Posvetu o nujnosti družboslovja in humanistike v sodobni družbi v atriju SAZU (tam žal ni bilo novinarjev, z izjemo Dela). V enem od zapisov sem opozoril tudi na polemiko med mano in stranko SDS, kjer je »diskreditacija filozofije« iz ust premiera bila osnovni zastavek in predmet razprave.

Vsega tega sem se spomnil, ko sem včeraj ugledal zdaj že nadvse ironizirano in famozno asociacijo:

SDS vstaja zombijev

V trenutku, ko je vladajoča Janševa stranka razglasila protestnike za zombije, je s tem samim verjetno nehote konceptualizirala svoj pogled na državljane. Ali kot beremo v najbolj dovršeni konceptualizaciji razprav o zombijih na wikipediji na sledi filozofu Davidu Chalmersu:

A philosophical zombie or p-zombie in the philosophy of mind and perception is a hypothetical being that is indistinguishable from a normal human being except in that it lacks conscious experiencequalia, or sentience. When a zombie is poked with a sharp object, for example, it does not feel any pain though it behaves exactly as if it does feel pain (it may say “ouch” and recoil from the stimulus, or tell us that it is in intense pain).

Povedano preprosteje, filozofski zombi je natančno tista konstrukcija Slovenca v Janševem ne-miselnem ne-eksperimentu z državljani, ki bi ji sam moral najbolj ploskati: nima zavesti in se zgolj pretvarja, da jo ima, ničesar ne čuti, ko ga zbadaš z ostrim predmetom, pa vendar se pretvarja, da ga boli.

Filozofski zombi je rezultat Janševega wishful thinking – je tako rekoč popoln državljan. To je Slovenec, ki dejansko ne čuti kruljenja v želodcu, čeprav daje takšen lažen vtis, ni brezposeln in brez denarja, vse to je le varljiv videz, ki ga je zaigral. Zombi je, povedano na kratko, ultimativna resnica pogleda te oblasti na svoje ljudstvo – je način, kako je oblast že obračunala z ljudstvom, sicer v svojih glavah, in ga naredila po svoji meri s  tem, da ga je zdaj oropala še zavesti. Namesto da bi, ker to tudi želi, ljudstvo zamenjalo oblast, je torej oblast miselno zamenjala ljudstvo. Vse, kar to počne, je zato zanjo zaigrano ter vredno dvomljenja in skepse: lačni niso lačni, žejni niso žejni, bolečina ni bolečina in socialna stiska ni socialna stiska. Ljudstvo je tako rekoč mrtvo, če pa že ni, je vse le prikazen, fantazma.

Kako je že rekel Marx? Ne določa zavest ljudi družbene biti, ampak družbena bit zavest ljudi… Če so nam zdaj vzeli še zavest in nas naredili za zombije, je nekaj pomoči s strani te družbene biti naše edino in zadnje upanje – no, ob povratku same zavesti. In če se vrnem k začetnemu preziru: filozofski zombi je, paradoksalno, odlično miselno gradivo za preziralca filozofije v podobi predsednika vlade, z njim si šele lahko na optimalen način zamisli Slovenijo (ali drugo republiko) natančno po svoji meri.

Morebiti pa šef svojemu superministru zdaj le naroči, da na univerzah razpusti kakšen filozofski oddelek manj! Zombije je treba misliti!

  • Share/Bookmark

Duh iz EPK steklenice, ki je dvignil ljudstvo

15.12.2012 ob 14:35

Kolumnist časopisa Dnevnik Aleš Čar, sicer eden poglavitnih protagonistov mariborskega EPK je, pred dnevi v kolumni »Maribor je mesto« slovenske medije in novinarje izzval s tezo, da je EPK kot projekt zaradi enoletnega spuščanja elektrošokov v socialno tkivo mesta uspel doseči vstajo duha (brez telesa) in ga prevesti v jezo ljudskih množic. Poskrbel naj bi za odmašenje žil in novo prekrvavljenost mesta. Duh se je potem materializiral v obliki številnih protestov in oživil speče Mariborčane.

Novinar istega časopisa Tomaž Klipšteter je na svojem Facebook profilu takrat cinično  odreagiral:

KONČNO IMAMO ODGOVOR NA VPRAŠANJE, KI GA NIHČE NI POSTAVIL: PROTESTI SO ZASLUGA EVROPSKE PRESTOLNICE KULTURE!!! Organizatorji protestov so v pisarnah Vetrinjskega dvora leto dni »spuščali male elektrošoke v socialno tkivo mesta, potiskali kri po zamašenih žilah socialnih mrež«, kar ima zvezo »z novo prekrvavljenostjo mesta«. To, da so bili leto dni pohlevni do Kanglerja, Kanglerjev in kanglerstva, je bila samo fasada, podtalna konspirativna akcija, hvaljenje županove integritete in popolna odsotnost kritike pa samo prebrisana strategija programiranja »redefinicije duha«. Hvala vam, EPK. Kak pogumno in pokončno, da ste zdaj, ko je že mimo, svojo kanglico pristavili.

Kaj je torej res, kakšne zasluge si lahko pripišejo epekajevci za preporod in resurekcijo mariborskega duha, za ljudsko vstajo proti županu Francu Kanglerju in mestni oblasti v celoti? Morda celo za premislek o socialnem stanju?

Ne eno, več vprašanj

Aleš Čar je bil uspešen, novinarji so mu sledili in se resnično začeli kar množično spraševati o »vzročno-posledični povezavi« med duhovno energijo EPK in mariborskimi vstajami. Ujeli so se v past. Pri tem so, tako tipično globokoumno zanje, s tem drezali le v same protagoniste in si od njih obetali objektivno pojasnilo! Če bi bila takšna povezava dokazana, bi seveda zasluge zanjo imeli glavni EPK igralci – taisti, ki so tezo postavili.

Sam bi vendarle, bolj metodološko čisto, ločil med nekaterimi naslednjimi artikulacijami spraševanj, ki se nam zastavljajo:

(1) splošno vprašanje učinkov, uspehov in rezultatov projekta EPK, njihove ocene in presoj, impakta špricanja in eksplozij kulture na »duha mesta« ali širše;

(2) vprašanje vzročnoposledične povezave EPK in trenutnih protestov oziroma niza mariborskih vstaj – torej vprašanje dokazljive vzročne relacije epekajevskega napora in njegovega učinkovanja na duha ljudskih množic;

(3) vprašanje legitimnosti epekajevcev v odnosu do mestne oblasti v luči protestov proti tej oblasti – kako so se obnašali doslej, so bili na strani ljudi ali politike ter ali imajo kakšno kredibilnost protestirati proti njej;

(4) vprašanje na presečišču obojega: kako je lahko nekdo, ki je tvorno sodeloval z mestnimi oblastmi (vsa čast izjemam), se ji dobrikal, zdaj nenadoma uspel prebuditi proteste proti njim? Je bila to kakšna posebna zvijačnost uma in delovanja, pretvarjanja in ritolizništva, ki bo zdaj nenadoma prikazana kot velik saboterski uspeh?

Nova samozavest, novi refren

Stališče Aleša Čara ni osamljeno. Ob pregledu evforičnih izjav v zadnjih tednih sem ugotovil, da je izrekel nekaj, glede česar se strinjajo tudi vsi njegovi kolegi. Še več, v današnjem Večeru (15. 12. 2012) frazeologijo o elektrošokih v socialno tkivo (dobesedno) prevzema celo Mitja Čander. Malodane so poglavitni protagonisti poenotili svoja mnenja. Takšno izjemno soglasje gre celo tako daleč, da kar vsi po vrsti uporabljajo isti žargon in terminologijo – govorijo o novi mariborski samozavesti. Kar naj bi EPK uspel sproducirati in dati mestu, je prav ona.

Elektrošoki EPK

Naj bom zelo natančen in točen pri citatih v ilustracijo povedanega, kar bo vzelo nekaj prostora. O učinkih EPK na mariborske vstaje zelo naravnost spregovori Andrej Brvar, član EPK akademije. Ključni pojmi, ki jih uvede, so omenjena samozavest, duh in podzavest. Mariborski protesti so učinek in delo novega duha:

Po mnenju pesnika Andreja Brvarja se je Maribor zaradi EPK močno spremenil: “Gre za dogajanje, ki je v podzavesti mesta. Mesto po tem letu ne bo in ni več takšno, kakršno je bilo.” Spremembe opazi predvsem pri mlajših generacijah. “Gre za nek nov način pogovora, za nek nov duh, ki se bo pri mlajših samo še razvijal. In iz tega duha lahko pride do pritiska od spodaj na občinske strukture, da preprosto vsa stvar ne usahne, ampak da gre naprej,” je dejal.

Da trenutno prihaja v Mariboru do družbenega vrenja, po mnenju Brvarja ni naključje. “Vsi ti protesti imajo neko podtalno povezavo z EPK. V mestu opažam neko novo samozavest. Taista samozavest se zdaj v neki navidez negativni obliki pojavlja na trgu kot protest. Če bi mesto ne bilo do te stopnjesamozavestno, ne bi šlo na trg in se zavzelo za svoje pravice.”

Ob Čaru in Brvarju je tu generalna direktorica zavoda EPK Suzana Žilič Fišer, ki meni nekaj podobnega. Še več, njo veseli aktivno državljanstvo: »Veseli me, če so ljudje zaradi EPK bolj pripravljeni biti aktivni državljani.« Ključni pojmi, ki jih uporabi ob tvorjenju vzročno-posledične povezave med protesti in EPK, so samozavedanje, apatija, demokratizacija, javni dialog. Na novinarsko vprašanje odgovarja kar neposredno v članku, ki je po sebi pomenljiv že v naslovu: »EPK je ljudi prebudila iz apatije«:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in trenutnimi uličnimi protesti v Mariboru. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Že večkrat sem povedala, da mesto po letu 2012 ne bo nikoli več takšno, kot je bilo pred tem letom. Če je ta projekt spodbudilsamozavedanje meščanov in državljanov, demokratizacijo mnenj in javni dialog, spodbudil to, da se ljudje bolj zavedajo soodgovornosti do kreiranja tega prostora, je bil naš cilj dosežen. Navsezadnje sta tako tradicionalna kot digitalna sfera znotraj EPK omogočali izražanje mnenj, stališč. Če rečemo, da se zaradi EPK bolj izkorišča pravico do izražanja svojih mnenj, smo zelo zadovoljni. To je nekaj, kar je bilo v Sloveniji zelo potrebno, saj smo bili priča močno razširjeni apatiji, še posebej pri mladih.

Ob Čaru, Brvarju in Žilič-Fišerjevi je tu še programski direktor projekta EPK Mitja Čander. Če so prvi trije vsi po vrsti sprejeli diskurz »samozavesti«, ga je tudi Čander, celo najbolj intenzivno – imamo torej kar štiri protagoniste, ki uporabljajo isti jezik. Vendar je Čander malenkost bolj previden pri vzpostavljanju povezave: zagovarja tezo, da je EPK »delno« proizvedel proteste, da so ob njem bili še drugi razlogi. Dokazov znova ni navedel. Ključni pojmi so znova samozavest (v prav vseh intervjujih, zelo izrazito), fatalizem, apatija.Tu je citat iz uradne strani zavoda:

Priliv zasebnega in javnega denarja je bil letos v mesto znaten in vložek se je gotovo obrestoval. A še bolj pomembna je novasamozavest, ki je posledica mestotvornih procesov, ki razkrajajo ruralni model, ki v Mariboru ni nepomben že vsaj od konce druge vojne naprej. Meščani so tudi s pomočjo EPK dojeli, da so lahko sami krojači svoje usode in da prevladujoči katastrofizem in fatalizem nista edino naravno stanje.

Citat z isto osebo iz klepetalnice MMC RTVSLO:

Kako gledate na vse proteste, ki so se začeli ravno v Mariboru? Vplivajo kako na dogajanje EPK? Jutri bodo sovpadli s sklepnim vikendom, se bojite, da vplivalo na izvedbo končnega programa? In še obvezne čestitke za EPK! Super leto je za nami.

<mitja cander> Hvala. Ne, nič se ne bojimo. Maribor je ponosen na EPK, v to sem prepričan. Mesto je postalo na pozitiven načinsamozavestno.

Citat iz pogovora za STA:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in uličnimi protesti. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Protesti so nekaj tako širokega, da nikoli ne morejo biti povezani samo z enim razlogom. Protestirati so prišli ljudje iz zelo različnih vzgibov in provenienc. Verjamem, da je bilo med njimi veliko tudi takih, ki jim je letošnje dogajanje v mestu dalo neko novosamozavest in da se jim je ta fatalizem, ki je značilen za Maribor, zazdel vprašljiv. Gotovo je marsikomu letošnje leto dalosamozavest tudi za to, da gre na trg in pove svoje mnenje. Celota protestov pa je nekaj precej obsežnejšega, da bi lahko bila povezana zgolj z EPK.

Citat iz pogovora za Delo:

Teze, da je prav EPK vzpodbudil novo državljansko samozavestin pogum, se vendarle zdijo nekoliko pretirane?

Krožijo različne teorije: od razmišljanj, da so relacije zelo prepletene, do prepričanja, da ni med EPK in protesti nobene povezave. Letos smo z zelo različnimi prijemi res poskušali animirati ljudi in jim vzbuditi samozavest, saj so projekti segli tudi zunaj polja umetniškega in so promovirali ustvarjalnost na najrazličnejših področjih, pa tudi vzajemnost, solidarnost in predvsem odpor proti apatiji in fatalizmu, ki je bil v Mariboru vedno zelo navzoč, vendar so ti protesti predvsem izraz nezaupanja in besa ljudi nad politično in gospodarsko elito in ni mogoče enostavno vleči vzporednic z EPK. Zdaj se bo marsikdo poskušal samooklicati za iniciatorja vstaje. Pravzaprav se to že dogaja. Vendar je treba upoštevati, da protestniki niso amorfna homogena masa, temveč so posamezniki, ki so jih k uporu vodili različni vzgibi.

Opazimo lahko, da so novinarji uspeli zgolj zastavljati vprašanje tipa »Ali je res, da….?«, ne pa tudi kakorkoli aktivno podvomiti v odgovor ali intervjuvancem zoperstaviti ugovor ali pomislek. Kaj šele najti sogovorca, ki meni drugače.

Kangler kot človek z veliko politično integriteto

Če ne more biti nobenega dvoma, da štirje pomembni protagonisti zagovarjajo tezo o njihovem lastnem vplivanju na proteste in si jih po svoje lastijo, če ni dvoma, da se med prve aktivne protestnike prišteva še en EPK akter, Aleš Šteger (npr. v intervjuju za ORF, ki kroži po družbenih omrežjih), ne da bi nam navedli bolj otipljiva dokazila za svoje zasluge, smo s tem sicer odgovorili zgolj na eno od zgoraj naštetih možnih četverih spraševanj. Nekaterih preostalih se bom dotaknil le bežno. Domačijskost mariborske mestne politike in epekajevskega vodstva sem pribeležil v številnih zapisih, naj spomnim le na slovite panegirike, ki sta jih županu Kanglerju pela Pandur in Čander. Slednji na primer takole opeva moralno veličino župana, za katero se je sicer kasneje začelo zanimati tudi protikorupcijska komisija in seveda policija:

»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«

Duh, ki so ga torej epekajevci proizvedli, je bil duh prehoda od kimanja oblastnikom do neposrednega revolta proti njim – ne sicer njihovega, temveč ljudskega. To zmorejo res le najboljši med nami. V EPK niso pokazali niti najmanjše senzibilnosti do ostalih kulturnih producentov, ki so do zadnjega pristajali na fašistoidno logiko »Ali ste del EPK, ali pa crknite«, ki ji je sledila tudi občinska odločitev o odmiku razpisov za kulturni denar, češ da je ta ves prekanaliziran v EPK. Društvu Zofijinih je celo bila izrečena policijska globa v višini okoli 1000 evrov, ker je protestiralo ob obisku epekajevskega projekta obiska izraelskega ambasadorja v Mariboru. Že od maja 2011 obstaja peticija za odstop župana, a je prav noben epekajevec ni želel podpisati. Prej bi torej pričakovali, da bodo v zavodu EPK deležni revolta proti sebi, ne pa, da bodo po njihovem oni akterji revolta proti drugim.

Brez novinarjev ne bi šlo

Na drugi strani je bilo seveda novinarsko lakajstvo. Rožice so bile že dolgo nazaj posajene, EPK mora uspeti. In tudi je – s takimi postreščki pač ni mogel biti failure niti za minuto. Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek danes za nameček posvoji začetno stališče, kajti tudi ona ve, da je EPK spravil ljudi na ulice: »To je bil začetek epekajevstva po mariborsko, zato nimajo čisto prav tisti, ki ne dovolijo povezovati mariborskih vstaj in EPK.« (Večer, 15. 12. 2012).

Podobne enkomije prebiramo v Delu, nazadnje včeraj (»Kakšna je torej dediščina EPK? Kar zadeva kulturne presežke, je izjemna in samo upamo lahko, da je ta parada umetniške odličnosti pustila svoj pečat…«)  In kje se je tu znašla kakšna kritična refleksija, dopuščen dvom, ne da bi bila nemudoma zatrta? Ji je sploh bil odmerjen kakšen prostor v javnih premišljanjih? Lahko povem le zase, pa naj še drugi v svojem imenu: v Večeru in Delu me v dveh letih na noben način niso povabili k besedi  - niti enkrat.  Priznam, bera v obliki nekaj sto kritičnih prispevkov na mojem blogu res ni pretirano bleščeča, toda bolj zoprno bo razkritje, če niso dopustili prostora niti od mene bolj intenzivnim in boljšim pridrževalcem ogledala.

Zato tudi teza o epekajevskem duhu, ki se je naselil v protestne glave Mariborčanov, pač ne more biti neuspešna. Ob manku presežkov je zatekanje k prilaščanju duhovnih eksplozij pač nekaj priročnega. Ali kot se je Mojca Pišek nedavno obregnila ob to idejo v Dnevniku: »Mariborčani so brez EPK prebedasti celo za to, da bi jim prekipelo. Tako bi mi interpretirali njihove poskuse interpretacij, če nam ne bi bilo preveč nerodno.«

Brez voljnih novinarjev EPK ne bi bil tako bombastično uspešna zgodba, ki si je morala za utišanje dvomljivcev še dodatno pripisati kakšno zaslugo več – tudi za politične procese v mestu. Da se je vse začelo z radarji in neko neznano FB skupino, ne zavoljo nekoga med nami, pa itak nikogar več ne zanima.

Napotila:

http://zofijini-epk.blogspot.com/

http://vezjak.wordpress.com/?s=epk

http://www.zofijini.net/

  • Share/Bookmark

Upravičenje in meja nasilja

9.12.2012 ob 16:52

Vprašanje nasilniškega ravnanja na protestih širom slovenskih ulic novembra in decembra 2012 sproža številne polemike. Sploh, ker je večina ljudi prišla na proteste z vnaprejšnjo vednostjo, da bo prišlo do izgredov in da njihovo namero po mirnem shodu nekdo pokvaril. Kdo je nasilen, kako nasilje preprečevati, če sploh, kako doseči mirne proteste in ali si jih sploh želeti? Kje se pojavi meja legitimnosti nasilja in kako jo identificirati? Omemba o ‘preventivnega kaznovanja nasilnežev’ v javnih izjavi skupine intelektualcev, ki sem jo podpisal, je bila napaka, ki je nastala v naglici in brez premisleka – v izjavi se je znašla po sugestiji sopodpisnika. Težko jo popravim, lahko pa se od nje distanciram vsaj v svojem imenu.

Pojem ‘preventivnosti’ sicer lahko pri različnih ljudeh vzbudi zelo različne predstave, kaj naj bi takšno kaznovanje vsebovalo, od milejših do zelo rigoroznih ukrepov, a niti ohlapnost pojma ni tista, ki bi nas lahko pomirila s kakšno njeno zajezitvijo. Kaj torej, če sploh, storiti s kaznovanjem nasilnikov, če odpade njegova preventivnost? Vprašanje ne postavlja naključno, kajti res je tudi, da od nikogar, ki je doslej obsodil idejo kaznovanja nasilnežev, nisem slišal prav nikakršne sugestije, kako misliti nasilje in kako ga preprečevati – iz tega je mogoče (ali bi bilo mogoče) miselno pripustiti, da bi morali nasilje represivnih organov obsoditi, medtem ko za nasilje protestnikov ni postavljen noben kriterij meje in neupravičljivosti. Predlogov, kako preprečevati nasilje in kako definirati sprejemljivo ravnanje policije, preprosto ni.

Še več, v javnosti se porajajo številne interpretacije, med katerimi je tudi takšna, da je protestniško nasilje produktivno ali vsaj upravičeno v momentih, ko je izzvano s strani represivnega organa – da je, najmanj, vsaj bolj uspešno pri doseganju končnih političnih ciljev protestnikov.  Da morda prej pripelje do želenega uspeha kot mirni in nenasilni protesti, da je imanentno revolucioniranju družbe in njenega spreminjanja.

Popolnoma jasno je, da je cena zanjo tu postavljena preveč visoko – in želel bi si, da se zagovorniki nasilja bolj neposredno postavijo pred javnost s svojimi argumenti. Če se po eni strani krepi ‘razumevanje’ za nasilje, se po drugi strani streže z njegovo obsodbo in generalizacijami. Tako kot lahko zgolj obsodimo in zavržemo diskreditacijski poskus oblasti, po katerem se z vedno večjo vnemo vnaprej stigmatizira vse protestnike z izrazi ‘huligani’, ‘izgredniki’, ‘nasilneži’ in podobnimi epiteti – s tem se želi kriminalizirati prav vse protestnike in jih očrniti, da bi se končno ideološko oblatilo same proteste kot takšne.

Obstaja sploh pametna meja, kako ločiti upravičeno nasilje od neupravičenega, če nismo med tistimi, ki bi ga dopustili? Je možno postaviti takšno ločnico med njima – mar ni zagovor nasilja vnaprej nedopusten in poskus limitiranja negotov? Zato se mi zdi, da je trenutno stanje odnosa do nasilja takšno, kot sem ga strnil v spodnje sklepanje nekoga, ki se o tem zaenkrat ni izjasnil. Recimo tej poziciji »indiferentizem do protestniškega nasilja«:

(1) Ne poznamo načina, kako ločevati upravičeno nasilje od neupravičenega.

(2) Ker to ločevanje ni možno, ne obstaja nobena pametna policijska tehnika, ki bi bila pri tem uporabljena upravičeno.

(3) Torej nasilja vobče policija ne more preprečevati.

(4) Torej nasilja vobče policija, ker ločevanje ni upravičljivo, niti ne sme preprečevati.

Zato bi si želel, da kritiki nasilnih izbruhov na protestih postrežejo s prepričljivo razlago, ali podpirajo premise in oba sklepa (3) in (4).

Odprta dilema je seveda pomembna. Mariborskih in vseslovenskih vstaj še ni konec. Protesti se bodo še nadaljevali in po vsej verjetnosti tudi izgredi. Tudi nastopi neonacistov in ekstremnih (desničarskih) skupin, ki jih želijo zadnje čase politika in medij uravnotežiti z »neosocialisti« in drugimi zanimivi označbami za menda levičarske protestnike. Po nekakšnem refleksu »krivi so vsi po vrsti, ne le mi na desnici«.

Ko sem minulo nedeljo pozval politike v državnem zboru k ustanovitvi preiskovalne parlamentarne komisije, nisem prejel nobenega odgovora. Od tega je minilo šest dni. Na koga sem se naslovil, je razvidno na koncu mojega pisma. Še bolj žalostno je, da so mediji presodili, vsi do zadnjega, da moja pobuda ni smiselna. Drugače si ne znam razlagati, da je prav noben med njimi ni niti omenil, kaj šele objavil.

V pismu sem seveda pozival k preiskavi nasilnih dejanj na protestih, morebitnim naročnikov in prekoračitvam policijskih pooblastil. Žal imam vtis, da smo na tem, da nastop nasilja nekomu pač koristi – morda oblasti, morda politikom, morda vsem. Srhljivo spoznanje, ki lahko obeta le novo nasilje.

  • Share/Bookmark