Arhiv za Januar, 2013

Minister Gorenak o nas, kriminalcih

30.01.2013 ob 16:10

Nenehni panegirizem Politikis.si v čast ministru Gorenaku in zanimive piarovske vloge, ki jih je slednji prevzel, nazadnje v obrambo Zbora za republiko, so me po dolgem času vzpodbudile k obisku njegovega bloga.

Med številnimi pozornosti vrednimi zapisi mi je padel v oči še en medijsko po krivici spregledani, kjer se 28. januarja letos minister zoperstavi govoricam o prisluškovanju in interpelacijskemu vprašanju poslanca. In zapiše spodnje, z vsemi tipkarskimi in (šestimi) manjkajočimi vejicami vred:

Te dni nekateri spet jokajo in stokajo, da jim domnevno nekdo prisluškuje. Prisluškovanje policije je pri nas zakonsko opredeljeno in dovoljeno. Seveda v z zakonom določenih primerih. O tem je ob moji interpelaciji govoril tudi vodja poslanske skupine PS Jani Modernodrfer. Kot je dejal menda ne upa več govoriti po telefonu od kar sem jaz notranji minister.Višina njegove porabe na mobilnem telefonu, ki jo plačajo davkoplačevalci pa seveda govori prav nasprotno.

Toda tako vodjo poslanske skupine PS Modernodorferja, kot danes jokajoče in tarnajoče samooklicane predstavnike ljudstva lahko ponovno pomirim. Sam sem vedno, tako v komunističnih časih, kot kasneje, neglede na leve ali desne vlade vedno in povsem mirno govoril po telefonu. Zakaj? Zato, ker se ne ukvarjam s kriminalom in ne komuniciram s kriminalci, vsaj da bi vedel ne. Le tisti, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci imajo razlog za bojazen. In prav je tako.

Gorenak prisluškovanje

Ministrova argumentacija

Avtor razmišlja na približno tak način:

(1) Osebe iz skupine A,B,C, med katerimi je vodja poslanske skupine PS, jokajo in stokajo, češ da si ne upajo klicati po mobilnem telefonu, ker jim prisluškujejo.

(2) Ampak po telefonu si ne upajo komunicirati le osebe, ki se ukvarjajo s kriminalom in komunicirajo s kriminalci.

(3) Implicitno: Osebe iz skupine, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci iz druge premise so osebe iz skupine A, B, C iz prve premise.

(4) Prav je torej, če si osebe iz skupine A, B, C, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci, ne upajo komunicirati.

V svoj razmislek minister Gorenak doda še en poudarek, ki za osnovno strukturo ni tako bistven, a je zabaven: osebe, ki ne spadajo v skupino A, B, C, nimajo razloga za bojazen in se ne bojijo telefoniranja. On je že taka oseba. Ker zase ugotavlja, da ne spada v skupino A, B, C, mu to dejstvo služi v pojasnilo, da se zaradi tega nikoli ne boji telefonirati.

Krivda po povezavi via »ad hominem«

Gorenakovo izpeljavo bi lahko formalizirali takole:

(1) Oseba A postavlja trditev T (o prisluškovanju).

(2) Skupina S prav tako postavlja trditev T.

(3) Skupina S je prezira vredna.

(4) Ker je trditev osebe A enaka trditvi skupine S, je tudi oseba A prezira vredna.

(5) Ker je oseba A prezira vredna, njena trditev T ni resnična.

Ministrovo sklepanje zato razumem kot verzijo krivde po povezavi (guilt by association), kjer perverzno obremeni skupino A, B, C z epitetom »kriminalci« – kar se mi zdi skrajno neokusno. In žal medijsko spregledano.

Ključna za prehod v argumentacijo »ad hominem« je premisa (4): ker si vodja poslanske skupine PS ne upa telefonirati, postopa enako kot kriminalci, s čimer je prezira vreden in je zato njegova bojazen pred telefoniranjem tudi »pravilna«, kot se izrazi minister. Da bi vodjo še dodatno diskvalificiral, vpelje domnevno nekoherenco med trditvijo o »bojazni pred prisluškovanjem« in njegovim visokim računom za mobilni telefon. Ob neizrečeni predpostavki, da tisti, ki se resnično boji telefoniranja, v resnici ne bo telefoniral veliko.

Nato sledi prehod v (5), čarovniško potegnjen iz rokava: namreč tudi če bi bil vodja poslanske skupine res kriminalec, takšno pojasnilo ne bi bilo relevantno za začetno vprašanje, ali (mu) nezakonito prisluškujejo. Nezakonito namreč lahko prisluškujejo tudi kriminalcem in to ni nič manj obsodbe vredno – vsaj v pravni državi ne.

Minister Gorenak torej sploh v ničemer ni odgovoril na začetni dvom ali celo uradno zastavljeno poizvedbo – namesto da bi podal konkretne številke ali navedel dejstva, ki jih demantirajo, je sogovorca (spraševalca) obremenil s hipoteko hudodelca in tezo, da se le takšni bojijo pogovoranja po telefonu. Argumentacija »Bojijo se tisti, ki že vedo, da se morajo bati«, predstavlja ne le za Janševo oblast tako značilen diskurz osebne diskvalifikacije in sovraštva, temveč tudi neposredno ignoranco očitkov o kršitvah človekovih pravic. Z njo lahko legitimiramo sleherni poseg v našo zasebnost in kršitev sleherne osebne pravice. Predstavljajo si recimo, kar je blizu mariborskim razmeram, da nekdo vpelje popoln videonadzorni sistem v mesto, kjer so sicer mračne sile ves čas na delu, kot nas kamere panoptično spremljajo na vsaki ulici in na vsakem koraku, morda celo v našem stanovanju.

Ministrov argument »Bojijo se tisti, ki že vedo, da se morajo bati«, je mogoče popolnoma enakovredno uporabiti tudi v takem in vseh sorodnih primerih – le takšen, ki nekaj skriva, se bo bal videonadzora na javnih površinah. Povedano preprosteje: živimo v državi, v kateri od notranjega ministra dobimo le zaničljivo obravnavo oseb, ki pričakujejo podatke o prisluškovanju, namesto ustreznega konkretnega pojasnila, v paketu pa še nekaj o njegovem razumevanju človekovih pravic ali celo potencialnih dejanjih, kjer bomo, če bo uporabljen isti zgornji argument, vsi figurirali kot vnaprej okrivljeni bojazljivi hudodelci.

Še en razlog za zelo upravičen strah, v kakšni državi živimo. Aja, smo spet krivi že zaradi njega?

  • Share/Bookmark

Demonizacija in zombifikacija

29.01.2013 ob 18:04

Demonizacija kot izjemno razširjen propagandni ali argumentacijski postopek doživlja enega nespornih vrhuncev v domači politični govorici. Ne le, da postaja nadvse samoumevna, radikalizirana je dosegla svojo skrajno mejo.

Dve ilustraciji ponujam v dokaz. Če Zbor za republiko skupaj s SDS snubi na svoja srečanja širom Slovenije na način, da straši z Barbarinim rovom (Pompeji totalitarnih grozot, kakor so dejali), kamor bodo menda odvrženi pokončani desničarji, odstopli župan Franc Kangler z enako mero straši s Kočevskim rogom – in je glede tega prestrašen. Ter, seveda, zlobnimi mariborskimi levičarji, vključno z mano, ki menda želijo vladati svetu. Spodaj sta nazorna citata (SMS vabilo in Kanglerjeva izjava):

rov (1)

»Ko sem stopil državni svet in videl nekatere obraze državnih svetnikov, kako grdo so me gledali, me je bilo strah. Če ne bi bili danes EU, bi verjetno že imel svojo jamo v Kočevskem rogu.«

Demonizacija in paranoja

V perspektivi psihopolitike desnice je demonizacija orodje in paranoja osnovno miselno ogrodje prve: o tem sem pisal že veliko. V perspektivi argumentacije je argument tipa »Kar govori oseba A, je neresnično, ker me želi oseba A vreči v Barbarin rov« bizaren demonizacijski »ad hominem«, kjer se trudimo namesto trditve opraviti z moralnim, bolje rečeno sfabriciranim pošastnim značajem osebe, s tem pa diskvalificirati razpravo o njenih stališčih.

V obeh variantah pa v slovenskih razmerah več ne zadošča osnovna razlaga, po kateri je demonizacija pripis skritih in slabih namenov političnemu oponentu z namenom, da ga očrnimo in stigmatiziramo. Ob tem je namreč tudi način razumevanja obsedenosti tega naprotnika in naš strah pred njim. Kangler iz obrazov državnih svetnikov neposredno indicira svoje truplo v Kočevskem rogu. Njega je strah na podlagi »prebiranja« obrazov, v očeh svetnikov vidi lastne kosti. Npr. v Evangeliju po Matejuberemo, kako je Jezus vstopil v Petrovo hišo in ozdravil njegovo taščo, ki je imela vročico, le s čudežnim dotikom roke. In potem beremo:

»Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike« (Mt 8, 16)

Demonizacija ni kar tako »malanje sovražnika kot hudiča«, kot demona. Ne, sledi paranoidni obsesiji, kjer uporabljeni glagol »daimonizomai« ne opiše le nek racionalno voden miselni postopek, temveč tudi globinsko vero v obsedenost tega (političnega) Drugega. Ali kot pojasnijo glagol biblicisti, je»daimonizomai«

to be under the power of a demon.  In the NT, these are persons, afflicted with especially severe  diseases, either bodily or mentally, (such as paralysis, blindness,  deafness, loss of speech, epilepsy, melancholy, insanity, etc.)  whose bodies in the opinion of the Jews demons had entered, and so  held possession of them as not only to afflict them with ills, but  also to dethrone the reason and take its place themselves;  accordingly the possessed were wont to express the mind and  consciousness of the demons dwelling in them; and their cure was  thought to require the expulsion of the demon.

Zombifikacija kot verzija demonizacije

Se pravi, da demonizirani Drugi (levica) ni sovražnik kar tako, temveč je natanko tisti v sebi nekontrolirani hudobec, ki nas želi zagrebsti do konca, pokončati in vreči v jame, kjer bomo trohneli. Je radikalno nevarni Drugi, obsedenec, iz katerega bi morali izgnati zlega duha. Pravzaprav je, in tu ni nobenega naključja, natankoma neuničljivi zombi iz domišljijskega sveta stranke SDS, ki ga obvladuje neka duhovna ali duševna sila, močnejša od njega. Če bodo naše kosti nekje odvržene vpričo teh temačnih sil (iz ozadja), se glasi ta strah, bodo njihove oživele. Naš zombijevski sovražnik je kot živi mrtvec neuničljiv, njega ni strah kosti ali smrti, saj je onkrat obojega, pravzaprav vsega, zato demonizacija proizvaja zombifikacijo ljudi in situacij, protestniškega gibanja v celoti, ker povzročajo nelagodno tesnobo.

Ikonografija demonov je tu ne samo ultimativna, ni zgolj napredovala skozi politično vedno intenzivnejši diskurz sovraštva zadnje desetletje, ampak je tudi terminalna. Dokončna torej. Ker kaj bi lahko bilo še huje od tega, da nas želijo politični sovragi pokončati in nedostojno zagrebsti, sami pa so celo neuničljivi? Naša (lastna) smrt in nepietetna obravnava trupla sta meja, onstran katere v tem paranoidnem imaginariju ne more biti nič bolj strašljivega. V domišljiji iskalcev in proizvajalcev demonov, v procesu demonizacije torej smo povsem na koncu, kjer dlje več ne gre. Zbor za republiko in Kangler (tudi kot član sveta prvega) sta prišla do njega. Spet smo na tem, da govorice in političnega imaginarija ne znamo ali ne želimo zares razumeti. Kdo je že rekel, da bo državljanska vojna? Zakaj je to rekel? So pogoji mišljenja, v katerih se sproža ta misel. In niso povsem izmišljeni.

Napotila:

http://vezjak.wordpress.com/?s=demoni

http://vezjak.wordpress.com/paranoja-manipulacija-in-racionalnost/

  • Share/Bookmark