Arhiv za Februar, 2013

EPK, krivci brez krivde in zaslužni črni kozli

28.02.2013 ob 12:35

Je na silo pregnani eks-župan Franc Kangler kriv, da Maribor po enoletnem hvalisanju glede EPK ni dobil novih »trajnostnih« kulturnih objektov – skoraj vseh po vrsti, ki jih je obljubljal? No, z izjemo Vetrinjskega dvora, ki dva meseca po zaključku EPK izgublja svojo kulturno poslanstvo, saj je že objavljen razpis za oddajo prostorov v njem?

Kulturna urednica v Večeru Petra Vidali misli, da je. Vendar hkrati verjame – pa razumi, kdor more – da je naredil vse:

Kangler je kriv, da nismo z EPK pridobili novih in nujnih kulturnih infrastruktur, ampak če česa ne moremo trditi, res ne moremo trditi, da je nezgrajene stavbe rušil. Nasprotno, vse je naredil, da bi jih dobili.

Biti kriv, vendar ne biti kriv je nekoliko drugačna manira Večerovega pisanja, odstopajoča od tamkajnjih direktnih panegirikov glede protagonistov, projektov in učinkov vsega, kar se rima na prestolnico kulture, in trajne cenzure vsega, kar se ne. Vpeljuje namreč bolj sofisticirano formo, nekakšno sočutno »razumevanje« za Kanglerjevo krivdo, definirano v očitno ohlapnejšem kontekstu od kazenskopravnega – navzlic njegovi objektivni odgovornosti. Vpeljuje neotipljivo, morda celo tragiško krivdo brez krivde. Ali krivdo brez krivca, krivca brez krivde, kdo bi vedel. Skoraj nam riše, če uporabimo dikcijo glavnega igralca, njegovo trpko izkušnjo nemočnega črnega kozla, kot se glasi Kanglerjev samoopis, proti kateremu so se zarotile mračne in temačne sile.

Krivde razbremenjena krivda je idealen recept za sproščeno ribarjenje v kalnem – in za odvezovanje odgovornosti samega medija, o čemer je že tekla beseda. Ampak to je šele prvi korak. Nedefinirana in mistificirana odgovornost, ker je »Kangler naredil vse, da bi jih dobili«, infrastrukturne objekte namreč, je potem razširjena še na nekrivdo snovalcev EPK. Zanje po mnenju urednice velja naslednje:

Zavod EPK nima z neuspelo infrastrukturo nič.

Lepo, torej je tudi EPK končno razbremenjen očitka z infrastrukturo. Amen. Kakorkoli obrneš, vsi so naredili vse, morda le malce nerodno, odgovornih pač ni. Zato Kanglerja in njegovih s tem, da nimamo Maksa, Umetnostne galerije, nove mestne knjižnice in podobno, ne kaže preveč preganjati, ker »nezgrajenih stavb niso rušili«. In tudi epekajevski heroji s to polomijo nimajo nič. Za Večer in urednico pa tudi vemo, da sta opravila svojo novinarsko poslanstvo gledanja proč in legitimiranja vsega. QED.

Še ni konec. Ker za nezgrajeno infrastrukturo ni krivca, ker to nista ne črni kozel in ne trajnostni retorični mojstri iz zavoda, je Večerovo deljenje odpustkov lahko še dodatno utemeljeno: vse se je izteklo čisto v redu tudi brez novih prostorov. Tako rekoč po srečnem naključju in z naklonjenostjo bogov, meni urednica, zato se je zavod EPK zgolj malce preveč napenjal pri jadikovanju:

Malo se je pritoževal, ker ni bilo pravih prostorov za program, ampak na koncu se je vse izteklo, in se je res izteklo tako dokončno, kot bi se tudi v novih prostorih.

Ker kaj bi sploh s temi objekti (no, fajn bi jih bilo imeti, a ne?), če lahko tudi brez njih? Razbremenjena je v Večerovem komentarju tudi občina: plačala je vse, do zadnjega centa. Aleluja. In prav zato si nekaj uvidevnosti zasluži tudi Kangler za svojo dolžnostnim, kulturi naklonjenim ravnanjem:

Občina je tik pred Kanglerjevim odstopom plačala zadnji cent (od novega kredita) “za program in funkcioniranje zavoda”. Ne pravim, da to ni bila njena dolžnost. Ampak na koncu bomo morali reči, da je župan Franc Kangler od vseh dolžnosti najbolj izpolnjeval kulturne.

Prav, uvidevnost je tu le ironično branje in težko rečemo, da avtorica hvali Kanglerja ali brani EPK. Vendar je njen izum »krivde brez krivde«, »odgovornosti brez odgovornosti« s takšnim ironičnim dodatkom vred uspel zarisati tisto, kar je po sebi vredno prezira: relativiziral jih je do konca.

Temu premišljenemu diskurzu »razumevanja« tistih, ki sicer zmorejo cenzuro drugačne misli, se zato kot povsem razumljivo kaže globoko spoznanje, da bo EPK nagradil (tudi) Kanglerja in še koga, kajti »brez njih EPK ne bi bilo«. Ja, tudi o tem beremo. Urednica se kajpak zaveda, da je njeno branje rahlo nevarno, zato se previdno distancira od bogokletne izpeljave, pa vendarle prikima:

Ne pravim, res ne, da mu moramo biti za to hvaležni meščani, zavod pa dobro ve, za kaj se mu zahvaljuje.

Kje je kakšno tehtno pojasnilo, čemu bi moral Kangler prejeti red za zasluge? Zaman ga bomo iskali – in to bi bila razprava »ad rem«. Lahko tudi obrnemo: zakaj ne najdemo niti pojasnila, da ga ne bi smel prejeti? Seveda je »logično« in samoumevno, da ga v takšni konstelaciji sil bo. Kanglerju pač pripada značka po tej »logiki«. Kajpak je »logično«, da bo manipulant v igri pokra ščitil drugega, če vzajemno vesta, da manipulirata oba in je njun skupen uspeh odvisen od tega. Ampak takšno pojasnilo je tipična diskurzivna prevara, je zamenjava deskriptivne in preskriptivne ravni, ki bi jo lahko parafrazirali takole: Večer mora braniti pozicije EPK, kot jih je ves čas. Saj vendar gliha vkup štriha. In ni nobeno vprašanje ali spoznanje, da jih. Ker vprašanje je, ali je to tudi prav.

»Žanrsko« je tako uspelo urednici prav vse: biti kritična, ne da bi bila kritična, našteti odgovorne, ne da bi jih omenila, in pripisati krivdo, ne da bi prepoznala krive. Popoln medijski alibi. Celo glede očitkov o cenzuri in tistega »In je že padla kocka na medije, ker nismo odreagirali na to sramoto« jo je treba popraviti. Ne odreagirali, dejansko so jo nekateri soustvarjali.

Napotilo:

http://vezjak.wordpress.com/2013/02/16/deset-minut-epk-trajnosti-in-dva-kozarcka-za-kanglerjevo-zdravje/

  • Share/Bookmark

Hitler in levi fašisti med nami

24.02.2013 ob 18:56

Zadnja naslovnica Demokracije s podobno Adolfa Hitlerja, ki je bil menda socialist, je intrigantna in obenem alarmantna iz več razlogov.

Hitler naslovnica Demokracija

Ni nobeno novo spoznanje, da so naslovnice ti. Janševih medijev do kraja premišljene in nesporno vsebujejo politično agendo. Da ne bo nesporazuma, vsebujejo jo tudi naslovnice drugih, Janši nenaklonjenih medijev, in zanesljivo je v naravi sodobnih medijev, da tudi brez politične agende želijo udarno pritegovati pozornost in si zvišati branost. Tudi zgornja naslovnica je instrumentalizirana na podoben način. Že opazovalec, ki časopisa ni odprl, lahko z veliko verjetnostjo domneva, da naslovni članek ne bo kaj prida zainteresiran za to, ali je Hitler res bil socialist po prepričanju. Zaradi pričakovane agende je jasno, da bo »sporočilna vrednost« naslovnice, če se izrazim jezikoslovno, tičala nekje drugje.

Ker sem nedavno gostoval na spletni strani SDS s svojim pojasnilom o tem, kako se ta stranka, ki ima v posrednem lastništvu tudi Demokracijo, zadnje čase zateka v argumentum ad Hitlerum, mi ni bilo treba veliko ugibati – naslovnica nesporno služi nekim psihopolitičnim propagandističnim namenom, sem si rekel. Za razliko od Marka Crnkoviča, ki je sprva pomislil –  ker pač raje piše, kot misli –  da bo v časopisu naletel na intervju s Hitlerjem! Aja, seveda se je šalil.

No, kasnejše prebiranje članka je takoj pritrdilo mojim pričakovanjem: teza o domnevnem Hitlerjevem socializmu služi le diskreditacijskemu prijemu iskanja »levih fašistov« po Sloveniji. Legitimaciji takšnega iskanja, saj članek na široko govori prav o njih (»Na domove mariborskih mestnih svetnikov so se pred kratkim grozeče trkali jurišniki z ulice, s čimer se nam vsiljuje primerjava z nacističnimi obiski judovskih domov, ki so v Hitlerjevi Nemčiji pomenili uvod v holokavst.«) Skratka, služi točno tem, kar na elementarno instruktiven način pove že (današnji) naslov članka na še enem Janševem mediju:

So med nami levi fašisti?

Stavek, ki skorajda zveni kot »So med nami zombiji?« ali »So med nami marsovci?«.

Fašisti po mišljenju, fašisti po ravnanju

Vendar bi bilo močno podcenjevanje v propagandističnem triku videli le diskreditacijsko gesto. Prvič zato, ker je takšno ravnanje že dolgo tega prešlo v širše premišljene psihopolitične tehnike delovanja – na kar opozarjam že leta. Drugič, ker sam prijem ni le propagandističen, temveč stavi na realne učinke demoniziranja – posameznike, pravzaprav že kar na deset tisoče protestnikov, želi prikazati kot ideološko nevarne vročekrvneže, sebe pa kot ultimativno žrtev. In tretjič, »demonizacijski naboj« v vseh teh primerjavah je prišel do neke skrajne meje, na kar sem že opozoril na tej strani – pravzaprav je skorajda nemogoče odkriti kaj še bolj radikalno demonizirajočega, kot je primerjava s Hitlerjem. Povedano drugače, linija asociiranja v zapisu v Demokraciji in širše je približno takale:

(1)   Zahteve protestnikov so povečini blizu socialističnim in levičarskim, saj želijo uvesti nov politični red.

(2)   Ravnanja teh protestnikov spominjajo na fašizem.

(3)   Tudi Hitler je bil socialist, kot je sam priznal.

(4)   Torej lahko upravičeno trdimo, da imamo v Sloveniji na delu fenomen levega fašizma, saj temu ustrezajo tako zahteve kot ravnanja teh protestnikov.

Ad Hitlerum

Opisana logika asociacije na Hitlerja šteje za argument iz Hitlerja ali redukcijo na Hitlerja. Tehnično govorimo o »zmoti iz povezave« oziroma »zmoti krivde iz povezave«, za katero je značilno, da nekoga okrivimo na ta način, da ga asociiramo s skupino ljudi, dogodki ali dejanji, »okrivljeni« že vnaprej. Zgornja ilustracija je pravzaprav šolska za to vrsto zmote:

(1) Oseba A trdi, da je P resničen.

(2) Hitler je prav tako trdil P.

(3) Torej je P neresničen.

Skratka: Levičarski protestniki verjamejo v socializem. Tudi Hitler je verjel vanj. Torej je socializem napačen.

Argumentacijska prevara se sicer ne ustavi na tej točki, saj poskuša, kot že opisano, levičarje še dodatno demonizirati in okriviti. Mimogrede, že splošno znano je, da se takih medijskih postopkov v Sloveniji nihče ne loteva obsojati, tudi novinarski cehi ne, o tem se mora molčati. Po priznanju nekaterih novinarjev in »strokovnjakov«, s katerimi sem govoril, se to ne počne, ker se vsi bojijo povračilnih diskreditacij, če bi o tem govorili, te pa nikoli niso prijetne. Po drugi strani se ignorira tudi tiste, ki o tem pišejo. Vrata medijskim propagandizmom so zato na stežaj odprta in dosegajo zastavljene politične cilje.

Je torej Hitler bil socialist?

Članek v Demokraciji z naslovno tezo pa je pogrešek tudi vsebinsko – v premisi (3). Kaj naj bi sploh pomenilo, da je bil Hitler socialist? Kakšna je povezava med socializmom in nacionalsocializmom, če sploh kakšna?

Da bi zadovoljil tudi Crnkoviča, ki me v kolumni po nemarnem antikomplimentira, dajmo besedo samemu Hitlerju in intervjuju z njim. Govorim o tistem, ki ga je z njim opravil George Sylvester Viereck leta 1923 in je bil znova objavljen v »Liberty magazine« julija 1932. Ključen je tale odlomek, povzet po Guardianu:

“Why,” I asked Hitler, “do you call yourself a National Socialist, since your party programme is the very antithesis of that commonly accredited to socialism?”

“Socialism,” he retorted, putting down his cup of tea, pugnaciously, “is the science of dealing with the common weal. Communism is not Socialism. Marxism is not Socialism. The Marxians have stolen the term and confused its meaning. I shall take Socialism away from the Socialists.

“Socialism is an ancient Aryan, Germanic institution. Our German ancestors held certain lands in common. They cultivated the idea of the common weal. Marxism has no right to disguise itself as socialism. Socialism, unlike Marxism, does not repudiate private property. Unlike Marxism, it involves no negation of personality, and unlike Marxism, it is patriotic.

Če se torej avtorica članka v Demokraciji trudi dokazati, da je nacionalsocializem vrsta socializma in je torej socializem po sebi nevarna ekonomska in politična ideja, jo demantira že sam Hitler! Interpretacije drugih so odveč.

Namreč že on pove, da ideja nacionalsocializma nima nič skupnega s socializmom, da se marksisti motijo; njegov pomen so popačili. Skratka, njegov socializem je sui generis. In ker je, tudi presoja, da je bil Hitler socialist, pade v toplo vodo – skupaj z obtožbo, da Slovence ogroža levi fašizem.

  • Share/Bookmark

Deset minut EPK trajnosti in dva kozarčka za Kanglerjevo zdravje

24.02.2013 ob 13:38

Seveda je res. Že debelo leto in več se sprašujemo, kakšni bodo trajnostni učinki projekta EPK. Kaj bo Maribor imel od njega?

In potem na okrogli mizi z mariborskimi intelektualci (brez žensk, seveda) po izbiri Večerovih presojevalcev na vprašanje novinarke postanemo končno potešeni. Piše se 13. februar 2013:

Trajnostno pa nihče od nas ne ve, kdo je trajen, zato ker nas lahko čez deset minut več ni. In enostavno ta beseda trajnost, to je nekaj, kar se po vseh evropskih konferencah nonstop vrti, ko pa zvečer z ljudmi spiješ kozarec ali dva, pa jih vprašaš, kaj si o tem mislijo, pa se vsi smejijo.

Video Večer okrogla miza ponos fatalizem

Programski direktor EPK Mitja Čander se je, res upajmo, šalil. Čeprav je bilo videti skrajno resno in čeprav njegove šale žal ni mogoče sprejeti  – ob zgornjem odgovoru ni navrgel nobenega drugega, »resnejšega« pojasnila. Nihče izmed prisotnih ni oporekal, še najmanj moderatorja. Bilo bi čudno – časnik Večer je besede vodilnih v EPK vedno obravnaval smrtno resno in brez trohice dopuščenega dvoma.

Ker je prav ob tistem času proti Zemlji potoval asteroid, bi Čander morda lahko celo imel prav. Čemu sploh kakšen trud, ko pa nas morda že jutri več ne bo? Carpe diem!

Na povedano se morda ne bi oziral, če ne bi isti dan, ampak res isti dan prebral, da taisti za nek drugi medij govoriči o čem? O pomenu trajnostne naravnanosti projektov. Na Planetu Siol je skupaj s predsednikom sveta zavoda EPK Rudijem Mogetom plediral zanjo:

Enako kot Mogeta tudi Čandra skrbi preživetje trajnostno naravnanih projektov, ob čemer se sprašuje, kako te pozitivne spremembe, ki jih je prinesel EPK, ohraniti tudi v prihodnje. ”Velika škoda bi bila, če bi vso to dediščino preprosto zavrgli,” je povedal in dodal, da so v zavodu predstavili številne predloge, a nanje do zdaj ni bilo odziva.

Povedano preprosteje: tisti dan kozarec ali dva morda še nista stekla v grlo. Ker lahko v slovenski medijski krajini itak rečeš karkoli, ne da bi kdo opazil nekonsistenco, ker je kritika preganjana in cenzurirana, ker imaš, skratka, zaščiten hrbet, velja načelo anything goes. Vprašanje, ali potrebujemo trajnostno naravnane projekte ali zgolj smejanje ob dveh kozarcih, postane nenadoma irelevantno.

There’s no sustainable free lunch…

Da trajnostnost ni nekaj, o čemer bi se smejali, dokazuje nekaj dni stara ugotovitev o tem, kaj storiti z neporabljenimi finančnimi sredstvi zavoda EPK. Ugotovili so namreč, da je bilo prihranjenih četrt milijona evrov. Očitno je bilo denarja še preveč, da ga niso uspeli zapraviti in ga bodo zdaj morali vračati? Ob tem naj bi 500 tisoč evrov v proračunu 2013 namenili »za trajnostne programe, razvite znotraj projekta EPK, denimo Urbane brazde, Festival Maribor in mnoge druge, ki se morajo nadaljevati.« Povedano preprosteje: če je trajnostnost ništrc, ga občani moramo vendarle na veliko financirati. Ali vsaj kakšno buteljko, ob kateri ta ništrc ugotavljajo in se mu odkrito posmehujejo…

No, vedno ni bilo tako. 28. oktobra 2010 so v Večeru bili trajnostni učinki skrajno odločilni. Pravzaprav najpomembnejši:

“Zdaj lahko z veliko mero gotovosti vemo, kaj, kje, kdaj in za koliko denarja se bo dogajalo v letu 2012 v Mariboru in partnerskih mestih. Zanima nas točka prevrata, v miselnosti, v perspektivah, v načinu delovanja,” pravi Čander. Ko je predstavljal programske sklope, je poudaril, da po zadnjem srečanju EPK v Wroclawu ni več zvezdništvo “in”, nekaj, kar bi privlačevalo v programih EPK, temveč je mnogo vrednejši trajnostni učinek in ustvarjalno povezovanje prebivalstva na območju, ki ga zajema.

Podobno zveličavna je bila tudi izgradnja infrastrukture. Npr. 8. novembra 2011 v Večeru:

Čander posebej poudarja, da bo moral biti učinek EPK 2012 v tem prostoru trajen. Pri tem pa ne misli zgolj na novo kulturno infrastrukturo, pri kateri bo v času krize zelo težko izpeljati vse zamisli. Pomembnejša je ustrezna odmevnost umetniških projektov, ki lahko umetnikom in izvajalcem prinesejo dobre reference v domačem in mednarodnem prostoru.

Še bolj jasen je bil Čandrov predhodnik Aleš Novak, 8. decembra 2010 je razglasil trajnostni vidik za temeljni cilj koncepta EPK:

Evropska prestolnica kulture je večletni projekt in z iztekom leta 2012 se ne zaključuje. Trajnostni vidik je namreč eden od temeljnih ciljev našega koncepta. Nekatere programske vsebine so se pričele izvajati še pred ustanovitvijo zavoda Maribor 2012, denimo organizacijsko in finančno zahteven projekt Festival Maribor. Leto 2012 predstavlja zgolj presečišče in žarišče številnih aktivnosti in naporov, ki so večletni,” razlaga Novak.

Franc Kangler, nagrajenec EPK

Iz povedanega lahko sklepamo, da je trajnostnost EPK projektov preprosto izgovor, kako dobiti še več denarja – in se nato smejati naivnosti financerjev. Se pravi pretežno nas, davkoplačevalcev.

Toda če nam, resničnim financerjem, nihče ni hvaležen, bodo v svetu zavoda EPK vsaj nekaterim. Pripravljena se že posebna priznanja zaslužnim. Med njim tudi Francu Kanglerju, ki ganavajajo kot prvega:

Da pa vendarle ni vse v denarju, sta se včeraj strinjala Moge in Čander, “izključno zagotovljeni (državni) denar ne bi razrešil črnega scenarija. Potrebujemo namreč jasno strategijo, da ne bi bilo piratskih pohodov.” Novinarjem je bil predstavljen tudi na svetu zavoda sprejet in potrjen spisek posameznikov, ki bodo na slovesni ceremoniji prejeli zahvalo za posebne zasluge, med njimi: Franc Kangler, Boris Sovič, Andrej Verlič, Peter Tomaž Dobrila, Vladimir Rukavina, Danilo Türk, Drago Jančar in Andrej Brvar.

Človek, ki je uspel zminirati praktično vse infrastrukturne projekte EPK, pa še kakšnega drugega, bo po presoji EPK velmož zdaj še deležen poklonov in nagrajen! Kot da bi vse te neuspehe poskušal Čander kot programski direktor minimizirati s še eno svetlo ugotovitvijo z okrogle mize Večera. Da bi stvar bila še bolj neprebavljivo groteskna, je programski direktor nič manj kot podvomil v smiselnost infrastrukturnih objektov. Da jih v Mariboru ni, ni takšna težava, kot se je ves čas zdelo:

Eno so floskule, ki se pojavljajo v začetku prijav na take projekte.  Drugo pa je tisto, kar lahko realno dosežeš. Osebno mislim, da nujno rabimo nekatere infrastrukturne zgodbe, predvsem knjižnico in Umetnostno galerijo, da pa vendar ni več bistveno vprašanje o zgradbah.  Po svetu reciklirajo stare zgradbe, iz njih naredijo zanimive prostore. V Mariboru ta zavest ni prodrla, kajti če bi pravočasno prodrla, bi imeli prostore, ki bi bili lahko funkcionalni. Mislim, da smo z  manjšimi takimi posegi v mestnem središču uspeli pokazati, da se ta logika lahko obnese.

Vse pozabljeno

Kangler pa ni bil le ključna oseba, ki je popolnoma zamočila z izgradnjo infrastrukture, Maksom, Umetnostno galerijo, Mestno knjižnico in tako dalje. Ne, kot župan in zdaj kot nagrajenec je bilpersona non grata, nad katero so se v zavodu EPK ves čas pritoževali, ker občina ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti do njih. Zgolj dva citata (12):

Mitja Čander: “Minimalna spodobnost bi bila, da se bi o zapiranju projekta kdo od ustanoviteljic z nami pogovarjal.” In še: “Nihče nima pravice, da se Mariboru spodreže krila razvoja, zlasti, če je dolg občine zavodu EPK manjši od denarja, ki ga bo Maribor moral vrniti zaradi odpovedane Univerzijade.” Pred zgodovino naj bi imel vsak svojo odgovornost, ga je dopolnil Moge in povedal, da so na seje sveta zavoda EPK najprej iz mariborske občine še prihajali, udeleževala sta se jih tedanji podžupan Janez Ujčič, kasneje pa sedanji podžupan Tomaž Kancler, “zdaj pa ni nikogar več.”

“Imeli smo sestanke na občini, a se zadeve do danes niso premaknile, kljub temu da država sredstva, namenjena evropski prestolnici kulture, mariborski občini redno nakazuje,” je dejal Moge. Ni skrivnost, da naj bi epekajevce, tako pričakujejo, rešil občinski kredit, “ne nazadnje nas je prav kredit rešil že pred pričetkom 2012.,” je pristavil Moge. Na seji so obravnavali in sprejeli tudi predlog osnutka programa dela in finančni načrt za prvo polletje prihodnjega leta, svet zavoda pa občino poziva, da do 10. oktobra poravna zapadle obveznosti, če ne, pa naj vsaj poda načrt razrešitve situacije, so še povedali včeraj. Predstavili so tudi “črn scenarij”: “Če občina ne bo poravnala svojih obveznosti, se bodo lahko upniki preko sodišča ‘spravili’ na zavod, zato bo imel blokiran račun in bo njegovo poslovanje onemogočeno.” A naj bi obstajal še en scenarij, je včeraj dejal Moge: “po besedah župana Franca Kanglerja naj bi namreč sredstva mariborski občini nakazala država, ki naj bi bila zaradi uspešne občinske pritožbe bila občini dolžna dva milijona evrov.” “Bil bi popolni nesmisel, če bi se tako uspešen projekt naenkrat zrušil sam vase,” je včeraj dejal Čander.

Toleranca medijev in občanov je očitno brezmejna – do tega hipa nagrade ni problematiziral še nihče. Franc Kangler kot človek z veliko moralno integriteto bo skozi stranska vrata po zaslugi svojih krogov počaščen. Tolažilna nagrada je tako rekoč nujno morala priti s strani epekajevcev – kot obliž na sramoten odhod človeka, proti kateremu je skandirala desettisočglava množica. Proti kateremu je sproženih 10 kazenskih ovadb.  Morda bi morali vrli epekejevci v utemeljitev napisati, da je človek zaslužen prav za trajnostni razvoj mesta. Večjo perverznost bi si potem težko predstavljali. In potem bi gospodje iz EPK in občine res imeli že prej omenjen (dober) razlog, da nazdravijo s kozarčkom žlahtne kapljice, kot ji pravijo – in se ob tem še režali. Tako butaste publike in tako ustrežljivih medijev pač ni daleč naokoli.

  • Share/Bookmark

Spolna usmerjenost in meja njene svobode

24.02.2013 ob 12:07

Je izjava predsednika republike Boruta Pahorja v otvoritvenem nagovoru na mednarodni konferenci »Prebijmo molk: O homofobiji in transfobiji v šolah« šla čez rob? Pravzaprav čez neko dovolj enigmatično mejo, ki jo – mejo namreč – sama tudi vpelje? Je neumestna, sploh smiselna, terja dodatno pojasnilo?

Po moje najmanj slednje:

Spolna usmerjenost ljudi je stvar njihove svobode. Omejena je le s svobodo drugih. Nič v moderni družbi ne more in ne sme premikati te meje. Čeprav vemo, da je v vsakdanji praksi drugače. Predsodki ostajajo silno močni. Zato je izjemnega pomena, da se jih odpravlja tudi znotraj vzgojnega in izobraževalnega sistema.

Če naj bo izjava g. predsednika republike smiselna, moramo najti vsaj en primer, v katerem lahko pravici do (drugačne) spolne usmerjenosti (svobodi do te usmerjenosti, je dejal Pahor) najdemo neko drugo pravico (svobodo), ki je njena meja. Ponujen kriterij je celo potenciran s kategorično zahtevo »nič ne sme premikati te meje«.

Sam ne poznam takšne mejne pravice – če je spolna usmerjenost sploh kakšna pravica po sebi in če je znano in popularno načelo »moja pravica je omejena s pravico drugih« lahko učinkovit moralnopravni princip v opisanem primeru in ne nepotreben dodatek. Namreč pri spolni usmerjenosti govorimo kvečjemu o z njo povezanih izpeljanih pravicah, npr. do enake in nediskriminatorne obravnave. Spolna usmerjenost, povedano drugače, ne sme biti razlog za neenako ali diskriminatorno ravnanje na npr. delovnem mestu, za katerega zaprošamo. Kje potem nastopi meja zaradi svobode drugih, če to drži? Jo je mogoče enakosti in nediskriminaciji sploh postavljati in mar ni omejevanje teh principov povsem nevzdržno in nedopustno?

Vse to bi vedeli, če lahko naštejemo vsaj eno mejno situacijo svobodi spolne usmerjenosti, če ostanem pri uporabljeni frazi. Lahko ugibam, na kaj predsednik republike stavi: morda na nekakšno »pravico« drugih, da nas drugače spolno usmerjeni pustijo pri miru. Nas? Ja, natančno nas. »Pustiti pri miru« je prepoznaven in nadvse popularen vzorec obnašanja v reakcijah na javno manifestiranje spolne usmerjenosti. Ki ga je moralni teolog dr. Ivan Štuhec pred leti podal na tak način:

Jaz ne dam prav ljudem, ki na ta način manifestirajo svojo spolno usmerjenost, a jih pustim pri miru. Naj tudi oni nas pustijo pri miru, ne da nam s paradami vsiljujejo svojo življenjsko filozofijo. To je strpnost.

Šele v tem primeru bo poudarek o meji svobode drugega dobil neko konkretno ilustracijo. Toda kakšno! Je torej pravica do »puščanja pri miru« ali vsaj nek približek specialni primer tega, kar ima morda v mislih predsednik republike? Ne znam si zamisliti drugega.

Če ni to dober, celo popoln izziv za organizatorje simpozija, ki so medse povabili Pahorja, ter seveda strokovno javnost in medije! Nekaj, kar bi moralo zanimati slehernega državljana. Bojim se namreč, da je njegova izjava popoln nesmisel ali nedopustno koketiranje s tistimi, ki jih spolna usmerjenost vedno znova vznemirja in pušča nemirne. Če predsednik govori nesmisle ali celo koketira z netoleranco, pa bi vsekakor imeli pravico vedeti.

Pahor spolna usmerjenost

  • Share/Bookmark

Levi fašizem kot diskreditacijski pojav

13.02.2013 ob 17:13

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole:

Argument ad Hitlerum na SDS strani

  • Share/Bookmark

Antimiting resnice, z brezplačnim prevozom vred

8.02.2013 ob 09:45

Vsaka podobnost med zapisoma med Našo borbo leta 1996 in Delom leta 2013 je zgolj naključna. Politična tehnologija je ista, učinek tudi. Najprej tragedija, potem kot farsa: antimiting s »spontanim prihodom« v prestolnico, partija »ne učestvuje u organizaciji«, tudi SDS ne, »besplatan prevoz do Beograda« -  in Ljubljane,  Socialistička partija Srbije je s sabo vabila pet znancev, v SDS vabijo le tri, »Miting za Srbiju« in » Za Slovenijo gre«, miting podpore Miloševiću in Janši. Primerjava je dovolj nazorna:

Miting podrške Slobodanu Miloševiću (Antimiting)

ZA SPONTANE MITINGAŠE BESPLATAN PREVOZ I HRANA

Naša borba, 24.12.96; Strana: 1

DANAS U BEOGRADU „MITING ZA SRBIJU” SA „SPONTANIM DOLASKOM” GRAĐANA IZ CELE REPUBLIKE

U Informativnoj službi SPS tvrde da njihova partija ne učestvuje u organizaciji ovog mitinga “koji svetu treba da predstavi pravu Srbiju”.

Beograd. – U Beograd će danas na „Miting za Srbiju”, organizovano doći gradani iz cele Republike. U informativnoj službi Socijalističke partije Srbije juče su tvrdili da njihova partija ne učestvuje u organizaciji skupa, a skoro svi opštinski odbori vladajuće partije primali su prijave za besplatan prevoz do Beograda.
Organizacioni odbor „Mitinga za Srbiju” izdao je juče proglas u kojem se navodi: „Građani Srbije traže da se svetu predstavi prava Srbija, Srbija koja je za slobodu, mir, nezavisnost i ravnopravnost. Srbija koja hoće da živi ravnopravno sa drugim narodima i državama. Miting za Srbiju održaće se 24. ovog meseca u centru Beograda, u 15 časova”. Proglas su juče emitovali Radio Beograd i lokalne radio-stanice.
Svi koji se odazovu na ovaj proglas imaće obezbeđenbesplatan prevoz iz svoga mesta i hranu u toku putovanja. Direktori mnogih firmi dobili su zadatak da organizuju dolazak radnika u Beograd, a sankcijama se preti onima koji odbiju da pođu na miting. Mnoga preduzeća imaće sutra skraćeno radno vreme.
Autobuse za prevoz mitingaša obezbediće uglavnom javna preduzeća i privatni autoprevoznici, a gorivo će obezbediti Jugopetrol. Državna televizija je, tvrde pouzdani izvori, dobila nalog da pripremi binu, scenografiju i ozvučenje za današnji miting, a sve će biti spremno i za eventualni direktni prenos.
Iz koalicije “Zajedno” su najavili da će uobičajena šetnja danas trajati znatno duže da bi završni deo skupa pa Trgu Republike počeo kada se završi “Miting za Srbiju” i raziđu gosti iz unutrašnjosti.

NA MITING PODRŠKE SLOBODANU MILOŠEVIĆU U BEOGRADU STIŽU GRAĐANI IZ CELE SRBIJE

„Spontano okupljanje” na Ušću premešteno na Trg Republike

Većina direktora firmi iz redova SPS i JUL-a proglasili odlazak na miting za radnu obavezu. Besplatan prevoz, tri obroka i slobodan dan za „kontramitingaše”, a Ognjen Tomić, odbornik SO Ade daje i 50 dinara „u kešu”

Iako su u Socijalističkoj partiji Srbije juče uporno tvrdili da njihova stranka ne organizuje nikakav miting, već u jutarnjim časovima je postalo jasno da će u utorak iz svakog mesta u Srbiji krenuti bar po nekoliko autobusa za koji neće biti potrebna vozna karta.
Dopisnici i čitaoci „Naše Borbe” ceo dan su iz svojih mesta javljali kako teku pripreme za „spontano okupljanje na Ušću”.
U Smederevskoj Palanci, kako saznajemo, na sastanku Opštinskog odbora SPS u Domu omladine svim članovima vladajuće partije naređeno je da moraju krenuti za Beograd uz obavezu da sa sobom povedu najmanje po pet poznanika. Predviđeno je da iz Smederevske Palanke, Male i Velike Plane za Beograd krene ukupno 100 autobusa.

No, in tu je za primerjavo še kratek izsek, vsem dobro znana dejstva. Delo, 6. 2. 2013:

Dokument so objavili na spletni strani Novomeškega Čuvarja, dokazuje pa, da je predsednik mestnega odbora Slovenske demokratske stranke (SDS Novo mesto) in državni svetnik Bojan Kekec od članov novomeškega izvršilnega odbora stranke v dokumentu zahteval, da morajo člani stranke »poleg svoje udeležbe zagotoviti še najmanj tri udeležence za javni shod 8.2. 2013 v Ljubljani.«

Kekec od članov SDS zahteva celo poimenski seznam.

Veliki javni shod je stranka SDS napovedala s tvitom 11. januarja 2013.

Dokument dokazuje, da se je SDS aktivno vključila v organizacijo shoda 8. februarja. Gre za vabilo, na katerem je podpisana Slovenska demokratska stranka in je namenjena dolenjskim članom SDS. V njem je navedeno, da bo za vse, ki se bodo udeležili shoda Zbora za republiko, zagotovljen brezplačen avtobusni prevoz.

Nezadovoljni s sabo

Kaj točno so nam mediji uspeli servirati glede današnjega antimitinga na Kongresnem trgu v Ljubljani? Antimitinga v podporo oblasti, zgornje srhljive reminiscence na neke antidemokratične in partijske čase z diktatorji na čelu?

Mojca Pišek je rešila čast novinarjev in svojega ceha, ko je 5. februarja – po tistem, ko bi o tem morali pisati vsi že nekaj tednov – odkrila tole: Zbor za republiko ne organizira današnjega shoda na Kongresnega trgu. Organizira ga Inštitut zbora za republiko s čvrstim jedrom Janševih podpornikov. Na vabilih piše drugače. Nekaj, na kar je kolega mene (in druge) opozarjal že pred tedni.

Toda medijem še vedno ni uspelo razkriti dvojega, zapisal bom tretjič: da so ključni člani Inštituta zbora za republiko v resnici politiki na čelu z Janezom Janšo. Še huje, so člani sveta tega inštituta:

Nov svet zbora šteje 29 članov, med njimi pa je kar nekaj znanih imen, kot so Barbara Brezigar, Marjeta Cotman, Niko Grafenauer, Stane Granda, Peter Jambrek, Janez Janša, Ljudmila Novak, Matej Makarovič, Dimitrij Rupel, Žiga Turk, Ivan Štuhec, Aleksander Zorn, Milan Zver ter Franc Kangler, so zapisali na spletnem portalu MMC RTV SLO.

Kot zanimivost, novembra 2011 je taisti Inštitut predlagal in javno povedal, da se bo v kratkem preoblikoval v društvo – in očitno se do danes to sploh ni zgodilo.  Še ena spregledanost ob bok absurdu, zaradi katerega je današnji kontramiting dejansko skrbno organizirana podpora Janše samemu sebi kot članu sveta Inštituta zbora za republiko – vključno s preostalimi politiki, ministri, državnimi sekretarji in drugim  osebjem, ki nastopa v obeh vlogah.

Kaj srčkanega bodo danes Janša, Šturm, Hojs, Brezigarjeva in drugi povedali sebi v prid? Kot so napovedali, »na petkovem shodu Zbora za republiko želijo javnosti predstaviti, v kakšnem položaju se nahaja država in kakšni so potrebni ukrepi.« Kot da potrebujejo za predstavitev položaja prav takšno formo, kot da vse druge niso izkoriščene ali na voljo, čeprav vodijo državo. In nato še metanivojski absurd, razkrije ga Bernard Brščič iz Zbora za republiko, sicer sekretar v Janševem kabinetu (!), včeraj v oddaji24ur zvečer. Protestirali bodo, ker so tako rekoč nezadovoljni s samim sabo:

»Sporočilo je (…) sporočiti nezadovoljstvo s stanjem v državi.«

Sporočilo sporočanja, sporočilo je sporočiti, če prevzamem to bizarno dikcijo, da bo današnji antimiting še ena priložnost pokazati, da so pripravljeni deliti nezadovoljstvo ljudi in razočaranost nad sabo. Če to ni ultimativna resnica njihove politične in ideološke biti, kaj je?

Antimiting Nasa Borba

  • Share/Bookmark

Medijski stampedo na poslanko Alenko

7.02.2013 ob 17:16

Kaj točno je že bilo stališče stranke SDS in njenega vodje Janeza Janše pred slabim tednom glede svoje poslanke Alenke Koren Gomboc?

Da bo počakala na preiskavo. Da jih zanima medijska resnica. Da jih ne zanima medijska diskreditacija. Spomnim:

Stranka SDS se bo glede stališča do domnevnega primera ponarejenega spričevala njihove poslanke Alenke Koren Gomboc odločala na podlagi ugotovljene materialne resnice, je na novinarski konferenci po seji vlade povedal premier in predsednik SDS Janez Janša.

Janša, ki je na vprašanje o Koren Gombočevi odgovarjal na novinarski konferenci po seji vlade, je poudaril, da se v SDS odločajo na podlagi ugotavljanja materialne resnice in da bo tako tudi tokrat. Dejal je, da so bili tako primeri, ko je ugotavljanje materialne resnice pokazalo, da je bil “medijski stampedo” upravičen, in primeri, ko se je izkazalo, da je šlo zgolj za medijsko diskreditacijo.

Danes je vse hipoma drugače, vse je zgodovina. Stranka je svojo poslanko izbrisala s seznama na svoji strani in jo zamenjala z drugim poslancem, na neodvisno strokovno ekspertizo, ki jo je obljubila, pa ni počakala:

Koren Gomboc izbrisana

Je kje kakšen problem? Seveda je. V čem? Da večina ne bo videla problema. Ker lahko induktivno in preverjeno stavimo na to, da dejstva nekonsistence v besedah in dejanjih po – ok, vsej verjetnosti  - ne mediji, ne javnost in ne politika ne bodo problematizirali, morda celo opazili ne. Zakaj?

Pretvarjali se bodo, kakor da je problem rešen: Janša locuta, causa finita, poslanka je odstopila, obljubljene neodvisne strokovne ekspertize ni nikjer, bodimo veseli medijskega uspeha in zadeva je končana: zamenjajmo zgodbo. Pa je res? Medijska in politična totalna nesenzibilnost za nekonsistentnost je zgolj pomanjšana in nesporno bolj benigna inačica političnega varanja, laganja in manipuliranja. Toda je zaradi tega kaj bolj spregleda vredna?

Janša in njegova stranka sta povozila svoje lastno stališče, javno izraženo le nekaj pičlih dni nazaj. Ne bosta čakala na »materialno resnico«, na pravnomočne sodbe, kot v primeru Marinič in se previdno sklicevali na stampedo. Hvalevredno je seveda, da so v stranki dokaj hitro ugotovili, da več nima smisla braniti svojo poslanko – a verjetno le zaradi ocene, da jim to prinaša ogromno škodo. A kot da bi v njuno računanje že bila všteta inercija medijev, ki bodo zanikanje stališča itak spregledali in posledično sploh ne bodo terjali pojasnil. Sploh v primeru izjav premierja: samo golo dejstvo, da od njega nihče ne pričakuje nemanipulativnega ravnanja, se venomer avtomatično sprevrača njemu v korist.

  • Share/Bookmark

Vlaste Nussdorfer prav posebno obetajoč dan

3.02.2013 ob 16:36

Slovenija ima novo varuhinjo človekovih pravic, Vlasto Nussdorfer. Državni zbor jo je potrdil s skoraj neverjetno plebiscitarno večino, s kar 83 glasovi od 86. Njene prve besede so bile:

»Danes je zame prav poseben dan. Lep, nenavaden in tudi obetajoč za mojih naslednjih šest let.«

Izjava dneva na drugi strani Dela – taista misel namreč –  mi je dala misliti, sprva čisto lingvistično. Kako točno razumeti avtoperceptivno označbo »obetavnosti« v izjavi nove varuhinje? Naj kaj meri obetavnost dneva izvolitve, je dan obetaven za funkcijo kot takšno ali njo osebno? Bi morda gospa kar samo sebe in svoje delovanje neskromno označila za obetajočo? In če ne, če obetavnost/obetajočost nekako meri le na funkcijo, ki jo opravlja (in karkoli že to pomeni), kako to dvoje ločiti z dovolj veliko zanesljivostjo?

Nakazana dvojnost je, se bojim, značilna za njeno samorazumevanje in z njim povezano strokovno delovanje. Vsaj v enem primeru. Če ne drugega, prikliče v spomin njeno razočaranje šest let nazaj, ko se je prav tako potegovala za isto mesto, a na koncu klonila. Takrat, leta 2006, se je zanjo izteklo neobetavno:

V poslanskih skupinah so te dni prejeli pismo višje državne tožilke Vlaste Nussdorfer, ki je veljala za glavno favoritko za varuhinjo človekovih pravic. Izrazila je obžalovanje, da ombudsman ni voljen na neposrednih državljanskih volitvah, pismu pa priložila svoj življenjepis. Dodala je, da je Zdenka Čebašek – Travnik, ki jo je poslancem v morebitno izvolitev ponudil Janez Drnovšek, sicer spoštovanja in zaupanja vredna kandididatka.

Nussdorferjeva naj bi v teh dneh s strani bolj ali manj reprezentativne civilne družbe zaradi svojega neizbora prejela 150 strani pisem presenečenja, podpore in celo ogorčenja. In kdo so podporniki, ki so se spričo navedbe v pismu Nussdorferjeve poslancem nehote (ali pa hote) prelevili v lobiste?? Šlo naj bi za nekatere humanitarne organizacije, kot sta Unicef in Europa Donna, združenje invalidov, člane društva Beli obroč (med njimi omenimo Lojzeta Peterleta in Janeza Drobniča), društva Pobuda za šolo po meri človeka, številne tožilce, akademske profesorje, pa tudi tajnice in strokovne sodelavke ministrstva za zunanje zadeve ter celo ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

28. novembra 2006 je pokojni Marko Zorko v Mladini opazil, kako ji avtopercepcija lastne obetavnosti vedno znova pači trezno presojo, skupaj s 150 stranmi pisem razočaranih, ker ni bila izvoljena:

Ko spremljam izbiranje novega varuha človekovih pravic, se ne počutim preveč lagodno. Na eni strani Vlasta Nussdorfer, ki svoje lamentacije o romskem problemu gradi iz materiala, ki ga je mati narava namenila pravzaprav meduzam, in ki jo v užaljenosti, ker predsednik ni predlagal nje, zanese tako daleč, da se s podporo že vidi kot prihodnja predsednica države.

Podobno skeptičen je bil tudi Vlado Miheljak v Dnevniku, s še močnejšo poanto:

Pravijo, da je Vlasta Nussdorfer kandidatka z največ možnosti. Po tistem, kar je in kako je v Dnevnikovem Objektivu pisala, se izmikala in sprenevedala o deportiranih Romih, si jo politika, ki je na oblasti, lahko samo želi. Huje je, ker bi z njeno izvolitvijo izgubili varuha tisti, ki ga v spopadu z vsemogočno in brezčutno državo najbolj potrebujejo.

Je torej Vlasta Nussdorfer leta 2013 prav tisto, kar je bila za nekatere leta 2006 – varuhinja, ki si jo taista Janševa politika, ki je na oblasti, lahko le veseli in si jo želi? Je plebiscitarna podpora v državnem zboru pojasnljiva z njeno všečnostjo?

Ambrušani žrtve, Strojanovi živalski kršilci navad

Varuhinja je 4. novembra 2006 v Dnevnikovem Objektivu objavila besedilo »Radiator, dva topla obroka dnevno«, v katerem je bila zaprošena, da kot kandidatka za varuhinjo komentira »ravnanje države ob reševanju romske problematike«, kot so zapisali ob njenem imenu na koncu besedila.

Prav to in še kakšno drugo stališče je bilo tisto, ki je takrat zbudilo dvome. Takrat se je Nussdorferjevi, za razliko od takrat aktualnega varuha Matjaža Hanžka, absolutno zazdelo, da so vse zaščite potrebni predvsem domačini Ambrušani, nikakor ne romska družina. Za naše potrebe zadostuje analiza besedila v diplomski nalogi Saše Malek, kasneje tudi nagrajeni s Prešernovo nagrado. Malekova analizira odlično in med drugim zapiše:

Vlasta Nussdorfer skonstruira dve identiteti. Identiteta Ambrušanov je identiteta žrtev,saj avtorica besedila očitno predpostavlja, da so Strojanovi prizadeli njihova čustva, da so se jih lotili ali jih vsaj ogrožali tudi telesno in da so jih po vsej verjetnosti vsaj poskušali okrasti. Zanimivo je tudi, da Ambrušane imenuje »skupina ljudi«, medtem ko so Strojanovi »romski posamezniki« – bralca bi lahko glede na uvod, v katerem implicitno moralno poveže bralca in avtorico v skupnost, apeliranje na skupnost oziroma na skupino ljudi bolj pozitivno pritegnilo, saj ga lahko vnovič spomni na skupne vrednote.

Pri Ambrušanih gre torej za skupino z vrednotami, ki jih delajo človeške, zato so »skupina ljudi« v pravem pomenu besede. Na drugi strani pa so Strojanovi le »romski posamezniki«. Avtorica tako Strojanove že s samim poimenovanje dvakratno razvrednoti – ne označi jih kot ljudi, pač pa kot Rome, poleg tega so posamezniki, kakor da nimajo skupnega imenovalca skupnosti (čeprav gre v bistvu za družino in bi avtorica lahko izpostavila to vrsto skupnosti ter s tem implicitno družinske vrednote) in s tem tudi nobenih (skupnih) vrednot. V nadaljevanju to postane še bolj očitno, saj se zdi, kakor da avtorica dejstvo, da se tudi Strojanovi počutijo kot žrtve, dobesedno opravičuje (češ, da je to naravno), s čimer predpostavlja, da bralci menijo, da Strojanovi niso upravičeni do takšnih čustev.

S tem Strojanove pred bralcem posredno še bolj potisne v vlogo »krivih storilcev«, nato pa njihov lik še degradira. Povezavo med identiteto Strojanovih in naravo razvije še dlje, a ne na pozitiven način, kot smo doslej to razumeli pri drugih avtorjih (naravno je pristno in nedolžno), temveč v smislu negativne živalskosti (živali pa nimajo vrednot, živijo le po nagonih, zato poveže med seboj življenje v naravi in neurejenost ter življenje mimo zakonskih okvirov). Čeprav jim priznava humano stran s čustvi in s tem, da jim pripiše zgodovinskost (tradicijo, običaje), pa je treba poudariti, da sklicevanje na tradicijo in običaje v njenem članku pomeni implicitno sklicevanje na nerazumskost in s tem tudi posredno na primitivnost (ki očitno ne zmore funkcionirati v mejah razumske človeške skupnosti). Še več, ker življenje v neprimernih bivalnih razmerah in kriminalnost pripiše njihovim navadam in običajem (naturalizacija), s tem pove tudi to, da so si sami krivi zato, da živijo na robu družbe. Vendar jih obsoja zelo previdno – pravi, da gredo njihove lastnosti občasno tudi čez meje dovoljenega (s tem predpostavlja, da niso vse njihove navade kriminalne), pa vendar določena dejanja označi kot nezakonita.

Če povzamem – Ambrušani so žrtve, skupnost ljudi, ki jih povezuje človeškost z vrednotami in razumom, Strojanovi pa so živalski, nerazumski in kršijo zakone zaradi svojih slabih navad. Avtorica identiteto Strojanovih implicitno in prefinjeno oblikuje na klasičnih, čustveno (nerazumsko) osnovanih predsodkih. Toda očitno želi na koncu svojo tezo omiliti. Zdi se, kakor da želi bralca odvrniti od tega, da bi (razumsko) prepoznal njeno stališče, zato ga poskuša preusmeriti na drugo temo, kar stori tako, da ubere strune splošnega »zdravega razuma« (važna je prihodnost), s čimer bralca preslepi, da se strinja vsaj z njenim zaključkom in se usmeri naprej, pri čemer mu najverjetneje ne uspe razumsko analizirati celotnega besedila. S tem avtorica doseže, da bralec njeno pripoved osvoji na čustveni ravni in se z njo nezavedno strinja.

Na problem gleda zunanje, omrtveno, distancirajoče, brez občutka za zaščito človekovih pravic ali razumevanje stisk. Opazovati je treba, kot pravi, celoto, pogledati z vseh strani. Pravzaprav je simptomalen njen sklep: »Naj zmaga razum in velika pogajalska sposobnost modrih ljudi.« Šele z njim postane očitno, da varuhinja s tem suspendira sleherno spraševanje po tem, kje ali kako so komu kršene pravice, reševanje prepušča oblasti in njenim pogajalcem. In to je srhljiv odgovor na vprašanje, kakšen bo njen odnos do oblasti: natanko takšen, kot ne sme biti. Njena izvolitev je očitno slaba novica za nekatere družbene skupine na margini. Morda so druge z njenim dosedanjim delom zadovoljne, a od novega varuha pričakujemo, da se potegnil za vse.

Še nekaj pade v oči – in ne morem, da ne bi omenil. V trenutnih novinarskih beležkah ali refleksijah o novi varuhinji ne bomo našli nič kritičnega. Spomin zlate ribice je znova na dela. Po svoje razumljivo: če ne seže niti dve leti nazaj, kot sem nekajkrat dokazoval, čemu bi celih šest?

  • Share/Bookmark