Arhiv za Marec, 2013

Kontradikcija, laž in lažne obtožbe

22.03.2013 ob 23:12

Novi minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher naj bi lagal. Zagotavljal je, da je v Seči pred 11 leti kupil nelegalizirani objekt v takšnem stanju, kot je sedaj. Toda potem so stare fotografije zemljišča nad Sečoveljskimi solinami na strani spletne aplikacije Google Earth razkrile, da ne govori resnice. Da je, skratka, objekt dobil novo podobo šele, ko je Maher postal njegov lastnik. Za nameček je na dan, ko je postal minister, prejel odločbo o legalizaciji črne gradnje. Danes je na tem, da novopečeni minister kot črnograditelj ekspresno odstopi.

Logika laži

Kdaj je torej nek politik lagal in na kakšno definicijo naj opremo opis laži? Poskusimo s klasično:

To lie =df to make a false statement with the intention to deceive.

Če je Maher lagal, kolikor je ponudil lažno trditev o tem, da je kupil objekt v Seči v stanju, v kakršnem je tudi danes – vse z namenom, da bi nas prevaral -, potem je način, na katerega smo zavrgli to dejstvo in razkrili njegovo laž nekaj, kar to dejstvo ovrže. In namesto nas je to storil Google Earth: pokazal je, da ne drži, da je objekt že 11 let v takšnem stanju.

Povedano drugače: Maher je lagal, če uspemo pokazati, da njegove trditve zanikujejo realna dejstva. Na podlagi neujemanja med trditvami in dejstvi lahko domnevamo, da je bila njegova intenca prevare ta, da bi nam takšno neujemanje iz nekega razloga prikril. In kaj nas ta zgodba o politiku, po vsem sodeč ujetem na laži, nauči o nekem drugem politiku, ki so ga menda ujeli na laži?

Novega mariborskega župana so novinarji Večera obtožili, da laže. Enako vehementno trditev si je privoščila tudi odgovorna urednica Katja Šeruga:

Večer Šeruga 18.3.13 Fištravec lagal

Kontradikcija vs. laž

Bizarnost začetne konstatacije (kaj točno je politik zagrešil?) in nato še novinarske obtožbe ne bi smeli ostati spregledani – sta tako rekoč šolski in odpirata resno etično zadrego. Je po krivici obtožiti drugega, da je lagal, že po sebi moralni prekršek? Seveda je. Je obtožba novinarja, ki jo zapiše ali izreče, češ da je lagal ta ali drugi politik, po sebi moralni in novinarski prekršek? Seveda je.

Tudi če bi novinarki Večera novi mariborski župan resnično rekel »Veste, jedel sem mačke« in naslednji dan to zanikal z »Veste, nisem jedel mačk«, kar je, če prav razumem, »uradna« verzija novinarjev Večera, na kateri so utemeljili svojo smelo naznanilo o laži, to še ne bi pomenilo, da je lagal. S takšno formulacijo je nekaj hudo narobe in se povsem oddaljuje od vseh znanih definicij laži.

Dokaz, da je lagal, bi priskrbeli šele v trenutku, ko bi pokazali, da je res jedel mačke. Obtožba laganja bi morala referirati na stanje stvari v tem svetu, ki se ne ujema z izrečenim – na podoben način, kot se je to zgodilo z ministrom Maherjem. Zanikanje ali kontradikcija (»Sem jedel mačke« in »Nisem jedel mačke«) k temu prav nič ne pripomore – kakorkoli je že ena od obeh trditev pač evidentno neresnična. Največ, kar bi smeli novinarji trditi, je torej ugotavljati kontradiktornost izjav.

S tem so novinarji Večera na lahkoten način postopali nebenevolentno in zaletavo v odkrivanju takšne »kontradiktornosti«, pri tem pa celo zamolčali prave pojasnitvene kontekste in nasprotna dejstva v zgodbi o mačkah.

  • Share/Bookmark

Mariborski župan, novinarske mačke in politika gnusa

19.03.2013 ob 15:54

Ali je dr. Andrej Fištravec, novi župan mesta Maribor, včasih radoživo jedel mačke? Je nekdo rekel »mačke«? Je omenil ta čudovita prikupna in lenobna bitja, pritegujoča našo ljubeznivo naklonjenost, zbujajoča reflekse crkljanja in razvajanja?

Bizarna fantazma okoli take majhne kulinarične podrobnosti iz življenjepisa župana še vedno vzburja domišljijo prenekaterega Mariborčana. Ne po naključju, mnogi so se v kampanji trudili, da bi jo. Nekateri so se sicer sprijaznili s pojasnilom, da kaj takega ne more biti res: mačke pač ljudje v teh krajih ne jedo, županski kandidati verjetno še manj izkazujejo takšen fetiš, po drugi strani pa nas intenzivnost propagandističnih domislic v politiki vsako leto bolj prepričuje, da se splača biti skeptik glede katerekoli trditve o komerkoli. Kaj je torej res – in ali se splača to raziskati?

Politika gnusa

Splača se zelo, če pogledamo naslednjo propagandno fotomontažo iz volilne kampanje, ki se ponovi v nekaj inačicah:

Fištra je mačke

V psihopolitičnem smislu je za slovenske razmere takšen propagandni vložek zanesljivo še ne videna inovacija, saj stavi na zelo neposredne psihološke občutke gnusa. V manipulativno retoriko skratka vpeljuje neko novo dimenzijo: kako predstaviti političnega oponenta kot nekoga, ki je divjak, in to gnusen divjak? Le kdo bi mačke klal, odiral in jih na koncu – ker temu klanje pravzaprav tudi služi – tudi slastno zaužil?

O tem je znal nekaj malega povedati že veliki Charles Darwin, ki spregovori o gnusu kot o napačnem, torej ogabnem ali neprijetnem okusu (kar beseda disgust etimološko tudi pomeni).

Za Darwina gnus žali okus (citiram po Millerjevi Anatomiji gnusa):

Nekoč se je na Ognjeni zemlji domačin s prstom dotaknil hladnega konserviranega mesa, ki sem ga jedel v našem bivaku, in s preprosto gesto izrazil gnus do njegove mehkosti; jaz pa sem čutil neomajen gnus do tega, da se je moje hrane dotaknil goli divjak, četudi njegove roke niso bile videti umazane.  Madež juhe na človekovi bradi je videti gnusen, četudi sama juha seveda sploh ni gnusna. Domnevam, da to izhaja iz naše močne asociacije med videzom hrane, ne glede na okoliščine, in predstavo o njenem zaužitju.

Težko bomo sicer rekli, da je jesti mačke rezultatsko vzeto gnusno dejanje zaradi ugotovljene ali zaznane razlike med videzom hrane (prijazna muca) in predstavo o njenem zaužitju. Lahko gre le za kulturni kod, ki nam zaužitja takšne živali inhibicijsko ne dopušča, ne za njen videz. A razlika ni bistvena.

Gnus je evidentno močno čustvo, kot nalašč ustvarjeno za psihopropagande namene. Težko bi si zamislili kakšno močnejše orožje v rokah nekoga, ki želi drugemu politično škodovati z njegovo pomočjo na način, da ga ustvarja za gnusobo. Retorika temelji na preprosti enačbi: kdor počne gnusne stvari, je pač sam gnusen – in takšni so vsi, ki pridejo v stik z njim. Ker zbuja grozo, ker neposredno zbuja sovraštvo in strah. Nekaj malega o politiki gnusa , tj. o njegovem impaktu v psihologiji političnih izbir, npr. tudi na volitvah, spregovori npr. David Pizarro v temle TED-u. Toda kaj je bilo tisto, kar je sploh proizvedlo medijsko radovednost o županovi gastronomiji?

Njamnjam style

Ni šlo le za propagandni prekršek anonimnežev, dvome zbuja tudi novinarski pristop v mediju, iz katerega štorija izvira. In je naslednja:  Fištravec naj bi novinarki časnika Večer Jasmini Cehnar v intervjuju zaupal, da je nekoč poskusil mačko. Tako se glasi seveda njihova trditev. Ta podatek je potem hitro prišel na lažirano FB stran »Gotof je«, ki se pretvarja, da je vstajniška, a je v resnici poligon za obračunavanje s političnimi nasprotniki leve provenience. Na njej strani so se ekskluzivno sklicevali na notranje informacije, ki so prišle iz Večera in ob njih objavili gnusno fotomontažo. Zapisali so:

Danes je bil v Večeru objavljen pogovor s Fištravcem. Pogovor je opravila Jasmina Cehnar. Med pogovorom (pred pričami) je Fištravec nenadoma priznal, da je pred leti polovil muco, ji odrl kožo, jo dal v lonec, jo skuhal. In pojedel.

Ko je intervju prišel do uredniškega odbora, kjer so sedeli AP, IS, ZŠ, so PREPOVEDALI objaviti ta podatek, ker da “bi lahko v času volitev to kandidatu škodovalo”

FIŠTRAVEC JE MAČKO ZAKLAL, JI ODRL KOŽO IN JO POŽRL!

FIŠTRAVCA JAVNO SPRAŠUJEMO, ALI DRŽIJO NAVEDBE NOVINARKE JASMINE CEHNAR (VEČER). PISMO SMO NASLOVILI TUDI NA VSE MEDIJSKE HIŠE V SLOVENIJI.

ZAHTEVAMO ODGOVORE!

Interna časopisna informacija je potem sprožila manjši medijski plaz, ki je povzročitelju informacije vrnil sporočilo v sprevrnjeni obliki. Zgodba, ki jo je povedal novinarki, je enostavna: v študentskih letih je Fištravec s svojim cimrom jedel ‘mačko’ (klanja in odiranja nihče ne omenja), ki je bila v resnici zajec. S to ukano sta zabavala mimoidoče lačne sostanovalke. A to ni zadoščalo. Šokantna vest Večerovim novinarjem ni dala spati. Sledilo je intenzivno »raziskovalno delo«: na ponovne poizvedbe pri županu, ali je res jedel mačke, kar je ta v demantiju zanikal, so se v Večeru lotili globinskega preverjanja o Fištravčevem apetitu in med drugim objavili impozanten stavek, ko so mu vprašanje zastavili znova:

Njegov odgovor je bil presenetljiv. Dejal je: »Mačke nisem jedel.«

Fištra mačke 2

Stavek simptomalno razkriva globoko nejevero novinarke. V istem prispevku so objavili tudi pojasnilo, po katerem je njegov sostanovalec iz študentskih let, sicer znani mariborski radijec Anton Petelinšek, nazorno pojasnil, da je šlo le za šalo, saj sta v resnici jedla zajca. In da je ostalo le škodoželjna politična propaganda, je še dodal. Čeprav je avtorica prispevka Branka Bezjak torej dobro poznala pojasnilo, ga ni upoštevala. Zamolčala ga je tudi v vseh drugih svojih nastopih ali zapisih naslednje dni, kjer je Fištravca povprek obtoževala, da ni govoril resnice, npr. ko je ugotovila:

Naša novinarka ga namreč gotovo ni “narobe razumela”, ko ji je govoril, da je jedel mačko. Med problemi, ki mesto tlačijo proti dnu, je sicer ta tema gotovo pri koncu pomembnosti. A ne gre za to. Pač pa za vprašanje kredibilnosti človeka, ki hoče voditi naše mesto. In ta ni govoril resnice.

Besede je urednica Večera ne le ponovila, temveč je v Odmevih govorila še o njegovem laganju. Skratka, obtožila ga je moralnega prekrška in nekredibilnosti. V tem duhu je seveda morala vedno znova prezreti in zamolčati »naravno« pojasnilo o študentskem štosiranju, ki ga je podal Petelinšek – in, lahko domnevamo, tudi on sam. Med dvema udeležencema dogodka in svojo novinarko je dala prednost resnici slednje.

Če povzamem grafično, je potemtakem novinarka namesto »Jedel je ‘mačko’« kot obliko kakor-priznanja venomer prevajala v »Jedel je mačko«. In se pretvarjala, da ni posebne razlike med obema. Pa je res ni? Če bi želela potrditi frapantno ugotovitev, pač nikoli ne bi smela staviti na to, ali se besede ujemajo z besedami, ampak ali se ujemajo z dejstvi. Prav zato ji je Petelinškova evidenca bila ves čas v napoto. In tudi če bi se Fištravec kje zaklinjal, da je snel mačko, bi to morda govorilo kvečjemu o njegovem prepričanju, da jo je jedel, in ne o dejstvu, da jo je. Obtožba o laganju bi se torej lahko nanašala le na spremembo prepričanja, ne dejstvenega stanja.

Jesti princeske

Semantično ali jezikovno vzeto je razlika v referentu tista, ki vnese zmedo in je tako elementarna, da si je težko zamisliti, zakaj, čemu ali kako bi lahko nekdo smiselno vztrajal pri njeni vpeljavi. Predstavljajmo si torej, da bi Fištravec dejal, da je včasih jedel princeske – in jih še vedno. Bi bil obtožen kanibalizma? Obstajajo princeske in ‘princeske’. Za tiste, ki so lačni ali radovedni, je tukaj hiter recept za pripravo.

Fištravec je v nekem novinarskem intervjuju celo povedal, da je pričakoval opravičilo Večera – a ga ni dočakal. Navzlic propagandnim prijemom pa mu je vendarlo uspelo postati župan – in to že v prvem krogu.

  • Share/Bookmark

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

10.03.2013 ob 09:42

Novinarka RTV SLO Eugenija Carl je na blogu danes zapisala:

Med take eksperte zagotovo sodi koprski župan Boris Popovič. Ne samo, da zdaj že vsakič, ko pred sodiščem naletiva drug na drugega, sika name in širši javnosti v kamero, da o sebi prav nič ne bo komentiral; češ naj kar mene vprašajo, saj jaz tako ali tako o njem vem vse. Ampak vse narobe povem, kakopak. Tako zelo mi je zameril poročanje o protestih v Kopru, da sem dobila prostor celo na straneh občinskega glasila. Saj niste mislili, da na tistih pozitivnih, kajne?!

Ista zgodovina se ponavlja – oziroma se kar noče nehati. V cenzuriranem mariborskem časopisu, katerega pogreb so vsi spregledali (po načelu: novinar je novinarju največji sovražnik), sem leta 2008 pribeležil celo kolumno pod naslovom »Psihiči, lezbijke in zavite oči«. Ker je moj blog edini prostor ne-cenzure zame, ga ponavljam. Kot da se je čas ustavil, kot da se v teh petih letih ne bi spremenilo nič!

Psihiči, lezbijke in zavite oče

Malodane brez zanimanja širše javnosti je minil dogodek, ko je 13. marca brezplačnik »Žurnal24« na naslovnici citiral izjavo koprskega župana Borisa Popoviča: »Barbara Verdnik je obremenjena, glede na njeno zavajanje javnosti in na temelju vprašanj, ki nam jih postavlja, je psihič, in punca je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov.«

Verdnikova, dolgoletna direktorica Primorskih novic, ki je zaradi politične nekompatibilnosti morala oditi iz te časopisne hiše, se je Popoviču zamerila, ker je preveč  pisarila o nečednostih pri prodaji zemljišč v koprski občini. Toda ni bilo prvič, da župan brez zadržkov obračunava z novinarji in še zlasti z velikim veseljem z novinarkami. Za razliko od tega sta prejšnja dogodka bila deležna večje odmevnosti, to pot je šikaniranje novinarke ostalo nezapaženo. Če je logika tega primorskega politika in podpornika g. Janše jasna, namreč v žuganju in obračunavanju z novinarji, diskvalifikaciji in smešenju, je logika molka v zameno nevarna in zgovorna po sebi. Ob Petri Vidrih in Eugeniji Carl je Barbara Verdnik zdaj že tretja žrtev verbalnega mobinga in ustrahovanja. Ne da bi kakšno novinarsko združenje ob tem mignilo, ne da bi doživeli en samcat protest!

Toda spomnimo na dve poprejšnji epizodi – najbolj tragična je zgodba novinarke Primorskih novic Petre Vidrih in akter je ves čas isti. Ker je Popoviču po njegovem mnenju zastavila neprimerno vprašanje, jo je najprej verbalno napadel, kar je potem nadaljeval še na tiskovni konferenci, v oddaji Trenja in v drugih medijih. Po njegovem je Vidrihova neprimerna za novinarko, je lezbijka, ljubica in piarovka bivše izolske županje, dodal je, da rada popiva in da tako ves Koper ve, kakšna je. Kasneje je utrpela posledice tudi na delovnem mestu v svoji hiši, za katero vemo, kdo jo obvladuje.

Pocenjujoče bi se izrazili, če bi ob tem zaznali poslabšano stanje politične kulture v odnosih do širše javnosti, ki škodi avtonomni vlogi medijev v nadzorovanju delovanja oblasti. Kot je že večkrat pripomnil sociolog Vlado Miheljak, smo v zadnjem letu dobili reverzno situacijo glede na 80. leta: takrat se je politika bala novinarjev, danes se novinarji bojijo politike. In imajo razloge. Toda koprski župan ni počival. Udaril je po še eni novinarki. Greh novinarke Eugenije Carl je bil naslednji: »Zavijala naj bi z očmi in krilila z rokami, ob sleherni omembi predsednika vlade Janeza Janše in županovih besed pa naj bi posmehljivo zapihala.« Zaradi tega je menda neprimerno in žaljivo ravnanje novinarke RTV oznanil celo programskemu svetu RTV z dopisom, v katerem koprska občina izraža ogorčenje nad novinarkinim poročanjem na tiskovni konferenci v zvezi z nameravanim plinskim terminalom. Župan je torej vračal udarec: zmotila ga je že domnevno nepravilna govorica telesa.

V trenutku, ko sta se v Sloveniji ustvarila dva medijska in novinarska tabora, med katerima vsaj enega očitno sponzorira neka politična stran, se soočamo z nerešenim elementarnim problemom. Tistim, ki se jim omenjeno ravnanje župana zdi odobravanja vredno, in takšni so očitno povečini njegovi volivci, pa še kdo, bo verjetno zelo težko razložiti, kaj pomenijo izrazi, kot so novinarska svoboda in politični pritiski. Nič od tega jim verjetno ne bo jasno. Samoumevnost topota škornja je za take tako rekoč nujna, bohotenje palm in druga kičasta estetika pa trajen in nujen del tega samopašnega političnega diskurza. A ne bi o tem, zakaj, če že, si ljudstvo vedno zasluži voditelje, kakršne si izvoli. Bolj bi nas morala zanimati cenenost vedno hujših pritiskov in cenzorskih posegov ter manjšanje novinarske avtonomije. Reakcije, kot je Popovičeva, dokazujejo, da smo prišli v fazo, ko so novinarji deležnih javnih, nič več skritih pritiskov, tudi iz najbolj bizarnih razlogov in na način sprevrženega mobbinga. Dodatno začinjenih z nekakšnim mačizmom in šovinizmom, na katerega verjetno župan tudi stavi in si domišlja, da je z njim šarmiral lep del (moških) volivcev, ki so jim »psihiči«, »ljubice« in »lezbijke« pač dovolj sočni vzdevki. Če kje, potem bi se morali levi in desni novinarji (kakorkoli je delitev umetna) vsaj na točki obsodbe tovrstnih šikan strinjati. Pa se ne. Ve se namreč, kateri politični opciji župan Popovič pripada.

  • Share/Bookmark