Arhiv za Maj, 2013

Ime česa je Melita Forstnerič Hajnšek?

29.05.2013 ob 13:18

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek postaja grešni kozel časopisa Večer. Ujeta v prisluhe z eks-županom Francom Kanglerjem se je spremenila v objekt vsesplošnega zgražanja in novinarskega distanciranja. A postala je tudi nočna mora za marsikaterega medijskega delavca. Z emblemi bi morali ravnati previdno. Kaj se lahko naučimo iz te morebitne žrtve na oltarju ob obvezni molitvi o novinarski higieni, nepristranosti in politični čistosti časopisa, s katerim želijo rehabilitirati svoje ime? V imenu objektivnosti bi se morali resno vprašati, za kakšno ceno? Čemu so že namenjeni rituali žrtvovanja?

Avgijev hlev in njegovi prebivalci

Cena selektivnega čiščenja Avgijevega hleva spon med politiko in novinarji je lahko visoka: spregledovanje in pometanje pod preprogo prave resnice. Kot da bi se odgovorna urednica Katja Šeruga zavedala lastne geste žrtve – torej tega, da je ona žrtev, ne novinarka -, ko je v svojem komentarju napovedala taisto »očiščenje«. Napisala je, če citiram po MMC:

A če gre soditi po zapisanem komentarju odgovorne urednice: “Nekje se mora začeti. Očiščenje od slabega v lastnih vrstah. Če se mora na Večeru, pa naj se,” bodo očitno ukrepali.

Poudarka sta torej dva: Šerugova previdno sugerira sankcije proti novinarki Hajnškovi. A tak korak očiščenja razume kot »začetek« – kar pomeni, da se zaveda, da je Avgijev hlev novinarstva poln umazanije. In še nekaj: kot da priznava, da problematičen ni zgolj Večer. Dikcija »Če se mora (začeti) na Večeru, pa naj se«, lahko pomeni le, da vidi problem širše od svoje medijske hiše in sebe kot nekoga, ki bo čistilno akcijo začel tudi za vse druge. Ki se bo za to žrtvoval. Kar lahko pomeni le: za novinarski ceh v celoti.

Bunkerji in politični škorenj

Nevarna ljubezenska razmerja med politiko in novinarji spremljam že zelo dolgo. Z njimi tudi obveščam novinarje in javnost; v zameno sem v glavnem deležen odkritega prezira, s čimer mi dajejo prav. Ko se danes večerovci odločajo obsojati ali celo sankcionirati takšna razmerja, zavestno zamolčujejo svojo voljnost sodelovati z vladajočimi politiki ali skritimi lastniki. Kronski dokaz njihovega kolektivnega sodelovanja z njo so recimo ti.bunkerji ali kolektivno dokazovanje večerovcev, da bunkerji cenzuriranih besedil ne obstajajo. Oziroma da pri njih ni nobenih političnih pritiskov. Spomniti se je treba le na tale bizaren faksimile, na katerega se je podpisala ne le Melita Forstnerič Hajnšek, ampak kopica drugih Večerovih urednikov, ko je Večeru politični škorenj očital Blaž Zgaga, takrat njihov novinar:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

Že fotografije objavljenih bunkerjev sredi pisarn, ob katere so se dnevno dobesedno spotikali, jih povsem demantirajo in postavljajo na laž. Na Večeru, in ne le tam, praktično ni novih lastniških ali uredniških sprememb, ki se ne bi ujemale s spremembami v strukturi vladajoče politike. Mimogrede, večerovcem se ni nikoli, ampak res prav nikoli zdelo vredno vprašati, kaj si o tem mislim, čeprav sem avtor dveh knjig o sponah med politiko in mediji: »Somrak medijske avtonomije« in »In media res«. Naključij verjetno ni: kako bi le, če sem pisal tudi o njih.

Vendar glede političnega in lastniškega škornja ni dilem. Nenazadnje ga javno, ne le zasebno, priznavajo sami novinarji.  Dilema je le, kdaj, kako in zakaj so ga pripravljeni lizati. Vprašanje je tudi, kako resno mislijo s svojimi občasnimi apeli k novinarski avtonomiji in etičnosti.

EPK kot politični projekt

Verjetno sem v zadnjih letih bolj kot kdorkoli drug opozarjal na sporne zapise novinarke, zdaj pripravljene na sežig na grmadi. O njih so bili večerovci obveščeni iz prve roke. Zgodilo se ni nič – težava torej ni le v tem, da je omenjena novinarka pri Kanglerju obrekovala svoje kolege, kakor sledi iz prisluhov, tudi ne le v tem, da mu je pomagala pisati demantije drugih novinarjev. Ko danes večerovci in skupaj s stanovskimi kolegi izražajo ogorčenost nad odkritji iz prisluhov, se niti z besedico ne lotevajo najpomembnejšega: kako se je politična pristranost novinarke manifestirala v njenih zapisih in kako je jemala kredibilnost časopisu kot takemu. V svojih komentarjih zadnjih let sem lahko ugotavljal, da se je Hajnškova projekta EPK, ki ga je dominantno pokrivala, lotevala predvsem v smislu afirmacije njenega političnega pomena – razumela ga je ne le kot kulturni dogodek, ampak tudi kot politični in s tem predvsem kot trofejni projekt Franca Kanglerja, na katerem se ne sme poroditi noben madež dvoma. Pri svojem delu je bila povsem neovirana. Ker sem v zadnjih treh letih zagrešil več kot 200 zapisov o EPK, si jih lahko vsakdo ogleda na straneh društva Zofijini ali na mojem blogu. Znova velja poudariti, da so bili Večerovi in drugi novinarji permanentno seznanjeni z vsemi komentarji, zato izgovor, da političnih ambicij pisanja svoje kolegice niso opazili, povsem in totalno odpade. Vsa opozorila so imeli na mizi in tudi vse indice o sodelovanju njenega moža z občinsko politiko. Nasprotno je res: njihova 120 procentna permanentna cenzura lahko pomeni le, da so Meliti Forstnerič Hajnšek venomer dajali prav in jo podpirali, njene kritike pa ignorirali; ko govorim o cenzuri, se ne sklicujem na svoje subjektivne občutke, temveč sicer redka priznanja novinarjev samih. S tem so ponotranjili novinarkino načelo, da bo na ugovore na EPK veljala ničta stopnja tolerance. No, in danes bi jo kolegi žrtvovali na oltarju…

Kdo se spreneveda?

V društvu Zofijini ljubimci smo že konec leta 2010 protestirali proti tem zapisom in podelili nagrado za »novinarsko piarovko leta«. V utemeljitev smo takrat navedli:

Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je z nizom člankov o Evropki prestolnici kulture pokazala, da ji je novinarska profesionalna objektivnost povsem tuja in da jo je rade volje pripravljena zamenjati za osladno navijaško držo do mariborskega župana, projekta EPK in vseh kulturnih vodij v njem ali okoli njega. Še hujše, že tako povsem odsotne kritike je pripravljena razglasiti za krivce, če bo šlo kaj narobe.

Kot je lani novinarka 2012 prejela še občinsko nagrado za svoje novinarske dosežke, sem po vsem sodeč bil edini, ki je to javno problematiziral. Ponovila se je ista zgodba: milo rečeno tiha solidarnost ceha, čeprav nagrada Janka Glazerja po mojem prepričanju in utemeljevanju sploh ne bi smeli biti podeljena za novinarsko delo! 14. marca 2012 sem med drugim ob tem ugotavljal:

Znano je tudi, da je župan novinarko sam večkrat javno razglasil za prijateljico. Sprašujem se, ali je ob vsebinski analizi zapisov novinarke, ki nesporno kažejo tendence k varovanju dobrega imena župana in projektov mesta v celoti, res odveč pomisliti, da je njej namenjena občinska nagrada tu povsem naključen pripetljaj in je ne smemo mešati s prijateljskimi in poslovnimi vezmi, ki vežejo župana in njenega moža?

Povedano preprosteje: večerovci in vsi drugi novinarji so vedeli dovolj. In gotovo so vedeli stvari, ki jih ne vemo navadni bralci. Prostora za ogorčenost ni oziroma ni pristno. Prisluhi so lahko kvečjemu potrdili tisto, kar so že dodobra poznali. Ime česa je torej Melita Forstnerič Hajnšek? Vsekakor nečesa, kar bistveno presega njo samo. Je ime za sprenevedanje, za bežanje proč od lastne sence. V mojem primeru: ime za cenzuro. In zdaj čakamo. Kako se bo, če se bo, kot pravi odgovorna urednica, pač moralo začeti na Večeru.

  • Share/Bookmark

Jezikova župa in novinarski mrčes, ujet v prisluhe

26.05.2013 ob 11:10

Telefonski prisluhi Francu Kanglerju, predvajani na sodnem procesu proti odstopljenemu županu, so povsem nepričakovano naplavili eno najbolj temačnih točk novinarstva v Sloveniji, še zlasti mariborskega. Ne le, da so tudi najbolj nejevernim razgalili tesne spone med novinarji in politiko, njihovo medsebojno pajdašenje, kot osupljivo sovražna so bila razkrita tudi razmerja med novinarji samimi, frapantna pa so tudi dejanja, ki so jih bili pripravljeni opraviti za svoje gospodarje. Najmanj en primer zdaj poznamo od blizu in zelo natančno; potrdil je vse moje dosedanje zapise o tem. A ni edini.

Haranje in jezikova župa namesto pršuta

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pooseblja vse zgoraj našteto: prijatelju Kanglerju ni samo poročala o »bednih« razmerah na Večeru in diskreditirala svoje kolege iz hiše in širše, ampak je s svojim možem Hajnškom celo pripravljala kasneje objavljene zapise, v katerih (župan) polemizira z drugimi novinarji, zaradi Kanglerjeve globoke obsesije s svojo medijsko podobo pa se je razvila sistematična komentatorska produkcija na spletnih straneh Večera, kjer so si županovi anonimneži dajali duška; medtem so spletni uredniki Večera dopuščali objavljanje vseh vrst packarij. In vse to so »forumaši« počeli iz spoštovanja do Kanglerja, kakor smo slišali v prisluhih, in nato so si kot »gverilci« (njihov samoopis!) zaslužili v lovskem domu v Ciglencah kozarček rujnega in pršut, če niso dovolj harali (ja, ta izraz so uporabili) pa so jim obljubili jezikovo župo! No, zanje je kozarček surplus, svoje umazano delo so z veseljem izpeljali zaradi vseh drugih pridobljenih bonitet.

Razkritje me ni presenetilo in če izvzamem plačilo v naturalijah v lovskem ambientu, je potrdilo  vse dosedanje analize in partikularna znanja: o sponah med novinarji in politiki pišem že desetletje. Na mariborske novinarske lakaje sem opozarjal v celi vrsti svojih intervencij tam, kjer pač smem in lahko (beri: predvsem na svojem blogu), v zadnjih letih predvsem v treh kontekstih: Janševega prevzema Večera, procerkvenega abrambnega diskurza in epekajevskega udinjanja politiki in kulturniškim veličinam, kar je postala dominanta Večerovih eksegez.

Pod preprogo

Težko je pričakovati, da bodo zdaj, po razkritju, o tem novinarji povedali kaj odkritega, sploh v Večeru. A bi morali. Znašli so se v zadregi, ko sodelavko ščitijo, s tem pa v reko namakajo sebe. Saj vemo: ko se znajdejo v majhnem škandalu, običajno uporabijo veliko metlo in še večjo preprogo. Politično-novinarsko pajdašenje ima tu vznemirljiv zunanji kontekst: obsedenost z mediji, tako značilna za npr. Janšo, se je lotila tudi Kanglerja, ruvanja bolečega trna v peti v obliki časopisa Večer pa se je loteval na najbolj brutalen način kar s papagajkami iz domače garaže. Sledil je angažma celotne občinske uprave in drugih angažiranih komentatorjev na spletnem Večeru (med drugim so prisluhi na sodišču razkrili tudi poizvedovanje za grehi moje malenkosti, ki bi olajšali diskreditacijsko pljuvanje po meni). Ko sem pred leti sedel v studio Radia Maribor in skupaj z urednikom Aljošo Peršakom komentiral odnos med občino in Večerom, je bilo z njegove strani v eter jasno navrženo, da so s pomočjo identifikacije IP-jev v časopisnih hiši ugotovili, da med anonimnimi komentatorji nastopajo zaposleni na občini in s tem opravljajo še »dodatno« delo. Podatek je bil torej znan. Vendar si takrat nihče ni mislil, da so to v resnici kar vodilni ljudje občine in še manj, da so med njimi tudi novinarji sami ali njihovi družinski člani.

Na sceno stopi Jože Žagar

V prisluhih je bilo npr. ugotovljeno, da je psevdonim Jože Žagar v komentarjih uporabljal mož omenjene novinarke, večkratni funkcionar v času Kanglerjeve ere, Ivan Hajnšek. Brž lahko ugotovimo, da je med njegovimi še vedno ohranjenimi zapisi npr. izjemno obširno in detajlirano poročilo o stanju v Večerovi hiši.

O Tomažu Rancu, tedanjemu odgovornemu uredniku, je npr. zapisal, da se je »s svojo priliznjenostjo in prilagodljivostjo ter ustrežljivostjo trenutnim oblastnikom in lastnikom, uspel obdržati.« O uredniku Aljoši Peršaku pa beremo, da »spominja na talibanskega samomorilca, ki je toliko indoktriniran, da brez pomisleka obleče jopič, poln eksploziva in gre na tržnico. Besede znajo biti tudi kot razstrelivo.«

Pizdi, imenovani Peršak in Klipšteter

Zakonca Hajnšek sta imela očitno zelo poenoteno mnenje o stanju v Večerovi hiši in njegovih zaposlenih, s svojim znanjem pa sta večkrat mirila neutolažljivega župana, ki je dajal vse znake močnega osebnega trpljenja zaradi neprijetnih zapisov o sebi. Fotograf Marko Pigac je objavil transkripte nekaterih prisluhov s silno žmohtnimi opisi razmerij. Ob neizmerni tolažbi Kanglerja, laskanju in udinjanju je Melita Forstnerič Hajnšek uspela za občini kritične novinarje uporabiti nekaj pikantnih izrazov, da bi županu dvignila motivacijo: novinarja Peršak in Klipšteter sta denimo postala pizdi, sirotinji, mrčes, luzerja:

Melita:”Samo večji poraz, novinar, ne more doživet na svojem lastnem bojišču, kot ga je doživel Aljoša Peršak. Taki poraz, veš kaki poraz je to, za novinarja? Veš kaj ti jaz hočem rečt, Franci? Da ti sploh ni treba se z njim ukvarjat! On je zdaj taki luzer, poslušaj, on je zdaj taki luzer izpado.. Ti si zaj tu zmagal! To je zaj tu taka tvoja zmaga, da je po mojem je to več komentarjev lahko!” Kangler:”On pa še stalno piše svinjarije..” Melita Forstnerič Hajnšek:”Pa še bo jih pisal. Kje če dobiti večji šus v glavo, ko ga je danes dobo, glej? Ko ti na koncu ne more nič drugega napisat ko, da je Ljubezen slepa?! hehe. Mislim, veš kaki poraz je to, Franci, za celi Večer pa za celo to politiko? Veš kaj je to v taki anketi, mali, v bistvu 64 procentov, pa kaj si ti nor, pa to je, tu glej, niti en, kolko ti jih je negativno, že, komaj kaj, veš kak je to malo? To kar se mi skos menimo, bolj kot te nažigajo bolj ti dobivaš pike. Verjemi mi. Ajde, Aljoša Peršak je za tebe mrčeš! Pa saj to za Klipšteterja sem ti že jaz davno rekla. Ti si rekel takrat še, da bo Dnevnik prevzel, pa ne vem kaj še vse, jaz sem rekla pusti Klipšteterja, ista pizda je ko Peršak. To je ista pizda. Veš kaj ti naredi? Ignoriraj totega bogega Peršaka.” Kangler:”Pa nebom ga ingoriral..” Melita FH:”Lej kaj dela. On je sirotinja. Ni vreden tvoje energije, verjemi mi!

Seveda si v zadnjih letih nihče ni drznil prešteti funkcij, ki jih je novinarka opravljala v mestu, koder seže občinski vpliv – takšen pregled so novinarji sicer storili za njenega moža. Podobno velja za podelitev Glazerjeve nagrade za novinarske dosežke (!), o čemer sem (žal edini) podrobno pisal v tem zapisu; problematiziral nagrade in postopkov ni nihče.

Laže, prasec!

Melita Forstnerič Hajnšek, nekoč urednica in trenutno najbolj plodovita kulturna novinarka časnika, prva zapisovalka politično-kulturne brozge po imenu EPK, je občasno nesebično priskočila na pomoč županu tudi v primeru priprave odzivov na druge novinarje. Prisluh je razkril, da je prav ona pripravila odziv na zapis Delovega novinarja Červeka in ga servirala Kanglerju v uporabo:

Kangler:”Kaj že pišeš?” MFH:”Pišem ti ono, za ovega Červeka. Ravnokar sem napisala. Ti bom poslala.” Kangler:”Tjaaa.. Bilo bi boljše, da bi se dobla.” MFH:”Na kam ti pošljem? Na FK?” Kangler:”fk, ja.” MFH:”Na FK afna?” Kangler:”maribor pika si.” MFH:”To ti bom zdaj poslala, pa si boš videl, pa pogledal, če ti je všeč.” MFH:”Laže se, prasec! Pahora nimamo nikjer v vseh strani. Kaj je toti je bolan al kaj?” Kangler:”Ja marsikdo drigi še..” MFH:”Pa to čisti bolniki so to, Franci, totalni bolniki. Poleg tega, ti v uradnem pismu, ti nisi dolžn apostrofirat naslovnika. Poleg tega on tebe o bontonu uči, pizda, on pa župana žali, pa kaj ste res že vsi čisto flikjeni al kaj? On nima bontona, mislim, on tebe, on žali župana, pa s tabo manipulira, ne? Zaj sem glih tu pisala..”

Kot že rečeno, je v kontekstu mojih nenehnih opozoril na spone politike in novinarstva, še zlasti okoli časopisa Večer ali v njem, cenzura ne le mojega pisanja, temveč mojega dela v celoti, zdaj še dodatna »racionalizirana« in razumljiva. Po objavljenih prisluhih Kanglerju in konkretnih razkritjih personalnih povezav lahko rečem, da sem glede Večera s tem dobil vsaj neko moralno zadoščenje v obliki nepričakovanega neposrednega empiričnega dokaza, še bolj jasno pa je tudi, zakaj poziv k odstopu Kanglerja, spisan davnega petega maja 2011, v lokalnih medijih glede na prvopodpisanega ni smel medijsko uspeti.

Bonbon Glazerjeva Melita Forstnerič Hajnšek

  • Share/Bookmark

Supersemantika in kazen za novinarja, ki ni nič novega

18.05.2013 ob 18:09

Novinar TV Slovenija Matej Korošec je sankcioniran. Odgovorni urednici Ksenija Petrovčič Horvat in Polona Pivec sta mu razložili, da zaenkrat več ne bo vodil oddaj informativnega programa v živo.

Kaj se je zgodilo? V Dnevniku TV SLO je 15. maja 2013 rekel nekaj, česar ne bi smel. Poglejmo najprej zapis v Večeru:

Novinarju Televizije Slovenija Mateju Korošcu so ob poročanju o obisku premierke Alenke Bratušek v Mariboru zaradi izjave v osrednjem dnevniku nacionalne televizije za šest mesecev prepovedali javljanje v živo v informativne oddaje TV Slovenija. Dejal je namreč: “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Sankcija ni presenetila samo njega, ampak tudi Zorana Medveda, predsednika novinarskih sindikatov RTV Slovenija, Gabrijelo Milošič, nekdanjo sindikalno predstavnico, članico aktiva Društva novinarjev Slovenije in Koroščevo sodelavko, ter tudi kolektiv, v katerem Korošec dela. Polona Pivec, odgovorna urednica TV Maribor, pravi, da je morala Korošca sankcionirati po opravljenem telefonskem pogovoru s Ksenijo Petrovčič Horvat, odgovorno urednico informativnega programa RTV Slovenija: “Korošec je v prvem prispevku dnevnika naredil komentar z močno konotacijo.” Pivčeva sedaj sicer pravi, da ne gre za šestmesečno prepoved javljanja v živo v informativnih oddajah, ampak da bo Korošec lahko še naprej vodil oddajo Dobro jutro in tudi brez šikaniranja delal kot novinar, da se kratek čas ne bo smel javljati v živo pri političnih temah, pri drugih pa se bo lahko. In da bo imel nekaj več dežuranja ob praznikih. Petrovčič Horvatova pravi, da “Korošec ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi moral gledalcem prepustiti, da si ustvarijo svojega”. Poudarja, da je treba upoštevati novinarski kodeks in da obe s Pivčevo mislita enako, namreč “da to ni novinarsko delo, kot si ga želimo. Novinar ne sme podajati pavšalnih ocen.”

Pivčeva še pravi: “Dejansko se je zlagal, saj premierka je nekaj povedala, ni bila tiho.” Sama je rekla Korošcu, da če bi rekel, da ni povedala  nič novega ali vsebinsko nič novega, bi bilo sprejemljivo. Korošec pravi, da se je o osnovnih navedkih dogovoril z dnevno urednico TV Dnevnika Ireno Ulčar, da ni kršil novinarskega kodeksa ali razžalil ministrske predsednice, v svojem kratkem javljanju pa je poudaril “le neučinkovitost zadnjih vlad pri spopadanju s problematiko Maribora in Podravja, predvsem pa presenetljivo kratek obisk premierke pri županu, ki v svoji nekaj sekund trajajoči izjavi ni dala nobenih obetov ob  krizni situaciji v Mariboru”.

Novinar Korošec kaznovan

Med ničem in ničemer novim

Primer je poučen, ker skozi semantični minimalizem lahko zelo natančno določimo, kaj je odgovorni urednici prepričalo, da sta novinarja TV Slovenija kaznovali.

Glede razlike je bil namreč poučen. Korošec je dejal:

(1)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Očitano mu je, citiram vse očitke, da je njegov stavek komentar, da je močno konotiran, da je kršil novinarski kodeks, da ne bi smel podajati svojega mnenja, da je podajal pavšalne ocene, da se je zlagal. Pivčeva tudi pove, kaj bi bila pravilna drža: Korošec je lagal, ker premierka nekaj je povedala, ni povedala ničesar. Če bi, še dodaja, stavek oblikoval na način, da bi rekel, da ni povedala »nič novega« ali »vsebinsko nič novega«, bi bil stavek na mestu. S tem smo dobili natančno dikcijo, ki bi bila ustrezna.

Odgovoren novinar bi moral torej reči tole:

(2)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar novega, ne samo nič pametnega.”

Razlika je torej v ušivem pridevniku »nov«. V čem torej? Kaj dela točno naredi stavek (2) za tako dramatično drugačen od stavka (1)?

Po moje nič. V skladu s pragmatizmom jezika je tisti »nov« v prvem stavku že impliciran. Vrednostna sodba je bila, če kje, vsebovana v oceni »ni povedal nič pametnega« – ampak to je izjava, ki jo je zagrešil novinar lani, ko zanjo ni bil kaznovan. Toda ker trdi, da premierka ni povedala ničesar, jo pravzaprav vsebinsko sploh ne obtožuje, da ni »povedala nič pametnega« – torej je njegov edini greh skrit v drugem delu stavka in tistem »nič ni povedala«.

Komentar vs. informacija

Novinarju Korošcu je nadalje očitano, da je kršil novinarski kodeks. Toda katero njegovo določilo? Domnevam, da se meri lahko člen št. 15:

15. Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.

Kot vidimo, pa je smisel tega člena v prezenci ločevana dveh novinarskih žanrov s ciljem, da ne bil zaradi tega mešanja prišlo do napačne interpretacije pri uporabniku medija. Gledalec ali poslušalec bi se lahko znašel v položaju, ko je zaveden in nek komentar (ali interpretacijo) razumel kot dejstvo. Se je to pripetilo v danem primeru?

Če trdimo, da sta (1) in (2) identična, se to ni zgodilo. Skoraj neverjetno je, da bi gledalec lahko pomislil, da je premierka med obiskom v Mariboru molčala in bil zato strašno zaveden. Zato ni jasno, v kakšen smislu ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi menda gledalcem moral prepustiti, da si ustvarijo svojega. Kako se to stori?

Dodatna dilema je, če je pri sankcioniranju novinarja šlo za politični pritisk ali udinjanje oblasti. Ne vemo zaenkrat. Poveden je Korošcev zagovor, kjer omenja, da ni imel namena »žaliti« predsednice vlade – to je seveda neka povsem druga topika, ki namiguje, da pravi razlogi niso v profesionalnem zdrsu, temveč v občutljivosti politikov. Ali je imel novinar za takšno obrambno strategijo podlago v kakšni vednosti več?

Srečen v Dobro jutro

Novinar bo menda lahko delal dalje, vendar ne v informativnem programu v živo. Milostno mu je dodeljeno vodenje oddaje Dobro jutro, pri čemer ne bo šikaniran (sic!). Skratka, obeta se mu lahkotno novinarsko življenje. Takšno nerodno zakrivanje delovnega suspenza s strani urednice indicira, da ni prepričana v svoje dejanje. Primer odpira vsaj dve dilemi. Prvo bodo verjetno pograbili Janševi mediji in hiteli dokazovati že omenjeni nov politični pritisk na RTV SLO. Drugi bo obvisel v zraku: razprava o tem, kaj točno je bilo v profesionalnem smislu v novinarjevem postopanju res narobe in ali je bila takšna kazen res sorazmerna in potrebna.

  • Share/Bookmark

Shizofrenost, o kateri je treba molčati

18.05.2013 ob 18:08

Mariborski vstajniki zahtevajo odstop župana! Bombastični naslovi pregnetejo vse slovenske medije (12), 16. maja 2013 Bobovnik v Odmevih zavrti kronsko izjavo na tej podlagi in z njo vrta v župana dr. Andreja Fištravca.

Z Večera pričakujejo od mene izjavo. Ker se to dogaja kvečjemu enkrat na leto, pristanem. Povem, da gre za popolno posploševanje in pretiravanje. Novinarki napišem tole:

Mastni medijski naslovi o tem, kako so se »mariborski vstajniki odrekli županu Fištravcu«, več povedo o patologiji slovenskih medijev kot pobudi mariborskih vstajnikov. Nezaupnico mu je izreklo gibanje »VLV Maribor«, ki zanesljivo ni osrednje mariborsko vstajniško gibanje in še manj edino. Za njih sem slišal šele po županskih volitvah! Se pa naslovi res dobro in dramatično berejo. Če želijo nekateri vstajniki po dveh mesecih zrušiti edinega neodvisnega vstajniškega kandidata za župana, ki mu je uspelo, naj končno predlagajo svojega in enkrat prevzamejo odgovornost. Ko je šlo zares, se niso izkazali.

Kadrovanj župana ne morem komentirati, ker jih ne poznam, bi pa pričakoval nekaj več zdrave pameti: ko se napada zaposlitve ljudi na občini, ki so bili del vstajniške garniture, ni prav, četudi izpolnjujejo pogoje. Ko se kritizira potrditve ljudi, ki so bili še včeraj bližnji Kanglerjevi sodelavci, a delajo dobro, spet ni prav. Medijske zahteve znajo biti resnično shizofrene.

Vmes poizvem, kaj si o VLV Maribor misli Uroš Lubej. No, od njih se distancira in prizna, da so nastali šele ob 5. vseslovenski vstaji in torej po županskih volitvah – ko je bilo vsega konec.

In kaj naredil Večer iz moje izjave? Razen majhnega namiga na bistvo sporočila mojo kritiko medijev povsem opusti. Ali izpusti.

Večer vstajniki odstop župana

Skratka: o posploševanjih v medijih in dramatiziranju se tokrat (spet) ne smemo pogovarjati. O nekonsistenci njihovih zahtev in shizofrenosti tudi ne. Ko pa se vendar tako dobro bere in sliši, da vstajniki terjajo odstop župana!

  • Share/Bookmark

Videti rdeče: psihopolitika boja proti škratom

12.05.2013 ob 19:44

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

Rdeči govor kongres Janša

V besedilu se 32-krat pojavi beseda »monopol«, od tega v besedni zvezi »rdeči monopol« 14-krat in v besedni zvezi »rdeče morje« 3-krat. Medije, ki so odvisni od rdečih monopolov, omeni 10-krat, predvsem kot politično odvisne nosilce propagande, zavajanja in zamolčevanja pravih vzrokov.

Seeing red

Angleški pisatelj Jerome K. Jerome je davnega leta 1900 v svojem Three men on the bummel zapisal:

“I began, as the American expression is, to see things red.”

Na kakšen način Janša vidi rdeče? V angleščini fraza »to see red« pomeni izgubo samonadzora in nastop besnila. Obsežna repetitivna obarvanost v danem primeru predstavlja prej njegovo intenco, da članom svoje stranke ponudi tisto, na čemer jaha že desetletja: psihopolitiko zarote. Rdeči škratki okoli nas ustvarjajo medijske, gospodarske, finančne in druge monopole. V tem manihejskem dispozitivu antikomunizma, zimzelenem motivu politične mobilizacije, se je Janša to pot odločil, da bo povedano nekoliko pritajeno simboliziral predvsem z barvo. Že res, da poimensko našteje tudi »nadomestke nekdanjih partijskih komisij« (omenja informacijsko pooblaščenko, »korupcijski urad in komisijo«, navaja še delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije). Toda zelo malo omenja nosilce strankarske politike; apel k zaroti je torej pomembnejši.

Na osnovno nevarnost, antikomunistično pretnjo, potemtakem manihejsko opozarja predvsem skozi asociiranje z rdečo barvo, pri čemer sebe in svojo stranko poudarjeno izpostavi kot nosilca borbe in tudi končne zmage proti nevarnemu rdečemu zmaju sredi rdečega morja.

Ideološki boj na požiralniku

S tem je Janša nehote odgovoril tudi Bruslju in svetovnim finančnim trgom, ki venomer ugotavljajo, da je velik del gospodarske krize pri nas politično pogojen: res je, Slovenija je ideološko zablokirana. Priznal jim je, da sredi maja 2013 in brodoloma države ne zna drugega kot iskati vzvode razdruževanja, gojiti sovraštvo med ljudmi in paranojo. Vendar presenetljivo v svojem nastopu ni omenjal tistega, kar sem zaslutil kot nov dominantni ideologem, s katerim operira zadnje čase, tudi s svojo novo knjigo. Kulturo življenja, ki jo on prinaša, je omenil šele v nastopu po glasovanju, kjer je kot edini kandidat za predsednika stranke prejel 522 od 533 veljavnih glasov delegatov. Obnovil je svoj sedmi mandat. Huronsko. No, »filozofski smisel zagovarjanja kulture življenja« je uvidel kar v nekajdesetletnem delu svoje stranke. So torej stranke, ki so na strani kulture življenja in tiste, ki so na strani kulture smrti. So naše in so njihove.

No, četudi je bil govor obarvan ekskluzivno rdeče, je v njem celo pro-sdsovski Bojan Požar videl premalo presežkov in pogrešal populizem (!), medtem ko ga je enako usmerjeni Vladimir Vodušek koval v zvezde kot vrhunsko analitično ekspertizo:

Opozicije znotraj stranke torej nima. Njegov uvodni govor, kjer je napovedal boj svoje stranke proti “rdečim” lastniškim, sodnim in medijskim monopolom (ter privilegijem), je novinarski kolega Vladimir Vodušek ocenil kot prvovrstno politično analizo (češ, JJ bi lahko bil odličen televizijski politični analitik), čeprav bi Janša svojemu govoru, glede na prizorišče kongresa ter pričakovanja pristotnih, lahko dodal za ščepec več populizma, retoričnih in emocionalnih bravur.

Rdeče kofetkanje namesto motike in semen

Med bolj bizarne anahronistične vložke bi nesporno lahko prišteli tudi kongresni nastop Zofije Mazej Kukovič. Zanjo je tudi kofetkanje mladeži po Ljubljani posledica monopola rdečih škratov. Lahko nas reši le nova industrijska revolucija, ki bo združila motiko in računalnik. Ja, točno tako:

“Vprašajte mlade, ko sedijo po kavarnah, recimo v Ljubljani, koliko jih čuti potrebo po tem, da bi si posadili neko seme v zemljo. Vprašajte jih. In to so posledice komunizma,” je dejala. “Danes razlagam mladini, da moramo najti kombinacijo med motiko in računalnikom.”

Skratka, o kulturi smrti se lahko vsakdo pouči med sprehodom po stari Ljubljani in pogledom na dekadentno mladino. Motika in seme v zemljo je tisto, kar bo dalo novo upanje in življenje. A s takšnimi mladimi nam ni pomoči.

  • Share/Bookmark

Janša v izposojevalnici: kultura življenja kot upanje za slovenstvo

8.05.2013 ob 17:45

Slovenijo preplavlja nov politični ideologem. Ponuja se nam metanivojsko: skozi diagnozo stanja duha v deželi, kot ocena preplavljanja ideologije, ki je seveda sama ideologija. Ideologem sproščenosti si je v novi preobleki nadel ime kultura življenja. Tisto, proti čemur se krčevito bori, v paranoidnem dispozitivu manihejstva, je seveda kultura smrti.

Janša je pred mesecem v intervjuju za Družino dejal (povzemam po STA via Dnevnik):

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

Kultura življenja vs. kultura smrti

Opisi kulture življenja so pri Janši empirični, potegnjeni iz vsakdana. Krivec za zlaganost, mrkost obrazov, samooklicanost vstaj in vstajnikov so seveda mediji, tranzicijska levica, komunisti, Ljubljančani. Ti so na strani kulture smrti in nepristnosti. Kultura življenja je zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, zavezani življenju žarčijo resnico:

Bolj kot je okolje izpostavljeno »primitivni propagandi osrednjih slovenskih medijev«, več je po besedah Janše nezadovoljstva. »V Ljubljani je standard na 130 odstotnih točkah evropskega povprečja, pa na ulicah prevladujejo mrki obrazi in samozvane vstaje, kjer tudi gospe v krznenih plaščih govorijo o revščini. Ko pa greš med res revne ljudi, najdeš tam več veselja in življenjskega optimizma, ker kljub pomanjkanju živijo bolj pristno življenje in so dlje od centra, iz katerega žarči laž,« je dejal.

Tudi sicer po njegovih besedah »tranzicijsko levico v Sloveniji združuje interes, za sovražnika pa razglasijo vsakega, ki ga ogroža«. Ta interes je po besedah Janše oblast za vsako ceno, z njo pa “branijo privilegije, pridobljene v prejšnjem režimu”.

Prilagodljivost publiki

Čeprav je intervju z Janšo v Družini vreden podrobnejše analize (žal je nikjer nisem zasledil), lepo manifestira neko drugo značilnost njegovega političnega postopanja: prilagodljivost publiki, ki jo nagovarja. Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Nova uspešnica

Janša z novimi koncepti misli resno. Tik pred izidom je njegovo delo, ki je zgornji ideologem spustilo na naslovnico. Knjiga nosi tak naslov:

knjiga za kulturo zivljenja janša

In kot kaže, zanjo računa, da bo uspešnica. Nenazadnje je zdaj pisatelj, ki je napovedal, da bo od tega živel. V istem intervjuju za Družino namreč pokara člane Društva slovenskih pisateljev in jih označi za levičarske propagandiste, nesposobne prodaje svojih knjig:

Večina najbolj glasnih pa ni doslej ustvarila nič, svoje umotvore prodajo v kakih 200 izvodih ali še manj. Brez državnih jasli ne obstajajo.

Janševa Kultura življenja bo torej nova slovenska verzija papeških enciklik, slovenska verzija Evangelium vitae. Vsaj po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom.

Toda ne bo prvi, ki si je sposodil cerkvene koncepte za politične potrebe. Ne, ni bil Blair. Že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000. Janša potemtakem oponaša in papeža in bivšega predsednika ZDA. Kot beremo pod geslom Culture of Life na  straneh Wikipedie, je Bush operiral s kulturo življenja z naslednjim razlogom:

As the media then noted, Governor Bush directly borrowed this language from Pope John Paul II. They saw his invocation of the phrase as an attempt to gain support of “moderate” Catholics who dislike abortion, while not coming out so strongly against the practice that it would alienate voters.

During his eight-year Presidency, politicians repeatedly invoked the “culture of life.” Notable instances included:

George W. Bush signing the Partial-Birth Abortion Ban Act of 2003, surrounded by members of Congress

The summer of 2001, when a political controversy occurred over the position of the federal government on stem cell research, and President Bush faced accusations of backtracking on his earlier “culture of life” rhetoric;

March 2003, when the United States Congress passed a bill prohibiting partial-birth abortion, which proponents cited as advancing the “culture of life”;

The Unborn Victims of Violence Act in April 2004, which defined a violent attack on a pregnant woman as two distinct crimes: one against the woman, and the other against her fetus. Politicians promoted this act as improving the rights of the “unborn”, hence advancing the culture of life;

The US presidential election, 2004, when the Republican Party incorporated the phrase into its official platform, referring to the opposition of the Party against abortion, stem cell research involving the destruction of human embryos, and euthanasia.

The Terri Schiavo controversy of March 2005, when the phrase was used in support of legislative and legal efforts to prolong the life of a brain-damaged woman in an alleged persistent vegetative state.

  • Share/Bookmark