Arhiv za Junij, 2013

Osamosvojiteljev priročnik za samopomoč, verzija 2.0

29.06.2013 ob 23:00

Septembra 2010 sem v Mladini objavil  »Janšev priročnik za samopomoč« in pojasnil deset verjetnih taktik za politično preživetje v aferi Patria, ki jih bo ubral eden od osumljencev. Vsako sem tudi opisal. Danes bi, na pol post festum, spodnji seznam lahko nekoliko podaljšal. Potreba še vedno obstaja, krajšati pa ga ne morem, vse je bilo predvidljivo res:

1. Zanikaj vednost!

2. Problematiziraj obtožni predlog!

3. Napadi avtorja obtožnice!

4. Udari po slu!

5. Ponudi alternativno resnico!

6. Ponudi slamnatega moža!

7. Aktiviraj podporne mreže!

8. Napovej tožbe!

9. Ponudi protievidenco!

10. Razširjaj teorije zarote!

Seveda komentatorji ne želijo priznati, toda tak priročnik za samopomoč, ki si ga je sestavil kar protagonist sam, deluje. Učinkuje odlično, hoteli ali ne. Odkar je bil obsojen na dve leti zapora in denarno kazen, mu gre precej bolje, kot bi bila večina njegovih nasprotnikov pripravljena priznati. Rejtingi njegovi stranki rastejo in če bi bile danes volitve, bi gladko zmagala. Afera Patria je kvečjemu pripomogla k njegovi priljubljenosti, vrstijo se izjave podpore, množijo se podporna društva in iniciative »civilne družbe«. Njegove teze povzema nemški FAZ in še kdo. Njegova resnica zmaguje. Za nameček jo pospešeno širi še s svojimi knjigami in ponatisi teh. Ne pozabimo sicer: Janša še ni obsojen pravnomočno. Še vedno je torej mogoče, da mu delamo veliko krivico, glede formalnopravno. Morda je nedolžen in vsi dopisi, kakršen je spodnji, zgolj manipulirajo z njegovim imenom. To je vsa njegova teza še vedno: nič ni vedel. Zgolj zlorabili so ga. Oktobra bo pričal pred finskim sodiščem. A retoričnih in psihopolitičnih taktik takšno dejstvo ne naredi bolj »verodostojnih«. Kaj bi jim še lahko dodali? Kaj jim bo dodal on sam, saj mu vendar grozi kar dolga zaporna kazen in morda celo izbris s političnega zemljevida? Postavimo celo obratno tezo: kaj pa, če res odsedi dve leti ječe. Kdo točno si drzne trditi, da je z njegovim političnim udejstvovanjem za zidovi zapora res konec?

Patria PM Janza

V Murglah bela zastava

Taksonomijo novih retoričnih in drugih prijemov bo treba še dopolniti z novimi. A naj navedem le dva bisera. Janšev kakor pajdaš Anton Krkovič je bil petega junija obsojen na leto in deset mesecev zapora. Ko je tega dne Janša spregovoril o montiranem procesu,  je  v svojem odzivu na obsodilno sodbo povedal, da je »sodba bila napisana vnaprej, v političnih Murglah in s strani znanih avtorjev«.

No, teorija zarota o stricih iz Murgel je bila živa ves čas. Tako je lani, 30. januarja 2012, Krkovič ponosno prikorakal na obravnavo in novinarjem zaupal podobno štorijo, le z nasprotnim predznakom. Takrat so v Murglah menda visele bele zastave:

Govori se po bifejih, da se je štab v Murglah obdal v črnino. Ste slišali za to? Baje na nekem drogu visi bela zastava. Janez Janša je postal predsednik vlade. Jaz mislim, da so vsi resni razlogi za proces minili… S tem, ko je Janša postal predsednik vlade, ni razlogov, da bi proces vztrajal naprej.

Istega dne je Murgle kot mesto zločina omenjal tudi Walter Wolf. Toda slabo leto in pol so tam spet slavili, morda nazdravljali – Janša, Črnkovič in Krkovič so bili vendarle obsojeni…  Krkovičev argument je precej podoben razmisleku ddr. Klemna Jakliča, le nekoliko radikalnejši: če Jaklič pledira za »drugačno« obravnavo predsednika vlade pred sodiščem in mu ni mar za načelo enakosti pred zakonom, si je Krkovič to predstavljal še bolj »avantgardno«: predsednikom vlad se pred sodišči ne sodi. Ko nekdo postane predsednik vlade, preminejo vsi razlogi za postopke pred sodišči. Nisem opazil, da bi kdo omenil nedopustnost takega razmisleka. Da ga nihče niti ni resno jemal? Tudi napaka.

12 milijard zaradi afere Patria

Še manj se je pripetilo, da bi kdo podvomil v naslednjega kapitalnega kozla:

»Od tega dne, ko se je zgodila Patria, ko je bil objavljen tisti znani finski konstrukt pod imenom Resnica o Patrii, se je slovenski javni dolg povečal iz osem milijard na 20 milijard. Vsi zaradi tega v tej državi živimo slabše in tisti, ki so sprožili ta veliki pok iz Finske bodo morali za to nekoč odgovarjati.«

Janša ga je ustrelil 3. junija letos, po že znanem predlogu tožilca Ferlinca in dva dni pred branjem razsodbe. Mediji so trditev kupili, čeprav je lep primer argumentacijske napake post hoc, ergo propter hoc: avtor trdi nič manj od tega, da je vzrok javnega dolga v državi posledica afere Patria, četudi je posledica zgolj časovno sledila dogodku X, ni pa ga tudi povzročila. Zato sprožitelje finske konspiracije, te protozarote, kliče k odgovornosti. Povedano preprosteje: zaradi teh zlobnežev živimo bistveno slabše, saj so nam pridelali 12 milijard dolga. Res se čudim vsem novinarjem skupaj v državi, da ne problematizirajo (ali opazijo?) tako smelih ugotovitev in vsaj malce podvomijo vanje. Kaj je tistih nekaj milijončkov podkupnin v zameno za takšen milijardni dolg? Kaj je rop banke proti njeni ustanovitvi?

Rdeča zvezda napada

Po petem juniju je v državi vse narobe še bolj, kot je bilo prej. Ocene o alarmantnosti stanja se iz SDS vrstijo, pravosodni organi so podkupljeni, vlada nam levičarska mafija, Slovencem kradejo državo, napada nas (personalizirana) rdeča zvezda, vračamo se v Jugoslavijo oziroma iz nje nikakor nismo prišli, med nami so tako rekoč okupatorji, zato bodo uporabljena »vsa politična sredstva«, da se doseže oprostitev. Tomaž Majer je sicer poniknil, toda nenavadno je, da vse to zmore stranka človeka ob njegovi siceršnji knjižni produkciji ravno zadnje tedne. Mašinerija teorij zarot, skrita v ideološki žargon, skozi hiter pregled nekaj naslovov zveni takole:

Janez Janša: “Tisti, ki danes mahajo z jugoslovanskimi zastavami z rdečo zvezdo, kradejo Slovencem državo”

Slovenski odbor za NATO: Zloraba pravosodnega sistema za politično motivirano odstranitev opozicijskega voditelja

Pred 22 leti nas je napadla rdeča zvezda

Rdeča zvezda

Janez Janša ob Dnevu državnosti: “V krizi smo zato, ker je v slovenski državi ostalo preveč Jugoslavije”

Rdeča zvezda je tudi simbol kršenja človekovih pravic, totalitarizma in agresije na Slovenijo

Janez Janša: “Tega, da smo jim vzeli nekdanjo SFRJ, nam niso nikoli oprostili”

Dr. Vasko Simoniti: “V debelo knjigo sramot slovenskega pravosodja se bo vpisala sodba v primeru Patria”

Če sklenem: Janša je po obsodilni sodbi okrepil predvsem dve linijisvoje psihopolitike paranoje: iskanje sovražnika v obliki komunističnih zarot, kar je njegova zimzelena melodija, s specialnimi napadi na sodišče in tožilstvo, hkrati pa je svojo politiko sovraštva in razdruževanja začinil še z okrepitvijo ideoloških delitev na podlagi prilaščanja osamosvojitve, s pomočjo parol o vrnitvi »rdeče zvezde«, ločenih proslavah, kraji države, jugoslovanstvu in sploh narodnih izdajalcih. Ali kot je povedal: »Potrebno se je upreti, ko se tiste, ki so hišo gradili, skuša izgnati iz nje. In to s strani tistih, ki so gradnji nasprotovali«.

Teolog Ivan Štuhec naredi še diagnostični korak več, ko opisuje edinega osamosvojitvenega politika, »ki se ga stara politična garnitura boji«. Vsi filmi se nam torej inscenirano odvijajo zaradi strahu pred njim. In čeprav doživljamo novo intenzifikacijo političnega sovraštva, proizvedenega skozi psihopolitiko točno določene orientacije le nekaj tednov po obsodilni sodbi, sem znova frapiran, kako malo v to smer znajo slovenski komentatorji povedati. Ostajajo na ravni praznih deskripcij, morda svaril in obžalovanj o novih delitvah in ideoloških bojih, dlje ne sežejo.

Lep primer tega, zakaj si slovenski mediji zatiskajo svoje oči, se skriva v naslednji dilemi: mar je res dovolj za oceno o rasti političnega sovraštva, delitev in ideoloških bojev te zgolj prepoznati? Če ravnanje SDS proizvaja te vrste politične rezultate, če ga lahko izmerimo celo v otipljivih rejtingih, če je skratka uspešno, ne bo dovolj zadrževati se v območju tistega »kaj«, prestopiti bo treba tudi v cono »zakaja«. Diagnoze tega torej, zakaj se nam dogajajo stvari na način, kot se. V domeno tega pa nedvomno sodi tudi odgovor, zakaj je psihopolitika paranoje in zarot prepričljiva in s pomočjo katerih političnih tehnik in psihologije množic ji to uspeva.

Addenda sunt

Še moj takratni prispevek v celoti:

»Janšev priročnik za samopomoč«

Ne more biti nobenega dvoma: Janez Janša nujno potrebuje zajeten priročnik za samopomoč. Njegova kredibilnost je načeta kot še nikoli, obtožni predlog nevarno dolg in zanj obremenilen do te mere, da mu zaradi vpletenosti v korupcijo v aferi Patria grozi zapor. Zdaj gre zares, na preizkušnji je njegova politična usoda, cele stranke ali kar političnega pola. Oblikovala sta se dva tabora: prvi že ve, da Janša ni kriv. Drugi že ve, da je. Toda goreči privrženci ne bodo dovolj. Kar krvavo potrebuje, so pravi nasveti za nevtralizacijo političnih učinkov, dober alibi, krizni štab, prepričljive poteze. V Slakovih Pogledih Slovenije je deloval zmedeno, kot nekdo, ki težko kontrolira vse dele zgodbe, ne da bi zapadel v nekonsistenco. Kot nekdo, ki ga ne smejo dobiti na laži. Namen tega zapisa, kjer se ne izrekam o njegovi krivdi, je razgrniti Janševe taktike, pogledati skozi njegove oči in predvideti obrambne strategije, s katerimi bo ali je že poskušal prepričati javnost. Zato, da jih bomo lažje prepoznali in razumeli.

Ena pomembnejših je padla v vodo:  na trenutke je sicer poskušal prodajati zanj pomembno fantazmo, v skladu s katero je v Mladini objavljeni dokument fiktiven. Takšen status, neotipljive imaginarnosti namreč, so nujno imele objave vseh dosedanjih evidenc, s katerimi so stregli mediji, predvsem Mladina, Dnevnik in Delo. Z obtožnim predlogom se je fiktivni status omenjenih dokumentov opredmetil in postal konkretna grožnja, ob kateri več ne bo mogel zamahniti z roko. V Pogledih Slovenije, nesporni v patetičen nacionalistični okvir postavljeni repliki poptevejevskih Trenj, je vidno skrušeni prvak SDS že nakazal nekaj svojih  manevrov in poskušal ponuditi svojo razlago, zakaj tako dobro pozna ozadja afere Patria: doslej se z njo ni ukvarjal, pravi, zdaj se na vse pretege mora. Intenzivno. Njegova ključna težava bodo, še sreča, predvsem posredni dokazi. Kar praktično pomeni, da ga zaenkrat pretežno obremenjuje zgolj sklicevanje na njegovo ime, elektronska sporočila, zapiski in drugi indici o sestankih z njim ali njegovih besedah. Z indici kot dokazno podlago pa je lažje manipulirati, saj že po definiciji niso povsem prepričljivi. Katere so torej strateške poteze, ki naj odvrnejo mnenje državljanov, da je resnično vpleten v afero? Kratek priročnik bi lahko izgledal takole:

1.  Zanikaj vednost! Trditi mora, da ničesar ni vedel. Radikalno, kajti isto je trdil od samega začetka. Zahteva je postavljena visoko in predpostavlja, da nikoli ne bo smel priznati nobene, niti najmanjše partikularne vednosti. Ker bo težko zanikati finančne poti, transakcije, torej realne dogodke in vpletene osebe, ta scenarij zahteva element »žrtvenega jagnja« – če ni vedel on, so drugi. Ampak zato bodo tesni sodelavci  neizogibno morali zaradi zaščite biti žrtvovani, vsaj nekateri. Janša bo torej na neki točki sodnega postopka moral priznati obstoj vsaj dela obremenilnih dokazov ali indicev, ker bo evidenca premočna. Ne bo mogel trditi, da je vsa korupcijska mreža izmišljena. Zdi se, da je že prispel do te točke, čeprav reči »nisem vedel« nemudoma predpostavlja, da so podkupnine res stekle prek njegovih sodelavcev. Preostane mu scenarij zlorabe, že uporabljen v oddaji Slakovi oddaji. Težko bo npr. zanikal vpletenost prvega moža ob sebi, Jožeta Zagožna. Dogajalo se je čisto blizu njega, a neverjetna smola: ni vedel.

2.  Problematiziraj obtožni predlog! Ponavljati mora, vsaj v tej fazi, da je nedopustno, da je obtožni predlog prej prišel v medije kot do njega. V tem pogledu ima namreč vendarle prav. Vendar za to napačno krivi sam medij in še bolj zgrešeno plete neprepričljive teorije zarote. Iz tega, da je nekdo namerno s političnim motivom posredoval obtožni predlog, če ga je res, še ne sledi, da je sama vsebina v njem »namenska« in prirejena. Celo do te mere, da bi ga kot predsednika vlade risala kot center mreže podkupovanj.

3.  Napadi avtorja obtožnice! Diskreditirati mora vpletene strani, predvsem avtorja obtožnega predloga, torej tožilko. V priročniku je ta točka že odkljukana. Poteza sicer ni priporočljiva, a je diskvalificirajočega postopanja pač vajen. Še več, velja za doajena insinuacijskega in žaljivega govora v Sloveniji. Asociacije so znane: obtožbe »ad personam«, gnusna zloraba, velika udbomafija v ozadju, obremenjujoče sorodstvene vezi, stigmatizacija in demonizacija posameznikov. Pravosodje je sploh v rokah LDS, torej je za vse kriva politična opcija, ki je že itak za vse kriva.

4.  Udari po slu! Diskreditirati mora kurirja, ubiti prinašalca slabih novic (»Kill the messenger!«). Nizkonakladni tednik Mladina je kajpada kriv vnaprej, bil je dokazljivo obsojen zaradi ponaredkov, pravita Janša in Tone Krkovič. Novinar Borut Mekina je režimski plačanec, tednik je zadnja smet na medijski sceni, ki je nihče ne jemlje resno. Podobno je pred tem storil z Delom in Dnevnikom. Kako gre napad na sla skupaj s priznanjem, da je obtožni predlog »realen«, se mnogi državljani sploh ne bodo vprašali. Odgovor: kot krava in kotalke.

5.  Ponudi alternativno resnico! Zgodbo je treba nevtralizirati s »pravo resnico« o aferi Patria. Če Rajku Geriču na Televiziji Slovenija ni uspelo posneti obljubljenega drugega dela »Resnice o Patrii«, s katero bi zaščitil delo in lik svojega junaka, je to uspelo Dejanu Kalohu, seveda kar z junakovo pomočjo. Kaloh je namreč kot samooklicani simpatizer SDS napisal knjigo, izdano pri SDS-ovi založbi Nova Obzorja, ki izdaja Demokracijo. Kot zdaj vemo, je vodja opozicije avtorju ekskluzivno odstopil celoten zapisnik z zaslišanja Draga Kosa na Finskem in ga pred izidom knjige reklamiral kot »dodano vrednost«. A kot se je po nerodnem razkrilo v Slakovi oddaji, je bil Janša tisti, ki je dokument izročil Kalohu, še pred tem pa ga je v bizarni trgovini izsilil od Delovega novinarja. …. Zaenkrat še nihče ni ponudil prepričljivega rezervnega scenarija za obstoj obremenilne evidence, ki bi razbremenil vpletene, zato se alternativna resnica bere kot nekredibilna razlaga o političnih intrigah in teorijah zarot. Nič hudega, Slovenci to obožujejo.

6. Ponudi slamnatega moža! V pogon je treba spraviti stranko in izrabiti njeno realno nemajhno moč v parlamentu, da bo fokus zanimanja potisnjen nekam stran. Ker bi bilo preveč prozorno, če bi ga usmerila povsem drugam, mora ostati pri »zadevi Patria«. In res se strankarski kolegi niso obirali – nemudna zahteva po ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije, sprožena s strani SDS in SNS le nekaj dni po objavi v Mladini, naj bi raziskala daljno predzgodovino nakupa oklepnikov.  Kajpak zgolj prozorni slepilni manever za mešanje megle in odvračanje pozornosti, a odlična poteza nastavljanja slamnatega moža, po katerem se bo udrihalo, da bi se uteklo vročim razpravam o prejemu podkupnin. Sicer pa je taisti Janša zgolj pred nekaj pičlimi leti znal povedati, čemu se ustanavljajo komisije. Prosto po Churchillu zato, da problema sicer ne bodo rešile, a bomo imeli vsaj komisijo!

7.  Aktiviraj podporne mreže! Nujen je vpoklic garde starih podpornikov in medijev. Prvih ni težko identficirati, odpreti je treba npr. zgolj famozne brezplačnike, ki so menda že itak obremenjeni z denarjem iz iste afere. Aktivirati je treba mnenjske voditelje, npr. Mateja Makaroviča, Matevža Tomšiča in druge neodvisne politične komentatorje, za katere se novinarji Dela, Večera in RTV Slovenija zelo radi pulijo. Makarovič je že storil korak dalje in na predstavitvi Kalohove knjige ponudil akademsko razlago tega, kako je razmišljal »mastermind« zarote in domislil tisto, čemur konspiratologi pravijo »teorija velikega poka s Finske«. Po Makaroviču namreč ljudske množice tujca dojemajo kot objektivnega in nevtralnega – kar ugotavlja že sociolog Georg Simmel, še dodaja. Pomen je iz konteksta nedvoumen: zarotniki so morali oditi na tujo zemljo, na Finsko, da bo stvar delovala povsem prepričljivo. Skoraj zanesljivo se bodo podporne mreže organizirale širše, zato lahko pričakujemo tudi spontane proteste in iskrene peticije. Ne takšne sfabricirane, kakršna je zloglasna peticija 571.

8.  Napovej tožbe! Da bi podkrepil resnost svojega stališča, moraš vrniti udarec, napovedati nove tožbe, npr. proti Dragu Kosu. Retorično spretno jo je že v omenjeni oddaji, a nihče ni opazil, da Janša zdaj zahteva od Kosa dokaz, da je bil »sošolec brigadirja» in da je Darko Njavro njegov »tesen prijatelj». Bizarni in seveda neiztožljivi razlogi, ni kaj. Toda kaj bi bili malenkostni, pomemben je seveda zgolj učinek na občinstvo.

9.  Ponudi protievidenco! Če te toliko dokumentov obremenjuje, ponudi nekaj, kar te razbremenjuje. Možnosti so tu številne. V posrednem smislu lahko v neskončnost serviraš  obremenilne insinuacije proti tožilcem, novinarjem, politični opciji. V neposrednem smislu lahko ponudiš  materiale, ki direktno dokazujejo nedolžnost, npr. svoj elektronski koledar (kar je že storil), nekaj, kar zagotavlja alibi, drugačno semantiko besed in imen v obtožnem predlogu, račune hotelskih sob in podobno.

10. Razširjaj teorije zarote! Čeprav ga navajam na zadnjem mestu, je to navodilo za samopomoč prvo in edino uspešno zdravilo. Je tudi nujna sestavina številnih poprej naštetih točk. Zahteva je sicer huda žalitev zdrave pameti, ker zgodba v aferi predpostavlja izjemno široko, tako rekoč svetovno mrežo zarotnikov, toda ob  nezahtevni publiki, kot je slovenska, prepojeni in dolga leta trudoma preparirani s paranoidno mentaliteto, spet ne nedosegljiva. Doseči je treba vtis, da je afera podtaknjena zarota levice, ki želi doseči umik Janše iz politike. Dokazovati je treba prepletenost vseh spletkarjev, risati interesne in politične hobotnice ter sploh storiti vse, da se razgali, kako so novinarji, preiskovalci, policisti, politiki in državniki kar nekaj držav skrivoma sestankovali, recimo v tisti Baričevičevi garaži, skicirali peklenski načrt in se zarotili proti njemu. Igrati je treba na karto ultimativne žrtve. Ni nemogoče!

Osnovno realno vprašanje, ali je Janša prejel podkupnino ali ne, se utegne na sodišču sprevreči v ključno dilemo, ali je vedel ali ne. Opaziti velja, da je druga trditev bistveno močnejša. Kajti v nadaljnjih postopkih in dejanjih, na sodišču ali izven njega, se lahko kaj hitro zgodi, da mu prejema podkupnine ne bo mogoče dokazati. Toda v istem kontekstu je prav tako celo verjetno, da se bo razkrilo, da je vedel. V tem primeru bi obveljal za neprekosljivega lažnivca, obremenjenega s sumom, da je storil sicer nedokazano kaznivo dejanje. Postal bi slovenski O. J. Simpson. Kar bo dovolj velik moralni madež, ki učinkoval enako močno na njegovo prihodnost kot pravnomočna obsodba. Kajpada le v primeru, če je v državljanih še preostalo kaj občutka za zdravo pamet in moralne principe. Nekateri v to resno dvomijo.

  • Share/Bookmark

Kavboj Pahor in protokol posmeha

22.06.2013 ob 12:59

Ko se je predsednik republike Borut Pahor pred dnevi v Bratislavi udeležil 18. Vrha predsednikov srednjeevropskih držav, ga je gostil predsednik Slovaške republike Ivan Gašparovič. Pahorjev prihod v Bratislavo je bil cirkusantsko impozanten, a se žal ni preveč na široko prebil do slovenske javnosti. Protokol je v sliki bil videti približno takšen:

Pahor Slovaška protokol

Čeprav medije spremljam dokaj natančno, sem na to dejstvo postal pozoren ob prebiranju zadnjega Mladinamita in foto opreme v njej; za epizodo prej nisem vedel. Vprašal sem se, pravzaprav ustrašil: kaj točno predsednik moje države v supergah, zlizanih kavbojkah in casual karirasti srajci dela na tej sliki? Je morda spet jahal, je pekel pice ali nabiral gobe? In sem ugotovil, da gre za uraden protokol in uraden prihod predsednika v mesto in njegov hotel, kjer ga je sprejel Gašparovič. Vprašal sem se: kako so o tej navidez ne tako substancialni politični epizodi pisali naši mediji? Kdo bo raziskal razloge, ki so privedli do potiskanja pod preprogo oziroma do minimiziranja pomembnosti navidez neznatnega garderobnega lapsusa? Ali pa si morda dogodek res ne zasluži naše pozornosti? Dvomim.

Je pravi, ni pravi?

Eden izmed slovaških tabloidov je pri tem napisal pod fotografijo: »Vľavo príchod: Prítomní si neboli istí, či je to naozaj Slovinský prezident Borut Pahor.« Ali po naše: prisotni niso bili prepričani, če je to res slovenski predsednik Borut Pahor. Pa je bil.

Googlanje je odkrilo tri krajše zapise: Reporter, Delo in Planet Siol (vsi le na spletu!) so poročali o slovaških komentarjih Pahorjeve oprave v slovaškem tabloidu. Resnici na ljubo niti tamkajšnji mediji kavbojkam niso posvetili posebne pozornosti.

V redkih slovenskih je bilo zaznati dve tendenci: politično škodoželjnost in modno kritiko. Slednja se navezuje na zadnje čase nadvse popularno kritiko garderobe predsednice vlade.

Toda domači mediji so zgrešili celo tam, kjer je bil slovaški tabloid natančnejši. Kajti ne gre za okvir politične škodoželjnosti in tudi ne za težo ocene modnih strokovnjakov. Poudarek je na vprašanju dostojnosti in političnega protokala, v širšem smislu politične omike. Na to je opozorila njihova strokovnjakinja za protokol in profesorica mednarodnih odnosov Mária Holubová. Njen poduk je bil skrajno jasen in hitro razumljiv:

»Tako pokažemo spoštovanje in izkažemo čast tistemu, ki nas je povabil. Moram priznati, da je iz njegove geste razbrati posmeh,« je še povedala.

Argument iz spoštljivosti je Holubová zabelila še z ironično vrednostno oceno nec plus ultra:

»Som rada, že to nie je náš prezident.«

»Vesela sem, da to ni naš predsednik.«

Je ali ni naš predsednik, žal ni vprašanje

Borut Pahor seveda je naš predsednik in vprašanje je, če smo tega veseli. Tisti, ki ga na vse kriplje podpirajo in se ga veselijo, uporabljajo obrambni argument ‘ljudskosti’ – gospod se pač želi približati ljudem, je antikonformist, je en tak prijazen fant, ki niti s svojo garderobo ne želi vzpostavljati distanc. O protokolarnem argumentu posmeha ne želijo slišati in nanj ne znajo odgovoriti.

Morala zgodbe je torej naslednja: ko Pahor pojasnjuje, da verjame v angele, je to prejkone stvar njegove osebne vere. Ko nastopa kot picopek, asfalter in pleskar, je to riziko njegove kampanje in političnih računic, ki se izidejo ali ne. Ko pada s konjev ali ko nastopa kot akrobatski košarkar z Dunking Devils, je to stvar njegove osebne promocije, lajfstajla in tudi poškodb. Toda ko odhaja na uradne obiske v tujino, v tem ne bi smelo biti nič osebnega. Takrat rigorozno predstavlja našo državo. Ko se v Bratislavi smejejo njemu, se smejejo vsem Slovencem.

Ker je Pahor nepopravljiv in njegov modni navdih v Bratislavi zanesljivo ni prvi in tudi ne zadnji dosežek, bi lahko kdo porekel, da naj s svojo garderobo vsaj malce prispeva ne k reklamiranju tujih identitet in znamk, saj ima na voljo domače. Na obisku pri Merklovi bi se lahko npr. zgledoval pri mariborskem galeristu Primožu Premzlu, ki se je za potrebe »ruralne prestolnice kulture«odel v avtohtona slovenska oblačila:

Premzl Ruralna prestolnica kulture

Če smo že imeli ruralno prestolnico kulture, zakaj ne bi stopili na vrh sveta modno zavezani domači identiteti? Seveda, ad absurdum.

  • Share/Bookmark

Mercator na razprodaji, cenzura gratis

22.06.2013 ob 00:15

Se nam s prodajo Mercatorja res obeta največja možna korupcijska afera trenutno? Kakšni zavezniki so ob njegovi prodaji domači uredniki in novinarji? Je njihova naloga, da razprave o prodaji Mercatorja utišajo, potisnejo pod preprogo in skrijejo? Se nad njimi vršijo pritiski, so nalogo vendarle opravili zadovoljivo? Bodimo še bolj minimalistični in ugibajmo »ab ovo«, kar se novinarskega poguma tiče: je sum o korupcijski aferi sploh »obstal« kot izrečen, mu je bilo dovoljeno priti do javnosti? In to v zadevi, ki je epohalnega pomena za slovensko gospodarstvo?

Nekaj tega si lahko ogledamo v medijskih poročilih minulega tedna, ko smo se s prodajo doslej tudi najbolj intenzivno seznanjali – po javni naznanitvi namere in hkrati nenavadni zatrditvi premierke Alenke Bratušek, da ta vlada Mercator ne prodaja. Kar je morda formalno res, a brez vlade prodaje ne bi bilo. Delikatnost medijskih poročil in cenzura se aktualizirata tudi zaradi okoliščine, da je takšno stanje normalna praksa na Hrvaškem glede na položaj, ki ga kupec Mercatorja zaseda tam. Naj spomnim na ugotovitve publicista Petričića, izrečene v Pogledih včeraj (20.6.): »V hrvaških medijih, tukaj mislim predvsem na Tisak, časopis, radio in televizijo, pravzaprav tam ne morete ničesar slišati ali prebrati proti Ivici Todoriću. On zakupi reklamni prostor, financira različne medije in na ta način dejansko podkupuje politiko in jo priredi, tako kot njemu ustreza.«

Todorić

Sum korupcije in peticija

Postavil sem si enostavno vprašanje: kolikokrat so slovenski mediji o prodaji Mercatorja poročali kritično in za izhodišče presoje vzel dva indica take kritičnosti: najbolj vehementno izraženo stališče (ali sum) doslej , ki ga je (kot edini) podal Marko Golob v okviru tiskovne konference Solidarnosti in Odbora za pravično in solidarno družbo, ko je spregovoril o možni korupciji, in podatek o lansiranju peticije proti prodaji Mercatorja. Povedano drugače, zanimalo me je, v kakšni obliki so lahko državljani postali seznanjeni s tema dvema informacijama, imenujmo jo K (korupcija) in P (peticija), ki bi jima omogočili najbolj zadržano stališče oziroma celo sodelovanje v državljanski pobudi proti prodaji. Trenutek, ko to presojam (21.6. ob 20.00 uri), je čas po predvajanju oddaje Pogledi o prodaji Mercatorja (20.6.2013) in pred nastopom premierke Alenke Bratušek v Odmevih, ko bo danes, verjetno ponovila  svoja zanikanja glede obtožbe, da je sama vpletena v prodajo.

Uporabil sem arhive medijev in strička Googla, ugotovitve so naslednje:

STA:

ni poročala o ničemer, tudi ne o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.

Delo:

ni poročalo o ničemer, tudi ne o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.

Dnevnik:

je poročalo o drugi izjavi, ki problematizira izjavo Alenke Bratušek, češ da ta vlada ne prodaja Mercator. Toda ni poročalo o tiskovni konferenci, posledično tudi ne o K in P (tiskana verzija).

Večer:

je poročal o tiskovni konferenci na spletni strani, tudi naslednji dan v tiskani obliki in torej posledično tudi o K in P.

Mladina:

je poročala o drugi izjavi, ki problematizira izjavo Alenke Bratušek, češ da ta vlada ne prodaja Mercator. Toda ni poročala o tiskovni konferenci, posledično tudi ne o K in P (tiskana verzija).

Finance:

niso poročale o ničemer, tudi o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.

RTV Slovenija:

je poročala o tiskovni konferenci v osrednjem Dnevniku in Odmevih, posledično tudi o K in P. Kasneje je temu namenjena oddaja Pogledi, kjer se očitek o možni korupciji spet pojavi, tudi s strani novinarja Bojana Travna.

POP TV:

ni poročala o ničemer, o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.

Primorske novice:

niso poročale o ničemer, o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.

Če rezimiramo: bralci Dela, Dnevnika, Financ, Mladine, Primorskih novic, STA in 24ur oz. POP TV niso mogli slišati ničesar o potencialni »korupcijski aferi« v zadevi Mercator in tudi ne za peticijo proti njegovi prodaji. O tem sta poročala le RTVSLO in Večer, posredno pa še na spletni strani obstoj peticije omenjata Mladina in Dnevnik. Podatka K in P nista obeležji edine možne kritičnosti do prodaje, vendar nisem zasledil tako rekoč nobenih drugih in zanesljivo sta najbolj eksplicitni.  Medijske zapise o nujnosti prodaje ali celo poudarke o zakasnelosti prodaje seveda puščam ob strani. Med največjimi razočaranji sta nedvomno Delo in POP TV. Skratka: beseda korupcija je prepovedana, besedapeticija proti prodaji tudi.

Cenzura, ki trka na vrata

Občutek medijske cenzure bi se lahko zdel pretiran in izpeljan na podlagi premajhne evidence. Naj poskusim pokazati, da je indicev za zaskrbljenost vendarle dovolj.

V včerajšnjih Pogledih je Uroš Slak novinarko Dnevnika povprašal prav po tem in prejel zelo nazoren odgovor:

Slak: Pa me samo zanima, gospa Vukovič, ali drži, da ste vi – neuradno informacijo sem dobil – da je Dnevnik dobil, izgubil tudi te oglase, to se govori, ker bolj kritično piše o Mercatorju, a to drži ali ne?

Vukovič: Ja brez dvoma, da to drži. Jaz sicer tu konkretno ne bom razlagala, zaradi tega, ker so to poslovne stvari družbe Dnevnik. Dejstvo pa je, da sem bila jaz skupaj s svojimi kolegi na Dnevniku ves čas, dve leti pod velikimi pritiski, ker smo kritično poročali o nameravani transakciji in lahko si samo predstavljam, kaj bo, ko bo Agrokor lastnik Mercatorja, ko bo prišel tudi v vse družbene pore te države, takšen kot je.

Primer Dnevnika je torej prvi primer, ki pritrjuje tezi o cenzuri. Naslednjega je v istih Pogledih ilustriral Marko Golob, ko je spregovoril o lobiranju državnega sekretarja (!) v kabinetu predsednice vlade, ki je menda želel preprečiti predvajanje podatka o tiskovni konferenci Solidarnosti in Odbora s klici na RTV Slovenija. Naj citiram:

Šlo se je za to, da je ta politika naredila vse, da bi do tega prišlo, ker samo primer, ko smo imeli v Odboru za solidarno in pravično družbo tiskovno konferenco, je premierka Bratuškova ob 12.00 sklicala tiskovno konferenco, za ob enih ob istem času, ko smo mi v Odboru imeli tiskovno konferenco, da bi ja odvlekla en del novinarjev. In potem slišim iz vaše hiše, da je tiskovni predstavnik Sevšek lobiral, da oddaje, kjer bi govorili o tem protestu našega odbora, ne bi bilo.

Todorić, Tisak in kontrola medijev

Čeprav prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju nasprotuje celo 70 odstotkov Slovencev, najverjetneje potekajo močni lobistični boji za to, da mediji o tej prodaji ne bi poročali negativno in izražali posebnih dvomov. Čas je morda odlično izbran, ljudje odhajajo na dopuste in čez poletje se odvijajo najbolj delikatne poteze, daleč proč od zanimanja javnosti.

Mediji naših južnih sosedov so že utišani. Toda slovenski mediji molčijo že zdaj – kaj bo šele, če bodo sledili hrvaškemu zgledu. Možna todorićizacija medijev, če kdaj do nje pride, sledi nepojmljivemu kimavstvu slovenske politike, vladne in opozicijske. Največji klovni med vsemi so v tem trenutku nedvomno socialni demokrati, ki pridno dvigujejo svoje roke za razprodajo slovenskih podjetij, vmes pa se pridušajo, da je to »zadnjič« in da »naslednjič tega ne bodo tolerirali«, kot se je izrazil minister za kmetijstvo Dejan Židan. Prav danes je namreč zgodovinski dan, ko so poslanci  s 46 glasovi za in 20 glasovi proti potrdili prodajo 15 družb v državni lasti – med njimi so Adria Airways, Aero, Elan, Helios, NKBM, Telekom Slovenije, Unior in Žito.

Morda ni tako žalostno in nedopustno dejstvo, da imamo v Sloveniji trenutno le enega človeka, ki si upa govoriti o možni korupciji pri prodaji – zlahka si je mogoče predstavljati, da ve več od drugih. Toda melodramatično je, če bo morala ta oseba, namreč isti Golob in ne kakšno novinarsko združenje, javnost opozarjati pred problemom medijske svobode in njeno rušilno močjo nad demokracijo. Zakaj po njegovem todorićizacija medijev prinaša konec demokracije, če se nam v Sloveniji zgodi Tisak? Zato:

Gre za 1.600 prodajnih mest po vsej Hrvaški in praktično za popoln monopol distribucije, ki ga obvladuje ta firma, ki je tri četrt v lasti Agrokorja in četrtino v lasti Adris Grupe. A veste, na Hrvaškem v tiskanih medijih ne boste našli kritike Ivice Todorića, ker če se to zgodi, potem ta medij izpade iz cele distribucije tiska.

In še nekaj bi rekel: če se zgodi scenarij prevzema Mercatorja, je naslednja tarča prevzem Zavarovalnice Triglav preko kapitala Adris Grupe. In da Ivica Todorić, kar je napovedal pred kakšnim letom, da ga zanima tudi distribucija tiska v Sloveniji, potem je to začetek konca demokracije v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Dosmrtni zapor za Janšo in novinarska želja

14.06.2013 ob 14:02

Nekateri ploskajo, spet drugi so zgroženi. Dr. Ljerka Bizilj naj bi Janši v obraz odkrito zabrusila, kar mu gre. Naj gre v zapor do smrti, če je kriv. Za svoj neposreden pogum je deležna ovacij na družabnih omrežjih. Spet drugi menijo, da je ravnala nespodobno. Sam sem na strani slednjih. Toda kako ob pomanjkanju volje po sleherni argumentaciji oceniti njen novinarski pristop, kdo ima prav, je očitek o nespodobnosti sploh lahko očitek proti profesionalnosti? Trdil bom še več, da za navdušenje nad novinarko ni najmanjšega dobrega razloga in da imamo, bolj po naključju, dobre argumente za takšno razlago še pred nastopom »delikta«. Proti sebi jih je podala kar Biziljeva že 31. maja. Večina je spregledala njen poprejšnji novinarski faux pas. Pa po vrsti.

Dosmrtni zapor za »dosmrtnega« predsednika SDS

Za kaj gre? Novinarka je 12. junija 2013 opravila intervju z Janezom Janšo na tretjem, parlamentarnem kanalu RTV Slovenija. En teden po razsodbi 5. junija, ko je bil Janša spoznan za krivega in obsojen, med drugim, na dve leti zaporne kazni. Intervju je nato zaključila vehementno:

»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«

Ljerka Bizilj do smrti Janša

Kaj je s tem narobe? Dvoje, po moje. Prvič, nerelevantno je, s čim bi se želela ali ne želela ukvarjati novinarka Ljerka Bizilj naslednja leta svoje kariere. To, ali se želi ali ne želi ukvarjati z Janšo naslednjih 25 let, lahko zaupa svojim kolegicam v gostilni, za gledalce njenih oddaj pa ne sme in ne more biti relevantno in prestavlja nek osebno intoniran wishful thinking. Bizarna prostodušnost ni dober alibi.

Drugič, nekomu želeti »dosmrtni zapor«, če je kriv, in to le zato, da se ne bi rabili ukvarjati z njim (ravno to vehementno zatrdi novinarka, torej vzpostavi vzročnoposledično povezavo), je take vrste vrednostna sodba, ki je zaradi svoje subjektivne narave ne le neprimerna za izrekanje na nekem mediju (in še to javnem zavodu, kjer imajo višje kriterije), temveč po sebi neokusna, žaljiva in ekscesna. Sploh pa,  če je podana intervjuvanemu človeku v obraz in to v trenutku, ko sodba še ni pravnomočna. Če danes nekateri gojijo (politične) simpatije do takšne poteze, bi si drznil reči nasprotno: nobene profesionalno dobre osnove ni za to, da bi lahko takšno gesto pozdravili. Prav nasprotno.

Če pobrskamo po kodeksu novinarjev, bomo ugotovili, da se je novinarka približala kršitvi zahteve iz drugega člena, ki pravi: »Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.« Osebno verjamem, da je o kršitvi tega člena smiselna razprava, čeprav je primer verjetno zelo na meji, dasitudi se žal uporabljena dikcija verjetno bolj nanaša na žanr poročila kot komentarja, a bi se morala na oboje. Novinarka pa je nedvomno podala svoj osebni komentar.

Kdaj sme novinar soditi in poučevati sodišča

Večina javnosti, ki se danes zgraža ali aplavdira Ljerki Bizilj, je popolnoma spregledala sicer na čistem izteku oddaje z njene strani omenjeno okoliščino, da se bo le ponavila. Kar je namreč novinarka zabrusila upravičeno presenečenemu Janši v obraz, ni nekaj novega. Popolnoma iste besede in enako poanto je že izrekla v svoji oddaji na istem kanalu 31. maja; pod »poanto« mislim na njeno željo po dosmrtnem zaporu in njeno zahtevo, da se naslednjih 25 let ne želi ukvarjati z intervjuvancem.

Posnetek je dostopen tukaj in ne spomnim se, da bi se po predvajanju TV kolumne kdo zgražal na povedanim, niti ploskal. A to ni najpomembnejše. V taistem komentarju, napisanem po javnosti obelodanjenem predlogu tožilca Andreja Ferlinca po dveletni zaporni kazni in pred končnim dnevom branja razsodbe, si je Biziljeva privoščila prostodušno branje kozjih molitvic sodnikom in tožilcem. Poglejmo nekaj poudarkov:

»Gospodje, če je kriv, naj gre v zapor, ampak krivda mora biti stoodstotno dokazana.«

»Ampak gospodje, dokažite mu, da je kriv, če je res.«

»Otipljive dokaze potrebujemo, spoštovani sodniki in tožilci! Kar smo doslej slišali, se mi zdi premalo prepričljivo.«

»Res si ne želim, da je Janez Janša problem naslednjih 25 let.«

Četudi o RTV Slovenija in njeni regulaciji programskih standardov nimam dobrega mnenja,  si vendarle domišljam, da razprava o Ljerki Bizilj in tem, zakaj Janšo na javnem zavodu le ni dobro pošiljati v dosmrtni zapor, zaradi tega bistveno presega navedeno dilemo. Sugestivne besede novinarke namreč predstavljajo prejudiciranje, educiranje in posledično dvomljenje v odločitve tožilstva in sodišča, in to še pred izrekom sodbe. V tem oziru so oblika pritiska na njihovo delo. Z vidika novinarske etike so povsem nedopustne in jih ni mogoče pokriti z zagovorom »svobode izražanja«, ki si jo lahko novinar privošči v komentarju.

Dvomim pa, da bosta o tem imela kaj povedati Programski svet RTV Slovenija in DNS. Dosedanje izkušnje pritrjujejo nizkim pričakovanjem.

  • Share/Bookmark

Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote

8.06.2013 ob 21:44

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbortukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Standard Janša zarote

  • Share/Bookmark

Javno pismo predsedniku Programskega sveta RTV Slovenija

8.06.2013 ob 21:43

Spoštovani g. Miran Lesjak! Ostro protestiram proti samovolji in ignoranci Programskega sveta RTV Slovenija, za katerega imam vse razloge, da mu ne zaupam. Naj poskusim utemeljiti svojo izkušnjo.

Od Programskega sveta vse od junija 2011 pričakujem zdaj skupno že štiri odgovore na svoje pritožbe. Dne 17. junija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi agitacije v oddaji Pogledi Slovenije. Pričakoval sem, da se Programski svet, ki ga vodite, opredeli do kršitev novinarskih standardov in poda ustrezno pojasnilo. Odgovora nisem nikoli prejel.

Dne 12. julija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi govorice političnih diskreditacij in novinarske pristranosti v intervjuju novinarja Aleša Žužka na straneh MMC RTV Slovenija, ki ga je opravil z dr. Matejem Makarovičem. Odgovora nisem nikoli prejel.

4. septembra 2011 sem zahteval, da se svet opredeli do prikazovanja nasilja na straneh MMC RTV Slovenija v primeru Dejana Zavca. Odgovora nisem nikoli prejel.

10. septembra 2011 sem vaš svet zaprosil, da se opredeli do objave zapisa in »ekskluzivnega dokumenta« na spletnih straneh MMC RTV Slovenija istega dne v članku Aleksandra Kolednika o aferi Patria. Odgovora nisem nikoli prejel.

Vsi štirje primeri po mojem prepričanju predstavljajo otipljive primere kršitev programskih standardov in poklicnih meril RTV Slovenija. Za vse sem v obrazložitvi navedel natančne argumente in razloge, s katerimi utemeljujem kršitve standardov.

Glede na moja večkrat ponovljena pričakovanja po odgovoru me je po dolgih mesecih dne 13. septembra 2011 poklical tedanji predsednik Programskega sveta dr. Jernej Pikalo in me prosil, če mu lahko na naslov vašega sveta znova pošljem vse štiri pritožbe, ker da bodo končno obravnavane. To sem naslednji dan po navadni pošti tudi storil. Vsi moji dopisi so torej po dvakrat v vaših arhivih na razpolago za obravnavo.

Ker tudi po tem dejanju prav nobenega odziva ni bilo, sem 23. decembra 2011 napisal javno pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev ter ugotavljal, da je vpričo delovanja vašega sveta njena funkcija bržkone odvečna. Pismo so objavili nekateri redki mediji, npr. Mladina, in tudi sama se je v svojem odgovoru pritožila, da vaš svet ne v mojem in še drugih primerih ne deluje na ustrezen način.

Javnost želim seznaniti, da tudi po skoraj dveh polnih letih (!) od sveta nisem prejel prav nobenega odziva, kar jemljem za nesramnost prve vrste. Tudi kot njegov bivši član, ki še dobro pomni, s kakšno zavzetostjo smo vselej obravnavali tovrstne pritožbe.

Če ne boste reagirali, bom prisiljen skupaj z drugimi verjeti, da je delovanje Programskega sveta RTV Slovenija popolna farsa, kar zadeva obravnavo in regulacijo kršitev programskih standardov in poklicnih meril, da o bontonskem odnosu do gledalcev in poslušalcev sploh ne govorim.

G. Miran Lesjak! Ob odgovorih na moje štiri pritožbe pričakujem tudi, da boste v svetu, ki mu predsedujete, javno prepričljivo pojasnili, čemu je pri vašem delu prišlo do takšne zamude. Ne zavoljo mene, temveč zaradi zaščite novinarstva kot takšnega, nenazadnje tudi ugleda javnega zavoda.

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark