Arhiv za Avgust, 2013

Drago Ocvirk in otroci, ki jih dela Udba

31.08.2013 ob 17:45

No, enigma izstopa dr. Draga Ocvirka iz duhovniškega stanu je danes v Dnevnikukončno razkrita! V obsežnem pogovoru ali reportaži z njim, ki ne pušča več veliko dilem.

62 letni teolog si je ustvaril družino. Ima desetmesečno hčerko, drugi otrok je na poti. Iskrene čestitke! Življenjska zgodba enega izmed ključnih imen domače Katoliške cerkve, ki za navadne smrtnike ni nič posebnega, bi dejali. Pa je. Zaradi okoliščine ali dveh.

Ocvirk Dnevnik otroci

Iskanju otrok duhovščini namreč dosega zadnja leta travmatična obeležja, ki stresajo vrhove Cerkve. Novinarji so se tako trudili, da bi našteli otroke sprva nadškofu Alojzu Uranu. Pa ni šlo. Vatikan jih je menda našel, zato je Urana izgnal. Nihče ne ve, kaj je res. Potem so jih preštevali kardinalu dr. Francu Rodetu, celo našli kandidate za test očetovstva. In spet ni šlo: domnevni sin Peter Stelzer je skrivnostno izginil v noč in mediji so se zadovoljili z ekspresno predstavljenimi dokazili testa očetovstva.

Če pomislim na to dvoje, je Ocvirkova zgodba drugačna. Novinarji so strumno korakali mimo njega, ko je te mesece ponosno potiskal svoj otroški voziček po Ljubljani, pa jih to ni zanimalo. Od prvega zapisa (ali namiga) v Večeru, da se Ocvirk poslavlja in prestopa v posvetno življenje, je minilo 20 dni molka!

Novinarji so torej lahko srečnega očeta videli v družbi njegove družinice kar na ulici, a se niso spomnili pristopiti. Lahko so bili očividci dokazilom, a so slepi šli svojo pot. Da so bili zgolj dostojni in človeški, da o zasebnosti niso želeli pisati? Ne se hecati.  Ali pa očetu morda, kot vsi mimoidoči, niso verjeli, kakor potoži sam:

No ja, odkrito pristavlja, tudi sam svojega novega »projekta« ni prav nič skrival. »Ko sem po Ljubljani v vozičku sprehajal svojo hčerkico, so me ljudje včasih vprašali, čigava je. Ko sem rekel, da je moja, so se samo smejali. Češ, dobra šala.

Dobra in slaba šala

V luči dveh podatkov pa Ocvirku povsem ne verjamem. Enega bom navedel: slabo leto nazaj se je energično zgražal nad tem, ker bi moral kardinal Rode prestati test očetovstva. Zaklinjal se je, da med Črtomirom in Bogomilo ni bilo ničesar – ker on tako ve. Če bi sodil po sebi, bi moral biti bistveno manj vehementen. Ko je spisal pismo podpore kardinalu, je najbrž že vedel, da je njegov otrok na poti: pismo nosi datum 1. september, nekje decembra ga je doletela vest o rojstvu – če seveda ni bil ves čas zraven. Vsekakor je v času, ko piše prijateljsko pismo v podporo kardinalu, zelo dobro vedel, da je oče nerojenemu otroku. No, tu je še en alibi: če mu povsem verjamemo, se je vse začelo odvijati zelo premišljeno kako leto in pol nazaj, torej aprila ali maja 2012. Takrat se je menda odločil za družino.

In ravno zato se mi ne zdi psihološko preveč kredibilno braniti Rodeta v situaciji, ko je obtožen nečesa, česar bi lahko bil sam obtožen v danem trenutku. Še več, bil je pripravljen splesti celo teorijo zarote o nekakšni Udbi, ki je preko Tanje Stelzer delovala proti mlademu kaplanu Rodetu. In tudi teorijo zarote proti časopisu Delo – še preden so bili znani rezultati testa 2. oktobra 2012.

Ocvirk nenazadnje 1. septembra 2012 sploh ni razmišljal o zapustitvi duhovniškega stanu. Kako to vemo? Ker še danes pravi, da bi najraje kar ostal duhovnik. Kot pravijo mame, je tudi v tej fabuli najpomembneje, da so otroci zdravi. S pametjo je nekoliko drugače. Predstavljamo si zlahka, da je tistega septembra lani močno podoživljal nekaj, kar se lahko realno zgodi tudi njemu. Kako mu je lahko ravno ob tem šinilo v glavo, da so otroci proizvod Udbe, ve le on sam.

+++

Pismo dr. Draga Ocvirka kardinalu Rodetu

5. 9. 2012

Za nas ste bili Samarijan

Dragi gospod (op. ur. kardinal), zadnji teden sem se mudil na delovnem obisku na Russellovem otočju. Domačini mu pravijo Lavukal, tj. kopáti sanje, po naše: uresničevati sanje. Obiskal sem tri od petih katoliških skupnosti in dve anglikanski. Povsod sem doživel zelo prisrčen sprejem, ker lahko njihovi otroci hodijo v vrtec oz. šolo tudi po zaslugi dobrotnikov iz Slovenije. Škoda, ker niste bili z menoj! Videli bi, kako lepe in koristne sadove je obrodil veliki dar, ki ste mi ga izročili lani za šolanje otrok.

Na Russellu ni ne elektrike ne interneta, zato sem šel včeraj v mesto in kupil internet za kak teden. Doma sem se takoj povezal … pa bi raje videl, ko se ne bi. Skoraj me je kap, ko sem odpiral pismo za pismom. Tu složno s Salomonci delamo, da bi se ljudje izkopali iz »blata«, v Sloveniji pa so očitno složni le, ko koga tunkajo v »blato«. Za zjokat: še včeraj sanje z Lavakulci, danes s Slovenci pa sranje (oprostite zaradi izraza!).

Kaplan – prava pomlad

Sam sem med privilegiranci, ki smo vas spoznali v najstniških letih. Z vašo pomočjo, zgledom in spodbudo smo namreč začeli na obrobju Celja sanjati, gledati čez plotove, dihati. Sv. Jožef je čez noč postal pojem, Vincencijeva kapela, kjer smo imeli verouk, je postala pretesna, zgraditi ste morali novo prostorno učilnico. Iger, živžava, izletov, pohodov … ni manjkalo. Končno si je nekdo vzel čas za primestno mladež! Navdušili ste tudi odrasle. Prej polprazno Cerkev so zaradi vaših pridig pri nedeljski popoldanski maši napolnili meščani. Po mestu se je širil glas, da je kaplan pri Jožefu prava pomlad.

Za nas najstnike ste bili pomlad na kubik! Nič kolikokrat ste nas peljali v kino, poleti na bazen, pa v okoliške kraje. Z vlakom smo šli k sv. Roku, kjer ste nam odkrivali vrhunski rokoko; ko ste dobili avto, smo po skupinah obiskali belo Ljubljano, šli v Medulin taborit … Vedno ste koga pobrali, da vam je delal družbo na poti. Z vami sem bil, ko ste peljali v Ljubljano slikarja Staneta Kregarja. Kako vas je spodbujal, da niste popustili alfa romeu, ki vas je hotel prehiteti. Za tiste čase ste peljali bajnih 140! Za 29. 11. (državni praznik) ste vzeli s seboj tri fante, a nismo še bili iz mesta, ko smo na poledeneli Ljubljanski delali piruete, dokler nas ni zaustavila svetilka. Nam nič, zeleni Major pa precej obtolčen. Vedno se je kdo od nas peljal z vami, zato tudi sam na Salomonih naložim otroke, pa tudi če le za nekaj metrov. Vi ne veste, kakšno veselje je to. Če bi mogel, bi delal samo to!

Zbližali smo se, se sprijateljili, najstniki smo vam zaupali kot nikomur. Tudi vi ste nam zaupali, saj ste nam razlagali, kako je v svobodnem svetu, zakaj komunizem nima prihodnosti, v nas ste vsajali vero v samostojno Slovenijo … Ko smo postali samostojni, mi je prijateljica dejala: »Poglej, a ni zanimivo, kdaj nam je ‘gospod’ že govoril o vsem tem!« Ravno toliko ste bili naš in z nami, da ste nas naučili sanjati in sanje prevajati v življenje. Znali ste nam vzbuditi samospoštovanje in ponos, dali ste nam hrbtenico in odprli obzorja … Za nas ste bili Samarijan: postavili ste nas na noge, usposobili za življenje.

Tak ste bili do vseh … npr. do otrok partijskega veljaka, ki jih je pustil materi, sam pa odšel z drugo. Ni vas motilo, da jih vera ne zanima … Ko sem vam nekoč omenil neke govorice glede Tanje, ste me blago, a odločno poučili, naj ne verjamem govoricam, ki poenostavljajo in delajo vse ali belo ali črno, življenje pa je vmes, je mavrično; naj se naučim zaznavati njegove barve in odtenke. Hvala vam za to! S Tanjo sva bila v isti šoli v paralelki. Nekoč sta imela razreda skupne vaje. Sredi vaj se odprejo vrata in vstopi Tanja v pomečkanem »šuškavcu« (dežnem plašču), lasje od dežja polizani; vsa zasopihana in presenečena obstane. Ob pogledu nanjo so se vsi zakrohotali, njej pa so se ulile solze in je stekla iz razreda. Neizmerno mi je bilo hudo zaradi nje, a še danes sem vesel, da se takrat nisem zakrohotal. Ob vas sem spoznal, da je resničnost nekaj drugega kakor videz!

Udba se vmeša

Potem je počilo. Ko ste nekoč po stari navadi iskali družbo za v Ljubljano, je bila prosta le Tanja, vaša najbližja soseda. Če se ne motim, takrat ni več hodila v šolo, ali pa jo je špricala, kar ne bi bilo prvič. Nista prišla daleč: v Savinjski ste spet leteli s ceste. Ko ste bili v bolnišnici, sem poiskal Tanjo. Povedala mi je, kaj se je zgodilo in kako so jo trikrat zasliševali »miličniki v civilu«. Od nje so zahtevali le, naj podpiše, da ste šli s ceste, ker ste jo otipavali. Toda Tanja je bila dovolj stara, poštena in samozavestna, da se kljub obljubam in grožnjam ni uklonila. To seveda ni bila ovira, da se ne bi govorice iz Udbine kovačnice razširile … in jih danes spet pogrevajo.

Kmalu po nesreči ste bili prestavljeni v Šentjakob, precej vaših veroukarjev pa se nas je porazgubilo po srednjih šolah. Sam sem takrat Tanjo izgubil izpred oči, sva se pa nekaj let kasneje spet srečala pri sv. Jožefu. Jaz je nisem spoznal, ona me je ogovorila. Bila je lepa, postavna, urejena, nasmejana in očitno bivanjsko izpolnjena. Takšne nisem bil vajen, zato se mi je to srečanje toliko bolj vtisnilo v spomin. Zvedel sem, da ji gre dobro in da je v Nemčiji, sam pa sem ji povedal svojo štorijo; beseda je nanesla tudi na vas, obudila sva nekaj spominov in se zadovoljno razšla z mislijo, da je bilo z vami lepo in da na tem gradimo naprej.

Vaša zgodba, ki je vtkana v vašo mladost in polet, toplino in bližino, ki smo jih bili v tistih časih deležni mnogi, ne le Tanja, je bila lepa in poštena, zdaj pa jo mažejo in delajo iz nje njeno nasprotje. Čudi me, da se doslej ni oglasila Tanja, ampak je novinar za njenega tiskovnega predstavnika določil njenega sina, ki pravi, da z njo ni govoril 22 let. Kako lahko zdaj kar naenkrat verodostojno govori namesto nje, ne da bi kdorkoli vedel, ali ga je za to pooblastila ali ne!? Ne nazadnje, tudi to, kar naj bi menda izjavil Peter Stelzer, novinar skrbno prežveči, tako da ni več mogoče ločiti, kaj je njegovo, kaj Petrovo, kaj Tanjino. Videti je, kakor da en sam igra vse te vloge, pa še »ogorčene sorodnike«, »neimenovane priče« in »vse vpletene«. Bo v prihodnje vključil v zgodbo še vrtne palčke in (gnojne) vile? Zdaj ko ste popljuvani, niso več pomembni ne Tanja, ne Peter Stelzer, ne DNK test … bili so le sredstvo. Ne dvomim, da bo Delo z vsemi močmi manipuliralo, da do testa ne pride, da bi lahko dvom gojilo naprej in napletlo še kakšno pripovedko o hudobnem volku in rdeči kapici.

Naj pride resnica čim prej na dan

Vem, da vas huje niso mogli raniti in prizadeti, zato sem v teh dneh z mislimi in molitvijo pri vas. Naj vsaj nekaj tistega lepega, pristno človeškega in evangeljsko žlahtnega, kar ste v celjskih letih storili in dali doživeti nam mladim – tudi Tanji –, pride čim prej na svetlo; naj se resnica in pravica ne mudita. Še naprej vam želim tiste trdnosti in neupogljivosti, ki se je oblikovala v letih izgnanstva, intelektualno vzpostavila na Sorboni, prekalila v boju za svobodo proti totalitarizmu, izkazala v Rimu in Ljubljani … Tako kakor takrat naj vas tudi zdaj vodi vaš: Stati inu obstati. Naš salomonski lavukal pa naj vas spomni, da je mogoče uresničevati sanje kljub ciklonom in cunamijem. Ostanimo povezani, Bog z vami, korajžno naprej.

Salomonovi otoki, 1. septembra 2012

  • Share/Bookmark

Med legalnostjo in sposobnostjo: Gašpar Mišič kot nobelovec

31.08.2013 ob 17:44

V današnjem Delu nas dr. Ivan Kristan, zaslužni profesor prava, poskuša podučiti o prenagljenosti medijskega in siceršnjega pogleda na »afero Mišič«. Njegova poanta je dobronamerna: opozoriti na privrženost legalnosti procedur in strezniti javnost glede mnogih predsodkov, ki spremljajo ta vroč primer »političnega kadrovanja«.

Morda se lahko z njegovimi svarili k ustavljanju konjev pred stampedom strinjamo. Vendar mi nikakor nista všeč dve mesti v njegovem besedilu. Eno je naslednje, citiram:

Vprašanje pa je, ali je upravičen očitek, da Gašpar Gašpar Mišič ni primeren za to funkcijo. Tisti, ki ga kritizirajo, ga prikazujejo kot popolnoma nesposobnega. Ob teh ocenah je težko razumeti, da ga je predsednica vlade vzela v svoj kabinet za koordiniranje gospodarskih podjetij v državi. Če je bil primeren za to funkcijo, potem ni logično, da ne bi imel pravice kandidirati za vodenje enega od teh podjetij v državi.

Kristan nam ponuja približno takšen argument:

(1)   Nekateri Gašparja Gašparja Mišiča prikazujejo kot nesposobnega.

(2)   Toda predsednica vlade ga je zaposlila v svojem kabinetu.

(3)   Kdor dela v kabinetu predsednice vlade, je težko nesposoben.

(4)   Torej Mišič ni nesposoben in ne drži (1).

(5)   Funkcija v kabinetu predsednice vlade je po sposobnosti postavljena višje od funkcije šefa v Luki Koper.

(6)   Torej je tisti, ki je sposoben v funkciji kabineta predsednice vlade, primeren/sposoben tudi za funkcijo šefa Luke Koper.

(7)   Torej je imel pravico kandidirati za vodenje tega podjetja.

(8)   Zato ni upravičen očitek, da Mišič ni sposoben za mesto šefa Luke Koper.

Prenos razprave na »sposobnosti« Gašparja predstavlja popoln odmik od tega, kar je želel dr. Kristan. Če se je odločil dokazovati, da je njegova kandidatura bila pravno vzeto zakonita, potem kandidatova sposobnost za to funkcijo nima nobene relevance. Z osnovno razpravo o legalnosti izvedenih postopkov nima nič skupnega.

Ko jo obravnavamo ločeno (njegovo razpravo namreč), pa je Kristan storil dve napačni izpeljavi v nizu. Ne drži recimo, da bi iz (1) in (2) smeli sklepati na (3) in (4): nekdo, ki je zaposlen v kabinetu predsednika, zato ni kar po sebi sposoben. Lahko je takšno mesto zasedel zaradi političnih apetitov in ciljev. Premisa (3) torej ni nujno resnična.

Podobno velja za končno sklepanje (8), za katerega navija Kristan: Mišič naj bi bil sposoben za mesto šefa Luke Koper, ker ni le »sposoben kader«, temveč prihaja tudi iz kabineta in  je zato odlična izbira, ker je funkcija v kabinetu predsednika vlade postavljena višje od funkcije šefa Luke Koper. Nekaj podobnega si je verjetno domišljal tudi novopečeni predsednik uprave. Iz istih premis avtor sklepa tudi na (7) in izpeljuje Mišičevo pravico do kandidature.

Pozor, Kristan ne ironizira: vse to nam govori resno. Ves čas pa se giblje v coni napačnih predpostavk. Ne vidim namreč načina, kako bi lahko nekdo, ki je zaposlen v kabinetu predsednika vlade, bil zaradi tega dejstva nujno tudi sposoben, posledično tudi ne, zakaj bi imel kot sposoben pravico do kandidature in čemu bi bil, ker je pač sposoben biti v kabinetu vlade, tudi sorazmerno upravičen zasesti mesto šefa v nekem državnem podjetju.

S takšnimi ugotovitvami sicer Kristan ni posebej škodoval svoji poanti zapisa, kaj prida prispeval k njej pa tudi ni. Obenem me čudi tudi kvalifikacija »sposobnosti«, ki se nujno ne ujema s »strokovnostjo« in je precej neujemljiva po svoji naravi.

Osnovna srž problema, ki se je avtor v svojem prispevku ne dotakne, je namreč naslednja: kdaj je neko »politično kadrovanje« nesprejemljivo in kdaj ne. Zahtevajo se jasna merila. Kot je povedal predsednik KPK Goran Klemenčič, politično kadrovanje preprosto ni kaznivo dejanje. In kaj zdaj?

Bi Gašpar Mišič, če bi ob vseh nepremičninah imel v žepu še Nobelovo nagrado za ekonomijo, bil čist in apolitičen kader? Mar neko imenovanje in promocijo na takšno mesto naredijo za nesporno znanje, sposobnost in reference? Po moje da. Toda le pod določenimi pogoji. Kajti kaj bi dejali, če bi naš Nobelov nagrajenec za to, da si prigrabi mesto šefa Luke Koper, na veliko politično lobiral, izkoristil svojo pozicijo v vladi in uporabljal umazana sredstva? Bi zaradi referenc bilo njegovo imenovanje apolitično? Po moje ne.

Kristan Mišič zmota

  • Share/Bookmark

Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.

29.08.2013 ob 17:48

Včerajšnji prispevek na POP TV o Pahorjevih stilih vladanja (hmm!) v tradicionalni oddaji Preverjeno je zagrešil skoraj vse napačne poudarke, kar jih je lahko.

Uporabil je napačno premiso, kaj da počne predsednik republike, ni si upal biti kritičen (razen skozi usta razgaljajočega in v tem odličnega dr. Damjana Mandelca!) v dekonstrukciji tega, kar prezentira predsedniška pojava Boruta Pahorja. Skril se je za ohlapno relativizacijo in ni zavzel nobenega stališča.

Napačna premisa je žal skrita (in razkrita, če ima človek voljo) že v poudarku naslova:

Je Pahor pionir na področju novega sloga vladanja?

Pahor pionir slog vladanja Preverjeno

Če sem nekoliko piker: kakšen pionir na tem področju, on je vendar pionirček populizma! Tudi če odmislim vrednostno sodbo, za katero previdni novinarji morda zmotno menijo, da si je ne smejo privoščiti, je prispevek začetno premiso iz naslova kar sam spodbil: ko našteva zglede tujih državnikov, ki so se, še veliko pred Pahorjevimi poceni piarovskimi prijemi, zatekli v takšne ali drugačne populistične gege. V čem bi torej bil pionir, ki mu sledijo drugi, kvečjemu je slab vajenec! Avtorjem prispevka evidentno manjka dokazil za svojo smelo najavo, niti se ne trudijo za njimi. In prav zato bi tudi najbolj dobronamerni gledalci smeli posumiti, da se mu po nepotrebnem dobrikajo.

Sproščena nekritičnost

V prispevku je obenem zaznati silno potrebo, da bi se Pahorjev politični marketing ne poimenovalo s potencialnim (in zame edinim možnim) deskriptorjem: komunikacijskim populizmom. Zdi se, kot da bi osnovni poudarki tega ne dopuščali; kot da bi bili v funkciji paralizacije take možnosti. Prispevek zvaja njegov komunikacijski pristop na »sproščenost«, ki jo celo eksplicitno pohvali:

Ali drži, da je Borut Pahor ujel duha časa, ki je bolj sproščen? Sproščenost ni nič napačnega, po mnenju nekaterih pa predsedniku manjka vsebina, jasna mnenja in stališča ob večjih dogodkih.

Avtorji torej namiguje celo na obratno stanje stvari: ni res, da bi bil kakorkoli Pahor tisti, ki bi poskušal biti sproščen, temveč ga v takšno držo sili »sproščeni duh časa«. Odvezan je sleherne krivde: v koraku s časom se menda imenitno prilagaja.

O tem, kakšne implikacije ima »sproščenost« v politični ideologiji slovenstva, sem napisal knjigo, ne preveč brano. O Pahorjevem razumevanju koncepta »sproščenosti« pa celo vrsto zabeležk.

Redukcija potencialnega populizma (tudi če se s to oceno ne strinjamo) na sproščenost v komunikaciji je zanimiv in nepričakovan evfemistični dosežek z bizarnimi učinki. Razen Mandelčeve ocene v prispevku avtorji niso želeli niti z najmanjšim namigom podvomiti, da imamo pred sabo ne samo neko vrsto »sproščenosti«, temveč so celo prednostno navijali, da spremljamo poseben in sodoben slog vladanja (sic!). Za kar bi, domnevam, državljani morali biti predsedniku republike hvaležni.

In še ubijalska relativizacija

Tretji moment, ki me je ob imputaciji nedokazane premise (iz naslova) in redukciji na »sproščenost« prav tako zmotil, je klasično novinarsko iskanje ekvidistance: novinarka pove, da so o slogu vladanja predsednika »mnenja deljena«.

Mnenja so deljena po definiciji, vedno in povsod. Ni težava v tem, da bi ta trditev ne držala. Težava je, da prepoznavno deluje kot mašilo ali alibi, da novinar ne zavzame prav nobenega stališča ali ponudi prednost kateremu od njih. Mnenje je via regia za floskule o uravnoteženosti in prav takšno novinarsko distanciranje.

V situacijah ekvidistanciranja se potem dogaja, da zmagujejo majhni poudarki, kot je denimo tisti, ki je v naslovu in podnaslovu. Pahor je nenadoma pionir! Če bi v naslovu pisalo »Je Pahor populist po slogu vladanja?«, bi se poudarek v razpravi preselil nekam čisto drugam.

P.S. In ker dobri zgledi za sproščene sloge vladanja vlečejo, je že dan po predvajanju prispevka šefica Nove Slovenije poprijela za košarkarsko žogo. Ljudmila Novak se je morala kar dolgo truditi, da je našla igrišče z ekskluzivnim pogledom na cerkveni zvonik, kot je razvidno iz posnetka. No, če že novinarji ne smejo Pahorja označiti za populista, ne bodo smeli niti sproščene in slogovne modne Novakove. Saj ne morejo imeti dvojnih vatlov za iste reči, kajne?

Ljudmila Novak igra košarko

  • Share/Bookmark

Kako obsoditi proteste proti rehabilitaciji domobranstva: redukcija na ideološki prepir

28.08.2013 ob 00:27

Je v Sloveniji proslavljanje domobranstva potrebno obsoditi? Nekateri posamezniki in cele medijske hiše so prepričane, da ne. Iz prezentacij včerajšnjega dogodka v Rovtah je mogoče takšno ambicijo hitro in enostavno zaznati.

Dogodek ob »70. obletnici domobranstva« (ja, to je točna formulacija) v Rovtah in protestni dogodek proti poveličevanju domobranstva ob spomeniku NOB so vrednotno izenačili. Izvedli so nekaj, čemur bom rekel »redukcija na ideološki prepir«.

Prevrednotenje vseh vrednot

Nihče ne more oporekati, da je protestni dogodek imel za ekspliciten namen protestirati proti v zadnjem času modnemu paradiranju v domobranskih uniformah (Šentjošt le dva meseca nazaj). Skratka proti temu, kar sem v prejšnjem zapisu označil za vedno bolj pogumen revival domobranstva.  Namen je enoznačen, takšen je bil tudi dogodek. Bil sem tam in vse, kar sem videl, je lahko zabeležila tudi kamera. Težava torej ni v premajhni vednosti ali preslabem informiranju. Težava je v odločitvi nekaterih, da bodo na lastno pest izpeljali svoje »prevrednotenje vseh vrednot«. Hkrati so naredili oboje: proslavljanja domobranstva niso obsodili, so pa obsodili »ideološke prepire«. Poglejmo izpeljavo v današnjem časopisu Večer:

Domobranstvo medijski odziv Večer

Ne le interpretativni poudarki, v resnici kar interpretativna tendenca je brž prepoznavna iz prvega poročila iz Rovt, zapisa na naslovnici in zapisa na drugi strani časopisa, torej trikrat: prišlo je do »ideoloških prerekanj in obtoževanj«. Takšna ekvidistančna drža predpostavlja seveda, da je resnica zgodovinskih dejstev, ki jih navaja, nekje na sredini. Toda četudi bi bila, zagrešijo novinarji Večer klasični red herring: osnovna poanta protestnega dogodka proti domobranstvu pač ni bila v odpiranju zgodovinskih razprav, ampak v protestnem dejanju proti slovesni obletnici v spomin domobranstvu. Je glede tega možna kakšna sredinska drža? Je oboje res: da se domobranstvo sme slaviti in da se ga ne sme slaviti, poljubno od strani, ki to terja? V kognitivnem registru večerovcev, in ne le njih, očitno je.

Domobranstvo medijski odziv Večer 2

Gesto ekvidistanciranja ponovi tudi naslovni članek na drugi strani: »Rovte za ideološke razprtije«. Bistveno za ponovitev redukcije na ideološki prepir je vsebovano že v podnaslovu: »Zbrani so obsojali komuniste, tisti, ki so prišli protestno, pa rehabilitacijo domobranstva«. Kvazimoralistično distanciranje torej med vsemi pozicijami naredi enačaj: vsi so isti. Vsi počnejo nekaj, česar se ne sme početi. Že iz podnaslova je zato jasno razviden sklep: če so se v Rovtah dogajale ideološke razprtije in če so eni obsojali komuniste in drugi rehabilitacijo domobranstva, potem je napaka in obsojati komuniste in obsojati rehabilitacijo domobranstva.

S tem se je časopis Večer postavil na jasno ideološko stran: s psevdonamenom obsodbe ideoloških razprtij je zavzel največjo možno ideološko stališče!

Po svoje še manj dopusten je že prvi (spletni) naslov v nedeljo, skrit za navidezno moraliziranje: »Spomin na žrtve totalitarnih režimov ponovno v luči ideoloških prerekanj!« Čeprav je bil eksplicitni in zapisani zastavek protestnikov, da Janez Janša in organizatorji proslave zlorabljajo spominski dan na žrtve totalitarnih režimov za poklon domobranstvu, je perverzno »v paketu« obtožen in obsojen tudi tisti, ki na to opozarja. Skratka: Janševa manipulacija je nedopustna, opozoriti nanjo pa tudi ni dopustno! Ali še huje, glede na to, da o tej manipulaciji mediji sploh niso poročali ali je poskušali razkrinkati: Janševa manipulacija je dopustna, opozoriti nanjo pa ni dopustno!

Domobranstvo Večer medijski odzivi 3

Gledati proč

Redukcija ne nekakšen ideološki prepir je nevaren precedens, eden najhujših, kar sem jih videl zadnja leta. Resda ni nov, toda nove so okoliščine. Ne le, da se namreč do letošnjega leta ni zgodilo, da bi se odkrito slavilo okrogle obletnice domobranstva in naokoli marširalo v domobranskih uniformah, taista redukcija na ideološki prepir omogoči zgodovinsko in vrednotno relativiziranje zgodovine in dogodka samega.

S tem se izvaja klasični red herring: zapeljali so v razpravo, ki sploh ni bila tema dogodka. Nihče ni oporekal spominu na pokojne, toda za ceno nekakšne kvazimoralne de-ideologizacije so bili vsi številni, sploh ne samo mediji, pripravljeni molčati, gledati proč in napačno interpretirati tisto, kar je bilo res vredno obsodbe: domobranski panegirizem, skrit pod odejo proslavljanja slavnostne obletnice. Tema domobranstva je postala zreducirana na temo dolgočasnih (in nevarnih) špetirjev, ki nikogar ne smejo zanimati in so po sebi nevarni – mar ni to najboljši humus, ki objektivno koristi ambicijam legitimatorjev domobranstva?

Zagovorniki redukcije na ideološki prepir pa niso bili le nekateri mediji, temveč tudi politiki ali vstajniki. Ob tem so običajno navedli dva motiva, od katerih prvi ni bil eksplicitno izrečen (razen na socialnih omrežjih). In ta je političnostrateški: Janša krvavi, podpora mu pada in protestirati proti njemu pomeni iti na limanice, saj mu domobranska tema strjuje vrste, protesti pa ga delajo močnejšega. Zato je nujno »gledanje proč« – kot da se nič ni zgodilo. Proslave se ne sme komentirati, bilo bi napak. Še manj se sme proti marširanju domobranstva protestirati – tudi to je napaka. Zdi se, da se je v takšno agendo zatekla večina obstoječih političnih strank na levici.

Tako nepoštene in neumne taktike že dolgo nisem videl. Nepoštene, ker zagovorniki logike »gledanja proč« ostajajo neobčutljivi na dejstvo, da se je treba z lastno zgodovino soočiti in njene pridobitve tudi ohranjati, če nam jih kdo krade, sicer nam bo manipulacija krojila sedanjost. Zatajevanje zgodovine za nekakšne političnostrateške namene je nemoralna kupčija in resnično slab poklon žrtvam vseh totalitarizmov. Poklon s figo v žepu. Taktika pa je tudi neumna: zakaj in kako bi gledanje proč lahko obveljalo za uspešen politični manever omrtvičenja Janševe politike, saj mu vendar omogoča krepitev svoje pozicije, zgodovinski revizionizem in strjevanje ideoloških vrst? Kaj bi se včeraj zgodilo v Rovtah, če nihče ne bi protestiral? Bi bile Janševe »resnice« kaj manj uspešne? Morda bi bile manj medijsko prezentirane, morda. In to je vse. Neuspešna je ta taktika zgolj z vidika bolne slovenske folklore, ki jo predpostavi, namreč taisto redukcijo na ideološki prepir, že po sebi problematično.

Zdi se, da logika »gledanja proč« dokazuje tudi fantaziranje levice o nekakšni »pasti«, v katero se bomo ujeli, če bomo Janševo domobranstvo obsojali, zaradi česar se menda moramo obnašati ignorantsko. Takšne geste počasi že spominjajo na paranoidnost same desnice na levici – na blodnjavi strah pred Janševim povratkom. In smo znova pri »antijanšističnem« sindromu, ki obvladuje levico zadnja leta.

Rešimo gospodarstvo!

Še bolj bizarno in opreproščeno redukcijo na ideološke razprtije so si privoščili predstavniki VLV, za katere so se v Rovtah dogajale »norosti« – nori so torej oboji, domobranska stran in protestniki – češ da država hira. Še huje, naredili so enačaj na »leve« in »desne«, pri čemer so »levi« pač partizani in »desni« domobranci, leva obstoječa oblast pa je enako nevarna kot desna oblast. Obe morata oditi, če želimo rešiti državo iz zanesljivega gospodarskega kolapsa, zato je biti na strani domobrancev ali partizanov (sic!) isto kot podpirati levo ali desno oblast.

Nič ni pomagala niti empirična evidenca, da so bili med protestniki tudi vstajniki in da ti, enako kot VLV, terjajo odhod Bratuškove vlade. Simplificiranje in mešanje vseh možnih poudarkov je s tem iz ust vstajnikov še dodatno zameglilo pogled na realno stanje stvari, poglobilo »redukcijo na ideološki prepir« in mu dodalo še nekaj abotnih nians ter pripomoglo k temu, kar je bila že osnovna gesta nekaterih novinarskih poročil: da je namreč  ideološka drža par excellence prav tista, ki se baha s svojo nadideološkostjo in skriva za obsodbo »obeh strani«.

Zlo in odpor

Namreč šele ta gesta, tj. gesta vseh, ki bi gledali proč in reševali druge probleme, v popolnosti legitimira Janševo početje – daleč od tega, da bi ga ustavila. Najhujše izmed vsega pa je verjetno spoznanje, da se je na domobranski proslavi še Janša izkazal za modrejšega od slovenske kvazilevice, ki bi raje molčala. Dejal je:

Nobeno zlo ni propadlo brez odpora

Če je nacizem zlo, in v veliki meri se je s tem strinjal tudi prvak SDS, potem se mu je treba upirati. No, levica se je, z izjemo maloštevilnih, odločila za držanje glave v pesku!  Logika gledanja proč je smrtonosna logika. Predstavljajmo si, da ločnico »partizani« in »domobranci« zamenjamo za »protifašisti« in »fašisti«, nato pa nekdo za obe strani zahteva, da se morata v imenu nekakšne sprave (in v imenu skupnih naporov za rešitev iz gospodarske godlje) poenotiti, kot venomer kratkovidno ponavlja predsednik Pahor. Oziroma da gre tu za ideološke zdrahe.

Moj zaključek je zato: še bolj od slaviteljev domobranstva se bojim tistih, ki so z diskurzom o ideološkem prepiranju pripravljeni celo kvazimoralistično megliti resnico in delati enačaje tam, kjer enačajev biti ne more.

  • Share/Bookmark

GSO, škodljiva hrana in argument iz nevednosti

28.08.2013 ob 00:25

Evropska komisija bo dovolila uvoz gensko spremenjene superkoruze iz ZDA. Nekaj, kar zadeva tudi nas. Slovenske medije so zato zadnje tedne znova napolnili številni pomisleki,  ki se napajajo iz bazena nasprotnikov in zagovornikov, strokovnjakov in popoldanskih ekologov, privržencev konspirativnih teorij in neprostovoljnih sledilcev paranoidnih strahov. In potem sledijo pomisleki o varnosti hrane in zdravju potrošnikov. Vzemimo enega najbolj priljubljenih:

Gensko spremenjena hrana ni varna, kajti nimamo nobenih dokazov, da je.

Zveni logično in smiselno, pa ni: argumentacijska zmožnost državljanov je vnovič na preizkušnji. GSO je super hrana za teoretike zarot. In res, te dni je spet na sporedu Monsanto; prihajajo obdobja, ko množični mediji servirajo gensko nespremenjeno medijsko brozgo.

No, nekaj je narobe s tem kronskim argumentom: ni varna, ker nimamo dokazov, da je. Nisem ne zagovornik in ne nasprotnik GSO. Ampak vem, da se s slabimi trditvami ne pride daleč.

koruza

Da GSO ni varen, ker ni dokazov, da je, je luknjičav argument. Poznamo ga pod imenom argument iz nevednosti ali sklicevanje nanjo. V njem implicitna trditev namreč pravi, da je neko stališče, ki ni ovrženo, nujno tudi resnično:

Argument from ignorance, also known as argumentum ad ignorantiam or “appeal to ignorance” (where “ignorance” stands for: “lack of evidence to the contrary”), is a fallacy in informal logic. It asserts that a proposition is true because it has not yet been proven false (or vice versa)..

Ker torej nimamo dokazov, da je GSO varna, ker domneve o njeni nevarnosti nismo ovrgli, bi torej naj res bila nevarna. Ob tem sklepanje povsem spregleda možnost, da morda ni bilo izpeljanih dovolj raziskav, ki bi bodisi ovrgle ali pa tudi potrdile sum, da so genske spremenjeni produkti zdravju škodljivi.

Vzemimo bolj neposreden primer te zmote, kjer bo bolj hitro prepoznaven napačen korak:

Nisem še slišal za noben pameten dokaz, da na Luni ni zapičena slovenska zastava. Torej je na Luni zapičena slovenska zastava.

Nisem še naletel na dokaz, da Ivan Kramberger ni bil umorjen. Torej je bil umorjen.

Hmm, smo res tako prepričani, da na Luni vihra naša zastava, ker  nasprotnega nihče ni evidentiral, in da je predsedniški kandidar bil umorjen, ker še nihče ni dokazal nasprotno?

Kar običajno počne argument iz nevednosti, je prelaganje bremena dokaza na drugega. Breme dokaza je na tistem, ki neko stališče izreka. Stališče »Gensko spremenjena hrana ni varna« bi torej moral podkrepiti tisti, ki za njim stoji. In ne druga stran.

Trenutno res ne moremo reči, da nasprotniki GSO nimajo dokazov: tako ali drugače poskušajo dokazati škodljivost gensko preoblikovane hrane. Toda tudi zagovorniki ponujajo študije o neškodljivosti. Kaj torej?

  • Share/Bookmark

Kateri stric je izvozil veliki pok v Vatikan?

21.08.2013 ob 18:29

Demokracija Cerkev zarota Blažič

Daleč od tega, da bi bil dr. Ivan Štuhec s svojo tezo o slovenskih stricih iz ozadja v Vatikanu osamljen. V Janševi Demokraciji znajo povedati več. Veliki pok je bil izvožen na Finsko, zdaj v Vatikan. Vezi so znane, Stresova šifra ima svoje snovalce in eksekutorje iz krogov F21:

Tako se postavlja vprašanje, kakšno vlogo je pri tem odigrala slovenska veleposlanica pri Svetem sedežu Maja Marija Lovrenčič Svetek in ali je Stresova predčasna upokojitev tudi posledica tega, da se po famozni zabavi ob svoji 70-letnici v vili Janeza Škrabca (člana Foruma 21) ni hotel ukloniti stricem iz ozadja, ki so terjali protiusluge.

Toda jasno je, da se »veliki pok« v Cerkvi na Slovenskem 31. julija ne bi zgodil, če ne bi prišlo do poprejšnje sinhronizacije med postkomunistično nomenklaturo, slovenskimi lobisti in nekaterimi vplivnimi Slovenci v Vatikanu, ki jih menda ni prav veliko. Nekateri mediji že nekaj časa opozarjajo na vlogo cerkvenega diplomata Mitje Leskovarja, ki naj bi bil po aferi »Vatikanleaks« prevzel skrb za varnost v papeški državi. Sicer pa med vplivne Slovence v Rimu spadajo med drugim kardinal Franc Rode, vatikanski bibliotekar in nekdanji veleposlanik pri Svetem sedežu Ivan Rebernik, rektor papeškega zavoda Slovenik Joško Pirc, sicer pa je večina slovenskih klerikov v Rimu le začasno (največkrat zaradi študija). Tako se postavlja vprašanje, kdo je dejansko s pritiskom dosegel, da je kongregacija za škofe pri Svetem sedežu s podpisom papeža Frančiška brez velikega omahovanja »predlagala« obema nadškofoma (ki imata tudi naziv metropolit), naj se odpovesta vodenju škofije.

Demokracija Cerkev zarota Kukar

  • Share/Bookmark

Gašpar Gašpar in njegov dokaz

21.08.2013 ob 18:28

Gašpar Gašpar Mišič bi iz kabineta predsednice vlade Alenke Bratušek rad poletel na mesto šefa Luke Koper. V razpravi o tem, da je to nesporno primer političnega kadriranja, se je branil na vse kriplje, včasih tudi s prav humornimi argumenti, indokazoval naprotno:

»To je samo dokaz, da nisem politični kader. Če bi bil, bi me premierka in tudi drugi podprli,« je povedal in dodal, da ne išče službe, saj je bil na razgovor kot kandidat za predsednika uprave Luke Koper povabljen in se ni ponujal. Na premierko, na stranko in tudi nanj pritiskajo ravno tisti, ki so ves čas politično kadrovali, meni Gašpar Mišič, pa čeprav še vsaj do ponedeljka ne bo jasno, ali bo sploh izbran za predsednika uprave Luke.

Gašpar Gašpar Mišič ponuja zanimivo zmoto prikrojene evidence. Mar ima prav, ko pravi, da nepodpora predsednice vlade pač šteje za dober dokaz, da on ni politični kader? In v katerem primeru ne šteje?

Gašpar pravi takole:

(1) Predsednica vlade me ne podpira na čelu šefa Luke Koper.

(2) Zatorej je to dokaz, da nisem politični kader.

Če politično kadriranje označimo z X in če nepodporo (ali dejanje) predsednice vlade označimo z Y, potem sklep in s tem dokaz za X ne velja natanko v tistem primeru, v katerem je dejanje Y narejeno zaradi X. Bratuškova, tako domnevamo, ne podpira Mišiča na čelu Luke Koper prav zato, ker ne podpira X, pri čemer bi veljalo, da njena podpira nekomu že šteje za X. Njeno dejanje torej ne šteje za evidenco proti političnemu kadriranju, temveč za evidenco o takem kadriranju.

Toda formula ‘Če Y, potem ne X’ se ne izide dvakrat. Namreč v primeru, ki smo ga navedli: če je Y že rezultat oporekanja X. Drugi je, da Y ni zadosten za dokazovanje neobstoja X. Kajti tudi če Bratuškova ne bi podpirala Gašparja Mišiča, bi še vedno lahko veljalo, da ga politično podpirajo mnogi drugi.

In potem je tu še tretji vidik – ko gospoda ne bi podpiral prav nihče. Kajti z vidika antikorupcijske higiene bi sploh veljalo radikalno naslednje: tudi če ga ne podpira prav noben politik na tem svetu in ne le Bratuškova, bi njegov naskok na Luko Koper še zmerom štel za politično kadrovanje enostavno zato, ker je nedopustno priti na tako mesto naravnost iz kabineta predsednika vlade. Noben partikularen Y, skratka, ne bo peljal do njegovega sklepa.

Gašpar Mišič dokazi

  • Share/Bookmark

Življenjsko nevarni strici

21.08.2013 ob 18:27

Štuhec o stricih iz ozadja

Se dr. Ivan Štuhec lahko boji za svoje življenje?

Psihopolitika paranoje postaja v slovenskih razmerah dolgočasna. In tudi zgornji citat ne preseneti: vse sem že predvidel in napovedal v teh dveh zapisih (1 in 2). Nimam nobenih zaslug in nobenih posebnih znanj –  tako zelo predvidljiv je ta mentalni horizont stričevskih sil, ki delujejo iz ozadja (no, iz Murgel). Vse skupaj so le variacije moje teze iz knjige o paranoji o njeni vsenavzočnosti v slovenski družbi. Mediji so diskurz o stricih jemali preveč z levo roko; ob tem so abstrahirali, da bi kdo vanj res utegnil verjeti.

Dr. Ivan Štuhec ni le bogaboječ in zadnje tedne malce manj boječ pred Vatikanom. Po novem so strici nevarni, življenjsko nevarni. Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Kdor je sposoben odstaviti štiri slovenske nadškofe, je zmožen še česa.

Operiranje z možno smrtjo, ki nas lahko doleti, ima zdaj novo dimenzijo. Sprva je Štuhec mislil takole, kot sem citiral in komentiral:

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«).

V igri ni več le ultimativna gotovost, zaradi katere zastavljamo svoj lastni konec, lastno smrt. Gre za gotovost, kjer je smrt že vračunana kot naš možni konec, ki ga proizvedejo taisti strici.

  • Share/Bookmark

Rdečega zmaja medijski rep: angeli in demoni

16.08.2013 ob 10:28

Je v včerajšnji pridigi novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan označil slovenske medije za orodje satana?

Če bi sodili po branju današnjega Dela, jih ni. Novinarji v njem, kar kaže tudi izjava dneva, so razlikovanje subjektov domnevnih napadov na Cerkev, ki sledijo odstopu dveh nadškofov, povsem razmejili: napada satan v podobi rdečega zmaja in napadajo mediji:

Glavan napad satan medijiGlavan satan in mediji

Disjunktivno razlago »satan in mediji« je trasirala sicer že STA:

Novi predsednik škofovske konference je v nagovoru vernikov položaj RKC-ja v Sloveniji primerjal s svetopisemsko legendo, v kateri se žena z detetom bori z zmajem, saj je prepričan, da se slabosti ene izmed šestih škofij izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev. Med krivci za to je navedel Satana in medije, STA

Problem seštevanja

Temu bom rekel problem seštevanja. So mediji tu mišljeni resnično kot avtonomen in ločen subjekt domnevnih napadov na Cerkev in satan na drugi strani prav tako? Ali pa je problem v tem, da novinarji ne znajo sešteti 2 in 2?  Na demonizacijo in rabo političnega žargona v cerkvene namene sem že opozoril, toda s tem se odpira nova radikalna in radikalno nova retorična dimenzija – po demonizaciji političnega še demonizacija medijev par excellence. Se nam dogaja dobesedno satanizacija medijev v podobi kazanja medijev kot igračke hudega duha? Pa poglejmo. Glavan se takole priduša:

V zadnjem času se naša vera lahko zamaje tudi zaradi najnovejših dogodkov, ne le zaradi dogajanja v mariborski nadškofiji. Njen finančni zlom v nesrečnih ekonomskih okoliščinah in zaradi neodgovornega gospodarjenja tistih, ki bi kot ekonomski strokovnjaki morali bdeti nad dogajanjem, mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev … A Cerkev na Slovenskem ima šest škofij. Napake, pustolovščine, zgrešeno gospodarjenje ene, ne morejo biti grehi vseh škofij. Rdeči zmaj vztrajno napada. V ženi z detetom iz Janezovega razodetja je Cerkev vedno videla samo sebe, ki jo satan zalezuje skozi vso zgodovino. Zdi se, da so ti napadi trenutno prav pri nas najhujši. Satan izrablja slabosti in napake odgovornih ene izmed šestih škofij in odstop obeh nadškofov, ki sta sprejela objektivno odgovornost za finančni polom, za napad na celotno Cerkev na Slovenskem. Papeža Frančiška enkrat hvalijo zaradi doslednosti, drugič pa grajajo.

Lahko razumemo navajanje satana vzročnostno, torej kot vzrok temu, da mediji napadajo Cerkev? So, povedano zelo enostavno, mediji le njegov priljubljeni instrument?

Seveda bi bilo mogoče razumeti omembo napadov satana in napadov medije ločeno, seveda lahko s tem zagrešimo neke vrste jezikovni cum hoc, ergo propter hoc, a roko na srce: Glavan te vzročnosti sicer ni poudaril izrecno, ampak težko si je predstavljati, da bi nekdo, ki hipostazira rdečega zmaja in njegove napade, partikularno dogajanje v svetu bil zmožen razložiti mimo tega, da ga ne bi pripisal izvorno njemu: torej tudi mahanje satanovega repka cilja na medije. Vera v Boga in v satana pač predvidevata ne le njun obstoj, temveč njuno delovanje.

Zakaj to še vemo? Ker Glavanu že v preteklih dnevih ni bilo težko s satanovim delom primerjati nič manj kot vatikanskih zahtev po odstopu domačih nadškofov. Kot sem že opozoril: tudi sam Vatikan in z njim papež je potemtakem v primežu satana. Apostolski administrator namreč razmišlja skrajno posplošeno v skladu z naslednjo premiso:

Karkoli se še dogaja hudega Cerkvi v Sloveniji, je delo hudega duha.

Odstop nadškofov je huda stvar. Torej je to delo hudega duha. Napadi na Cerkev so huda stvar. Torej je to delo hudega duha.

Nenazadnje uporabi škof v citatu povsem identično sintagmo v obeh primerih: »mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev« in »Satan izrablja …. za napad na celotno Cerkev na Slovenskem.«

Tudi če bi bili mediji analitično superprevidni, si ne znam predstavljati, zakaj ne poskušajo vsaj ugibati, ali razume Glavan slovenske medije kot hudičev projekt. Če bi se izkazalo, da imajo novinarji problem seštevanja, in zaenkrat se zdi, da ga imajo, potem bi to bilo eno najbolj tragičnih spoznanj v zadnjem letu: pomenilo bi, da niso zmožni prepoznanja, kaj šele obrambe niti takrat, ko nekdo manipulira z njimi s tem, da njihovo delo označuje za satanovo. No, ta nekdo ni kdorsibodi.

Rdeče, ki te ljubim

Na cerkveni satanistični diskurz se bo, odkar imamo Glavana, očitno treba navaditi. S tem pa na cerkveno, politični na las podobno politiko zarot, na sintezo stricev iz ozadja in cerkvene demonologije. Ne le temne sile in satan, zdaj smo pred skušnjavo, da tudi rdečega zmaja iz Razodetja, ki je pač drugo ime za satana, interpretiramo v politični koloristiki. Je omemba rdečega tu naključna, tako kot je bila 17 kratna omemba rdečega v Janševem govoru prav tolikokrat nenaključna? Naj spomnim:

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

Je rdeči zmaj kakšna posebna parabola za rdeče škrate iz Murgel, ki po mnenju Ivana Štuheca opravljajo z Vatikanom? Glavan nas s svojo prostodušnostjo v naslednjih mesecih gotovo ne bo razočaral. Zanesljivo bomo prejkoslej izvedeli, ali ima zanj rdeče obarvani hudi duh poštni naslov v murgelskem zaselku.

Delitev dela: angeli in demoni

Včerajšnja apokaliptična retorika rdečega zmaja je v slovensko mentaliteto ob splošni paranoidizaciji vnesla metafizično stanje, kot ga ne pomnim. Pomislimo torej, v kakšni državi živimo: na čelu Katoliške cerkve je tako rekoč človek, ki verjame v satana in le z njim razlaga (cerkvene) dogodke v državi, prvi šef države je populist, ki verjame v angele, medtem kot predsednica vlade verjame le še v Bruselj. Vsi po vrsti so, tako ali drugače, izvoljenci ljudstva. Takšne hočemo imeti. Če bo Dan Brown pisal nadaljevanje svojih Angelov in demonov, mora nujno na študijski obisk v Slovenijo.

  • Share/Bookmark

Temne sile tudi proti EPK

16.08.2013 ob 10:27

Študija Evropske komisije o mariborskem EPK ni preveč laskava. Revizijsko poročilo občine tudi ne. Največji luzer med vsemi pa je nesporno mariborski Večer z svojo obrambno-laskavo in obenem cenzorsko držo. Vsi smo videli, le oni ne. S tem ,ko so se večerovci znebili Melite Forstnerič Hajnšek, se niso tudi svojih grehov.

Direktorica zavoda EPK se je zatekla k dobro znanemu političnemu govoru na vse očitke. Po Kanglerju, po nadškofih in po vseh tajkunih na poti v zapor je tudi ona zaznala temne sile, ki so se zarotile proti njej in projektu. Govori o politični motiviranosti! Seveda ne pove, čigavi. Protikonspirativna gesta nehote razkriva (možno) razumevanje direktorice, da je bil EPK v resnici politični projekt:

Suzana Žilič Fišer: Dozdeva se, da so očitki “politično motivirani”

Žilič Fišerjeva med drugim pravi, da so dobili v zavodu na vpogled le vmesno poročilo, v katerem pa so vse očitke ovrgli in za to tudi predložili dokaze. “Ali je revizorka to upoštevala, pa ne vem, saj končnega poročila ne poznam in ga zato ne morem komentirati,”je pojasnila. Domnevne nepravilnosti, ki jih navaja Večer, po njenih besedah niso utemeljene. Žilič Fišerjevi se zato vedno bolj zdi, da so ti očitki “politično motivirani”.

Temne sile, ki da so se zarotile proti EPK, niso nekaj novega. So pristen Kanglerjev diskurz, o katerem sem večkrat pisal. So tudi Pandurjev diskurz.  Maribor je pač mesto, kjer zarote krasno uspevajo, ne da bi to mediji sploh opazili.

EPK revizija

  • Share/Bookmark

Satan v družbi stricev iz ozadja: slovenski prispevki k demonologiji

11.08.2013 ob 09:18

Čeprav v množičnih in manj mainstreamovskih medijih nisem zasledil niti poskusa analize cerkvene defenzivne retorike v času, ko so Katoliško cerkev pri nas nič manj kot obglavili (izraz dr. Ivana Štuheca) in se ji dogaja naravna kataklizma, posledično ni bilo pričakovati, da bi se kdo pomudil pri elementu, ki ga že leta zasledujem pod imenom »psihopolitika paranoje«. Doslej resda ni posebej veljalo, da bi se je posluževala domača Cerkev za notranje potrebe, razen seveda takrat, ko so njeni predstavniki, na liniji z Janševo politiko, prevzemali tudi njene diskurzivne značilnosti. No, tega ni malo.

Toda bankrot mariborske nadškofije in giljotina za slovenske nadškofe sta bili imanentno cerkveno dejanje. Zanju so odgovorni sami. Dejanje Vatikana nosi predvsem posledice za lokalno cerkveno občestvo. Resda tudi z drugimi, bistveno širšimi ekonomskimi, finančnimi in socialnimi učinki. Kaj je bilo tipičnega za retoriko in na kateri točki ter na kakšne načine je potemtakem »domačijski« politični žargon paranoje interferiral s cerkvenim?

Slovenski strici v Vatikanu

Začnimo s citatom iz zadnje številke Družine. V zaroto so kakopak vpleteni sami mediji. Ne le v smislu, kot ponavljata Janša in te dni tudi kardinal Rode, češ vladajo nam »partijsko odvisni vodilni mediji«. No, za Štuheca so na delu udbaši – in to v udbaških časopisih. Mladina in Dnevnik sta nesporno takšna:

V ta kontekst lahko postavimo tudi objavo pisma obema odstopljenima nadškofoma s strani nekdanjega ekonoma Krašovca v časopisu Mladina pred nekaj tedni in najavo »ignacijanskih« dogodkov v časopisu Dnevnik na dan D zjutraj. Pri Mladini in Dnevniku najbolj očitno ostaja živa stara udbovska metoda, najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če se slovenski klerik poslužuje Mladine za objavo svojih pisem škofom, potem se postavlja vprašanje, komu ta klerik služi in je služil? In če je bolj ali manj stalni vir za Dnevnik nekdo iz vrha Cerkve na Slovenskem ali celo iz Vatikana, se postavlja vprašanje, zakaj izvršuje te protiusluge? Odgovori na ta vprašanja so tudi del očiščenja Cerkve na Slovenskem.

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«). In strici so, kot bomo videli, drugo ime za hudobnega duha.

Uničevalci Cerkve

Medtem ko so mediji povsem pokleknili pred dobro načrtovanimi piarovskimi evfemizmi (nadškofa »se poslavljata« in »odhajata«, nadškofa »sta sprejela povabilo«, ali, kot berem danes, »odpirata prostor drugim«; odhajata »odlična misleca«, »intelektualca«, »vrhunska intelektualca«, v Delu so dr. Stresa povzdignili v borca za človekove pravice, itd.) in jih naredili za prevladujočo medijsko recepcijo njunega vatikansko zahtevanega umika z vrha domače Cerkve, se je na drugi strani zgradila teorija o stricih, ki niso delovali le v Vatikanu, ampak tudi doma.

Odgovorni urednik Ognjišča Božo Rustja je namreč storil pogumen korak naprej. Ne le strici iz ozadja v Sloveniji na delu v Vatikanu, nekdo njim podoben je moral tudi na domačih tleh zgraditi cel napad na Cerkev. Napad v obliki nečesa, kar je morda pregnantna teorija zarote (sic!), se je odvil s skrito računico totalne rušitve, dopušča Rustja:

Nisem strokovnjak za ekonomijo, a zdrava pamet in izkušnja mi povesta, da je nekdo moral odobravati posojila družbam, povezanih z mariborsko nadškofijo. »Kdo bi vam odobril take kredite?« me je včeraj vprašal eden od številnih novinarjev, ki so me obiskali, in sam odgovoril: »Nihče, kakor jih ne bi nihče tudi meni!« Sprašujem se, kako so mogli odobravati take kredite? Jih je kdo odobraval s skrito računico, ki pa se ni izšla? Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja? Ostaja dejstvo, da niso brez krivde tudi tisti, ki so take kredite odobravali.

Teorija zarote torej morda ni teorija, je le zarota. Dajanje kreditov ni bilo nerazumno, ampak obratno – bilo je razumno in za njim je bil peklenski načrt. Kdo je ta pokveka, ki bi na ta način v cerkvenih vrstah škodovala Cerkvi? Jasnega namiga ne dobimo. Zarota se zdaj torej lepi na dve povsem ločeni dejanji in njene akterje: dejanje bankrota in krivcev zanj nekaj let nazaj ter dejanje odpoklica iz Vatikana. So to bili ves čas eni in isti strici? So ves čas rušili Cerkev načrtno?

Hudi duh stopi na sceno

Če so strici iz ozadja postali emblematični označevalec slovenske psihopolitike zarot, priročen za cerkvene potrebe, je novomeški škof Andrej Glavan, zdaj imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, vnesel s svojo demonologijo nov vzgonski veter v razumevanje obglavitve Cerve. Namreč že lani, še pred odpoklicem Stresa in Turnška, je ob prazniku Marijinega vnebovzetja za gospodarski zlom mariborske nadškofije in tudi »afero« z upokojenim nadškofom Uranom obtožil samega satana za obračun z najbolj plemenitimi sinovi Cerkve:

»Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.«

Demonizacija v političnem diskurzu, v katerem nastopa satan osebno, je seveda njena forma at its purest. In njena idejna zasnova je pač religijska: v tem smislu se je politični diskurz, običajno instrumentaliziran za diskreditacije in sovražni govor, povrnil k svojemu izvoru. Ker so v Mariboru mračne sile venomer na delu (protagonist tega diskurza je bil že Franc Kangler), je zato Glavan lahko le ponovil svojo eksorcistično misel te zadnje tedne:

Dogajanje, povezano z mariborsko nadškofijo, je po njegovih ocenah sad “nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo”.

Ironizacijo teze si je že privoščila Tanja Lesničar Pučko in pokazala, kako se je podoba zlih slih spreminjala od srednjega veka do moderne Slovenije:

Tudi takrat so nerazumljive zle sile povzročale strašne stvari, klale so nevernike, pekle ženske na ražnjih, demon je tiščal ljudi v izobčenje, ubogi nemočni kler pa proti njegovi volji ovijal v baržun in pital z grešnimi kozlički. In evo, tokrat se je vrag spet oglasil, v podobi finančnega špekulanta, ki je v Sloveniji ustvaril 1,8 milijarde veliko finančno luknjo.

Vendar kaj pomeni teza, če jo vzamemo zares – in kleriki si gotovo ne želijo, da jih jemljejo za hec? V smislu pričakovanja medijskih in družbenih učinkov in obenem v smislu pojasnila, kje točno se je pokadilo, ko je satan zamahnil s svojim kosmatim repom?

Papež, satanov ujetnik

Namig, na kaj točno je ciljal Glavan, smo dobili v pogovoru v Odmevih z Rosvito Pesek na dan po skrbno načrtovani tiskovni konferenci. Njegova racionalizacija, da gre za zle sile, je stekla v tem miselnem loku: »Štirje nadškofi – to se ni zgodilo še nikoli in nikjer na svetu doslej«; »Prav to se mi zdi tako iracionalno, da se je to zgostilo na enem kraju, tako hitro na tako malo ljudeh oziroma na polovici slovenskega episkopata.«

Za Glavana torej satanov perfidni poseg ne zadeva le bankrot nadškofije ali Uranov izgon. Ne, lepota njegove religioznodogmatične ideje o posegu zlega duha se dotika same odločitve Vatikana in škodovanja Sloveniji. Tudi te so sprejete s satanovo pomočjo: štirje nadškofi, vse je zgoščeno na istem mestu. In ker je te odločitve sprejel sam papež, je edini smiselni zaključek lahko le en: papeža ima v posesti satan. Zakaj odločitve o odpoklicu kar štirih nadškofov, ki so tako izjemno iracionalne in unikatne v svetovnem merilu glede na svoj obseg, so bile zgolj vatikanske.

Škof Glavan torej prinaša še hujše in bolj smele ugotovitve, kot jih je serviral teolog Štuhec: Vatikan ne mrcvari z nami le kot svinja z melnatim žakljem. Ta svinja ima satansko obličje. Upam, da so nuncij in njegovi prenesli dragocena sporočila v Vatikan. Morda se najde celo kak novinar, ki bo papeža Frančiška pobaral o tem, kaj si misli o mnenju cerkvenih dostojanstvenikov iz Slovenije, ki pravijo, da nanj učinkuje zli duh. Da svinje niti ne omenjamo. Morda se najde kak novinar, ki bo Štuheca pobaral, ali pripravlja kakšno domačo vstajo. On, ki je njihov goreči nasprotnik…

Satan Vatikan

Obrekovanje, satanovo maslo

Poskusimo vendarle uganiti, kaj bi na to porekel papež Frančišek? Ena možnost bi bila, da bi jih vzel za tipično slovensko obrekovanje. Letos aprila se je o njem že izrekel ob jutranji maši v  Domu svete Marte. Na straneh radia Ognjišče beremo:

Po Frančiškovih besedah je obrekovanje slabše od greha: obrekovanje je neposredni izraz satana… Tudi obrekovanje je greh, a obenem gre za nekaj drugega. Obrekovanje hoče uničiti Božje delo v osebah, v njihovih dušah. Nastane iz sovraštva, sovraštvo pa ustvarja satan. Obrekovanje se poslužuje laži, je dejal papež in dodal, naj ne dvomimo, da kjer je obrekovanje, tam je satan. Štefan na laž ne odgovori z lažjo. Zre v Gospoda in uboga postavo; ostane v miru in resnici v Kristusu.

Predpostavimo, da razprava o satanovem repku, ki je vsega kriv namesto naših nadškofov, je obrekovanje. S kom torej manipulira satan? S papežem ali njegovimi obrekovalci?

Et ne nos inducas in…

Kako bedne, nesolidarnostne učinke imajo Glavanove teze, dokazuje tudi povsem neproblematizirano stališče, ne edino, ki ga je izrekel o pomoči Mariboru: »Pomoč ljubljanske škofiji mariborski je nelogična, ker bi verniki in duhovniki proti temu protestirali!«

Logika torej ima neko vrednost, ko je na delu zli duh (kar je onstran logičnega, je njegovo maslo), solidarnost pa je nelogična in neracionalna: no, morda je kot taka spet delo hudega duha v nasprotju z zaklinjanjem Štuheca v njegovi zgoraj citirani kolumni, da spada solidarnost med krščanska načela! Še eno katastrofalno stališče, ki je šlo povsem mimo vseh medijskih komentatorjev. In kaj točno bi lahko bili učinki zlega duha, ki je zapopadel domačo Cerkev? Je res njej vnanji, mar se ne skriva prav v njenem naročju? Samokritičen, seveda le pod narekovaji, je bil že mariborski nadškof Turnšek nekako po razkritju skrbno skrivane polomije v svoji nadškofiji dobri dve leti nazaj, za katere razkritje smo potrebovali italijanskega novinarja, ker domači niso bili zmožni (milo rečeno):

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof  Turnšek. (Večer, 26.2.2011)

V implicitne, deloma tudi eksplicitne razlage dogajanj v domači Katoliški cerkvi se uvrščajo tudi govorice in namigi o nekakšnem spopadu vsaj dveh lobijev v njej. Domnevam, da izenačitev strici iz ozadja – hudobni duh – lobiji ne sovpada, temveč v enem segmentu celo instrumentalizira  javne razprave in namige papeža Frančiška o lobijih. O gejevskih lobijih. Povedano drugače: njegovo razkritje in priznanje o obstoju lobijev je bilo z velikim veseljem prevzeto in zlorabljeno za potrebe razlag v domačih logih. Nedavno je  papež znova obnovil svoj boj proti tem lobijem in zagrešil nenavadno distinkcijo razlikovanja med obsodbo gejevskih lobijev in gejev kot takih: slednji so, pod določenimi pogoji, nedolžni in nevredni obsojanja, prvi pač. Točka delitve je zanj iskanje Gospoda: tako kot geji, če iščejo Gospoda, ne morejo biti vredni obsodbe, so gejevski lobiji, per negationem, krivi prav tega: ker ne iščejo Gospoda.

In tu je zaključek: ne vemo, če bodo dolžniki in državljani zadovoljni s cerkvenim vzklikom »Apage Satanas!«. Nesporno ima slovenska Cerkev srečo, da je na oblasti vlada, ki je na las podobna Janševi. Bratuškova kot predsednica vlade o dolgovih Cerkve do države zaenkrat ni znala sestaviti niti enega stavka. Nič hudega, si verjetno misli, bom že vse nadoknadila z novimi rezi in novimi kriznimi davki, da bodo lahko državljani še bolj ječali. Vrag se res skriva v detajlih.

  • Share/Bookmark

Cerkev, porniči in pohlep. O nekem manevru Lahovnika

8.08.2013 ob 23:17

Dr. Matej Lahovnik, zadnje čase rad v dobri družbi šaleškega lobija, Janeza Janše in ideologov mariborske nadškofije, skorajda častni član Zbora za republiko in po trpki ministrski izkušnji v LDS in Zares že sploh prepričani pravoverni desničar, je moral vzeti v bran mariborsko nadškofijo.

Tega ni storil prvič. Nazadnje smo ga videli v zavidljivi družbi na koncu Vrbanske nekaj mesecev nazaj sredi mariborskih vstaj, kjer se je udeležil pogovora skupaj s prijateljem dr. Ivanom Štuhecom ter razpredal o nevarnostih slovenskih vstaj, eksplicitno tudi o tem, citiram, ali je Komisija za preprečevanje korupcije izvor in orodje umazane politične korupcije (sic!) in tem, ali je na pohodu levi fašizem (sic!).

Njegov še sveži nastop za Radio Ognjišče je še en korak v pravo smer. Takole se je namenil braniti Cerkev:

V oddaji Pogovor o so tokrat sodelovali prof. dr. Ivan Štuhec, duhovnik Karlo Bolčina in ekonomist prof. dr. Matej Lahovnik. Komentirali so trenutno stanje v slovenski Cerkvi, ki se je znašla v nezavidljivem položaju, in predstavili tudi druge vidike finančne krize.

Prof. dr. Lahovnik je poudaril, da mediji niso pravični, saj z načinom poročanja ustvarjajo vtis, da je slovenska Cerkev, ki v resnici sploh ni pravni subjekt, kriva za nastalo finančno krizo v državi: „Če ne bi bilo pohlepa med ljudmi, tudi svetovne finančne krize ne bi bilo.“ Opozoril je, da nihče od tistih, ki je odobril posojila, še ni bil obravnavan, a imena so znana. Upam, da se bo stopnja demokracije v državi dvignila in da bo sodstvo končno začelo delovati.

Iz povedanega sledi dvoje argumentacijskih manevrov. Prvi je očitno strašilo.

(1)   Cerkev menda ni pravni subjekt.

(2)   Ker ni pravni subjekt, ne more biti kriva za nastalo finančno krizo v državi.

Strašilo zato, ker Cerkvi nastanka finančne krize v državi ni nihče pripisal. Iz povedanega bi implicitno sledilo tudi naslednje:

(1)   Ker Cerkev ni pravni subjekt, ne more biti kriva za pravne posledice svojih dejanj.

(2)   Če ni kriva za posledice svojih dejanj, ne more biti kriva niti za bankrot mariborske nadškofije.

Kajti če zaradi pravnega statusa ni kriva za krizo v državi, ne more iz istega razloga biti kriva za nobeno krizo. Skratka, bolj apologetičnega stališča si ni mogoče predstavljati. In to vse ob dobrohotni predpostavki, da Katoliška cerkev res ni pravni subjekt – in tudi taka trditev ne drži.

Kriza tu, kriza tam

Kako je uspel Lahovnik povezati bankrot nadškofije s finančno krizo v Sloveniji, nato pa še s svetovno, je vprašanje za enigmatike. Ampak če prisega na nedolžnost lokalne Cerkve, ker menda ni pravni subjekt, očitno ni kriva ne le za slovensko finančno krizo – ekonomistu se zdi potrebno poudariti, vsaj tako bi lahko razumeli, da ni kriva niti za svetovno. Zaradi česa? Pravnega statusa? Beremo tole:

„Če ne bi bilo pohlepa med ljudmi, tudi svetovne finančne krize ne bi bilo.“

Konteksti niso transparentni, zato ne vemo, kaj je Lahovnik s tem mislil: po tistem, ko je slovensko Katoliško cerkev opral bizarnega očitka, da ni kriva za domačo krizo, ni bilo posebne potrebe, da bi jo jemal v bran pred še bolj grotesknimi očitki, ki jih nihče ni postavil.

Kaj nam torej želi sploh povedati? Verjetno nekaj opreproščeno takšnega:

(1)   Do bankrota mariborske nadškofije je prišlo zaradi svetovnih finančnih dogodkov.

(2)   Finančno krizo v svetu je povzročil pohlep.

(3)   Zato je tudi finančni bankrot domače nadškofije posredno povzročil pohlep.

No, še en preveč cenen argumentacijski manever.

Pohlep ali porno, kaj večji je greh?

Vsega da je kriv pohlep? In to ne naš, temveč pohlep drugih? Svetovna kriza, ne naša? Svetovna finančna kriza in ne naša moralna?

Kot Mariborčan se spomnim vseh silnih izmotavanj Katoliške cerkve, da ne bi rabila ukiniti svojih pornografskih kanalov. Ponavljam: izmotavanj. Seveda so ves čas obstajali dobri finančni razlogi za vrtenje porničev:

Kdo se ne spomni pozivov slovenskih škofov, da naj podjetje T-2 umakne pornografijo s svojih kanalov. A pornografijo še vedno lahko spremljate na T-2 in Cerkev je še vedno lastnik podjetja. Delnice podjetja so s podjetja Rast le ‘parkirali’ v Valantovem podjetju Finetol. Mimogrede, takrat je nadškofija sporočila, da bo podjetje Finetol primeren družbenik, ki bo skrbel za razvoj T-2.

Velik odpor do ukinitve pornografije je tedaj priznal isti Štuhec in kar naravnost javnosti zaupal isto dejstvo – skratka nepripravljenost, da se pornografske kanale ukine. Nadškofi so torej še kako dobro vedeli, kaj počnejo:

Direktor mariborskega Slomškovega zavoda Ivan Štuhec je med drugim dejal, da dosedanji nadškof Franc Kramberger prevzema objektivno odgovornost, kar je v današnji odstopni izjavi tudi priznal. Vendar pa po njegovih besedah o stvareh, ki so se dogajale od Gospodarstva Rast navzdol zagotovo ni odločal nadškof. V zvezi s pornografijo je dejal, da je bil odpor za ukinitev teh programov ogromen, saj naj bi to povzročilo veliko gospodarsko škodo.

Se pravi, da nas Lahovnik, Štuhec et consortes želijo prepričati v nasprotno: če ne bi bilo finančnih izgub lastniško cerkvenih podjetij, bi bilo vse v najlepšem redu? Pohlep ne bi bil kriv ničesar, ljudje pa bi lahko še dalje gledali pornografske filme in imeli celo neko zadoščenje, ker je njihovo gledanje požegnal Vatikan?

Lahovnikova teza o pohlepu drugih in nedolžnosti mariborskega klera s tem pade. Izgovor iz rokava in dežurni krivec, Pohlep drugih in ne naš, njihova pokvarjenost, ne naša, ne more biti zadosten. Že mogoče, da škofov v vrtenje pornografije ni silil pohlep po dobičku, temveč želja po zmanjšanju finančnih izgub. Toda potem se Lahovnik zanika neposredno: pohlepa preprosto ni bilo, vsaj ne v tej fazi. Kakšne so moralne konsekvence za škofovsko podporo vrtenju pornografiji, pa je dovolj jasno nakazal že Vatikan. Naredil je edino logično potezo: kot bi dejal Štuhec, je obglavil domačo Cerkev. Logično in pravilno.

P.S. Spodnja slika je povzeta po strani druzina.si. Podpisani Lahkovnik je njihov prijazen lapsus.

Lahovnik in Štuhec

  • Share/Bookmark

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

4.08.2013 ob 20:12

Pogledal sem jo naravnost v oči in ji dejal: ‘Mi verjameš?’ Ona mi je odgovorila: ‘Če si to zaslužiš.’

Sluzasti stavek, ki so ga hrvaški mediji po srečanju Boruta Pahorja in Jadranke  Kosor na gradu Trakošćan nadvse izpostavljali. V idiličnem ambientu sta se ob glasbi nekdanja predsednika vlad Pahor in Kosorjeva družila ob »neformalnem« spominu na četrto obletnico srečanja, na katerem sta se dogovorila o načinu reševanja dolgotrajnega spora o meji med državama. Vsaj tako so dejali.

Pahor Kosor ljubezen 24sata

Ni bilo trenutka, ko nam mediji ne bi slikali podobe srečnega para, polnega majhnih pozornosti in ljubkih gest. Nam je stekla solza v tej melodrami, smo zadrhteli v pričakovanju srečnega konca romance, če se že nismo utegnili vprašati, kdo nam režira tak romantični spektakel? Solzavi dovtip o intimističnem zretju v oči v skrbno režiranem kontekstu nekakšnega ljubezenskega naboja razumem kot otipljiv dokaz smešni, bizarni melodramatizaciji srečanja  - za medijski pogled. Tudi vdoru filmičnega v politično areno, Pahorjevi verbalni in neverbalni komunikacijski invenciji. Prav zato sem pred dnevi na svojem FB profilu objavil vprašanje, ki je zvenelo retorično:

Pa kdaj bo konec te medijsko servirane ljubezenske melodrame? V medijski vukojebini, kjer nas vsi pitajo s takimi mehiškimi političnimi telenovelami, človeku dobesedno režejo pamet. Kdaj se bomo temu uprli? Sramota.

Hobby program naših političnih ljubimcev

Takoj lahko povem: nihče se ni uprl. Niti ne kaže najmanjše volje, dvomi so se potrdili. Medijske prezentacije omenjenega srečanja pri nas bi lahko označili za praktično enotno neproblemske: omejile so se na deskriptivno raven dogodka, celo hipertrofirano nevtralno opisovanje detajlov, brez poskusa trohice dvoma ali distance. Da smo kot državljani interpelirani v gledalce mehiške telenovele, nato pa igralci (beri: politiki) z nami manipulirajo, je naivnost par excellence.  Žal pravilna napoved, da na temo hobby programa ( izraz Gregorja Golobiča) našega ljubimca v naslednjih dneh v resnih medijih ne bomo našli nobenega kritičnega prispevka, se je uresničila. Kaj nam to pove? Najlažje si odgovor predočimo, če si ogledamo nekaj odzivov hrvaških medijev v obliki naslovov:

FOTO: Nećete vjerovati što su Kosorica i Pahor radili u Trakošćanu (Danas)

Kada smo sjeli, pogledao sam je u oči i pitao vjeruje li mi…’ oziroma

Tako se to radi: Borut Pahor i Jadranka Kosor podigli spomen ploču (Dnevnik)

“Malo ljetno druženje”: Kosor i Pahor si otkrili ‘spomen ploču’ (24sata.hr)

Večernji list se je čudil odprtju plošče v spomin na nek prejšnji sestanek, katerega zgodovinski pomen sta si protagonista prejkone izmislila in prikrojila sebi v prid:

Na tome je mjestu, kažu, uspostavljeno povjerenje dvaju vodećih osoba, a time i Vlada pa čak i naroda. K tome, tvrde, ovdje je razvijeno i njihovo osobno prijateljstvo, koje traje i danas. U spomen na taj događaj čak su i postavili tablu sa zajedničkom fotografijom (čuvena usklađena crvena haljina i kravata) i s datumom prvog susreta. Drugim riječima – sami su sebi otkrili spomen-ploču! A u spomen na njihovu bliskost, muzeju Trakošćan ostat će ploča s njihovom fotografijom i natpisom kako su se tu prvi put sastali – tako dugo dok netko možda ne zaključi da se to baš i ne uklapa u prizor pred vratima povijesnog muzeja.

Podobno skeptični in začudeni so bili na index.hr, kjer se jim postavitev spominskega obeležja tudi ni zdela samoumevna. Pri Danasu so se podobno čudili samopromociji (»da su oni ti koji su doprinijeli završetku pregovora Hrvatske i njenom ulasku u Europsku uniju«), celotno dogajanje pa so označili za bizarnost dneva!

Pahor Kosor romanca

Pri 24sata so se odločili za ironizacijo v obliki opisa pikantnih detajlov:

Pahoru na poklon boca travarice i još nešto…. Iako su rekli da neće biti poklona, Kosor je nakon ručka, na kojem su se posluživali zagorski specijaliteti, otišla u automobil iz kojeg je izvukla vrećicu za slovenskog predsjednika. Poklonila mu je bocu travarice, no u vrećici je bilo još nešto što je skrivala od fotoreportera. Tek mu je diskretno pod stolom pokazala što vrećica skriva.

Slovenski mediji pa…

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Kao golupčići

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Na ravni novinarskega diskurza, da poenostavim, zgodba o golobčkih Pahorju in Kosorjevi – če vzamemo ta opis za metaforo pristopa –  za naše medije, vse po vrsti, ni bila ustrezna. Samocenzura je morala narediti svoje. Ne preseneča torej, če hobby programi trakoščanskega kavalirja ne smejo biti prepoznani za hobby program. Mit o romantičnem predsedniku republike mora ostati naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče.

  • Share/Bookmark

Vatikan kot svinja in domača Cerkev kot melnati žakelj

1.08.2013 ob 12:51

Hudo je, zelo hudo. Še nikoli tako. Če razvpiti slovenski moralni teolog zmerja Vatikan s svinjo in domačo lokalno Cerkev, kot ji pravi, primerja z melnatim žakljem, potem bi celo najbolj nepristranski opazovalec smel takoj slutiti, da je nekaj v teh podalpskih krajih močno narobe. Sam naphani diskurz bi mu veleval, da mora postati dvomljiv. Da gre za nohte ob odstavitvi obeh nadškofov, dr. Stresa in dr. Turnška, zaradi mariborske finančne polomije, in da smo deležni posebne predstave za javnost, kjer ne sme biti težko blasfemično pljuniti celo proti Vatikanu. In tako v vestički STA beremo:

V pogovoru za Odmeve na Televiziji Slovenija pa je Štuhec dejal, da je skrajni čas, da “se zavzamemo za svojo cerkev” in za to, “da ne bodo z nami ravnali kot svinja z melnatim žakljem”. Kot pravi, ni pričakoval, da je mogoče v tako kratkem času “obglaviti” krajevno cerkev na način, da imajo štiri upokojene nadškofe.

Vatikan kot svinja

No, zdaj vemo. Vatikan za dr. Štuheca morda ni svinja, ampak ravna kot svinja. Toda kaj točno spremeni metaforizacija opisa? Z domačimi nadškofi Sveti sedež nesramno pometa kot svinja z melnatim žakljem, domačo Cerkev obglavlja, še slikovito pravi. In edini izhod? Alarmanten je: zavzeti se moramo za svojo cerkev. Kako točno razumeti ‘zavzemanje’, ni jasno. Zavzeti za ‘svojo’ cerkev seveda, ali morda, ne pomeni ustvarjati nove verske ločine. Proti Vatikanu. Pomeni verjetno nekaj takega kot prenovo Cerkve. Pomeni torej končno prenovo Vatikana. Tako hude in neposredne kritike na račun Vatikana s strani samih cerkvenih ideologov že dolgo nismo slišali. In to tistih najbolj konservativnih. Tistih najbolj provatikanskih.  Izjemno redko videna priložnost je to, ko gre za upor na ladji Bounty – ne za sklicevanje na strice iz ozadja, temveč za revolt proti vatikanskim stricem in rožljanje z vstajo. Štuhec bo prenovil Vatikan. No, pa smo le naleteli na nekaj vstajniškega duha celo pri tistih, ki so nekaj mesecev nazaj prisegali, da je tako rekoč bogoskrunski.

Mediji kot statisti v cerkvenem teatru

Ne more biti nobenega dvoma, da so morali slovenski škofje dolgo pripravljati medijski »coming out«. Vse je teklo kot po maslu. Dolge tedne so vedeli, da bo treba javnosti posredovati novico o odhodu. Zavili so jo v kup evfemizmov, mediji so jih avtomatično povzemali, med njimi najbolj bode v oči tisti, da sta Stres in Turnšek »sprejela povabilo« po odstopu. Kot da sta imela kakšno drugo izbiro! Kot da sta odšla prostovoljno. A mediji so jo imeli, vendar je niso izkoristili.

Prvič, slovenski mediji so prezentacijo odstopa po potrebi cenzurirali. Vsi po vrsti. Oklestili so je dodatnih zoprnih kontekstov. Lep primer cenzurirane izjave, ki gre onstran praznega »sprejemanja« odstopa in plehkih deskripcij stanja stvari brez substancialnih ocen, je tale:

Bolj zaskrbljujoča od moralne pa je aroganca Cerkve, od katere bi že zdavnaj pričakovali, da brez sprenevedanja in laži poplača vse dolgove, ki jih ima do države in državljanov. Tudi in predvsem do upnikov z možnostjo poplačila dolgov npr. iz prodaje nepremičnin. Nesporno je, da je v denacionalizacijskih postopkih Cerkev pridobila ogromno premoženje v naravi in nepremičninah in da torej takšne možnosti ima.

Drugič, slovenski mediji so znova ravnali enodimenzionalno, na prvo žogo in v skladu z zamišljenim medijskim teatrom v režiji škofov. V finančnem bankrotu mariborske nadškofije vidijo le finančno odgovornost, ne sprašujejo se o politični. Kot da je bankrot nekaj, kar se je zgodilo zunaj političnih silnic, paktiranja Cerkve z Janšo, politično motiviranega pridobivanja kreditov, politično dirigiranih malverzacij (s pomočjo s strani politike nastavljenih akterjev v državnih podjetjih in npr. vpletenosti Cerkve v produkcijo famoznih propagandnih brezplačnikov:

Člani komisije, ki se ukvarja z ozadjem izdajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, bodo dopoldne zaslišali nekdanjega predsednika uprave Gospodarstva Rast Mirka Krašovca, direktorja sklada Julius Lea Ivanjka ter nadzornico Gospodarstva rast Danico Ozvaldič.

Predsednica komisije Melita Župevc (SD) je pred mesecem dni pojasnila, da so odprli tudi temo ”cerkvene pomoči Slovenskemu tedniku”. Šlo naj bi za sredstva, ki so jih brezplačniku namenila podjetja in skladi blizu mariborske nadškofije. Pri tem se po besedah Župevčeve zastavlja vprašanje, kakšen interes so ta podjetja videla v določenem brezplačniku. Komisiji tako namerava najti odgovor, ali ni šlo za “vezano trgovino”.

Povedano drugače, tudi če bi Stres res nič ne vedel o nasedlih naložbah in finančnih malverzacijah, gre njegova odgovornost onstran teh dogajanj. Je tako rekoč politična. In svoja politična pajdašenja je poznal zelo dobro.

Tretjič, Cerkev si lahko nekaznovano privošči celo bizarne očitke medijem (kill the messenger!), konkretno Dnevnika, ki je (dejansko 12 ur, če upoštevamo splet!) pred tiskovno konferenco poročal o odstavitvi dveh nedolžnih nadškofov. Lahko si privošči prepoved dajanja svojih izjav, selektivnost. Lahko si privošči popolno aroganco in nerazumevanje vloge medijev, a bodo ti v zameno še vedno pohlevno nekritični in benevolentni – nekateri tudi odkrito servilni, kot sem že pisal. In še vedno ne bodo dojeli, kako prostovoljno sodelujejo v piarovskem spektaklu, pri katerem je treba nadškofa prezentirati kot obžalujoča vrla človeka, polna dobrote,  ki se jima sicer dela krivica, jo pa z dvignjeno glavo prenašata.  Zato menda, ker sta pač delno soodgovorna za nastali položaj, ne pa »glavna krivca«, kot sta dejala. Si lahko zamislimo podobno medijsko sliko ob vseh obsojenih in neobsojenih tajkunih, ki se trenutno odvijajo po sodiščih?

Odgovoren ali ne, to je zdaj vprašanje

Lep dokaz temu, da so naivno in apatično sodelovali v skrbno pripravljenem spektaklu,  diskurzivno s strani klerikov izpeljanem nadvse učinkovito, je totalna odsotnost presoje, kaj točno sploh pomeni Stresovo sklicevanje na odgovornost in neodgovornost v primeru finančnega bankrota.

Stres je namreč včeraj na tiskovki govoril o tem, da je »padel del odgovornosti« tudi nanj. Skrbno izbrane in pretehtane besede, kjer se zaradi odgovornosti celo opraviči. Nakar pove:

»Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma.«

Kar očitam novinarjem, je torej dejstvo, da niso zmožni problematizirati tega dejstva: ne definirati odgovornosti, temveč enostavno pogledati, ali je tak stavek resničen. Ne gre le za to, da sta nadškofa uspela minimizirati svojo odgovornost v smeri »soodgovornosti«, žalosti spoznanje, da Stresa ne želijo, ne znajo ali nimajo motiva ujeti na laži.

Stres je namreč do včerajšnjega dne vedno zanikal sleherno svojo odgovornost. Tu so trije arbitrarno nabrani dokazi, ki bodo morali zadostovati. Najprej prvi. Že v naslovu in podnaslovu naslednjega prispevka 1. oktobra 2012 jasno razbiramo vehemenco zanikanja odgovornosti:

Stres odgovornost

Na mariborski nadškofiji zavračajo navedbe, da je za finančni polom nadškofije odgovoren škof Anton Stres. Kot zatrjujejo, so vse ključne poslovne odločitve predlagala, sprejela in izvrševala poslovodstva gospodarskih družb.

Drugi dokaz, da Stres ni sprejemal odgovornosti, je znova vsebovan že v podnaslovu in sami vsebini:

Stres: Odgovornosti ne morem sprejeti

Stres je včeraj komentiral tudi očitke v zvezi s pogodbo mariborske nadškofije z Vegradom o obnovi dvorca na Betnavi. Pojasnil je, da nadškofija ni imela lastnih sredstev, zato je iskala strateškega partnerja in ga našla v podjetju Vegrad. Sredi septembra 2009 je zato Stres, ki je bil takrat mariborski nadškof koadjutor, podpisal krovno pogodbo s tem podjetjem. »Menim, da je bila pogodba korektna in v skladu z interesi nadškofije, da se kompleks Betnava uredi in nečemu služi,« je dejal metropolit in pristavil, da v času izvrševanja pogodbe ni bil več v Mariboru, temveč je že bil imenovan za ljubljanskega metropolita, »zato ne morem sprejeti ali imeti nobene odgovornosti za posle in dejanja, ki so predmet kriminalistične preiskave«.

Tretji dokaz, kjer se je spet želel dekulpabilizirati s sklicevanjem na to, da je on vendar ljubljanski nadškof (!), je tukaj:

“Ne razumem, zakaj sem ves čas pod pritiskom jaz kot ljubljanski nadškof. Razumem, da ljudje kolaps gospodarstva mariborske nadškofije radi posplošujejo na celotno Slovenijo, vendar gre vendarle najprej za njeno zadevo,” je za tednik še povedal Stres. ”Ne morem dajati izjav na račun pravne osebe, za katero nisem odgovoren,” poudarja.

Stokanje medijem o neodgovornosti

Stres je torej lagal, a tega novinarji ne znajo opaziti – njegova izrečena trditev, da nikoli ni trdil, da nima nikakršne odgovornosti, je netočna. Je lažna. Trdil je prav to. In večkrat. Trdil je celo, da odgovornosti ne more sprejeti. Tudi selektivna branja v smislu tacitne delitve na »finančnopravno« in »moralno« odgovornost tu ne bodo pomagala; zato, ker je sam avtor ni uvedel. S tem, ko je Stres lagal, je tudi veličina njegova kesanja lažirana. In opravičilo prazno.

Najbolj cinično perverzna med vsemi pa je Stresova lekcija novinarjem in medijem 24. januarja letos ob godu sv. Frančiška Saleškega, ko se je srečal z več kot 50 katoliškimi novinarji in drugimi sodelavci v medijih. Takrat je novinarje metropolit podučil, da Slovenijo mori ideološka polarizacija, ki vodi v samomor družbe. Del samomorilskega ravnanja pa je ravno neprevzemanje odgovornosti:

Izpostavil je potrebo po preseganju »delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, kajti to pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti«.

Ko se torej te dni dr. Stres poslavlja in naznanja, da se bo znova posvetil svoji veliki ljubezni filozofiji, bi lahko med svoje novostajajoče knjige o etiki – in zanjo je specialist – vključil tudi kakšno novo poglavje o sprejemanju odgovornosti in laganju. Izkušnje in reference ima. In ko se dr. Štuhec te dni vsaja nad Vatikanom in s prstom kaže na menda edinega (!) krivca mariborske polomije, Mirka Krašovca, bi ga novinarji lahko vendar pocukali za rokav in vprašali, kaj je Cerkev storila, da bi kazensko Krašovca tudi res ovadila. Razen v zadevi obnove betnavskega gradu, kjer je med ovadenimi, se namreč nekdanjemu mariborskemu ekonomu še ni skrivil las.

Vtis je, da je kazanje s prstom en na drugega in bežanje pred odgovornostjo, tudi za ceno laži in prevar, novi šport domačih cerkvenih dostojanstvenikov. Melnati žakelj, ki za svoj obstoj niti več ne rabi svinje. Vstajo proti Vatikanu in upor na ladji SLO-RKC pa bo treba še budno spremljati.

  • Share/Bookmark