Arhiv za September, 2013

Medijski svetilniki ekonomske svobode in propagande

27.09.2013 ob 16:55

Po merjenju »medijske svobode«, ki redno pleni pozornost slovenskih medijev, se v zadnjem času v ospredje prebira tudi merjenje »ekonomske svobode«.

Zanimivo je spremljati, s kolikšno nekritičnostjo in ležernostjo se prezentacij te vrste svobode lotevajo v neki drugi svobodi napredujoči in včasih nazadujoči slovenski mediji. Bodi takoj zaupano: ekonomsko svobodo merijo v skladu s tem, kar jim servira zgolj ena slovenska institucija, ki ima status društva. Imenuje se Svetilnik, društvo za promocijo svobode. Da bi bila objektivnost v poročanju še bolj zabavna, v medijih o njej poročajo kar člani prvega.

Jure Stojan je npr. hkrati član Svetilnika in obenem novinar Večera. Na ta način poroča kar o samem sebi. Podpisal je naslednji zapis:

“Ne morem razumeti Slovencev, ki še naprej tako prikimavajo politikom in verjamejo ekonomistom, ki jih je povozil čas, ko pridigajo, da se je treba bati kapitala, tujih investicij, privatne lastnine, odprte trgovine in drugih postulatov liberalne ekonomije,” komentira Tanja Štumberger Porčnik, predsednica društva Svetilnik. “Kdaj se bodo Slovenci zbudili, ne vem. Trenutno jih veliko spi in se v sanjah čudijo, da so brez službe, z goro neplačanih položnic ter nesposobni preživljati sebe in svojo družino. Ko se bodo odločiti prebuditi, jim svetujem, da si preberejo poročilo ekonomske svobode sveta in dobro preštudirajo, zakaj je Slovenija v druščini držav, kot so Kolumbija, Haiti, Maroko in Kraljevina Svazi.”

Kdo so svetilničarji?

Ustanoviteljica društva je Tanja Štumberger Porčnik, tudi njegova predsednica. Na spletni strani beremo, da je obenem pobudnica in izvršna direktorica Svetilnikovih Liberty Seminars, da deluje na Ekonomski raziskovalni fundaciji Atlas, da je bila, med drugim, tudi predstavnica za odnose s svetovnimi javnostmi na inštitutu Cato, ZDA. Na svoji strani navedejo še nekaj svojih vidnih članov in simpatizerjev, med prvimi so Jure Stojan, Katarina Zajc in Urban Vehovar.

Svojega ideološkega prepričanja člani Svetilnika ne skrivajo: promovirajo Fraser Institute in idejno prihajajo iz krogov neoliberalcev na čelu z Miltonom Friedmanom. V čem je torej zadrega?

Največja težava je kajpak v slovenskih medijih, ki so nekritično servirali poročilo samega Svetilnika, ne da bi se vprašali po virih in kontekstih. Na njem je  Slovenija med 152 državami zaseda 97. mesto. Kar je 5 mest slabše kot lansko leto, ko je Slovenija zasedla 92. mesto, so zapisali, in dodali, da največje omejitve ekonomske svobode v Sloveniji ostajajo preobsežen (para)državni aparat, davčni primež, nefleksibilnost trga dela, prevelika regulativa, negativni odnos do tujih investicij in šibka pravna država. In še dramatična ugotovitev: Slovenija je v EU najmanj svobodna država.

Mediji pod kontrolo

Glede odlične odzivnosti slovenskih medijev se pohvalijo kar sami in jo demonstrirajo na svoji strani:

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Delo (18.9.2013)

Ekonomska svoboda v Sloveniji na dnu EU, Primorske Novice (18.9.2013)

Lestvica ekonomske svobode: Slovenija najslabša v EU-ju, MMC, RTV Slovenija (18.9.2013)

Sramota: Slovenija med državami tretjega sveta in črni madež EU, Slovenske Novice (18.9.2013)

Na lestvici ekonomske svobode Slovenija letos pet mest nižje, Politikis (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, IUS-INFO (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Regional Obala (18.9.2013)

Slovencem se vedno bolj omejuje ekonomska svoboda, Reporter (18.9.2013)

Slovenija na lestvici ekonomske svobode zdrsnila in je šele na 97. mestu, 24.ur (18.9.2013)

Slovenija na lestvici ekonomske svobode v družbi Haitija, Kolumbije in Tajske, Dnevnik (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Demokracija (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Krizno ogledalo, STA (18.9.2013)

Slovenija navzdol na lestvici ekonomske svobode, Radio Krka (18.9.2013)

Grčija pred Slovenijo na lestvici ekonomske svobode, Vzpon (18.9.2013)

Slovenija z vedno manj gospodarske svobode, Večer (18.9.2013)

V Grčiji več ekonomske svobode kot v Sloveniji, Planet Siol (18.9.2013)

Slovenija vedno niže tudi na lestvici ekonomske svobode, sosedom gre na bolje, Finance (18.9.2013)

Velik uspeh Svetilnik in njegovi člani plenijo, po pričakovanju, v Reporterju in Demokraciji. Težava je tudi v tem, da nam ponujajo ne le tako rekoč svojo lastno Fraser analizo, temveč nam mediji (in ponudniki informacije sami) zamolčijo, da je taka analiza  resda ena prvih, toda še zdaleč ne edina. Obstajajo številne tovrstne lestvice. Praktično vsaka organizacija na področju ekonomije dela svojo, recimo na strani Heritage fundacije je Slovenija 20 mest višje (http://www.heritage.org/index/ranking). Skala ekonomske svobode pač variira in je odvisna od radikalnosti organizacije, ki opravlja raziskavo. Kot pri bonitetnih ocenah, kjer dobiš oceno odvisno od interesa in agende bonitetne hiše.

Da neoliberalni slovenski podaljšek Fraser instituta morda ni tisto, kar si želimo, so si upali zapisati skozi tuja usta v istem Večeru, ki ima res težave z lastno nekonsistenco v SM razmerjih: po eni strani njegovi novinarji prijazno pišejo o samem sebi in promovirajo ugotovitve Fraser instituta, saj so člani Svetilnika in se pričakovano hvalijo, po drugi v isti sapi odmerjajo prostor za kritiko:

Goran Lukič, sindikalist: ”Najprej se je treba vprašati, koliko je svobodno in neodvisno društvo Svetilnik, ki promovira neoliberalni ‘think-thank’ Fraser institute. Na vrhu lestvice so države, kjer je sindikalna zaščita delavstva zelo šibka. Hongkong in Singapur nista ravno zgled sindikalnega organiziranja delavstva. Bahrain, kjer država na veliko zapira otroke, je na primer na osmem mestu, Švedska šele na 29. Ekonomska svoboda torej po tej lestvici ni premosorazmerna človeški svobodi, kar tudi jasno pokaže primerjava te in podobnih lestvic z indeksom človekovega razvoja, ki ga pripravljajo Združeni narodi.”

Esejistika z namenom očrnitve

Če je lestvica ekonomske svobode pri slovenskih neoliberalcih formirana na podlagi kriterijev, ki seveda merijo svobodo na podlagi sebi lastnih ekonomskih vatlov, katerih rezultat je popoln spregled kvalitet, ki vodijo do socialnih pravic in pravičnosti, pa se po drugi strani v Svetilniku odkrito predajajo tudi propagandi proti pridobitvam socialne države.

Dobesedno, v ta namen celo reklamno novačijo k natečajem in obljubljajo nagrade za najboljše. Esej dobesedno temelji na antipropagandizmu do socialnega, socialna država je nekaj, kar je opisano kot stanje manipulacije, ponižanja, kraje in družbene kontrole:

Društvo Svetilnik ob 5. obletnici svoje ustanovitve je razpisal natečaj v pisanju eseja na temo »Kam vodi slovenska socialna država?«

“Mlade ljudi se danes ropa. Njihovih pravic. Njihove svobode. Njihovega dostojanstva. Njihove prihodnosti. Krivci? Moja generacija in naši predniki, ki so bodisi ustvarili ali jim je spodletelo ustaviti svetovni motor kraje, poniževanja, manipulacije in družbenega nadzora, ki ga imenujemo socialna država … “

– dr. Tom G. Palmer, urednik knjige After the Welfare State: Politicians Stole Your Future … You Can Get It Back

Svetilnik natečaj

Sklep

Domači mediji niso le naivno nasedli promotorjem neke lestvice ekonomske svobode, ponujajo nam tudi neoliberalno agendo in kritiko slovenske ekonomske politike. In kot da ni dovolj, nam implicitno servirajo še primitivni negativni propagandizem z namenom očrnitve drugih možnih ekonomskih modelov. Vprašanje ekonomske svobode, nam pokaže zgornji primer, je tesno povezano z vprašanjem medijske svobode, ta pa z novinarsko naivnostjo, nereflektiranostjo in brezbrižnostjo. Druga možnost je še bolj skrb zbujajoča.

  • Share/Bookmark

Predsednica vlade med nervoznimi žirafami

27.09.2013 ob 16:54

Vestička spletnega Žurnala o tem, da v londonski živalski vrt ne bi spustili naše predsednice vlade, zagotovo sodi med tabloidne in rumene. V medijski živalski vrt.

A zanimiva je njena struktura. Vse, kar mora storiti, je naplesti zgodbo A in ji dodati intriganten moment B. Ob zvarku dobimo rezultat v obliki naslova, kjer lahko avtor dovolj vehementno in za bralca vabljivo trdi tole:

Bratuškove v londonski ZOO ne bi spustili

Bratušek Zoo

Zgodba A v tem primeru zadeva predpise oblačenja za obiskovalce znanega britanskega živalskega vrta, moment B je podan v obliki podpisa pod fotografijo: »Alenka Bratušek kljub nejevolji modnih strokovnjakov prisega na živalske vzorce«:

Znan britanski živalski vrt je postavil stroge predpise oblačenja. Vsem, ki k njim pridejo oblečeni v živalske vzorce, vstop v takšnih oblačilih prepovejo.

V znanem britanskem živalskem vrtu, ki deluje v sklopu Chessington World of Adventures Resorta, so postavili stroga pravila za obiskovalce – prepovedali so vstop vsem, ki nosijo živalske potiske. Vodstvo se je za prepoved odločilo, ker naj bi takšna oblačila zelo zmedla živali, predvsem pa naj bi nervozo povzročila pri žirafah in nosorogih, ki jih obiskovalci srečujejo med vožnjo po “zufariju”, pa tudi med levi in tigri.

Njihovi varnostniki so že dobili jasna navodila, da v tematski park ne smejo spustiti nikogar, ki nosi oblačila z živalskimi potiski. Da bi se izognili večji nejevolji obiskovalcev, so v ta namen pripravili uradna oblačila živalskega vrta, v katera morajo skočiti obiskovalci, ki nosijo živalske potiske, poroča abcnews.

Ali o podobnem ukrepu razmišljajo tudi pri nas, smo vprašali ljubljanski živalski vrt. Odgovor še čakamo.

Fascinantno je torej kaj? Da novinar sploh ni rabil razviti preseka zgodbe A in momenta B: moment B je podal enostavno v podpisu in v fotografiji, povezavo med elementoma pa zgolj v naslov. Minimalizem je zadostoval: Bratuškova ima prepoved vstopa v britanski živalski vrt.

Na koncu se je novinar odločil še za korak dlje in izzval domači živalski vrt. Če bi namreč v njem odločili za podoben ukrep, bi slovenska predsednica vlade posledično verjetno imela prepoved vstopa tudi vanj. Prispevku na načelni ravni, razen odpiranja nerelevantne teme, ne moremo veliko očitati: dogodka res ni bilo, in poročanju o nedogodkih je običajno rumeno. Toda hipotetično zapisano velja, zaradi konciznosti se ne spušča v moralno vrednotenje, saj ponuja le naslov; ta lahko zgolj posredno figurira kot moralna sodba, ker je podan v obliki konstatacije. Kar ga ob nerelevanci naredi za rumenega, je prikrito in zakamuflirano dejstvo, da Alenka Bratušek pač lahko obišče britanski ali domači živalski vrt, ker ima v garderobi najbrž še kakšen drug kos oblačila, ki ne bo zmedel nosorogov in žiraf v takšni meri, da bi bil ogrožen »zufari«.

  • Share/Bookmark

Kako snedena beseda ohranja politično stabilnost

24.09.2013 ob 21:00

Pred slabim tednom sem na tej strani opozoril na nenavadno dejstvo, da mediji molčijo o zavezi predsednice vlade Alenke Bratušek glede tega, da ne bo kandidirala za predsednico stranke Pozitivna Slovenija, če bo to storil Zoran Janković.

Bratuškova je namreč napovedala svojo kandidaturo, še preden se je zanjo odločil slednji.

Dokazoval sem, da je s tem storila moralni prekršek in da imajo novinarji, po vsem sodeč, spomin zlate ribice in so torej nesposobni nanj opozoriti, ali pa morda ne želijo drezati v političarko iz neke druge agende. V ta namen so povsem opustili reminiscenco na njene javne obljube nekaj mesecev nazaj. V obeh primerih ravnajo skrajno neustrezno in neprofesionalno.

It’s politics, stupid!

Deležen sem bil dveh nasprotnih argumentov, npr. v komunikaciji na FB profilu. Oba bi lahko skrčil takole:

(1)   It’s politics, stupid! Politiki pač lažejo, snedajo besedo in jih sprevračajo. Imeti visoka moralna pričakovanja nima nobenega smisla!

(2)   Očitek ni upravičen: Alenka Bratušek zaenkrat še ni storila prav nobenega prekrška, saj še vedno lahko nastopi situacija, da bo kandidaturo umaknila, če bo kandidiral Janković. Zato moramo čakati na njegovo odločitev.

Prvi protiargument se mi zdi prostaški. Če politike odvežemo sleherne zahteve po moralnosti in povsem znižamo pričakovanja glede njihovih ravnanj in obljub, si kot državljani pljuvamo v lastno skledo. Potem dobimo točno to, kar imamo, namreč od ljudstva odtujeno sfero političnih odločevalcev in obenem nobene pravice, da bi se nad njimi pritoževali.

Drugi protiargument se mi je zdel logično na mestu, četudi psihološko in proceduralno neprepričljiv. Zakaj in čemu bi Bratuškova namreč hitela napovedovati in vlagati kandidaturo, s tem tudi prehiteti konkurenta, če resno razmišlja o tem, da bo držala svojo besedo in jo kasneje tudi umaknila? Nesmisel. Mar ni verjetneje, da se iskreno podaja v tekmo, da želi tekmeca prehiteti in deplasirati? Da je, skratka, pač spremenila svojo odločitev?

Zlate princeske

Od včeraj naprej več ni nobene dileme: Alenka Bratušek je storila moralni prekršek. In novinarji so že vedno njena zlata ribica: morda  princi in princeske res niso ujeti v akvarij, kakor v predsedniški palači, temveč zato niso nič manj nesvobodni.

Zakaj od včeraj, 23. septembra? Ker je v enournem pogovoru za TV Slovenijapredsednica vlade povedala naslednje:

Glejte, v demokratičnih strankah, kar PS vsekakor je, ne bi bilo popolnoma nič nenavadnega, da na kongresu kandidira več kandidatov. Mislim, da so socialni demokrati nazadnje imeli tri kandidate. Jaz ne bom rekla, da je to spopad, bo kongres in volitve, kot vsake druge volitve v marsikateri stranki.

Bratušek pogovor TV SLO 23.9.13

Dvomov več ni velikih: tudi če se kot kandidat pojavi Janković, se Bratuškova ne umika. V pogovoru z Natašo Rijavec Bartha je na vztrajanje navedla razlog, zakaj se je odločila za kandidaturo: ker verjame, da bo z njo prej dosegla politično stabilnost v državi in vladi:

Politična stabilnost je najpomembnejša stvar v državi, zato je bila moja odločitev takšna, kakršna je bila.

Toda pozor: njena razlaga za odločitev za kandidaturo priskrbi zgolj razloge o odločitvi, ne pa nujno tudi za spremembo lastne odločitve. Povedano enostavneje: Bratuškova nam še vedno dolguje pojasnilo, zakaj si je premislila. Na neki točki sicer priznava, da je razlog njenega »pre-misleka« v njeni slabi presoji:

Torej ste pred meseci, ko ste dejali, da se boste umaknili od kandidature, premalo pomislili na politično stabilnost?

Ja, podcenjevala sem politično stabilnost.

Vendar je tudi takšna dikcija neprecizna: novinarka »umika od kandidature« ni postavila v ustrezen kontekst, saj Bratuškova ni napovedala umika kar tako, generalno, temveč pod čisto določenimi pogoji: le v primeru kandidature tekmeca. In zato je lahko tudi odgovor bil le generalen. Očitek o snedeni besedi se ni mogel artikulirati v ustreznem specifičnem moralnem kontekstu.

Sklep

Odločitev premierke, češ da si je le premislila, pa je utemeljena neprepričljivo. Argumentacijo je stavila na »politično stabilnost v državi« in ona je tista, ki se bo zanjo žrtvovala in zato snedla besedo. Toda novinarkin izziv je ob tem ostal neodgovorjen: »Če se bo odločil tudi on za kandidaturo, bomo torej oktobra gledali namesto reševanja države spopad na vrhu Pozitivne Slovenije?«

Točno: mar ni gesta njene kandidature hkrati tudi gesta največjega rizika, da pride do politične nestabilnosti? Saj bi oster spopad za šefa PS lahko pripeljal prav do tega, pred čimer najbolj beži! Stališče Bratuškove spodbija kar samega sebe.

Včerajšnji nastop na TV Slovenija ni le odkrito navrgel nekaterih okoliščin njene »prelomljene besede«. K sreči je prvič prikazal tudi novinarko, ki si je sploh drznila premierko vsaj v nekem obsegu povprašati po konsistenci njenih izjav. Še vedno pa velja, da praktično ni nikogar med novinarji, ki bi znal ali želel postaviti takšno prelomljeno besedo v nek moralni kontekst in dejanje ustrezno ovrednotiti.

  • Share/Bookmark

Priskutno novinarstvo: premierka na vlaku

24.09.2013 ob 20:59

Oddaja Dobro jutro je sicer bolj sproščenega družinskega formata, toda TV Slovenija si je s posnetkom Alenke Bratušek na vlaku (ali sestopu z njega) in kolesu ob tednu mobilnosti vendarle privoščila korak preveč. V njem novinarka Ana Tavčar Pirkovič ni zgolj prevzela novinarske funkcije in ostala pri njej, temveč se je prelevila v vlogo angažirane dvorjanke, ki premierko na železniški postaji nestrpno pričaka, pospremi, spodbuja in jo ponuja kot odličen prodajni artikel,  četudi si morda celo domišlja, da mora to početi v imenu javnosti in njenega interesa:

Bratušek teden mobilnosti vlak kolo

Novinarka s sicer osladnim pristopom resnično ravna ali nerodno ali pristransko: do te mere, da se zdi, da je nelagodno že političarki na drugi strani. V prispevku, dolgem skoraj polnih pet minut, ni nič pristnega, ni ustrezne distance in novinarskega dvoma, zveni kot en sam neskriti piar za predsednico vlade, ki se želi prikazati kot čuteča in ekološko osveščena oseba s skrbjo za to, da se vozimo tudi z vlakom in kolesom, če je treba. Storiti za tak vtis ji ni treba veliko, zato ima dvorjane.

Prav in razumljivo z njene strani, da je igro sprejela, saj pride prav vsaka točka javnomnenjske podpore. Tudi nastopi premierka odkrito in pošteno, takoj pove, da tega ne more početi vsak dan, ker ji uporabo vlaka in kolesa preprečuje urnik, pa še kaj. Po drugi strani je Tavčar Pirkovičeva svojo vlogo dojela kot priložnost za asistenco v propagandnem projektu. Že v začetni minuti nas pospremi v nestrpno čakanje na prihod vlaka, iz katerega bo vsak hip stopila premierka z vsemi člani protokola: kot da so se pripeljali v Ljubljano prav zanjo. Stavek tipa “Če dovolite, bi vas kar pospremili” nakaže simptomalno zakrivanje, saj prav ona diktira celotno predstavo, zastonjsko reklamo za politika torej, ki se mu nihče ne bi mogel upreti. Političarka se skozi železniško postajo in sicer pravzaprav pomika počasi in v skladu z zahtevami novinarke in kamere. Prestopljen je Rubikon, kjer novinar ne sledi dogodku, temveč ga režira.

Komentatorska spremljava je na trenutke prav bizarna, dotakne se komentiranja stvari, ki so gledalcu TV samorazvidne (“Takole si bo nadela še varnostno čelado”). Tavčar Pirkovičeva obenem poskuša ekstremno dramatizirati, svoj kakor prodajni artikel pospremi z besedami:

“Takole gledate še zadnje posnetke in takole se bo ministrica, kot vidite, prav zares v svojo službo …. odpeljala s kolesom.”

Beseda “zares” evocira novinarkino prepričanost, da gledalcu ponuja izjemen uvid in redko priložnost, da se prepriča, da premierka res zna voziti kolo. In te priložnosti ne sme zamuditi. Omemba “zadnjih posnetkov” podkrepi takšno interpretacijo: novinarka želi signalizirati, da smo priča izjemni priložnosti, ki jo je pokrila, čeprav je ta izjemnost dogodkovno siromašna in zgolj v tem, da se je nekdo usedel na kolo in odpeljal dalje. Hkrati je ta izjemnost vezana na novinarsko režijo in tempo: Bratuškova in njena ekipa ne počnejo tega, kar bi sicer počeli, temveč ustvarjajo predstavo za javnost, ki sledi taktirki novinarjev. Asociacija se poraja kar sama: tudi v oddajah TOP SHOP vam ponujajo izjemne izdelke za izjemno ceno, če boste le odreagirali dovolj hitro in poklicali na dano številko. Ponuja vam še “zadnje posnetke”, ko lahko kupite artikel po obljubljeni ceni.

In seveda “zares” dobro robo, ki je “zares” takšna, kot jo lahko vidite na ekranu.

Tavčar Pirkovič Dobro jutro vlak

  • Share/Bookmark

Alenka Bratušek in njena zlata ribica

18.09.2013 ob 20:13

Včeraj je v javnosti završala informacija, da postaja predsednica vlade kandidatka za predsednico Pozitivne Slovenije. Poskušal bom pokazati, da so dosedanje medijske prezentacije o tem, tudi vsi komentarji, dramatično pomanjkljivi. Do te mere, da sprožajo resne pomisleke v verodostojnost slovenskega novinarstva. Poglejmo si osnovni podatek o dogodku:

Alenka Bratušek je potrdila, da je dala soglasje h kandidaturi za predsednico Pozitivne Slovenije. Volilni kongres bo 19. oktobra, rok za soglasja k kandidaturam se izteče 2. oktobra.

Za kandidaturo se je odločila sama, soglasja glede tega z Zoranom Jankovićem ni dosegla, je dodala Alenka Bratušek, potem ko je potrdila, da sta se v petek in soboto z ljubljanskim županom videla.

“Odločitev o tem, ali to sprejmem ali ne, zdaleč ni bila enostavna. Tukaj sem bila sama in kaj drugega mi ni preostalo, saj je politična stabilnost osnovni predpodgoj, da se pogovarjamo o tem, kaj bomo kot vlada naredili. Če jaz kot predsednica vlade ne bi imela podpore stranke, tudi vlado zelo težko vodim,” je novinarjem v poslanski skupini PS-ja dejala Alenka Bratušek.

Bratušek kandidatura

Something missing

Zakaj bi podani podatek bil pomanjkljiv? Ker mu manjka osnovna, za odločitev predsednice vlade intrigantna informacija, ki bi morala novinarjem biti dovolj znana, a z njo javnosti niso postregli. Kaj namreč tvori jedro informacije o odločitvi Alenke Bratušek? Prvič, pri številnih pomanjkljivo ali sploh ne predstavljeno dejstvo, da premierka podaja soglasje h kandidaturi v situaciji, ko njena stranka Pozitivna Slovenija nima predsednika – in to vse od 20. marca letos, ko je s tega mesta z nenavadnimi manevri odstopil Zoran Janković. Dobro – morda si novinarji domišljajo, da podatek pozna sleherni državljan, da je odveč. Toda če ga res, kako je potem z naslednjim?

Alenka se je odreče kandidaturi

Letos junija je premierka najmanj dvakrat javno zatrdila, da ne bo kandidirala za mesto predsednice stranke. Navedla je tudi pogoj. Poglejmo, kaj je dejala na Kanalu A:

»Če bo Janković kandidiral, se bom umaknila v ozadje in ne bom tekmovala z njim,« je predsednica PS in premierka Alenka Bratušek v oddaji Povečava na Kanalu A jasno odgovorila na vprašanje, kaj bi storila, če bi se Zoran Janković znova želel vrniti v državno politiko.

Nekaj kasneje je 29. junija 2013 isto stališče ponovila v intervjuju za časopis Delo:

Je pa zatrdila, da če bi se nekdanji predsednik stranke in ljubljanski župan Zoran Janković odločil kandidirati za položaj predsednika stranke, sama kandidature ne bi vložila. “Dejstvo je, da Pozitivne Slovenije brez Zorana Jankovića ne bi bilo,” je pojasnila.

Dnevnik je zapisal nekaj podobnega:

Alenka Bratušek naj bi po naših informacijah že napovedala, da v primeru, če bi Janković želel ponovno prevzeti vodenje stranke, temu ne bo nasprotovala oziroma zadeve ne bo zaostrovala in se bo sama odločila za umik.

Kakšen status ima v tej luči njena napovedana odpoved kandidaturi v kontekstu njene včerajšnje napovedi kandidature? So mediji o njej sploh pisali? Je sploh relevantna zanjo, saj se vendar Janković še ni odločil za kandidaturo in s tem sprožil njeno situacijo premisleka, da sama ne kandidira?

Kako so poročali mediji

Najbolj fascinantno dejstvo, ki ga je lahko celo površen bralec ali gledalec zasledil ob pregledu včerajšnjih in današnjih novic, je naslednje: prav noben, ampak res prav noben pogoja o kandidaturi sploh ni omenil. Spodaj so povezave na zapise na nekaterih od ključnih med njimi. Kajpak dopuščam, da obstaja kakšna izjema, na katero nisem naletel:

http://www.rtvslo.si/slovenija/alenka-bratusek-dala-sem-soglasje-h-kandidaturi-za-predsednico-ps-ja/317891

http://www.24ur.com/kandidirala-bom-za-predsednico-ps.html

http://www.delo.si/novice/politika/alenka-bratusek-bo-kandidirala-za-predsednico-ps.html/

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/bratuskova-bo-kandidirala-cuferja-caka-interpelacija

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013091705956579

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/09/jankovic_cestital_bratuskovi.aspx

http://www.mladina.si/148399/bratuskova-za-mesto-predsednice-ps/

http://www.zurnal24.si/malo-dobrih-ovauhovalenka-presenetila-zoranam-clanek-205991

Zlata ribica ali seksi salonarji

Kaj pojasniti povsod manjkajoči novinarski podatek o tem, da se je Bratuškova odpovedala kandidaturi, resda s pogojem? Je zamolčanje tega dejstva nekaj, kar bistveno vpliva na razumevanje in interpretacijo samega dogodka v očeh bralca, ko ga obveščamo o njeni kandidaturi? Po moje nesporno. In več kot to.

Ni dvoma o tem, da Bratuškova morda nujno še ni prelomila svoje obljube, da ne bo kandidirala, ker pač zaenkrat nismo v situaciji, ko bi lahko vedeli, ali bo Janković kandidiral ali ne. Župan Ljubljane se lahko odloča vse do 2. oktobra. Ne dvomim niti, da se bo vendarle kakšen novinar spomnil obljube in Bratuškovo pocukal za rokav z nerodnim vprašanjem, če ob napovedi Jankovićeve kandidature ne bo ponudila svojega preklica k soglasju. Zaenkrat smo brali le o čestitkah Jankovića (izrečenih bolj mimogrede), ki seveda pripomorejo k senzacionalističnemu suspenzu zaradi dejstva, da sta oba tekmeca v nekakšni vojni. V naravni politični situaciji bi tudi veljalo, da bi Bratuškova, če kaj da na svojo besedo, morala čakati na kandidaturo svojega tekmeca in se potem odločiti. A ga je prehitela – celo tako, da ga očitno o svoji odločitvi sploh ni obvestila!

Vendarle pa se mi zdi skrajno bizarno, da prav noben prebran medijski zapis te možnosti, tj. njene napovedi odpovedi kandidaturi, ni omenil niti s črko. Kar jemljem za hud profesionalni zdrs. Razlagi za takšno stanje sta možni le dve: novinarji imajo spomin zlate ribice, ki traja največ tri dni. Letošnji junij je predaleč. Druga razlaga tudi ni prijetna: o kiksih predsednice vlade ne smemo govoriti preveč na glas – morda bi raje o petkah in krilcih. Katero od možnosti imajo raje, naj izberejo sami.

  • Share/Bookmark

Enominutna risanka, afera Patria in cenzura

13.09.2013 ob 07:21

Vodstvo Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je iz arhivov izbrisalo prispevek o Patrii, ki je bil namenjen otrokom. V njem je bila z nekaj stavki opisana zgodovina primera in aktualna novost – sodba zoper Janeza Janšo in njegove soobsojence. V rednem programu oddaje Infodrom so ga predvajali v ponedeljek, takoj za tem pa se je oglasila stranka SDS in avtorje oddaje obtožila »zlorabe mladinskega programa za politične namene«. Takšne obtožbe so sicer neutemeljene, saj je prispevek ravno zaradi otroške in mladinske publike povsem nevtralno poročevalski – vendar so se direktorja RTVS in TVS Marko Filli in Janez Lombergar ter odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa TVS Andraž Pöschl kljub temu odločili za umik.

Poglejmo si, ali je bil umik prispevka upravičen, ali je kazen sorazmerna in kaj točno lahko pri tem štejemo za politični pritisk.

Infodrom Patria cenzura

Vsebina oddaje

Oddaja Infodrom je novejšega datuma in poskuša biti nekakšen »dnevnik« za otroke do dvanajstega leta starosti. Ker se med očitki stranke SDS pojavljajo hude obtožbe o zlorabah mladinskega programa v politične namene, je treba takoj povedati, da oddaja vsebuje tudi politične prispevke. Prav te dni so predstavili prispevek o Obamovi odločitvi glede napada na Sirijo, 2. septembra 2013 so govorili o uporabi kemičnega orožja – prav tako v Siriji, 29. maja so poročali o bruseljskih ukrepih za rešitev gospodarske krize.

V »inkriminirani« in kasneje v celoti (!) umaknjeni oddaji pa so poročali na ta način (celotno besedilo):

»Kako se je razpletala tako imenovana afera Patria? Leta 2006 je vlada sklenila, da naša vojska potrebuje 135 novih bojnih vozil, oklepnikov za prevoz pehote. O nakupu so se dogovarjali z več podjetji, ki oklepnike izdelujejo. Podjetja so v Slovenijo poslali ponudbe, predstavniki vlade pa so se na koncu odločili, da bo oklepnike za našo vojsko izdelalo finsko podjetje Patria. Cena oklepnikov je znašala skupaj 278 milijonov evrov. Kmalu za tem je policija dobila namig, naj bi se tisti, ki so odločali o izbiri vozila in finsko podjetje dogovorili. Finci naj bi si namreč posel zagotovili z lepimi vsotami denarja, ki so jih plačali posrednikom. To pa je podkupovanje oziroma korupcija, ki je kazniva, zato so policisti začeli posel preiskovati. V preiskavo so se vključili še policisti iz Avstrije in Finske. V Avstriji so preiskovali, kdo je dobil denar za izpeljavo posla, na Finskem pa, kdo je koga podkupil. Avstrijsko in slovensko sodišče sta preiskavo že končali in obtožili več ljudi. V Sloveniji so zaradi prejemanja podkupnine tako obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo obsodili na 2 leti zapora, poslovneža Ivana Črnkoviča na 19 mesecev ter Antona Krkoviča na 22 mesecev zapora. Vsem trem je naložena tudi denarna kazen v višini 37.000 evrov. V aferi Patria so torej mnogi slovenski in tuji poslovneži ter politiki obtoženi, naj bi pri nakupu 135 oklepnikov za slovensko vojsko prejeli podkupnino od finskega podjetja Patria.«

Enominutno besedilo korektno predstavi osnovne podatke o »aferi Patria«. V prispevku manjka zgolj en podatek, ki so ga avtorji, morda tudi nehote, izpustili: namreč dejstvo, da sodba še ni pravnomočna. Opis »So obsodili A, B in C« je sicer faktično točen, vendar je lahko zaradi odsotnosti tega podatka tudi delno zavajajoč.

V minimalnem miselnem eksperimentu si zato predstavljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi sodba bila takšna, pravnomočna torej. Morda takšna nekoč tudi bo. Bi bil inkriminirani prispevek za vodstvo RTV še naprej sporen in bi ga cenzurirali na enak način, kot so to storili v danem primeru?

Kaj je očitek oddaji?

Bojim se, da bi očitek ostal; bojim se celo, da bi vodstvo reagiralo na povsem isti način. Že res, da dvanajstletniki najbrž ne razlikujejo med »pravnomočno« in »nepravnomočno« sodbo,  vendar bi bilo dejanje nepotrebne cenzure spregledati predstavitev zgodbe, ki Slovenijo obvladuje zadnjih pet let. Je torej dodatek o »nepravnomočnosti« sodbe edini element, ki ga v oddaji pogrešamo, da bi ji ne smeli očitati ničesar? Po moje da.

Odgovorni na RTV so se menda odločili za umik oddaje še pred izrečenimi političnimi očitki (ali pritiski). Zatrjujejo sami. Zgodba nekoliko spominja na lanski delovni suspenz novinarja RA SLO Mateja Šurca. Tedaj je bil njegov greh, da je v radijski oddaji Labirinti svoj tonski posnetek podložil z napačno glasbeno opremo in pri tem prebral te stavke.

“Za konec se vrnimo na začetek labirintov in se vprašajmo: ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine? Hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.”

Direktor RA Slovenija Miha Lampreht se je kasneje opravičil stranki SDS in jo obvestil, da je proti novinarju ukrepal. Šlo je za nezaslišano dejanja uklanjanja politiki.

Tudi celotna oddaja Infodroma, ki je vsebovala »inkriminirani« animacijski prispevek, je bila umaknjena s spleta: nekdo jo je rešil pred polnim bunkerjem in prestavil na Youtube. Če naj verjamemo vodstvu, je oddaja kriva »neprimernosti« (bolj ohlapno, z ničemer podkrepljeno formulacijo bi težko našli), varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič pa ji očita dvoje: že omenjeno interpretacijo obsodbe, ker še ni pravnomočna, nato pa še nekaj, v čemer pride v nasprotje s samim sabo, ko pove:

»To je nedopustna novinarska in uredniška napaka, ki nacionalni televiziji jemlje verodostojnost in zaupanje gledalcev. Kočljiva je že sama uvrstitev te občutljive teme v oddajo, namenjeno dvanajstletnikom, saj je problematika zapletena in so dejstva še vedno premalo otipljiva in končno resnico za zdaj lahko le slutimo.«

Ambrožičev drugi pomislek je namreč, da je v oddaji takšnega prispevka ne bi smelo biti zaradi zapletene in premalo otipljive končne resnice – toda ta se najbrž ne bi spremenila, če bi sodba bila (ali bo) pravnomočna. Varuh je torej proti izbiri takšne teme in nenaklonjen njeni uvrstitvi v oddajo, in to ne glede na pravnomočnost sodbe.

Kaj pa politični pritiski?

Tudi če se že glede neprimernosti prispevka v oddaji Infodrom lahko strinjamo, pa skoraj nismo slišali artikuliranega glasu proti političnemu pritisku na RTV Slovenija. V Delu in Dnevniku sta se načeloma v prid oddaji postavila Klara Škrinjar in Blaž Petkovič. Oba naštevata tuje otroške programa sorodnega profila in izjave tujih urednikov, ki se postavljajo v bran avtonomiji urednikov. Petkovič zapiše: »Pri nas se politiki z veseljem vmešavajo v delo javnega servisa.«

Janševa SDS očita enominutni animaciji ali risanke troje: zamolčanje nepravnomočnosti sodbe, »nedopustno zlorabo otrok« in načelno pristransko poročanje, ki ga prepoveduje 5. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki navaja spoštovanje »načel resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, pri tem pa je menda  prišlo do pristranskega poročanja in politične diskreditacije. Zavoljo tega so v SDS ne le zagnali vik in krik, zahtevali so tudi sklic skupne nujne seje Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Zelo hitro ugotovimo, da razen omenjenega prvega pomisleka preostalih dveh oddaji ne moremo očitati: trditev o nedopustni zlorabi otrok je povsem nedokazana, ker tovrstne namen ustvarjalca po nekakšnem provociranju ali načrtni zlorabi ni dokazan, niti ga ni mogoče izpeljati iz prispevka. Tretji očitek se zvede na prvega: je spregled ali premajhen poudarek »nepravnomočnosti« sodbe nekaj, kar lahko v danem kontekstu šteje za necelovito informiranje?

Kako se brani vodstvo RTV hiše?

Ob splošni oceni o »neprimernosti« je direktor RTV Slovenija Marko Filli uspel ekskluzivno za Žurnal 24 navesti še nekaj pojasnil:

Oddaja je bila na zahtevo generalnega direktorja RTVS Marka Filija umaknjena tako iz arhiva kot tudi s spleta, saj je bila”vsebina ocenjena kot neprimerna”. O tem se je, tako Fili, posvetoval z uredniki, ki so bili enakega mnenja, od urednice otroškega programa, do urednika kulturnoumetniškega programa in direktorja Televizije Slovenija.

“To sem ocenil kot spodrsljaj, ker namen – razložiti neko aktualno dogajanje otrokom – ni bil napačen, je bil pa napačen način. Če bi želeli doseči ta cilj, bi bilo treba ostati pri splošnem ter razložiti, kaj je to obsodba, korupcija, podkupnine, ne pa uhajati v posamično zadevo, v kateri v bistvu izpostavljaš posameznike, ne dogajanje.

Filli se sklicuje na konsenz urednikov, vsebino »spodrsljaja« pa zvede na uporabljeno metodo, ne namen. Razlaga pa je malodane neverjetna: po njegovem se v prispevku konkretnih oseb sploh ne bi smelo omenjati. Namesto »dnevniškega« formata torej direktor predlaga nekakšno prazno, od konkretne družbene stvarnosti ločeno edukativno obravnavo, ki pojasnjuje zgolj pojme, kot so obsodba, korupcija in podkupnine. Filli navija ne samo za partikularno cenzuro, ki je prispevek doletela, ampak v skladu s predlaganim principom celo za polno cenzuro informiranja mladostnikov o političnem dogajanju sploh – kar res malce spominja na Severno Korejo. Od njegovega »načina«, ki to sploh ni, ostane le konceptualna preobrazba oddaje, njegova sugestija je torej, da je sleherni prispevek v Infodromu cenzuriran kakršnekoli politične realnosti.

Nič boljši ni njegov apel k »ukvarjanju s čim pomembnejšim«, torej potiskanje stvari pod preprogo in bežanje proč od razprave:

Zgodila se je neka nerodnost oziroma napaka, ki smo jo odpravili, in zame se je zgodba končala. Upam, da v Sloveniji, ki ima ogromno težav, res ne postane problem enominutna risanka.

Sklep

Vodstvom RTV hiše je znova dokazalo, da ji ni tuje cenzuriranje svojih prispevkov – spomnimo na podelitev viktorjev, kjer je bil cenzuriran celo humor. Potrdilo je vtis, da se cenzure spomni takrat, ko se želi preventivno (ali tudi) obraniti pred agresivnimi očitki politike, kar razkriva njegovo pomanjkljivo avtonomijo in nesorazmerno ukrepanje.

Če primerjamo očitke oddaji in dejanje cenzure, če torej damo oboje na tnalo, bi lahko ugotovili, da se zdi drugo hujši incident od prvega. Primer Infodrom kaže na popolno konceptualno in normativno zmedo, ki vlada v RTV hiši in medijskem prostoru vobče. Nihče od vpletenih ni znal prepričljivo pojasniti, kaj točno je s TV prispevkom narobe in katera načela je kršil. Vodstvo ni znalo dobro utemeljiti svoje odločitve, razen z abstraktno razlago o »neprimernosti« in napačnem »načinu«.  Odsotnost izrecne omembe nepravnomočnosti sodbe v dani situaciji se zdi detajl, zaradi katerega nikogar ne moremo obtožiti politične pristranosti. Po drugi plati pa se je znova pokazalo, da je v domačem političnem prostoru mogoče vršiti pritisk na medije, ne da bi javnost temu ugovarjala.

  • Share/Bookmark

Mali medijski vademekum: kako manipulativno obogatiti besedilo

13.09.2013 ob 07:20

V učni lekciji majhnih medijskih trikov za nadebudne novinarske začetnike, s katerimi lahko brez težav in protestiranj osvojimo slovensko medijsko krajino z manipulacijami, smo si med drugim ogledali načine fabriciranja STA vestičk z odvzemanjem vsebine –na primeru Večera.

Danes si poglejmo praktični primer, kako jih lahko nadgradimo z dodajanjem. Včerajšnja Demokracija ponuja dober zgled. Zapis je podpisan s »STA, SDS, M. B.«; manevre podpisovanja pod besedila z zlorabo STA (ne da bi ta imela kaj proti) smo si že večkrat ogledali in ne potrebujejo dodatnih pojasnil.

Pojdimo torej k prispevku z »Ali »vstajniki« pripravljajo teren za tehnično vlado pod vodstvom Potočnika?«.

Demokracija manipuliranje STA

V njej sicer ne bomo zasledili niti besedice o naslovni premisi, ampak nič hudega: itak je šteje le, da se dobro bere. In zdaj k poudarkom.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Vstajniška gibanja so na današnji protestni novinarski konferenci pred Državnim zborom izrazila zahtevo po transparentnem, nekoruptivnem, neklientelističnem vodenju, upravljanju in kadrovanju v državnih podjetij. Da bi se takšno kadrovanje ustavilo, v četrtek popoldne pred DZ pripravljajo protestni shod.

Novinarji Demokracije so jo uspešno preoblikovali v:

Samooklicana vstajniška gibanja so na današnji protestni novinarski konferenci pred državnim zborom izrazila zahtevo po transparentnem, nekoruptivnem, neklientelističnem vodenju, upravljanju in kadrovanju v državnih podjetij. Da bi se takšno kadrovanje ustavilo, v četrtek popoldne pred državnim zborom pripravljajo protestni shod.

Originalna vsebina STA se je glasila:

“Vstajniška gibanja imamo enotno sporočilo – dovolj je plenjenja. Zato bomo tudi skupaj v četrtek prišli pred DZ, kjer se bomo pridružili shodu proti korupciji in političnemu kadrovanju,” je napovedal Uroš Lubej iz gibanja Vseslovenska ljudska vstaja.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

“Vstajniška gibanja imamo enotno sporočilo – dovolj je plenjenja. Zato bomo tudi skupaj v četrtek prišli pred DZ, kjer se bomo pridružili shodu proti korupciji in političnemu kadrovanju,” je napovedal Uroš Lubej iz gibanja Vseslovenska ljudska vstaja. Lubej je sicer znan kot dober prijatelj nekdanjega šefa propadlega Zaresa Gregorja Golobiča.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Do upravljanja državnih podjetij pa je bil zelo oster nekdanji član uprave Agencije za upravljanje državnih naložb Marko Golob, sicer predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

Do upravljanja državnih podjetij pa je bil zelo oster nekdanji član uprave Agencije za upravljanje državnih naložb Marko Golob, sicer predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo in preverjen kader tranzicijske levice, ki je lani kot član AUKN vseskozi sabotiral reformna prizadevanja Janševe vlade.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Kar se tiče upravljanja državnih podjetij pa je profesor na Ljubljanski univerzi in sodelavec OECD Andrej Rus zatrdil, da ni nič narobe, če ima vlada vpliv na državna podjetja, saj mora dober gospodar ustrezno upravljati s premoženjem. “Problem je, da imajo vpliv politične stranke in da si stranke prilaščajo podjetja. Stranke pa niso isto kot država. To je tisto, na kar nas je opozoril OECD,” je povedal Rus.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

Kar se tiče upravljanja državnih podjetij pa je profesor na Ljubljanski univerzi in sodelavec OECD Andrej Rus (nekdanji podpredsednik propadlega Zaresa) zatrdil, da ni nič narobe, če ima vlada vpliv na državna podjetja, saj mora dober gospodar ustrezno upravljati s premoženjem. “Problem je, da imajo vpliv politične stranke in da si stranke prilaščajo podjetja. Stranke pa niso isto kot država. To je tisto, na kar nas je opozoril OECD,” je povedal Rus.

Kakor lahko vidimo, je novinarska tehnika komplementiranja STA novice silno učinkovita – v  tem primeru se dodatni vstavki ali vrinki navezujejo na personalizirano propagandno opremo subjektov, ki v njej nastopajo, s pomočjo diskreditacijskih označevalcev. Seveda ne smemo ostati pri tako malo domišljije: možnosti bogatenja osnovnega besedila so raznovrstne. Poskusite!

Na ta način zdaj lahko dopolnimo že našteta splošna načela medijskega vademekuma za uspešne novinarje s točko številka (5):

Splošna načela

(1) Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(2) Uporabite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(3) Iz besedila vzemite poudarek, ki kompromitira neko osebo, združbo, dogodek, dejanje ali stanje stvari v skladu s politično ali ideološko agendo, ki ji sledite. Variacije uporabe so neskončne.

(4) Vzemite STA vest in iz nje izločite stvari, ki vam ne ustrezajo: imena, dejanja, osebe, časopisne hiše. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(5) Vzemite STA vest in ji po potrebi za svoje politične ali druge manipulativne potrebe dodajte sočne opise, ki vam lahko koristijo pri doseganju svojih političnih ali drugih ciljev. Brez skrbi, ne le, da vam nič ne morejo, nihče ne bo niti opazil, kaj šele protestiral.

  • Share/Bookmark