Arhiv za Oktober, 2013

Janković, ki ni Fritzl

20.10.2013 ob 14:10

Padla je še ena žrtev (ne)svobode izražanja v slovenskem novinarstvu.  Na denarno kazen 1.965 evrov je sodišče obsodilo novinarja Dela Boruta Tavčarja, ker je v svojem komentarju župana Zorana Jankovića primerjal z zloglasnim Josefom Fritzlom. Kako je svojo odločitev utemeljila sodnica? Menda takole:

“Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva. Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času,” je navajala sodnica.

Prepričana je tudi, da se je obdolženi zavedel, da so očitki žaljivi, zato ni dvoma, da je dokazan tudi naklep. Pri odmeri kazni je sledila predlogu tožilstva, kazen pa se ji zdi primerna.

Zgodba: Jankovića je zmotil komentar v rubriki Termometer Delove priloge FT 15. junija lani, kjer je Tavčar županu prisolil minus in med drugim zapisal: »Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med Mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.«

Janković Fritzl žalitev

Bolečina župana

Najbolj bizarna je trditev sodnice, če je citirana ustrezno:

»Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva.«

Prislov »zato« izraža vzročno-sklepalno razmerje oziroma utemeljitev ali vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek. Težko je razumeti, zakaj bi bila neka primerjava boleča za župana zato, ker je uradna oseba, oziroma zakaj bi to dejstvo k temu prispevalo. Iz povedanega bi sledilo, da se uradne osebe bolj občutljive na bolečino in ustrezno žaljivo izrekanje kot druge, »neuradne« osebe. Razlikovanje med uradnimi in neuradnimi osebami v primeru kaznivega dejanja razžalitve ne more igrati nobene vloge. Kazenski zakonik k sreči ne uvaja takšnega neenakopravnega merila:

KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČAST IN DOBRO IME

Razžalitev

158. člen

(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.

Mnenje tožnika

Podobno velja za naslednjo dejanje sodnice, v katerem se sklicuje na Jankovićevo razumevanje zapisanega:

Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času.

Mnenje tožečega v tožbi zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ne more biti merodajno za presojo, saj je implicite že vsebovano v sami odločitvi za tožbo. V tem smislu ne more šteti za dodaten argumentacijski ali dokazni moment. Najbolj zanimivo vprašanje pri tem pa je, kaj točno konstituira točko žaljivosti v primerjavi med Jankovićevo mestno upravo in holdingom kot »veliko družino« na eni strani in Fritzlovo družino na drugi.

Prvič, očitno je ne konstituira osebna primerjava: novinar ni zapisal, da je Janković podoben Fritzlu, temveč da je podobna kvečjemu uprava, ki jo vodi. Ta ni subjektivizirana in personalizirana. S tem pade trditev iz tožbe, kjer piše, da je Borut Tavčar »želel vzpostaviti ekvivalenčno povezavo med Fritzlom in Zoranom Jankovićem, zaradi česar je slednji hudo »razžaljen«.«

Drugič, če govorimo o primerjavi, o analogiji, še nikakor nujno ne govorimo o ekvivalenci ali enakovrednosti. Ekvivalenca je odnos, ki vsebuje tri značilnosti: refleksivnost, simetričnost in tranzitivnost. A je v odnosu do A; če je A v odnosu do B, je B v odnosu do A; če je A v odnosu do B in če je B v odnosu do C, potem je A v odnosu do C. Analogija kot podobnost med dvema situacijama, osebama ali predmetoma ne vsebuje nujno vseh treh značilnosti: vsebuje refleksivnost, simetričnost, ne pa nujno tudi tranzitivnosti. Analogija med Fritzlom in Jankovićem (dejansko z njegovo upravo) torej ni ekvivalenčna.

Tretjič, kakor so opozorili že v DNS, tega novinar ne pravi v svojem imenu:

Društvo novinarjev Slovenije v odzivu na danes izrečeno obsodilno sodbo zoper novinarja Dela Boruta Tavčarja zaradi razžalitve Zorana Jankoviča sporoča, da novinar neprimerne izjave ni zapisal v lastnem imenu, temveč je navajal namige nekaterih uslužbencev podjetij Javnega holdinga Ljubljana.

Novinarjev stavek »V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« je resda rumen in uvaja dimenzijo »govoric« v novinarski žanr, čeprav je z njimi najlažje manipulirati (in si jih tudi izmisliti), toda tehnično trditev drži: domnevna žalitev ni nekaj, kar bi novinar zapisal v svojem imenu, temveč jo polaga v usta drugim.

Kazenski zakonik se ne opredeljuje glede tega, kakšno težo ima razžalitev glede na gramatikalno osebo, vendar je nesporno smiselno razumeti kot hujšo obliko tisto dejanje, v katerem oseba žalitev izreka v svojem imenu.

V zgornjem primeru pa se ni zgodilo nič od tega, kar bi žalitev naredilo za pravno oprijemljivejšo: ni naperjena niti proti osebi, torej županu, niti ni izrečena v prvi osebi (v smislu: »Zame je Janković podoben Fritzlu.«).

Čeprav ni dvoma, da je novinar Tavčar uporabil diskreditacijski žargon, za kar mu nihče ne more ali želi aplavdirati in proti kateremu sem nameril še vrsto svojih kritik, je ta še zelo daleč od kaznivega dejanja in utemeljitve, zaradi katere se Janković sploh užaljeno zagovarja, da on ni Fritzl. Tega pač nihče ni zapisal ali rekel. Odločitev sodnice je v tem smislu precejšnja klofuta svobodi novinarske besede.

  • Share/Bookmark

Meja demokracije ali kako ustaviti Jankovića

5.10.2013 ob 16:11

Je preprečitev kandidature Zoranu Jankoviću s strani vodstva stranke Pozitivna Slovenija legitimno in celo legalno dejanje? O tem sem se dovolj jasno izrazil negativno. Novinar Aleš Kocjan verjame, da je, vsaj v nekem relativnem smislu:

Ob ogorčenju večjega dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša spodnesti Alenko Bratušek na čelu stranke, ki jo je ustanovil in z njo proti pričakovanjem porazil Janeza Janšo s SDS na volitvah, smo lahko slišali prav tako ogorčene glasove in opozorila, da ima pravico kandidirati za predsednika “svoje” stranke. Seveda, ima pravico, kot vsi ostali člani. A vse slovenske promotorje demokracije in vladavine prava velja opomniti, da ima tudi demokracija svoje meje, še zlasti pa ima svoje meje politična kultura, ki je v slovenskem političnem imaginariju sicer res bolj neoprijemljiv pojem. Nekdanji prvi mož Mercatorja, danes pa župan glavnega mesta, je imel tako o biznisu kot o politiki vedno svoje predstave. Zato se tudi ni nikoli oziral na pravila, ki naj bi obstajala v razvitih demokracijah. In povrh vsega Slovenija z 20-letno tradicijo suverenosti ne sodi v družbo evropskih zibelk demokracije, da bi imeli vzorci visoke politične kulture tukaj domovinsko pravico.

Prav na tej točki se kaže paradoksalnost godlje, v katero je Zoran Janković, najbrž zaradi svoje neizmerne karizme, povlekel celotni politični prostor in celo usodo države. Navkljub opozorilom iz Bruslja in navkljub trdnim zavezam koalicijskih partnerjev, da bo vlada z Jankovićem na čelu Pozitivne Slovenije padla, obstaja tolikšna bojazen, da bi zmlel aktualno predsednico vlade in predsedujočo PS Alenko Bratušek, da je moral najvišji organ stranke prestaviti volilni kongres na nedefinirani datum pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, bodisi rednimi bodisi predčasnimi. Naravnost strašljivo! Ali pa nerazumno. Skregano z zdravo pametjo, da lahko posameznik drži v šahu vso državo.

Novinar, še zdaleč ne edini, razmišlja takole:

(1) Ob ogorčenju dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša kandidirati za predsednika stranke, obstajajo tudi tisti, ki so obratno ogorčeni na tem, da se mu takšno kandidaturo oporeka.

(2) Oporekati kandidaturo Jankoviću je nesmiselno, pravijo, ker je to njegova pravica, nenazadnje gre za »njegovo« stranko in ima enako pravico kot vsi ostali.

(3) Takšni, ki opozarjajo na takšno pravico, so promotorji demokracije in pravne države.

(4) Vendar ti promotorji pozabljajo, da ima demokracija svoje meje.

(5) Meja demokracije je politična kultura.

(6) Zoran Janković ne pozna politične kulture, kar dokazujejo njegovi pretekli »biznisi« in predstave o politiki, ki dokazujejo, da se nikoli ni oziral na demokratične vrednote.

(7) Torej nimajo prav tisti (»jih velja opomniti«), ki Jankoviću dodeljujejo pravico do kandidature na volilnem kongresu.

Kdo je vreden demokratične obravnave?

Implicitni premislek v zgornji izpeljavi je torej naslednji: kdor se ne opira na demokratične (in najbrž pravne) vrednote, naj tudi ne bo deležen obravnave v skladu z njimi. Kdor ni demokratičen, skratka, naj v zameno ne pričakuje čisto demokratičnega postopanja. Če sta demokracija in pravna država vrednostna ekvivalenta ali vsaj sorodnika, velja naslednje: Kdor ne ravna v skladu s zakoni v državi, naj v zameno ne pričakuje zakonsko vzdržne obravnave. Oziroma je ni vreden, mi pa bomo, kot državljani, pripravljeni mižati na kakšno oko, če bomo to opazili.

V praksi to pomeni kaj? Če tisti »promotorje demokracije velja opomniti« ne implicira drugačnega postopanja v odnosu do Jankovića in strpnosti do postopkovnih akrobacij v Pozitivni Sloveniji, le kaj bi lahko impliciralo? Da bomo kot novinarji, mediji, državljani malce gledali skozi prste in »natega« s prelaganjem volilnega kongresa Pozitivne Slovenije ne bomo preveč grajali? Da obenem ne bomo preveč grajali postopkovnih kršitev in statutarnih določil v tej stranki, iz katerih izhaja, da stranka ravna proti lastnim zapisanim načelom? Vse v imenu cilja, ki posvečuje sredstvo, imaginarnega boja za »politično stabilnost« v državi, na katero se zaklinja Alenka Bratušek, in seveda v pričakovanju kazenskih posledic vseh postopkov zaradi sumov storitev kaznivih dejanj, v katere se je zapletel Zoran Janković?

Sam sem prepričan, da je Pozitivna Slovenija kršila svoje lastne dokumente in zakone že pri institutu »predsedujoče stranki«, ki ni predsednica, pri tem, da se je o tem izrekal strankin svet, pri izumljanju »zamrznitve funkcije«, pri preložitvi kongresa stranke pa sploh. Toda novinar pledira za sprejem izjeme, ki jo prinaša »meja demokracije«, po kateri se menda giblje Janković. Razmislek me nekoliko spomni na obravnavo izbrisanih v zadnjih letih in vprašanje, komu podeliti odškodnine.

V stranki SDS so na vso moč v drugi fazi, ko so pristali na mednarodno zahtevano izplačilo odškodnin, znova poskušali z »izjemo«: odškodnine da, vendar jih ne moremo podeliti kar vsem izbrisanim. Npr. vojnim špekulantom že ne, napadalcem na suvereno mlado državo tudi ne.

Bojim se, da pravo ne prenaša takšnih in podobnih izjem. Eno izmed osnovnih načel v pravu je, da zakoni veljajo za vse enako in se na enak način tudi morajo uporabljati. Ne vem, zakaj bi v demokraciji bilo kaj drugače. Sklicevanje na nizko politično kulturo tistega, ki mu bomo spregledali pravice in enakopravno obravnavo, ki je je deležen, je bizarnost. S kršitvami lastnih dokumentov stranka Pozitivna Slovenija ravno krši lastno nizko politično kulturo. Pristajati na nizko politično kulture v imenu boja proti njenim nižinam?

»Meja demokracije« bi v danem primeru npr. pomenila, da so oškodovani vsi kandidati Alenke Bratušek, ki se podajajo v boj, a jim je to možnost predsednica kot šefica Izvršnega Odbora spodnesla in jo prikrojila v svoj časovni okvir. Sama sreča je verjetno hotela, da je soglasje h kandidaturi podal le Zoran Janković, tako da je s tem neposredno oškodovan le on, sicer bi bil še kdo. (In ja, kakšna stupidnost je brati očitke, da s tako načelnostjo podpiramo Jankovića in kako je to sumljivo po sebi. Prosim, naj takšen znova poskuša razumeti.)

Ustaviti Jankovića v imenu česa?

»Meja demokracije« kot argument, zakaj je treba ustaviti Jankovića in navijati za odločitev Alenke Bratušek in Pozitivne Slovenije, se očitno oplaja iz nepreverjenih supozicij. Ena je ta, da bi stranka in kasneje država zgrmela v prepad neke politične nestabilnosti. Vendar ne nujno in morda le v primeru, če na kongresu ne bi zmagala Alenak Bratušek. Druga je, da si Janković menda s tem itak kupuje nekakšno imuniteto pred kazenskimi pregoni, saj bo politično močnejši akter. Mimogrede, tak premislek dodatno predpostavlja, da so naši organi pregona in pravosodje globoko pod vplivom politike. Je to neko stanje, na katerega pristajamo že vnaprej, se ga bojimo, anticipiramo in bežimo pred njim, ga upravičujemo in to vključno z izrazi naklonjenosti predsednici vlade?

Kaj potemtakem tvori novinarjev vtis, da je treba Jankovića ustaviti? Pretekla nizka politična kultura poslovanja, ki jo omenja, ali pričakovanja nizke politične kulture v prihodnosti in skrb za stabilnost države? Kaj vse smemo storiti državljani, da bi prestavljali takšno mejo in kako daleč menda lahko gredo kot čuvarji demokracije sami novinarji, ki bi priložnostno prestavljali meje?

Dvomim, da sploh kam. Zelo nevarno početje.

  • Share/Bookmark

Pozitivna stabilizacija Slovenije

4.10.2013 ob 23:05

Nihče ne sme imeti iluzij, da bi lahko volilni kongres stranke uporabil za vzvod, s katerim bi si podredil predsednico vlade ali kako drugače dosegel cilj, ki mu ga pred tem ni uspelo doseči.

Kdo je bil avtor teh vehementnih besed? Kar predsednica vlade Alenka Bratušek sama. Izrekla jih je, ko je izvedela, da bo na kongresu Pozitivne Slovenije kandidiral tudi Zoran Janković. Toda sledil je farsičen preobrat v roku nekaj ur. Izvršni odbor (IO) je že napovedani kongres preklical in ga prestavil za čas pred državnozborskimi volitvami. V praksi torej za potencialno celi dve leti!

Alenka Bratušek je tista, ki formalno vodi in sklicuje IO. To so nam mediji skoraj vsi po vrsti pridno zamolčali. Ker je formalno tako, je torej kar sama »uporabila ta vzvod«, pred katerim je svarila včeraj,  na jutro 3. oktobra 2013. Pomeni: prijavljenim kandidatom je popoldne istega dne preprečila in onemogočila, da bi se potegovali za funkcijo predsednika stranke. Ker je ona nekakšna »v.d.« predsednica stranke s pooblastili, jo bo lahko mirno vodila še dve leti. S svojimi kolegicami in kolegi iz IO se je elegantno rešila svojih potencialnih nasprotnikov, konkretno kajpak Jankovića. Fer, korektno in pošteno? Ne, tiransko in nedemokratično. Da drugi kandidati niso dali soglasja h kandidaturi, razen Jankovića? Kaj to spremeni? Argumenti, da bo koruptivni Janković ugrabil stranko in državo, ne morejo zdržati resne presoje in biti razlog za uzurpacijo stranke. Ker kdo jo je po teh dejanjih ugrabil manj, Alenka ali Zoran?

Izvršni odbor PS

Ni časa za igrice

Odločitev IO moramo ugledati iz še kakšnega zornega kota. Prvič, kot že rečeno, je premierka sprva snedla besedo, da sploh ne bo kandidirala za predsednico stranke, če bo kandidiral Janković. Imela je srečo: novinarji imajo spomin zlate ribice in so naklonjeni tej vladi. Potem je izrecno nasprotovala prestavljanju kongresa (na obisku v Srbiji). Na koncu je nanj včeraj pristala (odbor je bil menda soglasen). Se pravi: ne le, da je napovedala, da se ne bo potegovala za kandidaturo, če kandidira Janković, na koncu je celo storila vse, da drugi ne morejo realizirati kandidature v napovedanih normalnih rokih in časih. Onemogočila je konkurente, domnevno v imenu nekih višjih ciljev politične stabilnosti v državi. Vsi tirani v zgodovini so počeli prav to: vselej so se izgovarjali na red in stabilnost države, na dejstvo, da onemogočajo nered v imenu države. Svoj začetni moralni prekršek »prelomljene obljube« je torej nadgradila v večji in ne zgolj moralni prekršek.

Še včeraj, nekaj ur pred odločitvijo IO, je 3.oktobra 2013 ob 8.06 uri zjutraj na strani Pozitivne Slovenije moralizirala takole:

Zaradi vsega tega bi moralo biti vsem jasno: čas za igrice se je nepovratno iztekel!

Vsi smo imeli dovolj časa za premišljeno odločitev in za tehtanje o tem, kaj v tem trenutku in položaju najbolj koristi Sloveniji.

Seveda se je poziv k »prenehanju igric« nanašal na njeno odločenost, da kandidira in je bil mišljen kot klofuta svojemu protikandidatu. Zato je lahko na isti strani zapisala:

Zato sem pred tedni napovedala svojo kandidaturo tudi za predsednico stranke. Nobenega dvoma ni, da se vsakdo lahko odloča za takšno kandidaturo – a enako velja, da imajo vse odločitve svoje posledice.

Posledice moje odločitve niso enostavne – zato sem vsem dala na razpolago dovolj časa. Nujna posledica moje odločitve je, da bo po 19. oktobru funkcija predsednika vlade in funkcija predsednika vodilne vladne stranke – tako kot praktično povsod v demokratični Evropi – združena v eni osebi.

Kaj pomeni odločanje za kandidaturo, ča kandidatom izmakneš kongres!  Kaj je rop banke proti njeni usta(no)vitvi! No, zgodilo se je, da je Alenka Bratušek svoje energične besede preklicala še isti dan zgodaj popoldne. Vse niti je vzela v svoje roke. In znova je imela medijsko srečo; njenih nekonsistenc novinarji nimajo volje kritizirati. Ker gre za usodo Slovenije in boj proti koruptivnemu ljubljanskemu županu, proti kateremu so dovoljena vsa sredstva?

Kdo je predsednik stranke? Preveč vprašate

Stranka Pozitivna Slovenija vsaj od 20. marca 2013 nima svojega predsednika. To dejstvo poskušajo v stranki in medijih prikriti na tisoč načinov. V stranki tako, da Alenko Bratušek imenujejo »predsedujoča Pozitivni Sloveniji«, ne pa tudi predsednica. Svet stranke ji je namreč januarja letos izglasoval pooblastilo za vodenje stranke, četudi te pristojnosti sploh nima. Nihče ne ve točno, kdo je vodil stranko od januarja do 20. marca letos, ko je Zoran Janković, edini legitimno izbrani predsednik stranke, ponudil na list papirja napisano odstopno izjavo, da bi omogočil izpolnitev pogoja, ki so ga postavljale koalicijske partnerice Alenki Bratušek in njeni stranki, če želi voditi vlado. Naj spomnim:

Podpisani Zoran Janković odstopam s funkcije predsednika PS z datumom imenovanja nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Srečno Slovenija«, je zapisal župan Ljubljane v odstopni izjavi z današnjim datumom.

Spomnimo: Zoran Janković je februarja na seji sveta stranke PS ponudil t.i. bianco odstopno izjavo. Dejansko naj bi odstopil z dnem, ko bo sestavljena nova vlada. Takrat je dejal, da sta bili možni dve odločitvi: ali ga svet razreši ali pa ponudi odstop. Zatrdil je tudi, da se je z zamrznitvijo statusa predsednika stranke umaknil iz politike in ni ovira za sestavo nove koalicije.

Novo vlado bomo najverjetneje dobili danes zvečer. Ministrska ekipa z Bratuškovo na čelu si lahko na glasovanju, ki bo sledilo seji DZ, obeta vsaj 49 poslanskih glasov. O današnjem dogajanju v DZ si lahko preberete tukaj.

Alenka Bratušek Predsedujoča PS

V medijih obstajajo povsem različne interpretacije stanja stvari. Nekateri v Pozitivni Sloveniji so še včeraj Alenko Bratušek striktno imenovali »predsednica stranke«, čeprav to kajpada ni. Na wikipediji lahko pod geslom »Alenka Bratušek« preberemo, da je »januarja 2013 prevzela vodstvo stranke od Zorana Jankovića«, kar očitno ne more držati. Še huje, tam piše, da je predsednica stranke:

Na volitvah leta 2008 je kandidirala na listi Zaresa, a ni bila izvoljena. Od leta 2012 je poslanka v državnem zboru RS in od januarja 2013 predsednica stranke Pozitivna Slovenija.

Alenka Bratušek wikipedia

Seveda drži le, da je bila 17. januarja 2013 imenovana za začasnega vodjo stranke do kongresa, katerega datum na 19. oktober je ravnokar uspešno zminirala. Kot rečeno, nihče ne ve točno, kdo je uradno vodil stranko med 17. januarjem in 20. marcem, a to je zdaj že videti  kot lanski sneg. Vse, kar poznamo, je potemtakem sveže potrjeno dejstvo, da bo ista oseba stranki še naprej predsedovala, ne pa tudi bila njena predsednica. Kako dolgo, ne ve nihče. Najbrž do naslednjih kršitev statuta in drugih dokumentov stranke. Zakaj?

Statut gor ali dol, kaj bi z njim?

Zato, ker preložitev kongresa najbrž ni usklajena s statutom. Tako kot njihov svet nima mandata dajati pooblastila začasno »predsedujoči«, da je začasno predsedujoča, tako kot Janković ni imel pooblastil »zamrzovati« svoje funkcije, ker je to še ena pravniška izmišljotina, so v PS na januarskem kongresu sklenili izvesti volilni kongres v enem letu. Zdaj so ta sklep gladko povozili. Sicer se v IO sklicujejo, da so oni pristojni za izvedbo kongresa, toda obenem so včeraj ob salomonski rešitvi preložitve že napovedali, da bo odločitev moral potrditi še svet stranke, ki pa ga, kakšno presenečenje, spet vodi Alenka Bratušek. Tako bo lahko spet odločala o samem sebi in si domišljala, da je največji faktor politične stabilnosti v državi.

Ludvik XIV: Zoran ali Alenka?

Pričakovati je, da bodo mediji še dalje spontano »potlačevali« vse možne pravniške in politične akrobacije v Pozitivni Sloveniji in po tihem dajali prav Alenki Bratušek. Spontano le zato, ker imajo pred sabo istega sovražnika: Zorana Jankovića. Seveda bi se slednji moral že zdavnaj posloviti iz politike. Toda ali so za doseganje takšnega cilja dovoljena prav vsa, tudi nepravna sredstva? Alenka Bratušek je sprva nasprotovala preložitvi kongresa in se bila priplavljena na njem pomeriti. Toda genialci v IO, ki ga vodi, so včeraj ugotavljali, da kongres ni potreben. Post festum racionalizacija, da te kap. Vodja poslanske skupine, tudi član IO, je v večernih Odmevih dvakrat ponovil njihovo skupno ugotovitev o nepotrebnosti že sklicanega kongresa. In dodal: »To, da podpiramo Alenko Bratušek, je čisto dovolj«. O politični in etični verodostojnosti take odločitve pa niti besede. Enver Hodža je najbrž razmišljal podobno: kakšen kongres, dokler vodim to državo, ni potrebe po njem. Je celo škodljivo in nevarno.

Nobenega dvoma ni, da je s tem politično najmočnejša oseba v državi, predsednica vlade torej, ki je obenem »predsedujoča« svoji stranki, svojemu IO stranke in svetu stranke, zlorabila svojo pozicijo. A o tem ne poročajo. Mediji raje komentirajo slabe značajske lastnosti Zorana Jankovića, ki ji sicer res ne manjka. Tako je Igor E. Bergant na dan napovedi njegove kandidature 2. oktobra začel (!) Odmeve s temi besedami:

“Apres moi le deluge”, oziroma “Za menoj potop”, naj bi sredi 18. stoletja dejal francoski kralj Ludvik XV. Na začetku mandata menda zelo priljubljen, na koncu pa zelo osovražen. S temi besedami so pozneje začeli označevati nepremišljena dejanja brezbrižnih ljudi. Morda je kdo ob današnjem sporočilu ljubljanskega župana in ustanovitelja Pozitivne Slovenije, Zorana Jankovića, da bo potrdil kandidaturo za predsednika največje stranke in s tem Slovenjo pahnil v vladno krizo, pomislil tudi na znamenito reklo. Čeprav Janković ne bi odšel, temveč bi ostal in tako menda povzročil splošni potop.

Kdo je torej po vseh zbranih dejstvih sodeč večji farsični kralj Ludvik XV, Zoran ali Alenka?

  • Share/Bookmark