Arhiv za Januar, 2014

Opankarski žurnalizem: kakšen priimek mora imeti novinar?

26.01.2014 ob 21:55

Tomaž Majer je bil zvezda komentiranja predčasnih volitev 2011. Takoj po zmagi Zorana Jankovića si je privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja. In potem je sledil duhovit tviteraško motiviran protest »trenirkarjev« na Prešernovem trgu.

Kasneje je na spletnih straneh SDS skrivnostni Majer poniknil. Danes poskuša prvak SDS biti znova zvezda pejorativnega, žaljivo sovražnega ali celo rasističnega diskurza. Janez Janša se ja na tviterju lotil opankarjev.

In če so trenirkarji prihajali iz »blokovskih volišč«, glasovali s tujim naglasom, s kemičnim svinčnikom napisanimi številkami na roki, ki jim je dala vedeti, koga obkrožiti na volilnem lističu, so v januarju 2014 opankarji žurnalisti. Se pravi »nepravi« novinarji.

Opankarski tviti Janša

Kaj jih dela za neprave? Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, temveč priimki. Janez Janša z »opankarskim žurnalizmom« meri predvsem na Gordano Stojiljković, avtorico zapisov in novinarko Planet Siola. Ki je še nedavno tega slovel kot njemu zelo naklonjen medij. Opankarski je tu pejorativni izraz, ki nesporno indicira sovražen ksenofoben element, pravzaprav še bolj neposredno kot »trenirkarji«: cilja na tiste, ki prihajajo iz krajev bivše Jugoslavije. V spletni forumih se dandanes pridevnik opankarskinajvečkrat pojavi kot žaljiva oznaka ravno na račun istega Jankovića, ki je »opankarski župan«. Nanaša se na »jugoviče«, neželene prišleke v Slovenijo, ki za sabo puščajo neko sled, recimo v priimku.

Gordana Stojiljković je torej opankarska žurnalistka.

Česa je kriva? Tega, da je Janšo razkrinkala kot dvoličneža, ki na sodne obravnave hodi takrat, ko toži druge (konkretno finskega novinarja Berglunda), a ne hodi takrat, ko je sam tožen (konkretno s strani Francija Perčiča). Še več, čeprav je sodišče pravočasno odpovedalo razpravo, je Janša vendarle prišel na obravnavo v primeru njegove tožbe proti Berglundu (no, njemu ni mogel reči opankarski žurnalist), verjetno da bi demonstrativno nakazal, kakšna žrtev da je. Ko je bil razgaljen, je v znak maščevanja novinarko kaznoval z navedenim označevalcem na svojem tviter računu. Njegovo dvolično izogibanje je s kar svetopisemskim rekom ilustriral dr. Rajko Pirnat:

»Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna (hlod, op. a.) v lastnem očesu,« je pisanje Janeza Janše in ignoriranje pošte sodišča komentiral pravnik Rajko Pirnat.

Psihologija sovraštva

Napak bi bilo verjeti, da je ta diskurzivna patologija nekaj »abnormalnega«, nekakšen odklon od politično korektnega govora. Ne, že dolgo nazaj je postala del samoumevne in skrbno negovane psihopolitike, ki najdeva svoj smisel tudi v specifičnem, s sovraštvom in diskvalifikacijami nabitem izrazju s ciljem, da takšno psihologijo sovraštva preda ljudstvu, da se v njem širi, razrašča, ustvarja manipulacije, svoje volivce in nas na koncu ugonablja.

A zgodi se nič. Tako dolgo, dokler bomo v Sloveniji dovolili »opankarski diskurz« politikom, ne da bi novinarji sploh opazili ali celo protestirali, bo politika tako ali drugače obvladovala medije. Kako bi sploh smeli upati, da bi ga obsodili navadni državljani, če molčijo že novinarska (opankarska?) združenja?

Slovenska politika in še bolj mediji so prepredeni s sovražnim in hujskaškim govorom. Žal ni posplošeno pretiravanje. Zdaj smo na tem, da bo nekdo zamahnil z roko in dejal: nekaj označb o opankarskih žurnalistih pa bomo že preživeli. Ne, ne bomo.

Janša SIOL Opankarski žurnalizem

  • Share/Bookmark

Koliko je vrednih herojskih pet minut slovenskega novinarstva?

10.01.2014 ob 22:00

Zdi se, da smo v Sloveniji dobili novo novinarsko herojinjo: ime ji je Damijana Žišt. Kdor je gledal včerajšnje Odmeve, je lahko videl, da so jo predstavili kot herojinjo preiskovalnega novinarstva, na katero so ponosni vsi: ceh, DNS in ZNP, stroka, javnost.

Rosvita Pesek ni skoparila s slavospevi, na dan so privlekli celo afero o globokem grlu in Watergate. Ampak poglejmo pobliže, glede česa točno so se vsi tako zelo poenotili, kaj je slovenska verzija te afere in čemu se skoraj reče žanr novinarske patetike. Najprej k opisu dogodkov.

Žišt SIOL

Damijana Žišt je se je na dan hišne preiskave 11. decembra 2013 skupaj s fotoreporterjem Večera znašla pred hišo obrambnega ministra Romana Jakiča. Zato, ker je od svojega vira izvedela, da bo do preiskave prišlo in kdaj se bo to zgodilo – namreč zaradi domnevne zlorabe položaja v času, ko je bil še direktor Zavoda Tivoli. Skupaj s fotoreporterjem je prispela petnajst minut pred policisti. Ko se je Jakič kot minister vrnil iz tujine, se je odločil zaradi odtekanja informacij podati ovadbo zoper neznanega storilca.  Ob tem je javno osumil nekoga iz vrst policije, tožilstva ali sodišča. Zgodbo so interpretacijsko takoj skombinirali z zadnje čase modno razpravo o statusu žvižgačev. No, če ti v Sloveniji žvižgajo le to, koga bodo jutri obiskali policisti na domu, kar bomo itak videli na poročilih, potem smo res na psu z njimi.

Žištova se je odločila, da svojega vira, ki ji je zaupal preiskavo pri Jakiču, ne bo izdala. V javnih nastopih je napovedala, da novinarji svoje vire ščitijo. In ceh ji je pritrdil ter jo podprl. Od tu naprej se odvija zanimiva štorija o tem, kaj točno pomeni zaščita novinarskega vira – na metaravni. Namreč težava je v tem, da se ta zgodba in razprava sploh nista odvili. Ne le do konca, niti ne od začetka. Simptomalno za stanje razprav o novinarstvu pri nas. Zato se mi postopanje Žištove v tej zgodbi zdi še najmanjša težava. Sama je pravzaprav žrtev nereflektiranosti konceptov novinarskega dela, ki ga tako vneto gojimo. Naj pojasnim.

Občanka ali novinarka, to je zdaj vprašanje

V nadaljevanju prikaza me bo zanimal predvsem le ta zgoraj nakazani vidik: kakšno vlogo ima v podanem primeru sklicevanje na anonimne ali skrite novinarske vire. Ko je Žištova včeraj stopila pred preiskovalnega sodnika, kjer bi morala pojasniti, od kod ji podatek o preiskavi, se je sicer sklicevala na nekaj drugega, na 148. člen Zakona o kazenskem postopku. Postopek je bil končan v dveh minutah, je povedal kasneje njen odvetnik. O čem govori ta zakon? Tu je samoopis vpletenih:

»Kot občan imaš pravico, da se s policijo ne pogovarjaš, niti ne odgovarjaš na njihova vprašanja,« je za Planet Siol.net pojasnil Grobelnik.

»Zaslišanje je trajalo le nekaj minut, saj sva skupaj z odvetnikom preiskovalcu povedala, da se ne bom zagovarjala. Pri tem sva se sklicevala na 148. člen zakona o kazenskem postopku, ki pravi, da občani nismo dolžni dajat informacij policiji, razen v izjemnih primerih, kar tudi piše v členu. Sicer pa v primeru, da bi pričala, ne bi nikakor ogrozila ali izdala svojih virov, ki smo jih novinarji dolžni varovati in jih nikoli izdati, tudi če bi za to na sodišču kazensko ali odškodninsko odgovarjala,« je dejala Žištova po zaslišanju.

Novinarka se torej sploh ni odločila, da se bo branila s pomočjo novinarskega kodeksa, kar je storila v prvih dnevih: da je varovanje virov osnovno novinarsko načelo, oziromada novinarje pri svojem delu obvezuje novinarski kodeks, ki strogo nalaga njihovo varovanje, je dejala. Zato svojih virov ne izdajamo, še pravi, četudi smo zato lahko kazensko in odškodninsko odgovorni.

Kodeksi, ki so zato, da se ne berejo?

Ob tem se sklicuje na osmi člen Novinarskega kodeksa. Pa si ga poglejmo:

8. Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Žištova torej po eni strani javno pojasni, kaj točno ji je povedal njen vir, namreč da bo na domu ministra Jakiča preiskava. Tudi nikjer ne izvemo, kaj točno je želela razkriti z njegovo pomočjo, a se zdi, da prav nič več od tega, kar se je tudi zgodilo: priti na mesto preiskave.  V Odmevih je sama poudarila, da je informacija o preiskavi javen podatek, po drugi strani pa heroično vztrajala na tem, da svojega vira, ki ji je namreč povedal, da bo na domu ministra Jakiča preiskava, do smrti ne bo izdala. Novinarka se potemtakem hvali s tem, da do smrti ne bo izdala svojega vira, ki ji je povedal nekaj, kar je javni podatek!

Naj pojasnim uvodoma, da dilema tukaj sploh ni, ali bi novinarka morala ali ne ščititi svoj vir. Naj ga ščiti, jasno. Dilema je lažna, kajti pravo vprašanje temu predhodi in je, ali je njegova uporaba bila utemeljena. Iskanje anonimnega novinarskega vira je po moje smiselno le, če so podatki, ki jih ta ponuja, v interesu javnosti in če je ta vir nujen za to, da omogoči informacijo, ki je v javnem interesu. Če nam vir ponuja že itak dostopen javni podatek, je iskanje anonimnega vira in kasneje sklicevanje nanj pod vprašajem. Žištova v Odmevih celo pove, da tudi »odredbe o hišnih preiskavah in zahteve za preiskavo ne nosijo oznake tajno zaupno, zato ni šlo za zaupni podatek.« Svoj vir je torej uporabila, da ji je povedal nekaj, kar mora biti in je javno dostopno. Za nekaj, o čemer so potem tisti dan itak poročali vsi mediji in ona je najbrž dobro vedela, da bodo.

O tem govori tudi citirani osmi člen, ki zapoveduje, da »takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način« – če je informacija o preiskavi v hiši politiki javni podatek, potem temu pogoju zelo evidentno ni zadoščeno. Da je tu javni interes izkazan, ni dvoma. Sklicevanje na vir je potemtakem bilo manipulacija. Seveda ne pravim, da bi svoj vir morala razkriti, trdim le, da je v danem primeru prišlo do njegove neupravičene uporabe in sumljivega sklicevanja nanj.

Motivacija za ščitenje novinarskih virov

Medtem ko je dr. Rok Čeferin v Odmevih šel celo tako daleč, da je govoril o zaščiti svobode tiska (kar vedno zveni dobro in se ni težko strinjati), je Žištova v oddaji razlagala, da je bila zaslišana kot občanka. In voditeljica Peskova je potem odkrito navijala, da bi se morala nujno sklicevati na novinarsko podlago zaščite vira. Zakaj? Takole ji je svetovala: »Za novinarstvo bi to bila pomembna zgodba, če bi se sklicevala na novinarski kodeks.«

S tem je začetno izhodišče postalo še bolj bizarno. Že kratek vpogled v geslo na Wikipedii bi moral zadoščati za pojasnitev tega, čemu je zaščita namenjena:

In Europe, the European Court of Human Rights stated in the 1996 case of Goodwin v. United Kingdom that “[p]rotection of journalistic sources is one of the basic conditions for press freedom … Without such protection, sources may be deterred from assisting the press in informing the public on matters of public interest. As a result the vital public-watchdog role of the press may be undermined and the ability of the press to provide accurate and reliable information may be adversely affected.

Ugotavljam, da se celotna novinarska in javna srenja v Sloveniji nista bili sposobni vprašati niti česa tako elementarnega, čemu točno je uporaba novinarskega vira v primeru Žištove služila. Uporabila je vir, ki ji je povedal, da bo prišlo do policijske preiskave na domu Romana Jakiča. Celo Andraž Teršek zelo naravnost zatrdi, da hišna preiskava ni tajnost in je informacija javnega značaja:

Poleg tega informacija, da bo pri javnem funkcionarju opravljena policijska hišna preiskava, ni tajnost, ampak informacija javnega značaja, je izpostavil…

Ta informacija je tako zelo pomembna, poseg v osebno integriteto – javnost bi za preiskavo pri Jakiču prej ali slej izvedela – pa tako zelo neznaten, da novinarja zaradi tega ne bi smeli klicati na sodišče, je prepričan. In novinarjeva dolžnost je, meni Teršek, da posreduje informacije.

No, če je informacija, o kateri govorimo, javnega značaja in bi v vsakem primeru prišla v javnost, se resnično postavlja vprašanje smiselnosti sklicevanja na anonimni vir. Če je novinarska dolžnost posredovati informacije na način, da prihajajo na mesto preiskave petnajst minut pred policijo, potem to ni nobena dolžnost. To je morda zloraba. Kaj tako strahovito pomembnega smo torej izvedeli na ta način? Nič, prav nič. Šlo je le za prestiž, za prvenstvo. V dejstvu, da je prišla prva na prizorišče, še pred policijo, se ne skriva noben posebni dosežek, ki bi ga morali dodatno hvaliti. Kvečjemu lahko nakazuje na zlorabo novinarskega poklica, iskanje ekskluziv za neko medijsko hišo, senzacionalizem in tekmo, kdo bo o čem poročal prvi. Če služi uporaba novinarskih virov, kot temu zdaj pravijo, le ščitenju ekskluzive zase, to ni več novinarstvo, ampak izraba tega instituta.

Očitno v Sloveniji ni dovoljeno zastaviti dvoma v to, da je delovanje organov pregona postalo karikatura, če se na mesta policijskih preiskav prej pripeljejo novinarske ekipe kot kriminalisti. Očitno si novinarji, ki se recimo čudijo ovadbi in protestirajo proti obisku novinarke pri sodniku, ne upajo postaviti vprašanja, kako lahko organi pregona sploh učinkovito opravljajo svoje delo, kar od njih zelo agresivno tudi pričakujemo, če njihove procese zmotijo novinarji. Primer: in kaj, če bi Jakič ob pogledu skozi okno, ki bi mu razkril prerivanje novinarjev za ekskluzivno poročanje še pred prihodom policije, še pravočasno uničil vse dokumente? No, novinarji bi kot svete krave verjetno spet poskrbeli, da bi bili nedolžni. Takšno izvzemanje sebe iz odgovornosti je nekorektno in nepošteno.

Novinarji kot tarče sodnih postopkov

Odzivi novinarskih združenj so bili to pot presenetljivo enotni, četudi ne enako motivirani. Naj citiram:

Sicer pa je član upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije Primož Cirman že pretekli teden za medije povedal, da je pravica do vira pravica, na kateri temelji novinarstvo v svobodni družbi. Viri so tako po njegovem mnenju pomembni za razkrivanje informacij, ki sicer ne bi nikoli prišle na dan.

Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je poudaril, da se žal zdi, da novinarji, ki dregnejo v osje gnezdo, povezano z visoko politiko, hitro postanejo tarča sodnih postopkov. Pregovorno počasno pravosodje v takih primerih postane izjemno hitro in učinkovito, je opozoril.

Popolna sloga, medijski strokovnjaki, DNS, ZNP, voditeljica Odmevov, pravna stroka v podobi dr. Roka Čeferina in drugi so si bili edini, da je treba novinarski vir zaščititi. Pojasniti pa niso znali, zakaj ga je bilo v tem primeru sploh treba uporabiti. »Obveščanje javnosti o hišni preiskavi« pač ne more biti tak X, ker bi do obveščanja prišlo tudi brez njega! Do tega trenutka ob obilici zapisov in poročil nisem zasledil niti enega, ki bi poskušal dejansko ohraniti zdravo pamet in podvomiti v ta neverjetni slepilni manever napihnjenega skrivanja za nekim institutom, da bi se z njim zakrilo neko silno banalno ravnanje.

Pač pa slovenski mediji niso imeli časa v realnem času pisati in spremljati afer, povezanih z istim Romanom Jakičem. Podrobno sem spremljal in tudi javno napovedal ignoranco ob prvem STA zapisu o domnevnih nečednosti Jakiča pred nekaj meseci. In zgodilo se je, medijski mrk. Tudi argumentirano rekonstrukcijo Grege Repovža v Mladini dva tedna nazaj, ki jo je sklenil s trditvijo, da se bosta zaradi afere Stožice morala Janković in Jakič nemudoma posloviti, ni nihče od drugih novinarjev vzel v resen premislek. No, to me bolj skrbi kot velike heroične zgodbe, ki so zgolj pomilovanja vredne.

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:59

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:58

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark