Arhiv za April, 2014

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

27.04.2014 ob 12:44

Eno leto je naokoli in varuh pravic poslušalcev in gledalcev pri RTV Slovenija se pritožuje, da so ga stisnili v neko mišjo luknjo, kot pravi. Je kot figov list, kajti vodstvo RTV Slovenija se, tako on, požvižga nanj:

TV-oddaji in tiskovnim konferencam, kakršne je imela njegova predhodnica Miša Molk, Ambrožič ni naklonjen, ker je želel “opravljati le svoje delo, političnega marketinga pa ne obvladam”, ker je hotel znižati stroške in ker je računal na to, da mu bo vodstvo televizije, ko bo gledalce hotel seznaniti z dogajanjem v hiši, za to dalo priložnost, kot je obljubilo.

To se, kot razočaran ugotavlja Ambrožič, ni zgodilo. “V enem letu so me v hiši dvakrat povabili v Dobro jutro in enkrat v Dobro uro, kjer je gledanost zelo skromna in tega nihče ne vidi. Ne dajo mi programskega prostora. Skrit sem v nekem kotu, v mišji luknji in nimam možnosti, da bi to povedal,” pojasnjuje Ambrožič, ki dodaja, da so mu na Radiu zdaj vendarle ponudili sodelovanje v redni mesečni rubriki, računa pa s tem, da se bodo zadeve, če ne prej, spremenile vsaj s prihodom nove generalne direktorice RTV Slovenija Nataše Pirc Musar.

Ambrožičeva metafora o mišji luknji in figovem listu me je spomnila na moje pismo obupa prejšnji varuhinji Miši Molk, kjer sem sam ugotavljal taisto (1 in 2), čeprav je tudi on imela enako stališče kot Ambrožič: delovala je kot fikus v neki sobi radiotelevizije, da se lahko z njim pohvalijo. Zabavno, toda celo odgovor varuhinje je bil takrat cenzuriran (ja, uporabljam izraz v širokem smislu). Kar dve leti sem čakal na kakršen koli odgovor na svoje štiri različne pritožbe, ob obilici neuspešnih poizvedb – na koncu sem, po javnem pismu predsedniku programskega sveta Miranu Lesjaku, le bil deležen pojasnila, da to ne zadeva njegovega mandata, na svoje vztrajanje pa sem potem prejel en (!) odgovor od štirih. Popolna, ampak res polna ignoranca, trajajoča nekaj let, pišmevuhovstvo, dizaster, ki ga plačujemo po 13 evrov na mesec zato, da vodstvo ne rabi odgovarjati na tvoje pritožbe. Jasno, da avtorji pritožb so potem povsem nestimulirani za odziv. Ampak le kaj bi štelo moje mnenje, navadnega uporabnika medija, če enako nemoč ugotavljata tako prejšnja varuhinja kot sedanji na poziciji, ko bi morala pritožbe obravnavati? In ja, nikogar ne zanima stanje – še ena izkaznica popolne otopelosti domače novinarske zavesti, verjetno bolj boleča od arogance RTV urednikov in vodstva.

Fikus, figov list ali mišja luknja, to je zdaj postalo celo vprašanje za varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer:

Tako svoje vsakodnevne muke v prvem letu petletnega mandata na mestu varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija opisujeLado Ambrožič, ki je o težavah, s katerimi se srečuje, obvestil tudi varuhinjo človekovih pravicVlasto Nussdorfer, s katero ima sestanek 8. maja.

Svojčas sem že pisal o tem, kako bi varuh potreboval varuha. Neki drugi varuh. Takrat nisem vedel, da bo zgodba postala realna – situacija, ko varuh potrebuje varuha in ga kliče na pomoč, je najbrž terminalna. Resda še ne vemo, ali Ambrožič verjame, da so kršene pravice njemu ali zgolj gledalcem in poslušalcem, te vrste pojasnilo še čakamo. A že po sebi je dejanje indikativno za situacijo, ki jo toleriramo. Oblikovani regresivni niz pritoževanja ad infinitum (ob vzpostavitvi vsakič nove instance nad varuhom, ki bdi nad varuhom), ki za nedobronamerno razpoložene učinkuje kot jadikovanje (takšna je tudi usoda mojih zapisov na tej strani) ima svojo ironično plat: indolentno nerazumevanje (novinarskih) naslovnikov je tako terminalno, da niso pripravljeni razumeti niti pritožb o tem, da (nas, ga, me) ne razumejo.

ambrožič lado varuh

  • Share/Bookmark

Pornografski um in zanikanje intelekta

13.04.2014 ob 08:26

Že desetletja kot zvest kronist mariborskega duha ugotavljam, da tukajšnja pamet izgublja na celi črti. Zadnje čase bolj iščem črno skrinjico. No, pri tem sodeluje cvetober domače inteligence, tako ali drugače. Vztrajno javnostno, medijsko in univerzitetno zanikanje intelekta se pač nekje mora poznati. In kje bi se bolj, če ne na intelektu samem? Recimo: prezirano humanistiko in družboslovje v mestu zamenjujejo kulturni dogodki, ki se pretvarjajo, da izobražujejo študente o spolnosti. Dovolj sem pisal o Večerovi podpori tovrstnim študijskim uricam za bodočo mariborsko inteligenco, pa o visokem statusu pornokulture v mestu.

Letošnji ciklus seksoslovja, kot mu pravijo, je progresiven, če ne že terminalen: od lekcij o oralnem seksu, rajcanju in zapeljevanju je prešel v promocijo »snemanja študentskega erotičnega filma«. Da se razumemo: v mislih imajo snemanja trde erotike za domačimi zidovi, kar so zelo nazorno pokazali tudi v odprtih porno scenah pred radovedno in menda neuko študentsko publiko Štuka.

Seksoslovje plakat film snemanje

Zanimive so forme pretvarjanja, s katerimi želi Študentska organizacija univerze v Mariboru (ŠOUM) hliniti izobraževalno vrednost svojega početja in posledično denar in zanimanje, ki ga investira v spermatične pornografske performanse v živo: ne le, da morajo financerji ves čas na vse kriplje fingirati študentsko seksualno nepoučenost in nevednost, ne le, da so zajahali konja domnevne tabuizacije seksa (v resnici porno izdelki štrlijo iz vsakega vogala in vsakega kanala na TV, o sramežljivosti študentske populacije pa ne duha ne sluha), potrebno jih je podučiti, da je snemanje študentskih filmskih jebačin varno (!) in da morajo študentje biti seznanjeni z morebitnimi posledicami:

Če se že odločiš za snemanje, stori to predvsem VARNO in bodi seznanjen s POSLEDICAMI.

Zato promocijski video s povabilom za snemanje porničev v študentskih domovih na koncu Gosposvetske deluje že tragikomično: glavni sramežljivi semenodajalec, po načelu uličnega marketinga oblečen v rumeno-modri penasti emblem ŠOUMa, se s svojo akvizicijo odpravi v študentski dom številka 7, da bi opravil svoje poslanstvo in razbil tabu lastne videospolnosti. Kdo tu koga v glavo, je tipografsko eksplicitno označeno.

Seksoslovje ŠOUM video

Zakaj vse to počnejo? Odgovora sta lahko le dva: ni poglavitna težava inhibicija, da je seks dekadentna stvar, prav nasprotno: naj se ga vsak naužije. Če smo proti McDonaldsu, še nismo proti uživanju hrane. Neka druga dekadenca uma je povzročila, da za kulturo in kulturni dogodek v Mariboru pač ne moreš dobiti ustrezne publike, za odrski seks v živo, legitimiran s strani uradnih institucij, pač. Skratka: treba je napolniti dvorano in La Toya in tetovirane joškarice s svojimi obdarjenimi spremljevalnimi jahači so dobra vaba. Nastopajoča Angelca Likovič pa verjetno zanimiva materinsko-karajoča popestritev, da se še malce nasmejimo.

In še drugi razlog, zakaj to počnejo, najbrž: zato, ker nam hote ali nehote želijo zgolj promovirati pornografijo in jo legitimirati. Interes in denar, nič drugega. Pa to nima prav nič opraviti z moralnim purizmom, obsojanjem dekadence in pomanjkanjem libertarnega duha, zgolj s kritiko na račun sprevržene manipulativnosti in bleferstva, ki smo mu priča sredi mariborske univerze.

Če je kaj pornografskega v mentalno sfiženi sceni se pač ne navezuje na nadebudneže v ŠOUM. Prej bi rekel, da je sprevrženo stanje rezultat širše družbene pasivizacije, odsotnosti poklicanih in nepoklicanih, ki vse to dopuščajo, ne da bi razumeli, brez trohice in prave kritike, distanciranja, dvoma. Povedano preprosto: resnični pornografski um je tisti, ki omogoči okoliščine, zaradi katerih je manipulativnost postala samoumevna praksa. La Toya je v primerjavi z njimi edina resnična intelektualka.

Seksoslovje Dostop

  • Share/Bookmark