Arhiv za Julij, 2014

Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz

23.07.2014 ob 22:17

Naša ušesa so že nekaj časa na preizkušnji, tudi smisel za zlaganje argumentov: sklicevanje na pravo in pravne postulate kot edino mero družbenega je mantra pravnih pozitivistov, ki pri tem pozabljajo, da sklicevanje po sebi še ne dodaja posebne vsebine in akterjev ne odvezuje od tega, da morajo v življenju pač zavzeti načelna stališča. Če so ta stališča zvezana z moralo in če se pišete Miro Cerar, je stvar še bolj delikatna. V nadaljevanju bom poskusil nakazati nepremostljivo zagato, v katero se je omenjeni ujel.

intervjuju za časnik Dnevnik se je verjetni mandatar in predsednik vlade moral braniti pred očitki, da pravicam gejev in lezbijk ni preveč naklonjen. Novinarja sta bila zoprna in vztrajna:

Na vprašanje, ali smejo homoseksualni pari posvojiti otroka, ste odgovorili, da temu ne nasprotujete, če za to obstaja družbeni konsenz. Sodeč po izidu referenduma o družinskem zakoniku ta ne obstaja. SMC torej nasprotuje tej pravici?

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Mnogi vas pri teh točkah vidijo bliže konservativnim strankam.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Niste torej nasprotnik, vendar tudi niste promotor pravic istospolnih?

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Biti zagovornik ali nasprotnik, to je zdaj vprašanje

Po vseh trpkih razočaranjih glede demokratičnih vrednot, ki so se nam zdela že samoumevna, po skrajno zadržanem odnosu do gejev in lezbijk, žvižgačev, kot sta Assange in Snowden, celo pravic izbrisanih, ki menda govorijo slabo slovenščino, čudnem pojmovanju civilne družbe, se zdaj med nami končno zarisuje nekaj več pojasnil, če vedno skopo odmerjenih in po svoje že korigiranih zaradi graje v volilni kampanji. In kaj dobimo? Na prvi pogled vse lepo in prav. Čeprav je še v volilni kampanji trdil, da pravice LGBT skupnosti niso nekaj, kar bi smeli podpreti kar tako, postopajmo dobronamerno in privzemimo, da Cerar res zagovarja takšne pravice. Toda v kakšni maniri?

Takoj opazimo, da v obliki nikalnic: »Nisem nasprotnik teh pravic.« In nato še s pomembnim dodatkom v obliki pogoja: »Pravic ne smemo uveljaviti na silo, temveč s pomočjo demokratičnega konsenza.« in razumevanjem, kjer se »promocija pravic« interpretira kot »dejanje na silo«.

Novinarja vendar sprašujeta, kaj on misli, da je prav podpreti (ali je prav, da istospolni lahko posvajajo otroke) in ne, pod kakšnimi pogoji bo možno uresničiti takšno pravico. Najmanj, kar mora z največjo mero benevolence prepoznati, je očitno izmikanje, s katerim streže – v bistvu ne odgovarja na zastavljeno vprašanje, in to celo v situaciji, ko se mora braniti pred očitkom, terjajočim jasno opredelitev.

Toda bojim se, da ne gre le za izmikanje – Cerar nas želi implicitno prepričati, da to, ali naj podpiramo neko pravico gejev in lezbijk, sploh ni resnično ali pravilno vprašanje, ker o tem pač odloča dvotretjinska večina v parlamentu. Kaj nam bi pomenila takšna redukcija dojemanja, če je sploh pravilna glede na razmerje ustava vs. zakoni? V tem smislu sledi načelu »A je moralen & pravilen & sprejemljiv, ker (ali kadar) temu ne nasprotuje noben zakon«, bržkone pa velja tudi obratno: »A je nemoralen & nepravilen & nesprejemljiv, ker(ali kadar) je v nasprotju z zakonom«.

S tem premislekom je nekaj narobe vsaj od Sofoklejeve Antigone dalje, narobe pa je tudi v logiškem oziru. Sklicevanje na pravo bi zato lahko šteli za argumentacijsko napako in ga pisali pod narekovajem.

Poskušajmo to definirati:

»Sklicevanje na pravo je prepričanje, pri katerem jemljemo nekaj za moralno pravilno ali nepravilno na podlagi zakonodaje ali odsotne zakonodaje na način, da neko dejanje ali stanje stvari okvalificiramo za pravilno ali nepravilno na podlagi izključno zakonske podlage.«

Cerarjevo zadrego lahko pojasnimo na več nivojih. »Podpiramo pravice istospolnih, ki so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah« in »Podpiramo pravice istospolnih, če bo zanje večina« sta v očitnem nasprotju, a sta kot trditvi postavljeni skupaj.

Namreč Cerar bi moral reči, da bodisi podpira pravice istospolnih, saj so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah, tudi če zanje ni večina v slovenskem parlamentu, bodisi trditi, da ni za pravice istospolnih, če ni zanje večina, tudi če so zapisane v ustavi in konvencijah.

A ne samo to. Argument »Smo za tisto, kar podpira večina v parlamentu« je namreč lahko usoden – namreč vsakič, ko ta večina podpre odločitev, ki je nemoralna ali kako drugače sporna.  In smo znova pri vprašanju odnosa med etiko in pravom, kjer legalizem preprosto ni nujno odgovor na moralna vprašanja, temveč način njihovega zaobitja.

Da je takšna interpretacija izmikanja ali odloga odločitve pravilna, pravi Cerar sam, ko leta 2008 o razmerju med moralo in pravom točno na primeru pravic istospolno usmerjenih naravnost prizna, da gre za moralno in religiozno dimenzijo, do katere še ne želi imeti stališča:

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj.

Moralna prenova države po makedonsko?

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Cerar s tem ni le svetovnonazorsko konservativec – očitek, ki se vedno bolj vali nanj, a ga neuspešno, tudi eksplicitno zanika – , s svojo filozofsko držo znotraj prava se vpisuje na neko mesto, ki spominja na razumevanje prava in družbe kot ideologije pokornosti. S tem tvega rigorozno dogmatično interpretacijo prava, v skladu s katerim je pravo treba spoštovati nujno in vedno, izjemo pa, in to je le ugibanje, smemo narediti le takrat, ko je neznosno krivično. Takšno spoznanje je po izkušnji z nacizmom oblikoval pravniški klasik Gustav Radbruch in ga poznamo pod imenom Radbruchova formula.

Dojemanje prava kot ideologije pokornosti (ali česa podobnega) šele omogoča, da pravo interpretiramo kot nekaj, v čemer se morala povsem razpusti in razblini – in prav zato ne rabi ali ne more imeti nobenega stališča o pravicah LGBT skupnosti, razen aktualnega, tj. odklonilnega. Vsako je vselej že pravšnjo. Ko obstaja družbeni konsenz, pa se mu nenadoma lahko varno priključi. Na ta način nikoli ne more biti med zagovorniki ali promotorji nobene ideje, ki ni del jurisdikcije. Novinarska dilema »niste nasprotnik, vendar niste niti promotor pravic istospolnih« je zato simptomalno  povedna: seveda ni promotor in tudi ne deklarativni nasprotnik na prvo žogo, zgolj lepodušniško projicira breme odločitve na brezimno večino, na druge. Kar pač ne gre, če vodite največjo stranko v državi in ste/boste predsednik vlade.

Kako izjemno nedopustno nevarna je Cerarjeva pozicija, lepo nakazuje trenutni primer Makedonije, kjer se je »moralna večina« pod vodstvom stranke VMRO-DPMNE odločila, da spremeni ustavo in izrecno prepove istospolne poroke. Predlog je podprlo 82 poslancev od 123. S tem je izpolnjen edini pogoj slovenskega mandatarja, ki ga je navedel zgoraj: dovolj glasov v parlamentu in zakonsko predpisana večina. Povedano drugače, z odločitvijo Makedoncev Cerar ne sme imeti prav nobenih težav. Poskusimo si za hip predstavljati, kaj bi v tem hipu mislil kot Makedonec ali celo svetovatalec njihovemu parlamentu. Bingo? In če z moralno žlico zajamemo dvoje, odločnega nasprotnika pravic skupnosti LGBT in tistega, ki bi se odločil, kakor se bo večina, potem bi marsikdo raje izbral prvega: ker je vsaj načelen.

Še eno od Cerarjevih izmikanj in zavrnitvi podpisa zavez o spoštovanju pravic LGBT skupnosti je nazorno pokritiziral že dr. Vlado Miheljak v Mladini:

Če torej pri Cerarju ni taktične preračunljivosti, gre za latentni predsodek. Kajti bolj kot sama abstinenca SMC je šokantna Cerarjeva utemeljitev: »Ne želimo zdaj izpostavljati nobene od teh skupin posebej, ker bi morda dajali napačne signale, da se zavzemamo za ene bolj kot za druge. Mi bomo vse te manjšinske skupine, po kateremkoli kriteriju osebnostne okoliščine, spoštovali, se zavzemali za njihove pravice v skladu z mednarodnimi konvencijam in našo ustavo.« Argument je res invaliden. Če, denimo podpreš Rome (mimogrede, Cerar jih je podprl), pomeni, da lahko daješ napačen signal, da se za njih bolj zavzemaš kot za druge skupine, če pomagaš enemu klošarju, lahko daješ napačen vtis … Sploh pa je sklicevanje pravnika Cerarja na mednarodne konvencije in ustavo sprenevedanje na kvadrat. Ravno v tem je problem, ker pravic spolnih manjšin ne predvideva in ne ščiti ustava … Družinski zakonik je padel na referendumu, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Kakšno je že bilo takrat Cerarjevo stališče?

Če imamo pred sabo mandatarja, ki je premočno zmagal s pomočjo svojega poudarka o moralni prenovi države in obenem zagovoru pravne države, iz tega sledi bridko spoznanje, da v nekaterih primerih od moralne prenove ne bo ostalo veliko. Ne zato, ker bi Cerar imel takšna ali drugačna stališča, s katerimi se ne strinjamo glede morale, ideologije in svetovnega nazora. Ne, predvsem pripravljenosti moralo povsem zatajiti in jo podrediti nekakšnemu zakonskemu avtomatizmu. Ali je tak avtomatizem zgolj krinka, s katero rešuje svojo zadrego skrivanja intimno desnih prepričanj, s katerimi ne želi razočarati levih volivcev in še koga, bo pokazal čas. S principi, ki jim sledi in jih zagovarja, bi ob ustrezni večini, kjer bi se moral predčasno seveda tudi sam opredeliti, čemur se nadvse rad izmika, Slovenija prav zlahka lahko zgodila homofobna Makedonija. Ne pravim, da se bo, toda do takšnih konsekvenc vodijo pravnoteoretska načela, ki jih zagovarja.

Makedonija geji

  • Share/Bookmark

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

23.07.2014 ob 22:16

Osebni svetovni nazori so na prvi pogled videti nekaj zasebnega in intimnega, onstran dovoljenega zanimanja okolice, tako rekoč varovana pravica slehernika. Tisti pri pravniku Miru Cerarju nas bodo morali v naslednjih mesecih in letih bolj intrigirati, kot je to običajno pri politikih, tudi po njegovi zaslugi. Razlogov je več in jih pretežno že poznamo: postaja mandatar za sestavo vlade, verjetno predsednik vlade, pa tudi njegov politični »coming out« ostaja zvezan z njegovim osebnostnim profilom.

Ko so volivci množično izbirali njegovo stranko, so glasovali prav za človeka in njegova prepričanja. Za program niso mogli, tako rekoč ni ga bilo. Namesto slik 88 kandidatov se je z vseh letakov in plakatov smejal samo on.  Ali če smo zelo točni: opazoval nas je v svoji nekakšni meniški patognomiji, katere del je resnobna odmaknjenost. Ne le zaradi tega lahko kar upravičeno pričakujemo, da bo v svoje razumevanje političnega in vodenje vlade vnesel zelo veliko osebne note. Kar se mu je doslej že pripisovalo, se nekatere značajske in temperamentalne lastnosti, vselej v kombinaciji s pohvalo: bil naj bi umirjen, trezen, spokojen, razumen, a nazorsko se je izkazal za nekoga, ki je konservativen. Po vsem sodeč bi sam rad bil tudi moder – in modrost naredil za vodilo političnega delovanja. Filozofi bodo navdušeni, mediji pa se še vedno gibljejo na njim lastni spoznavni ravni, ki seže le na polje koloristike.

Svetovni nazor in značaj nista vsaksebi. Zmagovita pot novega mandatarja in njegove stranke ne pušča dvoma: svoje mesto si je izboril z obljubami po moralni prenovi politike. Na svoj način sta bila zmagovita skupaj z njunim nosilcem. Moralna komponenta  osebnih stališč bo zato nekaj, kar bo nujno treba podvreči vsakokratni skrbni presoji, sploh v kontekstu napovedanega družbenega »prevrednotenja vrednot«. Z njo bomo morali meriti njegova lastna dejanja, jih primerjati z dejanji njegovih predhodnikov. Z njihovo analizo bomo lažje spoznali, kakšna so pričakovanja vladajoče politike do državljanov – abstraktno govorjenje o  etičnih temeljih, ki nam jih primanjkuje, pač zlahka pleni soglasje vseh, a se hudič vedno skriva v malenkostih in detajlih, ko se z moralnim tehtanjem soočamo v nečrnobelih praktičnih zadevah. Vnedavnem intervjuju za Mladino se je moral Cerar braniti pred namigi, da je veren in osebnostno nekoliko konservativen. Temu je v pogovoru celo pritrdil, a je osebnostno komponento vrednot obenem »uravnotežil« s pravnimi vrednotami, ki ga menda uvrščajo bolj na levo, obenem pa tudi z osupljivimi nazadnjaškimi stališči glede splava, pravic gejev in lezbijk in celo žvižgaštva:

Pri osebnostnih nazorih ste vseeno konservativni. Družina, otroci, skupnost, vera. Vaše osebne vrednote so desno od sredine.

V tem delu se osebnostno zagotovo uvrščam malce na desno stran. Ko gre, denimo, za vprašanja človekovih pravic ali solidarnosti, kjer zagovarjam nediskriminacijo, strpnost, medgeneracijsko in drugo solidarnost ter enake možnosti, pa sem malce bolj na levi strani. Ravno ta sredinska in zmerna razpetost, ne govorim samo o sebi, pač pa tudi o stranki, je dobro izhodišče in kvaliteta. Takšna politična stranka je lahko povezovalec obeh polov. V političnem prostoru seveda obstajata tudi izrazita levica in desnica, toda mi takšne poenostavljene in v Sloveniji že povsem zlorabljene oziroma neustrezne delitve na t. i. leve in desne ne sprejemamo. Zato se želimo volivcem približati neposredno, s svojimi vrednotami in z iskrenim prizadevanjem za blaginjo Slovenije. V jedro naših vrednot smo postavili družbeno odgovornost, pravno državo, človekovo dostojanstvo, inovativnost in trajnostni razvoj. Če rečem, da smo levi in se bomo borili proti desnim, ali obratno, potem ne bomo naredili ničesar dobrega ali koristnega. Takšne delitve moramo v precejšnji meri preseči, kajti ideološki boj in izključevanja nas uničujejo.

Vladar in njegov značaj

Že Platon je s svojim analogijami duše in polisa v Državi načel temo vpliva in učinkovanja »vladarjevega« značaja in svetovnega nazora na vodenje in celo ustroj neke države. Obstaja denimo tiranski polis, ki ustreza tipu človeka, tiranov značaj in način življenja sta z njim v sorazmerju. Povedano enostavneje: s katerimi koli vatli politične psihologije se že ukvarjamo, nam bo za politične odločitve in celo ureditve vedno treba pobrskati tudi po vladarjevem značaju, da bi jih razumeli. Tem bolj, ker si je Cerar zadal nalogo, da iz naše države ustvari »modro Slovenijo«, ne le moralno čistejšo, ker se je v kampanji hvalil s tem, da v njegovi stranki »mislijo modro« in da torej s pomočjo modrosti vodijo državo, kar pa je bil, kot vemo, tudi Platonov ideal modreca-vladarja.

Cerar mislim modro bedž

Odpirata se torej vprašanje splošne hermenevtike vladarjevih ravnanj in političnih odločitev v luči njegovega osebnostnega profila, pa tudi ideološke platforme njegove stranke glede na filozofska in religiozna stališča, ki jih zagovarja v svojih programskih načelih in širše. V nadaljevanju se bom nekaj več ustavil pri Cerarjevem osebnem svetovnem nazoru, ki se zdi še zlasti pomemben v luči dejstva, da ga, v obliki ponujanja modrosti, zelo rad ponuja tudi drugim.

temle video zapisu se zgodi prav to: imamo redko priložnost, v kateri nam obenem razgrinja nekatera svoja filozofska stališča, ki jih je ponotranjil, ponuja pa jih v osebno uporabo vsem. Njegova izbira je nenavadno eklektična, skorajda spominja na povprečni new-age bricolage nasvetov za vsakodnevno razumevanje sveta in samega sebe. Iz njih razbiramo, da je verjetni predsednik vlade malce stoik, malce budist, malce kristjan, malce pa tudi konfucijanec.

Cerar stoik

»Zavedati se moramo, da ima vsaka stvar svoj smisel. Nič ni brez smisla. Kar mislimo, čutimo ali naredimo, vse vodi k nečemu, česar se ne zavedamo… Naključij v življenju ni. Naključje je samo izraz za zakonitost, ki je še ne poznamo.«

Cerar se navdušuje nad naukom o nujnem vnaprejšnjem redu in zakonitosti, ki vlada svetu in je na tej točki najbližje stoiškemu fatalizmu: prepričanje o tem, da svetu vlada nujnost, je sicer staro in sega v zahodni intelektualni  tradiciji vse do predsokratikov, vendar jo novi predsednik vlade absolutizira in vanjo vključi še dva elementa: duhovno komponento (»vsaka misel je že izraz nečesa, kar je vnaprej določeno«) in fizikalno (»vsi dogodki v tem svetu so predestinirani«). Oba nauka vodita do teze o vnaprejšnji vidnosti (pronoia) in usojenosti (heimarmene), ki ju zagovarjajo stari stoiki. Nauk je karseda daleč od krščanskega izročila in videli bomo, da na tej točki, ko Cerar navaja zelo heterogene svetovne filozofske nazore, postopa precej po svoje in »sinkretistično«. Prej je podoben uporabniku instantnih novodobnih misli, ponujajočih se v uporabo na način, da iz zakladnice miselnih tradicij jemljejo po osebni potrebi, tako kot s police v nakupovalnem centru.

Cerar budist

»Vse stvari tečejo po zakonitosti, ki je akcija in reakcija. Po nekem zakonu privlačnosti privleče podobne misli in dejanja. Podobno privlači podobno, kar damo od sebe, se nam bo vračalo. Mnogi v ta zakon ne verjamejo, zagotovo pa deluje. Splača se biti pošten, da se nam to na prav način vrne.«

No, tukaj verjetni prihodnji predsednik vlade ne našteva Newtonovih načel, ponavlja budistična, ki se s prvimi delno in na trenutke celo ujamejo. Načelo o tem, da so stvari na ravni moralnih dejanj in obenem fizikalnega dogajanja vedno podvržene sekvenčnosti dejanj in odzivov nanje (akcija-reakcija), je lasten indijskim filozofskim šolam od Upanišad naprej. Najbolj jasno jih razbiramo v nauku o karmi in dharmi, kjer se, ujeti v determiniranost tudi zaradi poprejšnjih ravnanj iz preteklih življenj, borimo za izhod iz večnega kroga samsare, katerega ujetniki smo. Naše ravnanje ima za rezultat njim  zavezane  posledice, niso pa nujno le individualizirane in lastne le posameznikom, temveč v kontekstu kolektivne karme zadevajo tudi posamezne kolektive, države, svetovno skupnost. Cerar v takšno karmično ali njeno podobno zakonitost verjame, saj »zagotovo deluje«, svoj budizem pa nadgrajuje z ezoteričnim dodatkom, ki mu okultistični praktiki pravijo »zakon privlačnosti« in ga razbirajo prav v karmičnem načelu. V skladu z njim podobne stvari (misli, energije) privlačijo podobne, nepodobne pa se med sabo odbijajo.

Cerar kristjan

»Ne delajmo napačnih primerjav. Vedno bo nekdo lepši, boljši, uglednejši in vedno bo nekdo revnejši, manj izobražen, slabšega izgleda in podobno. Ne smemo se obračati v eno smer, ampak gledati celoto sveta in najti svoje mesto v njem v skladu z našimi zmožnostmi. Živi v skladu s svojimi zmožnostmi in mestom, ki ti pripada.«

Na tej točki se je Cerarja po vsem sodeč dotaknila misel, da je primerjanje z drugimi zgrešeno. Nekaj takšnega, da se namreč z drugimi ne smemo primerjati in da moramo raziskovati raje sebe, beremo že v Pismu Galačanom (6:4), motiv pa je tudi sodoben: treba je razrešiti prepad med lastnimi željami in tem, kar lahko dosežejo drugi, ne mi, med umetno ustvarjenimi (potrošniškimi) pričakovanji in zahtevami družbe, ki povzročajo naše travme, ker nas dobrine in statusi niso dosegljivi na enak način. Rešitev je lahko regresija: verjeti je treba v Boga, kajti le revni vernik je pravi vernik, le reven bo deležen milosti: blagor ubogim, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Cerar ponuja kot recept zmernost, naslombo na lastne zmožnosti, in znova prepoznanje svoje vloge v svetu, ki je najbrž vloga, ki nam jo namenja Bog.

Cerar konfucijanec

»V življenju je treba težiti k doseganju prave mere. Konfucij je rekel: preveč je ravno tako slabo kot premalo.«

Opevana prava mera je po eni strani konfucijanski koncept – k njim se Cerar v svojem pisanju rad zateka  -, obenem pa tudi antični model kulturnega in osebnega koda delovanja. O tem, da ni treba početi ničesar preveč, najdemo kot nasvet že pri sedmerici modrih, pri Solonu in seveda kot orakelj delfskega preročišča (meden agan), moralni nauk o srednji meri ali sredini (mesotes) pa je tako rekoč zaščitni znak Aristotelovega etičnega sistema vrlin. Prava mera že lepo nakazuje Cerarjevo zmerno naravo in politično prepričanje (centrizem, ne levo, ne desno), kombinira pa ga s tem, kar je izhodiščna moralna norma vseh kulturnih normativnih sistemov antike: početje dobrega (»Kar šteje, je tisto, kar storimo dobrega za druge. Delati dobro.«)

Biti Drnovšek

Kakor kaže, se je v vlogi pogumne konfucijanke za potrebe predvolilne kampanje preizkusila tudi Alenka Bratušek. Takrat je po Cerarju udrihala s pomočjo načela »Če vemo, kaj je prav, neukrepanje kaže na pomanjkanje poguma« in verjetnemu mandatarju v svoji zloženki poočitala nič manj kot patološko strahopetnost:

»Ta mora biti dovolj pogumen, da bo državljane ščitil pred vrnitvijo strahovlade in skrbel, da se nikoli več ne bomo soočali z grožnjami o trojki. Je to lahko gospod Cerar? Zdi se mi, da nima potrebnega poguma, da bi se zoperstavil pravnomočno obsojenemu – kot ni imel poguma, da bi prevzel vodenje vlade, ko so ulice preplavljali upravičeni protesti in se je trojka pripravljala za poseg v Slovenijo.«

Ali ima dovolj poguma in kaj je s tem očitkom, ki smo ga v veliki meri slišali tudi iz krogov zapornikovih medijev, bo pokazal šele čas. A gotovo je nekaj drugega: ne samo, da so primerjave med Cerarjem in Drnovškom, ki smo se jih naposlušali zadnje tedne, utemeljene v njunem sorodnem značaju, v političnem slogu zadržanosti, sredinskosti in precejšnje brezvsebinskosti, ne le, da sta oba zmagovala z že skoraj pozabljenimi visokimi odstotki volilne podpore in torej plenila simpatije zaradi svoje navidezne nekonfliktnosti iz političnega centrizma, zelo podobna sta si tudi po značajskih dispozicijah, po želji po filozofiranju in »biti moder«, po nagnjenosti k new-age tradiciji, po dojemanju lastne politične vloge kot usojene in metafizično nujne.

Drnovšek se je na zadnja leta svojega življenja umaknil v osamo, prebiral novodobne knjige in nekatere tudi sam napisal. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj, ki je duhovnostno izročilo znotraj politike še institucionaliziralo. Cerar zanesljivo ni v poziciji, ko bi v zavetju simbolne funkcije predsednika republike smel ali mogel dajati v agende svojega delovanja takšne prvine. A je težko verjetno, da bi jih lahko kar zatajil, saj bi s tem tudi tisto, kar je obljubljal volivcem ali vsaj verjame, da jim mora ponuditi.

Modra Slovenija Cerar

  • Share/Bookmark

Cerar, žvižgači in pravna država

10.07.2014 ob 01:14

Časnik Delo je bralcem ponudil možnost, da vsem strankam, ki bodo sodelovale na predčasnih parlamentarnih volitvah, postavijo vprašanje. Eno izmed teh je bilo enostavno: bi se zavzeli za to, da Slovenija podeli azil Edwardu Snowdnu in Julianu Assangeu? Veliko presenečenje, vsem na očeh Stranka Mira Cerarja ga ne samo ne bi podelila, ne leži ji niti pojem žvižgaštva:

Stranka Mira Cerarja (SMC): Za Snowdna in Assangea ne bi bilo varno, če bi azil poiskala v Slovenji, tudi če bi obstajala pri nas politična volja za podelitev. Njunih dejanj ne moremo z ničemer podpreti, a se lahko strinjamo, da so bila potrebna za doseganje večje transparentnosti v mednarodni politiki.

Kaj je narobe z zgornjim stališčem? Globoko in srhljivo skoraj vse.

Snowden Assange Cerar

Prvič, prvi stavek je neposrečena racionalizacija: Miro Cerar se po vsem sodeč ne boji tega, da bi se Snowdnu in Assangu lahko pri nas res kaj zgodilo, izgovor o »nevarnosti« je prazen, temveč se z njunim ravnanjem očitno ne strinja. Če namreč njunih dejanj »ne more podpreti«, pač odpade pravi in edini razlog za nudenje zatočišča. »Nevarna Slovenija« – podatek, ki mu sicer ne pritrjujejo uradni podatki – je očitno zgolj dimna zavesa.

Še večja zmeda nastopi v naslednjem stavku, v katerem stranka Mira Cerarja naravnost priznava, da ne podpira žvižgaških dejanj omenjenih. Pričakovali bi, da je takšna podpora standard v naprednem in demokratičnem svetu. Ugibamo lahko, glede na prislovično priseganje na pravniško argumentiranje prvaka stranke, da je nad idejo žvižgaštva zmagal suh pravniški formalizem, v skladu s katerim velja, da je pravilno le tisto, kar ustreza pravnim regulam in zakonodaji. Žvižgači pa so na meji tega. Čeprav ameriška in britanska zakonodaja že ponujata urejeno zakonodajo za zaščito whistleblowerjev, v Sloveniji nanjo res še čakamo. Je torej Cerar zgolj neveden, da je bivšega pogodbenega sodelavca ameriške nacionalne varnostne agencije NSA in računalniškega hekerja in predstavnika Wikileaksa označil za nekoga, ki ju ne smemo podpreti – v posmeh vsem naprednim in dobronamernim ljudem? Je Cerar legalistični konservativec, za katerega žvigaštvo, sicer v svetu že pravno zaščiteno, ni ustrezna oblika razkrivanja informacij o nepravilnostih v neki organizaciji? Ali pa nima težav z njim, pač pa Snowdnu in Assangu ne priznava statusa žvigačev? Manj verjetno. In če parafraziram Stalina: oba odgovora sta slabša.

A tu še ni konec vsega hudega. Kar resnično razjezi, je argumentacija tega kova:

»Dejanj osebe A ne moremo podpreti, a so bila potrebna (za X).«

Težko si zamislimo situacije, v katerih lahko dejanja neke osebe obenem označimo za nevredna podpore, a obenem potrebna. Ker če so potrebna, so nujno vredna podpore. Ne verjamem, da bi se Cerar lahko izmazal, če bi misel bolj smiselno interpretirali takole: »Dejanj oseb A ne moremo podpreti, a so se učinki teh dejanj izkazali za potrebne in zaželene« in s tem vpeljali moment naključnega rezultata dejanj, ki jih vnaprej nismo mogli predvideti. Tudi takšno dobrohotno branje nas ne reši iz brezizhodne ulice nesmisla, s katero nam streže stranka z rekordnimi anketnimi podporami tik pred volitvami, saj je vendar na dlani, da Snowden in Assange nista izvajala dejanj, za katera ne bi vedela, kakšen rezultat bodo povzročila.

Cerarjevo stališče je slaba popotnica tudi za slovenske novinarje. Predsednik vlade, ki ne sprejema koncepta žvižgaštva, bo po vsem sodeč ravnal zelo konservativno v primeru odtekanj katerikoli informacij iz vladne palače in imel podobno stališče tudi širše. Po tistem, ko je Vlado Miheljak v Mladini imenitno pokazal na vse argumentacijske zadrege, v katere se je Cerar zapletel s svojo odrečeno podporo istospolno usmerjenim in ga nadgradil s psihogramom lepe duše, se nam v primeru žvižgačev pred nami še bolj zarisuje lik izrazito konservativnega politika, ki s svojim lamentiranjem o pravni državi, človekovih pravicah in dostojanstvu človeka (kako zelo dostojanstveno v azilu in na begu živita Snowden in Assange?) očitno misli resno, a na svojstven nazadnjaški način.

  • Share/Bookmark