Arhiv za September, 2014

Dobovšek, dvoumnost in vse bo jasno

30.09.2014 ob 17:06

Slovenski mediji so lahko tudi zabavni v svoji vztrajni manipulabilnosti. Medtem ko sta PLANET TV in PLANET SIOL pred tedni poročala, da je dr. Bojan Dobovšek , sicer izvoljeni poslanec SMC, dal košarico mandatarju in ne bo minister, je Delo poročalo nasprotno – in to v demantiju. Poglejmo si najprej interpretacijo prvih in nato še Delo.

Planet TV in SIOL:

A kapitulacija novega predsednika vlade v odnosu do Bruslja ni edino, zaradi česar vre v Stranki Mira Cerarja. Vidni član SMC Bojan Dobovšek se je danes dokončno odločil, da zavrne mesto notranjega ministra. “Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno,” je bil kratek po telefonu. Potem ko je sinoči nakazal, da bo to storil v imenu vrednot, ki naj bi se jim odrekla stranka, je Dobovšek po naših informacijah dobil navodilo, naj z novinarji ne govori.

Delo:

Bojan Dobovšek je zanikal navedbe portala Siol.net, da je zavrnil kandidaturo za notranjega ministra.

Ljubljana – Na portalu Siol.net so objavili novico, da je neuradni kandidat za notranjega ministra iz kvote SMC Bojan Dobovšek zavrnil ministrsko mesto.

Dobovšek je za Delo navedbe zanikal.

Sam meni, da se pri njegovi morebitni kandidaturi nič ni spremenilo, izjava, ki so mu jo pripisali na Siol.net, pa da je vzeta iz konteksta.

Svojo odločitev, da zavrača ministrsko mesto, je po pisanju omenjena portala, menda potrdil z besedami: »Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.« Za Delo je sporočil, da se je njegova izjava glasila: »Če bom kandidat, vam bo jasno, ko boste videli ekipo.«

Dobovšek zavrnitev SIOL

Dobrohotno branje bi se glasilo, da je Dobovšek bil najbrž res premalo specifičen, izrekel pa je v najboljšem primeru dvoumen stavek, ki se bere na dva načina:

»Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.«

Dvoumnost izvira iz dejstva, da ga lahko razumemo na naslednja nasprotna načina:

(a) Ko boste videli ekipo, vam bo jasno, zakaj me ni zraven.

(b) Ko boste videli ekipo, vam bo jasno, ali sem zraven.

Ne vemo, v kakšni obliki je stavek novinarjem res podal, a iz njegovega demantija izhaja, da je opozoril na branje (b) kot pravilno, čeprav so novinarji Planeta njegove besede razumeli kot (a). Namerno ali ne, je spet drugo vprašanje.

In potem izstop

Zaplet je minil brez javnega opažanja dvoumnosti in na njej temelječega spinanja v medijskih razlagah.  In kot se rado zgodi, se nerazrešeni »problemi« vrnejo kot simptom. Ko je včeraj RTV Slovenija kot prva poročala, da zdaj nenadoma Dobovšek izstopa iz stranke SMC, se je simptom pojavil znova. Sam javni servis je navedel kot verjeten razlog tudi  izjavo »Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.« in jo interpretiral kot (a), čeprav je imel na mizi demanti takšnega branja. Temu so sledili še drugi mediji, npr. POP TV, Žurnal in drugi.

Dobovšek 24ur izstopil

Ironičnost novinarskega postopka je s tem dvojna: ne le, da niso upoštevali demantija, s čimer so zavestno vztrajali v laži ali najmanj ravnali iz nevednosti, temveč so še dalje nekritično ponujali demantirano pojasnilo, ki je v sebi dvoumno in najprej privleče misel o tistem bolj senzacionalistično inspiriranem branju, po katerem Dobovšek izreka opazko na račun ministrske ekipe. Izjema je STA, ki je pri povzemanju raje navedla dovolj nevtralno razlago razlogov za njegovo odločitev: »Po poročanju MMC RTVS je poslanec takrat opozoril le, da se je stranka odrekla nekaterim vrednotam, v katere so verjeli pred volitvami.«

Javni servis kot Groucho Marx

Klasičen primer jezikovne dvoumnosti najdemo v filmu Animal Crackers, kjer Groucho Marx izusti naslednji stavek.

One morning I shot an elephant in my pajamas. How he got into my pajamas I’ll never know.

YouTube slika preogleda

Stavku sledi ti. paraprosdokia, besedna figura, ki črpa iz te dvoumnosti  – po tistem, ko je gledalec že verjel, da je Groucho ustrelil slona, oblečen v pižamo, sledi nenaden obrat, kjer nemudoma ugotovi, da je stavek razumel narobe: ni ustrelil slona, oblečen v pižamo, temveč oblečenega v pižamo.

Dobovšek izstop SIOL

  • Share/Bookmark

Zakaj joče partner Rosvite Pesek

30.09.2014 ob 17:04

Manipulacija v naslovu Mož Rosvite pesek jokal Slovenske novice

Ena od značilnosti manipuliranja v naslovih, predvsem tabloidnega, je zanesljivo tako imenovana innuendo taktika. Na kratko bi novinarsko ambicijo opisali takole: insinuiraj na način, da boš z dramatičnostjo namigov privlekel pozornost, pri tem pa uporabi po potrebi tudi značilnosti jezika, npr. besedne igre. Naslov prispevka ne rabi imeti nobene nikakršne povezave z vsebino, ampak celo obratno: ne sme je imeti. Privleči mora pozornost na način, da bo zbudil čim večje in čim hitrejše pričakovanje uporabnika, da poseže po vsebini in posledično mediju.

Najbolj varen in razširjen kontekst je tisti, ki je spolno in intimistično obarvan. V spodnjem naslovu Slovenskih novic (»Zaradi 29-letnice jokal partner Rosvite Pesek«) zasledimo še eno pogosto značilnost – naslov se v resnici poigrava z bralcem, v resnici ne insinuira le klasičen način, bralca želi zapeljati v miselno zmoto, toda hkrati celo računa, da bo bralec to opazil, ko bo vestičko bral (kako tudi ne bi). Na nek način pri oblikovanju naslova novinar (ali urednik) že vračuna razkritje manipulacije in obenem išče celo alibi pred obtožbo o zavajanju. Češ: dragi bralec, sam si kriv, če si pomislil na »tisto«.

Ker le zaradi česa naj bi jokal partner novinarke, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, občasni prifarski muzikant, če ne zaradi mladoletnice, vredne joka? Saj res, ni tisto, na kar smo pomislili.

  • Share/Bookmark

Njena želja je naša želja

17.09.2014 ob 19:51

Želja Alenke Bratušek Večer

Alenka Bratušek rada govori o sebi v tretji osebi in ljudje so to opazili. Seveda ni edina in ustavi je niti vedno večji posmeh konkurence. Uporaba tretje osebe namesto prve ni nekaj novega ne v teh krajih in tudi ne domači politiki. V zadnjem času, bolj po spominu, so si jo največkrat privoščili Franc Kangler, Karl Erjavec, Zoran Janković in omenjena.

Postala je moteča celo do te mere, da je gospe srednjih let rabo pokroviteljsko odsvetoval najmlajši poslanec v sklicu parlamenta iz vrst SDS, Žan Mahnič:  »Pa še en nasvet. Ko boste v medijih govorili o sebi, nikar ne govorite v tretji osebi.«

V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij rabe: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki (kjer otroci največkrat prav tako uporabijo prav tretjo osebo).

Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru.  Ko Lan reče »Lan mora it spat« ali »Lan je žejen«, se to največkrat zgodi, ker naši malčki še niso začeli ločevati med osebnim in svojilnimi zaimki (»jaz« vs. »meni«, »ti« vs. »tebi).  Ker v pogovoru s starši in drugimi slišijo svoje ime na začetku tvorjenega stavka, ga enostavno ponovijo, razen tega v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.

Psihologija bi najbrž znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga rezervirajo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti. Hrvati se očitno s fenomenom ukvarjajo še bolj pogosto kot v Sloveniji, za zagrebškega župana so našteli nekaj ljubkih primerov takšnega samoreferenčnega govora:

- Milanu Bandiću reći da se boji medija je kao ribi reći da ne zna plivati.

- Napisat ću knjigu, pa ćete vidjeti, što su u policijskoj stanici napravili Milanu Bandiću.

- Dok ministri idu na obavijesne razgovore, vi pitate o Milanu Bandiću. Smiješni ste.

- Što vi mislite da je Milan Bandić toliko moćan da bi to sve stornirao.

- Napisali ste puno članaka o Bandiću, a Bandić je najjednostavniji čovjek u Hrvatskoj.

Alenka, ki si ne želi

Primeri nove evropske komisarke, če se ne bo kje zataknilo,  pa so včasih vendarle nekoliko drugačni. Ob običajnih lahko opisujejo tudi mentalna stanja, kar je po svoje nenavadno. Predstavljajmo si klasičen primer, npr.  ljubljanskega župana, ko zase reče:

Nobena tožba ne govori o tem, da je Zoran Janković kaj dobil.

In opazujmo, ko ileizem opisuje lastno mentalno stanjeŽelja Alenke Bratušek ni pomembna«):

»Ni pomembno ali si Alenka Bratušek želi biti komisarka ali ne. Želela bi si, da to polno odgovornost prevzame nova vlada,« je po seji vlade povedala premierka, ki opravlja tekoče posle Alenka Bratušek.

Takoj ugotovimo razliko: potujitveni učinek, nekakšen infantilizem in bizarnost sta v primeru opisa lastnih mentalnih stanj nekako podvojena. V uho na gresta s še več zadržka – saj bi vendar pričakovali, da našo nabolj subjektivno plat, naša prepričanja in želje, opisujemo pač s prvo osebo. Naše čudenje je še večje, naša domneva, da bo pri opisu mentalnih stanj uporabljeni ileizem moral imeti še izrazitejše razloge za svoj nastop, pa upravičena.

Slovenizem in naš ponos

Kolega sociolog me je opozoril, da so morda svetovalci komisarke Bratuškove heglovci. Zakaj? Tu res sledi preobrat. Predstavljajmo si njeno izjavo:

Upam, da je Slovenija ponosna na to, kar nam je Juncker namenil.

Juncker Bratušek ponos SIOL

Vidimo, da izjava več ni klasični ileizem. Alenka res referira na samo sebe, na njeno novo funkcijo podpredsednice in evropske komisarke (in to še pred zaslišanji in mnenjem KPK), vendar se ne nanaša nase kot Alenko Bratušek kar tako, simpliciter, temveč kot komisarko. Referira na neko posebno funkcijo, ki jo opravlja, katerega čisto nasprotje je referenca na lastne želje.

Skratka, čutni vtisi nas varajo, naš vtis, da bo v Bruslju oseba Alenka, več ni zatrjevan. Ileizem se ni zgodil, kajti v Bruslju bo Alenka kot skozi funkcijo komisarke kar Slovenija kot takšna, ne Alenka. Razlog  ponosa, na katerega apelira Alenka Slovence, več ni ona sama, razlog je Slovenija sama – ileizem se nanaša na Slovenijo. »Slovenija je lahko ponosna na to, da je v Bruslju«. Bratuškova je tu postala le njena naključna utelesitev, je tako rekoč delo zvijačnosti uma (List der Vernunft), emanacija slovenskega duha v toku zgodovine.

Alenkin poljub z Junckerjem je zdaj poljub Slovenije z Brusljem (ali Junckerjem), entiteta več nima leopardje kože, temveč navadno kurjo, sladkanje z belgijskimi pralinami pa je stvar sladkosnednosti Svetovnega duha.

In zato lahko Bratuškova vedno reče: si res ne želite več Slovenije v Evropi? Takemu jezikovnemu slogu bi lahko s fancy besedo dejali »slovenizem« in ga razumeli kot avtoterapijo za neozdravljivi ileizem. Kar najbrž tudi je. Še bolj pa bo najbrž držalo, da sta ileizem in slovenizem le načina jezikovne manifestacije zadrege naše lastne (nezavedne) želje, ki nas ves čas izdaja. Načina zanikanja, načina prevajanja »moje želje« v »našo (slovensko) željo«, da bi se politično preživelo plazove kritik. Tovrsten pripis želje pa je seveda perverzen – ponujanje sebe na piedestalu nas vseh pač nima našega dovoljenja.

Juncker Bratušek poljub

  • Share/Bookmark

Alenkini poljubi

14.09.2014 ob 12:54

Medijsko insinuiranje zgodb o kandidaturi Alenke Bratušek, intonirano s posebnim zanimanjem za Junckerjevo naklonjenost do nje, je bilo dodobra pospremljeno z vizualijami. Se morda med njima kaj plete, je možakar zgolj za trenutek iskal le izgovore o ženskih kvotah? Slika je prevzela funkcijo namiga, točno tistega, kar se ne spodobi izreči ali zanj ne obstaja dovolj novinarskega besednega poguma.

Kako torej razumeti hektično ponavljanje enega in istega posnetka, ki so ga na RTV Slovenija in drugod vrteli vsakič znova, ko se je znova pojavilo nadaljevanje never-ending limonade na temo kandidature komisarke iz Slovenije? Da ni bilo na voljo drugih posnetkov obeh protagonistov? Težko verjetno.

No, zajem slike na TV Slovenija, ki jo poznamo že na pamet, pove vse. Datum: TV dnevniki od (vsaj) 25. avgusta do danes, oz. do včerajšnjega Utripa.

Juncker Bratušek poljub

Juncker Bratušek poljub 2Juncker Bratušek poljub 3

  • Share/Bookmark

Neposlušni Juncker

14.09.2014 ob 12:53

Domača limonada z iskanjem in potrjevanjem slovenskega kandidata za evropskega komisarja je dosegla oba vrhunca: od začetnega zgražanja nad neetičnostjo, samokandidiranjem in domnevno bolestno ambicioznostjo Bratuškove, ki jo je treba na vso silo ustaviti, smo dan ali dva po razkritju liste Junckerjevih izbrancev naprošeni, da smo na izbiro ponosni.

Juncker Bratušek ponos SIOL

Da bi bili ponosni na to izbiro, nas naproša sama Bratuškova, energetski krogi in lobiji (gospa naj bi bila predvidena ne le za mesto podpredsednice, temveč bo pokrivala pomemben resor energetike), pa tudi zagovorniki slovenskega interesa ali celo razuma in argumentacije v tej zgodbi, v kateri so nenadoma okrivljeni mediji kot napihovalci sovražnih senzacij. V veliki meri po pravici, a je krivda po moje bistveno bolj deljena. Na kateri točki bodo na izbiro saltomortalno postali ponosni tudi predsednik vlade in politične stranke na levo in desno, ki jih je upor proti Bratuškovi nepričakovano združil?

O spopadu dveh povsem nasprotnih pozicij in nepričakovanem obratu v zahtevah kdaj drugič – za trenutek si vendarle velja priklicati v spomin nek drug moment v razvoju dogodkov, namreč detajle politično diktirane animoznosti do takšne izbire.

Ne samo, da predsednik vlade rad ali celo pretežno govori o etiki, bil je eden tistih, ki so vodili igro proti izbiri kandidatke. Kako etična je bila njegova drža, ko je v Bruselj pošiljal druga dva, klical Junckerja in si potem premislil, češ saj s tem nimam nič?

prejšnjem zapisu sem že pokazal, da je Cerarjevo kislo grozdje obrano nekam pozno: svoje intervencije je na koncu interpretiral kot odvečno vpletanje v nekaj, glede česar nima pristojnosti. Povedal je:

Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

A je potem novinarjem nakazal čisto drugačno zgodbo: Junckerju je svetoval, da Bratuškove ne izbere, a ga ta ni poslušal.

Po moje je neetično trditi oboje hkrati, če veš, da ni združljivo: bodisi je Cerar rahlo pozno spoznal, da posega v kompetence Junckerja in prepoznal svojo nepoklicanost, da intervenira in ponuja svoje kandidate, bodisi je poskušal na Junckerja vplivati, a se ta ni dal. Oboje pač ne gre skupaj. Če je namreč želel vplivali na Junckerja, a je ta ostal neposlušen, je za nameček ravnal tudi politično in diplomatsko nekulturno; kot je dejal kasneje dovolj avtoritativno, o kandidatih odloča on. Pika. Pa kaj, mediji so opazili vse, le tega ne.

Cerar Bratušek Juncker poslušanje

  • Share/Bookmark

Cerarjevo kislo bruseljsko grozdje

4.09.2014 ob 00:40

Prav mučno je že opazovati, kako Miro Cerar kot »vrhunski pravnik« drsi iz ene pravnoformalne nekonsistence v drugo, vmes pa še smeši državo.

Če je novi mandatar kar dvakrat klical prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja, da bi mu ponudil svoja dva kandidata za evropskega komisarja in preprečil Junckerjevo favoritko Alenko Bratušek, je zdaj po vsem sodeč spoznal, da se je močno opekel. Današnji press-release stranke SMC končno priznava, da tu sploh nima pristojnosti:

Sreda, 3. september 2014 – Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

Dr. Miro Cerar kot mandatar za sestavo nove Vlade RS nima pravno-formalne možnosti spreminjati seznama kandidatov, ki ga je v Bruselj poslala Vlada RS pod vodstvom Alenke Bratušek.

SMC AB Juncker

No, če se Cerar kot mandatar zaveda, da nima te možnosti, čemu je potem sploh ponujal svoja kandidata in se vpletal v postopke, Erjavca in Fajonovo? Takšna ponudba je implicitno in eksplicitno namreč že sprememba seznama kandidata.

Če se Cerar zaveda, da kot mandatar ne more peljati postopka kandidature za evropskega komisarja, ker je to pristojnost in odgovornost prejšnje vlade Alenke Bratušek, čemu se je vanj potem energično vmešal, to storil celo kot svoje prvo mandatarsko dejanje?

In če se Cerar res zaveda, da je izbirni postopek v celoti v rokah predsednika Junckerja, čemu ga je potem sploh  dvakrat klical in poskušal nanj vplivati? Mar ne že nedostojno?

Že malce tragikomično je prebirati prejšnji press-release stranke SMC, kjer so zapisali da je mandatar Cerar »ponovno poudaril svoje preference, podane v prvem pogovoru, vendar pa je dal predsedniku Junckerju možnost proste izbire kandidata(tke) s seznama.«

Cerar je torej, priznavajoč, da je izbirni postopek v celoti v rokah Junckerja, temu sporočil, da mu daje možnost proste izbire! Je to že ošabnost ali le navaden diletantizem?

Smešimo se, smešimo. In obnašamo kot lisica ob kislem grozdju zdaj, ko je začel sam Cerar razlagati, da vpliva nima:

Sour grapes is the action of making something seem less important after finding out they can’t have it.

An example of sour grapes is a man saying he didn’t want to date a certain woman because she was dumb, after she decided to date someone else.

SMC Juncker

Cerar Juncker Bratušek MMC

  • Share/Bookmark

Delo, uradno glasilo kalifata

4.09.2014 ob 00:39

Kaj točno je želel povedati zaprti Janez Janša s svojim tvitom, uperjenim proti Delu?

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Hitro ugotovimo dvoje – njegovo zaničevalno pisanje lahko nesporno razumemo kot žaljivo in sovražno dejanje do časopisa Delo, vendar se potem ne bomo kar tako mogli zediniti, v kakšno potenci žaljivost – domislico o uradnem glasilu kalifata  – lahko res pripišemo.

Intenzivnost ali celo dvoumnost se preprosto skriva v definiciji kalifata, s katerim se Delo etiketira – lahko, da Janša meri na nekakšno »islamistično radikalno celico« z vso (medversko) propagando, nestrpnostjo in sovraštvom vred, sploh v danem trenutku nekaterih aktualnih skrajnih dejanj močno navzoče v kolektivi zavesti, lahko pa ga interpretiramo tudi bolj tehnično in šolsko kot »islamsko državo, ki jo vodi vrhovni religijski in politični voditelj, imenovan kalif, naslednik Mohameda«, če paradigmatsko uporabim opise, ki jih navaja Wikipedia.

V samo jedro diskreditacijskega govora je že položena dvoumnost mimikretične narave: vsebuje varovalo, da se avtorja ne bi moglo obsoditi sovražnega govora kar na prvo žogo, pri čemer je verjetno takšna mimikrija – dvoumnost med uradno definicijo in njenim animoznim potencialom – že všteta v izbiro besednjaka in pripravljena v izgovor. Kot dvoumnost namreč ščiti, da se obrani pred očitkom žalitve v obeh smereh, žalitve Dela kot žalitve islamskih vernikov.

In kaj je porodilo Janševo primerjavo s kalifatom? O tem lahko beremo v povezavi. Urednike portala 24kul.si so očitno zmotile nekatere uporabljene besede, ki so kar taksonomično naštete:

Članek je prežet z negativnimi oznakami katoliške Cerkve in kristjanov. Inovativnost blatenja kristjanov pri delu očitno ne pozna meja. Poglejmo, kakšni izrazi in besedne zveze so v ta namen uporabljeni:
manjše zaupanje, finančni zlom, omajano zaupanje, razredčene vrste, polomija, konflikt lojalnosti, kriza, podoba padajoče krivulje, kontroverzne izjave, zaupanje se je prepolovilo, najnižje izmerjeno zaupanje, polomija, naraščanje deleža odklonilnih stališč, krivci za polom, jadikujejo, pohlep, izražati dvome, škodoželjnost, zavist, avtoritarnost, hlapčevska poslušnost, klerikalizem, narediti za gluhe in slepe, vtis ogroženosti, ultrakonzervativizem, kompleksna polomija, moralna kriza, radikalizem, konzervativizem, v hudi disonanci, obsedenost, dodajajo »kulturo laganja«, sveta polomija, padec zaupanja.

Kristjanofobija 24kul

Že ob prvem branju opazimo, da večina besed preprosto ne more referirati na kristjane, saj se nanaša na institucije, stanja stvari, opise dogodkov ali stanj in podobno. S tem takoj odpadejo vsi izrazi, ki bi jih lahko uvrstili med kristjanofobne, tj. v opisu sovražne do kristjanov. Še večja zadrega nastopi, ko si ogledamo Delov članek, kjer novinar Matija Grah sploh ne uporablja omenjenih besed, temveč so ti pretežno povzeti po raziskavi sociologa religije dr. Marjana Smrketa. In spet ugotovimo, da so še ti izrazi dekontekstualizirani, rezultat opisa argumentacijskih stališč, ki jih Smrke razbira v svojih raziskavah religijskih statistik, konkretno prav okoli nečesa, kar imenuje učinki »kompleksa polomija-odstavitvi« (finančni krah mariborske škofije in odstavitve škofov). Nato primerja gibanje religijskih statistik v dveh časovnih nizih: v celotnem tranzicijskem obdobju 1992–2013 in v obdobju med zadnjim merjenjem pred finančnim zlomom in prvim po odstavitvi nadškofov (obdobje 2009–jesen 2013).

Ker večina izrazov opisuje argumentacijsko pozicijo odnosa vernikov do finančnega kraha nadškofije, pač ne morejo veljati za izraze, s katerimi se sovražno opisuje kristjane kot takšne. Nekaj povsem različnega je reči npr. »Romi so kradljivci« ali ugotavljati statistično npr. »Večina Slovencev meni, da so Romi kradljivci«. Še bolj bizarno je potem ugotavljati, da je nek časopis romofoben že zato, če takšno statistiko priobči.

In še ni konec: lep del članka preprosto citira vernike same in njihovo kritično ost do Cerkve. Besede, kot so »škodoželjnost«, »zavist«, »avtoritarnost«,»hlapčevska poslušnost« in podoben torej sploh niso niti avtorstvo novinarja, tudi ne sociologa, temveč v citiranem članku kar vernikov samih:

Med primere tovrstnega razmišljanja Smrke uvršča pisanje patra Branka Cestnika, denimo tole: »Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah.«

V ta tip izjav po Smrketu sodijo še razmišljanja jezuita Petra Laha in Janeza Srake, prav tako jezuita, ki je zapisal: »Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome o dejavnostih podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodoželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?«

Kdo torej velja za kristijanofoba? Manipulativnost v tvitu in v zapisu na strani 24kul.si je s tem pokazala, da je zlo v pogledu, ki vidi zlo in da je sovraštvo v pogledu, ki vidi sovraštvo. Novinarji pa zopet – nič.

  • Share/Bookmark