Arhiv za Oktober, 2014

Alenke Bratušek vaje v izmikanju

26.10.2014 ob 10:25

Alenka Bratušek, včasih in že dolgo nazaj je imela tudi kak svetel trenutek, nesporno ne da veliko na svojo verodostojnost. Prav njena nonšalanca do dejstev in hoja slonice v trgovini z medijskim porcelanom jo počasi in zanesljivo postavljata na smetišče domače politične scene. Res pa je, da tja ni težko priti, tudi če si nedolžen.

zadnjem intervjuju za sobotno prilogo Dela streže s scenariji, ki spominjajo na glavnega Kalimera v državi – povsod ena sama zarota proti njej, doma in v Bruslju, plus fovšija svetovnih razsežnosti, očitno nov element v izgovarjanju politikov. Njenih poceni konspiratoloških izmikanj v smislu iskanja krivcev za njen uspeh povsod okoli sebe in vnaprej pripravljenega scenarija za njej »uboj« se bom dotaknil naslednjič – in vmes opazoval, kaj bodo glede tega storili drugi bralci – brez nekaj analize enega izmed biserov pa vendarle ne morem že v tem hipu. Barona Münchausna vredne razlage, zakaj se bojda ni izmikala prevzemu pošte Komisije za preprečevanje korupcije:

Pomembnejši element vaših težav je predstavljalo poročilo KPK. Javno ste obljubili, da boste pošto pravočasno dvignili brez zavlačevanja, tako kot nekateri drugi politiki. Tega niste izpolnili.

Pošta KPK mi je bila vročena v skladu z zakonskimi roki. Sama razumem zavlačevanje pri dvigovanju pošte takrat, ko politiki spreminjajo poštne naslove in menjajo odvetnike, da bi se izognili pošti. Glede na ugotovitve KPK, ki so po moji oceni smešne, bi mi celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej.

Delo Bratušek intervju Potič komisarka

Težko bi verjeli, da se Bratuškova tukaj močno ne pretvarja. Prvič, glede na decidirano izrečene obljube o neizogibanju dvigu pošte je seveda smela in morala pričakovati, da bo javnost na njeno ravnanje še bolj pozorna. In res se je lahko v čuječnost medijev prepričevala vsaj štirinajst dni vsakodnevno, ko so ti res na veliko poročali, da »še ni dvignila pošte« – vtis, da se izmika, se je močno (milo rečeno) dnevno krepil že do ekscesnosti in pokazala ni prav nobene želje, da ga popravi. S čimer je evidentno prevzela odgovornost za krnitev svoje javne podobe in res nima veliko prepričljivih razlogov, da se zdaj pritožuje ali celo komu zasmili. Če bi že njena odsotnost iz Slovenije lahko predstavljala kakšno oviro, bi lahko novinarjem v vsakem trenutku pojasnila, kdaj bo dejansko pošto prevzela in čemu je ne more, nenazadnje tudi pooblastila moža ali drugo osebo. Nič od tega ni storila.

Bratušek pošta Svet24

Drugič, Bratuškova si je namislila novo, nenavadno ozko ad hoc definicijo izogibanja dvigu poštne pošiljke, iz katere je izločila njen najbolj običajen del, da bi se obranila pred očitki – po njenem v definicijo izmikanja zdaj sploh ne spada, da zavlačuješ z dvigom pošte na bližnji poštni postaji, temveč le, da menjuješ naslov prebivališča ali odvetnike – in svojega je res najela tik ob izteku rokov.

Neprepričljivo in hudo podcenjujoče do državljanov: ko je izrekala javno obljubo o neizogibanju, je pač morala vedeti, da večina pod tem razume običajno definicijo, v katero spada tudi najbolj enostaven »začetni« način, da namreč pošte ne dvigneš in da je ne dvigneš tam, kjer te čaka. In to ob navedenem soju žarometov.

Poskusimo si za trenutek miselno predstavljati, kako Bratuškova, očitno po svoji volji nedosegljiva za medije, dnevno spremlja vse radijske, televizijske in pisne objave o njenem izmikanju in se zraven čudi, morda živcira, nekako takole: »Pa kaj jim je, saj se sploh ne izmikam. Sploh nisem zamenjala naslova prebivališča ali odvetnika!«

In tretjič, niti faktično ni res, kar pravi, da ji je namreč bila pošta vročena v skladu z zakonskimi roki. Preberimo zapis STA via Delo:

KPK je nekdanji premierki in kandidatki za podpredsednico evropske komisije Bratuškovi osnutek ugotovitev posredovala 9. septembra. Ker Bratuškova ni dvignila pošiljke v zakonskem roku, pa so 27. septembra opravili izročitev v poštni nabiralnik. Rok sedmih delovnih dni, ko se Bratuškova lahko izjasni o navedbah, se je iztekel v torek.

Res pa je, da je njen zastopnik kasneje ravno do roka na KPK poslal pripombe na osnutek ugotovitev glede izbire slovenskih kandidatov za evropskega komisarja – kar je nekaj drugega. Še najmanj dve okoliščini sta za postali zanjo močno obremenilni: v medijih ponavljano dejstvo, da z dvigom pošte načrtno zavlačuje, da bi v tem času minili vsi postopki njene kandidature ali celo potrditev za evropsko komisarko in Junckerjevo podpredsednico, vključno z zaslišanjem, s čimer bi ji poročilo KPK več ne moglo škodovati.

S tem je v njenih očeh in očeh javnosti pisemska pošiljka dobila status nevarne Pandorine skrinjice, ki je nikakor ne sme odpreti. Naslednja okoliščina zadeva njeno pooblastilo odvetniškemu zastopniku – ker sama ni dvignila pošte, je raje pooblastila Čeferinove, da zaprosijo za osnutek poročila KPK neposredno. Imeti čas in voljo za pooblastilo odvetniku, da bo on razgrnil vsebino, ki te čaka na prevzem na bližnji pošti, pač je videti kot načrtovano dejanje izmikanja.

Bratušek izogibanje pošta MMC

Poglejmo si še njeno presojo, da bi glede na ugotovitve KPK, ki jih ima za smešne, njej »celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej«.

Res bi potrebovali veliko benevolence, da ocene ne bi interpretirali kot njenega realnega obžalovanja, da pošte ni dvignila že na začetku – vendar ne zgolj kot hipotetične, temveč tudi dejansko izpuščene priložnosti. Zakaj? Ker, pozor, Bratuškova niti za trenutek ni nikoli poskušala medijem ponuditi dobre razlage, čemu pošte ni dvignila: kar je doslej počela ali storila je bilo zgolj njeno zatrjevanje, da se ni izmikala, in še to silno redko in silno neprepričljivo. Psihološko neverjetno pa se zdi, da bi nekdo, ki res ni mogel dvigniti pošte (kar bi ga edinole opravičevalo), razmišljal v kategorijah zamujenih koristi, in še to v kontekstu javnih obtožb na svoj račun. Zelo nerodno, v vseh možnih smislih.

Bratušek pošta Cerar Reporter

  • Share/Bookmark

Miro Cerar in obeti filozofije v politiki

26.10.2014 ob 10:25

Novi premier Miro Cerar nepričakovano prinaša veliko upanja za filozofe in filozofijo kot takšno. Odnosa, ki smo ga v javnem življenju deležni le redko. Ne omenjam naključno, nekaj upanja je tudi za filozofski koncept upanja, saj je ob nastopu funkcije naznanil, da je slednje»jedro človekove biti. Zanesti se moramo na sočloveka: prijatelja, poslanca, sodnika, učitelja, zdravnika.« Pred tem se je kar nekaj let kot predavatelj in publicist trudil govoriti prav in predvsem o etiki in vrednotah.

Glede ne njihov prezrti status filozofov v družbi, stanje trajne stigmatiziranosti in ponotranjenega popularnega mnenje o njihovi odvečnosti, je to nenavaden razplet. Cerarjevo nenehno poudarjanje pomena morale in etike, dviga vrednote in kulture v narodu nesporno pomeni, da daje veljavo filozofskim ciljem, znanjem in metodi. Na trenutke se zdi, da je to osrednja in edina agenda nove politike. Morala in etika sta nesporno filozofsko disciplinarno področje in spoznamo ju lahko le s pomočjo njima ustrezne metode. Pika. Ko govori pravnik o etiki, lahko vsebinsko le filozofira – v pravem, ne popularnem zaničevalnem smislu. Zaradi tega še ni nič manj pravnik ali dober pravnik. In ko govori sociolog o etiki, takisto. Ko govori o njej teolog, enako. Ko poudarja modro Slovenijo in pomen modrost, se je premier sploh približal filozofiji, saj je ta po definiciji modroslovje.

Cerar etični izziv Primorske

Kako resno pri tem misli, se bo hitro pokazalo, morda že pri zaposlitvah filozofov v njegovi bližnji kadrovski ekipi, četudi zaenkrat zelo slabo kaže – s težavo si predstavljamo, da bi dopuščal iskanje takih odgovorov na zapletena moralna, etična in vrednotna vprašanja, ki nimajo strokovnih podlag. Če je Cerar predavatelj (tudi) filozofije prava, je zdaj država pred resnim izzivom: ker postavlja omenjene vsebine med programske prioritete,  ker želi vrniti tudi zaupanje v pravno državo in celo državo kot takšno, ker si želi vzgoje in izobraževanja za odgovorno državljanstvo, bo svoje iskrene cilje lahko uresničil le na način, da bo pripustil v občestvo politikov tudi filozofsko modrost in da bodo filozofi vsaj redni sogovorniki, svetovalci in udeleženci posvetov, če se nam že ne obeta platonska Res publica. Da ne govorimo o tem, da potrebujemo v državi več dialoga in pretehtano argumentacijo – spet voda na mlin filozofov. Resno govorjenje o etiki in modrosti v politiki pač ne preneseta ignorance filozofov.

Modra Slovenija Cerar

Na tej strani sem bil neštetokrat kritičen in skeptičen do Cerarja, a zgornjih opisov ne podajam cinično zajedljivo: če bo predsednik vlade konsistenten, bo moral ravnati na opisan način. Kot filozof si takšnega razpleta tudi po svoje želim, četudi obenem močno dvomim, da se bo to zgodilo in zaenkrat krogi ljudi, s katerimi se obdaja, ne kažejo na pričakovano naklonjenost in odprtost.

Če imam prav v svoji slutnji, potem bo predsednik vlade enkrat več razočaral. Ne le, ker doslej zgornjih pričakovanj ni izpolnil. Že večkrat sem nakazal, da mislim, da vem, zakaj – ker Cerar s korpusom modrosti, morale in vrednote sploh ne meri na standardno vednost, temveč tisto alternativno – versko in duhovno. Pa še to izrazito eklektično. Glede na to, da je na volitvah julija letos premočno zmagal, bi smeli ugibati, v kakšni meri si več modrosti in etike, s tem pa tudi priznanja filozofije, želijo sami volivci, ki so ga izbrali. Ker če si ne moremo postaviti tega vprašanja le zato, ker so interpretacijsko pravilno državljanke in državljani dejansko volili za Cerarja, ne za etiko in modrost, takšno razumevanje prav v ničemer ne odvezuje predsednika, da zaupanega mandata ne jemlje kot »želijo si mene«, temveč kot »želijo si več etičnosti in modrosti«. Ter temu ustrezno z vsemi implikacijami tudi ravna.

Pridigarstvo in psihofizično zdravje

A sprva razčistimo s sindromom izgubljenih iluzij. Očitno so nekateri resni in spoštovanja vredni ljudje do zadnjega verjeli, da je Cerarjeva kateheza le predvolilna, torej marketinška predstava za javnost. Za razliko od novinarke Tanje Lesničar Pučko pač verjamem, da je Cerar s svojim projektom moralne prenove države mislil resno od začetka, morda ga je kateheza tudi pognala v politiko – da pri tem ni šlo za nobeno retorično predvolilno leporečje:

Ob imenovanju za mandatarja in ob včerajšnjem glasovanju je Miro Cerar po nekaj spodbudnih besedah o bodoči vladi naredil hudo napako: spet je začel govoriti o vrednotah. Še huje: o duhovno in psihofizično zdravi družbi. Zakaj je to izjemno resen spodrsljaj?

Najprej zato, ker nismo več v predvolilnem času, ker je čas vznesenega leporečja minil in smo v času, ko vsi upiramo oči v to, kar se bo zares zgodilo. Dve stvari sta, ki si ju resni politik ne bi smel privoščiti: cinizem in pridiganje. Nespodobno je, da ljudje na oblasti, ki imajo moč, možnost in dolžnost delati v dobro državljanov, prevzemajo naloge farov na prižnicah, razočaranih državljanov in razvnetih kolumnistov; Miro Cerar ni več nič od tega.

Naloga politika ni pridušanje o tem, kako vrednote izginjajo, kako je vse manj poštenosti, solidarnosti, delavnosti, skromnosti…, to delajo le politikanti. Resni politik te vrednote vzpostavlja s svojim delovanjem, sam deluje v skladu z vrednotami v dobrobit državljanov, državo vodi pravično in strateško premišljeno in tako zagotavlja takšne družbene, gospodarske, ekonomske in kulturne razmere, v katerih lahko vrednote – enakost, pravičnost, svoboda, poštenost, solidarnost, domoljubje… – zacvetijo.

Ko kolumnistka Dnevnika vzpostavi svojo kritiko na podlagi (že aristotelske) razlike med vrednoto v praksi in vrednoto v besedah, ima seveda prav. S to razliko, da najbrž o etičnih vrednotah ne bi kar ne smeli govoriti in razpravljati. Bolj gre za to, da so eno Cerarjeve besede in koncepti, drugo pa dejanja, ki morajo tem slediti. S prvimi ni nič narobe, politiki mora nakazati svoj nazor, stališča in program. Težava je le, če jih ne uresničuje – ali celo, da že artikulacija konceptov nakazuje, da jih razume napak in jih morda prav zato ne bo mogla realizirati. Da bi jih lahko brez pomoči tistih, ki vedo, kaj je etika ali celo, kaj je etika v praksi in kaj v besedah, pa je bolj malo verjetno.

Cerar etične vrednote tvit

  • Share/Bookmark

How many times did she repeat herself saying she is repeating herself

7.10.2014 ob 17:34

Če kaj, je nesojena evropska komisarka, ki si menda *ne želi* posebej to postati, po včerajšnjem zaslišanju za sabo pustila sramoto, ki jo bo težko popraviti; ranila je ponos celotne Slovenije v pričakovanju dodelitve najpomembnejše evropske funkcije kakšnemu slovenskemu politiku doslej. Najbolj intriganten vidik škandaloznega nastopa ni bil v tem, da bi izustila preveč (no, morda kakšno pretežko o komunističnih vrednotah za Evropo). Kot je bil očitek zelo jasno artikuliran s strani veliko evropskih poslancev, je težava obratna: povedala ni nič. Navkljub vsem pričakovanjem in vnaprejšnji vednosti, kako pomembno in težavno je zaslišanje.

24ur Bratusek hearing

Zame osebno je najbolj frapanten trk neke politične govorice, ki je bila zadnja leta očitno dovolj uspešna za Slovence, da je predsednici vlade omogočala pozicijo prvega politika, relativno dobre volilne rezultate (razen zadnje volilne polomije, ko je njena zvezda že začela zahajati) in ne tako majhno popularnost, s praktičnim, odvečnega ideološkega in retoričnega balasta osvobojenim znanjem, ki si ga Evropska unija od politikov na najbolj odgovornih mestih pač obeta, karkoli si že o njenih institucijah mislimo.

Povedano preprosteje: kar je dovolj dobro ali celo odlično za domače razmere in Slovenijo, je lahko obenem zanič in škandal za Evropo. Ta nemoč domačega (in domačijskega) prepoznavanja vsebinskega in strokovnega poznavanja nekega področja in njegovo permanentno zamenjevanje s puhlicami in jezikovnimi mašili, praznim verbalnim žongliranjem, očitno v Bruslju k sreči še nima svojega mesta: tam se na slepo blefirati ne da. Kar je dovolj dobro doma, še zdaleč ni primerno za politiko Evropske unije – če ni več upanja za Slovenijo, je vsaj še nekaj upanja zanjo. Tudi teze o nekakšnem medijskem pogromu zoper njo tega ne bodo spremenile.

Že res, da je gospa posegla v področje, ki ga slabo ali slabše obvlada. Vendar se je po vsem videnem sodeč zadovoljila z obnašanjem, kot da lahko s svojo retoriko neznanje skompenzira. Osnovna tragedija Alenke Bratušek je, da ji nihče od bližnjih ni povedal, da z vsebinsko izpraznjenim domači(jski)m političnim diskurzom na zaslišanju nima šans; da bi sama ugotovila, se ni zdelo verjetno. Iz tega izvirajoče spoznanje je moralo na Slovence delovati kot šok, žal pa še ne povsem kot poduk. Njena papagajska retorika je bila znova vsiljiva in samovšečna: nenehno je ponavljala, kako pomembne izkušnje da ima kot predsednica vlade in kako zelo je hvaležna Junckerju za podporo, skratka argumentirala je ad auctoritatem, malodane spet v tretji osebi.

Najbolj usodna je bila psihologija rabe mašil: z njihovo nenehno uporabo, ki se je kar stopnjevala, je Bratuškova publiki signalizirala svojo živčnost in s tem posredno priznala strokovno nesuverenost in nepripravljenost. Ker so mašila po definiciji v funkciji prikrivanja manka vsebinskosti, je repetitivnost povečevala nakazani učinek vse do nezadovoljstva in celo posmeha, česar pa očitno Bratuškova v dvorani niti ni opazila. Vsaj ne pravočasno. Kar jo je zares ubijalo, ni bilo toliko dejstvo, da ni poznala odgovorov o energetiki, temveč da je z dodatnimi verbalnimi in neverbalnimi načini nakazovala, da jih niti ne želi podati. In to dobesedno.

Bratušek zaslišanje tvit Stoll

Z nezavedno prošnjo prepojeno funkcijo mašila »Kot sem že pojasnila« ali »Kot sem že večkrat pojasnila« ali »Zdaj sem bom ponovila« ali celo »Hvala, da imam priložnost, da lahko ponovim«, iz katerega je nastal simpatičen tvit kritične poznavalke področja, smemo zato razumeti kot željo, s katero se je naslavljala na svoje izprašujoče »krvnike«, da bi jih ustavila. Češ: nikar ne sprašujte več, spravljate me v nelagodje.  Vse ste že slišali, ne znam in ne vem. Prav takšno lastno priznanje nevednosti jo je najbolj dotolklo, bolj kot nevednost sama. Z rastjo njenega nelagodja sta naraščala tudi odpor in animoznost poslancev, ki sta v kombinaciji s praznimi odgovori ali izmikanjem pripeljala do izrazito odklonilnega večinskega stališča in posledično do prepričanja, da je kandidatko treba zavreči.

Njeno verjetno zavrnitev (v tem hipu odločitev še ni sprejeta) bi veljalo interpretirati ne le kot blamažo za Slovenijo nasploh, temveč za nazaj in naprej predvsem v luči »politike« izpraznjene in utrujene slovenske politične govorice, vedno znova dovolj dobre za rajo do te mere, da z njo zlahka vodite celo gospodarstvo in finance neke države. Težavno prepoznanje, če pomislimo, da smo na minulih lokalnih volitvah znova počastili tiste, ki svoj kapital gradijo prav na izpraznjeni govorici, ne dejanjih.

P.S. In še malce bogokletna misel za konec: podobnih mašil, splošnosti in izmikanja so v kampanji vsi po vrsti obtoževali zmagovitega Mira Cerarja, ki je novi predsednik vlade. Kako bi se s takim pristopom izkazal v koži zaslišanca?

Delo Bratušek hearingMladina Bratušek hearing

  • Share/Bookmark

Lokalne volitve, pragmatizem in medijski simptom Kangler

6.10.2014 ob 11:15

Povolilni čas za včerajšnjimi lokalnimi volitvami streže z nekaj medijskimi puhlicami, kakor običajno. Poglejmo si poglavitne.

Prva med njimi se imenuje »Volivci imajo vedno prav« oziroma »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«. Modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš.  Kaj je s to globokoumnostjo narobe? Praktično vse – in to se nekaterim ogorčencem ne posveti niti ob očitnem dejstvu, da volivci – vsaj tako so prepričani – izbirajo napačno in kot kronski dokaz zgroženo navajajo primer uspešnega povratka Franca Kanglerja. Ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti»imeti prav« in ga razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa. Interpretirana v polnem smislu pa je ugotovitev standardna logična zmota »ad populum« - število podpornikov nekega prepričanja (da je Janez Kranjski najboljši župan ali da je njegov program najboljši) pač v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti. Navidezna modrost potemtakem črpa iz dvoumnosti dveh kontekstov, ki ju ne znamo ali nočemo razločiti. Na koncu s piedestala nekega post-festum pogleda na izvršena dejstva vedno učinkuje poceni moralistično.

Teza o hard-core pragmatizmu

Večina novinarskih interpretov verjame v naslednjo zimzeleno tezo: ljudi na lokalnih volitvah prepriča nenavaden slovenski hard-core pragmatizem – ni pomembno niti, če je naš, niti to, če je korumpiran, šteje lahko le, če je mestu kaj dal. Zato imajo županski kandidati neverjetno prednost – ko enkrat zasedejo mesto, jih je težko detronizirati, če le vodijo mesto vsaj povprečno dobro. Če je mogoče preštevati infrastrukturne pridobitve ali granitne tlakovce na ulicah, pa so lahko tudi koruptivni, nič hudega.

Lokalne volitve obračajo optiko državnih volitev – če smo na slednji zapadli polni propagandni histeriji iskanja novih obrazov in paranoji bežanja pred starimi, lokalne terjajo čisto nasprotje, psihološko in ideološko – obožujejo stare obraze. Zaenkrat sem med tistimi, ki s tovrstno razlago sicer soglašajo. Drugače razlagam le razloge za nastanek pragmatičnih preferenc.

Prvič, veljalo bi opozoriti, da mojstrovalce pragmatizma težko obsodimo ideoloških pretenzij: niso nujno populisti, niso nujno demagogi, tudi ne nacionalisti in lokalpatrioti. Doslej sta se iz tega razvijali dve logiki pojasnil. Po prvi državljanov koruptivnost ne moti vse do točke, ko imajo vsaj oni kakšno korist od tega. Opisali bi jo lahko z motom »Ni pomembno, če krade, samo da ima mesto nekaj od tega«.

Naslednja je potencirani perverzni obrat: »Čisto prav je, če krade, to je izraz njegove spretnosti«, kjer se pogoj »samo da nam nekaj da« ohranja. Ko je v Mariboru pretila neposredna nevarnost tedenskih položnic zaradi postavljenih radarjev, ki bi postala celo stalna in nenehna nevarnost, je občanom šele prekipelo. Ker ni šlo le za to, da tak pogoj ni izpolnjen, temveč se je ta postavil v svoje nasprotje: namesto dajanja je obstajala grožnja nenehnega jemanja. Denarja iz naših žepov. Koruptivnost kot faktor občanov ni zanimala ne takrat ne danes, vstaje pa so bile izvožene po celi Sloveniji kot klic obubožanega naroda in najmanj socialna, če ne socialistična revolucija. Figo. Številni so sicer iskreno verjeli, da to tudi so, a so se po vsem sodeč ušteli.

Zakaj spet Kangler?

Če upoštevamo našteto, potem nas v resnici niti malo ne more presenetiti dober rezultat Franca Kanglerja v prvem krogu volitev in njegov pohod v drugega. Bolj bi lahko presenetili zelo slabi rezultati nekaterih drugih. Javno in medijsko popularno zmrdovanje tipa »Kako je to možno?« pove več o govorcu kot o stanju stvari. Naj ponovim: prvič, ni pomembno, če je koruptiven ali na poti v zapor, pomembno so rezultati ali vsaj njihov videz. In bivši župan je spretno gradil svojo kampanjo točno na tem: vse svoje jumbo plakate je opremil s fotografijami svojih infrastrukturnih dosežkov in jih oblepil celo z do evra natančnimi vsotami zneskov, ki jih je »daroval mestu«.

Kangler Delo volitve

Drugič, njegov pragmatizem se v ničemer ne razlikuje od odličnega rezultata Borisa Popoviča in Zorana Jankovića, ki sta znova gladko zmagala. Recept je isti. Čemu bi se torej bolj čudili Kanglerju kot njima?

In tretjič: vstajniški duh ostaja le še romantizirani spomin, njegove delnice so bistveno prenapihnjene, ljudem že dolgo več ne imponira. Sprijaznimo se s tem dejstvom, da morala ni za pragmatično ljudstvo. Če je Miro Cerar na državni ravni uspel s svojimi moralizmi, s katerimi se je očitno že zaplezal, najbolj prav v Mariboru z lažnivim kandidatom, v lokalnem okolju z njimi nima kaj početi. Nenazadnje s svojo stranko, ki premočno vodi, ni uspel narediti niti enega župana. Na ravni ideologije so ljudje še zelo abstraktno za moralo,  na empirični ravni pa morala nič ne šteje – pač ljudska amoralnost in hipokrizija, podložena s ciničnim »volivci imajo vedno prav«, nič novega pod soncem. K temu prištejmo še Andreja Fištravca, ki je zašel v ponovitveni vzorec Franca Kanglerja, kar v seštevku daje slutiti tisti depresivni »Vsi so isti«, vstajniško izročilo pa polaga v prerani grob. In če so, potem se uspehu slednjega res ne gre čuditi.

Kaj pa mediji?

V novinarskem zgražanju o politični patologiji je prav tako nekaj licemernega. Če kaj, bi koruptivni župani ne bili uspešni neopremljeni z medijsko spremljavo – ki pa jim v moralnem smislu, kot rečeno, ne pride do živega.

Kangler Delo Kajzer

Povedano zelo preprosto: s tem, ko so župani v številnih postopkih, postajajo medijsko permanentno prepoznavne in navzoče osebnosti in prehitevajo konkurenco, medijska prezenca pa je conditio sine qua non in jih znova naredi za župane na volitvah. Začarani krog, iz katerega se je težko izvleči.  Priča smo štirim postopkom: virtualizaciji politike, postopkom medijske preparacije, ki odmika politično realnost v prostore umetnega, neresničnega, nečesa, kjer »ne gre zares«, kjer je vse le igra, naše volilne preference in odločitve pa temu ustrezno manj pomembne, bolj podobne konjskim stavam. Občutek odgovornosti se niža, oddani glas postane arbitraren. Drugi postopek je banalizacija in tabloidizacija, senzacionalistično preigravanje, v katerem počasi politiki figurirajo kot heroji hlastanja po denarju, žrtve teorij zarot, kot nesramni matadorji, ki si upajo, »imajo jajca« in si drznejo posmehovati organom pregona. K temu prištejmo še zmagovito gostilniško resignacijo tipa »V državi, kjer je vse zafurano, se nam vsem splača le še krasti, zato bravo, gospod župan!«

Tretji zadeva deintelektualizacijo javnega prostora, medijski prezir do mišljenja, argumentacije, vsebinskih pristopov, programskega delovanja – ker se rumeni pristopi pač uklanjajo tehtnosti in analizi, sam suspenz in čudenje (npr. od kod Kanglerjev uspeh) pa postaneta medijsko hvaležna snov za elaboracijo. Četrta zadeva licemerstvo kot rezultat sindroma malih bogov: po eni plati se novinarji obnašajo, kot da so zgolj pričevalci zgodb, a v resnici spretno prikrivajo, tajijo in celo uživajo takrat, ko so njihovi ustvarjalci. Ko k temu prištejemo še komentatorje na javnem servisu a la Dejan Steinbuch, sicer avtorja novinarske protipeticije, je mera nesolidarno polna in nas prav sili v retorično protivprašanje: le kaj je politična patologija v primerjavi s tisto medijsko?

Volitve MMC Steinbuch

  • Share/Bookmark