Arhiv za November, 2014

Seks v mestu

21.11.2014 ob 16:19

Medtem ko se skoraj polovica Slovenije, če uporabim kar sam časopisni izraz te dni, tako ali drugače predaja premislekom (in fantazijam), kaj točno se je dogajalo v  neki pisarni mariborske srednje šole in njenim ravnateljem, ki naj bi ga ujeli v intimnem položaju s svojo sodelavko, mediji o tem pišejo in poročajo silno, pravzaprav kar maksimalno različno.

Maribor seks afera 24ur

Lahko bi govorili o popolni polarizaciji pristopa: rumenosti in senzacionalnosti naklonjeni so snov z veseljem in neizmerno hvaležnostjo zagrabili, kar smo seveda lahko pričakovali, medtem ko bolj resni mediji raje vodotesno molčijo. Na mah ponujeno vprašanje je enostavno: bi morali z vidika novinarske etike prve grajati in druge hvaliti, in to iz diametralno nasprotnih stališč, izmerjenih s pomočjo iste merilne palice? Torej prve zato, ker so podlegli tabloidnosti in se spustili v zasebno sfero dveh posameznikov, ki nas ne sme zanimati, spet druge pa, ker so tako enotno in homogeno stoično pogledali proč, da bi taisto zasebnost pogumno zaščitili?

Med mediji, ki so tako ali drugače poročali o »mariborski aferi« ali celo »mariborski seks aferi«, so npr. POP TV, portal 24ur, Svet na Kanalu A, Slovenske novice, Svet24, spletni Žurnal, Planet SIOL in še nekateri manjši.  Nikakor pa o njej niso želeli niti z besedo pisati domači (lokalni) Večer, Delo, Dnevnik ali STA. V zadnjih dnevih so afero povzeli številni tuji ne zgolj spletni mediji, ne le s prostora bivše Jugoslavije, temveč tudi angleško pišoči. Naj jih zgolj nekaj naštejem kar v povezavah:

https://metro.co.uk/2014/11/20/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school-4955684/

http://schoolsimprovement.net/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school/

http://www.hellou.co.uk/2014/11/headmaster-caught-comprimising-position-27159/

http://www.topix.com/world/slovenia/2014/11/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school

http://tvnz.co.nz/world-news/students-catch-headmaster-maths-teacher-in-sex-act-classroom-6153978

http://www.24sata.hr/sexy/ravnatelj-skole-zadovoljavao-profesoricu-ucenici-ih-snimili-394225

http://www.jutarnji.hr/ravnatelja-skole-i-nastavnicu-snimili-u-ljubavnom-klincu/1237415/

http://dnevnik.hr/vijesti/svijet/video-ravnatelj-skole-u-uredu-oralno-zadovoljavao-profesoricu-matematike—361361.html

Maribor seks afera School

Zanimivo izjemo je pri nas naredila RTV Slovenija, ki sicer »mariborske afere« ni posebej obeležila v kakšnem »informativnem« prispevku, pač pa je v torkovih Odmevih (torej relativno hitro) za izhodišče vzela samo zgodbo in v studio povabila dva razpravljalca o temi: ravnatelja Dušana Merca in bivšo informacijsko pooblaščenko za dostop do javnih informacij Natašo Pirc Musar. Voditeljica dr. Rosvita Pesek je torej predpostavila, da zgodbo preprosto gledalci TV Slovenija pač že poznajo – iz drugega (rumenega) medija.

Moj odgovor na izhodiščno dilemo o agenda setting in postavljanju in dopuščanju obravnave zgornje teme je preprost: z molkom, cenzuro in gledanjem proč se ne opravlja prav nobeno posebno poslanstvo. Čeprav ne more biti dvoma, da je takšna bila njihova zavestna in dobro premišljena (uredniška) odločitev ter posledična drža, s tem v ničemer ne prispevajo k soočanju z novinarskimi in medijskimi dilemami, še manj k obveščanju razdvojene in neuke laične javnosti, ki preprosto ne ve, kaj naj si o vsem skupaj misli in se zateka k takšnim ali drugačnim stereotipizacijam.

Bistvena zadrega novinarske odločitve tu pač ne bi smela biti, ali bomo neko temo pokrili, temveč kako jo bomo.

Moralna in druga spregledana vprašanja

Čeprav se bom odprtim moralnim zadregam posvetil naslednjič, bi rad kot simptomalno izpostavil zanimivo dihotomijo v njihovem dojemanju. Najdemo jo v spodnjem odlomkuna portalu 24ur.com:

Pirc Musarjeva: z objavo dijak namerno želel škodovati učiteljici in ravnatelju

Na dogajanje se je kmalu po objavi odzvala bivša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Kot pravi sama, jo je poročanje tako ‘sprovociralo’, da je morala na to temo objaviti blog. V njem je pojasnila svoje stališče. Kot navaja, “primer ni sporen (le) zato, ker naj bi si ravnatelj in učiteljica v kabinetu dovolila početje, ki sicer po splošnem družbenem naziranju o sprejemljivem in nesprejemljivem početju na določenih mestih, res ne sodi v službene prostore,” navaja Pirc Musarjeva. Kar je zmotilo njo, je dejstvo, “da noben medij ni obsodil početja dijakov – skritega snemanja z mobilnim telefonom in objave posnetka na spletu.” Kot pravi, je neupravičeno slikovno snemanje, ki bistveno poseže v zasebnost posnetega, v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. “Početje dijakov torej ni le nemoralno, ampak potencialno tudi protipravno. Njihovo početje ni samo ‘svinjarija’. S skrivnim snemanjem so nedopustno posegli v zasebnost posnetih, ki sta jo več kot očitno pričakovala (pa čeprav v kabinetu). Da pa so posnetek kasneje še objavili na spletu, kaže na njihovo trdno in premišljeno namero škodovati posnetima,” še navaja Pirc Musarjeva.

Nekdanja pooblaščenka torej spornost primera »mariborske afere« locira v samo dejstvo, da mediji niso dovolj obsodili snemanja dijakov, na kar je vehementno opozorila sama. Na svojem blogu pa je v razpravo dopustila tudi kakšno drugo obliko spornosti, ki bi šla onstran nezakonitega posega v intimo dveh posameznikov, kar je skromno nakazala s prislovom »le«, podanim v oklepaju.

Prepričan sem, da nezakonito snemanje ni edina topika, ki se nam kot legitimna poraja v razpravo v danem primeru, tako kot verjamem, da je spregled najslabša izbira soočanja z njimi.

Maribor seks afera svet24

  • Share/Bookmark

Klofute in njih umetniški vtisi

21.11.2014 ob 16:18

Dobovšek Horvat grožnja Antikrist kritika Delo

Kaj generira javni in tako rekoč umetniški vtis, na podlagi katerega klofute nekaterih umetnikov obveljalo za pasji drekec in simpatično gesto, spet druge pa za napoved nevarnega obračuna s kritikom in novinarsko avtonomijo v celoti, tudi za kaznivo dejanje? Zakaj je klofuta Svetlane Makarovič štela malodane za plemeniti »acting out« celo za novinarje same, elektronska napoved klofute Sebastjana Horvata pa za morečo napoved fizičnega linča?

Naj spomnim, ko je pred leti poletela roka priletne dame, kakor jo je sama opisala pesnica, je menda šlo za poetični minuciozni dosežek, ki morda bolje zveni v prevodu hrvaških medijev:

Te sam pljuske čuvala devet godina jer je njegov tekst bio ispod kritika dostojnih žutog tiska. Pljuske su bile dobro osmišljeno autorsko djelo puno poezije. Dama u godinama kao što sam ja ne digne ruku samo tako.

Zevs na Parnasu ali namahati Zlobca

Res bomo težko ubežali vtisu, da so na Delu na delu dvojna merila. Obakrat je šlo za kritika istega časopisa (Marjan Zlobec, Zala Dobovšek), a so reagirali povsem različno. Zevs z Olimpa na obisku na Parnasu je ostal cel, trenutno pa so našli govedo: Quod licet Iovi, non licet bovi. Spomnimo se leta 2009, ko z nekaj res redkimi izjemami (npr. dr. Marka Milosavljeviča, če odštejem mojo nepomembno malenkost) ni bilo mogoče najti nobene negativne reakcije ali obsodbe. Novinar Dela Peter Kolšek je ugotavljal, da o klofuti ni mogoče reči ničesar pametnega, da je dogodek karakterna zasebna zadeva, da ne gre za napad na svobodno novinarstvo (sic!), da je treba pravičniško intencijo po mahanju novinarja pač sprejeti:

Klofuta, ki jo je na začetku tedna sedemdesetletna dama primazala šestdesetletnemu gospodu, in to sredi Ljubljane, je dogodek, o katerem ni mogoče reči ničesar pametnega.

Ker je torej stvar, ki je po svoji osnovni intenciji izrazito zasebne, pravzaprav karakterne narave – kajti tu seveda ne gre za napad na svobodno novinarstvo, ne gre za neizprosen kulturni boj in ne za družbeno krivico.

Njen herojski individualizem je pač tak, da osuplja v dobrem in slabem. Če smo sprejeli njeno notorično mačjefilstvo kot obliko avtentičnega življenja, če smo v njenem prokadilskem razpoloženju prepoznali uporništvo Ivane Orleanske in če smo sprejeli dejstvo, da nas pesnica v posesti višje nacionalne substance zmerja za Slovenceljne (in se s to klavrno obsodbo pogosto mazohistično strinjamo), bomo menda sprejeli tudi njeno pravičniško intencijo, da je treba namahati novinarja Zlobca!

makarovič zlobec klofuta MMC

Zdaj, ko je Sebastijan Horvat grozil kritičarki Igre o Antikristu z besedami »Tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz, če mi še kdaj prideš preblizu,« je reakcija povsem drugačna, diametralno nasprotna. Gre za novinarsko svobodo, ne gre za karakterno in privatno stvar, čeprav je šlo le za besede, poslane po e-mailu. Oglasili so se novinarji in cehovska združenja ter obsodili pritisk na svobodo javne besede:

V pismu so se pridružili ugotovitvam Društva novinarjev Slovenije, da je pri nas “svobode javne besede in avtonomije novinarskega poklica na Slovenskem vsak dan manj”, zaradi česar je po njihovem mnenju treba zavzeti odločno stališče zoper vsake najmanjše poskuse pritiskov in groženj z nasiljem.

Horvat Dobovšek klofuta SIOL

Dvojna merila in dvojna klofutanja

Da ne bo nesporazuma: sleherno nasilje ali grožnje z njim se mi zdijo nedopustne. Imamo redko priložnost, ko lahko na primeru enega medija in dve novinarjev iste časopisne hiše spremljamo dopuščanje dvojnih meril, ne da bi nam kdo pojasnil, na čem dvojnost meril sploh temelji. Režiser Horvat se je, za moj okus premedlo in neposrečeno, tudi opravičil:

»Moja reakcija na kritiko Zale Dobovšek je bila emotivna in impulzivna. Če nekdo na tak neposreden, žaljiv in podcenjujoč način oceni tebe kot neumnega in strahopetnega, človek pač na isti način reagira. Ne opravičujem svojih dejanj, ampak tudi jaz imam odnos do svojega dela.

Zadnji stavek, ki ga vsi mediji razumejo kot fizično grožnjo, ni bil mišljen na tak način: »tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz«. Torej z istimi sredstvi kot ona, tudi jaz! Če je Zala Dobovšek ta stavek razumela kot fizično grožnjo, se ji javno opravičujem in jo odvezujem vsega strahu, ki ga je morala pretrpeti ob tem zapisu.

Vendar je za Horvatovo opravičilo bistveno, da poskuša fizično grožnjo, za marsikoga – in tudi zame – ne preveč prepričljivo, interpretirati kot metaforično dejanje, tj. kot dejanje verbalnega obračuna na isti ravni, kot ga je bila, po njegovem, v kritiki deležna njegova predstava. Kaj lahko iz tega izpeljemo? Najmanj to, da si fizično ne želi (več) groziti ali realizirati dejanja, da svoje elektronsko pismo razume kot preveč impulzivno reakcijo in da se, morda preveč pogojno, kesa svojih besed.

Kar ostane, ni vprašanje ustreznosti zaščitniških cehovskih reakcij na pismo – te so vse po vrsti upravičene. Prej bi rekel, da uporaba dvojnih meril kaže na dvolično naravo in tabuizacije refleksije v smeri medijske kritike. Skratka: ni bistveno vprašanje, ali so se novinarji in ceh odzvali pravilno v primeru kritičarke Zale Dobovšek, začudeni smo, zakaj niso psi samočuvaji zalajali v primeru slavne pesnice. Še zlasti, ker se Svetlana Makarovič nikoli ni opravičila za svoje dejanje, Horvat se je, prva pa je dejanje celo izvedla, medtem ko ga je slednji le nakazal. Za nameček je pesnica govorila o svoji premišljenosti, režiser o hipni čustveni reakciji – vsaj sodniki pa bi običajno drugo šteli za olajševalno in prvo za obremenilno okoliščino

Parnas in mali bogovi

Dvomim, da bi pri upravičevanju dvojnih meril res smeli dopustiti, da pri tem igra kakšno posebno vlogo igra spolov, starost vpletenih in druge statusne okoliščine. Toda Delo je danes naredilo še korak naprej. Njihov novinar Peter Rak je objavil že včeraj napovedani »mnenjski članek o popolni ustvarjalni svobodi tako umetnika kot kritika«. V njem se je zavzel za nič manj kot to, da se umetniškim dušam s Parnasa v takem primeru postreže s cenzuro sadov njihovega ustvarjanja:

Igra o antikristu je doživela zelo velik odmev, ker skoraj gotovo ne bo uprizorjena nikoli več, pa to pomeni, da je vzdrževanje medijske pozornost veliko pomembnejše od tistih nekaj sto gledalcev, ki so predstavo v resnici videli. Namesto protesta bi bila ob takšnih izpadih morda še učinkovitejša ignoranca. Najbolj uničujoča kritika je brezbrižnost, je misel ameriškega romanopisca Edgarja Watsona Howea, zato je to poglavje najbolje zapreti. In ga morda odpreti šele čez čas, medtem pa naj se nekaj Horvatovih predstav odvrti brez medijskih odmevov. Dobrih ali slabih. Verjetno potem zlepa ne bo nihče nikomur prepovedoval obiskov gledališča ali mu grozil s klofutami.

Tudi če odštejemo posebnosti v miselnem slogu pisca, pa novinarjem lastno občutenje malih bogov z medijskega Olimpa (glej slovarsko geslo), si ne le s težavo predstavljamo napoved kateregakoli medija, da bo poslej cenzuriral Svetlano Makarovič, dokler ne bo nehala kloftati svojih kritikov. Ne, za povsem nedopustno bi morala obveljati »disciplinizacija« po načelih medijske ignorance in cenzure, kakorkoli so je že nekateri brezbrižni novinarji res nadvse vešči. Celo v situaciji, ko se je režiser za svoje besede že opravičil, bi za res subverzivno držo kvečjemu štelo, da novinarji umetnikovo delo še temeljiteje analizirajo.

Kolšek klofuta Makarovič Delo

  • Share/Bookmark

Fištravčev družinski klub je naša stvar

6.11.2014 ob 16:32

Zakaj manire v delovanju mariborskega vstajniškega župana postajajo vedno bolj podobne maniram njegovega predhodnika?

Težavno vprašanje, ki spominja na nietzschejansko večno vračanje istega, na povabilo kamor fati. A tu je še težje vprašanje: zakaj je večini pri tem vseeno, zakaj nima volje vsaj po začudenju, in to nekaj dni po lokalnih volitvah?

En možen razlog lahko povem iz osebne izkušnje: morda so Fištravcu na začetku preveč verjeli. Mu zaupali, ga podpirali. Kar se mene tiče, že dolgo več ne.

O tem, kako Maribor postaja plen v rokah ekipe tipa »Maribor je naš«, sem pisal nekaj dni nazaj. Danes prebiram, da se je Fištravčev družinski klub znebil še enega svojega člana – vendar tako, da ga je prestavil na drugo dobro plačano mesto:

Nekdanji direktor mariborske mestne uprave Marko Žula je v enem dnevu dobil novo službo – nadzorniki Nigrada so ga imenovali za direktorja, čeprav se za položaj sploh ni prijavil.

Žula Fištravec MMC Nigrad

Čudovite so te nove smernice vstajniškega zaposlovanja v Mariboru – izbrani ste in čaka vas služba, čeprav se sploh niste prijavili! Še je upanje za brezposelne v mestu in širše… preverite pri vašem najbližjem vstajniškem zaposlovalcu!

No, v tem hipu se že polovica Slovenije čudi temu, s kom bodo Žulo nadomestili in manj temu, da ga nameščajo tisti nadzorniki, ki jim je neposredno nadrejen. Pa je novopečeni direktor storil klasično komunikacijsko napako in prostodušno ter naravnost priznal, kako je bil izbran – poklicala ga je Simona Partlič, ker je bil zanjo (ali zanje) faca iz medijev. Kdo, kako, zakaj? Bistveno za razumevanje je, da Fištravec pač nima nobene besede, zanj kadrujejo in delo opravljajo drugi člani družinskega kluba »Maribor je naš«. Maribor postaja naša stvar.

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave 2

Zakaj so časi postali tako zelo nekritično anti-vstajniški? Zakaj ni več na delu duh boja proti politični korupciji, zakaj hobotnice nadomeščajo hobotnice, zakaj vstaje v resnici niso več možne, vse do, hmm, nadaljnjega?

Tu je nekaj možnih kategorij razlage za nastalo indiferenco v mariborskih razmerah:

(1) Nemotiviranost za priznanje lastne zmote. Ljudje so ravnokar prepričljivo izglasovali Fištravca za novega župana – v psihološki naravi ljudi pa je, da le s težavo priznajo svojo napačno odločitev, sploh tik po volilni nedelji. Zato jih npr. nove ovadbe proti novostarim županom, kot recimo proti Borisu Popoviču, ne zmotijo. Zato jih, še zlasti ne po volitvah, ne zmotijo nove in nove nepravilnosti.

(2) Nostalgija po vstajništvu. Številni Mariborčani so verjeli v vstaje in tudi dejstvu, da je Fištravec, skupaj s svojo ekipo, za katero je večkrat prevzel polno odgovornost, bistveno boljša izbira od Kanglerja. Sicer ni popoln, se glasi prisiljena razlaga, ko nekdo na glas prešteva grehe, ampak njegovo ravnanje je še znosno. Priznati, da ni znosen, bi pomenilo spodkopati spomin na čudoviti čas vstaj ali celo našo udeležbo v njih, od tod pa izvira motiviranost, da se pri podpori novemu županu vztraja bolj, kot bi se v kakih drugih običajnih razmerah.

(3) Prihodnje koristi in pretekla znanstva. Indiferenca včasih korenini v pragmatični preračunljivosti: kaj pa, če bom župana in mestno oblast kdaj potreboval, si rečejo. Zaprosil za kakšno službo, bil deležen drobtinice z gospodarjeve mize? Res ne bi bilo pametno, da se mu zamerimo. Zato raje potrpimo. Podobno velja, v precej ožjem krogu ljudi, najbrž za pretekla znanstva: potrpimo, da ne bo kake užaljenosti!

(4) Poglobljena in potrjena apatija. Da je ekipa mariborskega župana zlorabila vstaje, zgolj dokazuje, da se z njimi ne da nič storiti – da je politika nujno prostor umazanega in pokvarjenega. In ker nismo do nove oblasti imeli (ali smeli imeti) višjih pričakovanj, tudi razočarani kaj bolj ne moremo biti ali vsaj nimamo dobrih razlogov. Ko gre za politiko, se ne da ničesar spremeniti – s tem se je treba sprijazniti in nemočno stati ob strani.

Pelko Berlič strici iz ozadja Fištravec Večer

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave

Večer Fištravec volitve zmagal

  • Share/Bookmark

Tavtologije Alenke, ki bo ostala Alenka

6.11.2014 ob 16:32

Odločila sem se, kakor sem se odločila in volitve so bile takrat, ko so bile.

Nesojena predsednica vlade in evropska komisarka Alenka Bratušek ni nadarjena zgolj za ponovitve, vsebinske in nevsebinske, tudi ne za rekordno rabo tretje osebe v govoru o samem sebi, njen prazen verbalni slog bi kombiniral tudi tavtologije. Ker hujši od ene tavtologije sta dve skupaj, slišani denimo v včerajšnjem nedeljskem intervjuju z njo na TV Slovenija.

Bratušel intervju TV SLO

Tavtoloških vaj v podcenjevanju državljanske pameti je bilo precej in tudi zgoraj omenjena je sledila nemudoma po še eni, že skoraj bizarni: »Predsednik države je predsednik države«. Človek skoraj omaga in si reče, da bi lahko bilo še huje,  ultrakombinacija bi lahko zvenela: »Spet se bom ponovila, ampak Alenka se je odločila, kot se je odločila in predsednik države je predsednik države.« No, potem bi se res odločil, kakor bi se odločil, ter ugasnil televizor.

Tavtologija, ki te ljubim

Vendar težava ni v bivši predsednici vlade, njeni dolgočasni govorni izpraznjenosti, tavtologije so prekomerno zasedle slovenski javni diskurz in nekateri politiki nam z njimi strežejo v obilici. Vedno bolj. Kazati s prstom le nanjo bi bilo silno krivično. Lahko bi celo obrnili hermenevtiko in dejali, da se je kot finančnica, nevajena politike, učila pri vsem slabem, kar je bilo na voljo, da je dete politične dediščine, kjer moramo kriviti (retorično) dediščino, ne otroka.

Tvegajmo s hipotezo, da je prav verbalna (formalno takoj opazna, torej ne v prvi vrsti vsebinska) repetitivnost bila tako zelo nelagodno moteča in je zapečatila njeno usodo v Bruslju (in morda tudi doma), saj so je v treh urah imeli dovolj. Doma pa je, kakšen kontrast, skoraj nihče ne opazi. Če bi analizirali njen govor podrobneje, bi ugotovili, da že na ravni statistike Bratuškova uporablja relativno omejen besedni zaklad, preprost in gramatikalno enostaven jezik (kar po sebi ni slabo in je hvalevredno učinkovito) in da se tudi sicer vsebinsko silno rada ponavlja in podvaja svoje stare odgovore. Kaj pa, če je v Bruslju ni porazila njena nekonkretnost na zaslišanju, slaba pripravljenost, polena pod noge, Miro Cerar in Jelko Kacin, ampak je bila usoden že element retorike?

Žmohtnost in »Jaz sem, ki sem«

Seveda so, formalno vzeto, retorične tavtologije omenjenega tipa nujno resnične in niso logično zmotne. Stavkom tipa »Resnica je resnica« lahko pripišemo le logično resničnost. Če je politik povedal, kar je povedal, je res, da je povedal, kar je povedal. Dvomiti pač ne moremo – težava je v tem, da si tega nismo niti želeli. In če se je zgodilo, kar se je zgodilo, moramo to pač priznati: kar se je zgodilo, se je res pač zgodilo in predsednik države je res predsednik države. Izvedeli nismo ničesar novega, zato je še bolj nujno, da se vprašamo po motivih govorca. Kajti četudi so pleonazmi brez posebne logične konstrukcije, želijo iz nekega razloga zapolniti diskurzivni manko.  Med najpogostejšimi in najbolj uho parajočimi so verjetno tisti »Povedal sem, kar sem povedal« ali »Sledilo je, kar je sledilo« ali »Naredili smo, kar smo naredili«.

Morda bi veljalo politikom sugerirati nekaj inovativne žmohtnosti. Da morda nekoč slišimo kakšen dadaistični tavtološki obrat, denimo »Ni se zgodilo, kar se je zgodilo«, ali pa morda iz ust Ljudmile Novak kakšno krščansko razlago via negativa: »Zgodilo se je, kar se ni zgodilo.« Vsi pač ne moremo biti podobni Bogu, ko v bibliji – celo v netretji osebi – tavtologizira s tistim znanim refrenom »Jaz sem, ki sem«.

Razlogi?

Nesporno raba retoričnih tavtologij ni privlačna in politikom ne dviguje rejtingov. Ne dela jih za simpatične, njihov govor z njimi ne pleni pozornost, obenem pa sproža tudi psihološki dvom vanje. Takšen, ki ljudem sugerira, da politik vase morda nima dovolj zaupanja – in če ga nima, mu ne moremo zaupati niti sami.

Za nekatere socialne psihologe je raba pleonazmov in ponovitev lahko dejavnost nevrotičnega obsesivca – ta ne uporablja jezika le kot sredstvo komuniciranja, nevede ga instrumentira tudi v obrambne namene, da bi se spopadel s strahom in frustracijo. Ponovitev kot lastnost, ki spremlja retorično tavtologijo, je v funkciji izpolnitve nevrotične potrebe, da bi zmanjšala ali ustavila neugodje stresa.

Ne želim špekulirati, v kakšnem stanju se nahaja kakšen politik, a se mi zdi, da so lahko razlogi za rabo tavtologij tudi bistveno širši. Brez težav si predstavljam, da se za »Povedal sem, kar sem povedal« največkrat skriva enostavni politični pragmatizem, ki ne le vodi do poenostavitve povedanega in s tem sledenja nekemu ekonomskemu principu v govoru (brez posebnega motiva), temveč tudi previdnosti in v izogib temu, da potencialno delikatnih situacij politik ne bi opisal z besedami, ki bi bile interpretirane na način, kot si tega ne želi. Lep včerajšnji primerek povedanega je bil tisti »Minister Čufer se je odločil, kot se je odločil.« Medvrstično je to povabilo h končanju razprave. V eri senzacionalističnih in paranoidnih medijev previdnosti za nameček celo smemo pričakovati. Vendar so v govoru Alenke Bratušek vsi našteti elementi (tretjosebnost, repetitivnost, tavtologija) vsekakor moteče izstopajoči.

Alenka bo ostala Alenka

In res tudi včeraj ni manjkalo tretjeosebnosti. Že na začetku TV intervjuja gostja ni mogla iz svoje kože, ne da bi se poudarjeno zatekla v njeno naročje – vendar po tistem, ko ji je, kakšna ironija, že uspelo z rabo prve osebe. Bratuškova namreč izusti »… da meni, da Alenki ne bi uspelo«, skratka prvo osebo takoj zamenja za tretjo, in nato nadaljuje že čisto tretjeosebno s »Pomembno je, da ne bo uspelo Alenki, ne glede na škodo, ki se bo zgodila državi.«

Diskurz o Alenki je dobra podlaga celo za izražanje samozavesti, včeraj smo slišali emfatičen »Jaz sem Alenka, ostala bom Alenka«. In kot da še ni dovolj, nato nemudoma nadaljuje novinarka in urednica Ksenija Horvat Petrovčič kar v tretji osebi z vprašanjem »No, kako pa je Alenka doživljala poraz?« Kakor da bi v studiu sedele tri osebe. Kot da bi razočarana, resignirana, obupana in grenkobna, s prstom kazajoča na medije, Mira Cerarja in bivše politične partnerje bila neka druga oseba, neka Alenka, ne ona sama. Kajti Alenka je Alenka – in tako se vrednost tretjeosebnosti in tavtologije povežeta in nadgrajujeta. Govorjenje o njenih hibah torej nima nobene recidivne vrednosti, mrači ga samoponos. Že mogoče, da se je njena usoda v precejšnji meri kovala v medijskih in političnih laboratorijih, da sta se v agendi združili levica in desnica, da so v njenem primeru prišle na plano negativne plati domačih medijev. Toda v poglavitni meri je ključ za razumevanje njenih polomij varno spravljen v Alenki sami.

Ruplovo istorečje

Se politiki svojih tavtologij zavedajo? Na lovu za takim spoznanjem sem opazil, da dr. Dimitrij Rupel, eden tistih, ki ga imam v spominu kot pogostega uporabnika opisanih retoričnih pleonazmov, na strani SDS piše o tavtologiji, jo celo prevede, a razume in razloži povsem narobe. Zanj je istorečje, kar je lep prevod, toda izenači jo s preprostim odvečnim ponavljajočim blebetanjem, ki ga pripiše svojim političnim nasprotnikom:

Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. – slovensko – istorečje.

Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev – vsaj na resnih fakultetah – ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn.

  • Share/Bookmark