Arhiv za Januar, 2015

Je Siriza radikalna stranka?

26.01.2015 ob 21:29

prispevku na spletni strani Mladine se sindikalist Goran Lukič, sicer velik simpatizer Združene levice, sprašuje o medijskem pokrivanju grških volitev:

Ustavimo se pri besedi »radikalno«. Torej, kaj je tako radikalnega pri Sirizi?

Lukič Radikalno Mladina

Celoten članek je koncipiran kot čudenje temu, čemu se slovenski novinarji odločajo grško koalicijo poimenovati za »radikalno« – temu na zelo podoben način sledijo nekateri novinarji in družboslovci.

Njihovo čudenje implicira, da besedo »radikalen« razumejo (in občutijo) kot diskreditator, kot zmerjaški označevalec, ne zgolj kot dovolj točen opis programske pozicije.

Siriza je že po svojem imenu oz. akronimu koalicija radikalne levice, Συνασπισμός Ριζοσπαστικής Αριστεράς, Synaspismós Rizospastikís Aristerás.

Za radikalno se ima ona sama, prav to pomeni pridevnik rizospastikos – tisti, ki izvira izriza, iz korena. Radikalnost je enostavno korenitost – če se Siriza sama ne brani tega pridevnika, čemu se ga slovenski pristaši? Ne delu je torej spet nek temeljni nesporazum.

Zato se Siriza v anglosaškem prostoru preprosto imenuje »Coalition of the Radical Left« – pa nihče je javka, da se dogaja strašna krivica, da je nesramno označena za »skrajno« oz. »radikalno« levico. Še več, tudi najbolj levo usmerjeni časopisi nimajo s takšno označbo prav nobene težave ali zadržka.

Kakor vse kaže, bodo tudi slovenski mediji in novinarji počasi za sabo začeli puščati sled – pristaši Sirize in njenih slovenskih satelitov bodo izpuščali del njenega akronima, njeno »radikalnost«; vprašanje pa je, če s tem ne dezavuirajo dela njene ne zgolj onomastične identitete in celo opozorila, da si radikalna misel lahko izbori svoj prostor pod soncem le po zavedanju, da je to, kar je. Da je, skratka, v njenem interesu imenovati se za radikalnega, da si takšni želijo biti tudi programsko.

Podobno velja za slovensko inačico Sirize, tj. Združeno levico, ki se je vzpostavila kot edina leva alternativa s tem, ko se je pozicionirala na skrajni spekter političnega pola in sleherno drugo levico označila za premalo ali nepristno levo. Reči, da ne želi biti radikalno na levi, je povsem self-defeating.

Nasprotniki, kot kažejo prvi zaskrbljeni odzivi neoliberalnih Financ, bodo počeli prav nasprotno. Morala zgodbe? Z izpuščanjem označevalca se ne pridobi prav nič, tako kot se ne izgubi z dodajanjem.

Finance Sirizia CiprasBBC radicalGuardian radicalEconomist radicalNew Left radicalHuffington radical

  • Share/Bookmark

Mencingerjeva peticija: Houston, we have a problem

26.01.2015 ob 21:29

Zadnji TV klub na POP TV (24.1.15) je še bolj dramatično nakazal težavo tako imenovane Mencingerjeve peticije, njen Houston, we have a problem.

V studiu so gostili štiri predstavnike, razporejene za in proti privatizaciji, razdeljene na podlagi podpisnikov peticij (Bogdan Biščak in Rok Kogej v podporo peticiji »proti razprodaji«, Rok Novak in Blaž Vodopivec v podporo antipeticiji za privatizacijo). Oddaja je enostavno želela odpreti dilematiko pravih argumentov prvih in drugih, soočiti mnenja.

TV Klub POP TV privatizacija

Za najbolj simptomalen jemljem trenutek, ko sta v hkratnem medsebojnem prepričevanju Biščak in Kogej razkrila, da povsem drugače razumeta Mencingerjev zapis, ki ga podpisujeta. Medtem ko je prvi vztrajal na načelu »Nisem proti privatizaciji, sem proti razprodaji«, je Kogej ob stavku, ko je Biščak tak stavek v medklicu Vodopivcu pripisal kot jasno intenco peticije, poskušal mnenje korigirati in je dejal »Oboje je, proti privatizaciji in proti razprodaji. To pa vem, ker (nerazumljivo)«. Omenjena sopodpisnika jo torej razlagata vsak po svoje, nihče pa ne ve točno, kako jo interpretira trenutnih 12.000 podpisnikov in kaj so imeli v mislih, ko so dodali svoj podpis.

Kogej je s tem ponovil stališče, o katerem sem fokusirano že pisal: Združena levica je peticijo razumela na svoj, my way način, sam Mencinger in drugi (najmanj Biščak in ekonomist dr. Bogomir Kovač) pa na povsem drugega, spet svojega: za socialiste (in še marsikoga) je peticija deklaracija proti privatizaciji, preostali, tudi njen avtor, tega ne mislijo.

Tak nesporazum tvori temelj, kot sem opozoril, medijskih situacij in povečuje diskusijsko zmedo: v kategoriji podpisnikov so torej hkrati tisti, ki zagovarjajo dve povsem različni mnenji in liniji argumentacij. Mediji pa s tem, ko antilogično primerjajo eno in drugo, še poglabljajo protipostavitev na ravni »za privatizaciji« in »proti privatizaciji«.

Mencinger et consortes občano medlo pojasnjujejo, da niso proti privatizaciji generalno, temveč le v konkretnosti hic et nunc, torej v danem primeru petnajstih podjetij in odločitvi Cerarjeve vlade glede prodaje. Avtor peticije je dvoumnost kar sam zakuhal, do današnjega dne zadrege ni poskušal dovolj glasno poudariti in razčistiti – čeprav se podpisi še zbirajo.

Luka Mesec, Rok Kogej et consortes ubirajo drugačno strategijo, saj morajo ob premalo šibki tezi o razprodaji pokazati še, zakaj je privatizacija zmerom napačna, peticijo pa razumejo v podporo svojim političnim in ideološkim stališčem.

Kogej je za nameček uporabil natančno isti argument, ki sem prejšnjič kritiziral kot nevzdržen: ker tujci ne prodajajo svojih Telekomov, tudi mi ne smemo svojega. Že, ampak ne prodajajo jih iz čisto drugih, ekonomskih razlogov.

Ali je Mencinger nalašč napisal nejasno besedilo, ki bo združilo dve skupini podpisnikov s povsem različnima izhodiščema, ne vemo. Domnevajmo, da je bil zgolj neroden. Vsekakor pa imata obe skupini interno zadrego, ki jo morata razrešiti – vprašanje PRIVATIZACIJA – DA ALI NE ni razvozlana niti med podpisniki njegove peticije.

Posledično ima združena levica maksimalno dober razlog, zakaj ji napačno branje Mencingerjeve intence ustreza v vseh ozirih in zakaj si ne želi popravka: ker peticija ustvarja vtis, da so vsi podpisniki vedno in povsod proti privatizaciji in ker je s tem odprta pot za polno politično in ideološko unovčevanje njenega obstoja. Denimo v obliki napovedi referenduma in uličnih protestov. Kot vse kaže,  večina teh (v tem trenutku) 12.000 ljudi ohlapnejšemu razumevanju ne oporeka – in vprašanje je, če se sploh zaveda navedene razlike.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/19/mencinger-peticija-in-privatizacijski-nesporazum/

Delo Mencinger peticija DZ

  • Share/Bookmark

Mencinger, peticija in privatizacijski nesporazum

19.01.2015 ob 20:00

Nisem proti privatizaciji.

Kdo je izrekel ta stavek? Dr. Jože Mencinger ob predaji peticije »Preprečite razprodajo!« predsedniku državnega zbora Milanu Brglezu. Ob njem je stal Luka Mesec in predstavniki skupine društev in gibanj Državljani proti razprodaji.

Delo Mencinger peticija DZ

Zakaj je ta stavek pomemben? Ker v svojih nastopih zagovorniki razprodaje na čelu z Mencingerjem praktično nikjer niso poudarili, da načeloma ne nasprotujejo privatizaciji, da nasprotujejo »razprodaji«, kot pravijo, le petnajstih podjetij tukaj in zdaj. Nekaj podobnega je na prigovarjanje Bobovnika na koncu v Odmevih pojasnil Bogomir Kovač, eden od podpisnikov, saj je voditelj vanj začudeno vrtal po tistem, ko je predpostavil, da preprosto ne podpira privatizacije in bil potem deležen nikalnega odgovora.

Kar je še huje, te bistvene informacije ne vsebuje niti sama peticija. Prej daje vtis, da privatizacije ne odpira, nikoli. Zakaj, ne vemo. Podatek je silno pomemben, ker po drugi strani privatizaciji vedno in povsod nasprotujeta Luka Mesec in Združena levica. To je njihov programski zastavek.

Ko sta torej Mencinger in Mesec združila moči, ko je en napovedal celo ulične proteste in referendum, sta poskrbeli za nek temeljni nesporazum, ki ga seveda niti slovenski mediji niso hoteli ali zmogli zapopasti vse do danes. Nesporazum, ki je bržkone kot po čudežu omogočil, da se pod isto streho zdaj družijo in kujejo nove načrte kar dvojne sile, se pravi dve ideološko različni skupini: tisti, ki so proti privatizaciji vedno in povsod, tj. socialisti, in vsi tisti, ki proti privatizaciji nasprotujejo le tuintam.

Mencingerjeva peticija je zato v neki temeljni dimenziji silovito pomanjkljiva in bo vodila do novih nesporazumov, ki nekaterim – tistim pač, ki so začeli kovati politični dobiček iz nje – strašno koristi. Osebno nasprotujem razprodaji in se mi skoraj vsi argumenti iz nje zdijo prepričljivi, vendar je nisem podpisal zaradi teh in še drugih pomanjkljivosti.

Ena od stvari, ki me niso prepričale, je malodane ideološka teza o ideološkosti razprodaj, zapisana v peticiji:

Razprodaja je vsiljena ideološka odtujitev, ki naj bi zagotovila prelom z »umazano« socialistično preteklostjo, v kateri so bila zgrajena podjetja, ki jih zdaj prodajamo, in ki bo Slovenijo uvrstila med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi odločajo lastniki multinacionalk.

Mencinger je tu ponovil svojo staro razlago, s katero se ne morem strinjati: da bi razprodaja bila »ideološka odtujitev«, da bi prodajalci, v tem primeru Cerarjeva vlada, iskala prelom s socializmom, se zdi povsem neverjetna in tudi nedokazana trditev. V intervjuju za Mladino februarja 2014 je isto misel ponovil takole:

»Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Težko verjamem, da odločevalce o prodaji vodi kakšna posebna svetovnonazorska agenda. Razlogi za prodajo, ki ji pač nasprotujemo, so v očeh Cerarjeve ekipe maksimalno praktični – ker ni denarja za poplačilo dolgov in obresti in ker ni imaginacije, da bi lahko na stvari pogledali drugače. Da bi Mramor bil kakšen zadrt antisocialist? Ne bo šlo. Seveda dopuščam tudi, da se nekdo želi ob prodaji omastiti. Toda mar ni omastitev znova dokaz, da s tem svetovni in ideološki nazor nima veliko skupnega?

Že na primeru prodaje Telekoma sem pokazal, kako so lahko razlogi proti prodaji silovito različni in da so tisti v tujini svetlobna leta oddaljeni od npr. razlogov Združene levice. Argument »Tudi v tujini ne prodajajo svojih Telekomov, zato ne smemo niti domačega« je zato v danem ideološkem kontekstu pretežno iz trte izvito manipuliranje. Nekdo preprosto ne želi ločevati ideoloških in ekonomskih razlogov.

Ko je pred dnevi nastala protipeticija nekdanjih »resetatorjev«, ki nasprotno zahteva prodajo navedenih podjetij in privatizacijo vobče, moramo njen nastanek razumeti tudi na podlagi navedenih nejasnosti Mencingerjeve peticije. Če bi ta bila nedvoumna, se javna razprava ne bi s takšno intenzivnostjo polarizirala na način, kot se zdaj, namreč na črti »tisti proti privatizaciji« vs. »tisti za privatizacijo«. Po nepotrebnem smo dobili še eno nekoristno kazanje lulčkov v peskovniku, z obveznim dokazovanjem, čigav je daljši.

Mencingerjeva peticija je s svojo nedoročenostjo omogočila, da je lažje instrumentalizirana in zlorabljena za politične namene, obenem pa je na ravni argumentacije poskrbela za meglo, saj imata npr. Mencinger in Mesec dejansko povsem nasprotna stališča, večina pa verjame, da imata identična. Preprosto rečeno: če bi Mencinger in drugi vsakič takoj in jasno naznačili, da načeloma niso nasprotniki privatizacije in dodali pomembne distinkcije v svoje stališče, bi velik del nepotrebnih diskusij in vročih nasprotovanj preprosto odpadel, soočeni argumenti pa bi bili bistveno drugačni.

  • Share/Bookmark

Pahorjevi demoni in teopolitika

2.01.2015 ob 11:37

Letošnja novoletna poslanica predsednika republike je znova prinesla njegov že znani teopolitični žargon. Kot sem ugotavljal že leta 2012, Borut Pahor verjame v angelologijo in demonologijo, po nekaterih znanih podatkih se je takrat udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele. Kdor verjame vanje, pa verjame tudi v demone, zatorej logična teopolitična konsekvenca v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, ki je dilema izbire med angeli in demoni:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali? Hočem reči, da naša boljša prihodnost ni odvisna samo od gospodarske obnove, marveč tudi od miselne prenove. Poiščimo v nas in v drugih tisto, kar je dobrega in skupnega, z razlikami pa živimo spoštljivo.

Angeli demoni Pahor Slovenske novice

Da Pahor občuduje angele, žal ni priznal v intervjuju za »resnejše« Delo, temveč za manj politično obvezujočo prilogo Dela. Verjetno premišljeno, saj nam je svoje poglede, kakor pravi, mirno zaupal. Z angeli ima predsednik naše republike celo sklenjen pakt – ni čudno, da ga potem pričakuje tudi od državljanov. Njegova zaveza proti goltanju z žlico in v prid zajemanju juhe z vilicami se je takrat glasila:

Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko.

Slovenska politika nesporno (p)ostaja prav to, teološko podčrtana. Tako kot sem že pred časom ugotavljal, da predsednika vlade Mira Cerarja tudi pri dojemanju političnega in konkretnem početju (in vodenju) politike vodi čudna mešanica katolicizma, stoicizma in new-aga, kjer imajo svojo vlogo najbrž tudi angeli, imamo že nekaj časa presednika republike, ki verjame vsaj v angele in zavrača demone.

Kar je še huje, pa Cerarjevi govori ne le po tej plati blazno spominjajo na Pahorjeve, iz česar bi že lahko vsaj približno izpeljali, da se v slovensko politiko prebija teopolitični moment mišljenja, tj. najmanj dojemanja politike, če že ne miselne ekstrapolacije tudi v njeno podobo in posledično delovanje, in da ni več zanemarljiv.

Pahorjeva šifra

  • Share/Bookmark