Arhiv za Marec, 2015

Novinarstvo in politika do popoldneva – in naslednji dan

28.03.2015 ob 07:45

Ko človek že čisto obupa nad neverjetno medijsko hladnokrvnostjo ob izvolitvi ministrice za izobraževanja Klavdija Markež, končno vsaj dva kritična komentarja ob tem v Delu in Žurnalu24.

Delo Markež

Za evidenco medijske prijaznosti si je vsekakor treba ogledati zapis STA, očitke proti ministrici bi lahko uvrstili namreč v vsaj pet kategorij: (a) v njeno strokovno neustreznost, (b) pomanjkljivo izobrazbo, (c) pomanjkanje izkušenj pri vodenju tako kompleksnega sistema, ko je ministrstvo (prehod iz LU Ptuj), (d) zamolčanje kratkotrajne in nenavadne zaposlitve v podjetju RM Vuk na uradnih straneh parlamenta, ki je menda ministrici predstavljala velik izziv, zaradi katerega je celo predčasno odstopila kot direktorica LU Ptuj, (e) domnevno zlorabo položaja na čelu Ljudske univerze in pridobitev materialne koristi.

Vsakdo si lahko privošči luksuz iskanja navzočnosti naštetih očitkov v novinarskih zapisih. No, tu je še šesti, namenjen predsedniku vlade, o katerem sem pisal pred časom, a ni prepričal prav nobenega novinarja: da je namreč popolnoma neresno in obenem protislovno iskati človeka za tako pomemben resor v vrstah lastne partije. In tako je, kot je opozorila komentatorka Dela, ministrica postala oseba zato, ker Miro Cerar »do popoldneva ni našel boljšega kandidata«.

Sonja Merljak v Delu:

Po srednji šoli se je kot strokovna delavka zaposlila na Ljudski univerzi Ptuj. Leta 1999 je postala organizatorka izobraževanj v tej ustanovi, pet let pozneje njena direktorica, leta 2008 pa še predsednica Zveze ljudskih univerz Slovenije. Takoj ko se je izvedelo, da naj bi stopila v vroče čevlje ministrice za šolstvo, so se v medijih pojavili zapisi, ki so spodbujali dvome v njeno kredibilnost in usposobljenost za ministrico. Mediji so najprej opozorili, da na spletni strani DZ manjka podatek o njeni zadnji zaposlitvi pred poslansko, in sicer v podjetju RM Vuk, ki je specializirano za industrijske projekte in kjer je bila vodja izobraževanja in projektov. Ta naj bi bila sporna, ker je solastnik podjetja Miran Vuk, nekdanji župan Zavrča (NSi), končal v osebnem stečaju, kriminalisti pa so ga tudi ovadili zaradi suma utaje davkov.

Nato so objavili še informacije o njeni domnevni zlorabi položaja. Kot direktorica Ljudske univerze Ptuj naj bi namreč to ustanovo v desetih letih oškodovala za 100.000 evrov. Klavdija Markež je očitke zavrnila, prav tako navedb ni potrdila njena naslednica Mojca Volk, ki, kot je dejala, ob prevzemu poslov ni opazila nepravilnosti. Klavdija Markež je tedaj za Delo dejala, da si želi resno in temeljito revizijo v Ljudski univerzi Ptuj. »Imeli smo zunanje in zelo strogo računovodstvo in ne vem, kako bi plačevali kakšne zasebne družinske počitnice. Ta zavod sem prevzela v zelo slabem stanju in ves čas smo se vsi zelo trudili in pošteno delali, potem pa to v nekem trenutku s takšnim obrekovanjem postane nepomembno in celo ovira ali slabost.«

A bolj kot zapisi v medijih je ministrici škodoval premier Miro Cerar, ki ji je naredil medvedjo uslugo, ko je dejal, da jo bo za ministrico predlagal, če do popoldneva ne bo našel boljšega kandidata. »Če bi to dejal zame, ne bi sprejela ponudbe,« se je glasil prvi komentar iz šolniških vrst.

Sergeja Hadner Hvala v Žurnalu24:

V svojem nastopu, je dala jasno vedeti, da nima vizije reševanja finmančnih, vsebinskih in organizacijskih težav v sistemu izobraževanja. Prednostno se bo lotila učbeniškega sklada v katerem so učbeniki z zdavnaj zastarelimi vsebinami. Problem pozna “iz prve, saj ima doma šolarja.” Problem je le eden izmed velikih, in kot večina njih se začenja pri financah. Za zamenjavo zastarelih učbenikov bi potrebovali štiri milijone evrov, še dodatnih 25 bi jih moralo ministrstvo privarčevati … Tako kot zdravstvo, bi izobraževanje potrebovalo konkretno analizo in reformo. Ja, potrebovalo bi Marie Curie, Supermana in Chucka Norrisa v eni osebi.

Markeževa je kljub temu dobila tako podporo matičnega obora, kjer naj bi sedeli ljudje, ki se zavzemajo za kvalitetno izobraževanje, kot na seji parlamenta, kjer naj bi pošteno pretehtali, komu bodo podelili vlogo odločevalca glede politike izobraževanja.

Markež SN

  • Share/Bookmark

Nosečnost političark in pravica do zasebnosti

28.03.2015 ob 07:44

Je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar noseča?

Rumeni portal Bojana Požarja namiguje točno na to. Božidar Novak alias Milojka Balevski, kolumnistka Večera in omenjenega portala, v krogih DNS v šali javno imenovana tudi za častno predsednico novinarskega društva, se je razpisala o ekskluzivni novici s self-revealing žgečkljivo fotografsko opremo in še bolj naslovom prispevka, ki nosečnost zvaja na seks. Po pričakovanju so se pridružile Slovenske novice in vprašanje časa je, kdaj bodo sledili še drugi mediji.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.« Pustimo za trenutek ob strani funkcioniranje rumenih medijev, tudi dopuščanje anonimnega novinarstva in nenazadnje 20 milijonov vredno igrico Media Polisa, ki jo je uspela zavrteti ista Milojka Balevski, sodeč po zapisih na socialnih omrežjih prijateljsko zvezana tudi z vodstvom DNS. Izziv poročanja o nosečnosti zadeva novinarsko etiko in pravico do zasebnosti. Kako je z njo?

Pri nas smo se pred leti o tem največ pogovarjali v primeru bolezni predsednika republike dr. Janeza Drnovška – ki se je na omenjeno pravico večkrat skliceval.

Pri pravici do zasebnosti politikov ni sporna vsebina (zelo dobro razumemo, da ima političarka pravico do zasebnosti svojega intimnega življenja, kamor morebitna nosečnost nesporno spada), odločilna je predvsem normativna moč take pravice, predvsem kolikšna je njena teža, ko jo primerjamo s pravico javnosti do obveščenosti.

Področje pravice do zasebnosti varuje 17. člen Kodeksa slovenskih novinarjev, ki pravi tole:

Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Seveda takoj ugotovimo, da bosta presoja in tehtanje ostala čvrsto na plečih novinarjev v vsakokratnem primeru. Zlahka si predstavljamo razloge, h katerim se bodo zatekli tisti, ki bodo pravico do zasebnosti spodbijali: da ministrica (domnevno) prehitro odhaja iz službe in s tem ne izpolnjuje za državo pomembnih obveznosti v meri, kot to od nje pričakujemo, da bo morala zaradi nosečnosti v vsakem primeru čez nekaj mesecev morda odstopiti kot ministrica, funkcijo vsaj zamrzniti in najti zamenjavo zase, zaradi česar informacija o njeni zasebnosti ne bo mogla ostati zasebna, temveč javna, da nosečnosti v javnosti od nekega meseca naprej več ni mogoče skrivati, ipd.

Leta 2008 je španska obrambna ministrica postala Carme Chacon, sploh prva ženska na tem resorju v Španiji, vendar je v hipu imenovanja s strani predsednika španske vlade Jose Luisa Rodrigueza Zapatera že bila noseča in se etično vprašanje vdora v zasebnost ni pojavilo – pojavili pa so se dvomi o primernosti odločitve o imenovanju.

Istega leta je javnost izvedela, je noseča francoska pravosodna ministrica Rachida Dati, leta 2009 pa še njena ministrska kolegica Nathalie Kosciusko-Morizet, ki je novico objavila na mreži Facebook.

Čeprav prakse z medijsko obravnavo nosečih političark ni veliko, tudi v svetovnih novinarskih razmerah ne, se zdi nosečnost okoliščina, ki je izrazito zasebnega značaja, ker posega v družinsko življenje in telesno (in duševno) nedotakljivost posameznika. Kriteriji presoje bi tukaj morali biti strožji v primeru, če političarka sama ne želi razkriti informacije.

Ne glede na dejstvo, da bo (katerakoli) noseča političarka v teku opravljanja svoje funkcije sama na neki točki tako ali drugače morala razkriti dejstvo, da pričakuje otroka, pa v primeru nosečnosti odpade razlog, po katerem bi smeli v imenu javne blaginje, javnega zdravja ali iz varnostnih razlogov poseči v zasebnost politika, dokler ta poseg ni nujen za zaščito javnega dobra.

V tem smislu na ravni izrekanja domnev in sklicevanja na govorice nikakor ni bilo upravičeno poseči v zasebnost ministrice za notranje zadeve.

Slovenske novice noseča ministrica

  • Share/Bookmark

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

28.03.2015 ob 07:44

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic.

Svoboda govora O nas

Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen:

(1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem.

(2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A.

Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP).

Svboboda govora Kdo

Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014.

Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti.

Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič.

Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani,

člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti.

Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.

Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo.

Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…)

Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo.

Svoboda govora Sporočilo 1Prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor

Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.«

Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru.

V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da jeSvoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej.

Svoboda govora Pes čuvaj

Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti.

Svoboda govora nahraniti psa čuvaja

  • Share/Bookmark

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

28.03.2015 ob 07:42

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic.

Svoboda govora O nas

Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen:

(1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem.

(2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A.

Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP).

Svboboda govora Kdo

Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014.

Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti.

Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič.

Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani,

člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti.

Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.

Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo.

Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…)

Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo.

Svoboda govora Sporočilo 1Prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor

Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.«

Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru.

V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da jeSvoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej.

Svoboda govora Pes čuvaj

Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti.

Svoboda govora nahraniti psa čuvaja

  • Share/Bookmark

Predsednikov populistični kroše

15.03.2015 ob 23:56

»Jaz sem prinesel s sabo rokavice. Zdaj se vam slabo piše,« je predsednik republike Borut Pahor navrgel boksarskemu prvaku in začel po njem kar v beli srajci in s črnimi rokavicami mlatiti, na veliko navdušenje vseh prisotnih. Kako razumeti ne le partikularen dovtip, ampak že ustaljeni vzorec obnašanja, tako netipičen celo za slovenske politike?

Pahor uradna stran Zavec

Verjetno bi storili še eno napako, če bi začeli jamrati o nizki osebni kulturi malo vrednega politika in njegovem nepoznavanju bontona, morda celo protokola. Ne, Pahorja ni treba podcenjevati, zelo dobro ve, kaj počne. Ko mlati po nasprotniku, Dejanu Zavcu, lahko končno igra in je to, kar mu omogoča njegova čarobna politična formula: igralec.

Toda igra ima svojo populistično funkcijo. Pahor je populist na prvo žogo, ker poskuša svoja dejanja opravičevati z obračanjem proti ljudstvu in nenehnim koketiranjem, ponujanjem številnih všečnih podob. Še več, on je ljudski populist s tem, ko stavi na čisto identifikacijo z ljudmi tudi takrat, ko mu jih ni treba prepričevati v svoj prav in svojo agendo: ko je v agendi delovanja pomembna le še lastna osebna promocija, višanje rejtingov zase. Ko lahko zasliši glas: »Kako je naš presednik fejst, ni mu težko biti picopek, asfalter ali boksar!« in »Pa tako simpatičen je v tem!«

Pahor Zavec boks Večer

Za populizem je dalje značilno, česar se Pahor izjemno dobro zaveda, razširjenje občutkov antielitizma: šele z njihovo pomočjo bo zares uspešen. Obroč, ki ga mora politik  na oblasti, sploh predsednik republike, popolnoma prebiti, je simbolni razkorak med vladarjem in vladanimi, politikom in rajo – to lahko stori le, če sebe predstavi ne kot del elite, kar strukturno neizogibno tudi je, temveč kot »one of us«, kot človek iz ulice. Njegove nenehne menjave vlog v podobi opravljanja volonterskega dela so dosegle take učinke – pri čemer je volontiranje bilo zgolj lepa fasada za to, da je antielitistična psihološka operacija lahko stekla in omogočila identifikacijo ljudstvu. Identifikacijo z predsednikom kot nekom, ki je menda na las podoben nam.

Tretji element njegovega populizma tvori potreba po obravnavi interpeliranega ljudstva kot monolitne skupine ljudi brez notranjih razlik – ker si ne more privoščiti, da bi eno skupino izločil ali privilegiral pred drugo. Iz podobnega razloga se mora znebiti sleherne potencialne ideološke ali politične pristranosti ali nagnjenja, biti mora povsem brezbarven – ne zato, ker bi želel koketirati z vsemi, levimi in desnimi, našimi in vašimi, ampak ker mu strukturna pozicija populista to onemogoča. Ob tem mu pride prav tudi izgovor, da mora kot predsednik republike ohranjati nadstrankarsko nevtralnost. Ne, takšen mora biti iz drugega razloga.

Četrtič, komunikacijski stil Pahorju veleva, da se posledično nujno obnaša kot igralec, ne kot politik. Vsakič, ko nastopi, je prav to, Chuck Norris, kot bi dejal Igor Lukšič, in to celo boljši od njega:

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Chuck Norris boks

Populizem uspeva v komunikacijskem okvirju, ki je za ljudi sprejemljiv, s katerim se »navadni« ljudje lahko poistovetijo in v takšnem, da se v njem lahko učinkovito pretvarja, da govori ali dela v njihovem imenu. Koketiranje z ljudstvom v oblačenju, stilu govora in sicer je težavna in časovno naporna naloga, zaradi katerega vam ne preostane več veliko časa za opravljanje predsedniških dolžnosti. Razen tega, kot rečeno, ne smete imeti stališč o nobeni stvari, sicer nujno zgrešite neujemljivo, vselej abstraktno ljudstvo voljo.

Kar mora populist početi, je biti v permanentnem napornem stiku z ljudmi in jih prepričati, da ima dve telesi: eno kraljevsko in eno zanje. Ter da slednje venomer žrtvuje zanj, za populus. Le če bo nepopustljiv, le če bo do kraja ljudski, bo lahko še naprej predsednik. Ko je Pahor stopil na to pot, se verjetno ni zavedal, da je to pot brez povratka. Predsednik republike bo zgolj tako dolgo, dokler ne bo opravljal funkcije predsednika, temveč to drugo, alternativno chuck-norrisovsko vlogo. Ko nekega dne ne bo spekel pice, rezal mesa, popravil avta, pobarval ograje in boksal z Zavcem, več ne bo predsednik.

Chuck Norris boks 2

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

  • Share/Bookmark

“Ta vlada nekoga moti” ali spet o stricih

15.03.2015 ob 23:55

Doslej je veljalo, da je retorika predsednika vlade Mira Cerarja prepoznavno racionalna, pravniško logična in pusta, seveda z obveznimi elementi različno doziranih moralnih podukov. Prav to je bilo najbrž tisto, kar je na lanskih volitvah večina Slovencev prepoznala kot pravo, strpno in dovolj apolitično držo, ki ji gre zaupati.

Zanimivo je spremljati, kako ta retorika nekega obvladanca počasi postaja drugačna, »stara« in neobvladana, psihopolitična in že na las podobna retoriki drugih slovenskih političnih prvakov. Lep zgled tega je včerajšnja tiskovna konferenca, kjer med razodeto Cerarjevo politično imaginacijo in npr. Janševo že skorajda ni nobene razlike več. Škoda, da mediji niso opazili.

Svetlo izjemo predstavlja Tanja Starič v kolumni na MMC RTS Slovenija, ki je po moji vednosti edina spregovorila o problematičnosti odsotnosti imenovanja stricev iz ozadja, interesnih skupin et cetera, na katere se Cerar od kongresa naprej silno rad sklicuje:

Kaj se torej dogaja? Cerar očitno verjame, da je tarča organiziranih napadov, ne pove pa, od kod prihajajo. Na kongresu stranke je omenjal tiste, ki imajo roke “do ramen v marmeladi”. Kar pomeni, da politične turbulence povezuje s spopadom za nadzor nad tretjo fazo privatizacije. Ta poteka zlasti med strankami koalicije in njihovimi omrežji. Tako je tudi vlada Mira Cerarja našla svoje strice iz ozadja brez obraza in imen, državljane pa še bolj prepričala, da je Slovenija ujetnica spopadov interesnih skupin, zaradi katerih je obtičala v mrtvem teku in ki ubijajo upanje v razvojni preboj.

Cerar vlada moti MMC

Odsotnost imenovanja je znamenje nečiste igre, Cerar se je ovil v neko bojno retoriko kazanja s prstom na »nevidne« sile, katerih žrtev da je, ne da bi jih sploh poskušal identificirati pred državljani. Z gesto torej stavi na slepo zaupanje in motiviranja državljanov za svojo podporo, češ: tu sem, želijo nas ustaviti, a nas ne bodo, zato nam slepo sledite in zaupajte, ne nasedajte. Bodite na naši strani. Mentalni vzorec, ki ga spremljamo že 20 let in tvori bistvo psihopolitike teorij zarot Janeza Janše.

Vendar je Cerar včeraj napravil še korak naprej pri opisu sovražnika, ki streže po življenju tej vladi: do neke mere je opisal tudi tehniko napadov in pojasnil, čemu verjame, da takšne nevidne sovražne sile res delujejo.

Za razliko od Janše, ki svojo psihopolitiko teorij zarote rad locira, npr. nekam v Murgle ali kroge udbomafije in nima težav s poimenskim naštevanjem imen, ki tvorijo temačne sile iz ozadja, je Cerarjeva razlaga bolj skopa.

Sam namreč govori pritiskih na vlado, o tem, da vlada nekoga moti, a pri tem ne le, da ne pove, kdo je nakazana oseba ali krog ljudi, temveč prostodušno skomigne z rameni: »Pošteno povedano, ne vem.« je njegov odgovor na poizvedbo, kdo izvaja pritiske. Slabo, res slabo: pritiski brez znanih pritiskovalcev.

Ta vlada nekoga moti

Mediji so zato včeraj pretežno prepisovali naslovni poudarek STA o tem, da po mnenju Cerarja »vlada nekoga moti«, v resnici kar z neverjetno ležernostjo:

Cerar vlada moti 24ur
Kako sploh vedeti, da pritiski res obstajajo in da ta vlada nekoga moti? Na to predsednik sklepa iz dvojega, iz »dejstva, da jih zaznavamo«, pritiske namreč, ter iz dejstva da se pritiski »ponavljajo«. Ker Cerar ne vem, kdo izvaja pritiske, pa nas vsaj potolaži, da nam bo zaupal podatek, ko bo izvedel:

“Če bom ugotovil koga, bom to povedal. Dejstvo je, da take poskuse zaznavamo, so očitni, pojavljajo se podatki, ki so lažni. Širijo jih med ljudmi in skušajo razvrednotiti delo vlade in dajati vtis, da vlada dela slabo, kar ni res!”

In kot da to še ni dovolj, je bil Cerar kritičen tudi do preiskave proti poslanki Alenki Bratušek v zanjo nesrečni komisarski epopeji, ko ji očitajo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja zaradi pridobitve nepremoženjske koristi. Pričakovali bi, da bo Cerar kot odličen (ustavni) pravnik zagovarjal načela pravne države, vendar se je raje ob preiskavo obregnil in policiji očital dramatičnost:

Cerar je dejal, da je bil presenečen, ko je izvedel, da poteka preiskava v njegovih prostorih, in sicer glede delovanja Alenke Bratušek. “Ta dramatičnost ni bila potrebna in sprašujem se, čemu je bila namenjena,” je bil kritičen Cerar. “Spodobilo bi se, da se obrnejo na mene, saj bi dobili vse, kar bi jim lahko dali. Kdo pa bi sodeloval s preiskovalci, če pa ne mi.

Kakšna in čigava dramatičnost, od kod takšna oznaka? Le kaj bi lahko štelo za »dramatičnost« v delu kriminalistov – je morda predsednik zamenjal potencialno dramatično poročanje o tem za dramatičnost preiskovalnih postopkov? In čemu da je bila namenjena? Namesto da bi predsednik vlade neovirano dopustil preiskavo, tudi če se ne strinja z njeno upravičenostjo, je za nameček znova, že tretjič v nizu, dodal konspiratološki namig: »Čemu je namenjena?« in s tem podvomil v delo organov pregona. Znova nekaj, kar spomni na mentalni vzorec ravnanj Janeza Janše in je daleč od začetne pravniške zadržanosti.

Medijska konspiratologija

Oglejmo si še enkrat, kaj točno je Cerar včeraj povedal. Ni namreč mogoče, da njegov opis tehnologije pritiskov ne bi letel na medije – četudi jih izrecno ne omeni – kot tiste tvorne akterje v ustvarjanju domnevnih pritiskov na vlado:

Prihajajo pritiski z različnih strani. Dejstvo je samo to, da jih zaznavamo. So zelo očitni. Da pa lahko govorimo o pritiskih, mi je pa jasno za to, ker imam za to dokaz. Dokaz je v tem, da se ponavljajo podatki, ki so lažni ali pa manipulativno predstavljeni. Jaz bi razumel, če bi me zdaj prvič vprašali za nekaj, kar še nisem objavil, ali denimo, da bi ministra Mramorja obravnavali nekoliko prej. Čaka se na nek trenutek in se v tem trenutku plasira neke podatke, ki so popolnoma nesporni ali pa se plasira lažne podatke, kot recimo v mojem primeru in primeru ministra Mramorja, oziroma se jih lažno interpretira. In potem seveda to širi med ljudi in se skuša ovirati delo vlade oziroma razvrednotiti delo vlade, prikazati, da je vse narobe. Ni narobe. Ta vlada dela dobro, z jasno vizijo, pokazatelji so dokaz za to, da se pripravljamo na temeljite reforme, kar mnoge moti…

Cerar vlada moti Delo

Zaznava pritiskov figurira kot dokaz, da pritiski obstajajo – pri tem pozabi omeniti, da je zaznava striktno subjektivna kategorija, kar ne izloči možne self-deception. Naslednji dokaz je njihovo ponavljanje, a to lahko spet pomeni le ponovljeno subjektivno zaznavo tega, kar čuti kot pritisk.  Razen tega bi ga zlahka smeli interpretirati ne kot perfidno agendo tistih stricev, temveč kot logičen izraz dejstva, da vlada poprej ni dovolj uspešno odgovorila na zastavljena vprašanja glede honorarjev njenih ministrov. Dalje: »nespornost podatkov« nikoli ni bila issue, saj v številke kot takšne nihče ni nespordno podvomil, kaj točno naj bi štelo za lažen podatek, pa tudi ni pojasnil.

Splošna razlaga, ki jo predsednik ponuja, je torej v parafrazi nekaj podobnega temu: »Mi delamo dobro, uvajamo reformo, to pa nekoga moti, zato nas želi ustaviti z ustvarjanjem medijsko dirigiranih afer.« Da moramo v to igro iskanja krivcev vpotegniti tudi medije, najbrž ni dvoma, saj aktualna vlada venomer operira s podatki, ki so prezentirani v množičnih občilih.

Cerar je, skratka, s svojo kompleksno razlago, ko jo razčlenimo, uspel na eni tiskovni konferenci zaroto ugledati kar v treh akterjih: neidentificiranih stricih, medijih v njihovi prostovoljni ali neprostovoljni službi in organih pregona z njihovo dramatično aktivnostjo vred.

Cerar ne nasedajte Zurnal

Cerar vlada moti STA

Cerar vlada svet24

  • Share/Bookmark

Kongres SMC, teptanje demokracije in zapiranje pred mediji

9.03.2015 ob 16:32

Je bil sobotni kongres novopreimenovane Stranke modernega centra še ena manifestacija nenavadne politične sterilnosti in obenem nerazumevanja demokratičnih uzanc in odprte družbe? Če bi sodili po nekaterih vzorcih ravnanj, bi lahko pritrdili takšni oceni. Čas za učenje mlade stranke je že davno minil, zato lapsusov, kot je jemanje besede delegatom in izločanje medijev, preprosto več ne smemo poskušati razumeti kot ravnanje iz nedoletnosti ali nevednosti, temveč kot bistvu vladajoče stranke pripadajoče stanje, ki slednjo pač nujno opisuje.

Nenavadno, da se je Miro Cerar na kongresu ves čas skliceval na dialoškost svoje stranke kot posebno vrednoto, da je bojevito nastopil proti (tudi) medijsko začinjenim konstruktom in risal hudobca, ki streže po življenju SMC, ki jo bo on junaško ubranil. Kajti prvega ni nakazal v svojem ravnanju v realnem času, proti drugemu, če bi res obstajalo, pa se je odločil boriti na čisto zgrešen način, če gre verjeti zapisu nekaterih medijev o zapiranju kongresa pred novinarji.

Pri Slovenskih novicah so sprva postregli s takšnole novico:

SMC kongres mediji SN

Zapisali so:

V Sežani so se danes sestali delegati stranke SMC, ki bo danes med drugim dobila tudi novo ime (iz Stranke Mira Cerarja se bodo preimenovali v Stranko modernega centra). Že sam začetek pa je bil nekoliko netradicionalen, saj so se odločili, da bodo novinarjem nekoliko otežili delo in jih ločili od delegatov.

Temu so dodali še fotografijo prostora za novinarje, ki so ga opremili s podpisom pod sliko: »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.«

SMC kongres mediji SN novinarji ločeni

Toda glej ga zlomka, novica je izginila, na isti povezavi se zdaj izpisuje druga. Prvo povezavo je »pohodila« nova, spremenjena je tudi vsebina. Kdor želi primerjati zapisa, bo moral v google cache, in to hitro; na naslovu:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kongres-smc-zaprli-za-medije

zdaj kraljuje tale zgodba:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/stranke-mira-cerarja-ni-vec

SMC SN nova vest kongres

Podpis pod zgornjo sliko so lapidarno skrajšali, namesto »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.« pod njo zdaj piše le »To je prostor za novinarje«.

SMC kongres SN prostor za novinarje

Seveda ne vemo zelo natančno, ali gre za kakšno posebno dejanje (samo)cenzure, morda je bila teza o izločanju celo prehuda za novinarje same, a menjava novice, naslova in poudarkov kaže v to smer. Iz zgodbe o zapiranju stranke pred mediji so naredili klasično poročilo s kongresa, kjer glede prvega poudarka, omembe novinarjev in medijev, ni ostalo popolnoma nič. Ob tem so celo pozabili zbrisati nadnaslov NENAVADNO, s čimer je mogoče in so očitno tudi želeli opisati prvo novico (o blokadi medijev), medtem ko druga oz. nova novica ne vsebuje nobenih sledi česa nenavadnega.

Sicer pa so se pri Slovenskih novicah odločili, da opozorijo na nekaj ocen, npr. Cerarjevega sekretarja, po novem šefa programske konference, dr. Aleksandra Kešeljevića, češ da ima stranka moder program. Res je, drugačne barve nismo pričakovali. Barve? Česa drugega ne, kajti doslej sem verjel, da je epitet »moder« v smislu sapientia ali prudentia mogoče pripisati osebi (redkeje) ali človekovim dejanjem, ne pa stvarem in izdelkom. Vendar je takšno razumevanje bilo že dolgo nazaj preseženo z motom o modri Sloveniji.

V govoru vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicar so pri Slovenskih novicah zaznali, da je predsednika parlamenta Milana Brgleza označila za »očeta« – žal niso povedali, česa. Očete naroda že imamo, oče stranke pa najbrž ne bi mogel biti. Ni jim ušlo niti, da je minister za javno upravo Boris Koprivnikar samega sebe prepoznal kot državnega hišnika. V igri samooznačb smo torej na kongresu dobili najmanj očeta, hišnika in moder program.

Težko bi dejali, da so preostre formulacije morda vezane le na nek rumeni mediji in torej preveč tabloidno zveneče. Kajti poglejmo ljubljanski Dnevnik, presoje niso nič bolj blage. Novinarka Meta Roglič je celo spregovorila o pohojeni demokraciji na kongresu, kje po pisanju samocenzuriranih Slovenskih novic niso samo izločali medijev, temveč so pohodili lastno politično kulturo in niso dovolili razprave:

Stranka Mira Cerarja je po novem Stranka modernega centra. Z novim imenom naj bi potrdili, da so sodobna in demokratična stranka, ki želi vzpostaviti višjo raven politične kulture. S sobotnim dogajanjem so to utemeljitev pohodili.

Na kongresu so lahko govorili le izbranci, drugi delegati pa so bili zgolj glasovalni stroj. Razprava ni bila mogoča: niti ob predstavitvi dosedanjega dela strankinih organov, ministrov in poslanske skupine, niti ob predlogu novega imena, niti o spremembah statuta… Sobotno kongresno dogajanje je bilo predstava za javnost, na kateri je morala demokratičnost kloniti pod željo vodilnih predstavnikov SMC, da bi se stranka pokazala kot povsem enotna, sami pa kot izjemno uspešni. Celo klavrn rezultat lokalnih volitev so na primer ocenili kot velik dosežek.

V vrhu SMC odsotnost možnosti razprave pojasnjujejo z navedbami, da je bil dogodek namenjen seznanitvi navzočih z dosedanjimi rezultati, pa da so delegati o vseh vprašanjih že lahko govorili na sejah drugih organov stranke… Toda namen kongresa je, da zbrani razčistijo, kaj se je v strankinih vrstah dogajalo, in dorečejo usmeritve za naprej. Celo na kongresih strank, ki so vodene izrazito avtoritarno, kot je na primer SDS, delegati praviloma dobijo besedo. Seveda je vnaprej jasno, da bodo predvsem poveličevali svojega predsednika in kritizirali njegove nasprotnike, a včasih se vendarle pojavi tudi kakšen kritičen Ivo Hvalica…

V nastopih na sobotnem kongresu tudi ni bilo mogoče slišati imena v petek odstopljene ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar. Razlog za njen odhod pa je pomembno zaznamoval obkongresne neformalne pogovore. Še bistveno bolj bi jih, če Setnikar-Cankarjeva ne bi že pospravljala ministrske mize. Zato je njeno hitro odločitev oziroma Cerarjevo takojšnjo pritrditev mogoče pripisati tudi bližini osrednjega strankinega dogodka.

Roglič Dnevnik SMC kongres

  • Share/Bookmark

Tajnost občil in pregon novinarjev

9.03.2015 ob 16:29

Zaporna kazen za fotografa Janija Božiča, rezultat sodnega pregona nekdanje ministrske predsednice Alenke Bratušek, je sporna iz več razlogov. Še bolj je zanimiva precedenčna narava primera.

Naj za začetek spomnim na zgodbo. Sedemindvajsetega februarja predlani, na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in za novo mandatarko izvolili Alenko Bratušek, je v parlamentu fotograf Božič, sicer trenutno živi v Londonu, z balkona posnel zaslon mobilnega telefona Bratuškove. Vsebino njenega zasebnega sporočila je dan pozneje objavil na svojem spletnem, sicer rumenem portalu Podlupo.net. Tistem, ki ga je takrat, po pisanju nekaterih medijev, obvladovala prva dama anonimnega novinarstva v Sloveniji, danes sicer kolumnistka Požareporta in Večera obenem, Milojka Balevski.

Bratuškova je trdila, da je Božič nedopustno posegel v njeno zasebnost, zato je sprožila pregon proti njemu. Obtoženi pa se je branil, da je v Državnem zboru zgolj fotografiral, tako kot vsi drugi, in da je šele kasneje ob natančnejšem pregledu posnetka ugotovil, kaj točno je pisalo na premierkinem mobilnem telefonu opazil SMS in kdo mu je čestital za izvolitev – menda, kot trdijo v ZNP, že 20 minut pred objavo rezultatov.

Božič obsojen SIOL

Fotografov zagovornik Radovan Cerjak je v sodni spis vložil članke iz tujih medijev in se skliceval na tujo prakso, ki takšne objave fotografij politikov dopušča – celo v enakih primerih fotografiranja prenosnih telefonov.

Na koncu je pred dnevi ljubljansko okrajno sodišče fotografa obsodilo na pet mesecev zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil, pri tem pa sta svoji stališči podali tudi obe novinarski združenji, ZNP in DNS. Slednje je med drugim zapisalo:

Predsednik Društva novinarjev Slovenije ob izreku pogojne zaporne kazni za fotoreporterja Janija Božiča opozarja, da je kazensko preganjanje novinarjev s strani politikov, ki so javne osebnosti in nosilci moči, s stališča svobode govora problematično, kar potrjujejo tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Prizadeti imajo za zaščito svojih pravic na voljo civilne mehanizme in možnost pritožbe na Novinarsko častno razsodišče. Sodišča bi morala biti pri izrekanju zapornih kazni zaradi medijskih objav še posebej previdna. Zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih so po mnenju DNS v celoti neprimerne.

Ali je javni interes za objavo določene informacije večji od posameznikove pravice do zasebnosti, je treba pretehtati v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo pridobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša, navaja Kodeks novinarjev Slovenije, česar se morajo politiki zavedati. Za poseg v komunikacijsko zasebnost mora novinar, pa čeprav gre za političarko in je fotografija nastala v državnem zboru, izkazati velik javni interes.

Božič mnenje DNS

O primeru sem v kontekstu novinarskega imperativa o javnem interesu že pisal pred dvema letoma. Kakor opažam, pa so ostala širše povsem neodgovorjena in s strani medijev morda celo blokirana naslednja vprašanja:

  • Kakšno je razmerje kazenske zakonodaje in novinarskih etičnih načel v danem primeru?
  • Je bila objava fotografije v javnem interesu ali ne?
  • Je bilo njegovo snemanje mobilnega aparata predsednice vlade novinarsko dopustno dejanje ali ne?

Iz odločitve sodišča lahko hitro izluščimo stališča: glede prvega se sodišče preveč ni spraševalo, kar mu DNS tudi očita. Še več, kategorično celo predlaga, da so »zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih po mnenju DNS v celoti neprimerne«. Ker je Božič pogojno obsojen na zaporno kazen, torej za DNS takšna sodba ni primerna.

Glede drugega je DNS mnenja, da ni obstajal posebej velik interes, da bi Božič smel vdreti v »komunikacijsko zasebnost« političarke. Iz tega posredno sklepamo, da po njegovem mnenju fotograf ni ravnal na novinarsko ustrezen način, ker javnega interesa po razkritju vsebine ni bilo. Nasprotnega mnenja je ZNP.

Glede tretjega pa se DNS ne izreka oziroma tega dejstva ne presoja. Naj spomnim: fotograf je imel ustrezno akreditacijo parlamenta, da lahko v njem politike tudi snema, ki mu je bila sicer zaradi objave te fotografije tudi odvzeta. V okrogli mizi pred dvema letoma se je razprava gibala predvsem okoli razmerja med javnim interesom in zlorabami paparaci novinarstva – zvrsti, ki ji Božič nesporno pripada. Da bi namreč odgovorili na to tretje vprašanje, bi morali določiti merilo, po katerem lahko snemanje velja za dopustno in kdaj ne.

Fotograf se je na sodišču skliceval na dejstvo, da ni mogel prebrati vsebine SMS sporočila v hipu, ko je posnetek nastal. Na tej točki smo prisiljeni dopustiti, da to verjetno celo drži: morda je bil kader širši in je fotografijo povečal šele kasneje in na podlagi povečave lahko prebral sporočilo na njem ter ga po premišljeni odločitvi tudi objavil. Če je torej posnetek bil naključen in s tem odvezan od prepoznanja, ali je njegova vsebina merodajna za javni interes ali ne, pa takšna več ni mogla biti objava. Sam sem zato prepričan, da dejanje fotografiranja ne more šteti za novinarsko nedopustno dejanje oziroma da je nemogoče trdno pokazati, kaj je bilo v tem konkretnem dejanju napačnega. S tem nikakor ne želim legitimirati paparaci novinarstva.

Bratušek SMS

Tajnost občil

Božič je bil obsojen na podlagi člena o 150. člena Kazenskega zakonika, ki govori o tajnosti občil. Člen nenavadno podrobno v sklopu zaščite človekovih pravic obravnava situacije vdora v »komunikacijsko zasebnost«, npr. odpiranja tujih pisem, brzojavk, pošiljk. Med drugim pravi:

»Z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje, kdor se z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev, ne da bi odprl tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tujo zaprto pošiljko, neupravičeno seznani z njihovo vsebino« in  »kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim telekomunikacijskim sredstvom« in  »enako se kaznuje, kdor s katerim izmed dejanj, ki so navedena v prvem in drugem odstavku tega člena, omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke.«

Člen opisuje okoliščine, ki hitro lahko postanejo tudi novinarske ter zajemajo oboje: snemanje in obenem objavo tujih sporočil. Še več, člen predvideva in točno opisuje celo sporočila, ki se prenašajo po telefonu, kar se neposredno nanaša tudi na ti. SMS sporočila. Čeprav podrobneje sodbe ne poznamo, ne vemo, ali je bil Božič obsojen zaradi fotografiranja ali objave fotografije na svojem portalu, saj oboje šteje za kaznivo dejanje po opisanem členu. Po mojem mnenju bi sicer lahko bil obsojen le zaradi objave, ne snemanja, kot sem že pojasnil, saj je težko ali nemogoče dokazati, da se je novinar »z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznanil s sporočilom«.

Toda pojasnilo kršitev naše zakonodaje še v ničemer ne prekludira kršitev novinarske »zakonodaje« in ravnanj v skladu z etični postulati in kodeksom. Očitno je želja novinarskih cehov, da njihovo novinarsko početje v prav ničemer ni ovirano, kar pomeni dvojno nevarnost: možnost stalnega posega v zasebnost posameznika, če je ta politik in javna oseba, ter odprta vrata za vse vrste rumenega, invazivnega paparaci novinarstva in fotografiranja. S tem, ko se DNS opredeljuje le do javnega interesa, njegovo stališče zajema le objavo novinarskih poročil in npr. fotografij, ne izreka pa se o dejanju, npr. fotografiranju.

Da bi novinarji smeli kar na vrat na nos vdirati v (komunikacijsko) zasebnost politikov, ker so javne osebnosti, medtem ko se npr. DNS močno trudi, da bi ta zasebnost bila sicer močno varovana, npr. v primeru mariborske tragedije, zaenkrat z njihove strani ni bilo dovolj dobro utemeljeno. Kar daje prav Božiču v konkretnem primeru, je gotovo dejstvo, da je fotografiral predsednico vlade sredi parlamenta, torej v hramu demokracije in na maksimalno javnem prostoru. S tega vidika je bila odmerjena kazen prehuda. Po drugi strani plati pa so zakoni zato, da se jih spoštuje, dokler jih ne spremenimo, saj so v funkciji zaščite naše zasebnosti in ne smejo postati podlaga za igranje novinarskih malih bogov, sploh takrat, ko so na svoji paparaci misiji.

  • Share/Bookmark