Arhiv za April, 2015

Jeseniška Al Kaida in lokalne paranoje

19.04.2015 ob 19:08

Miha Mazzini je v imenitni psihološki skici neke vaške paranoje zajel paleto občutkov in vtisov na meji med ksenofobijo, slovensko provincialno zadrtostjo in protislamsko blodnjavostjo. Bojim se, da ne velja le lokalno.

Mazzini Pašić Planet Siol

Na primeru obupanega dr. Ahmeda Pašića, ki po vrnitvi v Slovenijo z ženo ni mogel najti službe in se je ravnokar odločil, da jo skupaj z družino znova zapusti, vmes pa je pustil neizbrisljiv pečat s svojim volonterskim združenjem Ejga in uličnimi delovnimi akcijami na Jesenicah, nam je slikovito in prvoosebno narisal podobo neke slovenske mentalitete, ki je sam sicer ne opremi z diagnostiko ali poskusom razlage, vendar je prepoznavno paranoidna in s tem v jedru tistega, o čemer se, kot zakleto, ne želimo pogovarjati, niti prepoznavati kot vedno bolj odločilni miselni modus vivendi povprečnega državljana.

Na vrnitev Pašića na rodne Jesenice se navezuje že začetni konspirativni dvom, s katerim so Mazzinija, ki se je javno nekajkrat  potegnil zanj, svarili soobčani: »Miha, jaz bi bil previden, ne bi se izpostavljal, ti ne veš, kaj vse tiči za tem. Skrivnostno so mežikali, češ, kmalu se bo vse odkrilo!«

V paranoidnem svetu teorij zarot ne obstajajo le pretiravanja, strahovi in sumničenja, temveč tudi neskončen niz utemeljevanj in racionalizacij dogodkov, okoliščin in situacij, ki so, četudi arbitrarne in naključne, vedno in nujno smiselne in strogo namenske. Tako kot po eni strani paranoidni um venomer dvomi, mora na drugi strani racionalizirati, iskati točko gotovosti, prinašati in vnašati smisel v nered družbenega reda, kot ga dojema. Sploh v nekem majhnem, z nenehnimi pogledi sosedov prevrtanem okolju.

Če je dr. Pašić s somišljeniki po Jesenicah barval ograje in popravljal mostove, volontersko in z veliko dobre volje, je to zato že po svoji benignosti takoj postalo dodatno neverjetno sumljivo:

“OK,” sem rekel, “v čem je težava? Prvič, odkar pomnim, je dr. Pašić zorganiziral vsaj skupino ljudi, da skrbi za skupno dobro. Recimo barvanje avtobusnih postaj, ograj, popravilo mostu.”
“Saj je za to plačan,” me je prekinil najbolj plečati in drugi so kimali.
“Kako to? Mar ne gre za prostovoljce?”
“Mazzini, ti si tako naiven. Plačujejo ga Arabci. Kupili so mu najdražjega porscheja.”
“A? Kje pa ga ima?”
Zavili so z očmi.
“Ja, v garaži. Saj se ne upa voziti s tako dragim avtom.”
Uvidevno so mi pustili nekaj minut, da prebavim informacijo. Ker je, veste, šokantna. Arabec plača porscheja za v garažo?

Takoj opazimo kontrast: kar je volontiranje, ne more biti volontiranje, temveč nasprotno: zamaskirano plačano delo. Gostilniška mizanscena terja racionalizacijo povedanega, da bi vsaj malo vnesla smisel: plačilo je najdražji avto v garaži dr. Pašića. Da je ves čas v garaži, odlično pojasni, da ga ni na spregled. Da ga ni na spregled, odlično pojasni tudi odsotnost vidnih nakazil in plačila – ter seveda figurira kot kronski dokaz, da dr. Pašić nič ne dela zastonj. Mazzini je nadaljeval:

“Temu vi verjamete?” sem vprašal.
Zasmejali so se v nejeveri.
“Zakaj bi pa kdo kar zastonj delal?”
“Ampak,” se nisem dal, “čemu bi Arabci plačevali nekoga, da po Jesenicah barva zarjavele ograje?”

Temi bi lahko rekli paranoja pred volontiranjem: če nekdo delo zastonj, potem je s tem nekaj narobe: nihče ne bo delal zastonj. In ob petitio – nedokazani predpostavki, da Pašića preprosto plačujejo Arabci, da barva zarjavele ograje, s katerim se tudi končuje njihovo sklepanje, je ta »pomožni argument« v podporo teoriji zarote znova samoosmišljen. Behavioristični psiholog Dan Ariely nekatere fenomene s področja teorij zarot pojasnjuje s človeško željo po samovaranju ali samolaganju. Nihče ne laže bolje od nas in nikogar ni lažje prevarati, kot se lahko sami:

In a commencement speech at Cal Tech in 1974, the physicist Richard Feynman told graduates, “The first principle is that you must not fool yourself—and you are the easiest person to fool.” As we have seen so far, we human beings are torn by a fundamental conflict—our deeply ingrained propensity to lie to ourselves and to others, and the desire to think of ourselves as good and honest people. So we justify our dishonesty by telling ourselves stories about why our actions are acceptable and sometimes even admirable. Indeed, we’re pretty skilled at pulling the wool over our own eyes.

Kako torej, če pripustimo takšno diagnostiko, še bolj pojačati laž, da se bomo še učinkoviteje lagali? Z močnejšimi pojmi in označevalci. Ker je treba uporabiti bolj prepoznaven označevalec, da bomo vedeli, o čem govorimo, ni boljšega kot svoje in tudi skisane Mazzinijeve možgane spomniti na Al Kaido:

Eden med njimi mi je žalostno položil roko na rame:
“Miha, tebi so se s starostjo skisali možgani. Daj malo pomisli.”
Sem. Ni pomagalo. Morali so mi povedati:
“Ker za vsem skupaj stoji Al Kaida.”

“Čakajte malo,” mi ni šlo v račun, “Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?”
“Ti se kar zafrkavaj,” so rekli, “delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav.”

Ko sogovorca ne prepriča strašenje z uvedbo šeriatskega prava, je tu še vedno rezerva: ob antiislamistični fobiji, če že koga pusti hladnega, so tu še vedno na dosegu roke Bosanci – vendar to pot ne nujno kot preteča nevarnost, bolj kot stvar domoljubja in slovenskega ponosa, iz katerega morajo Bosanci, četudi po rodu Jeseničani, biti seveda izključeni:

“Mazzini,” so rekli. “Res gre za skupno dobro, ampak ne more nam ga urejati ‘Bosanc’.”

In ker življenje nikoli ni črno-belo, je tej izjavi najbolj vneto kimal človek, čigar stari starši so se preselili iz Bosne.

“Zakaj ne?” se nisem mogel nehati čuditi.
“Ker je to slovensko skupno dobro. Mazzini, razumi! Slovensko skupno dobro lahko urejamo le mi, Slovenci! Pika.”

Gostilniška argumentacija je s tem nehala biti konspirativna – postala je za trenutek nacionalistično ekskluzivistična. Zdi se, da je avtor kolumne na koncu prav to vzel za temeljno podlago svoje izpeljave. Po njegovem je v osnovi jeseniške paranoje bilo nekaj drugega: nacionalistični impulz, ki ne prenaša egalitarizma, ki potolče vse, kar štrli ven, ki se posmehuje tistim, ki želijo nekaj delati:

Kljub vsemu menim, da pod vsemi temi nacionalizmi in šovinizmi (ki jih ne gre podcenjevati) tiči še močnejši razlog: nekdo je nekaj poskušal. V egalitarni miselnosti nekdo dvigne glavo in poskuša nekaj organizirati. Čakaj, čakaj! Kdo pa si misli, da je? Halo! Našli so očitne znake neprimernosti: musliman in “Bosanc”. A četudi bi imel na vsaki celici organizma nalepkico z napisom “100 % Slovenec”, bi pa našli kaj drugega.

Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen.

Morda ima Mazzini prav in gre le za odbojnost, ki jo povzroča egalitarizem. Ampak prej je videti, da je »drugačnost« v ravnanju dr. Pašića bila zgolj trigger, povod za paranoidno predelavo z vsemi primesmi islamofobije in ksenofobije vred.

  • Share/Bookmark

Ministričina intima, pa še ta medijska rumena raca

19.04.2015 ob 19:07

Kakor vse kaže, sta Bojan Požar in Milojka Balevski v dveh ločenih zapisih ne samo posegla v pravico do zasebnosti notranje ministrice s tem, ko sta ekskluzivno razkrivala njeno intimo, temveč se je zdaj izkazalo, da njuna insinuacija glede nosečnosti ministrice sploh ni točna.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Novinarski standardi pa takšni! In ne le to: anonimna novinarka Milojka Balevski, skrivnostna kolumnistka propadlega portala Pod Lupo, Požareporta in Večera, je v svoji bizarni moralki ministrici svetovala nič manj kot instrumentalizacijo seksa za potrebe politične moči – a se je izkazalo, da tu nekdo ves čas zgolj instrumentalizira medije (skozi brezplačnike, Media Polis in under-cover delovanje na različne načine):

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.«

Demanti ministrice Vesne Györkös Žnidar za Planet Siol je bil žal  izrečen mimogrede – kot da se o tem ni želela pogovarjati. Ob intervjuju z njo so zapisali zgolj:

Nisem noseča, to si je nekdo izmislil, verjetno bi se me radi rešili, o medijski raci pravi notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar.

Ker je bila prva reakcija njenega ministrstva na poizvedbo ta, da ne bodo razkrivali informacij, ki niso javnega značaja, pravnoformalno točna in precizna, pa dejansko ni bila medijsko najbolj posrečena – v smislu, da je dopuščala dodatne spekulacije tistim, ki na njih radi jahajo. Poslej nič več.

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL 2

  • Share/Bookmark

Kapitalistični džihadizem, kriv za letalsko nesrečo

19.04.2015 ob 19:06

Marcel Štefančič Jr. velja zanesljivo za enega najplodovitejših slovenskih kolumnistov in piscev, tudi najbolj atraktivnih, domiselnih in lucidnih. Res je dober. Ampak žal je včasih cena previsoka, pogosto pogojena z oblikami dramatičnega pretiravanja v presojah, pripisih, izpeljavah in sklepih, zaradi česar nekateri, ne pa tudi vsi njegovi zapisi preprosto izgubijo na verodostojnosti, čeprav se še vedno odlično berejo in so obenem velikokrat tudi zabavni.

V svoji poudarjeno antikapitalistični agendi se avtor, sicer izjemno dominantno navzoč v Mladini že dolga desetletja, trudi tudi zadnjo letalsko tragedijo letalske družbe Germanwings predstaviti kot dejanje z enim poglavitnim krivcem: povzročiteljem v kapitalističnem sistemu kot takšnem, ne v suicidalnem kopilotu ali morda pomanjkljivem sistemu rekrutiranja pilotov. Posplošitev v navedbi razlogov z navedbo napačnega vzroka za letalsko nesrečo je po prepoznavnem  principu »cherchez le capitalisme« začinil že v izpostavljeni misli:

Vedeli so, da Andreasa Lubitza mučijo depresija, slepota in samomorilna nagnjenja, a so ga kljub temu pustili leteti, ker je bil poceni. Kaj nam to pove o stanju kapitalističnega džihadizma?

Marcel Mladina Lubitz

Kasneje je Štefančič zvedel tragedijo na logiko cenenosti nizkocenovnih ponudnikov, ki ji je menda popolnoma vse podrejeno. V nizu retoričnih iteracij nas tako prepričuje, da Lufthansi in njeni podružnici ni bilo mar za nič od naštetega:

Toda očitno je bilo še huje. Hočem reči: logika nizkocenovnega kapitalizma je očitno še ciničnejša, grotesknejša in perverznejša. Kot se je izkazalo, so vedeli, da je bil Lubitz zelo bolan. Za Lufthanso ni prišel v poštev, za nizkocenovnika pač. Ni problema! Samo da je poceni.

Izkazalo se je, da je imel hude duševne motnje. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da ga je mučila kronična depresija. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil dolgo na psihoterapiji. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je imel samomorilna nagnjenja. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil napol slep. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da so na Lufthansini letalski šoli v Phoenixu (Arizona) pred časom ugotovili, da ni »primeren za letenje«. Nič hudega! Važno, da je bil poceni.

Hej, v francoskih Alpah je raztreščil potniško letalo! Nič hudega! Važno, da je bil poceni.

Štefančič Jr. torej izhaja iz naslednjih premis, ki jih vodi do končnega sklepa. Argument bi lahko bil takšen:

(1) Pri Lufthansi (in Germanwings) so vedeli, da je Lubitz, ki je zakrivili hudo letalsko nesrečo, hudo moten in da ne sme leteti.

(2) Toda pustili so ga leteti, ker je bil poceni.

(3) (implicitno) Kapitalizem od nas zahteva, da delamo poceni.

(4) Kdor nekoga prisiljuje, da pilotira, čeprav ve, da je hudo moten, a je vsaj poceni, postavlja kapital nad sleherno moralo.

(5) Zato smemo govoriti o kapitalističnem džihadizmu, ki ne pozna morale in etike, pripravljen je celo na letalsko nesrečo zaradi svoje denarne pogoltnosti.

Takoj ugotovimo, da trditev iz premis preprosto niso dokazane – ključni sta seveda prvi dve. Da je bil Lubitz v hudi duševni stiski in da so nadrejeni to vedeli, je bila sicer v medijskem obtoku, ampak se to odkritje ni nanašalo na trenutni čas. Kar so menda v Lufthansi vedeli, je zgolj to, da se je v preteklosti zdravil zaradi duševnih motenj ali depresij, vendar nam dobrohotna interpretacija veleva, da so ga obravnavali kot ozdravljenega. Nesporno so po vsem sodeč zatajili mehanizmi nadzora pri zdravstvenem pregledu kandidatov za pilote, vendar težko sprejmemo, da so pri prevozniku vedeli, da ne sme leteti. Prej gre za to, da je Lubitz svojo bolezen na vse pretege prikrival pred delodajalcem.

Da so ga pustili leteti, ker je bil poceni, je že skoraj ideološka teza. Kot rečeno, nismo dokazali niti tega, da je lahko opravljal delo kopilota ob zavedanju delodajalca, da tega ne bi smel. Vzpostaviti relacijo med trditvijo, da so ga »pustili leteti« in motivom, ki je v poceni delovni sili, se zdi spet dodatno neutemeljeno. Kajti težko verjetno je, da bi tudi za slabše plačano mesto pilota in kopilota ne bilo dovolj konkurence, ki bi ga lahko nadomestila. To pač ne pomeni, da tudi na tem mestu ne prihajajo do izkoriščanja, zelo nizkih plač in prekarnosti, kar vse lahko legitimno kritiziramo.  Vendar navzlic vsemu trditve »pustili so ga leteti, ker je bil poceni« avtor ni uspel dokazati in je preprosto navedba napačnega razloga.

In ker je, je takšna tudi teza o kapitalističnem džihadizmu –  da torej Lufthanso ni vodila prav nobena druga misel kot Mamon, bog denarja, tudi za ceno 150 življenj. Mar ni ravno Marcel Štefančič Jr. bil tisti, ki nas je dolga desetletja poučeval o tisočerih zvijačnosti kapitalističnega uma? Eh, da bi ta um bil pripravljen tudi na riziko propada podjetja ali vsaj množične izgube strank in trajnega ugleda, na milijonske odškodnine in posledične izgube v svojem poslovanju? Malo, če že ne povsem neverjetno.

  • Share/Bookmark

Na izpitu padli mediji in 12. člen kodeksa

10.04.2015 ob 11:07

Slovenski mediji so padli na izpitu – in to množično. Padli so najpomembnejši med njimi.To je eden od poudarkov včerajšnje tiskovne konference Novinarskega častnega razsodišča (NČR) v zadevi tragedije mariborskega ravnatelja. Po tistem, ko je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) vložil 12 pritožb, so pri razsodišču ugotovili, da je kodeks skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev. Našli so tudi izjemo v enem primeru, novinarka Žurnala24 Anja Zupanc ni storila nobene  kršitve.

MMC kršitve kodeksa

Za obširnejšo analizo izčrpnih utemeljitev bo še čas, v nadaljevanju želim izpostaviti po mojem prepričanju napačno branje 12. člena kodeksa, ki ga je kot kršitev NČR prepoznal v kar nekaj primerih. S tem je v tem verjetno v najbolj množičnem primeru prepoznanja kršitev v zgodovini slovenskega novinarstva storil podobno kolosalno napako.

V zadevi »UO DNS proti novinarju z inicialkama N. J. in odgovornemu uredniku spletnega medija moskisvet.com Pavlu Vrabcu« so med drugim so zapisali o odgovornosti vpletenega novinarja in odgovornega urednika:

Prav tako sta kršila 12. člen kodeksa. Fotografija je bila posneta na nedovoljen način. Čeprav naj bi bili avtorji posnetka dijaki, ki so ga potem objavili na spletu, to novinarja in urednika ne odvezuje odgovornosti pri objavljanju podatkov (v konkretnem primeru posnetka), pridobljenih na nedovoljen način. Po 12. členu kodeksa bi moral novinar javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.

Ali kot so povzeli pri Mladini:

Čeprav novinarji niso sami posneli spornega posnetka, ampak so ga samo objavili, so 12. člen kodeksa kršili zato, ker so objavili posnetek, posnet na nedovoljen način in čeprav za objavo ni bilo javnega interesa. Ta člen določa, da ni dopustna objava podatkov, pridobljenih na nedovoljen način, ne glede na to, ali je nedovoljene načine zbiranja podatkov uporabljal novinar ali kdo drug.

Zapisano ne drži. V nizu primerov v nekakšni kolektivni obsodbi je NČR kot organ DNS interpretiral omenjeni člen, ki se glasi:

Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

Ločeno mnenje glede tega je podala članica NČR Nada Ravter, ki pravilno ugotavlja, da kršitve tega člena ni bilo, ker »pridobivanje informacij na nedovoljen način« referira na novinarsko postopanje, ne na postopanje drugih. O tem drugem se ta člen ne izreka, niti to ne bi bilo smiselno. Zato ne velja trditev iz obrazložitve NČR, po kateri mora novinar »javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.«

Branje, po katerem moramo ta član razumeti, kot da se »uporaba« nanaša na uporabo tudi drugih oseb, ne nujno novinarjev, je nesmiselno ali najmanj nesprejemljivo iz štirih razlogov, ki jih navajam spodaj.

Prvič, ker iz duha tega člena in vseh sorodnih novinarskih kodeksov nesporno izhaja, da se ima v mislih zgolj novinarjevo nedovoljeno zbiranje podatkov (prisluškovanje, vdor v računalnik, prikrito snemanje, ipd.), ne uporabo nedovoljenega (s tem se očitno lahko misli nezakonitega) zbiranja podatkov drugih, ki ga je novinar zgolj uporabil v svoji medijski objavi. V ameriški novinarski organiziciji denimo sledijo podobnemu načelu: »Use surreptitious newsgathering techniques, including hidden cameras or microphones, only if there is no other way to obtain stories of significant public importance and only if the technique is explained to the audience.« Iz vseh sorodnih novinarskih postulatov nesporno izhaja, da se opisujejo novinarske tehnike pridobivanja podatkov, ki postanejo dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, ko je navzoč javni interes, nikoli se z besedo ne omenja možnost obravnave na ta način pridobljenih podatkov drugih oz. tretjih oseb.

Drugič, tudi če bi že držalo, da je branje člena bilo pravilno, opisani primer snemanja dijakov ni pravi. Zakaj? Ker prikrito snemanje dijakov v mariborskem primeru ne more šteti za »news-gathering practice« – ne le, da se dijaki verjetno niso zavedali, da počnejo nekaj nezakonitega, ampak njihovo dejanje komaj lahko šteje za »nezakonito pridobljene podatke« (podatke glede česa že?) oziroma za nedovoljeno zbiranje podatkov, s tem pa tudi novinarje ne moremo obtožiti, da so jih uporabili. Dijaki so si privoščili kvečjemu nezakonito slikovno snemanje in kasneje objavo, s tem pa vdrli v zasebnost ravnatelja in učiteljice – po isti interpretaciji DNS -, kar je drugačna kvalifikacija kot zbiranje podatkov. Še en dokaz, da se 12. člen interpretira narobe.

Tretjič, ker so novinarji v preteklosti  isto že velikokrat počeli, ne da bi bila uporabljena navedena interpretacija, da skratka za kršitev tega člena ne velja zgolj njihovo nedovoljeno uporabo načinov zbiranja. Doslej to pretežno ni bila praksa in takšnega razumevanja 12. člena ni bilo.

Četrtič, ker je v veliko primerih objave nezakonito pridobljenih podatkov s strani druge osebe preprosto nemogoče vedeti, ali so bili pridobljeni nezakonito, niti ni velikokrat tega niti možno preveriti. Zahteva do novinarjev je s tem postavljena previsoko.

DNS kot NČR kot njegov organ sta ves čas kategorično in brez dovoljenega dvoma izhajala iz premise, da v mariborski zgodbi nikoli ni bilo zaznati niti trohice javnega interesa. V nizu zapisu sem dokazoval, da je takšna premisa sporna in da se z njo ne strinja vsaj sedem tujih poznavalcev medijske etike. Strinjam se sicer, da objava video posnetka na noben način ni bila v javnem interesu, je bila pa takšna zgodba – vse je odvisno od tega, kako jo podamo. Vendar če novinar informacij ni pridobival in ni sodeloval v postopku, je 12. člen našega kodeksa nerelevanten, relevanten postane npr. 1. člen, ki govori o tem, da mora novinar preveriti točnost informacij, in seveda največkrat očitana kršitev 17. člena.

Klasičen zgled zadnjih let za nedovoljeno pridobivanje informacij je škandal novinarjev News of the World (tu sta dva zapisa o tem: v Delu in Guardianu), od »domačih« primer pa velja spomniti na prikrito snemanja slovenskega evroposlanca Zorana Thalerja.Mladina kršitve kodeksaMorda se v svoji razlagi motim, toda DNS in NČR sta s tem, ko sta povprek kolektivno obsodila na desetine slovenskih novinarjev, s svojo medijsko dominacijo ne zgolj onemogočila resno in poglobljeno razpravo o tem primeru, ne samo izvedla obsežniscapegoating in pri tem seveda pozabila na lastno odgovornost, temveč tudi storila nekaterim novinarjem krivico, ko sta jih obsodila kršitve členov novinarskega kodeksa na podlagi njihovega napačnega razumevanja.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je ob predstavitvi odločitve razsodišča dejala še, da niti eden od obravnavanih novinarjev ni obžaloval svoje odgovornosti ali se opravičil. Kakor vse kaže, je skoraj 50 novinarjev in urednikov, mnogi med njimi tvorijo osrednji del slovenske medijske scene, zdaj posredno prepoznanih tudi nespoštovanja 1. člena kodeksa, ki pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.«

Zakaj? Ker svoje napake niso priznali niti popravili – opravičilo bi bilo šele nadgradnja omenjenega.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

  • Share/Bookmark

Na izpitu padli mediji in 12. člen kodeksa

10.04.2015 ob 11:01

Slovenski mediji so padli na izpitu – in to množično. Padli so najpomembnejši med njimi.To je eden od poudarkov včerajšnje tiskovne konference Novinarskega častnega razsodišča (NČR) v zadevi tragedije mariborskega ravnatelja. Po tistem, ko je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) vložil 12 pritožb, so pri razsodišču ugotovili, da je kodeks skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev. Našli so tudi izjemo v enem primeru, novinarka Žurnala24 Anja Zupanc ni storila nobene  kršitve.

MMC kršitve kodeksa

Za obširnejšo analizo izčrpnih utemeljitev bo še čas, v nadaljevanju želim izpostaviti po mojem prepričanju napačno branje 12. člena kodeksa, ki ga je kot kršitev NČR prepoznal v kar nekaj primerih. S tem je v tem verjetno v najbolj množičnem primeru prepoznanja kršitev v zgodovini slovenskega novinarstva storil podobno kolosalno napako.

V zadevi »UO DNS proti novinarju z inicialkama N. J. in odgovornemu uredniku spletnega medija moskisvet.com Pavlu Vrabcu« so med drugim so zapisali o odgovornosti vpletenega novinarja in odgovornega urednika:

Prav tako sta kršila 12. člen kodeksa. Fotografija je bila posneta na nedovoljen način. Čeprav naj bi bili avtorji posnetka dijaki, ki so ga potem objavili na spletu, to novinarja in urednika ne odvezuje odgovornosti pri objavljanju podatkov (v konkretnem primeru posnetka), pridobljenih na nedovoljen način. Po 12. členu kodeksa bi moral novinar javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.

Ali kot so povzeli pri Mladini:

Čeprav novinarji niso sami posneli spornega posnetka, ampak so ga samo objavili, so 12. člen kodeksa kršili zato, ker so objavili posnetek, posnet na nedovoljen način in čeprav za objavo ni bilo javnega interesa. Ta člen določa, da ni dopustna objava podatkov, pridobljenih na nedovoljen način, ne glede na to, ali je nedovoljene načine zbiranja podatkov uporabljal novinar ali kdo drug.

Zapisano ne drži. V nizu primerov v nekakšni kolektivni obsodbi je NČR kot organ DNS interpretiral omenjeni člen, ki se glasi:

Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

Ločeno mnenje glede tega je podala članica NČR Nada Ravter, ki pravilno ugotavlja, da kršitve tega člena ni bilo, ker »pridobivanje informacij na nedovoljen način« referira na novinarsko postopanje, ne na postopanje drugih. O tem drugem se ta člen ne izreka, niti to ne bi bilo smiselno. Zato ne velja trditev iz obrazložitve NČR, po kateri mora novinar »javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.«

Branje, po katerem moramo ta član razumeti, kot da se »uporaba« nanaša na uporabo tudi drugih oseb, ne nujno novinarjev, je nesmiselno ali najmanj nesprejemljivo iz štirih razlogov, ki jih navajam spodaj.

Prvič, ker iz duha tega člena in vseh sorodnih novinarskih kodeksov nesporno izhaja, da se ima v mislih zgolj novinarjevo nedovoljeno zbiranje podatkov (prisluškovanje, vdor v računalnik, prikrito snemanje, ipd.), ne uporabo nedovoljenega (s tem se očitno lahko misli nezakonitega) zbiranja podatkov drugih, ki ga je novinar zgolj uporabil v svoji medijski objavi. V ameriški novinarski organiziciji denimo sledijo podobnemu načelu: »Use surreptitious newsgathering techniques, including hidden cameras or microphones, only if there is no other way to obtain stories of significant public importance and only if the technique is explained to the audience.« Iz vseh sorodnih novinarskih postulatov nesporno izhaja, da se opisujejo novinarske tehnike pridobivanja podatkov, ki postanejo dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, ko je navzoč javni interes, nikoli se z besedo ne omenja možnost obravnave na ta način pridobljenih podatkov drugih oz. tretjih oseb.

Drugič, tudi če bi že držalo, da je branje člena bilo pravilno, opisani primer snemanja dijakov ni pravi. Zakaj? Ker prikrito snemanje dijakov v mariborskem primeru ne more šteti za »news-gathering practice« – ne le, da se dijaki verjetno niso zavedali, da počnejo nekaj nezakonitega, ampak njihovo dejanje komaj lahko šteje za »nezakonito pridobljene podatke« (podatke glede česa že?) oziroma za nedovoljeno zbiranje podatkov, s tem pa tudi novinarje ne moremo obtožiti, da so jih uporabili. Dijaki so si privoščili kvečjemu nezakonito slikovno snemanje in kasneje objavo, s tem pa vdrli v zasebnost ravnatelja in učiteljice – po isti interpretaciji DNS -, kar je drugačna kvalifikacija kot zbiranje podatkov. Še en dokaz, da se 12. člen interpretira narobe.

Tretjič, ker so novinarji v preteklosti  isto že velikokrat počeli, ne da bi bila uporabljena navedena interpretacija, da skratka za kršitev tega člena ne velja zgolj njihovo nedovoljeno uporabo načinov zbiranja. Doslej to pretežno ni bila praksa in takšnega razumevanja 12. člena ni bilo.

Četrtič, ker je v veliko primerih objave nezakonito pridobljenih podatkov s strani druge osebe preprosto nemogoče vedeti, ali so bili pridobljeni nezakonito, niti ni velikokrat tega niti možno preveriti. Zahteva do novinarjev je s tem postavljena previsoko.

DNS kot NČR kot njegov organ sta ves čas kategorično in brez dovoljenega dvoma izhajala iz premise, da v mariborski zgodbi nikoli ni bilo zaznati niti trohice javnega interesa. V nizu zapisu sem dokazoval, da je takšna premisa sporna in da se z njo ne strinja vsaj sedem tujih poznavalcev medijske etike. Strinjam se sicer, da objava video posnetka na noben način ni bila v javnem interesu, je bila pa takšna zgodba – vse je odvisno od tega, kako jo podamo. Vendar če novinar informacij ni pridobival in ni sodeloval v postopku, je 12. člen našega kodeksa nerelevanten, relevanten postane npr. 1. člen, ki govori o tem, da mora novinar preveriti točnost informacij, in seveda največkrat očitana kršitev 17. člena.

Klasičen zgled zadnjih let za nedovoljeno pridobivanje informacij je škandal novinarjev News of the World (tu sta dva zapisa o tem: v Delu in Guardianu), od »domačih« primer pa velja spomniti na prikrito snemanja slovenskega evroposlanca Zorana Thalerja.Mladina kršitve kodeksaMorda se v svoji razlagi motim, toda DNS in NČR sta s tem, ko sta povprek kolektivno obsodila na desetine slovenskih novinarjev, s svojo medijsko dominacijo ne zgolj onemogočila resno in poglobljeno razpravo o tem primeru, ne samo izvedla obsežniscapegoating in pri tem seveda pozabila na lastno odgovornost, temveč tudi storila nekaterim novinarjem krivico, ko sta jih obsodila kršitve členov novinarskega kodeksa na podlagi njihovega napačnega razumevanja.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je ob predstavitvi odločitve razsodišča dejala še, da niti eden od obravnavanih novinarjev ni obžaloval svoje odgovornosti ali se opravičil. Kakor vse kaže, je skoraj 50 novinarjev in urednikov, mnogi med njimi tvorijo osrednji del slovenske medijske scene, zdaj posredno prepoznanih tudi nespoštovanja 1. člena kodeksa, ki pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.«

Zakaj? Ker svoje napake niso priznali niti popravili – opravičilo bi bilo šele nadgradnja omenjenega.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

  • Share/Bookmark

Na izpitu padli mediji in 12. člen kodeksa

10.04.2015 ob 10:59

Slovenski mediji so padli na izpitu – in to množično. Padli so najpomembnejši med njimi.To je eden od poudarkov včerajšnje tiskovne konference Novinarskega častnega razsodišča (NČR) v zadevi tragedije mariborskega ravnatelja. Po tistem, ko je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) vložil 12 pritožb, so pri razsodišču ugotovili, da je kodeks skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev. Našli so tudi izjemo v enem primeru, novinarka Žurnala24 Anja Zupanc ni storila nobene  kršitve.

MMC kršitve kodeksa

Za obširnejšo analizo izčrpnih utemeljitev bo še čas, v nadaljevanju želim izpostaviti po mojem prepričanju napačno branje 12. člena kodeksa, ki ga je kot kršitev NČR prepoznal v kar nekaj primerih. S tem je v tem verjetno v najbolj množičnem primeru prepoznanja kršitev v zgodovini slovenskega novinarstva storil podobno kolosalno napako.

V zadevi »UO DNS proti novinarju z inicialkama N. J. in odgovornemu uredniku spletnega medija moskisvet.com Pavlu Vrabcu« so med drugim so zapisali o odgovornosti vpletenega novinarja in odgovornega urednika:

Prav tako sta kršila 12. člen kodeksa. Fotografija je bila posneta na nedovoljen način. Čeprav naj bi bili avtorji posnetka dijaki, ki so ga potem objavili na spletu, to novinarja in urednika ne odvezuje odgovornosti pri objavljanju podatkov (v konkretnem primeru posnetka), pridobljenih na nedovoljen način. Po 12. členu kodeksa bi moral novinar javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.

Ali kot so povzeli pri Mladini:

Čeprav novinarji niso sami posneli spornega posnetka, ampak so ga samo objavili, so 12. člen kodeksa kršili zato, ker so objavili posnetek, posnet na nedovoljen način in čeprav za objavo ni bilo javnega interesa. Ta člen določa, da ni dopustna objava podatkov, pridobljenih na nedovoljen način, ne glede na to, ali je nedovoljene načine zbiranja podatkov uporabljal novinar ali kdo drug.

Zapisano ne drži. V nizu primerov v nekakšni kolektivni obsodbi je NČR kot organ DNS interpretiral omenjeni člen, ki se glasi:

Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

Ločeno mnenje glede tega je podala članica NČR Nada Ravter, ki pravilno ugotavlja, da kršitve tega člena ni bilo, ker »pridobivanje informacij na nedovoljen način« referira na novinarsko postopanje, ne na postopanje drugih. O tem drugem se ta člen ne izreka, niti to ne bi bilo smiselno. Zato ne velja trditev iz obrazložitve NČR, po kateri mora novinar »javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.«

Branje, po katerem moramo ta član razumeti, kot da se »uporaba« nanaša na uporabo tudi drugih oseb, ne nujno novinarjev, je nesmiselno ali najmanj nesprejemljivo iz štirih razlogov, ki jih navajam spodaj.

Prvič, ker iz duha tega člena in vseh sorodnih novinarskih kodeksov nesporno izhaja, da se ima v mislih zgolj novinarjevo nedovoljeno zbiranje podatkov (prisluškovanje, vdor v računalnik, prikrito snemanje, ipd.), ne uporabo nedovoljenega (s tem se očitno lahko misli nezakonitega) zbiranja podatkov drugih, ki ga je novinar zgolj uporabil v svoji medijski objavi. V ameriški novinarski organiziciji denimo sledijo podobnemu načelu: »Use surreptitious newsgathering techniques, including hidden cameras or microphones, only if there is no other way to obtain stories of significant public importance and only if the technique is explained to the audience.« Iz vseh sorodnih novinarskih postulatov nesporno izhaja, da se opisujejo novinarske tehnike pridobivanja podatkov, ki postanejo dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, ko je navzoč javni interes, nikoli se z besedo ne omenja možnost obravnave na ta način pridobljenih podatkov drugih oz. tretjih oseb.

Drugič, tudi če bi že držalo, da je branje člena bilo pravilno, opisani primer snemanja dijakov ni pravi. Zakaj? Ker prikrito snemanje dijakov v mariborskem primeru ne more šteti za »news-gathering practice« – ne le, da se dijaki verjetno niso zavedali, da počnejo nekaj nezakonitega, ampak njihovo dejanje komaj lahko šteje za »nezakonito pridobljene podatke« (podatke glede česa že?) oziroma za nedovoljeno zbiranje podatkov, s tem pa tudi novinarje ne moremo obtožiti, da so jih uporabili. Dijaki so si privoščili kvečjemu nezakonito slikovno snemanje in kasneje objavo, s tem pa vdrli v zasebnost ravnatelja in učiteljice – po isti interpretaciji DNS -, kar je drugačna kvalifikacija kot zbiranje podatkov. Še en dokaz, da se 12. člen interpretira narobe.

Tretjič, ker so novinarji v preteklosti  isto že velikokrat počeli, ne da bi bila uporabljena navedena interpretacija, da skratka za kršitev tega člena ne velja zgolj njihovo nedovoljeno uporabo načinov zbiranja. Doslej to pretežno ni bila praksa in takšnega razumevanja 12. člena ni bilo.

Četrtič, ker je v veliko primerih objave nezakonito pridobljenih podatkov s strani druge osebe preprosto nemogoče vedeti, ali so bili pridobljeni nezakonito, niti ni velikokrat tega niti možno preveriti. Zahteva do novinarjev je s tem postavljena previsoko.

DNS kot NČR kot njegov organ sta ves čas kategorično in brez dovoljenega dvoma izhajala iz premise, da v mariborski zgodbi nikoli ni bilo zaznati niti trohice javnega interesa. V nizu zapisu sem dokazoval, da je takšna premisa sporna in da se z njo ne strinja vsaj sedem tujih poznavalcev medijske etike. Strinjam se sicer, da objava video posnetka na noben način ni bila v javnem interesu, je bila pa takšna zgodba – vse je odvisno od tega, kako jo podamo. Vendar če novinar informacij ni pridobival in ni sodeloval v postopku, je 12. člen našega kodeksa nerelevanten, relevanten postane npr. 1. člen, ki govori o tem, da mora novinar preveriti točnost informacij, in seveda največkrat očitana kršitev 17. člena.

Klasičen zgled zadnjih let za nedovoljeno pridobivanje informacij je škandal novinarjev News of the World (tu sta dva zapisa o tem: v Delu in Guardianu), od »domačih« primer pa velja spomniti na prikrito snemanja slovenskega evroposlanca Zorana Thalerja.Mladina kršitve kodeksaMorda se v svoji razlagi motim, toda DNS in NČR sta s tem, ko sta povprek kolektivno obsodila na desetine slovenskih novinarjev, s svojo medijsko dominacijo ne zgolj onemogočila resno in poglobljeno razpravo o tem primeru, ne samo izvedla obsežniscapegoating in pri tem seveda pozabila na lastno odgovornost, temveč tudi storila nekaterim novinarjem krivico, ko sta jih obsodila kršitve členov novinarskega kodeksa na podlagi njihovega napačnega razumevanja.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je ob predstavitvi odločitve razsodišča dejala še, da niti eden od obravnavanih novinarjev ni obžaloval svoje odgovornosti ali se opravičil. Kakor vse kaže, je skoraj 50 novinarjev in urednikov, mnogi med njimi tvorijo osrednji del slovenske medijske scene, zdaj posredno prepoznanih tudi nespoštovanja 1. člena kodeksa, ki pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.«

Zakaj? Ker svoje napake niso priznali niti popravili – opravičilo bi bilo šele nadgradnja omenjenega.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

  • Share/Bookmark

Mariborski župan, domnevni odvisnik od drog

10.04.2015 ob 10:55

Slovensko novinarstvo se je že večkrat trudilo diskreditirati kakšnega domačega politika z namigi o tem, da je odvisen od drog. Zgodilo se je tudi, da so politiki vpričo uspešnosti govoric (in tovrstnih nesankcioniranih nivojev novinarstva) pohiteli na ustrezne sodnomedicinske institucije, da bi govorice demantirali v obliki zdravniških izvidov in premagali zanje škodljiv stampedo javnega mnenja o njihovi odvisnosti. Ni pomagalo, tipično slovenska medijska paranoja se je potem še poglobila in nadaljevala svoj pohod s teorijami zarot o ponarejenih izvidih, itd.

Zadnja od teh nepreverjenih govoric, odličnega humusa za rumene medije, zadeva mariborskega župana dr. Andreja Fištravca, ki se menda zdravi v Avstriji in zato »šprica« seje mestnega sveta, uradno pa je menda na dopustu. Novinar Gabrijel Toplak je v tabloidu Svet24 namigoval na prepričljivost novic v nizu trditev, ki po njegovem podpirajo začetno ugotovitev:

»Govori se, da je župan na avstrijski kliniki za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Le zakaj bi sicer manjkal na tako pomembnih sejah, kjer je sam predlagatelj? Pa ne gre za prvoaprilsko šalo, saj so se govorice pojavile v torek. Ne nazadnje se župan ob kandidaturi ni upal testirati,«je sporočil anonimni vir. Dodal je, da je to začetek »velikega poka«, ki smo ga v časopisu Svet24 ekskluzivno napovedali že februarja in bi lahko maja odnesel aktualnega župana.

Fištrave svet24 zasvojen

Oglejmo si, v kaj točno nas poskuša prepričati novinar:

(1) Govorica G pravi, da se mariborski župan zdravi zaradi odvisnosti od prepovedanih drog.

(2) Dokaz zanjo je, da je manjkal na sejah, katerih predlagatelj je.

(3) Razen tega: govorica G se je pojavila v torek.

(4) Toda prvi april je bil v sredo.

(5) (Kar se pojavi na prvi april, lahko ima status govorice, kar se na kak drugi dan, takšnega statusa nima.)

(6) Torej pri G ne gre za govorico.

(7) Razen tega: župan se tudi ni testiral glede odvisnosti ob svoji kandidaturi.

(8) Iz (2), (6) in (7) lahko zato izpeljemo, da se mariborski župan res zdravi zaradi odvisnosti.

Walton in Gordon navajata različne možnosti logičnih napak znotraj tega, čemur v angleščini pravijo »jumping to a conclusion«, kar bi lahko v slovenščino ohlapno in neizogibno nerodno prevedli kot »preskok k sklepu« oziroma prehitro sklepanje:

Five errors that fit under the category of jumping to a conclusion are identified: (1)

arguing from premises that are insufficient as evidence to prove a conclusion (2)

fallacious argument from ignorance, (3) arguing to a wrong conclusion, (4) using

defeasible reasoning without being open to exceptions, and (5) overlooking/suppressing

evidence. It is shown that jumping to a conclusion is best seen not as a fallacy itself, but

as a more general category of faulty argumentation pattern underlying these errors and

some related fallacies.

Kakor vidimo, je novinar nemudoma iz dejstva o odsotnosti župana na občinskih sejah skočil v sklep o zdravljenju, ne da bi navajal kakšna dokazila za svojo trditev – bolj poljubnega preskoka iz navedbe neke premise si že skoraj ne moremo predstavljati.

Komični učinek poudari še krčevito iskanje dodatnih razlogov v potrditev končnega sklepa – ker se je govorica pojavila v torek, že ne more biti izmišljena, saj je bil prvi april v sredo. Kar je torej predmet govorice na dan, ki ni prvi april, ima nenadoma status uporabne evidence in zaradi tega šteje za verodostojno; tudi članek je izšel dan po prvem aprilu, kar verjetno spet prispeva k njegovi verodostojnosti, si je morda kdo za nameček domišljal.

Kot da kombinacija dveh različnih linij dokazil in evidence (odsotnost s sej, odsotnost prvega aprila) še ne bi bila dovolj, je tu za popolno sliko še nov domnevni indic: teza o zdravljenju zaradi odvisnosti bo menda kar držala, ker se župan glede odvisnosti ni testiral v času svoje kandidature in je menda to možnost odklonil. Priznam, da že dolgo nisem videl novinarskega poskusa, kjer bi se nekdo trudil dokazati neko govorico s tako obupno slabimi in neprepričljivimi navedbami. Pri čemer že prvo šteje za faux pas.

Fištrave svet24 zasvojen 2

Toda v vsakem slabem je včasih kaj dobrega, nehote smo s pomočjo novinarjevega poskusa dobili nazorno prezentacijo uporabnega »metra« za profesionalni in etični žurnalizem: manj evidence kot navaja kakšen novinar za svoje trditve, bolj kot preskakuje v svojih zaključkih, bolj bi se takšnemu novinarstvu morali izogibati in ga jemati za rumenega. Ter obratno. Podobno velja za uporabo argumentov v njem. Ampak kaj, ko se o tem niti ne želimo pogovarjati: kolikor vem, se razprave o uporabi pomenu argumentacije v dolgi zgodovini nihče še sploh ni dotaknil. Nič čudnega, da v takšnem kotlu rumeni mediji vedno bolj paradirajo, resni pa jim postajajo vedno bolj podobni.

  • Share/Bookmark

Politična pretočnost predsednikov

10.04.2015 ob 10:52

Stranka TRS ima novo predsednico, 28. marca je to postala Violeta Tomić, sicer še 10. marca podpredsednica druge stranke – DSD.

Violete predsednica Zurnal

Nova predsednica TRS je vstopila v to stranko 12. marca, torej nekako dobrih štirinajst dni pred volilno konvencijo njene nove stranke in dva dni po izstopu iz prve.

Je to bizarno? Seveda je. Ampak v TRS-u temu pravijo »pretočnost« – nov nadvse unikatni evfemizem za menjavanje strank (in predsedniških vlog) v evropskem političnem prostoru.

Seveda ni bilo pričakovati, da bi mediji opazili, še manj, da bi se čudili. Le Zoran Potič pri Delu je za mnenje povprašal predsednika DSD Franca Žnidaršiča, ki o pretočnosti nič ni vedel. Pravzaprav sploh ni vedel, da je izgubil podpredsednico, ker mu tega ni povedala. Mu je pa nedoločno zaupala, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje.

Kaj so nam še dejali? Da so to pomembne poteze, nova znamenja časa, ko TRS vstopa znotraj ZL v proces preobrazbe v eno stranko. Zakaj mora (pod)predsednik prve stranke postati predsednik druge, da bi na koncu dobili predsednika tretje, niso pojasnili. Bi tudi težko, ker veliko soli v tem ni. Če bo nova napovedana ena homogena političnega entiteta takšna, da se bodo med sabo pozabili obveščati o tako neznatnih stvareh, kot je pretakanje predsednikov, potem bo res dolgega veka. Vprašati, kateri deli napovedane entitete bodo bolj vzpodbudno in stimulativno okolje kot drugi – ja, tako so dejali -, pa je verjetno že blasfemično. Podobno bogokletno in odvečno je najbrž spomniti, da je točnoeno leto nazaj Tomićeva prisegala, da je DSD njena stranka na veke vekov:

V stranki DSD bo ostala za vedno, poudarja, saj jo je začela graditi, stranka pa od nje ne zahteva, da počne nekaj, v kar ne verjame.

Se zgodi, včasih se je v imenu logike pretočnosti treba pač žrtvovati in vgrizniti v jezik. Spodaj navajam nekaj zanimivih citatov izjav ob njenem imenovanju.

Iz MMC RTV SLO:

“TRS vstopa znotraj ZL-ja v novo obdobje, v proces preoblikovanja ZL-ja v enotno stranko, zato so potrebne vsaj delne spremembe tudi v TRS-u,” je pojasnil Hanžek.

Samopojasnilo nove predsednice TRS, objavljeno na Facebooku:

Violeta Tomić, kandidatka za predsednico TRS: “V TRS sem prestopila zato, ker se v državnem zboru ukvarjam z ekologijo in kmetijstvom ter imam v tej stranki za to delo podporo. Iz DSD sem izstopila 10. marca in 12. marca 2015 postala članica TRS. To, da bivša podpredsednica DSD kandidira za predsednico TRS, dokazuje to, da je ZL povezana in pretočna ter da se koalicija počasi združuje v eno, močno stranko.
Če me bodo danes izvolili, bom to odgovornost prevzela in bom dobra predsednica. Če me pa ne bodo izvolili, bom s svojim delom nadaljevala kot poslanka ZL in kot članica TRS-a.”

Žnidaršičevo začudenje via Delo:

Predsednik DSD Franci Žnidaršič je nad odhodom Tomićeve iz njegove stranke presenečen. »Pred nedavnim nam je sporočila, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje in to je vse. Očitno so ji v TRS-u ponudili to mesto in je uresničila svoje ambicije, čeprav tega doslej v DSD ni izražala,« pravi Žnidaršič.

Rezimirajmo: težko bo držal pretočen argument, zapisan v medijskem komunikeju TRS-a, da sta izvolitev (!) in izjava (!) usklajeni s koalicijskimi partnerji ZL (»Z izjavo in izvolitvijo Violete Tomić se strinjajo tudi koalicijski partnerji Združene levice, ki vidijo v tem krepitev sil povezovanja znotraj Združene levice«). Kajti če pustimo nenavadno vmešavanje v avtonomijo drugih strank ob strani, velja, da je DSD nesporno eden od treh partnerjev in zato vsaj v svojem začetnem delu ni moglo držati, da je dejanje prehoda Tomićeve z ene na drugo funkcijo bilo usklajeno z njenim predsednikom Žnidaršičem. Če slednjemu pač verjamemo na besedo.

Sicer pa, če je pretakanje res nova slovenska politična vrlina v ZL, morda lahko pričakujemo, da bo Luka Mesec v kratkem postal predsednik DSD, njen predsednik pa bo prevzel vodenje IDS.

P.S. Da ne bi moje kritične osti kdo razumel kot mazaško dejanje iz politične pristranosti navijanja za kakšno drugo opcijo, namesto zgolj kot čudenje nekonsistenci domače politične folkloristike, je tu pojasnilo. Bil sem član vstajniške stranke Solidarnost, iz nje tudi izstopil zaradi narcisistične kakofonije po tistem, ko sem – med številnimi drugimi pomisleki – namesto sodelovanja (ki ga je ves čas predlagala Solidarnost), in to vsaj eno leto v času vstaj in nato v času trojnih volitev, spremljal zavračanje ideje povezovanja in nezrelo, egocentrično segmentiranje drugih vstajniških strank: DSD, TRS in IDS. Pri čemer je največ samozagledanosti pokazala IDS. Vstajniški moment se je potem izgubil, prevladala in zmagala je socialistična agenda. Zato komaj čakam, kdaj bo prišel napovedani dan, ko bo ZL postala ena stranka.

Violeta Tomič  SN DSD

  • Share/Bookmark