Arhiv za Maj, 2015

Turnšek, grešni kozli in novinarske koze

29.05.2015 ob 22:59

Predstavljajte si, da goreče zagovarjate privatizacijo. Ob poudarku, da so argumenti nasprotnikov privatizacije premalo atraktivni, berljivi in gledljivi, pride včasih prav dodaten motiv, več dinamike: in ni ga boljšega od jeznoriteža, ki se ne zna kontrolirati (kar vemo že vnaprej) in provokativne novinarke, ki res ne rabi veliko, da bi izzvala žalitve na račun sebe in svoje medijske hiše.

Razprava med Petro Sovdat (Finance) in Titom Turnškom iz Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je bila na tiskovki Koalicije proti privatizaciji, ki je za 11. junij v Ljubljani napovedala protestni shod, instrumentalizirana prav za te namene v celem nizu političnoideološko profiliranih medijev (Finance, Planet TV, Planet Siol, Janševi mediji nasploh).

Iskalo in tudi našlo se je pokveke s sumljivo preteklostjo, brez osebne obvladanosti (enkrateia), žaljive, nespodobne in nevarne:  natančno temu zdaj služi redukcija dogajanja na ekscesnost izjave Tita Turnška, ki je novinarki zabrusil, da je koza in v napihnjeni interpretaciji opazovalcev, češ da bi jo skoraj na gobec.

Sovdat Turnšek

Drži, kar je storil Turnšek, je nesprejemljivi primitivizem. Človek s svojo neobvladanostjo dela škodo predvsem svoji organizaciji in iz priloženega posnetka je razbrati, da so ga hiteli miriti tudi člani Koalicije, ko so videli, da nekateri mrhovinarsko spremljajo vsak njegov korak in izraz na obrazu tudi po končani tiskovki. Seveda, ni bilo težko uganiti, da se čaka na eksces, da bi se našlo in tudi uporabilo ad hominem medijski argument.

Turnšek Sovdat Youtube 3

Kajti ob neskriti agendi ob dogodku, kjer niti ne skrivate, kako boste poročali (časnik Finance stoji uredniško strogo in agresivno na neoliberalnih pozicijah in silovito zagovarja privatizacijo), lahko dodatno predstavite nasprotnike privatizacije kot bebce, udbaše (sic!), ki se svaljkajo, kot pravi novinarka, v državnih podjetjih ter fizično in verbalno napadajo nedolžne novinarje.

Z enim zamahom se s tem diskurz adhominizira, odskoči proč od razprave ad rem in bralcem signalizira nekaj drugega: poglejte, nasprotniki privatizacije so agresivni idioti, udbaši, luzerji.

Turnšek Sovdat Youtube 2

Novinar Vladimir Vodušek, ki se na celjskem sodišču zagovarja tudi zaradi obtožb o izsiljevanju po tistem, ko so ga aretirali sredi leta 2012 na Trojanah v trenutku, ko je domnevno prejemal izsiljeni denar, je zato s svojo TOP TV snemal prizorišče dogajanja tudi po (ali morda pred) konferenco in s tem znova afirmiral tabloidne navade medijev, ki bodo uporabili, če je treba, sleherno posneto dogajanje v zakulisju, off the record in zunaj kadra:

YouTube slika preogleda

Kar je torej v resnici zgodba, ni preprosto le neopravičljivo vedenje Tita Turnška, temveč mimikretična narava medijskega prepakiranja dogodka, ki iz vesti o verbalnih izpadih in evokaciji domnevnega incidentu tipa »skoraj jo je na gobec« počne vse, da bi do takšne ravni diskurza res prišlo, ne da bi to res opazil povprečen bralec, in to le zato, da bi lahko bila za potrebe medijskega senzacionalizma in obenem iz ideoloških nagibov prikazana kot eksces. Dva dobitka torej sledita iz te novinarske manire: branost, gledanost ali klikanost ter uspešna obramba lastna političnih okopov.

  • Share/Bookmark

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

19.05.2015 ob 06:42

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bilsestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

  • Share/Bookmark

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

19.05.2015 ob 06:42

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bilsestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

  • Share/Bookmark

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

19.05.2015 ob 06:42

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bilsestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

  • Share/Bookmark

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

19.05.2015 ob 06:42

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bilsestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

  • Share/Bookmark

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

19.05.2015 ob 06:42

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bilsestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

  • Share/Bookmark

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

19.05.2015 ob 06:41

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bilsestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

  • Share/Bookmark

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

19.05.2015 ob 06:40

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bilsestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

  • Share/Bookmark

Kdo so bili torej Večerovi cenzorji?

7.05.2015 ob 20:52

Zgodbe o tem, kaj se je dogajalo v medijskih hišah pod političnimi prevzemi, so bile vsa ta leta javno pretežno zamolčevane. Z veliko skrbnosti. Poglavitni nosilci molka so bili pač novinarji sami – javnosti največkrat niso privoščili odkrite obelodanitve sramote o dogajanju v lastnih vrstah, z izjemo kakšne splošne izjave novinarskega aktiva.

Lep primer je akcidentalno pogreta zgodba o Janševem obvladovanju Večera v letu 2005 in kasneje: v medije je prišla le zaradi preiskave specializiranega tožilstva in elektronske komunikacije med Matjažem Kovačičem kot bivšim predsednikom uprave in Janezom Janšo. Na ta način so za dan ali dva množični mediji navajali, da se je med njima odvijal tudi dogovor o prevzemu (nakupu) Večera.

Večer NKBM Janša Kovačič

Ko sem dva dni nazaj objavil nekaj fotografij Večerovih bunkerjev (cenzuriranih besedil) in zaklinjanja urednikov tega časopisa (večina je še danes na vodilnih položajih), češ da pri njih ni cenzure, tega nisem storil prvič. O tem sem v zadnjih desetih letih pisal verjetno več kot kdorkoli. Zaman. Recepcija je bila podobna: o tem se ne sme vedeti ničesar, o tem se govori po tihem, zgodbe o cenzuri so metanivojsko deležne cenzure.

Zato nisem pričakoval, da bo kakšen medij vendarle zagrabil moj delček zgodbe o dogajanju na Večeru – prej bi rekel, da sem vedel, da bo znova na delu stara dobra samozaščitniška drža novinarjev. Pa se je le zgodila ena ironična izjema: zapis v smeri Večerove politične cenzure se je zdel zanimiv tabloidnemu Svetu24, ki je iz tega napravilcelo naslovno zgodbo.

Svet25 Janša Večer cenzura

Luka Tetičkovič zelo korektno opravi delo: razvije zgodbo, citira moje besedilo, objavi faksimile bunkerjev, besedo pa prepusti tudi dvema novinarjema Večera, trenutnemu in bivšemu, Vasji Jagru in Blažu Zgagi. V prispevku je med drugim objavil nekaj, kar bom štel za precedenčno; ne spomnim se namreč, da bi kdaj kakšen uspel s prstom pokazati na odgovorno osebo na Večeru,v tem primeru v časih cenzure. Kar je uspelo Jagru:

Bila se je namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo je v elektronskem sporočilu Janši opisal kot »dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati«.

In vojna je menda res potekala, novinar Večera Vasja Jager nam tako pojasnjuje tedanje stanje: »Janša je že leta 2006 uspel uveljaviti svoj vpliv na Večer; takrat je bila na položaj urednice notranje politike imenovana Darka Zvonar Predan, ki je najzaslužnejša za nastanek razvpitega Večerovega ‘bunkerja’, stene, na katero so novinarji v znak protesta nalepili množico cenzuriranih tekstov – zlasti tistih, ki so se ukvarjali z likom in delom ljubljenega vodje.«

Novinarju Večera, ki je svojčas sicer podelil bob leta istemu Janši za plagiatorsko misel Tonyja Blaira, lahko le zaploskamo za odkritost: storil je tisto, česar številni v desetih letih niso zmogli. Zmogel je korak, katerega odsotnost vsa dolga leta kritiziram, tisto, kar se ves ta čas vzdržuje kot modus vivendi novinarskega protektorata nad samim sabo: odlepil se je od skrbi za lastno rit, samotrepljanja in lažne solidarnosti s tem, da je konkretno povedal po resnici, da so bili cenzorji in celo navedel ime. Ne zločina brez zločincev, ni cenzure brez cenzorjev.

Bunker svet24

Če je njegovo dejanje s poimenovanjem (ene) osebe hvalevredno, ostaja nedoumljivo vprašanje, čemu je v svojem pogumu tako presneto osamljen. Kajti Jager zdaj ni v nerodnost spravil le Darke Zvonar Predan, temveč ducat drugih urednikov, ki so enako poimensko zanikali, da bi v Večerovi hiši bilo karkoli narobe – ob tem pa se dobesedno z nogo zaletavali v bunkerje sredi njihovih delovnih prostorov.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

  • Share/Bookmark

Janševa vojna za Večer

7.05.2015 ob 20:51

Prav zabavno je že, žal, spremljati stopnje cenzure drugih, samocenzure in samovaranja, ki so ga sposobni novinarji izvajati na podlagi lastnih eksistenc. Najnovejša zgodba je, če jo beremo vsaj malce globinsko, še ena nehotena potrditev istega.

Čeprav so pričevanja o Janševem političnem prevzemu časopisa Dela relativno dobro znana in dokumentirana, se nekaj podobnega nikoli ni zgodilo z Večerom. O Janševi vojni in nato okupaciji Večera se je vedno sramežljivo molčalo – ali morda spregledovalo, ker Maribor pač nikoli ni bil centralna točka nikakršnega interesa. Najbolj so molčali in zanikovali večerovci sami. Včasih so s pridom ječali pod političnimi škornji (no, morda še danes), prave hrbtenice, da bi razkrili dogajanje, pa nikoli niso imeli. No, saj to dvoje, lizanje škornjev in upiranje, pač ne gre skupaj.

Zato verjetno zadnja razkritja Eugenije Carl na RTV Slovenija in drugi povzemajoči mediji o dogovarjanju z Matjažem Kovačičem, kako bi NKBM prevzela in kupila časopisno-založniško podjetje Večer, ne bi smela biti nobena senzacija. Pač tako ali drugače.

Carl Večer Janša MMC

Kako so že tekli dogodki na Večeru? Prihod  Petra Jančiča na mesto glavnega urednika Dela pade v čas burnih perturbacij medijske pokrajine v Sloveniji, povezanih z začrtano medijsko politiko in prejkoslej očitnim in nezanikanim prevzemom medijev s strani nove oblasti. Medijski cunami je ob njegovem imenovanju dobesedno istočasno doživel še dva vrhunca: isti dan kot Jančič je bil za generalnega direktorja RTV Slovenija potrjen Anton Guzej. Naslednji dan, 1. marca 2006, je svojo službo nastopil novi direktor časopisa Večer Milan Predan. Stvari so torej bile že skoraj sinhronizirane, istočasne, dovolj skrbno premišljene.

Predan je bil sicer imenovan na funkcijo 17. februarja 2006, kasneje je bila na mesto urednice notranje politike imenovana njegova žena Darka Zvonar. Na mestu odgovornega urednika se pridruži Tomaž Ranc. Najbolj je v njegovem mandatu v povezavi z njegovim imenom odmeval škandal z umikom bloga na Večerovih spletnih straneh, kjer v fotostripu ob Janši in svoji ženi nastopa v glavni vlogi. Z Večera so v zadnjem letu prihajali številni indici, da se politično nadzira besedila, drugi mediji so javno pisali o bunkerju neobjavljenih besedil novinarjev. Spomnimo še, da je novinar Večera Blaž Zgaga s primerom cenzure nad sabo seznanil tuje državnike in inštitucije, kasneje pa je pomagal pri pisanju novinarske peticije.

Čeprav so večerovci bolj po prijateljskih kanalih sramežljivo v javnost spustili nekaj fotografij svojih bunkerjev, tj. javnih »arhivov« politično cenzuriranih tekstov,  se za te neposredne in dragocene izraze cenzure praktično nihče ni zmenil. Ko da bi vsem v novinarski srenji bilo nerodno, kot da si ne bi upali. Da bi na Večeru prihajalo do kakšnih političnih pritiskov in cenzure pa so zmagoslavno vsi Večerovi uredniki po vrsti celo gladko demantirali v skupnem komunikeju:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

bunker jansa onesnazevalec

bunker 3

bunker 2

Za dogodke na Delu je znano, ujemajo se z zgodbo o tajnem in strogo zanikanem srečanju v vladni palači 12. avgusta 2005, kasneje potrjenem s strani več udeležencev, kjer naj bi prišlo do političnega prevzema časopisne hiše. Spomnim se, da je stranka SDS poskušala ta sestanek zanikati v nizu najmanj desetih javnih sporočil v različnih medijih v klasičnem demantiju tipa ni-se-zgodilo. Na sestanku pri predsedniku vlade, na katerem so bili Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, kasneje še Matjaž Gantar, so se omenjeni dogovorili za prodajo Sodovega in Kadovega deleža v Mercatorju – Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila omenjene deleže, celo brez prevzemne premije in brez javne ponudbe ter za zelo nizko ceno. Janša je, kot je kasneje povedal poraženec zgodbe, Zoran Janković, omogočil velike zaslužke Šrotu in Bavčarju v zameno za obvladovanje osrednjega časopisa.

Prišlo je do uresničevanja projekta, Janša je na omenjenem sestanku Pivovarni Laško in Istrabenzu prodal delnice Mercatorja v zameno za svoj vpliv v Delu. Osrednji slovenski časnik, kot mu pravijo, je čez noč postal novi simbol politične podreditve medija in zasenčil dogajanja v drugih medijskih hišah.

SIOL Večer Kovačič Janša

Dogajanja okoli Janševega apetita po Večeru torej niso nobeno presenečenje, obstajajo pač številni poskusi. Podcenjujoče in skoraj noro je, da Janša svoja lastna elektronska pisma označi za zlepljenke, torej zmontirane manipulacije, za nameček pa govori o tem, da je prebral slabo desetino vseh sporočil, ki jih je prejel med tisoči. Kot da bi ga kdo spraševal o tistih, na katera ni odgovoril in jih ni prebral. Ga bo kateri od novinarjev pobaral o dokazih za to zmontiranost? In še citat iz prispevka Eugenije Carl o Kovačičevem in Janševem dogovarjanju za lastniško in politično zavojevanje Večera:

Nadaljujemo naša razkritja dopisovanja med nekdanjim predsednikom uprave Nove Kreditne banke Maribor in takratnim predsednikom vlade Janezom Janšo. Tokrat razkrivamo dokumente, ki kažejo, da sta se Matjaž Kovačič in Janez Janša dogovarjala o tem, da bi druga največja slovenska banka kupila časopisno-založniško podjetje Večer.

Spomladi leta 2005 je med Matjažem Kovačičem in Janezom Janšo “tekla vroča linija”. NKBM se pripravlja na prevzem Večera, ne iz finančnih, temveč iz političnih vzgibov. Bije se namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo v elektronskem sporočilu Janši opiše kot “dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati”.

Načrte jim namreč kvari Pivovarna Laško z Boškom Šrotom na čelu. 17. maja Kovačič Janši zato predlaga dve rešitvi: ali dogovor z Laškim, tako “da nam pripada en holding, ki ima v lasti tudi Večer, njim pa drug holding, ki ima v lasti Pivovarno Laško”. Če to ne bo izvedljivo Janši, opisuje drugo možnost: “Uprava Infond Holdinga NKBM-ju na lastno pest proda svoj delež v Večeru.”

“S fanti sem govoril o izvedbi prodaje Večera. Strinjali smo se, da je transakcijo mogoče izvesti, sicer niso navdušeni, a bi jo izvedli, v kolikor jih lahko kvalitetno zavarujemo,” sporoča Janši 26. maja 2005, ko ga domala vsak dan obvešča o poteku “vojne za Večer”.

“Fantje” sta člana uprave Infonda, ki bi delala na lastno pest in zanju bi bilo poskrbljeno: “Obema bomo po razrešitvi, ki se bo verjetno zgodila, tudi uredili ustrezno zaposlitev znotraj naše skupine.”

Kovačiča pa ni skrbelo niti za lastno usodo. “Upravi banke pa se za predrago kupljene delnice verjetno ni treba bati odškodninske tožbe svojih delničarjev, države.”

Janšo nato sprašuje, kako naj usklajeno izvajajo akcije, da ne bodo naredili “kakšne škode ali še bolj zapletli situacije”.

Kaj je novega na fronti Večer, konec maja 2005 sprašuje Janšo, ko ga prosi za pomoč pri zaključnem računu banke za 2004.

Kovačič je nakup Večera videl kot eno najpomembnejših naložb, ki jo je treba dolgoročno ohraniti, “saj je očitno nekaterim neprijetno, ko so ugotovili, da bo vodstvo Večera dejansko nekatere stvari v uredniški politiki postavilo drugače, kot so nekaterim ljube”.

Iz korespondence takratnemu premierju Janezu Janši je razbrati, da ni služil banki, ki jo je vodil, pač pa apetitom in interesom takratne politične oblasti, tudi pri polaščanju slovenskih medijev.

In še zapis v današnjem Večeru:

Večer NKBM Janša Kovačič

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/12/vecerove-tantalove-muke-in-mazohizem/

https://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/vecerova-oseba-z-distanco-v-casih-samocenzure/

  • Share/Bookmark

Pahor proti Pahorju: najhujše je in najhujše ni za nami

2.05.2015 ob 21:39

Predsednik Borut Pahor v novoletni poslanici na silvestrovo leta 2013:

V prihodnjem letu bo za odtenek bolje. Ne bo še povsem konec krize, vendar bo skoraj zanesljivo začetek njenega konca. In zaradi utrujenosti od nje bomo tega upravičeno veseli. Vendar je ključno, da ne bomo kot družba prehitro in preveč zadovoljni. Gospodarsko okrevanje je sicer zelo pomembno. Toda za modernizacijo naše družbe in države ter za našo večjo prilagodljivost razvitemu svetu ni zadostno.

Pahor poslanica za  novo leto

Pahor v nagovoru ob Ivarčkem jezeru na prvi maj 2015 (MMC via STA):

Osrednje koroške prireditve ob prazniku dela ob Ivarčkem jezeru se je udeležil tudi predsednik države Borut Pahor, ki je med drugim opozoril, da bi povečevanje družbene neenakosti pomenilo eno največjih nevarnosti za vzpon nevarnih ideologij.

Pahor sicer meni, da se razmere po zares hudi gospodarski in socialni krizi v Sloveniji urejajo, a se po njegovih besedah urejajo počasi, premalo premišljeno in premalo strukturirano. Izpostavil je nekatere spodbudne kazalnike stanja v gospodarstvu in družbi, ob tem pa opozoril na nevarnost, da bi v državi ocenili, da je najhujše dokončno že za nami. Pahor je še posebej opozoril, da je trenutno skoraj dokončno načeta potrpežljivost precejšnjega dela ljudi.

Pahor Ivarčko jezero

Načelo neprotislovnosti nam pove, da bodisi velja, da je konec krize bodisi je ni konec. Pahor bi imel oboje. V novoletni poslanici ob vstopu v leto 2014 nas je nagovarjal, resda z nekaj previdnosti, da smo na koncu krize in da smo tega upravičeno celo veseli. Svaril je celo pred prehitrim zadovoljstvom, ki bi nas lahko prešinilo. Začetka konca krize bi se morali veseliti po malem, kot skromnega darila, da ne bi šlo kaj po zlu ali da bi bili potem tem bolj presenečeni, ker bo v resnici veliko in radodarno.

Sprva je potemtakem predsednik vlival upanje, da je pred nami konec kriznih trenutkov, zdaj pa svari državljane, da ne smemo misliti, da je najhujše za nami. Prijazno od njega, dežurnega vrelca ekonomske modrosti, ampak ne gre skupaj. Če je najprej optimistično opažal gospodarsko okrevanje in luč na koncu tunela, leto in pet mesecev kasneje proti sebi opozarja na nevarnost, da bi v državi ocenili, da je huda ura že minila. Res bi se lahko končno odločil, kaj zagovarja.

S tem Pahor shizofreno in malce komično dviguje svarilni prst proti neodgovornemu predsedniku republike, torej samemu sebi: le kdo je širil takšne ocene v novoletnih poslanicah, če ne on?

Pahor kriza 24ur kriza

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2013/12/31/pahorjevo-zadovoljstvo-ki-ne-sme-priti-prekmalu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/31/pahor-in-cerar-o-podobnosti-njunih-nagovorov/

  • Share/Bookmark

Za RTV praznovanje upora proti okupatorju ni smiselno

2.05.2015 ob 21:38

Ne samo, da je MMC RTV Slovenije nedavno tega v neposrednem prenosu v živo (lifestream) prenašal dogodek v podporo eni osebi in v podporo grobi ulični lustraciji slovenskega sodstva, vedno več indicev kaže, da se javni servis znova, tako kot v Janševem mandatu 2004-2008 in času vladavine četvorice Guzej-Možina-Vasle-Granda vedno bolj pogumno usmerja proti desni – morda bi to še celo požrli, če ne bi bila cena za preusmerjanje res visoka.

Nekateri namigujejo, da so vse to znamenja novega vetra na javnem servisu po prihodu dr. Ljerke Bizilj in Jadranke Rebernik. No, tudi brez nje ne bi bilo bistveno bolje. V petek, 24. aprila, je pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani potekal shod Odbora 2014 ob odločitvi ustavnega sodišča, da razveljavi obsodilne sodbe prvaka SDS Janeza Janše, upokojenega brigadirja Toneta Krkoviča in prokurista Rotisa Ivana Črnkoviča v zadevi Patria. Ker se pač primer vrača na prvo stopnjo v ponovno odločanje. Spomnim se lifestream prenosov vstaj, toda to niso bili prenosi v podporo komurkoli in še najmanj v podporo eni oziroma trem osebam.

Če se sprašujemo, čemu pri nas sodstvo nima nobenega ugleda, potem se ob ogledu posnetkov v živo, med katerim je dominiral napisal »lustracija«, več ne rabimo slepiti: k napadom nanj in uličnim pogromom nesporno močno prispeva RTV Slovenija.

MMC shod Odbor sodišče

Ni naključje, da je na istem shodu ena poglavitnih tarč napadov bilo prav novinarstvo in mediji v celoti. Janša je v svojem govoru pred vrhovnim sodiščem celo nakazal, da ne bo bolje, dokler Slovenija ne bo dobila »alternativnega medija«. Tako kot je enako predvidljivo, da so se protestniki potem odpravili še pred RTV Slovenija in parlament – v tem vrstnem redu. Še ena razlaga so torej ponuja kar sama: javni servis je morda klonil, kajti če protestniki vzklikajo pred njeno stavbo v napačnem prepričanju, da mora več programskega časa biti namenjenega njihovi borbi v podporo Janši, jim je treba pač ugoditi. S tem je RTV Slovenija zavestno kršila načelo nepristranskosti po Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija.

Le nekaj dni kasneje pa smo v prispevku v osrednjem informativnem dnevniku na 27. aprila bili deležni posebne uravnoteževalske tehnike tudi glede zgodovinskih dejstev – kot da je dejstva treba ali možno uravnoteževati, kot da bi resnica glede dejstev bila nekako ali celo nujno sredinska. V prispevku Julije Kočar so na sam dan praznika, torej Dan boja proti okupatorju, ponovili staro recepturo in dali priložnost dvema za ta namen izbranima »uravnoteževalcema«, zgodovinarjema dr. Božu Repetu in dr. Tamari Griesser Pečar. Očitno po sistemu levo-desno.

Dveminutni prispevek so nato tendenciozno zaključili z uličnim intervjuvanjem mladine, ki je, kako pričakovano, bila povsem indiferentna do praznika ali ga sploh ni poznala. S čimer so se, spet pričakovano, poklonili misli enega izmed obeh intervjuvancev, dr. Griesser Pečar, ki je trdila nič manj kot to, da praznika ne potrebujemo: saj ga vendar nihče ne ceni in nihče ne pozna. Še več, njeno misel o nepotrebnosti praznika je povzel tudi moderator Dejan Ladika pri uvedbi prispevka, s čimer je poanta prispevka postala neposredno prepoznavna.

Praznik OF Griesser

Prispevek o odvečnosti dneva upora proti okupatorju, prej dneva osvobodilne fronte, na sam dan praznika v centralnem TV dnevniku, je eno najbolj pomenljivih sporočil urednikov javnega zavoda, ki smo ji slišali v zadnjih letih. Bi nas moralo močno skrbeti, a kaj, ko ga niti ne opazimo. Ob samem dejstvu, da medijski psi čuvajo seveda znova niso zalajali, je srhljiv že sam poskus nacionalkinega predrugačenja zgodovinskih dejstev in njegova legitimacija pod krinko mantre uravnoteževanja.

Med drugim smo tako slišali cvetko, da so konec aprila »komunisti še bili zavezniki Hitlerja, ker je veljal Hitler-Stalinov pakt« – po Griesser Pečarjevi torej pakt o nenapadanju implicira zavezništvo. Slednje se je nato steklo v naslednjo inferenčno sugestijo:  »26. aprila 1941 ni bilo ne OF ne upora. Takrat so ustanovili protiimperialistično fronto.« (Griesser Pečar), nato prešlo v oceno, da o prazniku »Zgodovinarji niso enotni« in »zgodovinarji o njegovem pomenu še vedno polemizirajo«. (novinarka) in že citirano končno vrednostno presojo »Ta praznik nima nobenega smisla.« (Griesser Pečar).

Griesser OF

Takšna relativizacija ustanovnega sestanka komunistov, sokolcev, krščanskih socialistov in kulturnikov v hiši književnika Josipa Vidmarja in njegovega pomena pri začetku upora proti okupatorju evidentno močno odstopa od vsega, kar smo doslej vedeli. Protipostavitev dveh zgodovinskih mnenj, če bi že po sebi obe bili legitimni, torej ni imela niti namena ponuditi »pravo« zgodovinsko resnico, ki naj bi bila drugačna od etablirane, temveč bistveno močnejšo začetno ambicijo (o)vrednotenja praznika kot nesmiselnega.

Njegova sugerirana nesmiselnost je bila zato prejkone začetni cilj, »uravnoteževanje« pa zgolj priročno orodje, kako prispeti do njega. Kateri bo naslednji praznik, ki nam ga bo RTV poskušala vzeti? In s pomočjo katerih zgodovinarjev?

  • Share/Bookmark