Arhiv za Julij, 2015

En klub, en klobuk

18.07.2015 ob 22:48

Mariborski župan dr. Andrej Fištravec je pričel v skladu s slabo javno podobo, aferami v svoji hiši in odsotnostjo doseženih rezultatov brenkati na tiste populistične strune, ki so mu še preostale na voljo.

Seveda, v Mariboru je množična identifikacija ena in enostavna, stoji pred nosom: ljudstvo se istoveti z nogometom, če so uspehi vsaj povprečni. Drugega skoraj nima. Prikupiti se množicam nogometnih navdušencev je zatorej zanesljivo zmagoviti recept, ki se ga splača uporabiti. In glej ga čudo: nekoč eden redkih intelektualcev v mestu, doktor družboslovnih znanosti, je pozabil na svoje akademsko poreklo in znanje, zdaj ga navdušuje predvsem vijolična mentaliteta:

»Upam, da bo naša nacionalna televizija naslednjo domačo kvalifikacijsko tekmo prenašala v živo in tako omogočila čim širšim množicam, da si jo v prenosu ogledajo. Zahtevamo in pričakujemo le tisto najosnovnejše – spoštovanje do Maribora, spoštovanje do nogometnih šampionov, spoštovanje do Mariborčanov. Dobrodošli v Mariboru! Ker samo en je klub in samo ena čast!«

S sloganom mariborskega nogometnega kluba je zaključil javno, na trenutke žaljivo pismo in celo oholo dobrodošlico direktorju RTV Slovenija Marku Filiju in direktorici TV Slovenija dr. Ljerki Bizilj, ker ga je razjezilo, da nacionalka ni predvajala nogometne tekme med NK Maribor in kazahstansko Astano v kvalifikacijah za ligo prvakov. »Kruha in iger« je za trenutek zamenjalo geslo »Kruha in nogometnih prenosov«.

Fištravec pismo RTV NK Maribor

Izhajajmo iz pisma, polnega občudovanja najboljšega mariborskega podjetja ter čistih enačajev med Mariborčani in navijači nogometa, ki presenetljivo menda potrebuje podporo javnega zavoda, in si poglejmo nekatere njegove implicitne in eksplicitne trditve in podmene. Osnovna formalna zahteva in poanta v njem je »poziv k nujnosti TV prenosov nogometnih tekem v evropskih kvalifikacijah NK Maribora«.

Čisto mogoče je, da bi po neki logiki lahko RTV Slovenija izpolnila tak pogoj. Ampak morda v škodo kluba: slednji je namreč kot nosilec pravice TV prenosa zahteval 15.000 evrov. In ker je na trgu, lahko sam postavlja ceno, tudi višjo, pravice pa proda tistemu, ki mu ustreza. Če k temu prištejemo produkcije stroške, bi prenos tekme, vsaj tako pravijo pri drugih televizijskih hišah, stal najmanj 25.000 evrov. Župan pa nam finančne okoliščine seveda v pismu zamolči in se pretvarja, da so pri prenosu tekem le dolžnosti. Zanj popolnoma zadostuje, da so tudi v Mariboru plačniki RTV naročnine, da bi z neko nenavadno samoumevnostjo pri naslovnikih dosegel svoje.

Morda si tak denar lahko privošči javni servis, očitno pa so drugi konkurenti presodili, da si ga ne morejo. Zahtevati od javnega servisa vložek brez sistemskega uvida ni upravičeno. Razen tega pri NK Mariboru niso pojasnili, zakaj niso v pogajanjih spuščali cene – kajti še vedno bi se jim, vsaj do neke točke, bolj splačalo prenos imeti kot ne, četudi z nekaj manj izkupička.

Fištravec nogomet prenos Žurnal

Naslednja težava Fištravčeve pozicije je njena hipokritična narava: od drugih terja tisto, česar sam ne počne. Občina bi kot lastnik morala že zdavnaj v obnovo spomeniško zaščitenega dela Ljudskega vrta investirati več milijonov evrov. V pismu župan celo namigne na svoje obveznosti – kar pomeni, da se jih zaveda. Kako torej lahko od nekoga pričakuješ, da bo skrbel za lepo podobo nogometnega kluba, če vanjo sam nisi pripravljen investirati svojega denarja? Ki ga menda ni. Ampak če ga ni, bi morda moral razumeti, da tudi javni zavod RTV deluje po principih ekonomije. In del tega premisleka bi lahko bil tudi naslednji: čemu pokrivati stroške prenosa kvalifikacij, če so pravice ob morebitnem vstopu v Ligo prvakov že oddane konkurentom? Zato načeto vprašanje ni toliko, čemu se javni servis ni odločil za prenos tekme, ampak bolj, zakaj se zanj niso odločili vsi drugi.

Tretja in največja težava pa je, kot sem že nakazal, v očitnem populističnem marketingu, ki si ga ob hitro naraščajoči obilici piarovcev privošči. Bolj se zdi, da je mariborska občina v tolikšni stiski, da bi se rada iz živega blata, ki jo srka vase, potegnila ven z njihovo pomočjo. Njihovo povečano število je torej verjetno v nekem razmerju s podobnimi sporočili, kakršen je apel vodstvu RTV. V mestu, kjer se celo vidne novinarke navdušujejo nad vijolično mentaliteto »Ubi žabara« in jo jemljejo v bran kot majhen in nepomemben vidik nogometne folkore, v mestu, kjer se Viole reklamira kot edino in ključno identitetno točko celo znotraj projekta Evropske prestolnice kulture, tudi s strani novinarjev, smo deležni popolnega strokovnega suspenza ob kopici dogodkov, ki postajajo indic ne čisto nedolžnega družbenega dogajanja.

Skratka: lepo, da podpiramo šport, vendar ne obstaja zgolj pozitivna plat uspehov, ki v mestu proizvajajo prijetne športne občutke, mariborsko identiteto in ponos, spremljajoči dogodki velikokrat dišijo po ksenofobiji, diskriminaciji, rasizmu in enobarvnem lokalpatriotskem navijaštvu. In tudi argument, da številna druga mesta poznamo predvsem po nogometnih klubih, ne bo dovolj dober. Se je župan že odločil, da bo vse, kar v simbolnem, psihološkem in družbenem oziru predstavlja Maribor, zgolj in predvsem samo vijolična barva?

Pregon gejev in lezbijk, aludiranje na simbole in gesla iz nekih najbolj temačnih časov evropske zgodovine, s strani NK Maribor zahtevana diskriminatorna prodaja vstopnic državljanom drugih držav preteklo leto, obsojanje podpore Palestincem ob tekmi z izraelskim klubom, označeno za izraz nestrpnosti (!) in nedopustnih političnih prepričanj, s čimer so v vodstvu mariborskega kluba želeli obračunati s protestniki, nenadoma niso več pereči družbeni fenomeni, ki bi jih moral interpretirati ali vsaj zaznati doktor sociologije. Seveda, v igri so drugi vložki koketiranja z množicami.

Verjetno se bomo strinjali, da bi nas moralo ob sloganih, ki so blizu refrenu »en klub, eno mariborsko ljudstvo, en klobuk«, malce preletavati srh. In tako hudo še ni, celo v mestu ne, kjer je antiintelektualizem že dolgo nazaj postal javna vrlina. Je pa že dovolj porazno, ker je župan kritičnost akademskega duha zamenjal za brezpogojno in brezanalitično vijolično navijaštvo, za suspenz slehernega dvoma in pomislekov, kaj pristajanje in spodbujanje ljudskih igric teh mentalitet pomeni: zanj so Mariborčani kot plačniki RTV prispevka preprosto interpelirali v navijače. Kratkoročna računica igre s populizmom se mu nujno ne bo izšla, tako kot se ni za njegovega predhodnika, od katerega je podedoval vijolični šal.

NK Maribor nemške čelade

Več:

http://vezjak.com/2014/03/30/ubi-zabara-in-novinarske-vaje-v-ubijanju/

http://zofijini.net/izjavi-ob-dogodkih-na-nogometni-tekmi-v-mariboru/

http://zofijini.net/mediji_vijolicna/

http://vezjak.com/2012/01/30/nevidna-matrica-dojemanja-mesta/

http://zofijini.net/pravicnost-je-stvar-clovecnosti-ne-smemo-dovoliti-da-je-izlocena-iz-kateregakoli-elementa-clovekovega-delovanja/

http://zofijini.net/nogomet-politicnost-in-protest/

  • Share/Bookmark

Duhovna renesansa Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico

18.07.2015 ob 22:47

Tiskovna agencija federacije BiH Fena je poročala tudi o Pahorjevem govoru v spominskem centru Potočari, kjer je položil venec in se poklonil spominu na 8.372 žrtev genocida v Srebrenici. Ja, v njem se je v vedno znova izumetničeni maniri predsednik naše države trudil v jeziku, ki ga ne obvlada, govoriti o stvareh, ki domnevno jih.

Avaz Pahor Srebrenica

Predsednikov govor, kjer se predstavlja kot prinašalec sprave, kot spravitelj in pravzaprav, kot bomo videli, tako rekoč njen izvoznik, sem v celoti povzel spodaj, v agencijski novici pa simptomatično privre na plano »prevedek«, ki so ga uporabili in dejansko ne ustreza izrečenemu:

He announced that Slovenia will do everything in its power »not to waste time on the path towards this future«.

No, v resnici je Pahor ves čas izvajal egologijo; kar je agencija pripisala Sloveniji, je predvsem njegova prvoosebna obljuba, razprava v prvi osebi o velikih dejanjih, ki jih bo storil. V naslednjem stavku se tako sliši že skoraj komično, recimo:

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Prislov »pa« še dodatno lahko, ne nujno, implicira pomen nekakšnega do ut des, tako rekoč že skoraj pogojene izmenjave dejanj in dobrin: če boste vi prevzeli nase moj predlog sprave in odpuščanja, sem bom jaz v zameno potrudil in dajem obljubo, da prispevam k vaši prihodnosti.

Iz česa sestoji pokroviteljska poza, ki daje slutiti polno pomanjkanje občutka za pietetno situacijo in trenutek? Iz predpostavke, da mu bo z veliko slovenskimi izkušnjami, kjer se je brat boril proti bratu (kot že pred tem povedano, to frazo naravnost obožuje), po uspešni domači spravni terapiji, ki jo je spet predpostavil, uspelo prepričati v nujnost odpuščanja in sprave tudi ljudi v Bosni in Hercegovini. Predsednik se je tako rekoč predstavil s svojimi referencami in ponudil recept, v zameno pa še svojo pomoč v Evropi, če ga bodo poslušali.

Toda kakšne so te spravne reference? O zadnji iz Velikih Lašč sem že pisal: po Pahorju se kaže v tem, da je treba na ista spominska obeležja enakovredno pripisati imena tistih, ki so bili na strani okupatorja in tistih, ki so se proti njemu borili. Situacija, ki ni preveč primerljiva s Srebrenico: bi si upal slovenski predsednik isto pobudo predstaviti tudi v njej?

Tudi presoja, da je v Sloveniji »vse več razumevanja za odpuščanje in spravo«, kar je po njegovem, kot ponosno ugotavlja, neopisljivo lep občutek, ne velja za splošno prepričanje. Le kdaj smo kaj takšnega dosegli? Še več, kakor da bi si domišljal in se važil, da je s svojimi spravnimi dejanji doma stoodstotno uspešen, da je v njej že prišlo do zasuka, ko je dejal:

»Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek. Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.«

Pahor je torej svojcem pobitih v Srebrenici v času, ko so proti srbskemu premierju poleteli kamni, ponujal zgodbo o novem čudovitem duhovnem stanju pri Slovencih, ki smo ga učinkovito dosegli. Kdaj se je to zgodilo, ni znano. Lahko bi rekli, da jim je razlagal o nečem, česar ni, želeli ali ne, in to v trenutku, ki najbrž še zdaleč ni bil najbolj primeren za sugestije o nečem, kar zveni tako ošabno odlepljeno, od tamkajšnje realnosti še bolj kot domače: duhovni renesansi naroda. Seveda, modno je zavzemati se za odpuščanje, zveni vzvišeno in humano, tako rekoč državniško. Nihče nima nič proti spravi, a velikokrat je težava enostavno v njenem plasmaju, morda celo zlorabi. Pretežno se je množica v Potočare prišla preprosto pokloniti spominu svojih najbližjih. Spet drugi so objokovali dejstvo, da trupel in ostankov preminulih nikoli niso našli. Duhovne renesanse res niso pričakovali.

Če odmislimo nesorazmernosti zgodovinskih okoliščin v primerjavah med Slovenijo in BiH, netočnost opisov dejanskih stanj in egomanično neokusnost, ki jo je predsednik investiral v svoje avtopromocijske obljube, je njegov nastop navzlic deklariranosti videti kot nekaj, kar preprosto ne izzveni avtentično sočutno in s tem tudi ne dovolj pietetno. Kar res manjka pri končni oceni je pričevanje kakšnega izmed naslovljencev. Težko si predstavljam, da ne bi vsaj približno delil teh občutkov.
Pahor Srebrenica n1

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na komemoraciji ob 20. obletnici genocida v Spominskem centru Potočari

Srebrenica, 11. julij 2015

Velja govorjena beseda!

Prišel sem kot prijatelj. In sprejeli ste me kot prijatelja. Zelo sem vam hvaležen za to. Zato bom govoril iskreno in iz srca. Rad bi vas pozval k odpuščanju in spravi.

Popolnoma razumem, če je ta moj poziv vzbudil različna čustva. Ta naloga je neskončno težka. Odpuščanje in sprava zahtevata veliko poguma in zaupanja. Toda to je po moje edina pot v boljšo in varno prihodnost.

Vem. Pričakovati od nekoga, ki je bil deležen zločinov, da odpusti, je zelo težko. Toda brez odpuščanja ni sprave. Brez sprave ni povezovanja in sodelovanja. Brez sodelovanja ni graditve enotnosti. Brez potrebne enotnosti pa ni velikopoteznih odločitev. Prav to pa sedaj potrebuje Bosna in Hercegovina in vsi njeni ljudje. Ni lahko. Težko je. Toda to je edina pot, vredna sanj in upanj vseh vaših otrok.

Nekaj vem o tem. Naj vam na kratko povem slovensko zgodbo. Veste, v času 2. svetovne vojne se Slovenci nismo borili samo proti okupatorju, temveč tudi brat proti bratu. To tragedijo se je skušalo pozabiti z molkom. Ni šlo.

Vse od demokratičnih sprememb in ustanovitve neodvisne Slovenije pa se o tem veliko govori in prepira. Vsakdo poskuša povedati svojo resnico. Znova eden proti drugemu. Toda v zadnjem času opažam, da je vse več razumevanja za odpuščanje in spravo. Končno eden z drugim, eden za drugega. To je tako neopisljivo lep občutek.

Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek.

Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.

In zdaj sem jaz prišel sem v Srebrenico, na ta kraj groznega zločina, genocida in vas prosim, da odpustite po vsega 20. letih. Ne govorim o pozabi. Ne govorim o zastarelosti zločinov in pravičnem kaznovanju zločincev. Govorim o odpuščanju. Vem, da je težko. Neskončno težko. Da gre za pogumno intimno odločitev in kolektivno hotenje brez primere.

Toda premislite. Brez tega ni prihodnosti. Vsako odlašanje z odpuščanjem in spravo je odlašanje s prihodnostjo. Ali lahko mi kot starši svojih otrok vzamemo nase to pravico, da zaradi strahu in predsodkov odlašamo s prihodnostjo in naše lastne otroke obsodimo na preteklost? Ne smemo.

Odpuščanje in sprava sta temelj združene Evrope in bosta tudi prej ali slej temelj moderne Bosne in Hercegovine. Toda to ni edini pogoj za boljšo, bolj pravično, bolj enakovredno, strpno, napredno in uspešno Bosno in Hercegovino. Drugi pogoj je jasna evropska perspektiva. Tudi odlašanje s to evropsko perspektivo pomeni ohranjanje žalostne preteklosti.

Če sta odpuščanje in sprava skoraj v celoti stvar vaše intime in kolektivnega hotenja, pa je evropska perspektiva Bosne in Hercegovine tudi moja obveza in obveza vseh drugih evropskih voditeljev. Bruselj še vedno proces širitve na Zahodni Balkan vidi kot tehnični proces.

Ni tehničen proces. Je izrazito političen proces. Treba je videti in vedeti, da je zdaj trenutek za pospešitev vključitve Bosne in Hercegovine in Zahodnega Balkana v Evropsko Unijo. Birokratov ne smemo obsojati, če tega ne vidijo. Politiki pa smo dolžni to razumeti in ukrepati. Zdaj.

Nočem zavijati mojih sporočil v diplomatski celofan. Samo, če se bomo medsebojno spoštovali, če bomo iskali med nami tisto, kar nam je skupnega, če bomo imeli jasne skupne cilje glede prihodnosti, samo na ta način lahko gledamo v prihodnost z upanjem in vero, da je bil tragičen zločin pred 20. leti zadnji.

Iskreno sožitje med ljudmi in med narodi v Bosni in Hercegovini in njena jasna evropska perspektiva sta edini garanciji, da se Srebrenica ne bo ponovila. Brez odpuščanja in sprave ter brez evropske perspektive pa tvegamo, da se bo taka tragedija ponovila. Naj to povem še v angleščini.

Harmonious coexistence of people and nations in Bosnia and Herzegovina and its clear European perspective are the only guarantees that Srebrenica can never be repeated. Without forgiveness and reconciliation, and without a European perspective we risk that similar tragedies might happen again.

V vsakem drugem primeru pa jemljemo nase odgovornost, da se ponovi. Kdo ima to moralno pravico, da naših otrok ne razbremenimo strahu pred tem? Nihče.

Prišel sem kot prijatelj in želim oditi kot prijatelj. Želim se tudi vrniti kot prijatelj. V imenu države in ljudi, ki jo predstavljam sprejemam tu pred preživelimi pričami zločinov v Srebrenici in vseh drugih zločinov odgovornost, da bom storil vse za mirno in varno prihodnost tega dela Evrope.

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Danes vidim tu žalost in trpljenje. Toda v solznih očeh vidim tudi upanje in hrepenenje. Vidim probleme, toda vidim tudi neskončne priložnosti vaše lepe države. Čutim hladnost nezaupanja, toda tudi neizmerno toplino želje po sodelovanju in zaupanju.

Vidim mirno Bosno in Hercegovino. Vidim varno Bosno in Hercegovino za vse njene ljudi. Vidim moč in energijo povezovanja in enotnosti. Vidim evropsko Bosno in Hercegovino. Gledam vas tu in vidim tako Bosno in Hercegovino.

  • Share/Bookmark

Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji

9.07.2015 ob 18:13

V Velikih Laščah, konkretneje na Karlovici, se je predsednik republike Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti ob odkritju obeležja, spominske plošče z imeni padlih iz okolice kraja tako na partizanski kot na domobranski strani.

Motiva ni skrival, v svojem nagovoru je dogodek izpostavil kot primer »dobre prakse«, pohvalil tamkajšnjega župana (iz vrst SDS) in znova ponovil svojo mantro, da pri nas »brat bratu« ne zna odpuščati. Strpnost in zaupanje pa so temelj za narodov razvoj.

Presenetljivo o dogodku, razen Dela in STA, nihče ni poročal. Zakaj se medijem ni zdel pomemben, čeprav zabeljen s predsednikovo navzočnostjo, lahko bolj ugibamo.

Pahor obeležje Karlovica Delo

Koliko je torej moralno in sicer dopustna gesta, ki jo je Pahor na veliko pozdravljal kot plemenito, skrita za »pietetno dejanje« odprtja spominske plošče, na katero so uvrstili kar tri kategorije pokojnikov, padle borce NOB, domobrance in žrtve povojnega nasilja? Je takšno dejanje res hvalevredno plemenito in dobro, nas dela bolj humane in človeške, kot je povedal? Ali pa se morda nekdo od borcev proti okupatorju, simbolno čaščenih skupaj s kolaboranti, ob takšnem predsedniku obrača v grobu?

Pomiriti brate

Takoj lahko opazimo, da je dogodek bil kot pisan na kožo ideji, ki jo je v javnih nastopih zadnjega leta večkrat ponovil: Slovenci da znamo grozote vojne odpustiti drugim, italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega nikoli ne bo storil. On, vrli Pahor, pa bo storil vse, da brate med sabo pomiri.

Predsednikova misija je v celoti stoji in pade na tezi, ki jo pri nas manipulativno zagovarja desnica: NOB je bil čas bratomorne vojne, katere žrtev je bila »neprava« domobranska stran. Res zelo pogojno bi zato lahko dejali, da bi takšno obeležje imeli določen smisel, če bi na slovenskih tleh potekala zgolj in izključno državljanska vojna med dvema stranema, ki bi bila nesmiselna morija – in kar ta običajno tudi je. Pa ni potekala.

Zato se Pahor mora vnovič pretvarjati, da ne pozna zgodovinskih dejstev – ali to počne iz notranjega prepričanja ali zgolj iz politične računice dobrikanja levim in desnim, ne vemo. Kajti tako kot se borci NOB niso borili proti domobrancem, temveč proti okupatorju, se tudi domobranci niso proti partizanom iz kakega drugega razloga kot tega, ker so pomagali okupatorji, ki jim je priskrbel orožje, zaradi kolaboracije in prepričanja, da je treba okupatorja sprejeti. Kot je nedavno tega povedal Anton Drobnič: sodelovanje z okupatorjem je naša dolžnost. Kar se je zgodilo s tem, ko so se vsa imena znašla na isti spominski plošči, temelji na dveh nesramnih premisah: manipulaciji zgodovine, relativizaciji dogajanj med vojno, ter redukciji boja proti okupatorju na bratomorno morijo. In obe se je odločil z vso silo promoviral naš predsednik.

Ko se fantje skregajo

Še bolj absurdno popačitev zgodovinskih dejstev sta si v svoji razlagi privoščila velikolaški župan Anton Zakrajšek (SDS) in neimenovani domačin. Njuna redukcija »bratomorne morije« gre celo tako daleč, da iz takratnega dogajanja ustvari nič manj kot nekakšen prepir fantov v gostilni. In če so se prijatelji trapasto kregali po tistem, ko so skupaj molili in poslušali isti zvon, si res zaslužijo simbolično združitev:

Nas je predvsem vodilo spoštovanje do umrlih, ki si ga zaslužijo vsi naši krajani. Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je klical isti zvon, skupaj so zapeli v isti gostilni,« je med drugim zapisano na vabilu, ki ga je podpisal župan Zakrajšek in s katerim je na prireditev vabil prebivalce 20 vasi. Domačin, ki ne želi biti imenovan, se je ob prebiranju vabila vprašal, kdaj so se fantje v gostilni tako skregali, da so se eni borili proti okupatorji, drugi pa so z njimi sodelovali.

Se pravi: kakšna vojna neki, kakšen okupator, bila je pač ena zasebna nesrečna kregarija v gostilni, ki je predhodila vsemu, njihovemu ideološkem razkolu. Ultimativna bifejska redukcija, onstran in brez zgodovine, ne le njenih dejstev.

Pozicija sprave velikokrat črpa iz anticipiranega prisilnega strinjanja z njo: če z njo ne soglašate pod vsemi pogoji, in pod zgoraj navedenimi očitno ne morete, vam nemudoma lahko očitajo, da ste proti njej. In ker ste proti, ste barabin. Takšna njena narava je najbrž tista, ki jo dela za politično uspešno (tudi v primeru Pahorja), hkrati pa uspava konformistične medije, očitno nezmožne postaviti se na pozicijo argumentov in resnice. Skupen rezultat je, da lahko z majhnimi manipulacijami (ali večjimi, odvisno od percepcije) prilezete zelo daleč, ob tihi asistenci nedejavne, neprotestirajoče večine. Kajti kdo bi ne želel biti plemenit, če tako pravi Pahor, kdo ne human in poln vere v drugega, kot je vtise strnila STA:

Pahor je današnji dogodek označil za “nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške”, so sporočili iz urada predsednika republike. “Napredek se ne meri vedno v materialni blaginji, ampak tudi v nekem duhovnem stanju, in če je to duhovno stanje stanje neke strpnosti, zaupanja, vere v drug drugega, stanje brez zamer in stanje brez predsodkov, ni trdnejšega temelja za narodovo obnovo in razvoj,” je poudaril.

Slovesnost je zato po njegovih besedah pomembna za vso državo in za njeno prihodnost. Izrazil je željo, da otroci nikoli “ne bi doživeli podobnega zločina, kot je zločin vojne”.

Kot so zapisali na strani Urada predsednika republike, je Pahor ploščo dojel kot intimen dogodek, njegovo uho je, kako simpatično, zaznalo tudi navzočnost dojenčka, ki je še dodatno osmislil njegovo misijo: »Danes smo priča intimnemu dogodku, a čutim, da je pomemben za vso našo državo. Tu je veliko mladih ljudi, v ozadju se sliši glas dojenčka. Želim si, predvsem zaradi naših otrok, da nikoli v njihovi prihodnosti ne bi doživeli kakšnega podobnega zločina, kot je zločin vojne.«

Lepe želje, ni kaj. Ni presenečenje, da so se v tej intimi in pristni borbi za večjo človeškost mediji raje odločili za suspenz. Tudi protesta predsednika velikolaškega društva za ohranjanje izročil NOB Srečko Knafelca in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki ju omenja Delo. Drugih doslej ni bilo. Skoraj ob istem času so tam nad Horjulom otroci paradirali v domobranskih oblačilih. Ne, ne za domače medije očitno ni bilo poskusa revizije zgodovine, še manj Pahorjeve vnovične vloge pri tem.

In tako nam, z lažmi in pod krinko plemenitosti, mediji in predsednik tlakujejo tla v naš skupni pekel.

Boštjan Turk Šentjošt domobranci nagovor

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015  Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec  Foto: Borut Zivulovic/BOBOSlovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015
Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec
Foto: Borut Zivulovic/BOBO

  • Share/Bookmark