Arhiv za Avgust, 2015

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

30.08.2015 ob 17:58

Begunec na poti v obljubljeno Evropo je postal tisti Drugi, ki se ga je treba bati in sovražiti obenem. Številni prvorazredni državljani Slovenije danes tekmujejo v ksenofobiji in brezčutnosti, prislovični egoizem in sebičnost v materialnost usmerjenih Slovencev sta sprožila očitno latentni in zatirani impulz sovraštva do beguncev, ki so zmotili brezdušno in zaspano atmosfero v dolini Šentflorjanski.

kratek vodič po sovraštvu

Pravcati organizirani festival strahu, nestrpnosti, paranoje, hujskaštva in ksenofobije še pred verjetnim prihodom beguncev oziroma pričakovanim valom, ki trka na vrata naše države, ne obeta nič dobrega. Brezčutna krutost v reakcijah številnih, seveda ne vseh, je morala presenetiti tudi tiste, ki so navajeni vsega hudega in glede slovenskih kolektivnih mentalnih stanj res nimajo visokega mnenja in pričakovanj. Mene je. Marsikdo se sprašuje naslednje: kaj bo šele, ko bomo z njimi soočeni?

Težko bi dobrohotno dejali, da se velik del iracionalnosti reakcij hrani in oplaja iz pomanjkanja informacij in slabe obveščenosti. Mediji in občila so dnevno natrpani s tragičnimi, pretresljivimi in krvavimi podobami ljudi, ki nemalokrat govorijo o stotnijah mrtvih na dnu morja, množičnih zadušitvah, krutem umiranju otrok in mater na obali in ulicah. Ne le, da je nedoumljivo dojeti, kako se lahko ob žalostnih slikah stisk nedolžnih ljudi porodijo ideje o streljanju nanje in zavračanju pomoči, najbolj boleče in srhljive postanejo reakcije prav zato, ker poskušajo na trenutke delovati racionalno in argumentirano. Ker njihovi nosilci zase mislijo, da so takšni. Morda celo nič bolj ne razgalja naše prave narave in slovenske biti kot humanitarna katastrofa, ki je prišla in še prihaja.

Spodaj sem zato navedel nekaj najbolj pogostih miselnih figur iz sovraštva do beguncev, strahu in paranoje pred njimi, kakršne sem zasledil v množičnih občilih in socialnih omrežjih v zadnjem tednu in se dotikajo misli o njihovem prihodu v Slovenijo. Seznam ni popoln. Njihovi avtorji ne samo, da ne kažejo prav veliko srca, empatije in solidarnosti, temveč si verjetno domišljajo, da imajo v svoji reflektirani drži nesporno prav. In to je moment, ki ga ne smemo prezreti. Poglejmo.

(1) Beguncev ne smemo sprejeti, raje jih ustavimo na meji in streljajmo.

Fašistični »ad baculum«, argument iz moči in nasilja, pravzaprav se ne pretvarja, da bi bil argument, temveč je zgolj sovražno dejanje hujskaštva, poziva k terorju po načelu »Slovenci beguncev ne potrebujemo, zato bomo streljali, če se približajo naši meji«.

Irgl Erlah streljanje

Resnici na ljubo govorimo bolj o individualnem in manj kolektivnem prepričanju, predvsem o enem razvpitem avtorju in morda še kakšnem iz ozadja, ki se je navduševal nad metki, ki da bodo rešili Evropo brez begunsko krizo, ne le Slovenije. Spet drugi se sprašuje, čemu se »zdaj pogovarjat, ko bi že morale biti postavljene ograje z bodečo žico in artilerija, ter mobilne “tuš kabine” na mejah v prvi bojni liniji?«

Presenetljivo ponujena rešitev novinarja in publicista, po prepričanju kristjana in nietzschejanca, ni postala kaznovana – prijava kaznivega dejanja poziva k nasilju in hujskaštva je ostala zavrnjena s strani državnega tožilstva. Na utemeljena pojasnila, zakaj takšen sovražni govor, ki se zajeda v življenje kot varovano človekovo pravico in vrednoto in vsebuje elemente hujskaštva po 297. členu Kazenskega zakonika, ni nezakonit, še čakamo.

Erlah begunci metek tvit

(2) Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih.

Argumenti tipa »Vi, ki so vas polna usta humanitarnosti do beguncev, raje poskrbite za Slovence v stiski«, so eden najbolj vztrajnih hitov trenutno med Slovenci. Njihovim izjavljalcem se zdijo tako prepričljivi, da jih izrekajo z veliko gotovostjo in samozaupanjem, obenem pa variirajo na številne načine, da bi sogovorca predstavili kot hinavca.

Hipokritične zmote želijo igrati na struno diskreditiranja stališča govorca s tem, da kažejo na posledice, ki jih sogovorec ne more ali bi jih s težavo sprejel. S tem bi radi dvomljivci prepričali občinstvo, da argumentacijska pozicija zagovornika beguncev ni verodostojna in da se ji mora odreči.

begunci dom zažgati FB

Argumentacija »ad hominem« ima vedno za svoj cilj prikazati sogovorčev slab značaj: ker nekdo govori v prid beguncem, ima slab značaj, ker/če ne želi (najprej) poskrbeti za Slovence, ki so revni in v stiski. Pomemben je torej poskus diskreditacije človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost. Razen tega: mar res drži, da tisti, ki želi pomagati beguncu, ne želi Slovencu?

Kadar cilja na ukrepe vlade, enakovrstna kletvica zveni takole: »Sramota, lasten narod raje naj nahranijo….se mečemo ven, kot da smo Švica….Banda lopovska.«

(3) Beguncev ne smemo sprejeti, če resno mislite z njimi, pa jih kar vzemite na svoj dom.

Prijem je v stereotipni obliki silno popularen, Zmago Jelinčič ga je v svojem hujskaštvu širil celo v obliki lažne informacije o tem, da bo slovenska vlada sprejela zakon, po katerem bo moral tako rekoč vsak Slovenec na svoj dom sprejeti kakšnega begunca. Takoj vidimo, da je zmota podobna prejšnji in želi predvsem diskreditirati značaj zagovornikov beguncev. Inačica ad hominem argumenta je »tudi ti« (tu quoque), kjer želimo običajno pokazati, da je nekdo neverodostojen in nekonsistenten, saj govori eno in dela drugo. V zgornjem argumentu je takšna možnost zaenkrat implicirana zgolj hipotetično, a bo v primeru beguncev v Sloveniji hitro postala aktualizirana.

Jelinčič begunci dom

(4) Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati.

V tej liniji argumentacije se sklicujemo na ekonomsko situacijo v državi, pa še to na nevzdržno nekorekten in nesorazmeren način. Jelinčič kot avtor se je odločil zaigrati na čustva državljanov tam, kjer so običajno najbolj ranljivi: ob misli na svoje otroke. Prijem »sklicevanja na čustva« kot retoričnega vzgiba se mora nesolidarno pretvarjati glede dvojega: da so počitniške kapacitete za letovanje slovenskih otrok odvisne od Debelega Rtiča (če te v tamkajšnjem domu ne bi bile proste, jih najbrž ne bi ponujali beguncem), hkrati pa tudi teže in akutnosti problema letovanja naših otrok, ki naj bi bilo sorazmerno večji od humane pomoči drugim. Letovanje otrok ima, skratka, nenadoma cinično prednost pred reševanje eksistence  in življenje »zgolj« nezaželenim beguncem.

Jelinčič begunci FB 2

(5) Beguncev ne smemo sprejeti, ker moramo braniti krščansko Evropo.

Argument je sicer širši od konteksta trenutne begunske krize, v Sloveniji ima že dolgo brado, npr. udomačen je postal pri izgradnji džamije, kjer smo lahko prebirali vse vrste bizarnih izgovorov, zakaj je ne smemo dopustiti sredi Ljubljane. Da lahko pričakujmo islamizacijo in muslimansko kolonizacijo Evrope in naše deželice, je neke vrste oblika religioznega »ad hominem«: stik s »tujo« religijo bo spodkopal naše temeljne vrednote in kulturne vzorce, kar je dovolj velik motiv za osebno občuteno paranojo in zbujanje strahu. Že več avtorjev je opozorilo, da je razmislek, ki se sklicuje na krščanske vrednote, pravzaprav z njimi skregan: ljubezen do sočloveka in caritas sta na hudi preizkušnji.

Zato nekateri kristjani v islamofobični maniri predlagajo namesto potnega lista predložitev krstnega – kakor je to storila sestra poslanke Eve Irgl. Na trenutke se argument iz strahu pred novodobnimi »turškimi vpadi«, ko se je izrazil dr. Damjan Črnčec iz Odbora 2014, spremeni v obtožbo, da gre za skrbno načrtovano predstavo in grandiozni projekt: »To je čista načrtovana islamizacija Evrope. Čez kratek čas bo pa pokalo po vsej Evropi, pa naše zastave bojo kurili ti ubogi begunci, ki vsi izgledajo zelo pri močeh, naprej pa rinejo otroke in ženske za predstavo vsem naivnim politikom in elitnim pristašom.«

Črnčec turški vpadi

(6) Beguncev ne smemo sprejeti, ker so med njimi teroristi.

Pri tem argumentu imamo na delu radikalizirano inačico prejšnjega premisleka in sklicevanje na strah (ad metum): »Naši otroci ne morejo na morje, sodrgo bodo pa namestili na Debeli rtič. Za časa Tita so se tam zdravili otroci, zdaj se bodo trenirali potencialni teroristi.«

Avtor izjave je Zmago Jelinčič, ki v svoji nacionalistični hujskaški perspektivi zvaja begunsko krizo na vprašanje terorizma. Zastraševanje ljudi z nerealnimi in izmišljenimi scenariji se rado skrije za »varnostni vidik«, kot temu velikokrat pravi slovenska vlada z Mirom Cerarjem na čelu. Ali kot je zapisal nek komentator, da bi zaščitil lastno nečloveško in nesolidarno držo: »Zdaj skrbijo za te begunce, potem jim bodo pa ti begunci vrat prerezali! To niso nič drugega kot islamski skrajneži, ki hočejo zavzeti Evropo.«

Busheva »vojna proti terorizmu« je postregla s široko paleto retoričnih in argumentacijskih trikov, na čigar podlagi se je odvijala legitimacija vojne v Iraku. Verjetno je odveč povedati, da se za begunskimi zgodbami skrivajo predvsem izjemno tragične in človeške stiske; da so med njimi tudi teroristi, ni zelo verjetno.

(7) Beguncev ne smemo sprejeti, ker gre za taktiko islamskih bojevnikov.

Argumentacija je podobna kot pri zadnjih dveh zmotah, gre za sklicevanje na strah, vendar z elementi teorije zarote: »Ali se sploh zavedate ljudje, da je to taktika Islamske države? Najprej pošljejo begunce, da se naselijo po Evropi, nato pa bodo prišli islamski bojevniki! Predvidevam, da na takšen način bo Evropa kmalu postala Islamska Evropa.«

Se pravi: begunci so nevarni ne samo zaradi širjenja islama in ogrožanja naše vere, ne samo, da so med njimi teroristi, v tej verziji se trdi, da obstaja skrbno načrtovani scenarij, po katerem so ti zgolj kmetje na šahovnici v igri, ki jo vodijo džihadisti. Islam se ne bo infiltriral naključno in sponsatno, med begunci niso zgolj poljubni teroristi, vse skupaj je predstava, znotraj katere bo ISIS kmalu zavladala Evropi.

Jelinčič begunci FB

Janša begunci tvit

  • Share/Bookmark

Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji

30.08.2015 ob 17:57

Obstaja žanr, ki bi mu lahko rekli »novinarski socialni populizem«? Da je takšen, je najlažje razbrati na margini, ko gre malce predaleč. Zgleden primer v zadnjem času je navzven pretresljiva zgodba o oglasu prodajalca svoje ledvice, ki je kakšen teden intezivno okupirala medijski prostor in sprožala polemike o človeškem dostojanstvu na pragu revščine. Od danes naprej je prepoznana kot dejanje goljufa. V tem primeru očitno dobro preskrbljenega Slovenca na otoku Iž, ki celo oddaja luksuzne apartmaje.

ledvica Večer goljufija

Če ne bi bila, ne bi obveljala za populizem – toda kar ga dela za takšnega, je zanesljivo način pristopa, ki v svoji nekritičnosti zaupljivo z jasno agendo pristopa k primeru, ne da bi preveril vse informacije. Tako kot številne druge zvrsti medijske tabloidnosti je bilo seveda mogoče pričakovati, da jo bodo ob razkritju zagrabili vsi, ki si želijo, morda z najboljšimi nameni, spregovoriti o stiskah ljudi, njihovi revščini in obupu. Večkrat se zdi, da je novinarska tema socialnih stisk vnaprej nedotakljiva: nihče nima srca, da bi vehementno podvomil v povedano, izrazil skepso ali celo na trenutke očital rumenilo in senzacionalizem, saj bi največkrat obveljal za neobčutljivega in brezsrčnega posameznika.

Ledvica Korade Večer 2

Toda v danem primeru se je zapletlo že na začetku: berljiva zgodba o očetu v zrelih letih, ki se je zakreditiral in ne more več pomagati svojim otrokom, je zvenela prepričljivo in privlačno, a so se kar hitro začeli pojavljati tudi dvomi o identiteti prodajalca ledvice, ker ga preprosto nihče ni poznal, nekatere njegove navedbe pa očitno niso bile točne.

Pri časopisu Večer so vztrajali, namenili so ji izrazito veliko prostora. Čeprav je bilo zaznati nekaj previdnosti »za vsak slučaj«, če bi se izkazalo, da navedbe niso resnične, so v svojih zapisih ves čas dajali prednost nepreverjenosti informacij in prepričanju, da z njo ni nič narobe. Verjeli so v resničnost namere oglaševalca, s katerim so se pogovarjali po telefonu. Novinarka Dragica Korade je v svoji kolumni demonstrirala, kaj točno jeprenagljen sklep:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Sklepanje, da se je ponudnik ledvice odločil za operacijo, ker je našel kupca svoje ledvice in zato prekinil kontakte z novinarji in javnostjo, je bilo napačno. Danes vemo, da jih je prekinil, ker mu je postalo prevroče: policija ga je izsledila v bližini Zadra in ugotovila, da gre za prevaranta, ki je stkal niti, da bi se osebno okoristil. Vse, kar je natvezil medijem, je bila navadna laž.

V spet drugem zapisu je ista novinarka podoživljala njegovo tragedijo:

Ker sta oba z ženo, ki naj bi bila še delni invalid, brezposelna, kredita preprosto nista mogla vračati. Da še za hrano nimajo, je pripovedoval po telefonu. Da tri šoloobvezne hčerke ne bi tega občutile, ponoči krade po njivah krompir in po kantah za smeti pobira steklenice in jih potem proda v Murskem Središču. Star je 60 let in zaposlitve ne more dobiti, kvečjemu kako priložnostno delo. Za 15 evrov na dan recimo koplje jarke. Ker ima zemljo, je upravičen samo do enkratne socialne pomoči in ničesar drugega, je pripovedoval. In večkrat dal vedeti, da od nikogar nič ne pričakuje, da je “celo življenje pošteno delal in ne išče nobene miloščine”. V ledvici, za katero naj bi bil v četrtek že imel ponudbo, je videl častno rešitev svojega problema. Pozna tudi človeka, ki je s prodano ledvico poravnal bančni dolg “in sedaj z eno ledvico čisto dobro živi”.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

Korade ledvica resnica

Kaj lahko storimo, da rešimo ledvico goljufa? Pri Večeru so, če prav razumemo avtorico, poskušali pomagati po svojih močeh in nepridiprava celo sproti obveščali o (morebitnem) poteku akcije, da bi ga morda odvrnili od njegovega cilja: »V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Ledvica Večer celostranska

Zdaj, ko se je hvalevredna občutljivost izkazala za naivno in nepremišljeno solidarnost, bi se spodobilo, da se bralcem opravičijo in obljubijo nekaj več profesionalnega čuta in odgovorne previdnosti za prihodnje. Izgovarjati se na nečastne in nečedne poteze iznajdljivega goljufa pač ne bo dovolj.

Ledvica Večer naslovnica

  • Share/Bookmark

Ameriški in domači Trump o politični korektnosti

10.08.2015 ob 11:12

V zadnjih dnevih je svetovne medije pritegnila burna ameriška predsedniška kampanja, v kateri žal močno prednjači Donald Trump s svojimi surovo žaljivimi opazkami. Velik del teh izjav temelji na načrtno intoniranem seksizmu, skupen imenovalec pa je iz njih potegnil sam Trump, ki se očitno zelo dobro zaveda, verjetno ne samo zaradi očitkov nasprotnikov, dejanj in posledic lastne politične nekorektnosti.

Trump politična korektnost MMC

Do nje se je opredelil s še bolj ofenzivnimi izmotavanji, kot so »Politična korektnost ubija našo državo« in »ZDA nimajo več časa za politično korektnost«. Ergo: ker nam je v napoto, ji ne bomo in tudi ne smemo slediti. V resnici jo moramo minirati.

Trenutno del njegovih premišljenih nespoštljivih in nekorektnih nastopov zajema predvsem seksizme in šovinizme, med katerimi je uspel nekatere ženske označiti za »debele prašiče, psice, lenobe in ostudne živali«. Številni komentatorji kampanje Trumpove seksizme postavljajo v kontekst ti. »war on women«, političnih vprašanj med republikanci in demokrati, ki zadevajo »ženska« vprašanja.

Povedano drugače, ženska je postala prvovrstna politična tema, žal tudi skozi najbolj umazane žalitve in vulgarnosti na njihov račun, ki gredo vse tja do zaničevanja bioloških okoliščin, kot v primeru negativističnih omemb njihovega »krvavenja«. Seveda je ta vojna, kar zadeva dostojanstvo žensk, na tej ravni nujno že vnaprej izgubljena.

Trumpovo izvijanje in sklicevanje, da Ameriko obvladuje pretirana in škodljiva politična korektnost, me je spomnilo na slovenskega avtorja, ki v svojih knjigah ugotavlja isto: ženske »so zaenkrat samo za zmedo«, ponavlja, takšna ugotovitev pa ni »le retorični understatement, marveč prav profetična ugotovitev iz časa, ko zdrava pamet še ni bila blokirana s tabuji in z ameriško inducirano politično korektnostjo.« Kar je v bistvu Trumpova opazka o tem, kaj nas ubija in kjer bi namesto nje domači favorit raje videl več zdrave pameti.

Njegovega imena izjemoma namenoma ne bom navajal – zato, ker sem ga že nekajkrat v preteklosti na tej strani in ker ga iz tega razloga s pomočjo dveh klikov ni težko razkriti. Moja intenca izhaja iz spoznanja o neznosni indiferenci, ki vedno znova spremlja domači javni diskurz, v katerem izključno po zaslugi medijev, posameznih novinarjev in lažne solidarnosti akademske srenje nikoli ni dopuščena odkrita tematizacija. Tako kot obstaja politična nekorektnost, obstajata tudi novinarska in akademska – to pot v odnosu do prve.

Trump blood

Dasiravno opazimo veliko podobnost v averziji do politične korektnosti med Trumpom in slovenskim novinarskim ali intelektualnim junakom, so tudi razlike. Ki bi morale pokazati, da naša privoščljivost do ZDA ni na mestu, da je zlagana, ker je situacija doma še slabša. Kot rečeno, se seksizme prvega načeloma javno problematiza, drugega pač ne. V bistvu se ga ujčka ali se mu celo asistira. Če prvi zganja svojo nekorektnost za potrebe politične kampanje, jo slovenski zapiše v knjige, ki pretendirajo na čisto družboslovno znanost. Kar se mene tiče, se prvemu, gledano relativno, posledično lažje odpusti ali se ga vsaj lažje razume.

Kako zveni slovenski Donald Trump? Takole:

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Bolj ko je moški zares moški, manj razume žensko – vse do točke, kot rečeno, od katere naprej sploh ne ve, da o njej prav ničesar ne razume.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Dejal je: »Meni je osvoboditev žensk čisto pogodu in upam, da bodo nekoč res enakopravne. Toda medtem ko se to dogaja, opažam, da so samo za zmedo.« Ugotovitev Somerseta Maughama, da »so zaenkrat samo za zmedo«, je zdaj ne le retorični understatement, marveč prav profetična ugotovitev iz časa, ko zdrava pamet še ni bila blokirana s tabuji in z ameriško inducirano politično korektnostjo.«

»Ženska nadmoč, katere se moški – ne pa androgini, nad katerimi so zdaj ženske izgubile to premoč! – prepozno zavedo, seveda izhaja iz sposobnosti manipuliranja človeških odnosov.«

»Ker čustvovalna morala, kot poudarja Erich Fromm, niha na osi ljubezen-moč, je tudi očitno, da bo ženska v svojem delovanju toliko bolj destruktivna, kolikor bolj ji je predvsem do moči. To pa s svojo razdrugačeno čustvovalno funkcijo gotovo ima. Slovenski ljudski rek, ki fantu svetuje, naj oženi tisto, ki skrbi za rože na oknu, ima torej svoje zelo racionalno jedro.«

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Zaradi tega se ženske pogosto oddahnejo, ko moški udari po mizi in tako prioritete ponovno vzpostavi.«

»Pri ženskah sta vse slabši spomin in blaga duševna zmedenost v srednjih letih predvsem posledici upadajoče količine estrogena in progesterona.«

»Fukuyama ne razume, da je današnji socialni prodor žensk na vseh področjih – s tem pa tudi razpad osnovne družine in vse drugo, kar Fukuyama prikazuje kot »disruptivno« – predvsem posledica splošnega apatičnega umika modernega »moškega«. Gre v resnici za to, da ženska emancipacija kompenzira dekompenzirani »moški« socialni angažma.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

»Kadar imam opravka z agresivnimi feministkami starejše – še ne indoktrinirane generacije – jih od te laži seveda ni težko iztrezniti. Navadno pokažem z roko okoli sebe in jim rečem: »No, če je tako, pa mi pokažite eno samo samcato stvar, ki jo je izumila ženska!««

»Freudov genij, na primer, je nesporen in priznan. Freud je izrecno rekel, da ženske nimajo občutka za pravičnost.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

Vidimo, da bi slovenski Trump lahko ponudil kar nekaj dobrih nasvetov svojemu soulmate onstran luže – zdaj, ko je odstopil njegov glavni svetovalec. Nenazadnje je iz Slovenije tudi njegova žena. Za domače potrebe pa bi lahko zaključili, da v aktualnih premislekih in ugibanjih, koga izbrati za morebitnega slovenskega arbitra, vsekakor ne bi smeli storiti usodne napake in na to funkcijo imenovati nekoga, ki nima občutka za pravičnost ali pravne domišljije in še manj razsodnosti. Omenjam zgolj zato, ker slovenskega Trumpa novinarji radi sprašujejo prav o tem.

  • Share/Bookmark

Deseti člen arbitražnega sporazuma kot priročen alibi

10.08.2015 ob 11:11

Bo na novo odkriti – ali vsaj na novo pogosteje javno omenjani – 10. člen Arbitražnega sporazuma zadostoval, da se slovenska stran iz ene največjih zagat po enostranskem odstopu Hrvaške iz arbitraže o meji izvleče nepoškodovana?

Videti je, da tako šibka, ranljiva, nesposobna slovenska politika ni bila še nikoli. In vedno težje je verjeti, da Cerarjeva vlada na neki točki za mlačnost in omlednost, kot jo je pokazala v odnosu do Hrvaške, ne bo plačala visoke cene.

Zagovorniki postopanja poznajo le en argument: arbitražni sporazum je zavezujoč, enostranski odstop od njega ni mogoč, vso paradiranje Hrvaške ob tem pa je treba spremljati s hladnokrvnostjo in jo čim manj komentirati. Zato je ravnanje slovenske strani taktično modro in v temelju pravilno. Kritike so odveč, stvar je pod kontrolo.

Sam sem med tistimi, ki jih takšna razlaga in še manj drža ne prepriča. Ker preveč temeljni na klasični odvetniški situaciji v kakem pravnem konfliktu in spregleda, da se za meddržavnimi spori odvija živo dogajanje s številnimi posledicami, da z nekomentiranjem ne morete nujno umiriti strasti med ljudmi in dati pojasnil, ki so včasih nujno potrebna, saj je lahko povzročena škoda večja od koristi. Razen tega še zdaleč ni jasno, kaj in česa točno ne komentirati? Res prav ničesar?

Erjavčeva inovacija, stara točno dva dneva, češ da bo ob vsakem nastopu citiral in omenil 10. člen sporazuma, učinkuje na trenutke groteskno nevarno. Člen res govori o ohranitvi  sedanjega stanja ter nalaga, da se »pogodbenici  vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča.«

V drugem odstavku pa omenja ravnanje, čigar pogoji so skoraj že izpolnjeni: »Arbitražno sodišče lahko odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine.«

Kdor si je ogledal včerajšnji prispevek v dnevniku RTV Slovenija z Eriko Žnidaršič in komentatorjem Milošem Čiričem, je lahko sprva osupnil nad diskurzom nacionalke, ki je ugotavljala, da je s hrvaške strani »spet prišla provokacija«.

Z omembo je voditeljica merila na izjavo hrvaške zunanje ministrice o dodanih dokumentih v spis – ampak ta zgodba je že stara, s tem pa ne more biti nova in tudi ne nova provokacija. Še več, v preteklih zapisih sem že analiziral nerazumljivi molk, s katerim se odziva naša vlada in nesposobnost medijev, da bi sledili in pisali o argumentacijskih elementih zgodbe.

Dnevnik Žnidaršič 10 člen

Kakšna je bila dosedanja politična komunikacijska strategija slovenske vlade? Takšna, da je na vprašanja odgovarjala v tem slogu:

So objavljeni posnetki pristni?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So ZDA res posnele pogovor med Sekolcem in Drenikovo in ga kasneje izročile Hrvaški?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So bili v arbitražni dosje res naknadno dodani dokumenti in beležke, ki po pravilih tam ne bi smeli biti, kot pravi hrvaška zunanja ministrica?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Zakaj Slovenija ni poslala protestne note Hrvaški po tistem, ko je videla, da je slednja prisluškovala našemu arbitru in agentki?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali drži, da si je Slovenija privoščila predobre odnose z Rusijo, zato se nam maščujejo Američani s pomočjo prisluhov?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali držijo podatki, da bo končna razsodba sodišča pristranska, ker sta menda Gilbert Guillaume in Jernej Sekolec ljubimca?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali se vam ne zdi, da bi se slovenska vlada morala odzivati bolj odločno, čeprav je čas dopustov?

Ne komentiramo. Smo pa res na dopustu.

Šele dva dneva nazaj, po prihodu Karla Erjavca z dopusta, se je ta strategija minimalistično spremenila. Zunanji minister je namreč včeraj, po tiskovni konferenci, prvič zelo naravnost dodal, da doslej zapletov s Hrvaško ni pojasnjeval, ker je bil takšen dogovor s predsednikom vlade. Ampak – glej ga zlomka – tega ni počel niti predsednik, kot tudi ne šef države, ki s svojim ravnanjem že po funkciji moral dajati ton dogajanju. Ampak njegov odnos je že nekaj časa v vseh primerih le en – samozagledana brezbrižnost. Kot da bi se te ležernosti navzel tudi celoten politični vrh.

No, zaradi velikega odziva in pričakovanj javnosti  je zunanjemu ministru Cerar zdaj končno dal odvezo, da lahko stopi pred kamere. In je stopil, zaradi javnih razprav o nujnosti njegovega odstopa tokrat v bistveno bolj seriozni podobi, ko smo je navajeni. Kaj točno se je spremenilo, smo zvedeli kaj več? Nič – na vsa navedena vprašanja zdaj Erjavec in vlada odgovarjata enako, le z enim dodatkom:

»Ne komentiramo, ker spoštujemo 10. člen arbitražnega sporazuma. Smo pa tudi na dopustu.«

Lahko da se motim, toda strategija čakanja na končno razsodbo ob veri v pravne argumente in upanje, da se bo Hrvaška kar sama izolirala na političnem parketu Evrope, ne moreta biti dovolj za nobeno vlado, tudi če je na počitnicah. Tako kot ni zadosten 10. člen sporazuma za legitimiranje lastnega molka. Lepo in prav, da se ga držimo. Toda obstajajo stvari, ki se jih komentira, kajti vsak komentar še ni v nasprotju s tem členom. Sploh ne demantiji stvari, ki niso resnične.

Tako pa neumorno raste prepričanje, da je opevani člen postal samo še en nov izgovor in alibi za skrivanje zadrege ali neznanja v situaciji, ko Cerar in Erjavec nista kos zanju pretežki nalogi.

Več:

http://vezjak.com/2015/07/31/arbitrazna-zagadenost-in-medijska-odpornost-nanjo/

http://vezjak.com/2015/08/06/erjavec-in-dostop-do-odprtega-regresa/

http://vezjak.com/2015/08/06/kako-si-izmisliti-nekaj-cesar-abraham-nikoli-ni-rekel/

http://vezjak.com/2015/08/07/kaj-ima-erjavec-z-odstopom-arbitra-nic/

Kosor vojna

  • Share/Bookmark

Arbitražna »zagađenost« in medijska odpornost nanjo

1.08.2015 ob 21:32

Kako so se slovenski mediji obnesli ob novem zelo akutnem medržavnem zapletu, arbitražni prisluškovalni aferi oziroma »Pirangate« in »Piranleaks«, kot so burno dogajanje okoli nje poimenovali Hrvati in tudi naši novinarji?

Za kompleksnejšo analizo bo še treba počakati, zaenkrat bi želel opozoriti na detajl v medijskih poročilih, ki je vsaj v mojih očeh trenutno najbolj moteč in nanj kažem s prstom že dlje časa kot na lokalitetno posebnost: na slab smisel za senzibilnost, odkrivanje in tehtanje argumentacijske podlage v analizi izjav, dogodkov ali stanj stvari.

arbiter afera Pusić dokumenti Večernji

Trdil bom, da v povprečju domači mediji niso namenili praktično nobene pozornosti razlogom ali argumentom, ki jih zelo poenoteno (in poenotena) ponuja hrvaška stran pri navajanju svoje odločitve po odstopu od arbitražnega sporazuma že dober teden dni. Čeprav bi ti morali največ šteti ne samo v odnosu do Slovenije, temveč pred vso mednarodno pravno, politično in laično javnostjo. Prikrajšani smo za tisto najbolj bistveno.

Kaj smejo politiki in kaj znajo novinarji

Če za domače politike velja, da se tudi v skladu z evropskimi sporočili mora poskušati vzdržati preostrih ukrepov in zvišanih tonov, če je politika v svojih ocenah stanja nujno cenzurirana ali takšna velikokrat celo mora biti, »diplomatskost« kot neko posebno načelo ne more veljati za kritično analizo ali komentar pri novinarskem delu. Pa se ne dogaja. Novinarji smejo povedati več kot politiki, zato z njo ne bomo mogli upravičiti njene tozadevne pasivnosti.

Slovenski mediji zaenkrat žal niso znali fokusirano opisati in še manj ohraniti razpravo v fokusu glede tega, kaj točno je tisti razlog X, zaradi katerega Hrvaška nadvse vehementno in užaljeno odstopa od sporazuma. Ne samo, da je v hrvaški politiki in mediji ključen modus operandi, namreč po vsem sodeč prisluškovanje hrvaških obveščevalcev, bil iz razumljivih razlogov zamolčan in netematiziran, čemur so velikokrat, povsem nerazumljivo, sledili slovenski, vsebinske razprave o razlogih, ki se navajajo, o tem X, praktično ni bilo. Javnost je lahko razumela, da sta se slovenski arbiter in agentka, ujeta v prisluškovanje, med sabo telefonično pogovarjala. Zakaj in v čem je to bil usoden prekršek, pa večina ni mogla razumeti.

Zato ni bilo presenečenje, da novinarji in uredniki niso posebej zaznali niti premika od argumenta A k argumentu B. Se pravi, njegovo zamenjavo. Podrobnejši pregled bi torej moral demonstrirati, kako so mediji zaznali in pretehtali argument A, ki sta ga venomer vrtela zunanja ministrica Vesna Pusić in hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović. Začetni argument je bil enostavna trditev: »Ravnanje slovenskega arbitra in predstavnice ministrstva za zunanje zadeve (agentke) je v nasprotju s pravili arbitražnega postopka.«

Jutarnji Pusić dokumenti arbitraža

Od medijev bi torej konkretno pričakovali, da bi preiskali in nato pojasnili, ali to drži, v česa se sestoji narava kršitve in katera pravila so bila kršena? So to nalogo opravili? Le deloma in bolj pomanjkljivo, pri čemer se v glavnem citirali le domače mednarodne strokovnjake, še najpogosteje dr. Vasilko Sancin. Če sta Pusićeva in Milanović nenehno ponavljala,  da je slovenski arbiter »okužen« in da je s tem okužen celoten arbitražni postopek, slovenski javnosti tega hrvaškega čudežnega označevalca, ki je evidentno, kot bomo videli, rabljen na nek zelo širok, arbitraren ali celo propagandni način, nikakor ne tehnično-pravni, mediji niso znali približati. Zato mi žal ni uspelo dešifrirati opisa, kot si ga je privoščila Sancinova, ko je dejala, da zaradi okuženosti sodnika po arbitražnem sporazumu ni mogoč odstop od arbitraže. S čimer je sicer sprejela opis in interpretacijo hrvaške strani. Okuženosti v kakšnem smislu?

Zamenjava argumenta in ‘zagađeni’ dokumenti

Še bolj simptomalen od šibke analize ponujenih argumentov v zgodbi, ki tvorijo jedro vseh reakcij v okviru hrvaške odpovedi sporazumu, je bil spregled njihove menjave. Po novem namreč hrvaška stran sploh ne omenja več argumenta A, ta zanjo sploh ni pomemben. Eksplicitno rečeno, temeljna težava ni več arbiter, pravi Pusićeva, ampak dokumenti, ki naj bi jih arbiter priložil v arbitražni spis. Poglejmo si nekaj trditev izDnevnika:

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra’, pojasnila je Vesna Pusić stranim veleposlanicima.

Problem arbitraže o granici između Hrvatske i Slovenije nije riješen ostavkom slovenskog arbitra i imenovanjem novog, jer su u postupku ostali ‘zagađeni’ dokumenti na temelju kojih sud ne može donijeti zakonitu odluku, izjavila je u srijedu ministrica vanjskih i europskih poslova Vesna Pusić.

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra… Glavna primjedba je da je dokumentacija temeljem koje bi arbitri trebali donijeti odluku zagađena činjenicom da je slovenski arbitar stavio unutra stavove, papire, dokumente nakon što je arbitraža već počela svoju raspravu i razmatranje slučaja’, rekla je Pusić.

Potpredsjednica vlade je dodala da je to suprotno dogovorenim pravilima i da se tako ne može donijeti zakonita odluka.

‘Budući da je nakon takvih poteza nemoguće ustanoviti koji su dokumenti koji su došli legalno, a koji su došli naknadno… Hrvatska smatra da je nemoguće donijeti odluku temeljem tako kontaminiranog materijala’”, istaknula je.

Pusić Dnevnik dokumenti arbitraža

Argument B se potemtakem glasi: »Hrvaška stran odstopa od arbitražnega sporazuma ne zaradi okuženosti arbitra, temveč okuženosti dokumentov.« Pustimo ob strani dejstvo, da niti nebogljeni slovenski politični vrh, ki v imenovanju novega francoskega arbitra Abrahama raje deplasirano prešteva diplomatske zmage, ni znal ali hotel zavrniti niti argumenta B, čeprav se zdi to enostavnejše. Za še večji debakel štejem, da tega manevra niso uspeli ovrednotiti niti »diplomatskosti« in počasnih političnih korakov razbremenjeni mediji. Pa bi jim o tem lahko kot sumljiv indic služila že manipulativna in očitno nadvse ekstenzivna raba oznak o »kontaminaciji« zdaj arbitra zdaj materialov. Nasploh se zdi, da je »zagađenost« postala že skoraj hujskaški diskreditacijski vzklik v funkciji pojasnila vsakič, ko svojo odločitev brani hrvaška politika.

Eno zelo redkih izjem predstavlja novinar Uroš Esih v današnjem Večeru, ki se sklicuje na neimenovane vire, ki so mu zatrdili, da niti tehnično niti fizično takšno dodajanje materialnih dokazov v arbitražni spis preprosto ni možno. Z vidika celote poročanja slovenskih medijev drastično premalo, da bi lahko prekrilo siceršnji vtis o popolni ignoranci in nesposobnosti zaznati argumentacijsko srž najbolj vročih političnih razprav s hudimi, celo teritorialnimi posledicami za Slovenijo. Toda analiza teže argumentov je le ena plat novinarskega dela. Druga bi morala biti, zakaj in čemu so se Hrvati s takšno enostavnostjo odpovedali argumentu A, znotraj katerega so v resnici že razglasili svojo decidirano odločitev po izstopu.

Pusić Nacional dokumenti arbitraža

Medijski debakel podpirata še spoznanji o tem, da številni mediji raje zahajajo v napihnjeno državotvorno, provladno in navijaško držo, spet drugi pa se že pripravljajo na val nacionalističnega patosa in emocij, ki lahko vsak hip pljuskne in okupira slovensko mentaliteto – ali vsaj pragmatično morda po tistem, ko se bo večina vrnila z dopusta na hrvaški obali.

Vukas kot nov preizkusni kamen

Medtem ko slovenski predsednik Borut Pahor, očitno lost in space, malce pa izgubljen tudi med tavanjem med kupi sena, člani Alpskega kvinteta, svojo katrco in pijano množico v Laškem, blebeta o abstraktni »veri v mir in prijateljstvo«, ki da bo rešila vse težave s Hrvaško. Ampak problem je že v tem, da smo izgubili vero v predsednika, kaj šele, da bi jo širili dalje. Razen tega papeža že imamo.

V prihodnjih dnevih bo nov preizkusni kamen za slovenskega novinarja gotovo predstavljala včerajšnja izjava Budislava Vukasa, pravkar odstoplega hrvaškega arbitra, o tem, da je »sodišče Hrvaški hotelo odvzeti del morja«.

Vukas arbitraža Zurnal

Z njo je arbiter strašno nerodno prikimal interpretaciji, ki je v Sloveniji popularna, vendar ne dokazana: da so namreč Hrvatje v zasedi in s prisluškovalnimi aparati v rokah zgolj čakali, kdaj bodo interne informacije nakazale, da v odločitvi sporazuma ne bodo dosegli želenega, in njegov proces predčasno nasilno prekinili. Kar je izustil Vukas, de facto ne kompromitira slovenske strani, temveč eksplicitno sestavo celotnega arbitražnega sodišča. Je tako rekoč direkten pljunek nanj in njegovo verodostojnost, ki v veliki meri diskreditira hrvaško odločitev po izstopu in razgalja nek drug, bolj verjeten razlog zanj. Bo znala slovenska politika to izkoristiti? Kakšno interpretacijo bodo zmogli naši mediji? Počakajmo.

Več:

http://vezjak.com/2015/07/23/arbitrazne-novinarske-race-ki-so-nenadoma-izginile/

pahor klobuk sn 1

  • Share/Bookmark