Arhiv za Oktober, 2015

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

16.10.2015 ob 14:54

Predstavljajmo si za trenutek, da vrhovnega poveljnika slovenske vojske, predsednika Boruta Pahorja, obvestijo o mobingu, ki se odvija v odnosu načelnika generalštaba slovenske vojske do njegove namestnice. Obvestila ga je namestnica, očitno obupana, načelnika pa ob mobingu obtoži še kupa nepravilnosti in omejevanja pri opravljanju njenih nalog.

Ker je situacija postala nevzdržna, se je že v drugo obrnila na Pahorja,  le da ji je ta v pisni obliki odgovoril: »Spoštovani, prejmite moje pismo kot poziv k uspešnemu delovanju slovenske vojske.«

Kaj bi dejali na tak odziv? Seveda: da je pahorjansko popolnoma deplasiran, slep in gluh. Pretvarjajoč se, da težave ni, nek od realnosti odtujeni wishful thinking. Morda bi vrhovni poveljnik slovenske vojske celo zavzdihnil, naj ga nehajo nadlegovati z malenkostmi med košnjo trave in pleskanjem ograje.

Vrhovni poveljnik in KPK

Ko se je Pahor odzval na javno pismo, ki mu ga je poslala namestnica Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alma Sedlar, se je pripetilo prav to: slednja je spregovorila o mobingu in o tem, da jo predsednik Boris Štefanec že od nastopa funkcije skuša onemogočati in izločati iz procesov dela. Pahorjev odziv je bil lakoničen, začne se s stavkom »Sprejmite, prosim, to pismo kot poziv k uspešnemu delovanju komisije pri preprečevanju korupcije«, nato ponudi nekaj floskul o »visokih pričakovanj javnosti glede pomembnega poslanstva KPK«.

Nakar si previdno umije roke: »Komisija za preprečevanje korupcije je samostojen in neodvisen državni organ, ki samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja zakonsko določene naloge. Pri tem nima nihče pravice posegati v vaše pristojnosti«, saj bi, tako dodaja, »to bilo v nasprotju z neodvisnostjo KPK. Za to je v celoti pristojen in odgovoren senat komisije.«

KPK klinično mrtva Delo

Morda res obstaja razlika med prvo in drugo situacijo, vendar je ta neznatna: člane senata KPK je imenoval Pahor, lahko jih tudi razrešuje. Sedlarjeva ga ni prosila za zakonsko podprto podporo, temveč verjetno bolj za moralno. In je ni dobila. Na očitke o mobingu je prejela zgolj Pahorjev »Več sreče prihodnjič«.

Žal ne nenavadno, toda Pahorjeve ležernosti v odzivu nihče od medijev ni posebej podčrtal. Se je niti dotaknil, zato ne vemo, ali jo je kdo sploh zaznal. Še več, Sedlarjeva na koncu ni bila deležna odgovora – slednjega je predsednik poslal kar tistemu, ki je obtožen mobinga, ne tistemu, ki se pritožuje. Netaktnost in nesenzibilnost par excellence, ki dajeta slutiti, da se ne bo v prihodnje, tako kot v preteklosti, odzval na popolnoma nič.

Previdna indiferenca in drža vseenosti, ki jo pri predsedniku žal že dovolj dobro poznamo. Po drugi strani je, ker se je na vse kriplje ob vseh pomislekih zavzemal za imenovanje Štefaneca, bilo tudi mogoče pričakovati, da se bo tako ali drugače postavljal svoji izbiri v bran. Ali kakor je po njegovem odzivu komentirala Sedlarjeva: »Očitno je predsednik Pahor zadovoljen z delom Štefaneca«.

Zdrahe in tožibabe

Če se za trenutek obujemo v čevlje namestnice KPK, zamišljena situacija ne bo zavidljiva: postopajmo dobrohotno in si predstavljajmo, da Sedlarjeva v resnici doživlja vse, kar pravi, ker nimamo razlogov, da ji ne verjamemo. Ob javnih navedbah, da doživljate mobing, pa v zameno dobite medijske naslove, kot so:

»Na KPK znova zdrahe« (Teletekst RTV SLO)

»Sedlarjeva je Štefaneca zatožila Pahorju: Blokiral naj bi delo KPK« (Reporter)

»V KPK se gledajo postrani« (Primorske novice)

Sedlar Primorske gledajo postrani

Ker res nimate dobrih razlogov ne verjeti v besede namestnice, boste naslednjič krepko premislili, ali se vam opozarjanje na težave sploh kakorkoli splača. Novinarska »post-produkcija« bo največkrat vaš napor obveščanja javnosti prevedla v senzacionalizma lačne ekvidistancirajoče premisleke, v skiciranje nekakšnega gladiatorskega boja, kjer si publika želi čim več krvi in ji je popolnoma vseeno, čigave. Ali vsaj, v moralizirajoče distanciranje, češ kakšne igre v peskovniku, kakšni osebni obračuni.

Bog ne daj, da bi medije zanimala dejstva in bi se glede njih potrudili, smisel in cilj tičita nekje drugje: v suspenzu resnice, ki ga zahteva tabloidni pristop risanja nekakšnih zdrah in kravala, kjer so vsi vpleteni že po definiciji pristopa enako krivi in enako grešni; pomembna je zgolj psihoekonomija ugodja, s katero je treba streči bralcu, gledalcu ali poslušalcu, ki bo ugotavljal, kako nekaj ne deluje, ker so, takole počez izmerjeno, enako odgovorni vsi vpleteni.

Štefanec in njegova protislovja

Čeprav je sprva obljubil drugače, se je včeraj predsednik KPK odločil zanikati svojo ponedeljkovo napoved, češ da se bo do odločbe informacijske pooblaščenke vzdržal komentiranja. Sklical je novinarsko konferenco in na njih postregel s kar nekaj protislovji. Na nekatera je kasneje v odzivu opozorila že namestnica, a je njegov demanti, objavljen na njenem blogu, obtičal bolj v novinarskih predalih. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, Štefanec je namestnici očital dostopanje do dokumentov, do katerih ne bi smela dostopati. S tem  naj bi ravnala nezakonito. Dodatno ji je očital odpiranje personalnih map. Morda ima prav, morda ne, kajti zlahka si predstavljam, da personalne mape tehnično v obliki datotek niso ločene od celotne dokumentacije, kar verjetno pomeni, da nekdo, ki odpira dosjeje, ne bo vedel, kaj točno bo v njih našel. Toda to morda ni posebej pomembno: Sedlarjeva je v resnici dostopala do dokumentov točno v skladu z dostopnimi pravicami, ki jih je dodelil Štefanec. Noben poprejšnji apel ali navodilo ni obstajalo, ki bi to prepovedovalo. Namestnica s tem ni storila ničesar narobe, odvzeti dostop do dokumentov pa pomeni nekaj takega, kot če bi avtomehaniku odvzeli vso orodje: v svoji pisarni lahko igra le še fikus.

Drugič, Štefanec je priznal, da je dne 12.10.2015 omejil dostop vsem članom senata in dvakrat poudaril, da s tem tudi sebi. To preprosto pomeni, da je spoznal, da je bil pred tem v prekršku – vsaj po njegovi interpretaciji – tudi sam. Ker v resnici ne vemo, do katerih datotek je postopal sam (po metodologiji sledljivosti je očitno naročil, da se razišče, kdaj in kako je dostopala zgolj namestnica) in drugi namestnik, nimamo ustreznega kriterija, po katerem bi lahko izmerili, v čem bi naj bila nezakonitost v ravnanju namestnice in v čem se njeno ravnanje razlikuje od njegovega.

Tretjič, iz odredbe, ki jo je izdal 9.10.2015, nikakor ne sledi, da bi držalo, da je sebi res prepovedal dostop do dokumentov. Nasprotno, dikcija te odredbe pravi, da zanj ne velja nobena omejitev dostopa. Povedano drugače: Štefanec je v čistem protislovju – hkrati pravi, da je sebi odvzel dostop in hkrati pravi, da ga sebi ni – ter je javnosti morda celo lagal.

Četrtič, predsednik KPK je trdil, da je prepoved uvedel zaradi varovanja osebnih podatkov in še zlasti domnevnega pregledovanja tistih podatkov, ki so še posebej varovani. Toda na informacijo pooblaščenko se je obrnil šele po tistem, ko je že izdal odredbo, oziroma šele po javnem pismu namestnice. S tem je priznal, da formalne osnove za svoje dejanje sploh ni imel in da je odločitev o prepovedi dostopa bila izpeljana arbitrarno.

Petič, Štefanec je v ponedeljek povedal, da njegova komisija deluje povsem normalno in dobro. Vendar, kot pravi že Sedlarjeva, takšne ocene ne potrjuje podatek o tem, da je iz komisije v zadnjih dveh letih odšlo že 20 sodelavcev, kar je približno polovica vseh. Bizarno, toda informacijo je taponedeljek v svojem prvem odzivu na pismo namestnice podal kar sam predsednik komisije, in to v kontekstu, s katerim je želel zavreči trditve, da ljudje iz komisije odhajajo:

Na KPK zanikajo tudi nesorazmerno število odhodov iz njihovih vrst, tako jih je v preteklih dveh letih po njihovih podatkih zapustilo 20 sodelavcev, zaposlili pa so 22 novih.

To je približno tako, kot če bi v domačem ribniku imeli 100 krapov, od katerih bi jih 50 poginilo. Na vprašanje, ali v vašem ribniku krapi umirajo, pa bi dejali, da to res ne more držati, ker jih imate še vedno 100, saj ste teh 50 nadomestili z novimi.

Šestič, Štefanec je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da mora zaščititi svoje sodelavce in zato ne bo govoril o tem, ali so vpleteni v kakšne kazenske postopke. Boj proti korupciji si torej predstavlja kot obrambo tistih, ki so v postopkih. Izpadlo je, da s tem ščiti morda kar samega sebe: današnji Dnevnik poroča, da je tudi on sam med osumljenimi v predkazenskem postopku.

Štefanec Dnevnik osumljen

Res škoda, da mediji niso znali ali želeli opozoriti na navedena protislovja.

  • Share/Bookmark

Veronika Podgoršek in simultani orgazmi

16.10.2015 ob 14:53

Seksualne svetovalnice, nekako pod krinko psiholoških nasvetov ali celo njihov legitimni sestavni del, so verjetno mainstream sleherne tabloidnosti – žgečljiva vsebina, ki posega v intimo slehernika in zadeva naše in njihovo spolno življenje, je najboljši recept za branost, gledanost in sploh klikanost. Prinaša dražljivost, ki mu celo resni mediji, razoroženi od nasičene dolgočasnosti poročevalskih orientacij, težko ubežijo.

Ko se je Planet Siol odločil za svojo kolumnistko Veroniko Podgoršek, je verjetno imel v mislih nekaj temu podobnega. Gospa mikavnega videza, ki sicer rada kakšen nasvet prepiše ali ponudi večkrat istega v identični tekstovni obliki, se je tokrat lotila orgazma.

Podgoršek orgazem naslovnica

In sejala trditve sumljive znanstvene vrednosti, kot je tista, da je za spočetje otroka simultanost obeh orgazmov pomembna prednost. Skratka, praktičen recept za večjo verjetnost zanositve: obema naj pride hkrati. Še bolj je svetovalka presenetila s trditvijo o korelaciji med orgazmom in lepim obrazom, kajti »sicer raziskave kažejo tudi, da ženske dosegajo boljše in številčnejše orgazme z moškimi, ki imajo bolj simetričen obraz in bolj skladne in proporcionalne druge dele svojega telesa, kar naj bi kazalo na kakovost njihovih genov, saj naj bi ti moški bili bolj telesno in psihološko zdravi.«

Seveda bi težko dejali, da so njene kolumne mišljene kot svetovanje, s čimer se tudi sicer ukvarja in s tem lepo skrbi za svojo promocijo. Prej so nekakšna sproščena, na trenutke za znanost skrita razmišljanja o človekovi spolnosti in medosebnih odnosih. Skratka, nekaj, kar običajno sodi v lahkotnejše kontekste npr. ženskih revij.

Prag revščine položnice SIOLPodgoršek orgazem SIOLNajbolj me je presenetilo, kako daleč je pripravljen portal Planet Siol stopiti pri promoviranju svoje avtorice: nekaj časa je bila takoj po objavi kolumna kar začetna in glavna tema pri vstopu na stran, s čimer je prehitela vso domače in svetovno dogajanje, kasneje so zapis zadržali med vidnejšimi in mu celo dodali drugačen, še bolj markanten naslov o skrivnostih hlinjenja orgazma:

Podgoršek orgazem hlinjenje

Menjava naslova prispevka, kot da prvi ne bi bil dovolj orgazmičen, ni bila edina zabava: sprva sem na levi strani portala prebral prispevek o tem, kako težko ljudje danes plačujejo položnice. Potem se na desni preletel prispevek gospe, ki nas poučuje o orgazmu: »Vedno globlje in pospešeno dihanje, pospešeno bitje srca, močnejše grabljenje z rokami, spreminjanje mimike na obrazu, zaprte oči, kurja koža in stokanje. To je to. Orgazem.«

In potem sem si rekel: Ne, to ni to. Lahko bi bil račun za položnico.

Več:

http://vezjak.com/2015/05/03/veronike-podgorsek-prepisani-porocni-nasveti/

http://vezjak.com/2014/12/07/paranoja-prevare-in-veseli-december/

  • Share/Bookmark

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

4.10.2015 ob 08:29

Je velika dobrosrčnost do beguncev, ki jo izkazujemo, v resnici precej nevarna utvara, pri kateri pozabljamo na revne in nebogljene okoli nas v neposredni bližini? Bi morali najprej poskrbeti za Slovence in se manj ukvarjati s tistimi, za katere nam ne ostane dovolj časa in denarja? Mar ni naša dolžnost, da damo prednost svojim bližnjim?

Neverjetno skoraj, kakšen hit je postal opisani premislek med Slovenci. Osvojil je desno in levo prepričane, solidarno čuteče in konservativno sebične. Popularnost mu je rastla premo sorazmerno z ganljivimi medijskimi podobami ljudi, ki so pribežali v Evropo.

begunci hrana Slovenci nimajo za jesti

Med res neverjetno kreativnimi tehnikami nečesa, kar je sumljivo videti še ena izmed latentnih form ksenofobije in nestrpnosti, saj se nekateri njeni promotorji beguncev ne branijo opisati kot golazen, si zato velja ogledati izjemno uspešno domislico, ki stanje pomanjkanja in eksistenčne ogroženosti primerja med begunci in nami. Dva po naključju izbrana, a tipična premisleka, ki sta zadnje dni dodobra prestrelila socialna omrežja informo mentis slovenstva, omenjata nehvaležnost beguncev, ki so s hrano dobro preskrbljeni, medtem ko Slovenci stradajo, ter drugi, po katerem so ti opremljeni z najboljšimi pametnimi telefoni, medtem ko v naši državi komaj nahranimo lačna usta svojih otrok:

Kaj ostane za našimi “ljubimi” begunci!!! Kje je čut hvaležnosti beguncev, da mečejo hrano stran, mnogo poštenih državljanov Slovenije, pa nima niti enega poštenega obroka na dan. HALOOO, ZBUDI SE SLOVENIJA!!!

Zanimivo mi je gledati uboge begunce z najnovejšimi iPhonei, medtem ko se moram jaz ubadati s stisko, ali bom sploh lahko nahranil štiri lačna usta. Drage Slovenke in Slovenci, je to pravično???”

policist iphone begunci

Da Slovenci nimajo za jesti, begunci pa se preseravajo, je postala zimzelena melodija, prepričljiv argument za tiste, ki izumljajo vedno nove načine demonizacije: pravičnosti ni, begunci na mimohodu skozi Slovenijo proizvajajo našo lastno revščino! Zakaj bi čutili z njimi, ko imamo svojih problemov dovolj? K temu prištejmo še vse fotografije kupov smeti, ki da jih ti puščajo na avtobusih, vlakih ali kar na prostem – packi nemarni, vse dobijo, nakar za sabo niti ne počistijo, raje me prerivanjem s robokopi kar na vrat na nos odsopihajo preko meje, se vržejo na vlak ali avtobus! Kdo bo pa počistil za sabo?

begunci zavržena hrana

Seveda za takšno retoriko sovraštva, ki svoje naperjenosti pač ne bo priznala, stoji neka miselna logika. Kakšna je? Po analogiji z ugotovitvami drugih jo bom poimenoval kar z »zmota relativnega pomanjkanja« ali »zmota relativne stiske«: angleški izraz zanjo je»the fallacy of relative privation«. Kontekst je tu izrecno isti: primerjava naše bede, pomanjkanja in stiske z enakovrstnimi stanji drugih.

V maniri te zmote največkrat apeliramo na primerjalno drugo, domnevno večjo (našo) težavo z namenom zmanjšanja teže argumenta ali presoje, ki jo uporablja nasprotnik. Narediti njegovo presojo za manj pomembno ali jo celo zanikati vpričo pomembnejših vprašanj, ki menda tarejo nas ali koga tretjega. Z odmerjeno relativizacijo prenašamo pomen in pozornost drugam – standarden primer je navajanje druge večje težave, ko nas nekdo sooči s svojo, npr. »Res je hudo, ampak pomislite na lačne otroke v Afriki.« Skratka: »Res je hudo z begunci, ampak pomislite na Slovence.« Čeprav v domačem okolju največkrat umanjka celo tisti previdnejši »Res je hudo«, zato je slovenska inačica prej bolj brezčutno podobna tejle: »Kakšni begunci neki, pomislite na Slovence.«

Neskrita podmena takšne debate je v sprevrnitvi razprave proč od točke A k točki B, češ razprava o A tega ni vredna. Argumentacijska shema zmote relativnega pomanjkanja ali stike je takale:

(1) Situacija A (npr. stiska beguncev) je slaba.

(2) Toda poglejte situacijo B ( npr. stisko Slovencev), ki je enako slaba ali slabša/boljša.

(3) Torej situacija A ni (tako) slaba/dobra.

Marsikdo bi sicer dejal, da sklep ni nujno decidiran, da zagovorniki Slovencev ali policistov, denimo, ne želijo eksplicitno dejati, da begunci niso v stiski in s tem njihov položaj ni slab, da pravzaprav zgolj opozarjajo neko drugo, domačo. Vendar takšno branje ne more prepričati veliko ljudi: nesporno je nakazana intenca tistih, ki kažejo na situacijo B, relativizirati situacijo A.

Ko se je begunce slikalo kot nekoga, ki je dobro preskrbljen s tonami hrane, celo do mere, da je ne uporabi in zavrača, so na drugi strani številni raje na veliko prikazovali, kako slabo so npr. preskrbljeni naši policisti: v njihovih sendvičih so prešteli vse rezine kumaric in pretehtali vse decilitre vode, ki so jim na voljo. Kar so največkrat storili pravzaprav natančno tisti, ki so sledili zgoraj opisani relativizaciji v primerjavi begunske in slovenske stiske.

begunci drugi živijo slabše

Mimogrede, notranja ministrica je obtožbe, češ da policisti nimajo dovolj hrane, odločno zanikala, medtem ko je nasprotno dokazoval sindikat. Zato, resnici na ljubo, primer s policisti morda ni najboljši, ker nam manjka točnejša ocena, kaj se je resnično dogajalo z njimi, vendar je primerjava s Slovenci nesporno dovolj ilustrativna in policijska jo lepo dopolnjuje. Zaplet je na humoren način komentiral Tomaž Lavrič v Mladini in ekipa Rolanja po sceni, kjer je situacijo pomoči relacijsko obrnil.

Lavrič karikatura begunci policisti

Z relativizacijo pomanjkanja ali stiske nismo storili prav nič, da bi zavrnili realnost stiske tistih iz situacije A – za to, da bi jo, navajanje stiske ljudi iz situacije B preprosto ni relevantno. S čimer, seveda, nihče ne zanika slednje. Se pravi: nesmiselno je očitati nekomu, ki želi pomagati beguncem, da tega ne želi storiti za Slovence. Česar naš protagonist ne samo ni dokazal, ampak se niti ne trudi. Njegov cilj je enostavno razpustiti problem z begunci, ga izbrisati.

»Zmota relativnega pomanjkanja« nekoliko spominja na zmoto kajpajevstva, ki sem ga opisal takole:

Ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y?«, »Kaj pa Z?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X.

Argumentacijska shema pri kajpajevstvu je, če uporabim svoj prejšnji komentar, naslednja:

(1) (prva oseba) Situacija A (npr. servilnost novinarjev do politikov na Večeru) je slaba.

(2) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija B ( npr. servilnost novinarjev do politikov na Delu), ki je enako slaba?

(3) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija C (npr. servilnost novinarjev do politikov na RTV), ki je enako slaba?

(4) (sklep druge osebe) Torej trditev, da je situacija A slaba, ni (toliko) relevantna.

Razlika med obema zmotama je v tem, da je slednja prepoznavno verzija zmote »tudi ti« in pri njej osnovni poudarek ni pri ponujanju ali odpiranju nove teme, temveč gre za tehniko kazanja s prstom tudi na druge glede nekega stanja ali dejanja, za neke vrste posplošitev tipa »tudi drugi to počnejo«, da bi se razbremenili lastne krivde in odgovornosti.

  • Share/Bookmark

Kontinuiteta in sprememba: zamenjava na čelu Društva novinarjev Slovenije

4.10.2015 ob 08:28

Mandat Matije Stepišnika na čelu DNS se je z današnjim dnem iztekel. Nova predsednica je postala prav tako novinarka Večera Petra Lesjak Tušek, tudi članica UO DNS v Stepišnikovem mandatu.

Večer Petra Lesjak DNS izvolitev

Sam bi društvu za delovanje v mandatu 2011-2015 podelil dobro trojko, za ignoriranje kritike in samozadostnost pa čisto petico. Zato bo obljubljeno pot samorefleksije, na katere manko nenehno opozarjam in jo zapoveduje tudi nova šefica DNS, še hudičevo zanimivo spremljati.

Zadnji mandat je bil res nekaj posebnega. Stepišnikova lista »Novinarji za novinarje« je na volitvah 2011 nastopila po načelu »Take us all or leave it«. Če kdo izmed članov ne bi bil sprejet, bi odstopila v celoti – temu so dejali »zaprta lista«. Nekoliko izsiljevalsko, vsekakor pa zelo netipično. Na listi so bili kandidati za predsednika in člane upravnega odbora in nadzornega odbora:

  1. Matija Stepišnik (Večer) – kandidat za predsednika
  2. Klara Škrinjar (Delo) – kandidatka za podpredsednico
  3. Borut Mekina (Mladina)
  4. Ilona Dolenc (Primorske novice)
  5. Rok Kajzer (Delo)
  6. Petra Lesjak Tušek (Večer)
  7. Primož Cirman (Dnevnik)
  8. Jernej Verbič (RTV SLO)
  9. Blaž Petkovič (Dnevnik)
  10. Tjaša Slokar (POP TV)
  11. Tanja Starič (Delo)

NADZORNI ODBOR

  1. Aleš Lednik (Večer)
  2. Miha Drozg (POP TV)
  3. Mojca Zorko (STA)

V svoji najavi je zaprta lista napovedala, da bo od sebe dala prav vse in s tem zbudila zelo visoka pričakovanja, s svojo homogenostjo in odločnostjo pa seveda ni mogla biti zavrnjena:

Odločitev, zakaj zapreti listo kandidatov, je le ena in – povsem enostavna: med vsemi, ki smo na njej, velja trdno soglasje, da smo pripravljeni skupaj, resno, predano, v prvi vrsti pa enotno poprijeti za delo.

Vse, kar smo si zadali, lahko po našem trdnem prepričanju dosežemo le, če smo homogena, soglasna in uigrana ekipa, ki nič ne skriva in ima jasno začrtane cilje,njihove uresničitve pa ne bo brez timskega dela, medsebojnega razumevanja in skupne vizije. Med nami obstaja soglasje, da smo pripravljeni prevzeti odgovornost, a le kot ekipa. To je po našem mnenju ta trenutek edini pravi recept za vnovični vzpon našega društva in tudi edini ustrezni odgovor na stanje, v katerem je slovensko novinarstvo.

Ob tem se zavedamo, da smo z oblikovanjem zaprte liste, ki je statut društva sicer izrecno ne navaja, je pa ne prepoveduje, marsikoga presenetili in morda sprožili kakšen pomislek. V ozadju oblikovanja liste ni nobenih skritih namenov, v izvolitev se vam, prvič v novejši zgodovini DNS, ponuja skupina, ki se bo, če bo izvoljena, prvi dan spopadla z vsemi izzivi in težavami, ki nas že leta obremenjujejo.

V trenutku, ko smo se odločili za skupno listo, nas je velika večina sprejela odločitev, da naše kandidature umaknemo, če se bo skupščina odločila, da glasovanje o takšni listi ni možno.

Stepišnik zaprta lista ob kandidaturi blog

Izpolnjena pričakovanja?

So se ta izpolnila? Ob njenem izteku je resnično smiselno narediti končne bilance. Zaenkrat jih še nismo videli, a bodo verjetno novinarji ob vseh obljubah le zmogli toliko samoreflektiranosti, da jo javno podajo.

Od večjih dosežkov bi verjetno lahko pohvalili, da so prenovili svojo spletno stran in predvsem Novinarske dneve, DNS je organizirala kar nekaj izobraževalnih tečajev, za projekte, kot so Novinarska svetovalnica, Novinarska kramljalnica, Novinarska kavarna, strokovna vsakomesečna publikacija in podobne pa nisem čisto prepričan, da so zaživeli v napovedanem obsegu, nekateri sploh ne. Odhajajoči predsednik opozarja, da jim je uspelo dekriminalizirati zbiranje, posest in objavo tajnih podatkov skozi novelizacijo Kazenskega zakonika, kar je bila posledica odmevnega pregona Anuške Delić in nekaterih drugih novinarjev.

Sile kontinuitete

Nova predsednica DNS je letos postopala zelo podobno kot Stepišnik leta 2011. Sicer ni ponujala »zaprte liste«, vendar je njen program dela eksplicitno zavezan svojemu predhodniku, podobna so tudi imena. Ob tem je Petra Lesjak Tušek nepričakovano odkrivala pomembnost kontinuitete – in res smo opazili, da je že druga predsednica, ki prihaja iz Večera. Kakšna je njena utemeljitev? Hmm, nekoliko stepišnikovska:

Po eni strani je zagotovilo za uresničitev zastavljenih ciljev kontinuiteta, torej ekipa, vzpostavljena v mandatu Matije Stepišnika. Ta bi morala deloma ostati, ker je začela dobre projekte, ki jih je treba nadaljevati. Sama predstavljam kontinuiteto in spremembo hkrati. Delo bi po dogovoru z ekipo razdelili po bolj definiranih področjih dela. Kandidati za novi UO iz dosedanje ekipe so nepogrešljivi, bazični del ekipe, in nanje bi tudi v največji meri oprla vodenje DNS, zato apeliram, da pri glasovanju za člane UO podprete naslednje kandidate:

– Matija Stepišnik

– Jernej Verbič

– Tjaša Slokar Kos

– Primož Cirman

– Tanja Starič

– Blaž Petkovič

Jerneja Verbiča in Primoža Cirmana vidim tudi v vlogah podpredsednikov DNS. Prvega v organizacijsko-razvojnem (predvsem zaradi referenc pri vodenju projekta

Naprej/Forward), drugega v strokovno-razvojnem smislu (zaradi že večkrat izkazanega izjemnega prispevka k najvišjim novinarskim standardom v državi).

UO vidim tudi člane DNS, ki bi k delu UO prispevali svežino, drugačne poglede in novo dinamiko:

– Mojca Zorko

– Boštjan Videmšek

– Manica J. Ambrožič

– Blaž Močnik

Presežki v zadnjem mandatu DNS

Spodnji izbor je seveda povsem subjektiven in nikoli ni meril na to, da bi ocenjeval delo DNS v celoti. Prej je zbirka simptomov v delovanju društva, naključen izbor konceptualnih zadreg, nepričakovane brezinteresnosti, nerazumevanja nekaterih novinarskih postulatov in misinterpretacij vodstvenih ljudi v njem:

DNS IN PREGON ČAROVNIC V ZADEVI MARIBORSKEGA RAVNATELJA

DNS in posplošeni lov na čarovnice z izključevanjem javnega dialoga, da bi se končno ujelo tatu in ohranilo lepo dušo:

http://vezjak.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

KONCEPTUALNE ZMEDE OKOLI ŽVIŽGAŠTVA IN RAZUMEVANJA KODEKSA

O fatalnem nerazumevanju pojma »novinarski vir«, manipuliranju z »žvižgaštvom« in sumljivi samopromociji would-be slovenskega Watergata:

http://vezjak.com/2014/01/08/koliko-je-vrednih-herojskih-pet-minut-slovenskega-novinarstva/

POROČILO O BREZPLAČNIKIH, KI JE OBLEŽALO V PARLAMENTU

Poročilo o Janševih brezplačnikih, ki na koncu, ko je bilo končno napisano, nikogar več ni zanimalo, zato sem ga kot državljan prvi pridobil kar sam:

http://vezjak.com/2011/10/22/media-polis-brezplacniki-in-moralna-dilema-ki-je-ni-bilo/

ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE, KI SO POZABLJENE V TRENUTKU, KO NASTANEJO

O reakciji na tragedijo z mariborskim ravnateljem, kjer so bile sprejete »Zaveze za boljše medije« po lastnem priznanju kršene praktično v naslednjih dnevih po tistem, ko so bile podpisane, danes pa se jih nihče niti več ne spomni:

http://vezjak.com/2014/12/24/zaveze-za-boljse-medije-in-porocanje-o-umoru/

SKRITI POSVETOVALNI ZAJTRKI Z GOSPODOM PREMIERJEM

O nedostojnih delovnih zajtrkih novinarjev s predsednikom vlade, sumljivo podobnih skritim sestankom s prejšnjim:

http://vezjak.com/2015/05/10/novinarji-na-delovnih-zajtrkih/

DNS IN NJEGOVA NEOBČUTLJIVOST ZA LASTNO DISKREDITACIJSKO RAVNANJE

Kako vodilnih v DNS uspeva žaliti druge, medtem ko ob žalitvah drugih glasno protestirajo:

http://vezjak.com/2014/04/16/verbic-proti-verbicu-in-verbalni-kokosnjaki/

TIHA TOVARIŠKA PODPORA ANONIMNEMU PISUNSTVU

O najbolj simpatični novinarki v Sloveniji, Milojki Balevski, po mnenju nekaterih vodilnih v DNS možni dostojni častni predsednici društva (!), kolumnistki Večera, kjer je notranji in gospodarski urednik predsednik DNS:

http://vezjak.com/2013/12/27/ime-cesa-je-milojka-balevski/

PROMOCIJA UREDNIKOV, KI SO SRAMOTNO ODPUŠČALI NOVINARJE, ZAČINJENA S TEZAMI O RELATIVNOSTI UKRIVLJENE HRBTENICE

O izboru medijskih strokovnjakov, danes gospodarskih svetovalcev, ki so na nizkotne načine obravnavali odpuščene novinarje, predsednik DNS pa za nameček promovira njihovo tezo, da ukrivljena hrbtenica ni nujno slaba stvar:

http://vezjak.com/2012/05/03/antistresna-terapija-na-svetovni-dan-svobode-medijev/

DNS (vse omembe):

http://vezjak.com/?s=dns

Sklep

Dogajanje ob menjavi štafetne palice med Stepišnikom in Petro Lesjak Tušek daje slutiti, da na velike spremembe na čelu krovne in reprezentativne novinarske organizacije v Sloveniji najbrž ne moremo računati. Nova predsednica je že doslej veljala za tesno Stepišnikovo sodelavko. Privilegirano prihaja iz iste medijske hiše, v vodstvu DNS se zamenjuje le peščica članov. Induktivno vzeto ni pričakovati radikalnih rezov pri čemerkoli, sploh zato, ker celo sama dojema »kontinuitetno« ravnanje kot vrlino. Kdor je bil doslej kritičen do DNS, bo po vsej verjetnosti to ostal še naprej. Kdor je bil zadovoljen, pa bo lahko s svojimi občutki tudi nadaljeval.

  • Share/Bookmark