Arhiv za December, 2015

Bog na Delu in novinarska tišina

26.12.2015 ob 22:09

Bo Bog rešil Delo? Vsaj tako premišlja Marijan Zlobec, njihov upokojeni kulturni novinar, na svojem FB profilu, kjer je na križ prilepil ustrezen napis in fotografijo objavil.

Neposreden razlog njegovega spraševanja in naslavljanja Boga? Resen, odpuščanje novinarjev na kulturni redakciji. V tem hipu dveh njunih kolegic: Maje Megla in Jelke Šutej Adamič.

Bog reši Delo Zlobec

Zlobec je po novem bloger – na Delu so mu celo zaželeli uspešno nadaljevanje pisanja zdaj, ko je v pokoju, in objavljenemu prispevku o njegovi novi blogerski poti namenili precej hecen naslov, vreden kakšne posebne obravnave (spodaj).

Sam je nedavno, ob istem zapisu o odpuščanjih, spregovoril o »onemogočanju« objav v svojem časopisu, ob tem pa pesimistično najavil, da v naslednjem letu, ki se začenja čez nekaj dni, sledi še bistveno večji val zmanjšanja števila Delovih novinarjev, domnevno okoli 70:

Marijan Zlobec,

nekdanji sočlan Kulturne redakcije Dela, ki mi je bilo s 1. septembrom prav tako onemogočeno  še naprej objavljanje  po mojem skoraj  štiridesetletnem delu pri Delu, a s to razliko, da sem že v pokoju, kar pa za nekdanji kolegici ne velja in sta na hudi življenjski preizkušnji, tako kot nekateri drugi pred tem že odpuščeni novinarji Dela. Medtem je že vsem na Delu bilo sporočeno, naj se pripravijo, ker jih  bodo s prvim januarjem začeli še bolj množično odpuščati; menda kakih sedemdeset. Pripravlja pa se še ukinitev slovite in po vsej državi cenjene in uporabljane Delove Dokumentacije.

Kar je resnično presenetljivo v tej žalostni zgodbi o novih odpuščanjih je popolnoma vodotesna, tako rekoč simptomalna tišina cehovskih kolegov.

Zlobec na wordpressu Delo

Saj ne, da bi me takšna nesolidarnost kaj prida presenetila, zame je pričakovana: detektiram jo – podobno izrinjeno kot Zlobec – in se o njej sprašujem že vrsto let. Obstaja pa dober razlog, zakaj je to pot verjetno šla čez rob, sploh v perspektivi ocene možnosti, da smo priča uverturi; rušilni val bojda šele prihaja.

Poglavitni zastavek Zlobčevega zapisa namreč ni zgolj informacija, temveč – ne da bi to želela biti – precej ekskluzivna objava protestnega pisma v podporo omenjenima novinarkama z impresivnim naborom podpisnikov. Ki opozarjajo na posledice krčenja kulturnih vsebin pri časopisu in apelirajo na vodstvo časopisa, naj ne izvaja medijske marginalizacije kulture, naj ne postavlja interesa kapitala pred interese kulture.

Zato kot ustvarjalci svarijo pred domačo kulturno politiko, ki »naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih«, s čimer je kulturnim delavcem onemogočeno pridobivanje sredstev za kulturo. Pismo, v celoti dostopno na Zlobčevi spletni strani, govori o »družbi brez prihodnosti«, o nujnosti kvalitetnega kulturnega poročanja o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini, seveda pa poimensko pledira proti odpustitvi obeh novinark in izraža skrb za kvaliteto in ugled, hkrati pa strah pred ugasnitvijo prostora za kulturo.

Z vsem zapisanim se je mogoče strinjati, tudi seznam podpisnikov iz kroga delavcev v kulturi, teoretikov, predstavnikov institucij ali nevladnih organizacij je res izjemno impresiven in obsežen, nenazadnje je na njem celo razvpiti Slavoj Žižek. A novinarjev ni prepričal.

Zakaj vse to omenjam? Ker v treh dnevih, do tega trenutka, niti po obsežnem preiskovanju vseh slovenskih medijev in celo širše nisem našel niti enega priložnostnega zapisa ne o odpuščenih novinarkah in še manj o omenjenem protestu. Zapis na blogu nekdanjega novinarja je res edino, kar imamo. Toda drugje? O kakšen odzivu Društva novinarjev Slovenije lahko samo sanjate. Tak molk se zdi resnično simptomalen: mar na koncu ne zadeva zgolj odpuščenih novinarjev, temveč potencialno stanje kulture v celoti?

Omenjeno dejstvo je najboljši dokaz kronične novinarske nesolidarnosti – pri čemer je takšna označba najbrž premila. Če namreč novinarji zelo dobro vedo, da so lahko jutri na vrsti sami, bi pričakovali refleksno odzivnost že iz eksistenčne nuje. Morda lahko razumemo, da kakšne posebne moči ali vpliva njihova samozaščitniška protestna gesta ne bi imela. Ko pa povsem umolknejo, ni opravičila. Njihova gesta ni samo nesolidarna, je tudi neracionalna. Nihče jih ne more bolj uničiti, kot se lahko sami – in to celo ob privilegiju najmočnejšega orožja, ki je njihovo delovno sredstvo.

Ampak kaj bi s tem: ko so politični škornji Janševih hlapcev »harali« po Delu, Večeru, Primorskih novicah, STA, RTV Slovenija in drugod, so molk prav tako razumeli kot svojo eksistenčno dolžnost. Izjem skoraj ni bilo. Lahko bi naštevali dalje. Seveda se jim ta preživetvena drža na dolgi rok ne bo obrestovala.

Po drugi strani bi morali, če so profesionalni, preprosto pisati o vsem bistvenem – tokrat pač o situaciji v lastnih vrstah in obstoju protestnega pisma, če se že osebno strinjajo z odpuščanji ali so presodili, da dogodek ni tako bistven. Vendar jih ne prvi in ne drugi motiv nista spravila v pogon.

Naj se za trenutek povrnem še k argumentu iz pisma, ki se v bistvu glasi takole: »Ko ugasne medijski prostor za kulturo, ugasne tudi kultura.« Z njim se lahko strinjam. Živimo v izključno medijsko posredovani stvarnosti. Na podobno logiko sam opozarjam že desetletja, žal nikoli ni imel posebnega seznama podpornikov.

Če namreč pogledamo, kam novinarstvo medijsko uvršča družboslovna in humanistična prizadevanja, brž ugotovimo, da bi jih v principu moralo v kulturne rubrike. Drugam v časopisju ne spadajo. Vendar sta pretežno ti. intelektualna kultura ali npr. filozofija večna brezdomca. Na moja ustrezna opozorila npr. v časopisu Večer, že pred skoraj dvema desetletjema in vse do danes, sem dobil preprost odgovor, ki se ga je tamkajšnja kulturna redakcija vsa leta strogo držala: takšni ne sodite k nam. (O prepovedih, namenjenih moji malenkosti, raje ne bi.)

Čeprav se sorodni očitki ali pomisleki, usmerjeni na kulturne redakcije, zelo enostavno in na brzino odpravijo z razlago o nekakšnem »kalimerstvu« in boju za svoje vrtičke, se bojim, da je po analogiji zgornji argument veljaven tudi v tem primeru. Nekdo zelo zlohoten bi lahko z istim kalimerovstvom odpravil tudi očitek zgornjih podpisnikov v podporo novinarkama, češ skrbi vas le vaša medijska prezenca. Ne, posledice so res substancialne, ko ugasne prostor za intelektualno delo, kritiko ali filozofijo, ugasnejo tudi filozofija, kritika, humanistika itd. In končno kultura v celoti. Naj uporabim ime podpisnika zgornje peticije kot paradigmo: če bi mediji ne pisali o Slavoju Žižku, bi njegove podobne javnega intelektualca in filozofa pač ne bilo.

Medijska krajina pri nas je specifična in brezobzirne kapitalske logike bodo povzročile več škode kot v kakšni državi z več prebivalci, kjer na trgu npr. časopisi vsaj malce lažje preživijo. Kaj bodo storili novinarji, ko bo prišlo do množičnih odpuščanj, seveda ne vemo. Da se slutiti, da posebej niso voljni nasprotovati. Morda bodo kakšni nato postali tudi blogerji, pisali zastonj, zgolj za dušo, in se posledično sprijaznili z bistveno manjšo branostjo. Welcome to the club. Začetne težave, ne na strani novinarjev in ne na strani kulture, pa to ne bo rešilo.

Več:

http://vezjak.com/2015/09/01/odstop-urednikov-vecera-ki-ga-ni-bilo/

http://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

http://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

http://vezjak.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

http://vezjak.com/2012/05/12/novinarstvo-med-nesolidarnostjo-in-ekscesnostjo-primer-mmc/

http://vezjak.com/2011/08/08/dns-odgovarja-mmc-rtv-izvajate-orkestrirano-politizacijo-primera-brez-osnovnih-elementov-solidarnosti/

Marijan Zlobec naslovnica blog

  • Share/Bookmark

Prazna moška prsa in referendumsko bitje srca

12.12.2015 ob 20:54

»Prazna moška prsa«, se je ob izteku ertevejevskega referendumskega soočenja zgrozila gospa Metka Zevnik malodane s solzami v očeh, medtem ko jo ob mikrofonu za ramena držal Aleš Primc in na trenutke poskušal pomiriti z božanjem.

Kar se mene tiče, je bil prav to melodramatičen vrhunec, crème de la crème z zakonom reguliranega prvega in poslednjega celovitega prikaza referendumskih argumentov s strani vedno bolj odtujenega javnega servisa. Kjer so 35 organizatorjem odmerili minuto ali dve in s tem menda zadostili zakonskim pravilom.

Ko forma narekuje argumente

Kjer vas na ta način omejijo in brez koncepta vodijo skozi oddajo, ne smete in ne morete pričakovati argumentov. In še manj njihovega soočenja, kot so obljubili. Vnaprej ste se jim odpovedali. Zgodi se ravno nasprotno: forma bo izničila vso argumentacijsko moč, se iz nje ponorčevala in posredovala ničen rezultat. Ta je znan.

Javnost se je od četrtka naprej zgražala nad dokazi nasprotnikov novele zakona o zakonski zvezi ali se jim posmehovala. Podobno niti zagovorniki niso ravno blesteli.

In res, v hudi konkurenci konspirativnih in paranoidnih teorij o gejevskih lobijih, ki nam vladajo, šolski in kurikularni mafiji s svojo skrito agendo ideološke prevzgoje v poljuben spol, clear and present danger, ki čaka naše lastne vnuke, če se nam kaj zgodi, vsenavzočih hormonskih motilcih in spremenjenih stanjih prostate (manjkal je le še Boštjan M. Zupančič s podtezo o prededipalcih, ki nas posiljujejo z novim zakonom), akutni nevarnosti zakonske zveze med fizično osebo in podjetjem (sic!) in, seveda, postfreudovski psiho-analitično-sklepalni-logični antidoktrini spola tretje vrste, nihče ni zares opazil miselnega diamanta, ki je prišel na koncu in vse druge prekašal.

Best of soočenje referendum video

Predlagatelj referenduma je v zaključni repliki namreč dragocen prostor pred mikrofonom džentelmensko prepustil svoji soborki, gospe Metki Zevnik. In čeprav sta bila oba tistega dne še med najbolj decentnimi gosti na tribuni PROTI, kolektivno oboroženi z obojestransko potiskanimi lističi v rokah s sugestivnimi stavki in podobami, je sam format izbranega trenutka naznanil, da nas čaka demonstrativen vrhunec večera in modra beseda avtoritete, kakršna pritiče tistim, ki premorejo znanje, izkušnje in leta. Skratka, dobili bomo najboljše, boljše od fantkov v krilcih.

Ljubezen ni vedno kul

Gospa Zevnik je nato vstala, s svojimi lističi stopila do mikrofona in prizadeto začela govoriti, obenem pa kameri kazati izbrane fotografske upodobitve. Na prvi je bila ženska dojka z otrokom, na drugi dva moška z otrokoma v naročju:

»Kaj se bo spremenilo? Učbenik ‘Ljubezen je ljubezen’ govori tako: »Biti lezbijka ali gej… je normalno in povsem kul.« To je učbenik za osnovne šole, ki govori v okviru spola in je že uporabljen v delavnicah.

To pa je tista ljubezen, ki jo jaz priznavam. Sem babi in sem mama in vem, kaj pomeni otrok na materinih prsih. Ko za celo svoje življenje črpa moč, pa ne samo moč hrane, ampak moč ljubezni iz spočetja očeta in mame.

Kdo ima srce, da mi bo vzel vnuka, ki bi ga dali na prazna prsa dveh moških. Za usodo otrok gre in ne za usodo odraslih.«

Pustimo za trenutek ta puhli apel o brezsrčnih kradljivcih naših vnukov ob strani. Že res, da na prvi pogled omemba moških prsi v bogatem nizu čudaških asociacij ne izpade impresivno. Pa vendar si, vsaj v smislu strukture argumentov, zasluži maksimalno pozornost.

Zevnik prsi

Če upoštevamo, da novela ZZZDR sploh ne omenja niti ne regulira posvojitev in so zagovorniki novele naredili enega krucialnih mimobrcev že s tem, da so sploh dovolili sicer pričakovano prevlado diskurza o njem, je navedba dokaznega momentuma o polnih vs. praznih prsih, tistih čudovitih gumbkih, iz katerih se črpa moč in ljubezen ter onih drugih, iz katerih se ne more posesati ne enega ne drugega, bizaren biološkodeterministični red herring, ki nas vlači v cono nesmiselnih čudenj o tem, kako naj moška oseba s svojo dojko nahrani otroka. V cono, v kateri nam je seveda, ker je nesmiselna, že zaradi tega dejstva sugeriran odgovor.

Namesto začetne diskusije npr. o tem, zakaj je ali ni zakonska zveza »z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb«, je ob uvodnem prepoznavno homofobnem diskurzu (biti lezbijka in gej očitno ni kul) argumentacijska nit zdrsnila v izključno domeno vprašanja »kaj pa bo, če bosta dva geja posvojila otroka«, se dodatno čustveno subjektivizirala v obliki »kaj pa, če bosta dva geja posvojila točno mojega vnuka«, nato pa se še dodatno oddaljila celo v primeru, ko bi novela res kaj povedala o posvojitvah. Namreč v razpravo, katere (čigave) so prave in napačne prsi – v dihotomijo torej, ki je bila vzpostavljena izrecno.

Samo za ultramazohiste

In kakor da povedano še ni vse, sledi usoden zadnji korak: moške prsi so pač vedno nujno prazne in ne morejo ponuditi mleka otroku, zato prsi dveh moških (no, že enega, kajne) služijo kot ultimativni biološki dokaz, da je z novelo zakona nekaj močno narobe. No, če enačaj med dojko kot hkratnim izvirom hrane in ljubezni pustimo ob strani.

Zevnik moške prsi

Tako kot pri formi strašila lahko končno zmagoslavno udrihamo po nasprotnikovem argumentu, ker se zdi, da smo ga povsem sesuli: naj kar dokaže kakšen zarukanec, da lahko dedci, ki so že itak videti nevarni pedofili, podojijo otroka. Poskusite! Če se ob tem občutimo še osebno prizadete ali ogrožene, dejansko ali zgolj za potrebe kampanje, bo učinek še boljši.

Nadaljevati disput v smeri ugibanja, kako lahko ima tak argument kakšno posebno vrednost, saj posvojitelji običajno pač ne dojijo svojih posvojencev, bi bil znova odvečen ultramazohizem. In ja, izpeljava gospe Zevnik ima sicer še eno lepotno napako: ko bi šlo za dve lezbijki, prsi praviloma niso tako prazne. Če gre za homofobijo, pa njeni uporabniki, zgolj domnevam, diskriminacije med moškimi in ženskimi istospolnimi pari res ne bodo pripravljeni uvajati.

Prsi kot referendumski sovražnik

Opisana zaključna scena soočenja ni zanimiva le zavoljo prikaza kompleksnosti izrečenih nesmislov ali opozarjanja nanje. Tako kot celotna oddaja je dodala v omnibus ideoloških, religioznih in drugih strahov ali fantazem, ki jih poganjajo, še enega, relativnega svojstvenega. Ostala bo v spominu kot paradigmatska fantazmagorija, pri kateri se je zdelo, da gospod Primc po očetovsko (ali sinovsko) pomirjujoče boža svojo babico, ki bi bila lahko babica kogarkoli, in to v trenutkih, ko je v njej prizadeto spregovorilo spoznanje, da ji bo nekdo od srca odtrgal vnuka, ki ga ima tako rada, ter ga grobo predal v naročje brezčutnemu paru praznih kosmatih prsi.

S tem so te končno stopile na zemljevid referendumskih sovražnikov. »Kdor ni za prazne, bo zato glasoval proti« je postalo eno najbolj bizarnih sporočil te kampanje.

  • Share/Bookmark

Ateistična ideologija kot referendumski problem

12.12.2015 ob 20:53

Slovenski škofje so napovedali boj proti ateizmu na referendumsko nedeljo. In ja, izbrali udarec pod pasom: ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je zagovornike novele zakona o zakonski zvezi obtožil, da delujejo v sferi ateistične ideologije. Gre za »poskus spodkopavanja temeljev, na katerih stojimo kot Cerkev, kot družba in kot narod.«

Kot da bi mu ne bilo znano, da se med zagovorniki zakona tudi številni verniki, ki so dokazljivo neateisti. Kot da se recimo v kampanji ne bi izpostavila predstavnica Društva Dih – Enakopravni pod mavrico Bojana Istenič, ki je verna in sicer mati geja, ki je tudi veren.

Ateizem z novelo zakona res nima popolnoma nič.

Zore SŠK Odmevi referendum

Nedovoljeni udarec je misel Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi metropolit in v posebni izjavi ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, »temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.

Nesporno v tem ni niti najmanjša ambicija novele. Trditev je popolnoma nedokazana, povsem imputirana. Namesto razprave o pravni substanci predloge smo zapeljani v neverjetno preusmeritev: skriti dodatni cilj zagovornikov novega zakona naj bil torej zamegljeno podan v bistveno širši agendi, v širjenju ateizma.

Pri tem je mimogrede SŠK uspelo narediti kup nedovoljenih enačajev: biti ateist še pač nujno ne pomeni ne pristajati na naravne zakone. Da je krščanska antropologija v nasprotju z ateizmom, ni mogoče tajiti, vendar ne po sebi, kot antropologija, vsekakor pa je najbolj radikalna misel, da se ateizem ne sklada s slovensko kulturo. Ne samo, da je predlog zakona v nasprotju z vsem naštetim (naravni zakon, krščanska antropologija, slovenska kultura), predstavlja menda nekakšno subverzijo, trojanskega konja ateistične ideologije.

Misel, ki smo se je naposlušali v času škofovanja Franca Rodeta in zveni podobno kot tiste o ateističnem otoku sredi Evrope in dresuri nemških ovčarjev.

Kdo bi si mislil, da bo Zore na koncu neproduktivno pozival h glasu »proti« na način, kjer bo po svoje bistveno zožil bojno polje in svoje čete. Med nasprotniki zakona se namreč nahajajo tudi ateisti, zdaj pa jih je celo napadel.

V izjavi SŠK se »ateistična ideologija« kot pravi in skriti razlog referenduma pojavi kar trikrat. Sprva je prepoznana kot nekaj, kar stoji »v ozadju« (se pravi, ne gre za pravice istospolnih, na delu je tako rekoč zarota), pri tem pa gre za njeno »uzakonitev«.

Prenos motiva s popularnih »gejevskih lobijev« in »homoseksualne ideologije« na ateistično je po svoje precej nepričakovan.

SŠK izjava referendum ateizem

In tako kot je po tej škofovski diagnozi podpirati zakon kamuflažna naloga ateistov, je boriti se proti zakonu naloga vseh, ki se borijo proti zlu ateizma in prisegajo, kot pravijo, na »zvestobo Kristusu«.

Končno je njegova ideologija znova nekaj, kar zaradi omenjene novele preži na nas v šoli in družbi – ta implikacija spet ni pojasnjena – kar pomeni le, da pristati na novelo avtomatično vodi k vdoru iste ideologije v naš šolski sistem.

V zadnji instanci je zato prihajajoči referendum pravcato ideološko vprašanje: ob njem sploh več ne gre opredelitev zakonske zveze bodisi kot skupnosti dveh oseb ali kot skupnost moškega in ženske. Ne, glas proti je za SŠK glas proti trojanskemu konju ideoloških antikristjanov.

S pomočjo bujne domišljije, preusmerjanja pozornosti (menjave teme) in konspirativne razširitve v determinaciji sovražnika je s tem slovenskim škofom uspelo ultimativno razširiti fronto in narisati novega, proti kateremu se splača na referendumu boriti: ne zgolj zagovornika istospolnih pravic, sovrag ima podobo predrznega brezbožca, ki na vrat na nos kot kakšen vražič potiska svojo ideološko harpuno, da bi nenaravno napravil za naravno, nečastno omadeževal našo domačo lepo slovensko kulturo in končno zlorabil osnovne postulate krščanske antropologije. Po kateri je človek ustvarjen po božji podobi, grešen ali ne.

  • Share/Bookmark