Arhiv za Januar, 2016

Primer Jelene Aščić: kako prispevke na TV Slovenija mečejo v koš

31.01.2016 ob 22:48

Kakšna je pobližje videti cenzura na RTV Slovenija? Kateri motivi jo proizvajajo? Presenečenj ni, kot vselej je cenzura v pravem pomenu znamenje ideoloških bojev in stanj. Skozi njeno analizo jih lažje detektiramo.

Zadnji primer se navezuje na znano zgodbo minulega tedna – novinarka TV Slovenija Jelena Aščić je zaradi ene povedi v avtorski oddaji Utrip bila deležna žaljivega odziva na Twitterju. Postala je »kuzla lažniva« in »neintegrirana migrantka«.

Jelena Aščić Delo kuzla

En samcat stavek, ki je očitno najbolj vznemiril nekatere in aktiviral klasičen diskreditacijski potencial, ki ga slovenski del Twitterja premore v izobilju, se je glasil: »In medtem  ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«. Očitno je bil opis snovanja, skrit v nelagodni sintagmi »svoja vojska«, čemur v SDS pravijo nacionalna garda, preveč boleč, da se novinarke ne bi lotili čisto osebno in za nameček še z etnično motiviranim sovraštvom.

Povabilo v prispevek, ki ga potem ni bilo

Omenjeni Utrip se je odvil 23. januarja. Dva dni kasneje, v ponedeljek, je očitno uredništvo TV Slovenija načrtovalo, da o sovraštvu na socialnih omrežjih in še zlasti do svoje novinarke spregovori javno, v osrednjem televizijskem dnevniku. Ker sem bil, med drugimi, v nastajanje prispevka tudi sam vpleten in ker do tega trenutka nisem prejel nikakršnega pojasnila, sem se odločil, da svojo izkušnjo opišem na tej strani – predvsem zato, ker je dogodek, ki ga ni bilo, tako zelo pomenljiv za delovanje javnega servisa v tem trenutku.

Novinarka Tina Hojnik me je navedenega dne poklicala, pojasnila namero o prispevku na temo sovraštva in sovražnega govora na socialnih omrežjih in še zlasti v odnosu do novinarjev. Zanimalo jo je, kako točneje opredeliti govor do njihove novinarke. Ob mojem je želela slišati še pravno mnenje g. Matevža Krivica. Ekipa TV Slovenija je nato zelo hitro prispela v kraj, kjer živim, in posnela za približno pet ali šest minut mojih stališč. Nekaj podobnega je storila še s Krivicem, s katerim sem naslednji dan govoril.

V svoji izjavi sem pojasnil, da je sovražni govor v Sloveniji praktično nepreganjan, ker je tudi nejasno definiran, da je, nadalje, naše tožilstvo glede njega praktično neodzivno, da bi v primeru Jelene Aščić sam raje govoril o žaljivem in diskreditacijskem diskurzu, da se velik del sovraštva generira s pomočjo slovenske politike in nekritično prenaša po socialnih omrežjih predvsem z njeno pomočjo.

No, prispevka na to temo v dnevniku ali kjerkoli drugje nikoli ni bilo. Tudi nobenega podobnega drugega ne. Se dogaja? Se. Vendar ne v takih zelo posebnih okoliščinah.

Komunikacijske navade našega javnega zavoda

Uredniki in novinarji TV Slovenija so tisti dan verjetno mislili zelo resno. Želeli so, vsaj nekateri med njimi, zaščititi svojo kolegico. Toda v dnevniku so nato na kratko predvajali le 30 sekundni posnetek s stališčem Uredništva informativnega programa TV Slovenija – z obsodbo »sovražnih in žaljivih odzivov« na Jeleno Aščić. Voditelj je prebral nekaj stavkov stališča in na kratko so pokazali grafični izsek iz izjave.

RTV Aščić kuzla sovražni odziv dnevnik

Takoj mi je bilo jasno, da je bil to izhod v sili. Da gre za veliko verjetnost obstoja nekega posebnega razloga, zaradi katerega so integralni prispevek vrgli v koš. Toda kakšnega?

Naslednji dan sem pisal novinarki Hojnikovi s kratkim vprašanjem, ali je bil prispevek predvajan. Pojasnila nikoli nisem prejel. Dan kasneje pa še odgovorni urednici informativnega programa Jadranki Rebernik. Tudi tega odgovora, nekam pričakovano, ni bilo:

Spoštovana ga. Jadranka Rebernik,

predvčerajšnjim (25.1.16) me je poklicala vaša novinarka Tina Hojnik, da bi pred kamero spregovoril o problematiki sovraštva na spletu ali širše – povod je bil nedavni tvit, usmerjen proti še eni vaši novinarki, Jeleni Aščić.

Mariborska ekipa je kasneje moj komentar posnela, podobno je posnela tudi kolega g. Matevža Krivica. Po kratkem pogovoru z njim pa sem včeraj ugotovil, da noben od naju ni videl prispevka, ker ga ni bilo – v dnevniku istega dne ste predstavili le kratko izjavo aktiva novinarjev glede tega.

Ga. Hojnik se na mojo poizvedbo ni javila, zato bi rad od vas izvedel, ali bo prispevek objavljen, če bo, oziroma zakaj ne bo, če ne bo.

Lepo pozdravljam, Boris Vezjak

Žal moram povedati, ne prvič, da sem na takšne ignorantske komunikacijske odnose že navajen – tudi takrat, ko se na RTV Slovenija uradno obračam s pritožbami glede njihovih programskih kiksov. Moja edina tolažba sta v tem primeru oba varuha pravic gledalcev in poslušalcev, Miša Molk in Lado Ambrožič. Onadva sta namreč plačana, da ju ignorirajo.

Po lastnih zatrjevanjih sta si populila že vse lase in tudi njuno javno protestiranje proti vodstvu hiše nikoli ni zaleglo. Skratka, RTV je pač država v malem – obstaja zaradi sebe, ne gledalcev ali poslušalcev. To vam takoj in vselej dajo jasno vedeti. Zakaj bi bil sam izjema?

O razlogu cenzure

Seveda je izpričani molk, pa še tako konsistenten povrhu, zbudil mojo radovednost. Zato sem po svojih kanalih poskusil poizvedeti, kaj se je tistega dne v resnici zgodilo. Več virov mi je povedalo skoraj enako zgodbo, zato ji kar verjamem: prispevek so želeli objaviti in ga v celoti pripravili. Vendar je prišlo do uredniške zahteve, da morajo vanj vključiti še stališče Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) in njihovega predsednika Tina Mamića. Zelo pričakovano je temu »uravnoteževalnemu principu« sledila tudi vsebina: Mamić je bil domnevno v svoji izjavi tako zelo nesramen do Jelene Aščić, da se je na koncu avtorica prispevka odločila, da ga ne vključi.

Ker je vztrajala pri svojem, so se menda uredniki in neka teta iz ozadja zedinili, da brez predsednika ZNP prispevka pač biti ne more: ne glede na to, kako žaljiv je bil do njihove novinarke. Zato so ga raje v celoti vrgli v koš.

Koliko je vreden princip uravnoteženosti

Diskurz o nujni uravnoteženosti v medijih je na novo pogrel in ohranil pri življenju radiotelevizije edini avtor zakona o njej, Branko Grims. Zvenelo je smešno in še vedno zveni, ampak tako je. Zakon o RTV Slovenija je preživel dve testiranji na referendumih, leta 2005 in 2010. Obakrat se je ljudstvo priklonilo Janševemu poslancu in njegovim medijskim idejam. Če narod želi politični servis, potem ga pač ima.

V cenzuriranem prispevku, ki ga ni bilo, so njegovi kreatorji kar dvakrat poskrbeli za slabo razumevanje principa uravnoteževanja, absurdnega že po svoji naravi.

Naj pojasnim prvo nekoherenco pozicije urednikov: prispevka s poanto solidarnosti do svoje novinarke pač ne moreš začiniti z nasprotnim mnenjem o nesolidarnosti. Predstava televizijskih šefov je torej, povedano dovolj plastično, takale: imeti moramo izjavo o Jeleni Aščić, v kateri nekdo obsoja trditev, da je kuzla lažniva. Zraven pa moramo dali še nasprotno, v kateri nekdo pravi, da je. Ali vsaj, da je imel nekdo dobre razloge kaj takega reči. S tem bo principu enakovrednih nasprotnih mnenj zadoščeno. Že, toda za kakšno ceno?

Naslednja nekoherenca zadeva istovrstnost povabljencev v oddajo: zakaj so želeli uredniki uravnotežiti prispevek, v katerem nastopava jaz in Krivic, s stališčem nekega politično profiliranega novinarskega združenja? Vsebinsko očitno iz pričakovanja, da potrebujejo nekoga, ki bo do njihove novinarke dovolj kritičen! Formalno pa smo doslej bili navajeni, da se z ZNP kvečjemu uravnotežuje stališče DNS. Ali obratno. Vsaj v mandatu Janševe oblasti je bilo striktno tako.

Iz dikcije izjave DNS pa lahko razberemo, da je ta nastala dan kasneje in v njej se skupaj s sindikatom zgolj priključuje obstoječemu mnenju: »Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije se pridružujeta včerajšnji izjavi uredništva Informativnega programa Televizije Slovenija, v kateri ta najostreje obsoja sovražne in žaljive odzive na oddajo Utrip in avtorico zadnjega Utripa Jeleno Aščić.« Če so morda tisti dan le posneli kakšno izjavo predstavnika DNS, ne vem.

Lažna solidarnost in nova uredniška cenzura

Dogodek s cenzuro je ilustrativen za trenutne politično-ideološke dileme, ki evidentno močno tarejo vodilne na TV Slovenija. Kardinalni motiv je vedno isti: najmanj, kar je, je to, da se ne smemo zameriti nobeni politiki. Tudi takšni, ki seje sovraštvo. Od nje smo vendar odvisni!

Če pustimo ob strani, da ima javni zavod kar veliko časa in denarja za angažma novinarjev in terenskih ekip za prispevke, ki jih nato ne objavi, če zanemarimo dejstvo, da v prazno gnjavijo državljane za stališča, potem pa jim ne privoščijo niti pojasnila, kaj šele opravičila, ko jih ne objavijo, se v njem razgalja predvsem zlaganost solidarnosti do svoje lastne novinarke.

Še en dokaz. Po mojih podatkih bomo jutri, v novem sobotnem Utripu, lahko videli, kakšna je ta zlaganost v resnici: načrtujejo, da se bodo gledalcem opravičili za novinarkin spodrsljaj v prejšnjem. Kako bodo to storili, bo seveda poučno spremljati. In da »kuzle lažnive« nikoli več ne bi mogle reči kaj nepredvidenega, bodo uvedli še redno uredniško pregledovanje prispevkov v sicer avtorski oddaji – »eni redkih v programih RTVS«, kot so se celo sami izrazili v zadnji izjavi. Kar lahko pomeni le, da svojim novinarjem več ne zaupajo in da niti sebe več ne jemljejo resno.

Jelena Aščić DNS

  • Share/Bookmark

Kako rešiti ministra in pojamrati o Slovencih

20.01.2016 ob 01:02

Kako razumeti, morda celo misliti komunikacijsko polomijo z napisom, ki ga je za emblem svojega zagovora finančnega ministra postavil, celo dobesedno, Miro Cerar?

Slovenec sem ne jamram

Nesporno gre za bizaren piarovski in komunikacijski zdrs, pri katerem ni čisto prepoznavno, kaj je želel doseči. Prej je videti, kaj je z njim dosegel: posmeh pri državljanih, po socialnih omrežjih in delu medijev. Kontraproduktivni kiks skupaj z njegovimi nerodnimi pojasnili bolj kot kaj drugega nakazuje, da se je znašel v skorajda psihološki stiski.

Če poskušamo misliti njegov moto »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve«, naletimo na dvojno težavo. Kako dešifrirati semantiko preprostega natiskanega napisa, postavljenega med njega in novinarje? Je bil potiskan papirček mišljen kot pomožno sredstvo, s katerim bo svoje prazno in zrežirano reševanje ministra Dušana nadgradil v populistično duhovičenje in kvazi moraliziranje o narodovem značaju? Je poskušal z njim malce preusmeriti pozornost, ker je vedel, da njegov zagovor ministra ne bo dobro sprejet? Se je sploh s kom posvetoval o takšni gesti?

Moto je sestavljen iz treh misli in bolj zreducirano zgoščen ne bi mogel biti: vsaka je zaokrožljiva v en stavek in vsak od tem ima le po dve besedi. Zadnji dve sta povezani, med njima je vejica. Prva dilema je torej: v kakšnem oziru je Cerar elemente mislil skupaj? Je ideja v tem, da moramo povezati Slovenca, jamranje in iskanje rešitev v eno celoto, referirata drugi dve misli na »krvno sliko« Slovenca, kot si ga po novem predstavlja? Zelo verjetno.

Da polnokrvni Slovenec ne jamra, temveč išče rešitve, je Cerar premišljeno napisal na obe strani papirja. Po tistem, ko se je prvi novinar le opogumil in proti koncu konference vprašal, kaj točno pomeni razstavljeno bizarno sporočilo pred njim, je sledil še bolj bizaren odgovor: napis je obrnjen na obe strani, je dejal in pojasnil, da velja tudi zanj. Da ni sporočilo zgolj slovenskemu narodu, temveč tudi njemu: tudi on je Slovenec, ki ne sme jamrati.

Cerar Slovenec sem

Vsebinsko ga je razložil s še enim emfatičnim sklicevanjem: »To je naša prihodnost, če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo.«

Skratka, velja si prebrati, velja analizirati: na tem skromnem lističu je zapisana naša skupna prihodnost.

Kritika slovenstva

Germanizem »jamranje« je pogovorni izraz, zato je že po sebi redko uporabljen kot atribut slovenskega značaja. Nemški glagol »jammern« pomeni stokati in tarnati – toda kaj ima to opraviti z očitki dvema ministroma, Mramorju in Makovec Brenčič, ter prejemanjem nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost?

Bržkone je najverjetnejša razlaga iz konteksta konference, da kritizirano »jamranje« neposredno referira na »poskuse odstavljanja njegovih ministrov« – torej očitke njegovi ministrski ekipi dojema na tak podcenjujoč način.

V svojem nastopu je namreč na neki točki, že na robu izgubljenih živcev, Cerar ponovil neko novinarsko vprašanje in ga po svoje nadgradil. »Rušijo mi vlado, dobro ste rekli«. In pri tem navedel sindikate, občine, policijo.

Ko je začutil, da je njegova ocena prehudo konspiratološka, se je nekolikanj popravil. Zakaj in kako je rušenje vlade mogoče preoblikovati v diagnozo o jamranju Slovencev, ni čisto doumljivo, nekaj pa je le: te vrste kritika slovenskega narodnega značaja je močno nekorektna, ker tak značaj, tudi če je točno opisan, z očitki enostavno nima nič skupnega.

Interesi republike nad jamrarijo

Cerarjevo zapletanje v protislovnost najlažje razumemo, če pogledamo razlog, s katerim je pospremil očitno zrežirani in vnaprej dogovorjeni ponujeni odstop ministra. Razlog je »interesni«, tako rekoč državotvoren:

Ne sprejemam odstopa ministra Mramorja, saj bi odstop škodil interesom Republike Slovenije. Z njegovim ključnim vložkom nam je uspelo to, kar prej več let ni uspelo nikomur.

Če po svoje lahko sprejmemo premierjevo rezoniranje, češ imam odličnega ministra in ne morem si privoščiti, da ga odslovim, ima takšna navedba, kot je opozoril že Gorazd Kovačič, eno občutljivo napako: z njo je premier pokazal na nenavadno vago med razlogi, ki jih je Mramor ponudil kot razlog odstopa (»izgubljeno zaupanje državljanov«) in tistimi, ki se mu zdijo močnejši od teh (»interesi Republike Slovenije«).

V praksi to pomeni, da je zaupanju tujine, Bruslja in mednarodnih političnih in finančnih krogov dal prednost pred zaupanjem državljanov.

Ko imate predsednika, ki na ta način dezavuira voljo in prepričanje državljanov, ste nesporno stopili na nevarna pota. Izneverili ste se osnovam demokracije – ja, to je naslov priročnika, ki ga je spisal Cerar – in smisel ljudske volje podredili nekim nujno abstraktnim, od ljudstva neodvisnih zahtevam gospodarskih ali birokratskih centrov moči.

V tem smislu Cerar ne more reči »Slovenec sem«, ker volje Slovencev ne upošteva. Ne more reči niti, da ne jamra, ker je bila njegova defenzivna predstava obrambe ministra točno to: jamranje, kako hudo nam bo, če bo ostal brez Mramorja.

Bistvo njegove tiskovne konference pa je groteskno podobno zreduciral na iskanje zgolj ene rešitve: da mu vlada ne bi začela razpadati.

Od trojnega gesla ni ostalo, razen huronskega smeha, popolnoma nič: premier je kar na licu mesta demonstriral, da je on prvi, ki svojega mota ne jemlje resno.

Cerar jamra 24ur

  • Share/Bookmark

Ime česa je na žaru pečeni Pahor?

3.01.2016 ob 09:47

Kar nekaj pozornosti v javnosti in na socialnih omrežjih je požela napoved, da bo predsednik republike nastopil v oddaji »Na žaru«, kjer ga bo smešil voditelj Lado Bizovičar.

Oddajo, ki je licenčna in narejena po principih žanra »roast comedy«, bodo snemali 8. januarja v ljubljanski Drami, za dogodek pobirajo vstopnice od 16 do 25 evrov, kasneje pa bo očitno predvajana na POP TV v nedeljskem večernem prime-time terminu.

Na žaru Bizovičar

Mediji se za dogodek v polnem pomenu še ne zanimajo: Blaž Petkovič in Meta Roglič sta o tem v Dnevniku priobčila daljši članek z mnenji Vlada Miheljaka, Tadeja Trohe in Janeza Rakuščka, stališče Alternativne akademije, češ da gre za zlorabo predsedniške funkcije, ki naj jo predsednik vrne, pa so vrgli v koš. Dnevnikov članek je pomemben, ker prinaša odziv kabineta predsednika republike z nekaj pojasnili. Poglejmo si sprva, kaj bi lahko Pahorju glede nastopa v oddaji sploh očitali.

Iz zbranih očitkov ali možnih pomislekov, ki ji lahko artikuliramo proti takšnemu nastopu, omenimo dva: argument iz nespodobnosti in nedostojanstvenosti glede na funkcijo, ki jo Pahor opravlja, ter argument iz omogočanja materialnih koristi. Najprej k prvemu.

Argument iz nespodobne degradacije funkcije

Je nastop predsednika republike v te vrste oddaji, glede na njegove že videne pojavitve ali nastope in poznavajoč okoliščine, kako največkrat ravna, res nespodoben? Veliko ljudi meni, da je, ker s takim nastopom degradira funkcijo, ki jo zaseda. Spet drugi verjamejo, da podvreči se kritiki in šalam ne more biti nič slabega, da je sicer tvegano, toda pohvalno dejanje.

Sam se pridružujem mnenju prvih: predsednikov nastop je nekako predvidljiv glede na njegovo splošno znano promocijsko stavo glede všečnosti, skrbno negovani obsežni flirt in koketiranje z mediji in državljani. Če želi nekdo loviti na populistične učinke, se pravzaprav tovrstnim oddajam na komercialni TV preprosto ne sme odreči. Vaba je tako rekoč popolna in Pahor je vanjo ugriznil.

Predvidljivost nam seveda ničesar ne pove o spodobnosti ali primernosti – razen tega, da ju pri njem ne smemo ravno pričakovati. Ker je oddaja »Na žaru« namenjena smešenju ali že kar norčevanju, ki ga sicer ustvarjalci razumejo kot »poklon znanim Slovencem«, je v tem primeru, vsaj tako gre argument, pod udarom ne le Pahor, temveč sama simbolna funkcija, ki jo zaseda. Ali kot so zapisali pri Alternativni akademiji:

Če nam res ne rabi biti mar za zabavljaštvo čez g. Pahorja zasebno, bi nas moralo skrbeti, ko se na ta način nespoštljivo pljuva tudi čez simbolno in realno funkcijo, katere nosilec je. Pahorjevo dopuščanje pljunka po sebi je dopuščanje pljunka po instituciji predsednika republike, ki z njim nikakor ni istovetna.

Je mogoče res ločiti »realnega« Pahorja od simbolne funkcije, ki jo zaseda? Velik del humanistične tradicije ali teorije in filozofije temelji na ločevanju obeh registrov. Ravno zato, ker obstaja ta razlika, aktualni predsednik izničuje drugega do točke, ko bo povsem razvrednoten, »pahoriziran«. Ali kot je povedal Tadej Troha za Dnevnik:

»Ta funkcija bo po njem na papirju sicer morda ostala, a de facto bomo po Pahorju volili novega ‘pahorja’, on sam pa si bo odprl prostor za drugačno napredovanje.«

Kako se branijo na očitke v kabinetu predsednika? S pomočjo treh linij izgovorov. Prva je linija protiargumentacije s pomočjo »tudi ti« – tudi drugi da so to že počeli, oziroma s sklicevanjem na splošno sprejeto prakso. Linija obrambe, ki nikoli ni dobra, je zvrst argumentacijske zmote.

V kabinetu omenjajo nastop nekdanjega nemškega kanclerja Schröderja v oddaji Thomasa Gottschalka, domače predsedniške obiske sorodnih oddaj, Janeza Drnovška v oddaji HriBar, Milana Kučana v oddajah Res je! in TV Križanka in nato še v predstavi Borisa Kobala v ljubljanskem lutkovnem gledališču. Omenjajo pa še nekaj, kar naj bilo zelo blizu humorističnemu formatu oddaje »Na žaru«, ameriški koncept »predsedniškega roasta« (!), ki da se mu redno podreja ameriški predsednik.

Bizovičar Pahor SNG napoved

Zakaj vse to niso dobre zavrnitve začetnega argumenta o degradaciji funkcije? Ker niso nujno dobri in sprejemljivi primeri. In še iz enega preprostega razloga: ker nobena od naštetih oddaj ni bila izrecno namenjena »peki na žaru«, smešenju in norčevanju iz politika. Večina njih je res razvedrilnega značaja in so, kar se tiče domače scene, zbujale pomisleke že v času, ko je prišlo do njih.

Razen tega velja nenapisano pravilo, da mediji politikov  v razvedrilne oddaje ne vabijo, saj jim ne želijo delati promocije. Seveda obstajajo izjeme, tako pri nas kot v tujini, vendar pri Pahorju dodatno moti že njegova tradicija flirtanja in, kot sem nedavno opozoril, skrbno negovan videz, da bi ne deloval kot predsednik, ki opravlja svoje naloge, temveč predvsem kot človek zasebnosti, vse po načelu »Politike ne komentiram, zato me raje kaj vprašajte o moji zasebnosti«.

Primerjava z ameriškim predsednikom, za katero vemo, da mu je zelo imanentna, ker je z njo malodane obseden, pa je povsem deplasirana. Tradicionalna večerja za dopisnike iz Bele hiše, ki se je običajno udeleži na tisoče povabljencev, ima za enega izmed namenov res formo duhovičenja iz sebe in drugih, nanjo velikokrat povabijo tudi kakšnega priznanega komika, vendar organizator takšne prireditve ni nobeno komercialno podjetje, temveč Društvo dopisnikov iz Bele hiše.

Tudi če koga zgornji pomisleki še ne prepričajo, bi večino vendarle moral nakazani kontekst. Kar počne v svojem mandatu, je tako zelo oddaljeno od resnega opravljanja nalog na političnem mestu, ki ga zaseda, da njegov nastop v Bizovičarjevi oddaji, proti kateri nimamo nič, preprosto moramo nujno razumeti kot izraz tendence izničevanja funkcije, njene profanizacije, ki jo Pahor s svojim flirti in koketiranji z množico radikalno uničuje. Njegov nastop je preprosto nekaj, kar moramo brati skupaj z njegovimi dnevnimi odrskimi vložki poplesavanj in popivanj, dosedanjega dnevnega zabavljaštva in dvorjenja ljudem kot volivcem. »Trumpizacija« njegove funkcije je tolikanj hujša, ker njegov prijatelj Donald svojega cirkusa ne izvaja v času mandata, temveč (zaenkrat) zgolj znotraj volilne kampanje.

Argument iz omogočanja koristi drugim

Naslednji razlog, ki bi nas moral spraviti v dvom glede Pahorjeve spodobnosti, je argument iz omogočanja koristi: predsednik se zapleta v dejanje, s pomočjo katerega nekomu precej eksplicitno omogoča materialno in finančno korist – družbi Pro Plus, ki je lastnik licence in predvaja paradno oddajo.

Slednja tudi trži in se podpisuje kot organizator dogodka v SNG Ljubljana, kjer se pobirajo vstopnice. Ali torej predsednik naše države omogoča korist drugim, v tem primeru lastniku komercialne oddaje? Moj odgovor je: nesporno. Lahko se zgolj razlikujemo v presoji, kako močno nesprejemljivo se nam zdi početje.

V kabinetu sicer zanikajo, da se bo to zgodilo, češ da bo izkupiček od prodaje vstopnic šel v dobrodelne namene. Žal pri prodaji vstopnic na nobeni spletni strani dobrodelnost ni omenjena in Pro Plus tega niti na svojih straneh ali v svojih medijih ni znal povedati. Za trenutek bi celo podvomili, da gre le za spodrsljaj. Lahko bi dejali, da bi novinarji zlahka poklicali g. Vrabca in razčistili dilemo, za nameček pa še vprašali, v kakšne namene bo denar doniran: pa kaj, ko tega ne storijo ali celo raje cenzurirajo obstoječa stališča.

Bizovičar Pahor SNG

Toda četudi privzamemo, da navedeno drži in je bil dogovor o dobrodelni naravi dosežen res že na začetku, ni nobenega dvoma, da bo oddaja v hipu, ko bo predvajana na POP TV, dober posel. Ker domnevamo, da bo predvajana na eno izmed nedelj po osmem januarju, bo glede na predsednikovo v znoju priborjeno všečnost med množicami nesporno prinesla veliko gledanost in posledično dobiček, ko gre za reklamne bloke med oddajo. Morda jih bodo celo povečali ali dvignili ceno oglasom. Kako je z dobrodelnostjo v takem primeru?

Kaj lahko v oddaji pričakujemo?

Glede na videno doslej lahko kar dobro predvidimo potencialne šibke točke, ki bodo rdeča nič smešenja na račun predsednika. Boljši material si je težko predstavljati. Sodeč po formatu Jana Plestenjaka (primerjava med obema je kar pravšnja) pričakujemo nerezervirano duhovičenje o predsednikovi zasebnosti in nezanikanem dovolj burnem spolnem življenju, ker, tako včasih predsednik, »ne kandidira za papeža«. Nato diskurz o malih miškah, ki se mu prikazujejo, omenjenem neskončnem flirtanju z ljudstvom (včeraj asfalter, danes picopek, jutri frizer), čudežno večno zagorelem obrazu in armanijih, afektiranih izumetničenih nastopih in govorici, garnirani z angleškimi modnimi izrazi, puhli retoriki, malce obsesivnem športanju in narcisističnem ogledovanju v zrcalu. Možnosti, kako smešiti infantilizacijo mesta, ki ga zaseda, je nešteto.

Oddaja, skratka, ne bo zgolj izziv zanj, temveč tudi za necenzurirani pristop voditelja Lada Bizovičarja in POP TV. Vse ostalo, kar ne bo poseglo v njegovo zasebnost in problematiziralo populističnega stila vladanja, bo razočaranje in znamenje, da je na delu takšna ali drugačna rezerviranost le zato, ker je gospod – predsednik. Če se pusti peči na žaru, potem namreč zase ne sme pričakovati nežnejših vatlov. Zdi se, kot da bi nekdo vzel zares njegovo željo po tem, čemursam pravim intimizacija politike, vdor intimnega v politiko. Priložnost je kot pisana na kožo za takšne potrebe.

Za tiste, ki mu niso naklonjeni, ker mu očitajo zlorabo, bo oddaja nujno priložnost za predvidljivo zgražanje in ogorčenost – daleč od tega, da bi ju dojeli kot moraliziranje. Računamo, da bo prinesla tudi nekaj radožive in zadovoljne privoščljivosti. Strogo vzeto upravičene. Največ, na kar bi smeli upati, pa je, da bi bil Pahor tako dober, da bi po izteku mandata dobil povabilo Pro Plus za svojo zabavno oddajo.

V resnici bi to bilo najbolj idealno nadaljevanje njegove kariere, kjer bi lahko bil najbolj pristno in realizirano to, za kar daje vtis, da želi biti. A žal po tistem, ko je digniteto funkcije, ki jo opravlja, povsem odpravil in simbolno točko, ki jo zaseda, dodobra razvrednotil.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/20/intimizacija-politike-in-politicna-intimizacija/

http://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

  • Share/Bookmark