Arhiv za Februar, 2016

Zakaj dovolimo, da nam predsednik laže?

29.02.2016 ob 21:46

Predsednik republike je sredi protibegunske protestniške ihte oddelal 20 minutni intervju za TV Slovenija. Namesto običajne tiskovne konference, kjer bi bil podvržen morebitni torturi vprašanj, se je na vedno hujše očitke zoper svojo pasivnost odločil stopiti na varnejšo pot – izbrati en medij.

Ob koncu je bil videti zelo zadovoljen s sabo. Javni servis je odstatiral svoje, presenečenj ni bilo. Na njegovi uradni strani so kasneje in prav tako včeraj (na isti dan) povzeli, kar je navrgel na Jesenicah ob obisku dijakov: »Povem, kar mislim, in ne, kar je nujno politično korektno, in ob tem omenil današnji pogovor za televizijo o migrantski in begunski problematiki.«

Pahor intervju Ladika begunci tv

Zdaj smo lahko še bolj osupli, povedano nikakor ne drži. Borut Pahor ni izrekel čisto nič političnega nekorektnega. Fraza ima funkcijo, da zakrije bistvo: vse povedano je bilo do neprepoznavnosti prazno v neki lažni do problemov distancirajoči se politični korektnosti.

Da bi ostal »predsednik vseh«, kar je prepoznavna agenda, ki ji zvesto sledi, je silovito pazil, da se komu ne bi zameril. Da se denimo ne bi zameril vsem, ki obiskujejo ali organizirajo proteste proti beguncem in netijo sovraštvo. Ali političnim snovalcem iz ozadij. Ne, za njih je ohranil veliko razumevanja. Za nameček se je zlagal glede svojega lastnega angažmaja okoli nestrpnosti.

Predsednik kot Nostradamus

Zakaj dovoljujemo, da nam predsednik republike laže? Pustimo ob strani indiferenco medijev, nezmožnih kaj takega zaznati ali očitati, njihovo generično nevednost, apatijo in sodelovanje s politiko. Z vprašanjem mislim naslednje: kje se bo našel kakšen, ki bo Pahorju poočital, da si je absolutno izmislil trditev o svojih lastnih opozorilih glede nestrpnosti?

Ne, obratno drži: k besedi se je preglasil šele zdaj, ko mu je kritično veliko ljudi sporočilo, da je njegov molk glede protibegunske psihoze in traktorskih shodov postal zelo nevzdržen. Tako kot Cerarjev, kjer je premier končno le povedal nekaj času primernih.

Znova sem pregledal vse predsednikove govore, ki jih sicer spremljam sproti, zato lahko decidirano povem: ne, Pahor v resnici nikoli ni obsodil nestrpnosti do beguncev. Nikoli se ni konkretno opredelil. Še huje, o tem praktično ni govoril. Zato ne drži zapisana trditev o tem, katere avtor je njegov urad:

Predsednik republike je dejal, da se je na pojav nestrpnosti in drugih problematik, povezanih s prebežniško krizo, odzval že večkrat, in nekatere pojave, s katerimi se zdaj ukvarja država, tudi napovedal.

Celo nasprotno je res, v isti sapi, ko nas prepričuje, da jih je obsodil, je v omenjenem zadnjem nastopu večkrat pojasnil, da obsodba ni dovolj, da »ne smemo tekmovati« v tem. Izvedel je perfidno distanciranje do obsodbe! Tudi v svojem mnenju 5. novembra 2015 pred parlamentom, že podrobneje opisanem, se nedopustnih reakcij hujskaštva, ksenofobije in nestrpnosti ne dotakne, niti teh terminov ali njim podobnih ne uporabi.

Celo v nekaj stavkih, kjer spregovori o sovražnem govoru, ga v prvi vrsti in najprej zanima pravica do drugačnega mnenja, potreba po kritični in demokračni razpravi o problemu begunske krize.

Ko spregovori o sovražnem govoru, ga predvsem okarakterizira za nekaj, pred čimer »nihče ni imun« in blago predlaga, da se izogibamo stališčem, ki bi bila »nestrpna in žaljiva«. Omenjena je skoraj edina njegova raba pridevnika »nestrpen«, ki smo jo lahko od začetka begunske krize naprej zaznali.

Torej ne drži, da bi se Pahor večkrat odzval na pojav nestrpnosti. To si je, nekaznovano, popolnoma izmislil!

Ker smo nad mediji obupali, gremo dalje: zakaj dovoljujemo, da predsednik manipulira z nami? V mislih imam desetine družboslovcev in humanistov, za katere pričakujem, da s svojim strokovnim in akademskim znanjem s pomočjo diskurzivne in retorične analize prepoznavno pokažejo na njegovo sicer spretno veščino bežanja proč od konkretne izjasnitve. Ne preseneča več, da se odlično izmika jasnim opredelitvam, ker želi zadržati volivce in simpatije tako na levi in desni. Čudi nezmožnost, da bi takšno prefrigano indiferenco in relativizacijo podrobneje analizirali in grajali.

Dialog s figo v žepu

Njegova iznakažena pozicija temelji na dveh gestah: na prazni retoriki dialoga, za katerega že vnaprej ve, da ne bo dosežen, a ga vedno znova predpostavi kot pogoj ne samo rešitve, temveč celo začetka (!) reševanja političnih težav. Konkretno: če želimo ustaviti nestrpnost do beguncev, morajo politični akterji doseči dialog, sožitje in soglasje; tri besede, ki jih vrti vedno znova. Seveda zelo dobro ve, da za isto mizo nikoli ne bo dobil Cerarja in Janše in drugih akterjev, na to pa iz njih izsilil nekakšen pakt o koncu širjenja sovraštva do beguncev.

Pahor politična korektnost

Zato je njegova psihoretorika sožitja, dialoga, sprave in skupnih rešitev le bister manever, s katerim spretno krmari v svoji všečnosti pri volivcih vseh ideoloških usmeritev. Ponujena rešitev je tako imaginarna in nerealna, da lahko vedno elegantno pokažeš s prstom nanjo s polno gotovostjo, da ne bo dosežena, pri tem pa zaigraš celo modreca: vidite, ne poslušate me, pa sem vam lepo povedal, kaj morate storiti!

Ostane mu le ena težava: ob vsej nečlovečnosti, grozah in trpljenju vpletenih je treba zadržati hladne živce, ker bi ti preveč javno izkazane simpatije in solidarnost znižali trenutne javnomnenjske ratinge. Če bo prišlo do eskalacije nasilja, bo težava še večja. Takrat bo to treba nekako obsoditi dogajanje. Že vnaprej vemo, kako.

Izmikanje obsodbi nestrpnosti

Vse druge zadrege rešuje predsednik z uvedbo hipoteze o nezadostnosti, ki nato služi kot alibi ali izgovor, da kaj ni narejeno: karkoli že ponujamo v možno rešitev, za vsako lahko vedno rečemo, da »ne bo popolnoma pomagala«. Da ni zadostna.

Zato Pahor ponavlja, da obsodba nestrpnosti ni dovolj. Namesto, da bi jo izvedel, jo s tem legitimira. Poglejmo si, kako perfiden je v izmikanju taki obsodbi. Kratek slovar za prevod politične načelnosti v pahorjanščino bi bil videti takšen. Namesto nedvoumnega sporočila, da je nestrpnost, hujskaštvo, ksenofobijo treba preprečevati, nam predsednik pove tole:

»Politiki moramo s svojimi ravnanji odpravljati probleme v družbi. Trenutno se soočamo z migrantsko in begunsko problematiko. Politiki moramo odpravljati probleme, ki jih ta val migrantov in beguncev prinaša s seboj. Le tako bo manj strahu, dvomov in nestrpnosti, ne pa, če bomo politiki tekmovali v tem, kdo bo izrekel več obsodb.«

Skratka, preveč obsodb lahko škodi. In to nam pravi nekdo, ki ni izrekel niti ene! Hujskaštvo in ksenofobijo lahko grajamo, ampak s tem ne bomo nič rešili. Zato raje tega ne počnimo. Se bomo zamerili svojim volivcem, predvsem na desnici.

Isti motiv je Pahor včeraj variiral. Odvečnost obsodbe protibegunske nestrpnosti je označil za neproduktivno ravnanje:

»Medsebojno obsojanje ni produktivno, ampak moramo eden drugega spodbujati, da iščemo najboljše v nas.«

Diskurzivne logike izmikanja presoji in odkriti opredelitvi do diskriminacije in sovraštva,  nezaupanja in strahu pred begunci, manipuliranja s čustvi ljudi in političnih zlorab je preigral še v svojstveno racionalizacijo teh stanj. In poziv k  duhovni samoizboljšavi. Ja, spet se zmanipulirana večina morali strinjati. In vse to se dogaja, ker slovenska politika nima načrta. Ljudi je, pazite, tako rekoč upravičeno strah:

»Zaradi odsotnosti načrta, tako slovenskega kot evropskega, ki bi ljudi prepričal, da ima politika probleme pod nadzorom, se rojevajo nezaupanje, strah, tesnoba, posledično pa nestrpnost.«

Njegova razlaga ima spet vsaj eno lepotno napako: če bi že bila točna, pozabi povedati kakšno bridko o tistih, ki strah in nestrpnost širijo. Celo ko se dotakne fenomena vaških straž, ne bo omenil, da so nevarna in nedopustna oblika ljudskega organiziranja. Ne, rekel bo:

»Vaške straže niso potrebne. Niso ne koristna ne potrebna alternativa. «

Namesto obsodbe torej redukcija na nepotrebnost. Problema sovraštva in nestrpnosti se moramo nemudoma lotiti« se prevede tudi v »Smo v situaciji, kjer ni lahkih rešitev.« Drži, lahko je na ta način pametovati nekomu, ki ne želi ponuditi nobene, ki ne želi obsojati nikogar in ki se zaklinja le k dialogu, za katerega ve, da ga nikoli ne bo.

V istem rangu svaril, da ni treba ničesar storiti, ker nič ne zadostovalo, je tudi Pahorjev stavek »Poziv k strpnosti je legitimen, vendar ni dovolj«. V rangu blokade iskanja rešitev pa njegova demagogija, da je treba šele ugotoviti,  kakšne so rešitve, nato doseči kompromis glede njih in politična enotnost. Skratka, vedno znova se želi vrniti na nulto točko, »moramo se posvetovati med seboj in poiskati ustrezne kompromise, politična enotnost bo odpravila strah ljudi«.

Pozicija, kjer strahu ni treba demaskirati, ker je morda upravičen, »ampak je treba ravnati z njimi obzirno«, žal niso iskreni pozivi k njihovi odpravi, temveč poskusi legitimacije. Spet vidimo, da ima Pahor veliko razumevanja za vse vpletene strani.

Mi nismo na vrhuncu krize, mi smo na njenem začetku, dodaja. Pahor se zaveda, da vse šele prihaja, torej je njegova odgovornost še večja. Vendar podobne fraze izreka le zato, da bi izpostavil svojo lastno modrost, nostradamusovsko držo, ki mu omogoča, da je nekatere fenomene, kot je dejal, že pred meseci napovedal!

Predsednik bo, po vsem sodeč, znova ušel kritičnemu pretresu zavoljo svoje neverjetne diskurzivne manipulativnosti, s katero zmore obsoditi nestrpnost, ne da bi jo obsodil, ponuja rešitve, ne da bi jih serviral, navidez odgovorno izigrava moralno avtoriteto, ne da bi ravnal odgovorno ali moralno. Ter končno, ponuja svojo pomoč v begunski krizi.

In kako to stori? Na zabaven način. Ne le, da sugerira odločitev za  »humano« (!) najvišjo številko beguncev, ki jih Slovenija sme sprejeti, svojo pomoč v begunski krizi je definiral čisto po svoje. Ne bo oblekel delovnih hlač, ne bo odšel do begunskega centra, delil hrane, ne bo zavihal rokavov, kar sicer rad počne. V intervjuju je povedal le, da ponuja svojo pomoč v pogovorih na sestankih z drugimi domačimi politiki v parlamentu in širše. Pa še to je dejal, da je na voljo za sestanek, če bo kdo presodil, da bo koristen. Požrtvovalnost brez primere!

Pahor pomoč begunci STA

Res izjemen je tak angažma. Zato, ker lahko vse to počne nekaznovano in je celo nagrajen z dvigom ratingov, zato, ker imamo indolentne medije in smo brez kritične javnosti, lahko za nameček svojo brezjajčno prazno ubesedovanje brez odziva označi za hudo politično nekorektnost. Torej nekakšno pogumno verbalno bravuro. In se nam spet smeji v brk. Kako je že rekel pesnik? To live and shame the land from which we sprung.

Več:

http://vezjak.com/2015/11/05/pahor-najprej-o-pravici-do-drugacnega-mnenja-nato-sele-o-sovrastvu/

  • Share/Bookmark

Janševa vojska in Cerarjev potop: od cenzure do žaljivosti in nazaj

18.02.2016 ob 16:24

Po tistem, ko je Jelena Aščić v avtorskem Utripu pred mesecem menda močno grešila zgolj z enim stavkom, ki se je glasil »In medtem ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«, še zmerom nismo bili deležni niti najmanjše resne diskusije, česa točno je novinarka kriva.

Sledili so spletni in drugi medijski linči »kuzle lažnive«. Tudi obsodba varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Cenzura prispevka, kar sicer vodilni zanikajo, češ da so ga zaradi pomanjkanja prostora zgolj premaknili drugam, nakar so ga res devet dni (!) kasneje v Odmevih tudi predvajali: ne nujno istega. Končno je sledila tudi cenzura prispevka v drugem mediju o isti cenzuri. Čemu ves ta kraval?

Jelena Aščič sovražni govor

Če sem prav razumel Lada Ambrožiča je, novinarka v avtorski oddaji ravnala nenatančno in pristransko. Zapisal je:

»Avtorica Utripa je v oddaji izrekla nekaj, kar ne drži, za svojo trditev o ‘snovanju Janševe vojske’ ni imela nobenega sprejemljivega argumenta, s čimer je, logično, kršila temeljna poklicna merila (natančnost, nepristranskost, preverjanje dejstev, odgovornost, verodostojnost).

Morda res. Vendar je Aščićeva pri tem bila daleč od enoznačnosti: prej bi rekel, da lahko njen stavek, pri katerem je dejansko »pristranska« tudi do vlade, razumemo še drugače. Je prvi del stavka, ki se nanaša na vlado in njeno ukvarjanje le s pašteto in komedijo, podan skozi nek uravnoteževalen način, manj problematičen? Kje je meja pristrankosti?

Sintagmo o »svoji vojski« je mogoče brati tudi ohlapneje in bolj dobrohotno – kot »svoj koncept vojske«. In res Janša počne ravno to: predlog nacionalne garde z 25.000 domoljubi je del take ideje. Težava je seveda nekje drugje: v tem, da sta SDS in Janša njen nastop dojela kot žaljiv – le zaradi enega samcatega zaimka. In RTV Slovenija in novinarko nemudoma napadli.

Če smo pred leti obsojali politične pritiske na novinarje, se danes bolj zdi, da jim prikimavamo. Poskusimo izvesti le majhen miselni eksperiment in zamenjajmo vlogi predsednika vlade in vodje opozicije. Bi Miro Cerar na povsem isti način rohnel proti novinarki, ker je uporabila tisti povratni svojilni zaimek? Verjetno ne. Toda že vnaprej ugibamo, da bi Janša rohnel, ker je omenila njegove težave s paštetami in komedijo. Poanta: Cerar ni oporekal prvemu delu stavka. Je manj problematičen od drugega? Iskreno povedano, kontrasta sploh nihče ni opazil.

Janša kot pes, njegova vojska in mediji

Razprava o pristranosti morda v tem primeru ni ključna: če je Janša novinarkino sintagmo vzel za žaljivo, moramo to dejstvo vsekakor upoštevati. Težava je v tem, da ni nujno žaljiva, kot sem že opisal, če jo interpretiramo v ohlapnejšem smislu. V prvem primeru bi šlo predvsem za to, da mu pripisujemo nekakšen namen privatizacije vojske. V drugem tega namena ni. Razprava o pristranosti pa nesporno predpostavlja, da je trditev neresnična. Le kot takšna je lahko šele žaljiva diskreditacija. Pa je res?

Drži, verjetno nimamo zelo dobrih dokazov, da bi javno ugotavljali, kako Janša snuje svojo vojsko. Imamo pa nekaj induktivnega znanja in preteklih izkušenj: gospod je bil svojčas minister za obrambo. Je tudi diplomirani obramboslovec. Doslej ga je že veliko ljudi obtožilo, da je v preteklosti obvladoval podobne sisteme: Moris, Sovo, del vojske. Udeležuje se alternativnih, svojih postrojev prve vojske pod okriljem Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Tudi opozicijska Združena levica ga je ob njegovi zamisli obtožila, da želi zgraditi paravojsko – uporabili so ta izraz.

Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za to, da bi lahko dejali, da je nacionalna garda njegova vojska? Verjetno politični vpliv nanjo. Lahko tega res kar tako izključimo, poznavajoč njegovo dosedanje delovanje in čvrsto namero, da zmaga na naslednjih, po možnosti predčasnih volitvah?

Zato si predstavljajmo, da bi Jelena Aščić v oddaji povedala nekaj drugega: »Janša snuje svoje medije«. Ali: »Janša snuje prevzem medijev«. In bi se zgodilo, kar se je: vse bi bilo res. Saj je vendar on tisti, ki je lani zagnal nov imperij in pozval svoje članstvo k nakupu delnic. Kajti čeprav to zanikajo tudi svojčas pokorjeni mediji, se je v njegovem mandatu 2004 in dalje zgodilo prav to. Želim povedati: morda trditev novinarke ni tako zelo neresnična. Morda bo nekoč celo zelo točna.

Reakcija prvega zato bolj kot kaj drugega dokazuje njegovo občutljivost in alergijo na kritiko. Lep zgled tega je še iz časov, ko je tudi RTV Slovenija bila politično povsem njegova: Natašo Štefe so praktično takoj želeli odpustiti, ker je v radijski eter dejala, da je prvi zadetek na youtubu, če vtipkate ime »Janša« – pes. Ja, trditev je bila točna, kar pa direktorja TV Slovenija ni posebej zanimalo, domnevna žaljivost je bila sankcionirana.

Janša pes Štefe Mladina

Senzibilizacija kriterijev

Iz povedanega sledi precej očitno spoznanje: danes se v Sloveniji pogovarjajmo raje o povečani senzibilnosti – če je to sploh prava beseda – glede domnevne pristranosti. Kar je storila novinarka, bi verjetno pred leti ne štelo za poseben prekršek. Tudi marsikje drugje v tujini. Ne bi štelo niti pri nas, če ne bi šlo za Janšo.

Posledica: samocenzura, uvajanje uredniških pregledov oddaj, strah pred izgubo všečnosti neke politike. Poljski urednik navaja zanimivo uredniško prigodo »žalitve« novinarjev, tokrat skozi karikaturo, usmerjeno v njihovega predsednika. Primer je nekoliko drugačen, vendar odpira isto vprašanje razmerja med svobodo izražanja in sankcioniranjem novinarja:

And surprise — things got even more complicated. Warsaw Business Journal editor-in-chief Andrew Kureth told me that in Poland,  “offensive” often means insulting to the President, as it’s possible to be prosecuted for “insulting symbols of the state” — including heads of state. Although Polish journalists are careful about what they say about the President, Kureth said the line is always being tested.“Just this week we are publishing a cartoon in which we depict the President refusing to sign the Treaty of Lisbon because it is ‘perverse blasphemy’, while someone is whispering in his ear, ‘Mr. President, it’s Lisbon not lesbian’ (the President and his party are known for their anti-gay views),” he wrote in an email. “I do, however, fear repercussions. We’ll see what happens. We have steered clear of cartoons which depict the President as, for example, a dog and – god forbid – a potato.”

Biti lizbonski, ne lezbijski je karikaturni moment, ki domnevno žali politika, ker ima »svoje« poglede na istospolno usmerjene in slabo razume nekatere pojme. Za razliko od Aščićevega je poljski kontekst humoren. Kaj šteje za možno diskreditacijo v politiki in novinarski Rubikon, ki je prestopljen, si oglejmo na še enem, včerajšnjem primeru.

Nataša Pirc Musar, rešiteljica na mestu potopljene SMC

Voditeljica Erika Žnidaršič je v pogovor s predsednico Rdečega križa Natašo Pirc Musar v osrednjem večernem dnevniku vpletla čuden podatek, s katerim je močno začinila temo o »križih in težavah« v sporu med predsednico in generalno sekretarko. Od nekod so namreč potegnili neznano raziskavo Episcentra, o kateri ni še nihče poročal in naj bi najbolj prepričljivo kot »obraz nove levice« odkrivala taisto predsednico.

Nataša Pirc novi obraz Žnidaršič TV

V kar treh naletih vprašanj na to temo s strani voditeljice se je razvil naslednji del pogovora:

EŽ: Ste vi podjetju Episcenter naročili javnomnenjsko raziskavo (…)

NPM: Ne. (…)

EŽ: To, da ste ambiciozni, niste nikoli skrivali. Ali boste izkoristili funkcijo predsednice za skok v politiko?

NPM: Absolutno ne.

EŽ: (…) Še enkrat vas bom vprašala: ali obstaja kakšna možnost, da postanete nov obraz levice, če bo potonila Stranka modernega centra? Slabo ji kaže v zadnjem času.

NPM: »Ne, politika me ne zanima.«

Nadaljujemo torej z razpravo o žaljivosti. Če odmislimo insinuacijski vložek o tem, da naj bi Pirčeva »izkoristila funkcijo predsednice za skok v politiko«, kar bi lahko prizadeta vzela za poskus osebne diskreditacije, zapakiran v insinuacijo, poskusimo ovrednotiti trditev o »novem obrazu levice« po tistem, ko naj bi svoj brodolom doživela SMC. Menda ji slabo kaže, je še dejala voditeljica in nam pri tem gladko pozabila povedati, za kakšno anketo gre, kaj šele jo pokazati.

Nataša Pirc Žnidaršič RTV

Moja zastavitev problema je zelo podobna zgornji: kakšne tehtne razloge ima voditeljica TV za svojo ugotovitev, da SMC v zadnjem času kaže slabo in lahko doživi potop? Ista RTV Slovenija je le nekaj dni nazaj povzela zadnjo raziskavo Dela in zapisala:

Medtem se razmerja med političnimi strankami niso bistveno spremenila. Na prvem mestu ostaja SDS (12,3-odstotna podpora), sledijo SMC (9 odstotkov), ZL (5,2 odstotka) in SD (2,4 odstotka).

Po vsem drugih raziskavah je Cerarjeva stranka še vedno in prepričljivo dovolj trdno na drugem mestu. Bili so časi, ko je vladajoča stranka kotirala bistveno nižje. Je torej insinuacija Žnidaršičeve utemeljena? Se nahajamo pred volitvami, iščemo nove liderje, je vladajoča stranka potopljena? Nikakor. Javno mnenje ne kaže česa podobnega.

Poanta: tako kot se je Janša obregnil ob žalitev Aščićeve, bi se lahko pri Cerarju ob Žnidaršičevo. Zato, ker niso potopljeni. Pa se verjetno ne bodo. Žaljivost s tem postane precej arbitraren princip, v celoti odvisen od subjektivne senzibilnosti in morda političnih aspiracij nagovorjenega.

Kaj nam asimetrija reakcij pove? Morda o javnem servisu predvsem to, da so včasih bistveno bolj pazljivi, ko gre za kritiko Janše kot kritiko vlade.

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

  • Share/Bookmark

Pustni nacizem in 20 odstotkov nereflektiranih idiotov

18.02.2016 ob 16:24

Žena mariborskega župana Andreja Fištravca je med pustno ulično zabavo zaplesala z gospodom, oblečenim v nacista in s prepoznavno svastiko na roki.

Seveda se je po pravici sprožil val ogorčenja – toda ne dovolj, da bi povsem razrešil dilemo, ali je v času pustnih norčij dovoljeno na ta način oskruniti spomin na žrtve holokavsta in najgrozljivejših zločinov proti človeštvu.

Županova žena Irena Fištravec svastika 2

Odgovor večine je bil: ne, gre za nekaj skrajno nespodobnega. Biti nacist niti v času pustnih norčij ni in ne sme biti smešno. Nespodobno je promovirati nekaj najbolj zavržnega.

Tudi mediji so pritegnili tej oceni in županova žena je na koncu morala svoj video posnetek na Facebooku odstraniti, njen mož pa se je za eksces opravičil – ter pri tem dodal, da za ravnanja drugih ne more prevzeti polne odgovornosti, tudi če gre za njegovo ženo.

Ko je Večer objavil kolumno svoje kulturne urednice, v kateri je povedal nekaj podobnega in soplesalca gospe županje označil za »nereflektiranega idiota«, se mu je zgodil zanimiv, sicer neznaten spodrsljaj.

V postavitvi strani sta se skupaj znašla omenjena kolumna in nekaj centrimetrov proč še Večerova anketa. V kateri sprašujejo, ali bi se za pusta oblekli v nacista. Ponujajo seveda tri možne odgovore: »da«, »ne«, »ne vem, me ne zanima«.

Bi bili te sorte pustni idiot? Eh.

Vidali Večer nacist nereflektiran idiot

Zadrega je v naslednjem: če vam Večer sugerira, da je biti našemljeni nacist isto kot biti nereflektirani idiot, potem je objava ankete podobna tistim objavam križank, na katerim vam nekje na isti strani revije že sugerirajo pravilen odgovor. Le najti ga morate.

Zmerno nedobrohotno branje bi se lahko spraševanja lotilo drugače in se čudilo, kako je lahko Večer po tistem, ko se je decidirano opredelil proti pustni promociji svastike in vsega, kar simbolizira, znova postavil na poprejšnjo pozicijo demokratičnega odločanja, ali njenega preverjanja, v katerem svoje bralce znova postavlja pred izbiro: bi, ne bi, ne veste. Saj se je vendar že opredelil.

Dobrohotno in prijazno branje ne vidi posebne težave: rubriki in vsebini sta se po naključju znašli skupaj in proizvedli navedeno nerodnost. Toda z vidika istega je že anketa o tem, želeli ali ne, trapasta in idiotska.

Navzlic temu, da je Večer sugeriral pravilen odgovor, se je za »nereflektiranega idiota« na koncu vendarle odločilo točno 20 odstotkov njihovih uporabnikov:

Večer pust nacist anketa

  • Share/Bookmark

Na žaru s Pahorjem: prijazno kot na pogrebu

18.02.2016 ob 16:23

Borut Pahor je po pričakovanjih maksimalno izkoristil nastop v oddaji »Na žaru« za lastno promocijo. Priznajmo, v nobeni doslej še nismo slišali toliko posrednih opravičil, da v njej gostijo predsednika republike. Kot da bi jim bilo nerodno. Z navajanjem javnih pomislekov nas je že na začetku obveščal voditelj Lado Bizovičar.

Pahor Na žaru

Biti na lastnem pogrebu

Seveda smo lahko slutili, da bo to oddaja, v kateri bodo nastopajoči dodobra cenzurirali sebe. Kakšnih zares sočnih in krepkih ni bilo slišati. Prej smo zaznali, da so vsi med njimi, od Bojana Emeršiča, Tine Maze in Helene Blagne, prikazali nekakšen »predsedniški humor«, lepo oskubljen pričakovane polnine. Benignost komike je bila tolikšna, da jo je na koncu opazil še predsednik. In verjetno čisto iskreno lahko v zaključnem govoru dejal:

»Presenetljivo sem slišal zelo veliko prijaznih besed na svoj račun, mislim da jih ne bom toliko niti na svojem lastnem pogrebu.«

Domači producenti oddaje bi se torej lahko zamislili, če ne bi bili očarani nad gledanostjo: njihov gost je komičnost postavil v okvirje, ki se zahtevajo pri pogrebnih slovesnostih. O pokojniku vse najlepše!

A ne le to, Pahor je uspel celo demagoško zmanipulirati vse pomisleke o tem, da bi v oddaji ne smel nastopiti. Svojim kritikom je zlagano pripisal, da so neupravičeno zaskrbljeni za njegov lasten imidž. Kar res nikoli ni držalo: če nas je za kaj skrbelo, je zgolj smešenje in degradacija funkcije, ki jo opravlja, ne on sam.

Pričakovani uspeh njegovega flirtanja z ljudstvom nikoli ni bil pod vprašajem. In vendar si je predsednik morda privoščil majhno laž. »Kar se tiče mojega sodelovanja na tem dogodku, je bilo v javnosti izraženih nekaj dvomov. Jaz jih nisem imel,« je dejal proti koncu.

Nekdo bi moral pojasniti, če misli resno: Bizovičar je pred tedni v kamere povedal, da je Pahorja za oddajo snubil polni dve leti. Očitno zaradi predsednikovih dvomov in pomislekov, kaj pa drugega.

Imamo eno domovino

Vrhunec oddaje je bil nesporno predsednikov finalni nastop. V katerem se po licenčni vsebini pričakuje, da se bo svojim komentatorjem nekako oddolžil. Pustimo ob strani, kako je bil pri tem kot nekdo, ki mu ploskajo, ker dela eno napako za drugo, kot se je izrazil, uspešen. Zadnji stavki njegovega nastopa so najbolj pomenljivi:

»Gospe in gospodje, mislim, da moramo gojiti kulturo dialoga. Če mislimo različno, ni potrebno, da se žalimo. Poskušajmo to raje povedati na en strpen, morda celo na duhovit način. Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo. In danes smo vadili za to. Imamo eno domovino, in ta mora biti domovina za vse. Moramo se navaditi živeti skupaj  tako, da nam bo lepo. Lažje bo reševati probleme, če se bomo znali pogovarjati, če se bomo znali dogovarjati. In se tudi nasmejati. Sami sebi in en drugemu. Prijazna prihodnost je Slovenija z nasmehom. Hvala vsem v dvorani za vašo dobrodelnost. Bil je nepozaben večer. Hvala. Srečno, Slovenija!«

Pahor se je zelo zavedal, da ga gleda cela država – nanjo se je naslovil kot v kakšnem uradnem komunikeju, po protokolu. Oglejmo si njegove poudarke: omenja kulturo dialoga, strpnost, potrebno enotnost, ker imamo eno domovino, prijazno prihodnost.

Smo kaj spregledali? Diskurz in uporabljen register besed zvenita kot nekaj, kar je vzeto ali napisano za kakšno drugo priložnost: za razpravo o (med)kulturnem dialogu in medsebojni komunikaciji, pogovoru o nestrpnosti in sovraštvu, kongresu o pomenu sprave med Slovenci, domoljubju ali morda razvojnih priložnostih države.

Kaj imajo ti konteksti opravka z nastopom v oddaji, ki naj tako ali drugače smeši izbranega gosta in daje prostor duhovitostim? Popolnoma nič. Služijo le izdelavi kamuflaže, maskiranju oddaje v nekaj drugega, kar je ona sama. Pripisu nekega poslanstva, ki ga koncept oddaje nikoli ni imel in ga ne more imeti. Še posebej je bila izpostavljena dihotomija med šalo in žalitvijo: kdaj se šalimo, kdaj se žalimo?

Naslednja postaja, ki terja strpnost: Big Brother

Vendar bi bilo seveda preveč zahtevati, da nam pojasni ločnico. Ker take ambicije njegova nasilna transformacija namena oddaje ni imela. In ta je bil verjetno dosežen: da bo čim manj ljudi opazilo, kako predsednik odlično blefira, ko je svoj nastop preinterpretiral v nekakšen decentni, skoraj slavnostni prispevek k dvigu medsebojne tolerance in čim manj kreganja v eni skupni domovini.

Če je kaj takega sploh kdaj iskreno mislil, si je vsekakor izbral najbolj napačno oddajo na svetu. No, morda le ni tako hudo: naslednjič ga lahko ugledamo v Big Brotherju, kjer so dileme strpnosti v komunikaciji in dialogu verjetno še hujše…

  • Share/Bookmark