Arhiv za April, 2016

May the Force be with you: kdo so Kanglerjevi strici

27.04.2016 ob 10:30

»Kdo so te močne sile, ki so to sposobne narediti?« znova sprašuje RTV Slovenija Franca Kanglerja v zanj rezerviranih terminih, tokrat na tretjem programu v 42 minutnem pogovoru.

Sposobne česa? Zarotiti se proti njemu, ki se mu dogaja svetovna krivica, obrniti ljudstvo proti njemu. Tisto, ki ga ima v resnici rado, tako kot izbrani mediji. In namesto pravilnega odgovora na »kdo«, ki je nekaj takšnega kot »Združene sile Bilderberga, udbomafija, CIA in seveda David Icke«, je njegov prvi odgovor znova: »dr. Vezjak«. K mojemu imenu nato pritakne še Toneta Partljiča.

Kangler tv slo 3 24.4.16

Novinarka Nataša Markovič se mi je skoraj zasmislila – najbrž sploh še ni slišala zame, za močno silo. Po drugi strani niti intervjuvanec verjetno ne ve; naj omenim, da sem gospoda prvič in zadnjič v živo srečal leta 2008 na okrogli mizi o prihodnosti Pekarne in alternativne kulture v mestu. V Pekarni. Z njim torej neposredno nikoli nisem imel nič, z njim nisem izmenjal enega samcatega stavka v neposrednem pogovoru, gospoda ne poznam. Lucky me.

Čeprav sta minila šele dva tedna od njegovega nastopa v Odmevih, je znova dobil priložnost za medijsko stokanje o krivici, ki se mu dogaja, in seveda novoustanovljeni stranki, ki bo ugledala luč sveta v roku dveh tednov. Ne le to, v intervjuju ugotavlja, da menda nisem ustavil le njega, ampak pred tem že Tomaža Pandurja. Ki ga je on pripeljal v Maribor – potem pa je spet nastopila neka sila. In seveda, »veliki državljan«, kot se je Kangler samoopisal, je s skrbnim uvidom opazil, da so bile mariborske vstaje zrežirane. Močna sila pač.

Tam so bili Nemariborčani, z avtobusnimi prevozi pripeljani od drugod, »iz Kranja, Ljutomera, Šentilja…«. Njegova ocena: od 12.000 ljudi na ulici je bila od drugod pripeljana polovica. Skratka, ena polovica zmanipuliranih, druga polovica uvoženih. May the Force be with you.

Problematične sekunde

Kanglerjev psihični univerzum ne bi smeli absolvirati z levo roko. V bistvu gre za bistveno več od tega, ne samo zaradi medijskih zrcaljenj. Morda je spet čas, čeprav sem to že nekajkrat storil, za dodatna pojasnila. Ko ti pripišejo paranormalne socialne in organizacijske sposobnosti, da finančnih ne omenjam, se vsaj malo počutiš počaščen – a kot reden analitik psihopolitike domačih zarot tudi dodatno zaskrbljen. Stvar je resnejša – Kangler mi pripisuje ne samo posebne moči, v včerajšnjem intervjuju se bode z mojo neverjetno medijsko prezenco, menda razkošno odmerjeno. Ta ga moti.

Tisto torej, ki so jo v cenzuriranih Odmevih skrčili na nekaj drobcev terenskega poročila – novinar mi je dejal, da drugega sogovorca sploh niso našli –  njemu pa so nato namenili deset minut solo nastopa v studiu – o čemer sem podrobneje pisal. Očitno je vsaka sekunda moje medijske navzočnosti Kanglerju nevarna in odveč – žal pa gre res za sekunde.

No, resnica je totalno drugačna in natančno nasprotna od sugerirane. V »Odmevih« nisem nastopil najmanj pet ali šest ali sedem let. V Delo me praktično ne vabijo. V Dnevniku občasno citirajo mojo stran vezjak.com, vendar spet ne na zadano temo. V Večeru? No podrobnejšo statistiko vodi njihov dvojni urednik Matija Stepišnik, ampak ta me je za notranjepolitični komentar nazadnje vprašal okoli leta 1999. V zadnjih treh letih sem morda trikrat odgovarjal na vprašanja, povezana s Fištravcem, poklicala me je Branka Bezjak.

Ne, s Kanglerjevo medijsko prezenco se pač ne morem meriti, počutim se kvečjemu na obisku pri Liliputancih. Po drugi čudni plati pa ima verjetno celo prav: če je peščica kritičnih nastopov proti njemu vse, kar zmorejo sfiltrirati mediji, potem sta verjetno statusa javnega intelektualca in kritičnega državljana pri nas na psu, s tistimi tremi imeni pa je mogoče politično obračunati mimogrede. In se je zgodilo.

Očetovstvo vstaj

Ker me je bivši župan pred dobrima dvema mesecema na tviterju označil za »očeta vstaj« – kar lepo manifestira obsesijo z mano – se opisano nesorazmerje še poglobi. Noben novinar me namreč na omenjeno temo nikoli ničesar ni vprašal. Očitek o rušenju se ponavlja že vsaj od leta 2010 – od vsega je res zgolj to, da sem bil županov stalni kritik, bolj ali manj na tej spletni strani.

Kangler oče vstaj tvit

Če je Mark Twain ob pogledu na svojo osmrtnico menda dejal The reports of my death are greatly exaggerated, se sam počutim zelo podobno: ni očetovstva,  the reports of my fatherhood are greatly exaggerated.

Ko bi se naključni zgodovinar zapodil v raziskovanje vstajniškega dogajanja, bi lahko ob terminu »mariborski vstajnik« v npr. arhivu Večera zasledil predvsem naslednja imena: Franc Trček, danes poslanec, Bojan Kranjc, danes poslanec, Sanjin Jašar in še nekatera druga.

Zakaj si je Kangler izbral ravno mene? Ne zanikam, da nisem sodeloval pri vstajah, toda še dobro pomnim, kako me je Večerova novinarka, ki sem jo nekoč firbčno vprašal, kako je prišla do ključa 12 identificiranih vstajnikov, s katerimi je naredila intervju, sam pa vseh nisem ravno poznal po tej imenitni vlogi, označila za fašista in nacista, ki se vpleta v novinarsko delo. Skratka, po tem, kako nekateri mediji pišejo zgodovino vstaj in marsičesa drugega, raje ne sprašujte. Kangler očitno redno ne bere Večera, sicer bi našel priročnejše in bolj usklajeno ime.

Radio Erevan in kolo, ki so ga ukradli

Dejstvo je, da ima njegova stigmatizacija moje malenkosti predvstajniško zgodovino,  na podobne njegove očitke moram odgovarjati ves čas. Spet nekaj, kar priča o pokorni mentaliteti večine. Na kritike njegovega županovanja v letu 2010 in trditve v Večerovem članku Ko politika »drvi na pamet« (30.12.2010)  sem na istem mestu poskusil replicirati z opisom njegove erevanske tehnike verbalnih političnih asociiranj, ko gre za iskanje zarotnikov. V Pismih bralcev sem takrat zapisal:

Mariborski župan je verjetno poslušal mestni radio Erevan: »Ali drži, da je Franc Horvat s Pobrežja na tomboli zadel avtomobil? Odgovor: Načeloma da, vendar to ni bil Franc Horvat,  temveč Janez Novak. Ni bil s Pobrežja, temveč s Studencev. Tisto ni bil avto, ampak kolo. In ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«

Res je, dan po odmevni aretaciji v Zimici, pisal se je 5. maj 2011, sem zahteval njegov odstop, pridružilo se je nekaj lokalnih intelektualcev, še več ljudi pa me je zavrnilo. Seznam in pismo sta bila objavljena na strani Zofijinih. V omejenem intelektualnem okolju, ki nam je na voljo, bi takšno pobudo z velikim veseljem prepustil komu drugemu. Tako kot danes.

Ko je dan po odmevni tretji mariborski vstaji (»Nesimo ga vun!«) 3. decembra 2012 gospod Kangler le odstopil,  očitno na prigovarjanje Janeza Janše, predsednika vlade, sem naslednji dan na Večerovi naslovnici spet pričakovano ugledal svoje ime, prvega na kratkem seznamu »stricev iz ozadja«, ki da so po njegovem zrežirali njegov tragičen konec, odstop in vstaje. Ker vem, kako uspešna je pri nas tehnika ad nauseam in njeno medijsko podpiranje, sem se odločil reagirati in v časopisu so objavili moj demanti:

Večer je dne 7. decembra 2012 na svoji prvi in nato še drugi strani navedel seznam ‘stricev iz ozadja’ mariborskih protestov. Na prvem mestu je, tako menda Franc Kangler, navedel mene. Vprašal sem svojo šestletno nečakinjo in svojega dvanajstletnega nečaka – oba ne tajita, da sem njun stric, skupaj z mano pa zanikata sodelovanje pri organizaciji mariborske vstaje.

Večer je nadalje na isti drugi strani in nato še v spletnem članku z naslovom »Je rektorjev krog financiral vandale?« (7. december 2012) navedel moje ime, znova kot prvo, in sicer v kontekstu, ki ga v celoti implicira citirani naslov. Zanikam, da bi spadal v nekakšen rektorjev krog ali da bi kakorkoli pomagal financirati vandale – karkoli že to pomeni v žargonu policijske države. Nekdo me na ta način želi pač pritlehno diskreditirati.

Vse to ne drži. Je pa res, da sem avtor peticije za Kanglerjev odstop, objavljene 5. maja 2011 na strani www.zofijini.net in nekaterih medijih, ki je marsikdo ni želel podpisati, avtor številnih kritičnih analiz na račun župana, žal novinarjem pretežno nezanimivih, in avtor knjige o paranoji in teorijah zarote v slovenski politiki, ki pripravlja gradivo za njeno morebitno nadaljevanje.

O mrtvih vse najbolj… zlorabljeno

Ob omembi Tomaža Pandurja, ki da sem ga podobno ustavljal kot njega, velja dodati še kakšno podobno nianso. Ni prvič, da se je Kangler skril za avtoriteto pokojnika – na podoben način je obravnaval že tragično preminulega Aleša Škofa. Če odmislim dejstvo, da poskuša vplivati na javnost s poceni čustvenimi apeli in identifikacijami v pietetnem času, je tudi na tej točki glede moje medijske navzočnosti, ki da je rušila gledališkega režiserja in ga izgnala iz Maribora, točno za 180 stopinj popačil realna dejstva.

Res ni naključje, da Kangler v intervjuju omenja neko mojo domnevno izjavo iz leta 2011 na kanalu YouTube (dejansko pojma nimam, kaj ima v mislih), kajti na kakšen drug medij niti pokazati ne more! Moje nekajletno entuziastično spremljanje stranpoti dogajanja okoli EPK je namreč imelo naslednje medijske rezultate: največ tri sporadična vprašanja STA, na Večeru so mi na kulturni strani zaprli vrata že leta 2000 (Večerova urednica je na to ponosna), na Delu podobno. Lahko razumem, vsaj za zadnje obdobje, moja kritika medijskega dobrikanja šefom tega projekta ni bila prijazna.

Seveda, na mojo tiskovno konferenco s predstavitvijo knjige o EPK ni prišel noben novinar, kaj šele, da bi do dneva današnjega koga zanimala. Edini medijski proizvod, ki se ga spomnim, je krajši intervju o EPK, ki ga je z mano naredil ljubljanski Dnevnik. Vsekakor velja, da sem v času pred ali po EPK okoli njega dal bistveno več izjav za tuje novinarje, okoli šest ali sedem, kot za domače. Skratka: nepomemben medijski disident naj bi v Mariboru sesul Kanglerja, še pred tem pa velikega Pandurja? Ne omenjam, ker bi jamral, disidentstvo ima svoje prednosti, nenazadnje je to skorajda nujna usoda vsakega resnega medijskega kritika  v državi, kjer je kritika medijsko bojkotirana. Je pa nujno, da bi prepričljiveje pojasnil, kako je že znotraj svojega žanra takšno Kanglerjevo natolcevanje maksimalno neprepričljivo, zlagano in napihnjeno.

Medijski impakt mojih stališč je torej praktično ničen – razen če ga ima stran, na katero ravnokar pišem. Vendarle pa mislim, da Kangler ni tako neumen, da bi v projektu svoje politične in medijske rehabilitacije, pri katerem mu pomagajo tudi stari znanci iz mariborskega kroga EPK, pa seveda cel niz medijev, streljal čisto na pamet. Predvsem velja opozoriti, da je svojo konspirativno narativo, ki je bila pred tem usmerjena v leve stranke in politično zaroto, zaradi katere je treba severovzhodni del Štajerske odcepiti od preostanka, zdaj personaliziral v nekaj posameznikov – predvsem mene in Toneta Partljiča. S tem je izgubil še nekaj kredibilnosti, meni pa po svoje naredil nepričakovano reklamo.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/08/kangler-v-odmevih-bil-je-neparen-dan/

https://vezjak.com/2016/04/07/kangler-v-odmevih-ali-o-razliki-med-izrecenim-in-objavljenim/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

  • Share/Bookmark

Ko nacionalka »trga«: kdo je skoraj pretepel Luko Mesca?

18.04.2016 ob 20:42

Ertevejski osemdnevni zamik zanimanja za dogajanje na Kongresu IDS v Krškem, ki se je odvil 9. aprila, ni mogoče pojasniti zgolj s pojasnilom o burnem zakulisnem vrenju, ki da pesti stranko. Govori tudi o živem zanimanju urednikov TV Slovenija za nekatere ekscesne momente v politiki, skorajda o angažiranem novinarstvu v iskanju pozornosti, ki je kakšni drugi strani verjetno ne bi namenili. Predvsem pa odpira žgočo dilemo, ali so znotrajstranske zdrahe res nekaj, kar ima javnost pravico poznati, ter do kakšne mere. Ker se vsi sklicujejo na demokracijo in transparenco, bi morala ta dilema biti lažna.

Nedeljski dnevnik TV Slovenija z Eriko Žnidaršič je, kot sem že večkrat nakazal, čas za specialna vabila gostom v studio in posebne prijeme. Kdor vsaj malo pozna »dialoško« dinamiko voditeljice in celo odmisli nekatera ozadja, je obpovabilu Luke Mesca na pogovor z njo lahko zaslutil popolno razburkanost pogovora še pred njegovim začetkom.

Mesec Žnidaršič začetna

In res, voditeljica je vnovič uprizorila svojo odrezavo neolikanost, na trenutke aroganco, zakamuflirano v skrb za gledalca, v imenu katerega ne bo dovolila, da ji gost naklada. Ona bo presodila, kaj je smiseln odgovor in vsakič, ko po njenem tega ni deležna, sogovorca tudi ustavila.

Intenca urednikov dnevnika, sodeč po intonaciji in slogu, seveda ni bila kaj prida nevtralna, o tem priča že izbira naslova relativno dolgega prispevka, ki je ob pogovoru z Mescem vključil še vest z najnovejšo javnomnenjsko raziskavo Vox populi na način, da jo je gost lahko tudi pokomentiral.

»Bodo razprtije raztrgale IDS?« so nas naslovili; stilnojezikovna analiza vprašanj voditeljica bi samo utrdila začetno slutnjo, ki jo močno sugerira ekspresiven izraz »raztrgale«, da je namreč tabloidnost kot prvina postala vodilo prispevka. Kaj so bili ključni poudarki?

Žnidaršičeva je prispevek uvedla s splošno informacijo o tem, da bi kongres IDS minil neopazno, če ne bi ob sicer ob  njegovem zapiranju v javnost »pricurljalo, da je bilo dogajanje vse prej kot mirno«. V kratkem stavku je obnovila njegov namen, namreč razpravo in glasovanje o združevanju treh strank Združene levice v eno, nato pa hitro prešla v poudarek, da je tam prevladalo »kričanje, tolčenje po stenah, pljuvanje, skorajda so zapele tudi pesti«.

S tem je že bilo jasno, kakšna bo osnovna intonacija začetega dialoga. Z besedo iz naslova: trgajoča, negativistična, senzacionalistična. Utemeljena predvsem na vednosti iz neke notranje korespondence, ki je ušla v javnost in jo je prvi objavil Bojan Požar.

Žnidaršičeva je začela z vprašanjem »Kako v koaliciji Združena levica sodelujete po tem kongresu?« in takoj naletela na repetitivnega in medlega sogovorca, ki se je v prvem stavku odločil pojasnjevati nekaj, kar menda državljani sploh ne vedo, da je namreč Združena levica »zveza treh strank« in jih poimensko naštel.

Mesec Žnidaršič dnevnik tv

Svojo informacijo je začel s frazo »Javnost ni seznanjena«, pri tem naštevanju pa je, žal je javnost dovolj seznanjena, gladko izpustil četrto skupino znotraj ZL, koalicijo civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je po vseh dokumentih enakopraven partner.

Zakaj je to storil sredi najhujših očitkov prav o tem, da zanika obstoj te četrte vstajniške koalicije, ki ni želela v stranko, je kuriozum brez odgovora. O tem, kako se vstajniško gibanje sesuva vase, vključno s strankami, ker je izgubilo svojraison d’êtresem pred časom že podrobneje pisal.

Pričakovano se je voditeljica nato odločila, da ga ustavlja s prekinjanjem, zato je znova ponovila in signalizirala svoje nezadovoljstvo: »Ampak vprašanje je bilo, kako zdaj po tem kongresu sodelujete v Združeni levici?«

Mesec je uporabil že slišano floskulo o »določenih nasprotovanjih, kar je normalen del demokratičnega procesa«, čemur voditeljica za spremembo ni oporekala, toda le zato, da je lahko uvedla prispevek novinarke Nataše Markovič, ki je pred mikrofon povabila enega glavnih kritikov ZL, predsednika DSD, Franca Žnidaršiča, in članico IDS Asto Vrečko.

Predsednik DSD je pokazal, kar zmorejo stari prekaljeni in zviti obrazi, tudi če si o njih ne mislimo nič dobrega, proti mladim: bistveno bolj vešče je na strjen način naštel vse očitke proti IDS in Luki Mescu, predvsem o soliranju, izključevanju in prevzemanju skupne stranke.

Mesec Žnidaršič Franc Žnidaršič

Aritmetika je očitno velik problem, vse se konča pri štetju, zato se je tudi on odločil informirati javnost in za razliko Mesčevih treh naštel štiri članice ZL. Omenil je, skratka, četrto civilnodružbeno skupino:

»Do neke mere so pozabili, da smo v koaliciji še vedno štirje. Nas ne vprašajo po stališču, kadar govorijo o ZL. Mi mislimo, da je to diskriminacija oziroma prevzemanje ZL s strani dveh v imenu štirih.«

Dodal je še očitek, da IDS in TRS sklicujeta tiskovne konference brez vednosti ostalih dveh, enako da velja za spletne strani, kjer da v DSD in četrti skupini ne smejo pisati. In kot da to še ni dovolj, je Žnidaršič ukradel še ime Združene levice, ga v predponi dodal k imenu svoje stranke, v kamero pa vse pojasnil z veliko mero elegance: da so ime vgradili zato, »da ne bo dvomov, kdo tja spada«. Zdi se, da bo zaradi te ugrabitve imena nekoga še močno bolela glava.

V istem posnetem prispevku smo nato še slišali, da ima IDS težave sama s seboj, da so znotraj nje tri neenotne struje. Markovičeva je znova poudarila poskus fizičnega obračunavanja, na koncu pa citirala še članico IDS Mojco Žerak, ki je vodstvu stranke navrgla, da je kongres ustavilo, ker se stališča članov niso ujemala z vodstvom, kar je po njenem elitizem.

Žnidaršičeva je nato nadaljevala pogovor z gostom v studiu, njeno začetno vprašanje je bilo združeno z vrednostno oceno: »Gospod Mesec, torej Združena levica poka po šivih.«

Že dodobra stisnjen v kot je gost nato neprepričljivo odgovoril z »Združena levica se združuje«, kmalu zatem pa ga je voditeljica že ustavljala z medklicom, da je tu beseda o soliranju izključevanju, elitizmu in tako naprej, kar pač ne kaže na združevanje. Sledil je njegov odziv o »zelo težkih besedah, ki pa ne izražajo realnosti«, ki ga je prav tako hitro ustavila z novo vrednostno oceno.

Nadaljevala je z vztrajnostjo, ki je mejila na zoprnost: »Če pustiva zdaj ta politično všečen govor. Zakaj ste burno dogajanje na kongresu IDS poskušali pomesti pod preprogo?« Repetitivni Mesec je znova odvrnil s celim stavkom: »Nismo ga pometali pod preprogo. Kongres je bil zaprt zaradi internosti te debate.«

Po še enem medklicu je voditeljica spet napadla frontalno:

EŽ: »Kdo vas je želel pretepsti na kongresu?«

LM: »Nihče me ni želel pretepsti.«

EŽ: »Ampak to ste vi zapisali!«

LM: »V svojem pismu… sem pozval k temu, da se naj članice in člani obnašajo v skladu z demokratičnimi pravili.«

EŽ: »No, ampak zakaj ste to zapisali? Zapisali ste, da so vam v lastni organizaciji grozili s fizičnim obračunom?«

LM: »Več od tega ne bom komentiral. Ker v stranki mamo organe, ki se s tem ukvarjajo…«

EŽ: »Ampak tu ste kot poslanec in verjetno vaše volivce zanima, kdo vam je grozil.«

LM: »Kot sem rekel, v IDS imamo del članstva, ki nasprotuje združitvi.«

EŽ: »Kaj boste naredili z njimi?Jih boste izključili iz stranke ali boste vi poslanci izstopili iz IDS?«

Po Mesčevi repliki je sledil znova pričakovan karajoč zaključek voditeljice v obliki novega očitka: »Dobro, niste mi zelo konkretno odgovorili.«

Zgoraj zgoščeno citirani del pogovora je verjetno ključen za artikulacijo celotnega prispevka: v ZL je vse narobe, poka po šivih, predsedniku ene od strank grozijo s fizičnim obračunom. Skratka: this is the end. Bodimo jasni glede fokusiranja na fizični obračun, ki je bil več kot očitno rdeča nič prispevka: res ni pomembno, kdo je poskušal Mesca pretepsti. Takega vprašanja si nacionalka ne rabi privoščiti, tega ne zahteva nobena pravica javnosti po vednosti. Kar nikakor ne pomeni, da strankarsko dogajanje javnosti ne rabi zanimati.

V nadaljevanju je bil gost povabljen še h komentarju javnomnenjske raziskave in padca podpore ZL ter rasti podpore njemu.

Čeprav je imel en teden časa za pripravo medijskih odgovorov, se koordinatorju IDS ni uspelo verodostojno obraniti pred predvidljivim »trganjem« nacionalke. Tudi začetno zanikanje poskusa fizičnega obračuna, kjer je moral sam v naslednjem stavku že skesano pristati na to, da svojih lastnih besed pač ne more vzeti nazaj in da nima smisla lagati, ni prav nič prispevalo k temu, da bi gledalec lažje uvidel nakano urednikov dnevnika in agresivno zapiralo na mišelovki, ki so mu jo nastavili.

Če so se v ZL oziroma v IDS odločili, da bodo notranje špetire skrivali pred javnostjo in zapirali kongrese pred njo, bodo težko moralizirali o neki hudi demokraciji, ki jo zdaj kot glavni označevalec preurejajo v končni alibi svojih internih konfliktov. Ko stopajo pred javnost, bodo izpadli demokratično le z več iskrenimi pojasnili svojim volivcem in z manj praznih floskul. Žal so v tem primeru s svojo nerodnostjo nehote uspeli legitimirati novinarske prijeme, dramatizacijo, hiperbolične naslove in senzacionalistični univerzum, v katerega se je RTV že dolgo nazaj začela zatekati.

Več:

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

  • Share/Bookmark

Slovenski rasizem zanimiv za BBC in Guardian, ne pa za domače medije

13.04.2016 ob 08:09

Slovenski novinarji so znova doživeli hladen tuš: ko tuji mediji prvi decidirano poročajo o domačem dogajanju, ki so ga naši uspeli prezreti, je težko zanikati profesionalno blamažo. In še kaj več.

Novica je iz športnega sveta in opazil jo je POP TV, z njo danes njihov osrednji dnevnik. Postavljena je bila celo, verjetno prenapihnjeno, za prvi prispevek v njem, pred tem je poročal Kanal A. Ostalih tematizacij skoraj ni bilo.

Štorija: trener Olimpije Marko Nikolić je ozmerjal svojega igralca Blessinga Elekeja in ga po tekmi v prvi ligi proti Zavrču (1:1) označil za »črnega idiota«.

Po tem je sicer disciplinski sodnik NZS na podlagi 29. člena Disciplinskega pravilnika NZS uvedel postopek proti trenerju Olimpije, po katerem pa je Nikolić obdržal službo.

Čisto dovolj, da so se pri BBC-ju, Guardianu, Telegraphu in drugod odločili o tem pisati. Mimogrede, o uspehih Peter Prevca v Planici niso. Kaj nam to pove?

Rasizem nogomet Guardian Nikolic

Odziv angleških medijev je predvsem izrazito drugačen od domačih. Najprej zato, ker (sploh) je. Čeprav je Nikolić obdržal službo, se tudi opravičil, češ da je šlo za čustveno reakcijo, so v kontekstu občutljivosti v boju proti rasizmu, ki v nogometnem svetu postaja neomajno pravilo, odigrali svojo družbeno vlogo na način, kot jim pritiče. Domači ne.

Da bi stvar bila še bolj neverjetna, se je odziv slovenskih medijev bolj vezal na poročanje angleških, češ: »Poglejte, omenjajo nas, poročajo o nas.« Stupidno in pritlikavo. Indikativen je naslov prispevka pri BBC:

“Marko Nikolic, šef Olimpije, je zadržal službo kljub rasistični izjavi.”

Marko Nikolic BBC rasizem

Novica govori o opravičilu trenerja samemu nogometašu. Kako je možno, da rasizem domačih nogometnih delavcev za nas ni novica, je zgolj za druge?

Kako je možno, da z mirnostjo nevpletenega voajerja domači novinarji spremljajo dogajanje v mariborskem klubu, kjer je športni direktor Zlatko Zahović izrekel številne lahkotne žaljivke na račun nogometaša Agima Ibraimija, nakar ni bil kaznoval on, temveč suspendiran slednji?

Naj spomnim, kaj je počel Zahović: »Užalil je mojo preteklost, ponovno je užalil mojo mamo, užalil pa je tudi moj narod in mojo vero. To pa so že stvari, prek katerih ne morem in prek katerih po mojem mnenju ne bi smel nikoli nihče,« je dejal Ibraimi ob odhodu iz kluba in mesta.

V NK Maribor so se raje izvijali, da »vse zadeve rešujejo znotraj naših zidov, v krogu članov vijoličaste družine«. Ne, takšne zadeve se rešujejo v javnosti, to npr. Angleži vedo. Še več, nogometaša so obtožili, da se je »odločil enostransko podati svojo plat zgodbe« in da »obstajata dve plati«, kot so pojasnili v upravnem odboru.

In je stvar rešena, pometena pod preprogo. Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je nanj opozoril.«

Skratka, dogajanje v Sloveniji je obratna zrcalna podoba tistega v Angliji: rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se tam obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji. In to obilno, velikokrat z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se enkrat kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. Sploh takrat, ko so izzvani.

Namesto tega pa tuje informacije o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot kakšne priložnostne tujejezične turistične članke o lepotah Slovenije. »A ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.

Telegraph Marko Nikolic rasizem

  • Share/Bookmark

Slediti Janši stane: na koncu pridejo še obresti

7.04.2016 ob 08:48

Ali Janez Janša plačuje RTV prispevek? Na petkovi seji Odbora za kulturo je v svojem nastopu povedal, da ga že dve leti ni plačal in k temu pozval tudi državljanke in državljane.

Še isti dan sem se naslovil na vodstvo RTV Slovenija z odprtim pismom in ga vprašal, kaj bo storilo, da zaščiti moralno in finančno avtonomijo javnega servisa. In, seveda, ali bo dolg izterjalo.

O neplačevanju piše v današnjem sredinem Dnevniku njihov novinar Blaž Petkovič, dejansko prvi in edini, ki je sploh reagiral na škandalozni apel prvaka SDS, kar je še ena žalostna slika domače medijske krajine:

Spomnimo, da je Janša na omenjeni seji parlamentarnega odbora tudi pozval vse državljane, naj prenehajo plačevati RTV-prispevek. »Pozivanje politikov k neplačevanju RTV-prispevka in s tem k državljanski nepokorščini je zelo neprimerno in neodgovorno dejanje. Spoštovanje zakonov je dolžnost vsakega posameznika, zlasti pa javnih oseb, kar politiki zagotovo so,« je Janšev poziv včeraj za Dnevnik komentiral generalni direktor RTVS Marko Filli. Zaradi Janševih besed se je z odprtim pismom na vodstvo RTVS obrnil tudi filozof Boris Vezjak in s Kolodvorske prejel odgovor, da bi sodelavci Janševo (ne)plačevanje RTV-prispevka preverili tudi brez njegovega pisma, kot to počnejo po navadi.

Janša dolg rtv izterjali Dnevnik

In res, še isti petek, 1. aprila, sem na svoje vprašanje prejel zaničevalen odgovor Marka Fillija, generalnega direktorja RTV Slovenija, ki mi je privoščil kratek stavek, s katerim mi sporoča, da je moje pismo odveč:

Spošt. dr. Vezjak,

ni se vam bilo treba truditi. Sodelavci bi to preverili tudi brez vašega pisma, kot to počnemo ponavadi.

Pozdrav

Marko Filli

Kasneje sem upal na kaj več, a se ni zgodilo. Direktor se je izognil osnovni srži mojega javnega vprašanja – čeprav poslanega medijem, ga z izjemo Dnevnika nihče ni želel zaznati – kaj bo vodstvo storilo, da zaščiti svoje ime in potencialen odliv denarja zaradi neplačevanja naročnin.

Toda danes, v sredo,  je sledil preobrat: Dnevnik je v istem članku poročal o neuradni informaciji, da naj bi javni zavod uspešno izterjal tudi dolg Janeza Janše. Prav tako danes je portal Požareport objavil faksimile nekega drugega odgovora Marka Fillija (z datumom 4.4.2016), iz katerega izhaja, da so »neplačani prispevek izterjali po predvidenem postopku in je bil poravnan z obrestmi. Tako postopali tudi v prihodnje in z vsemi zavezanci za plačilo«.

Filli torej v petek bodisi ni vedel, da so pri Janši prispevek že izterjali, ali pa so ga uspeli nepričakovano izterjati od petka do ponedeljka. Bistveno verjetnejša je prva možnost: da bi Janša v petek popoldne izjavil, kako prispevka ne plačuje, nakar bi stekli vsi postopki, verjetno v ponedeljek dopoldne, čemur bi v nekaj urah sledilo plačilo kazni, se preprosto ne zdi preveč verjetno. Je pa res, da vodstvu zdaj silno ustreza napačen vtis v javnosti o njihovi učinkovitosti in moči, ki da jo imajo: zdi se, kot da so uspeli Janšo pritisniti v kot v roku dveh dni.

S tem plačilom je sicer vodstvo RTV rešilo le polovico svojega problema, saj očitno ne kaže nobene volje, da bi nastopilo proti vodji opozicije bolj odločno. Predvsem v delu, ko k medijski »nepokorščini« poziva druge in kar lahko prinaša otipljivo finančno in moralno škodo javnemu servisu. Sicer velja, da če politik druge poziva k temu, da ne plačujejo prispevka, je to približno tako, kot če bi državljanom svetoval, naj odmontirajo radiatorje, če nočejo plačevati ogrevanja. Ne, ne bo pomagalo.

Naslednja implikacija je naslednja: če je Janša v petek že vedel, da so od njega izterjali plačilo z obrestmi vred, kar je daleč najverjetnejša možnost, potem vodstvo RTV ta podatek pozna, ker pozna datume plačil. In potem ve, če je Janša govoril resnico.

V petek je namreč v parlamentu Janša nesporno uporabil sedanjik in dejal, da v danem trenutku ne plačuje prispevka in da se skupno izogiba plačilu že dve leti;  stavek se je glasil »jaz že dve leti ne več in pozivam tudi vse ostale, da s tem prenehajo«.

Janša žurnal neplačilo prispevka

Če je Janša v petek popoldne lagal, ker je vedel, da je prispevek za dve leti nazaj poravnaval, posledice te laži niso nekaj, s čimer bi se morali ukvarjati na javnem servisu, je pa takšna laž zanimiva politično. Najmanj, kar je, sledi iz nje dis-kreditacija njegovega lastnega apela: če ga on sam na koncu plačuje, potem ni verodostojen, ko k temu poziva druge. Še huje, če k neplačevanju poziva druge z lažjo in prevaro, zavedajoč se, da je poravnal še obresti, potem mu državljanke in državljani pač ne morejo zaupati.

S tem jih ne navaja le k neplačilu, ampak v situacijo, ko bodo zneski na njihovih položnicah zaradi kazni še višji. Znova je predvsem odločitev predvsem na plečih njegovih sledilcev: slediti Janši stane, ker na koncu pridejo še obresti.

Politične in medijske prostitutke

Na petkovi seji je Janša razgalil trenutno depresivno stanje svoje politične demagogije in žargona, ki sta nesporno dosegla dno: nižje več ne gre. Nedvomno je bil na koncu dominantni zmagovalec seje Odbora za kulturo – ne zato, ker bi njegovi argumenti bili zmagoviti, ampak ker se na nivo takšnega diskurza nihče ni želel spustiti.

Ker je v samem diskreditacijskem diskurzu nekaj, kar omogoča nedosegljivo prednost v razpravi. Njegova obramba, zakaj so žaljivi tviti na račun odsluženih medijskih prostitutk z RTV servisa upravičeni, bi terjala sestavo kratkega vodiča najbolj proslulih tehnik upravičitve. Terjala bi tudi kakšen kritičen novinarski komentar.

Naj naštejem nekaj zimzelenih trikov: v inkriminiranih tvitih nikogar ni imenoval s polnim imenom in priimkom, je ponavljal, zato je vesel, da so se naslovnice, novinarke, kar same prepoznale. Da je šlo za provokacijo, ki so ji vsi nasedli in si zato želi še več podobnih razprav. In nato je problem »medijske prostitucije« prepoznaval kot generičen problem in generičen pojem, ki ga lahko najdemo na googlu v tisočih zapisov. No, naj kdo poskusi. Zato je, posledično, medijska prostitucija glavna težava, ki tare Slovenijo.

Naj v izključno pedagoške namene navedem nekaj osnovnih kvaziargumentacijskih strategij, v katere se je s tem zatekel. Predstavljamo si situacijo, ko bi premier Miro Cerar (ali kdorkoli že) tvitnil spodnji stavek:

Janez J. je najbogatejša odslužena politična prostitutka v državi s profitom 140 milijonov mark #trgovinazorožjem

Nato bi se na poljubni seji v parlamentu branil točno po recepturi prvaka opozicije. V tem primeru so replike veristično povzete po tem, kar je Janša resnično povedal v parlamentu. Kako zelo bi prepričale Janšo? Naštejmo jih:

Sklicevanje na nedoločenost imena: Oprostite, gospod Janša! Če se morda kakšen Janez čuti napadenega, potem se je samorazkril. Nikjer nismo napisali, da gre za vas, gre pač za Janeza J. Če ste se v tej izjavi prepoznali, je to vaša stvar in se vam toplo zahvaljujemo.

Sklicevanje na provokacijo: Oprostite, gospod Janša! Če se s tvitom osebno identificirate in če so se oglasili vaši politični pristaši, je to vaš in njihov problem, nasedli ste na provokacijo. Z vašo pomočjo končno lahko spet govorimo o trgovini z orožjem v Sloveniji, in to na seji nekega parlamentarnega odbora. Sicer bi šle stvari mimo, tako kot vse ostale. Vsi, ki ste se odzvali, ste nam nasedli, hvaležni se priporočamo še vnaprej.

Sklicevanje na ključni problem politične prostitucije: Oprostite, gospod Janša! Morali smo napisati tak tvit, kajti ključni problem slovenskih davkoplačevalcev je politična prostitucija trgovcev z orožjem. Zato se dajmo o njej pogovarjati intenzivno leta 2016 in leta 2017. Na vsakem odboru, na vsaki seji parlamenta.  Zaradi tega dejstva je bilo vredno sprožiti tak zapis.

Sklicevanje na krajo drugih: Tvit je le posledica nedopustne kraje in drugih trgovin skozi 30 let naše politike. Lahko vzamemo kateri koli datum v zadnjih 30 letih in gremo pogledat, pa bomo našteli več resničnih kraj, kot jih je bilo v trgovini z orožjem. Zato je napis o Janezu kot politični prostitutki tudi nastal – kot upor in reakcija na tiste druge resnične kraje.

No, morda pridejo leta, ko bo približno takšna videti deplasirana politična razprava pri nas – če se bo kdaj zgodilo, da bodo Janševi nasprotniki prevzeli njegovo vulgarno diskreditacijsko govorico.

Lavrič Mladine politične in medijske prostitutke

  • Share/Bookmark

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

2.04.2016 ob 11:03

Odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Spoštovani, Janez Janša je na današnji izredni seji Odbora za kulturo na temo nedopustnih političnih pritiskov zaradi njegovega seksističnega tvita, namenjenega novinarkama RTV Slovenija Eugeniji Carl in Mojci Šetinc Pašek, povedal naslednje:

Nacionalna televizija, za katero plačujejo – jaz že dve leti ne več in pozivam tudi vse ostale, da s tem prenehajo – a velikanska večina odjemalcev električne energije plačuje to naročnino, ta televizija je po odločitvi vodstva, urednikov in neke novinarje, ocenila za primerno, da v osrednjem dnevniku, ki ga gleda 100.000 oziroma 200.000 ljudi, objavi poročilo gospe Carlove o tem, da so v nekem lažnem profilu neki člani SDS, in da baje še niso vsega tega tako hitro zanikali.

(Vir: http://www.sds.si/novica/janez-jansa-kljucni-problem-slovenskih-davkoplacevalcev-je-medijska-prostitucija-11616)

Predsednik SDS je s tem pred najširšo javnostjo naznanil, da že dve leti ne plačuje RTV prispevka in k temu pozval vse državljanke in državljane.

Po veljavnem Zakonu o RTV Slovenija, ki ga je po lastnem poznem priznanju spisal poslanec SDS Branko Grims v času njegovega vodenja vlade, je zavezanec za plačilo RTV-prispevka vsak, ki ima oz. uporablja radijski ali televizijski sprejemnik oz. katerokoli drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oz. televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija.

O tem govori 31. člen Zakona. Nobenega dvoma ni, da je Janša na svojem domačem naslovu registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju – kar dokazuje njegova nenehna uporaba tehničnih predmetov, stalno spremljanje programa RTV Slovenija (in posledično preštevanje medijskih prostitutk in podeljevanje ti. piškotov novinarjem) in nenazadnje uporaba tviter računa.

V današnjem nastopu na istem Odboru za kulturo je direktor RTV Slovenija g. Marko Filli sicer že komentiral omenjeno izjavo, vendar je na Janšo zgolj apeliral, češ da pozivi k neplačevanju RTV prispevka povzročajo javnemu servisu škodo. Takšno stališče je močno pomanjkljivo.

Zato vodstvo RTV Slovenija sprašujem, kdaj bo s pomočjo službe za terensko kontrolo ali brez nje sprožilo prijavo na tržni inšpektorat zaradi suma prekrška neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti, za katero je predpisana globa. Izjavo predsednika SDS lahko namreč razumemo kot samoovadbo.

Prav tako sprašujem vodstvo, kaj bo storilo, da prepreči ali omili negativne posledice, ki sledijo ali bodo sledile takšnemu pozivu, zaradi katerega lahko pričakujemo nove prekrške neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti pri tistih državljankah in državljanih, ki se bodo klicu odzvali. Pričakovali bi namreč, da vodstvo stori vse za ustavitev finančne in moralne škode, ki je bila z Janševo izjavo in njegovim ravnanjem povzročena.

Boris Vezjak

1. april 2016

rtv

  • Share/Bookmark

Kardinal Rode in njegova begunska usoda

2.04.2016 ob 11:02

Pogovor s kardinalom Francom Rodetom na Škrabčevi domačiji, ki ga je vodila Manca G. Renko, je v izdaji Siola zanimivo čtivo in z nekaj video prispevki pričara že skoraj razburkane odtenke ambienta.

Predvsem si ga morajo ogledati vsi, ki se želijo prepričati, kako nevarna je lahko dinamika komunikacijskega razmerja v trikotniku med voditeljem, gostom in publiko: zdi se, da Rode v njemu lastnem stilu skozi pogovor venomer izrazito koketira z občinstvom, poskuša iz njega izvabljati čim več odobravanja, smeha in navdušenja nad svojo intelektualno kakor-superiornostjo. Najpomembnejše ob tem – velikokrat na račun posmehovanja voditeljici. K vtisu nesporno prispeva tudi Siolov izbor nekaterih insertov.

Rode intervju Renko SIOL

Kardinalova lapidarna, klena in odrezava govorica seveda ne preseneča, zaradi nje je zaslovel. Vedno znova nas lahko razžalosti nekaj drugega: nesposobnost javnosti v širšem smislu, da bi odkrito kaznovala njegova stalna sprenevedanja, za nameček pa jih ponekod, na Planetu ali Siolu, nadomešča celo odkrito navdušenje nad njim.

Ne le, da nam je nekdo, ki se je včasih zgražal nad Slovenijo kot edinim ateističnim otokom v Evropi, to pot s pomočjo francoskega eksistencialista Sartra narisal neko silno razumevajočo podobo ateizma in se, ker je takšen bil menda tudi sam na svojem začetku, razglasil za zelo tolerantnega do brezbožnikov, ne samo, da nima dobrega mnenja o Argentincih, kjer je dežela lepa, ‘folk’ je pa zanič, kakor je dejal, pričakovano ga je Rode na veliko biksal pri vprašanju beguncev.

Naj navedem zgolj en, zame zelo neprebavljiv primer sprevrženega sprenevedanja. Renkova ga je izzvala, kaj storiti z begunci, nevralgično točko vseh, ki se smrtno bojijo, da so zaradi njihovega prihoda smrtno ogrožene judovske in krščanske korenine evropske civilizacije. Pričakovano je tu Škrabčev gost ubral dve elegantni metodi izmikajočega odgovora. Prva je seveda sklicevanje na papeža Frančiška, ki da ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi opozoril na njihovo trpljenje. Še dobro, kajne, ker potem nam ni treba.

Drugi manever je tudi že neštetokrat ponovljeno sklicevanje na arabske države: čemu prihajajo k nam v Evropo, zakaj ne želijo ostati v bogati Arabiji? Zakaj jim je bližja tuja in manj bogata kultura, zakaj zavzemajo ravno naš prostor?

»Kako da jih vleče v to Evropo, zakaj?«, je hlinjeno ponavljal Rode in seveda ponudil v razmislek, »ali je ta tok beguncev spontan ali organiziran, z namenom.« Ko nekdo povleče na plano prepozavni konspirativni vzorec, potem ste lahko vnaprej prepričani, da ga poglobljeni odgovori niti ne zanimajo – v resnici je treba le nekako vzdrževati libidinalno ekonomijo strahu pred begunci in kateri koli element teorije zarote dovolj dobro služi temu namenu.

In ko je razpoloženi kardinal že zadovoljno predel in mislil, da je dobro opravil nalogo, kajpak ob znova predvidljivem solidarnostnem končnem suplementu k diskurzu o beguncih, ki ga običajno uvaja prislov »seveda«, da je namreč »seveda človeku, ki je stiski, treba pomagati«, je prišla še voditeljičina primerjava. Preprosta: mar tudi vi niste bili begunec, saj ste emigrirali v Argentino. Upiranje analogiji je bilo neizbežno.

Namerni poziv k več empatije do beguncev s sklicevanjem na našo lastno preteklo usodo Rode ni najbolje sprejel. Seveda je moral zatrditi razliko. V čem da bi bila?

Na uradni spletni strani slovenske RKC naletimo na naslednji biografski moment:

»Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova leta 1948 izselila v Argentino, kjer je nadaljeval šolanje. Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube.«

Njegov odgovor je zvenel nenavadno – svoj položaj je označil za »čisto drugačno vprašanje« in nadaljeval z utemeljevanjem te drugačnosti med trenutno begunsko krizo in takratno domačo situacijo. Argument je bil:

»Tukaj je bila resnična nevarnost za življenje.«

Izselitev iz Jugoslavije leta 1948 je torej bila zanj nujna in neizbežna, šlo je tako rekoč za beg pred zanesljivo smrtjo, trenutni begunci pa nimajo ravno takšne težave, ne bežijo pred smrtjo in njihova življenja niso ogrožena. Smelost servirane dis-analogije zveni perverzno, sploh če kontekstualno pomislimo, kaj nam želi kardinal povedati: njegova družina da je bežala v vojnih razmerah, današnji begunci pa silijo v Evropo iz krajev, kjer menda sploh ni kakšne vojne.

In kakor da prva deplasirana misel ni bila dovolj, že je iskal in našel še eno pomembno razliko. Kjer človek osupne še bolj:

»Po drugi strani: če smo šli, smo šli za 14 dni, največ za tri mesece. To je bilo splošno prepričanje. Drugače sploh ne bi šli.«

Tole mora biti dovolj velika rokavica za vse zgodovinarje politične emigracije s poudarkom na Argentini: odhajali so torej za 14 dni, nič več. In drugače ne bi šli. Se pravi, da sploh niso odhajali za kaj več časa, kot trajajo daljše počitnice – čeprav smo nekako vedno verjeli, da so bežali pred komunizmom.

Zakaj so odhajali v veri, da se bodo lahko kar po dveh tednih ali treh mesecih vrnili, nam Rode ni povedal. Vsekakor bizarno stališče, sploh z vidika možnega iskanja pojasnila, čemu in s kako utemeljeno podlago so potem za tako kratek čas sploh odhajali ali bežali.

Rode Renko SIOL

Nihče seveda ne misli, da se politični emigranti nekoč niso želeli vrniti v tujino. Toda Rodetov ekskurz v umetno iskanje neprimerljivosti je prekinil medklic voditeljice, ali je danes pri beguncih kaj drugače – češ saj se tudi oni želijo vrniti domov. Ob spremljajočem posmehu publike na njen račun je kardinal lakonično nasprotoval in ustvaril vtis spretnega zabijalca gola:

»O, jaz pa mislim, da danes ti ljudje kar hočejo ostati v Nemčiji.«

S čimer je bila menda utemeljena še druga bistvena razlika med njim kot tedanjim beguncem in sedanjimi iz Bližnjega vzhoda.

Morala zgodbe? Ve se, kdo je bil pravi begunec. Rode je krvavel za domovino, on je bil resnična žrtev, ne sedanji ekonomski migranti. In dejansko je vedno bil domoljub, v Argentino je odšel le za dva tedna, tako kot vsi drugi politični emigranti. Begunci pa le nedomoljubno špekulirajo.

Mimogrede, prvič se je v Slovenijo vrnil leta 1965, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Sledila je epizoda z Bogomilo, ki se je po Delovi zgodbi o očetovstvu ne spominja več tako rad.

Več:

http://vezjak.com/2012/10/04/kardinal-ni-krsil-celibata-ali-res/

http://vezjak.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

http://vezjak.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

Rode Renko Planet

  • Share/Bookmark