Arhiv za Junij, 2016

Mömax ali spet so oglasi zavzeli prvo stran Večera

15.06.2016 ob 14:51

Kot vse kaže, nas jutri v Večeru čaka ponovitev Mercatorjevih oglaševalskih naslovnic – o čemer smo pred tedni veliko govorili. Večer bo izšel z dodano prvo in drugo stranjo, sam pa se, kot temu prijazno pravijo, umika in bralca čaka v ‘notranjosti’:

Naslovnica Večer Momax izsek

Mömax je trgovina s pohištvom, ki po novem odpira vrata tudi v Mariboru. Pred dnevi so agresivno akcijo oglaševanja že izvedli po mestu, celo v mestnem parku, tokrat napadajo Večer.

Naj spomnim, da so takrat novinarska združenja odločno protestirala, novinarji pa so se pridušali, da niso vedeli za akcijo, da bi se ji lahko uprli – uredniki in lastniki naj bi jim akcijo prikrivali vse do izida časopisov.

Bo tokrat pred jutrišnjo izdajo kaj drugače? Postavitev Večera je razvidna že večer pred tem. Zato lahko že dan prej ugibamo, kakšen bo odziv novinarjev in urednikov. Zmaga oglaševanja nad novinarstvom, ‘zunanjosti’ nad ‘notranjostjo’, če nadgradimo frazeologijo večerovcev, je postala otipljiva.

Več:

Pristni izdelki domačih medijskih kmetij

Medij kot oglaševalska platforma: primer Večera

Momax Večer naslovnica

  • Share/Bookmark

Drozgovih petsto: prihodnost novinarstva, močnejša od meteorita

14.06.2016 ob 11:10

Kaj točno nam pove dejstvo, da se je na vabilo po sodelovanju z Jano in Lady, ki sta ta teden začeli nov ciklus življenja, odzvalo »okoli 500 večinoma mladih novinarjev, fotografov in oblikovalcev«? Veliko. Več kot bi želeli. Preveč. A pojdimo po vrsti.

Govorim o tem, da je medijska družba AdriaMedia ta torek in sredo kupcem znova ponudila stari paradni reviji. Kot so nam dejali.

Ime česa je petsto?

Po enoletnem premoru je namreč AdriaMedia sklenila licenčno pogodbo z družbo Večer Revije in obe blagovni znamki najela za dvojno petletno obdobje, o čemer sem že pisal v kontekstu precej nenavadnih okoliščin nakupa 44 blagovnih znamk, ki so bile naprodaj pri KBM Leasingu, podjetju iz skupine NKBM. Paketa, ki si ga je nekoč lastilo podjetje Delo Revije.

Drozg 500 novinarjev mmc

Težava je seveda, da že devet mesecev kupce osrečujeta tudi nadvse podobni reviji Zarja in Zvezde, ki sta nadomestili prvi, izdaja jih podjetje Salomon in je del skupine Media24. Tako so najprej KBM Leasing, potem pa tudi pri Večeru Revije in AdriaMedia na sodišče vložili zahtevo za prepoved Salomonu, da izdaja revije pod alternativnimi imeni.

Glavna in odgovorna urednica nove Jane je Lidija Petek Malus, pri novi Lady je to Anja Kontrec.

Toda ustavimo se pri okoliščinah odziva na projekta. Tomaž Drozg, lastnik in direktor uprave družbe AdriaMedia, je za STA opisal kolosalen interes za ustvarjanje obeh revij:

Novinarsko ekipo bodo sestavljali dosedanji sodelavci AdriaMedie in tudi nekaj tistih, ki so nekoč ustvarjali obe reviji. K sodelovanju pa so nove sodelavce pozvali tudi z vabilom, na katerega se je odzvalo okoli 500 večinoma mladih novinarjev, fotografov in oblikovalcev, je dejal Drozg.

Svojo odločitev, zakaj odločitev za prav ti dve reviji v naboru številnih, je utemeljil z argumentom renomeja in prepoznavnosti:

»Lady in Jano smo iz paketa revij, ki jih ponuja Večer Revije, izbrali, saj sta najbolj prepoznavni in bomo z njima že v dveh do treh mesecih vedeli, ali se v redu prodajata in ali smo se pravilno odločili,« je v pogovoru za Dnevnik svojo odločitev pojasnil Drozg. Povedal je, da je za ustvarjanje obeh revij izbral »mlajšo« ekipo novinarjev, ki pa so jo dopolnili z nekaterimi sodelavci obeh revij iz časa, ko sta še pripadali Delu Revijam. S tem naj bi pri ustvarjanju združili tradicijo z novimi pristopi do bralcev. Konkurenčni reviji Zarja in Zvezde po vsebini bolj kot novi Jana in Lady veljata za kontinuiteto Jane in Lady iz preteklosti, saj je podjetje Salamon obdržalo nekatere ključne ustvarjalce in nekdanjo »zavest« obeh revij. Glede na to, da imata obe reviji – zlasti pa Jana – tradicijo in bralce, ki so vajeni njunega dolgoletnega duha, ta okoliščina ni zanemarljiva.

Prekariat vs. Lady

Veliko zanimanje za sodelovanje pri revijah Lady in Jana smo prisiljeni brati vzporedno ne le z vedno večjimi socialnimi stiskami novinarjem na cesti ali blizu nje, temveč tudi skupaj z vsemi ukrepi proti tistim zaposlenim, npr. ob pritiskih na prekarce v novinarstvu, zahtevah po ureditvi statusa samostojnega novinarja, da bi se ustvarilo obvod, s katerim bi se lahko pred inšpekcijo in sodiščem prikrilo njihovo zaposlovanje.

Podatki o odpuščanjih novinarjev se nam servirajo skoraj dnevno, četudi bistveno bolj hladnokrvno in brez spremljajočih protestov – v zadnjem času najbolj pri Delu, tudi Dnevniku in Večeru. Fluktuacija in prehajanje novinarjev iz enega medija v drugi še nikoli nista bila tako frapantno visoka.

Ravno iste dni, konkretno sedmega junija, ko sta znova začela izhajati Lady in Jana, so pri aktivu novinarjev Dnevnika skupaj z DNS objavili alarmantno javno sporočilo o stanju na Dnevniku, ki pa ga mediji, z izjemo STA, niti niso želeli poobjaviti:

V stanovskih organizacijah smo zgroženi nad zadnjim ravnanjem uprave družbe Dnevnik, ki grobo tepta interese prekarnih zaposlenih. Uprava dialog zavrača, sindikalno vodstvo Sekcije honorarnih novinarjev Dnevnika je zaradi odpuščanj obglavljeno, odpuščeni so predvsem sodelavci, ki si upajo zahtevati sodno varstvo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Položaj prekarnih delavcev je zaostril inšpekcijski nadzor, v katerem prekarni delavci pravice po zakonu o delovnih razmerjih imajo, ne uživajo pa nikakršne zakonske varnosti, če iste pravice zahtevajo v sodnem varstvu ali če zanje inšpekcija ugotovi elemente delovnega razmerja. Upravo Dnevnika pozivamo k partnerskemu dialogu in k umiku povračilnih ukrepov.

Vendar negotove pravne in socialne razmere, v katerih delujejo novinarji, v ničemer ne »legitimirajo« nakazanih trendov, v katerih se je znašel slovenski novinar, s tem pa temeljite prestrukturacije medijskega prostora, ki smo mu očitno priča.

Meteoriti, šibkejši od prihodnosti Lady

Vprašajmo se, kaj točno utegne predstavljati Drozgova številka o 500 novinarjih, fotografih in oblikovalcih? Če nekoliko poenostavimo, je to približno četrtina vseh, ki v novinarstvu v slovenskem prostoru aktivno delajo: vsaj DNS je v zadnjih letih omenjalo številko, ki se vrti okoli 2000 novinarjev ali nekaj več. V tem trenutku domače medijske kapacitete očitno ne dovoljujejo povečevanja tega obsega, kvečjemu padec.

Tudi če upoštevamo, da so med njimi morda nekateri mladi diplomanti medijskih smeri, ki še nikoli niso delali kot novinarji, nam ta podatek pove, da je slovensko novinarstvo tako rekoč četrtinsko predestinirano za ustvarjanje revij, kot sta omenjeni. Oziroma še huje: samo teh dveh. Povedano preprosteje: svoje novinarske moči in znanja so pripravljeni usmeriti v pisanje za bolj ali manj tabloidne revije.

Po eni strani nam to kaže enosmerno pot, evidentno tabloidno perspektivo, v katero se domači mediji dobesedno razvijajo. Po drugi manifestira deziluzijo novinarskih ambicij, vdanost v usodo, osebni pragmatizem mladih ali tudi preizkušenih novinarjev, ki bodo začeli ali svojo kariero morda končali ob pisanju družabnih kronik v Lady. Povedano emfatično: Lady je videti začrtana prihodnost slovenskega novinarstva, želeli ali ne. V kakšni meri pretiravamo in je mogoče statistični podatek o zanimanju, če je točen, pojasniti v kakšno drugo smer? Morda, a kakšne prepričljive razlage ne vidim.

Paradoksalno pa je, po Drozgu, ta prihodnost daleč od negotove, je karseda zanesljiva: uspeh  Jane in Lady lahko, kot je povedal za intervju v Žurnalu24, ustavi le še padec kakšnega meteorita.

Drozg meteorit žurnal

Forum 571 in Janšev flop

Številka 500 je emblematična iz še nekega razloga. Leta 2007 je namreč 571 novinarjev podpisalo peticijo zoper Janeza Janšo zaradi političnih pritiskov in cenzure. Tega jim prvak SDS nikoli ni oprostil, vse do danes je to številko neumorno ponavljal in jo naredil za simbol levičarskega, udbaškega, nenormalnega novinarstva, če uporabim nekaj njegovih miselnih artikulacij.

Janša je spregledal, da njegovo zavojevanje domačega medijskega prostora, legitimirano pod krinko »uravnoteževanja«, sproščanja in normalizacije, dejansko ne bo niti potrebno. Drozgovih petsto dokazuje, da novinarjev politične opredelitve ne zanimajo: kar iščejo, je zgolj kakršna koli služba. Glede na Večerov nakup blagovnih znamk je nekaj niš še na voljo: Obrazi, Stop, Smrklja, Naša žena, Kih, Radar in Eva.

Več:

Večer Revije: o nekem družbeno odgovornem nakupu

Znamke, prodane za štiri krat nižjo ceno

Clear and present danger: F571

  • Share/Bookmark

Tarča in njene strokovne napake

14.06.2016 ob 11:10

Zadnja Tarča z naslovom »Zarota molka v belem« je predvidljivo govorila o aferi Zimmermann – šokantni dih in žile jemajoči zgodbi, ki jo je ekskluzivno razkrila novinarka TV Slovenija Eugenija Carl pred tedni in že nekaj časa dnevno polni medijski prostor. Vključno z vsemi dodanimi fotografijami in posnetki ženskih nog pred in po krvožilnem posegu razvpitega zdravnika in kirurga.

Nanjo sem postal pozoren predvsem zaradi lucidnega članka Dušana Kebra v Dnevniku – v njem je bivši minister za zdravje prepričljivo pokazal ne nekatere vsebinske hibe v stališčih nastopajočih, pa tudi v konceptualnem izhodišču oddaje.

Če pustim ob strani njegovo prepričljivo zavrnitev predsednika zdravniške zbornice, ki je poskušal problematiko proč od osebne objektivne odgovornosti preusmeriti v domnevne težave zdravstvenega sistema v tranziciji in s prstom kazal na lažni duh kolektivizma iz preteklega sistema, v katerem se izgubi sleherna profesionalnost in odgovornost, se je Keber utemeljeno zapičil že v sam naslov oddaje – »Zarota molka v belem«. Ki predpostavlja taisti obstoj zdravniških napak, zaradi katerih so ljudje v belem menda solidarni med sabo le zato, da bi jih prikrili. Ne, ne gre za to.

Tarča Zimmerman zarota molka

Njegova temeljna teza se je izkazala za točno, razen spontanega kratkega medklica g. Robide so vsi, skupaj z voditeljico Jasmino Jamnik, 54 minut neutrudno vrteli v prazno mlin iskanja razlogov tolerance do »strokovne napake«. Ves premislek se je dogajal okoli njih. Ali kot je zapisal kolumnist:

Tarča je tudi v drugih ozirih zgrešila poanto. Razen lucidne pripombe enega od udeležencev, da v primeru dr. Zimmermanna sploh ni šlo za strokovne napake, se je nato vsa razprava vrtela prav okrog njih: o tem, kako jih je treba obravnavati obzirno in nikakor z namenom kaznovanja, pač pa da se ob njih učimo in s tem zmanjšujemo možnost ponovitve. Na koncu se je zdelo, da je bilo šušmarstvo dr. Zimmermanna mogoče zaradi strahu drugih zdravnikov, ki tudi sami delajo napake ali ker jih takrat, ko o napakah hočejo govoriti, njihovi predpostavljeni šikanirajo, pa tudi zato, ker še nimamo agencije za kakovost, itd. itd.

Res strokovna napaka ali kaj drugega?

In res, Jamnikova je že v uvodnih besedah uvedla zgrešeni diskurz o »številnih strokovnih napakah«, ki kasneje ni niti za hip ponehal, o tem, da na zbornici ni nobene prijave, da so »vsi pristojni o napakah vedeli«. In seveda, kar je potem prešlo v nezgrešljivo rdečo nit razprave, zakaj so o tem zdravniki dolga leta molčali. S tem je bila usodno začrtan fokus razprave – ob drugem poudarku o tem, da nam ceh nekaj prikriva. Ne, gotovo so med njimi bile tudi klasične zdravniške napake, toda večina serijskih opravil dr. Zimmermanna ne ustreza temu opisu. In v tem je težava: treba bo najti še druge vatle.

Tarčo so zato že v najavah pospremili z ambicijo, da bo spregovorila o tem, »kaj nam o kakovosti storitev, varnosti, preglednosti in nadzoru, a tudi o celotnem slovenskem zdravstvu pove afera Zimmermann?… Zakaj so molčali zdravniki? Zakaj ga nihče ni preveril? Zakaj zdravniška zbornica ob prvih pojavih ni ukrepala bolj odločno? Zakaj zdravstvena zavarovalnica, ki je za storitve pri njem izplačala 388 tisočakov ni opravila poglobljenega nadzora? Zakaj ministrstvo šele zdaj predlaga zakonske spremembe? Zakaj je bilo na vložitev ovadbe treba čakati do zdaj? Ali bo poslej kaj drugače?«

Moja poanta je preprosta: Kebrov očitek se zdi zelo točen in tako so v oddaji, zapeljani s strani urednikov in novinarjev, tudi sami sodelujoči govoril o nečem, kar tehnično vzeto ne more biti točen opis dejanj, ki jih je izvajal dr. Zimmermann.

Prva dilema, enkrat več nedotaknjena, je že tale: govorimo o dejanjih, ki so kazniva ali ne? O tem je bilo v javnosti relativno malo pojasnjenega. Če bi vpleteni razpravljali v tej perspektivi, bi bili prej prisiljeni pomisliti na pravilnejši opis in kategorizacijo ravnanj zdravnika. Če bi pogledali v kodekse medicinske etike, bi ugotovili še kaj več. Da si gospod zasluži takojšnji odvzem licence, je onstran dvoma. Vendar pojdimo po vrsti.

Prvič, Zimmermann evidentno ni storil klasične strokovne napake v smislu kaznivega dejanja. Do nje pride, ko zdravnik ali kakšen drug zdravstveni delavec v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje. Podobno velja, ko zdravnik ali drug zdravstveni delavec z medicinsko izobrazbo opusti neko dejanje, pri čemer posledica ni pomembna. Ta možnost odpade.

Drugič, je morda ravnal le malomarno? Ne, ker je v kazenskopravnem smislu to oseba, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, s čimer povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. V pojmu malomarnosti je očitno vsebovan element poslabšanja zdravja. V večini primerov svojevrstne inačice dr. Frankensteina, kot mu pravi Keber, znova odpade.

O zdravstveni strokovni napaki nadalje govorimo takrat, ko pride do nepričakovanega in nenačrtovanega dogodka, ki povzroči ali bi lahko povzročil škodo bolniku. V tem smislu je ta odstopanje od rutinskega in pričakovanega načina izvedbe zdravstvenega ukrepa. Spet lahko ugotovimo, da niti tak opis ne definira situacij, o katerih govorimo – v ravnanjih kirurga ni bilo prav veliko nenačrtovanega.

Šušmarstvo in mazaštvo, cepljeno na korist

Nič od tega, skratka, žilni specialist ni počel. Je pa izvajal nekaj drugega, sodeč po vseh medijskih poročilih: iskal je nedolžne in zdrave žrtve, jim ponudil ambulantni poseg proti plačilu, večkrat v higiensko neustreznih razmerah, in zaračunaval svojo storitev, kasneje pa preganjal paciente s SMS sporočili, če so zamujali, pri tem pa oškodoval tudi zavarovalnico in vse davkoplačevalce. No, kar nekaj časa se je tudi pretvarjal, da je kirurg in operiral brez licence, ki jo je kasneje pridobil v Nemčiji.

Spornost njegovega sistematičnega ukvarjanja s pacienti je pretežno zato povsem drugje: strogo vzeto ni v napakah, ampak v odvečnosti posegov (»operiralo se je po nepotrebnem«, je v nekem trenutku dejal predsednik zdravniške zbornice, dr. Možina), in v šušmarski ali mazaški dejavnosti, nestrokovno opravljenem delu. Med napako in rutinsko ponavljano nestrokovno dejavnostjo zaradi materialnih koristi pa je bistvena, verjetno odločilna razlika.

Nekaj podobnega bo veljalo, če se odločimo njegovo dejanje opisati kot mazaštvo – ker nekaj specialistov je pred kamerami opisalo alternativno kirurško metodo, po kateri naj bi Zimmermann zdravil, s posebnim poudarkom na tem, da niti ne zdravi po njej, da se nanjo le formalno sklicuje.

No, tudi mazaštvo je kaznivo dejanje, po 80. členu KZ takrat, ko se nekdo ukvarja z zdravstveno dejavnostjo brez predpisane kvalifikacije in pri tem odvrne bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Drugi člen dodaja, da se zaradi mazaške dejavnosti kaznuje nekdo, ki »povzroči pomembno škodo na zdravju osebe, ki v postopke zdravljenja ni privolila ali ni bila sposobna privoliti«. Za potrebe razprave v Tarči pa še najpomembnejše, ne glede na to, kako bomo opisali sporno zdravnikovo početje: tudi mazaštvu ne bomo dejali strokovna napaka.

Če sklenem: v Tarči so iniciirali razpravo v napačno smer – in žal je večina gostov pri tem sodelovala. Neustrezno zdravljenje, po vsem sodeč iz koristoljubja, oziroma »nepravilno in prekomerno zdravljenje«, kot je v oddaji dejala državna sekretarka, zahtevata specifikacijo takega dejanja, ko iščemo odgovorne ali ocenjujemo reakcije ustanov ali zdravnikov. Verjetno ne bi bilo odveč, če bi v studio povabili kakšnega pravnika, če je že sodelujočim zmanjkalo znanj.

Je pa Tarča poskrbela za vsaj eno dobro plat: kar nekaj puščic je odletelo proti predsedniku Zdravniške zbornice, ki znova ni skoparil s svojo aroganco. »Koliko nog bomo še videli, preden bo odločila stanovska organizacija?« se je v nekem trenutku slikovito vprašala voditeljica.

Odgovor je lahko preprost: eksplicitno kazanje zdravljenih nog ne bo dovolj, treba je zastavljati odločilna vprašanja pravim ljudem. To pot je v oddaji prepoznavno umanjkala refleksija, o kakšni vrsti dejanj šušmarskega zdravnika sploh govorimo. In posledično obarvala in preusmerila potek in obseg diskusij.

Keber Dnevnik Zimmermann

  • Share/Bookmark

Hojsova naročnina in RTV mazohizem

14.06.2016 ob 11:09

Aleš Hojs, menda kandidat za predsednika še ene desne stranke in abonirani gost Odmevov, se javno hvali, da odjavlja svoj RTV sprejemnik. Očitno mehka verzija vsesplošnih pozivov k temu, da se več na plačuje prispevka v režiji gospoda Janše.

Hojs odjavil RTV tvit Janša

Če bodo v naslednjih treh letih Hojsa gostili v programih RTV Slovenija, se bo treba vprašati po pameti. Erteve urednikov in vodstva. Saj celo sam pravi, da ne želi gledati programa, ki ga producirajo in predvajajo.

Lahko bi govorili o majhnem paradoksu torej, morda o novem pravilu: če ne plačuješ televizije, ker ti ni všeč program, res ni potrebe, da bi v njem nastopal. Če odkrito ščuvaš proti plačilu naročnine, res ni potrebe, da bi te morali gledati tisti, ki jo plačujejo. Izziv za RTV hišo. Mi naj gledamo njega, on pa programa ne bo ne plačal ne gledal?

Zanimiv je tudi Hojsov trik, ki ga je revitnil Janša: formalno odpoved naročnine obstaja le v obliki odpovedi RTV sprejemnika. Bolj pošteno bi seveda bilo, da je preprosto ne plačuješ, tako kot zase pravi Janša. In kot se je nekdo pri tem zlagal: Filli ali Janša.

Več:

V iskanju veleizdajalcev

Odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Janševe težave v zakonu in instantni demantiji

14.06.2016 ob 11:08

Če ne drugega, moramo priznati: Janša je uspel  empirično prepričljivo, kar sicer ni običajno zanj, demantirati pisanje tabloidne revije Suzy o težavah v svojem zakonu. Na tviterju in spletni strani stranke SDS.

Janša tviter Suzy ločitev

Če smo točnejši, je zanikal predvsem dejstvo, da na družinskem shodu njegove stranke ni bilo njegove družine. Kar je bila izrecna trditev kratkega zapisa v Suzy in najbolj otipljiv indic, da menda res drži teza o težavah.

V video posnetku je dejansko spontano izpadel simpatično, tako rekoč holivudsko, v čistem nasprotju z njegovim govorom: na oder se je uspel nepričakovano prebiti njegov sin Jakob, začel grabiti očeta za levo nogo in se ovijati okoli nje ter iskati pozornost množice,  Janša pa je nato z njim in s svojo Urško izmenjal nekaj naklonjenih nasmeškov. Urška je sina sprva želela odpeljati, si premislila in odšla, a se nato čez nekaj trenutkov vrnila in ga odnesla z odra.

Janša Suzy laž

Simpatičnost dogodka je poskrbela za maksimalno razgalitev novinarske netočnosti (ali laži) o tem, da je na družinski piknil šef prikorakal sam  – karkoli si že mislimo o nesimpatičnosti Janše. In ja – posnetek je bil javno objavljen še pred zapisom v Suzy.

Kaj bi smeli pričakovati? Janša sicer ni uspel v polnem smislu demantirati domnevnih težav v zakonu – vendar breme dokazovanja ni na njem. Prej je obratno: tisti, ki senzacionalistično posegajo v zasebnost posameznikov, četudi politikov, morajo navesti dobre razloge, zakaj to počnejo v imenu javnosti. Pri Suzy so zdaj pred težavno nalogo: že po sebi sporno početje bodo morali bodisi dodatno utemeljiti ali se opravičiti.

  • Share/Bookmark

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

1.06.2016 ob 07:17

Pričakovali bi, da so novinarji v službi javnosti, ne lastnikov. Vsaj kodeks in profesionalna drža jim nalagata, kaj je njihova naloga in zaveza. Dolgoročno je to tudi drža, ki se jim najbolj splača. Oziroma obratno: nikoli se jim ne splača in tudi ne izplača zatajiti svojega poslanstva. Pri nas so se lastniki Dela in Dnevnika zapletli v finančne okoliščine, ki vedno pogosteje zbujajo zanimanje kriminalistov in nacionalnih preiskovalnih uradov.

Pred časom sem že opozoril, kako so se v Slovenskih novicah odločili braniti svojega lastnika Stojana Petriča, ko se je znašel v pod plazom očitkov, da se je kot predsednik uprave Kolektorja odločil Vegradu Gradnje odpisal dolg in je nato v zameno prejel (ali kupil) stanovanje v Savudriji.

Zgodba se je nato nadaljevala. Namesto da bi se te dni pri Delu posvetili vprašanju o Petričevi vlogi pri Kolektorjevem prevzemu družbe Etra 22, kasneje torej Kolektor Etra, jih akcije Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) niso preveč pritegnile. V tem primeru je šlo za zbiranje dokazov suma zlorabe položaja, s katero naj bi posamezniki pridobili za 3,2 milijona evrov premoženjske koristi.

Delo je novico o preiskavi sramežljivo potisnilo na osmo stran, po sili razmer, v črno kroniko. Razlika je očitna, pri Dnevniku so jo dali na prvo stran, o njej so na veliko poročali na RTV, POP TV, Planetu TV, Svetu24, Večeru, Siolu…

Kolektor Dnevnik naslovnica Petrič

Delo Etra kronika

Tej nasprotna je včerajšnja sobotna zgodba v Delu, ki je pokazalo zelo veliko zanimanja za Dnevnikovega lastnika. Tistega, ki ga sicer njegovi novinarji radi zanemarjajo.

V Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) so se namreč po treh letih lastništva terjatev DZS, ki ga vodi Bojan Petan, odločili začeti prodajati terjatve in menda tudi sprožiti postopek prisilne poravnave. Le krovno, torej založniško podjetje DZS, naj bi bilo upnikom dolžno več kot 100 milijonov evrov. Banke so DZS menda popuščale, vendar pri DUTB že kar nekaj časa poskušajo najti metodo, po kateri bi iztisnili vračilo dolgov z razglasitvijo insolventnosti, četudi po sodni poti.

Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.

Delo Petan poravnava naslovnica

Seveda je rezultat zgolj naključno tak: bržkone je zanimanje za tujo kobilo le stranski proizvod konkurenčnega obnašanja, ki terja povečano zanimanje za težave drugih namesto svoje, v kombinaciji z novinarskim ali uredniškim upogibanjem hrbtenice pred svojimi šefi.

V tem smislu je selektivna cenzura žalostno nadaljevanje novinarskega molka ob odpuščanju novinarjev – po eni strani bi lahko rekli, da v nenehni grožnji po izgubi službe novinarji vsaj z vidika sebičnosti navidez delujejo racionalno, če že niso na stopnji cehovskih zahtev. Čemu bi tvegali zamero pred svojimi lastniki, se verjetno glasi njihov kredo. Žal se nato naslednji korak sprevrne v svoje nasprotje: takrat, ko se taisti lastniki, ki jim po nepotrebnem ščitijo hrbet, razglasijo za njihove pogrebce in jih brez milosti odpuščajo.

Zato bi posledično pričakovali podobno novinarsko recipročnost, ko gre za njihove stiske in odpuščanja, če je racionalizacija sebičnosti dopuščena: zakaj potem novinarji Dnevnika intenzivneje ne pišejo o odpuščanjih na Delu in obratno?

Skoraj edini, vsekakor pa centralni vir informacij o dogajanju na Delu je postal Marijan Zlobec na svojem blogu s svojim neutrudnim popisovanjem vseh etap razpadanja Delovega imperija in s podrobnimi opisi odpuščanj novinarjev.

Dejansko je obstoj Zlobčevega bloga inverzna plat tistega, kar bi novinarji morali početi, pa ne počnejo: rešuje njihovo čast molčeče ignorance do lastnega ceha.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/15/slovenske-novice-branijo-svojega-lastnika/

Delo Petan 1

Delo Petan 2

  • Share/Bookmark

Maloštevilni novinarski protesti: o Bobovnikovem pahorjanstvu

1.06.2016 ob 07:17

Celostranski intervju s Slavkom Bobovnikom za današnji Večer bo šel v anale po žanru, ki bi mu mirno lahko rekli pahorjansko niveliziranje. Kar pomeni: kako se ne posebej zameriti nikomur, kako ne imeti nobenega res čvrstega stališča, kako najti srednjo pot ekvidistance med političnimi Scilami in Karibdami.

Naj v ilustracijo navedem odlomek:

O aktualnem pa: tako, kot se prvaku opozicije ne sme zgoditi tvit o ceni domnevnih prostitutk v naši hiši, tako v tej hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je poziv k smrti. To ni svoboda govora, to je ulica. O prvem naj odloči sodišče, o drugem, za katerim niso stali novinarji, tudi. Res srčno upam – ali bolje, verjamem, da vabilo tistim čudakom ni prišlo iz hiše. In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset. Glede programskega sveta pa: če je nekdo član, seveda to še ne pomeni, da ureja program neposredno. Uredniki naj urednikujejo in novinarji naj opravljajo svoje delo, kot je tudi pisalo na enem od plakatov, s čimer se strinjam. Programski svet pa naj opravlja svoje delo skladno s kompetencami in pristojnostmi.

Figura, ki nam jo največkrat servirajo kot zgled pokončnega in brezkompromisnega novinarstva, tista, ki terja vojaško disciplino, o čemer sem ravnokar pisal, je glede stališč do novinarstva in političnih pritiskov na javni radioteleviziji maksimalno kompromisna. Zgornji citat, gledano v celoti, je odlična ilustracija povedanega v zgoščeni in ponovljeni obliki.

Tviti se dogajajo

Pojdimo po vrsti. Težko je spregledati velik trud, ki ga Bobovnik vlaga v ublažitev Janševega dejanja: njemu da se je očitno spontano »zgodil tvit« – pri čemer pozabi povedati, da se napadi na novinarje in RTV hišo, pravzaprav Hanzi TV, Janši »dogajajo« ves čas. In da je tudi glede RTV prostitutk po problematiziciji uprizoril plejado ponovitvenih dejanj v dneh, ki so sledili. Da se nikoli ni opravičil, da se je v parlamentu na odboru nato izvijal na tisoč načinov.

Bobovnik intervju Večer naslovna

Ne le to, voditelj Odmevov si je privoščil še reduktivno interpretacijo  o »ceni domnevnih prostitutk«, pravzaprav dve: po eni strani tvit nikakor ni govoril le o cenah – kakor da bi dejanje stigmatizacije novinark s prostitutkami bilo drugotnega pomena.

Domnevne in nedomnevne prostitutke

Drugo redukcijo lahko štejemo za čisti simptom, Bobovnik je svoje kolegice iz hiše hote ali nehote opremil s pridevnikom »domnevni«. Se pravi: morda sta prostitutki, morda nista. Pač cena pahorjanske nivelizacije, ki jo je nato podkrepil še z omembo sodišča, ki naj o tem odloči. Kakor da bo sodišče razmišljalo in ugotavljalo, ali sta ali nista, ne pa presojalo o tem, ali morda označba ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Če bi kdo morda še menil, da se je Bobovniku pač zareklo in smo zato pretrdi v razlagi, da v resnici ni mislil uporabiti izraza »domnevni prostitutki«, da je bil le neroden, da ga je treba razumeti drugače, ostaja struktura celotne misli iste povedi enoznačno kompromisarska in prepoznavno »uravnoteževalna«: tako kot se ne sme »zgoditi tvit o domnevnih prostitutkah«, v RTV hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je zapisano »Smrt janšizmu«, kar voditelj razume kot poziv k smrti.

In kot se ne želi neposredno opredeliti do prvega, končno besedo tudi v drugem primeru prepušča sodišču. Prepoznavnega bežanja proč od močnejših stališč ne more skriti niti vrednostna ocena o »čudakih«, za katere niti ni čisto prepričan, če jih ni nekdo iz hiše povabil na sejo Programskega sveta.

Kdaj je novinarski protest potreben

Resnično minuciozen zgled Bobovnikovega pahorjanskega žargona nesporno predstavlja njegova misel o nujnosti protesta, ki ga je v času seje sveta izpeljala manjša skupina novinarjev. Stavek v zgoščeni obliki ponazarja bistvo neke novinarske drže, ki ni le Bobovnikova, ampak tako rekoč cehovska značilnost:

In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset.

Kot nekdo, ki ne zna tvoriti tovrstnih večumnih stavkov, lahko njihove avtorje le močno občudujem. Kaj je želel Bobovnik sploh povedati? Da se »potrebnost«, torej upravičenost nekega novinarskega protesta, zrcali v številu protestnikov? Nemogoče.

Prvič, nesporno se do izpeljanega protesta sploh ni opredelil – po pahorjansko. Veznik »če« v pogojno odvisnem stavku uvaja hipotetičnost, toda do dogodka je že prišlo. Sklepanje, ki ga sugerira, je preprosto: (a) Če je protest potreben, pride nanj sto ljudi. (2) Toda nanj je prišlo dvajset ljudi. (3) Torej protest ni res potreben.

Čeprav smo v skušnjavi, da bi Bobovniku pripisali intenco po označitvi protesta za nepotrebnega na opisani način in s tem dvom vanj, je stavek dvoumno oblikoval na način, da se lahko temu očitku izogne: namreč kot splošno načelo. V smislu: »Na potreben dogodek prihaja veliko ljudi.« Če dopustimo takšno dodatno branje in citirano misel povzdignemo v načelo, s tem ohranimo možno branje, po katerem mu je bilo le do tega, da na potreben dogodek mora pridi veliko ljudi – da skratka dogodek podpira, da ga ima za potrebnega, a je razočaran nam majhnim odzivom.

Umetnost niveliziranja: kako pokriti oboje

Nemogoče je ugibati, katero od teh možnosti je Bobovnik zavzel kot svojo osebno držo. Preprosto se je temu izognil, tako kot se je opredelitvi do novinarskih kolegic. Lahko bi prvo, lahko drugo. Moja poanta je itak drugje: našel je točno takšno ubeseditev, ki je nivelizirana, ki pokrije oboje. Kar pomeni: zagovorniki protesta ne bodo opazili, da je do njih skeptičen, nasprotniki protesta pa bodo zadovoljni, ker je poudaril, da pogoj za »potrebnost« protesta ni bil dosežen. Ker je tam pač bilo 20 ljudi. Vsi bodo zadovoljni, nihče ne bo jezen. In on bo ostal spoštovani voditelj.

Preostanek besedila iz zgornjega odlomka je prazno in za nikogar boleče frazarjenje: svetniki naj delajo X, uredniki Y in novinarji Z, skratka vsak naj opravlja svoj posel. Varno in dovolj abstraktno, ker se s tem, enkrat več, ne da nikomur zameriti.

Če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, kako »vojaško« brezkompromisen je Bobovnik v elementu, v studiu, lahko v kombinaciji z njegovim pahorjanstvom ugotovimo le, da je takšen le do drugih. V odnosu do sebe je evidentno tak, kakršni ne smejo biti njegovi gostje: medel in izmikajoč.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/23/v-iskanju-veleizdajalcev-bobovnikovi-vojaki/

Bobovnik intervju Večer

  • Share/Bookmark