Arhiv za Avgust, 2016

Jelinčič kot predavatelj o beguncih: o zablodi sklicevanja na strpno družbo

25.08.2016 ob 06:59

Da bodo organizatorji v mariborskem združenju EPEKA v svoje mladinske delavnice o beguncih povabili Zmaga Jelinčiča Plemenitega, je prepričalo tudi ertevejevce, da so o tem v svoj osrednji dnevnik uvrstili kratek prispevek Rajke Pupovac. V njem so se zadovoljili predvsem z informativno platjo predstavitve, dlje od nje niso želeli ali zmogli.

Jelinčič izsek predavanje EPEKATelefonski nastop Zmaga Jelinčiča v prispevku TV SLO

Zgodba je dejansko enostavna: povabilo je sprožilo nekaj potrebnega zgražanja ali vsaj spraševanja, kaj lahko počne na takšnem izobraževanju odkriti nasprotnik, če ne sovražnik beguncev in kaj bo zraven njega počela recimo Slovenska filantropija? Saj se vendar ve: pogovarjati se bo treba od začetka o neutemeljenosti sovraštva in nestrpnosti, razlagati zgodbe beguncev tistim, ki ne zmorejo empatije, sprožati z njim diskusijo o svojem lastnem poslanstvu. Filantropi menda še razmišljajo, so dejali pretekle dni, ali bi se morda umaknili s sporeda.

Medijska obravnava in pristop sta odvisna od začetnega imputa spraševanja: kakšen status ima povabilo Zmagu Jelinčiču na omenjeni dogodek, je legitimno ali ne? S čim so ga upravičevali, kako so pojasnili svojo odločitev? Naj takoj povem: zame je deplasirano, absurdno, nelogično in na koncu kot nemoralno povsem nedopustno.

Sovraštvo kot pedagoška spodbuda

svoji posebni izjavi za javnost glede povabila Jelinčiču so v združenju EPEKA zapisali, da je »današnji problem begunstva in migracij postal orodje za pridobivanje poceni političnih točk politikov, ustvarjanje polov in podpihovanje nestrpnosti iz vseh strani«.

In potem so se, da bi se »soočili s tem dejstvom«, odločili za »predstavitev pogleda na begunsko problematiko s strani prvaka Slovenske nacionalne stranke g. Zmaga Jelinčiča«.

S tem bodo nevedni »udeleženci iz tujine in Slovenije lahko spoznali poglede in stališča, katera se goji ne samo v Sloveniji, ampak po celotni Evropski skupnosti.« Očitno po načelu: če vas zanima, kaj se dogaja živalim v mesnici, povabite mesarja. Če želite vedeti, zakaj ljudje pijejo alkohol, povabite alkoholika. Če vas zanimajo serijski morilci, kakšnega pokličite. Če bi radi govorili o sovraštvu do beguncev, pokličite sovražnika.

No, to je evidentno le ena linija racionalizacije njihove izbire: če beremo natančno, je Jelinčič je zanje strokovnjak za podpihovanje nestrpnosti in hkrati podpihovalec. Da bi svojo odlično izbiro že podkrepili, so pridodali še sklicevanje za »vseobsegajočo multidisciplinarno usposabljanje«, kjer jim zaokroženo totaliteto pristopa predstavlja ravno dejstvo, kot poudarjajo, da »ne izključujemo mnenj, ampak jih preko soočenja z nasprotujočimi si mnenji spodbujamo h kritičnosti in ustvarjanju lastne slike o situaciji po pridobivanju znanj in dejstev«.

Hvalevredno? Je to kakšna posebna pedagoška agenda? Ja, približno toliko, kot če bi na razpravo o holokavstu povabili kakšnega njegovega zagovornika, dodali še neonacističnega skeptika, ki meni, da holokavsta ni bilo in ju soočili s preživelimi žrtvami. Vse v duhu neizključevanja drugačnih mnenj in plodnega soočenja nasprotnih si stališč. Ojej, in temu pravijo spodbuda h kritičnosti.

Strpna družba in raznoliki Jelinčič

Vrhunec je moralizem, s katerim so poskusili zmanipulirati še zadnje dvomljivce v njihovo imenitno odločitev: »Mladi v Združenju EPEKA verjamemo, da je ključ do strpne družbe prav ustvarjanje prostora za raznolikost in soočanje z drugače mislečimi.«

Se pravi, bolj ali manj: kdor ni za Jelinčiča in ima kakšne pomisleke glede vabila, ni za raznolikost, drugačno misleče in ne prispeva k strpni družbi.

Mnenje, ki se mora pretvarjati, da so sovražni govor, diskriminacija, sovraštvo in netoleranca zgolj oblike drugačnega mnenja, mi pa smo strpni člani družbe takrat, ko ga sprejmemo kot takšnega – torej kot nam drugačnega. Porazno izhodišče argumentacijskega ekvilibrija, kjer se predpostavi, da so vsa stališča,pro et contra, enako dopustna in enakovredna. Ko gre za njihovo dopuščanje, bi bila morda v kakšnem drugem kontekstu smiselna, v primeru beguncev in preizkušenih uporabnih sovražnega govora pa gotovo niso. Prej so videti kot požirek iz zastrupljenega studenca.

Danes je praktično vsa zastavljena resna bitka proti sovražnemu govoru, nestrpnosti in diskriminaciji odvisna od prav nasprotne predpostavke, izključitve take možnosti: da gre za nedopustna ravnanja, ki niso enakovredna, zgolj manifestacija hvalevredne svobode izražanja, zgolj drugačna in strogo vzeto vrednostno enakovredna, ker so vsa po vrsti mnenja. Ne, sovražni govor predvsem nikoli ni zgolj samo mnenje. In tudi ne takšno, ki bi ga smeli dopustiti.

Ne srčkano, perverzno

O tem, kaj so bili najbolj priljubljeni sovražni argumenti proti beguncem, tudi Jelinčičevi, sem podrobneje večkrat pisal ob prvem begunskem valu, še v tisti fazi, ko je slovenska fantazmatska slika še čvrsto in skoraj izključno slonela na paranoidnem pričakovanju njihovega prihoda. Pri EPEKA jih očitno poznajo, saj sicer prvaka nacionalne stranke ne bi vabili – nikoli ne morejo dejati, da ne vedo, kaj si njihov gost misli. V tem smislu je njihova utemeljitev odločitve perverzna.

Nekaj podobnega velja za financerje in celoten kontekst: program namreč financira Evropska skupnost, denar so pri EPEKA prijeli od agencije Movit. Novinarka se je v omenjenem prispevku TV Slovenija obrnila nanje z zahtevo po pojasnilu, ti pa so zapisali, »da bo Jelinčič predstavil svoj pogled na vzpon desničarskih politik, udeleženci pa bodo lahko do tega kritični«. Bilo bi prijazno, če ne bi bilo noro.

Jelinčič predaval o beguncih movitIzsek iz prispevka v dnevniku TV SLO

Skratka, tudi če odmislimo razkorak med tematsko opredelitvijo predstavitve, ki pri organizatorjih variira (tema predavanja naj bi bili »begunci« vs. »vzpon desničarskih politik«), se financerju ne zdi nikakor nič spornega v izbiri – kakor da bi omenjeni bil odličen znanstvenik s področja politologije in kakor da bi, recimo, povabilo zanikovalcu holokavsta bilo sprejemljivo, ker bodo navzoči lahko prišli do imenitne priložnosti, da so do njega kritični. Če ne bi bilo perverzno, bi bilo srčkano.

Sovražni govor in dialektika

Slovenska filantropija je storila dve napaki: na začetku je bila omledna, na koncu pa celo ni odpovedala sodelovanja, zvemo iz prispevka, ampak se dogodka bo udeležila. In se osmešila. V prispevku je celo ponudila polovično rešitev, bojda sprejemljivo: različna mnenja, so dejali, bi morali soočiti naenkrat in ne na različnih predavanjih. Kot da bi soočenje njihovih članov in Jelinčiča bilo kaj bolj sprejemljivo. No, seveda ne bi ničesar posebej spremenilo. S sovražnogovorcem se pač ne pogovarjaš v duhu dialektičnega prepričevanja, brušenja argumentov in napredovanje na poti k resnici. Torej ne zato, ker se ne moreš, ampak ker ob tem ne gre niti za izmenjavo različnih mnenj. Naj spomnim, da je v primeru izjemno dolgega odloga sleherne obsodbe sovražnega govora do beguncev domače politike celo sam predsednik Pahor ubral podobno pot: licemerno je svojo obsodbo začel z deplasiranim zagovorom pravice do drugačnega mnenja –na kar sem že opozorilna kar sem že opozoril -, podobno kot to počnejo pri EPEKA.

Tako kot teh pač ne more biti, če živimo v normalno socialnem in kulturnem okolju, glede zelo veliko stvari: o tem, ali bi ljudi morda mučili ali ne, ženske obrezovali in Jude, ker komu niso všeč, pobijali ali ne. Na podoben način pade v vodo nakazana intenca, po kateri bi Jelinčičev nastop dejansko sprožil »pravilnost« reakcij in nas ustrezno podučil, česa naj ne mislimo o beguncih. Pretvarjati bi se torej morali, kot da še ne vemo, kam cilja Jelinčič, zato bomo s pravim kompasom ob njegovi pomoči šele našli ustrezno pot.

Posledica povabila Jelinčiču in končno zelo indiferentnega prispevka na televiziji o tem je zgolj ena: legitimacija diskurza in njegovih nosilcev, namesto njihova javna diskvalifikacija. V primeru EPEKA načrtna in premišljena, zatorej perverzna, v medijskem kontekstu verjetno nehotena: Jelinčiču je omogočila ne samo nastop na predavanju o beguncih, ampak tudi medijsko promocijo njega in njegovih stališč.

Več:

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pupovac Dnevnik Jelinčič begunci predavanjeIzsek iz prispevka Rajke Pupovac in odgovor novinarki

  • Share/Bookmark

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

8.08.2016 ob 08:32

Kaj točno nam sporoča predsednik Pahor z objavo video posnetka na svojem uradnem Facebook profilu, morda še kje, kjer se po stopnicah predsedniške palače sprehodi s svojim sinom, oblečenim v bolnišnična oblačila in z obema rokama v mavcu? Če so ene v mavcu, so druge v žepih:

Pahor FB instagram Luka mavecZapis na predsednikovi uradni Facebook strani

Ne vemo točno: morda je najbolje začeti z možno razlago, da nam promocijsko ponuja še eno podobo. Podobo simpatičnega očeta. »Tastarega«. Še eno v vrsti multipliciranega imaginarija, s katerim je dejansko začel svoj zmagoviti pohod v predsedniški kampanji leta 2012. Katere zaščitni znak je postal princip »jaz sem eden izmed vas« – Pahor se je hitel dobesedno preoblačiti v oblačila svojih državljanov v okviru projekta, še ne čisto zaključenega, s katerim želi malim ljudem zgolj pomagati. In slišati, kaj si mislijo o državi. Ker menda tega sicer, če se jim ne približaš kot enak enakim, ne povedo. Naj spomnim, ker je treba vedno znova: bilo je po tistem, ko je predčasno in porazno zaključil svoj projekt vodenja slovenske vlade.

Čeprav smo predsednika že videli v razposajenih stanjih, v mladostni pivski druščini sredi Laškega, poplesavajočega in preštevajočega »male miške« na maturantskem plesu ali navdušenega tinejdžerskega voznika katrce s svojim sinom, je zadnji posnetek  v svojem žanru vendarle nekaj posebnega.

Na njem se ob Luki, »znanem obrazu slovenske skejt scene«, kot so dejali v Slovenskih novicah, prešerno nasmejan sprehodi po prostorih svojega Urada. Oba ne rečeta ničesar. Pred sabo imamo neke vrste družinski fotoportret.

Moj tastari je predsednik

Prizor je evidentno zaigran. Bosonogi Luka, oblečen v pomendrano bolniško haljo, z dvignjenima rokama v mavcu, se nekam pohlevno premika po stopnicah ob svojem očetu, zraven pa je pribeležen bizaren enovrstičen frazeološko obarvan komentar v mladinskem slengu:

Ta star je naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami. ‪#‎skateboarding

»Tastari«, predsednik torej, je »tamauga« popeljal po stopnicah (»je shodil«), ker menda tega z zlomljenimi rokami ni zmožen. Verjetno se je odveč spraševati po kakšni posebni logiki predsednikove izpeljave – razen po tisti izpod Vršiča, da bo po prvi in drugi zlomljeni roki verjetno sledila še tretja.

Pahor FB Luka mavecRazposajeni predsednik sredi lekcije hoje ‘tamauga’

Morda bi smisel izjava imela, če bi njegov sinko imel polomljeni nogi. A vendar: pravcati smisel je najbrž skrit v uprizoritvi podobe nekoga, ki je »totalno kul tastari«; ne klasičen družinski oče, temveč hudomušno razumevajoč, naklonjen in empatičen do svojih otrok, pravzaprav spet po identifikacijskem principu »jaz sem eden izmed vas«.

Da je posnetek postal uraden, tudi ni posebno naključje, z njim nam Pahor nekaj sporoča o tem, kako razume svojo očetovsko funkcijo.

Voluntaristični Pahor kot Ronaldo

V že komentiranem intervjuju za Večer je že skesano priznal, da je v preteklosti to funkcijo zanemarjal in da mu je zdaj žal. Po tem sodeč verjame, da jo danes opravlja na pravilen in ustrezen način. Video na Instagramu naj bi nam verjetno to dokazoval.

Tvegal bom čisto svežo tezo: Pahor v svojim vedno pogostejših prezentacijah sebe kot družinskega človeka v bistvu niti ne poskuša biti zgleden oče, temveč jo je povsem podredil medijskim potrebam flirtanja z ljudstvom. Kar pomeni, da takšnega očeta zgolj igra, tako kot igra asfalterja, mesarja, picopeka, smetarja ali avtomehanika. Funkcijo je podpredil prezentaciji. V bistvu je vse, kar počne, podrejeno slednji.

Pahor je tudi v tem smislu volonter, prostovoljec: igra volonterskega, da ne rečemo voluntarističnega očeta, ponotranjil je svojo kampanjsko populistično flirtanje z državljani in ga ekstrapoliral na svoja družinska razmerja.

Tudi v tem primeru sledi načelu nastopaštva, ne »kvalitete« ali pristnosti. Ocena ni pretirana. Ko so ga v intervjuju za Avenijo vprašali, koga bi izbral v večni dilemi med Ronaldom in Messijem, je v svoji argumentaciji nakazal svoje preference. Dejal je, da je Messi nesporno boljši igralec, da pa gre zmaga Ronaldu, ker je tudi »še malo nastopača«.

Lepa in odkrita prispodoba tega, kar želi biti predsednik. In lepa prispodoba tega, kar želi biti kot oče. Pahor je kot oče Ronaldo, ne Messi. In verjetno je to tudi kot predsednik.

Pahor Ronaldo MessiIzsek iz intervjuja za revijo Avenija; povzeto po spletni strani predsednika republike

Avtoritetna funkcija

Poškodbe v športanju so očitno v predsednikovem joie de vivre zgolj minorna epizoda, ob kateri je treba zamahniti z roko. Tudi če gre za sinovo. Avtoritetna funkcija predsednika je s tem postala popolnoma zanikana: če bi od njega pričakovali, da daje zgled državljanom s svojimi stališči, ravnanji in osebnim obnašanjem, se to ne bo zgodilo, svoj populistični flirt je prenesel tudi na razmerja znotraj družine. On pravzaprav ne želi biti zgled nikomur v državi, niti svojemu sinu ne.

Ilustracija njegove popolne odpovedi funkciji avtoritete, vključno z osnovnimi uzancami obnašanja v družbi, je tudi njegovo prostočasno rekreiranje. Ki mu sicer posveča enormno časa. V temle članku v Žurnalu24 so razkrili, da je dan po Putinovem obisku, kot običajno, predsednik že pritiskal na pedale svojega kolesa sredi Ljubljane – žal pa brez čelade in s slušalkami v ušesih. Kot da bi mlade želel podučiti, kakšna mora izgledati ura varne vožnje s kolesom.

Pahor kolesari ŽurnalIzsek iz članka na strani Žurnala24, vljučno z moralnim podukom

Ker kul si takrat, ko si brez čelade in poslušaš glasbo, ne takrat, ko paziš na varnost. Se pravi: ne verjamem več, da gre za enkratne zdrse, pri Pahorju gre za sistematično ponotranjeno sledenje populističnim principom.

Obrat od nepapeškosti  k družinskemu človeku

V prispevku o intimizaciji politike sem že opozoril na predsednikove vedno pogostejše diskurze o zasebnem življenju, začenši po zmagi na volitvah leta 2012.

Za njegovo pestro politično udejstvovanje do tega leta bi lahko dejali, da ga je bolj spremljala avreola koga drugega. V znani zgodbi o tem, ko je moral na TV Slovenija novinarju v studiu odgovarjati na namige, da so ga zasačili v objemu v nekega dekleta, je odrezavo dejal »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da je s tem novinarju pritrdil. Obdobje nepapeškosti je minilo, zdaj je na vrsti nova podoba.

Tudi v zadnjem večjem intervjuju za revijo Obrazi želi biti in tudi je predstavljen kot družinski oče. Kot so zapisali na naslovnici,  gre za »ekskluzivni intervju in fotografije prve družine«.

Obrazi Pahor naslovnicaNaslovnica Obrazov, 14. julij 2016

Če si prvi v državi, torej pripadaš prvi družini. Tisti, v kateri tastari uči tamauga, kako se hodi.

Glede na mojo tezo zgoraj bo zanimivo spremljati kontrast med medijsko željo po prezentaciji »perfektne družine« gospoda predsednika in njegovo realno dimenzijo ali celo predsednikovo intenco, ki tej ne želi slediti. Načine, na katere se bodo med sabo antagonistično dajali trije principi reprezentacij: idealizacija predsednika v režiji slinastega novinarstva, emocionalno potencirani senzacionalizem, ki največkrat ne prenaša idealizacije, ter kritična analiza predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.

Več:

Intimizacija politike in politična intimizacija

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

  • Share/Bookmark

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

3.08.2016 ob 18:54

Je to patetično? Predsednik republike, njegova ekscelenca Borut Pahor, kot je dejal uradni povezovalec, se je pod Vršičem ob boku ruskega kolega Vladimirja Putina hitel postavljati v kožo nekoga, ki nas mora posvariti pred tretjo svetovno vojno.

Nedvomno je šlo za eno najbolj prenapetih mest v njegovem nastopu, a je imel srečo, da ga nihče ni posebej opazil. Ja, to je tista medijska sreča, ki ga doma redno spremlja. Dejal je: bila je prva, bila je druga, zato ni hudič, da bo logično sledila tretja. In ja, zato moramo delati na miru.

Še bolj indikativna je bila Pahorjeva argumentacijska izpeljava, s katero je uvedel svoj očitno zadnje čase priljubljeni topos:

Veliki vojni, prvi svetovni vojni, je sledila druga, še strašnejša. Z najbolj žalostno in obremenilno moralno dediščino dotlej. In ker je prvi svetovni vojni sledila druga, se zdi logično razmišljanje, da verjetno sledi tudi tretja. Ali kaj takega.

Pahor Ruska kapelicaTrenutek govora Pahorja pri Ruski kapelici

Induktivna »logika« štetja

Pozor: edina evidenca, ki jo je Pahor pri Ruski kapelici podal kot razlog svoje induktivne izpeljave, je »števna«: ker je bila prva, ker je nato bila druga, verjetno sledi tretja. Tako preprosto.

Premislek, ki ga uvaja predsednik, je induktiven. Če je sklep v deduktivnem argumentu zanesljiv, je resničnost sklepa v induktivnem zgolj verjetna, bolj ali manj utemeljena na podani prepričljivosti evidence. Ali povedano drugače: induktivno razmišljanje je nujno nezanesljivo, pri njem govorimo le o stopnjah verjetnosti v sklepu.

Evidenca, ki jo Pahor navaja, je zelo šibka. Ni je utemeljil na vojnih in političnih razmerah, da se razumemo, potem bi lahko bili morda bolj prizanesljivi. Kajti ni zelo močno verjetno, da bomo zato, ker smo predvčerajšnjim ob sprehodu v naravi naleteli na ježa, kar se je potem zgodilo tudi včeraj, imeli srečanje z njimi tudi danes. Tudi ni nobene posebne gotovosti v tem, da bomo zato, ker smo prvič narobe volili na predsedniških volitvah, potem v drugo ponovili napako, to storili še v tretje. Induktivna verjetnost bi se seveda večala s številčno čim daljšim nizom.

Zgodovinske verjetnosti in neizogibnost vojn

Pahor je svojo vajo v indukciji izvedel že v samem začetku svojega govora in takoj zatem zavil v ekskurz o terorizmu. Vse bolj iz retoričnih razlogov. Zato, da bi to možnost prikazal kot nekaj, proti čemur se moramo boriti in se ji izogniti. Že samo dejstvo, da je uvedel diskurz o tretji svetovni vojni, v prepotenciranosti nakazuje samopromocijski motiv in patologijo samodojemanja:

Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir, trajen mir.

Prehod iz induktivne »logične« verjetnosti, da bo prišlo do tretje svetovne vojne, je presenetljivo končal v zavračanju miselnosti o neizogibnem, logično nujnem – s tem je Pahor menjal register nečesa od človeka neodvisnega za register človeškega, po njem pogojenega. Lepo, da Pahor propagira mir, vendar je poznavajoč predsednika težko ubežati občutku, da je to bolj izhod v stiski nekoga, ki za svojo vojsko ugotavlja, da je nezadostno pripravljena. In sploh miniaturno majhna in vojaško nepomembna. Ko stoji ob Putinu, se takoj opazi razlika.

V nadaljevanju bom pokazal, da imamo dobre razloge verjeti, da je bilo sporočilu namenjeno predvsem Putinu. Videti v gostu nevarnost za svetovni mir je nenavadno za pietetni dogodek, kot so nenehno ponavljali na slovenski strani, da bi omilili očitke evropskih držav. In ja, bil je izkoriščen za previdno soljenje pameti: če je želel Putinu povedati, da se ne strinja z njegovo politično agendo, bi lahko uporabil kakšno drugo priložnost tisti dan ali sicer.

Sama sreča, da ruski predsednik ni poznal vseh kontekstov privatnih političnih fantazmagorij svojega gostitelja in njegovih skoraj mesijanskih ambicij. S čimer je, po drugi strani, slednji v svojem govoru tudi računal. Računal je z interpretativno praznino in z dejstvom, da Putinovi svetovalci v njegovih besedah ne bodo videli drugega kot prežvečene prazne puhlice o miru. V tem oziru ni samo prazno govoričil – sorry, vsi smo za mir v svetu -, ampak tudi manipuliral.

Izvori Pahorjevih pacifističnih ambicij

Motiv tretje svetovne vojne ni čisto naključen, ponavlja se kot nek temeljitejši miselni vzorec v predsednikovem dojemanju geopolitične situacije v Evropi in širše.

Ko je lanskega leta na koncu doživel popolnoma hladen tuš na stolu televizijeRussia Today, je svaril pred istim: pred tretjo svetovno vojno. Kar so, za razliko od Vršiča, njihovi novinarji opazili.

WWIII can still be averted, so zapisali kot naslovni poudarek intervjuja snovalci na tej televiziji. S tem je Pahor spet ponavljal svoj znan modus angažiranosti, isti kot pri Ruski kapelici: »Ni nam vseeno«. Res bizarno deplasirano – komu bi bilo vseeno, če bo prišlo do vojne!

Pahor Russia Today youtubeYoutube posnetek intervjuja s Pahorjem na RT

Pahor je v intervjuju za (pro)rusko televizijo dejansko ponovil enako svarilo, reproducirano na »pietetnem« srečanju s Putinom: ob varnostni konferenci zaradi vojne v Ukrajini je namigoval, da nam grozi nova svetovna vojna, ob tem sebe prodajal kot mirovnika in uspel celo štirinajstkrat ponoviti, da se on zavzema za »miroljubno rešitev«.

Če ne bo mogoča, je zapretil, bo kot poveljnik vojske odločno branil svojo domovino, brez dvoma: frazo »no doubt about it« je spet ponovil trikrat. Njegova večkrat ponovljena vročekrvna zaklinjanja o zaščiti Slovenije je morala obrzdati voditeljica pogovora, ki ga je, begajočega od mirovne do vojaške rešitve, z elegantno reakcijo popolnoma razorožila:

Gospod predsednik, nekaj mi pravi, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije.

Pietetni obisk Putina v Sloveniji je torej moral biti kar majhna mentalna preizkušnja zanj: Pahor je na svojem domačem pragu, pri obeležju ruskih vojakov, pridigal o miru tistemu, ki ga je v omenjenem intervjuju mimogrede osumil militantnih ambicij globalnih razsežnosti. Celo napada na Slovenijo. Kot da bi učitelj izkoristil priložnost, da malemu Vladimirju na grobu njegovih ljudi, resda zelo previdno, zažuga s prstom.

Oddaljeno prijateljstvo

Čeprav je zgornje branje izpeljano iz natančnih citatov, uradni komentarji in medijske prezentacije niso zaznale ničesar glede Pahorjeve ambicije po ustavljanju vojn. Poslušali smo medijsko reciklažo fraz o nujnosti dialoga, miru in problemu varnosti, govorili so o prijateljski vezeh med obema slovanskima državama. In gospodarskih priložnostih.

Večini pa je znova ušlo, kako hladno distancirajoč je dejansko bil slovenski predsednik. Ko je na Brdu, po obisku Vršiča in ljubljanskih Žal, govoril o prijateljstvu obeh narodov, ni bil posebej vljuden, označil ga je za nekaj, kar je s težavo mogoče ohranjati: »Na nek način to v teh kontroverznih časih ohranja slovensko-rusko prijateljstvo, kolikor je ta hip mogoče. Slovenija potrebuje prijatelje in bi jih rada imela čim več.«

Se pravi, da je, če beremo pozorno, za Pahorja medsebojno prijateljstvo možno le bolj ali manj zasilno negovati – zaradi neeksplicirane »kontroverzne« situacije. Zatem je namignil, spet nepričakovano dokaj hladno, na distanco med državama; znova ni ovinkaril in je previdno poudaril »oddaljenost« obeh držav. Očitno zaradi ekonomskih sankcij EU proti Rusiji, k temu pa je takoj priključil prijazno željo o potrebnosti sodelovanja:

»Pet let kasneje lahko ugotavljamo, da je gospodarska kriza res minila, a so prišle druge. Tudi Slovenija kot članica Nata in EU ter Rusija na drugi strani sta se nekoliko oddaljili. Moja želja je, da bi umaknili razloge, da bi se potrudili z dialogom, po mirni poti umakniti te razloge, zaradi česar je prišlo do tega razpotja, ker se mi zdi, da svobodoljuben svet potrebuje sodelovanje vseh, ki so potrebni za rešitev velikih problemov,« je dejal Pahor.

Če smo torej pričakovali kakšno inferiornost v političnem obnašanju malčka proti veliki Rusiji, se to ni zgodilo. Celo predsednik vlade ni nič okolišil in je ob obisku naravnost povedal, da Slovenija podpira sankcije Evropske unije.

Seveda bi bila napaka meniti, da je Pahorjev pogum rezultat kakšne posebne moralne drže. Prej se zdi, da je zgolj izkoristil trenutke ruske izolacije in pozicijo Slovenije kot članice EU in NATA, da bi se lahko promoviral kot močnejši in pomembnejši. Čisto osebno. In ja, Ruska kapelica je prišla kot naročena.

Orgazmični lajež in mučilne naprave

Ob škandaloznem intervjuju za Russia Today lani domači psi čuvaji niso dvignili niti glave, kaj šele zalajali. Zadnja vsesplošna novinarska psihoza doma ob prihodu Putina, trajajoča praktično cel teden, je morda ena najbolj predimenzioniranih v zgodovini samostojne države. Neskončna poročila o cestnih zaporah, celodnevni prenosi v živo, sekundanti, ki merijo vsako minuto zamude letala in komentirajo vsako vozilo, ki ga raztovarjajo iz njega, poskusi preiskovalnega kulinaričnega novinarstva na temo »Kaj bo za posladek?«, na desetine poročil o vrednosti in opremi njegovega avtomobila so očitno hvaležna materija za vse ljubitelje tabloidnosti. Znova ni bilo razlike med ti. resnimi in rumenimi mediji, med RTV Slovenija in POP TV.

Sline in osladne kurtoazije ni manjkalo v histeričnih medijskih poročilih in malodane orgazmičnih vzklikih: še nikoli nisem doživel, da bi novinarjem prihajalo pri desetminutnem opazovanju nekega praznega cestnega ovinka, dobesedno, dokler se avtomobilska kolona s Putinom končno ni prikazala. Tam nekje daleč, ker kamera bližje ni smela.

Ovinek Putin.PNGOrgazmični prazni ovinek v režiji RTV Slovenija

Poročila o Putinu kot kršitelju človekovih pravic so nadomestile obsežne reportaže o npr. protokolarnih darilih. Posebnih presežnih strateških inovacij o ti. »pietetnem obisku«, komunikacijskem izumu urada predsednika republike in naše vlade, jim seveda ni uspelo dešifrirati, gladko so jih nekritično reciklirali in se v isti sapi čudili Kremlju, ki je govoril o »delovnem obisku«. Še več, Ruse so bili takoj pripravljeni obtožiti zlorabe obiska že na podlagi te kvalifikacije, čeprav je ta po protokolu lahko samo zasebni, delovni, uradni ali državniški. Vtis, da gre Sloveniji le za pieteto, Rusom pa bolj za mehčanje odnosa z EU, se je s tem še lažje uveljavil.

Kako je že rekel Oscar Wilde? Nekoč smo imeli mučilne naprave, danes imamo novinarstvo.

Več:

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

  • Share/Bookmark