Arhiv za September, 2016

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

11.09.2016 ob 18:28

Presneto, je pred nami res Pierce Brosnan, morda Roger Moore ali celo Daniel Craig v novi, čisto sveži bondiadi? Nikakor, tale figura, spominjajoča na omnipotentnega Jamesa Bonda v akciji, je predsednik naše republike:

Borut Pahor strel pištola

Že res, da Borutu Pahorju ni mogoče kaj prida očitati: na fotografiji je približno tak, kakršnega poznamo že desetletja. Če bi imel v rokah hladno orožje, bi mu lahko – da nespametno promovira ravnanje z njim. A je vihtel le štartno pištolo na Bledu, kjer sta Anže Kopitar in Joc Pečečnik organizirala dobrodelni golf turnir. In marsikdo bo pametno rekel, da prijazna narava dogodka in narava orožja v rokah odtehtata sleherni pomislek.

Bolj kot pištola v roki nas pritegne nekaj drugega. Ali morda kar pojavnost v njeni totaliteti. Celokupna podoba predsednika, kot jo je pribeležila kamera v video posnetku, vendarle marsikaj razgalja, na njem je v fotografski okvir ujeta tipična podoba nekoga, ki je videti kot Bond, James Bond: v poštirkani beli srajci, izžarevajoč čisto določeni lifestyle, nekako ponosen nase. Bondovske kvalitete se nam kar same izrišejo v spomin: hitri avtomobili, vihtenje orožja, lepe ženske, moč in moški šarm, značajska samokontrola in neodvisnost. In ja, čisto določena moškost.

Od nove moškosti k ljudski in nazaj

Zadnja številka revije Dialogi, ki sem jo uredil, je posvečena medijskim (re)prezentacijam predsednika Pahorja. V svojem zanimivem prispevku novinarka Deja Crnović ugotavlja, kako je ta za potrebe kampanje leta 2012 spremenil svoje uprizarjanje moškosti: od začetne podobe političnega liderja, ti. nove moškosti, značilne za srednji razred, se je pomaknil k moškosti delavskega razreda. Ali kot pravi: »Njegov tekmec Danilo Türk je bil, kljub temu, da sta nekoč uprizarjala zelo podobni moškosti, v medijskih reprezentacijah tematiziran kot vzvišen snob, medtem ko je Pahor deloval bistveno bolj domačijsko oziroma v političnem žargonu ljudsko.«

Dialogi naslovnica Pahor

Svojo razlago prehoda od enega tipa moškosti k drugi, tako imenovani ljudski, avtorica pojasni v širšem gospodarsko-političnem kontekstu. Govori o strategijah uprizarjanja: eno je »stara« Pahorjeva moškost iz časa tranzicije in vključevanja Slovenije v EU in NATO. Potem je prišla gospodarska kriza, razočaranje nad Evropo, kar je zahtevalo diskurzivni premik in distanciranje od tistih, ki so krizo povzročili –  k tistim, ki so bili ali bile žrtve krize. In na ta način je nastala delavska moškost, s katero se je lahko predsednik najlažje distanciral do samega sebe. Do svoje pretekle politične persone in sebe kot dela politične elite.

V tem prehodu je bilo tudi nekaj psihoanalitičnega – skozi spremembo v uprizarjanju moškosti, skozi kratkotrajno opravljanje številnih poklicev, je lahko potlačil vse, kar je zagrešil kot prejšnji politik, kot nekdanji predsednik državnega zbora, predsednik stranke, nekdanji evropski poslanec in nekdanji predsednik vlade. Končno je postal le reprezentant ljudstva – toda za ceno »ljudske« moškosti.

Barbika s pištolo in delfinčkom

Toda fotografija Pahorja s pištolo v roki nas vrača na staro mesto. K starim imidžem. V polje tiste podobe Pahorja, ki je bila velikokrat, že ponarodelo in notorično smešena, slovenske verzije Jamesa Bonda v obliki narcisistične Barbike, katere ikonografija je postala sestavni del slovenske politične kritike in nenazadnje karikature. Na soroden način se, prav tako skozi uprizoritve podob, Pahorja loteva v svojem članku Sandra Bašić Hrvatin in za svoje izhodišče jemlje koledar z 12 podobami, na katerih za vsak mesec posebej predsednik uprizarja 12 poklicev.

Sam sem prej naklonjen nasprotni tezi od zgornje: ne, predsednik nikoli ni povsem opustil nobene podobe svoje moškosti. Ni mu težko prehajati med njenimi različnimi modusi in k njim dodajati novih. Vsaka nova podoba je zanj trofeja, še en dokaz metamorfozne narave, ki jo zmore prikazati. Povedano drugače: hkrati želi biti predstavnik delavskega razreda, njegove moškosti, bodisi v kombinezonu, cestarski opravi, zguljenih kavbojkah, a se nikoli zares odpovedati kateri od starih.

Kar terja njegova agenda stalnega koketiranja z vsemi, je pravzaprav upodobitev katerekoli moškosti kateregakoli razreda. Univerzalizem komunikacijskega populizma zahteva maksimalno mentalno in fizično pripravljenost in adaptacijo. Na identifikacijo s komerkoli, vključno z moško platjo, na sprejem katerekoli službe ali poklica. Na tako rekoč neposredni stik s sleherno državljanko ali državljanom. Če je treba, tudi s tetovažo delfinčka na ramenu in navidezno fantalinsko samopromocijo na socialnih omrežjih. Ker je kul.

Pahor delfinček

Res ni videti, da bi zaradi premika k moškemu delavstva, ki ne skrbi za svoj videz in raje daje prednost opravljenemu delu, od prejšnje forme moškega srednjega razreda, ki za videz skrbi, bili deležni njegovega zmanjšanega zanimanja za telesno kondicijo in fizično pojavo. Prej nasprotno, Pahor nas tudi v intervjujih zadnjega leta skoraj zadovoljno prepričuje, da je s telovadbo in fizičnim treningom tako rekoč obseden.

V tem smislu je Pahor uspel, ker je poskušal in poskuša biti moški za vse razrede in vse okuse.

  • Share/Bookmark

Šoparjeva plemenita kariera in manj plemenit namig

11.09.2016 ob 18:26

Ob slovesu iz oddaje Tednik je počilo v javni komunikaciji med voditeljem Jankom Šoparjem in vedejem direktorja RTV Slovenija, Markom Fillijem. No, najbrž tudi v javni.

Okvir zgodbe je precej preprost: Šopar si je po vsem sodeč ob upokojitvi obetal, da bo za nacionalko delal še naprej in pripravljal nostalgično, že utečeno rubriko Črnobeli časi – očitno znotraj obstoječega Tednika, ki ga po novem vodi Jelena Aščić. V njej je obstajala rubrika z naslovom Bilo je in bila deležna hvaležnega sprejema.

sopar-filli-slovenske-novice
Odlomek iz članka v Slovenskih novicah

A je od začetnih dogovorov, če gre verjeti njegovi plati, ostalo zelo malo: po 44 letih novinarske in voditeljske kariere mu je bilo sporočeno, da kot upokojenec ni primeren, da njegovo delo zato ni v skladu s poslovno politiko javnega servisa. Tako vsaj Šopar na svojem Facebook profilu.

Na spletni Mladini so opozorili celo, da je morda odločitev (tudi?) ideološko pogojena: rubrika naj bi morda prikazovala (domnevne) svinčene čase iz rajnke socialistične Jugoslavije kot preveč prijazne in vredne nostalgije. Kar je janšiste na RTV, kot je zapisal na istem mestu Ivo Godnič in mu je Šopar pritrdil, preveč zmotilo.

Tudi Slovenske novice so povzele del njune javne polemike. V kateri sta si izmenjala nekaj krepkih o lažnivosti, povzročanju škode javnemu servisu, programskem interesu in seveda poklicnih standardih:

»Ustavilo se je pri vodstvu, češ da nisem primeren, čeprav v hiši še vedno dela nekaj upokojencev. Nihče mi ni rekel v obraz, da tega ne morem več početi,« pravi Šopar, ki meni, da bodo nekateri gledalci zagotovo pogrešali rubriko, ki je nastajala s pomočjo bogatega arhiva nacionalke. »Zdi se mi škoda, da ga čisto nič ne izkoriščajo,« še pravi. Ob tem pove, da bo svoje znanje dal komu drugemu, če ga njegov nekdanji delodajalec ne potrebuje več. »Ne morem biti tiho ob vsem, kar vodstvo počne s tistim, kar smo z odrekanji, pripadnostjo in veseljem gradili zdajšnji, ne bodi ga treba, upokojenci.« Na njegovo kritiko se je odzval Filli, ki je bil bistveno bolj redkobeseden. »Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.« Gledalci so Šoparju stopili v bran, on pa je iskreno vesel njihove podpore, na Fillijeve očitke, da laže, se je odzval z besedami: »Nisem se zlagal, to so dejstva. Onemogočeno mi je bilo, da delam, kljub programskemu interesu,« nam je še povedal Šopar. »Filli je nacionalki povzročil veliko škode,« pove za konec svoje dolgoletne kariere na nacionalni televiziji, ki jo bodo »direktorčki« po njegovem mnenju sesuli, da od nje ne bo ostalo nič.

Insinuacija kot izmikajoča se metoda

Oglejmo si še enkrat ključen stavek, ki me bo zanimal:

»Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.«

marko-filli-fb-sopar
Fillijev odgovor Šoparju na Facebooku.

O vlogi namiga v argumentaciji sem že večkrat ugotavljal, da sodi v dnevni železni repertoar politike in javnih razprav. Več ga je, manj je ta kvalitetna. Insinuacija kot takšna strogo vzeto ni logična zmota, je pa v temelju marsikatere izmed neformalnih zmot, še zlasti v primeru ad hominem ali ad ignorantiam.

Pri ad ignorantiam govorec še zlasti sledi agendi sejanja dvoma in postavlja bolj ali manj široko mrežo ugibanj, da bi psihološko učinkovito sprožil sume. Insinuacija se največkrat zadovolji z namigi, kajti govorec poskuša ravnati prikrito, največkrat iz strahu pred očitkom o nasprotnem.

Ustvarjanje vtisa, da je povedano resnično ali da bi lahko bilo resnično (v danem primeru namreč, da je Šopar bil morda zanič novinar, ki marsikdaj ni preverjal dejstev) nima statusa izrečene trditve, zato je posledično izjavljalcu ni treba zagovarjati. Ker ni trditev, pa ni argumentacije in s tem insinuacija kot takšna ne more biti zmotna – ostane le, da ocenjujemo njeno retorično vrednost in etično ustreznost.

Ker je perfidna, insinuacija hitro postane izjemno hvaležno sredstvo in metoda za blatenje, širjenje dvomov in nepotrjenih domnev, žaljenje nasprotnika in ustvarjanje napačnih vtisov. Je odlična tehnika, če seveda obožujete manipuliranje, da razpravo usmerite kam drugam od bistvenega, sploh če imate glede tega nujo in je za vašo pozicijo to potrebno. O njegovem statusu v argumentaciji pribeleži Douglas Walton tole:

The use of argument by innuendo to cast aspersions, doubts, and misgivings, has generally had a borderline status as a legitimate subject for study in logic. We know that, practically speaking, this kind of argumentation is very powerful and also very common in everyday conversation. But pinning such a practice down as some sort of fallacy or incorrect argument has appeared to be an elusive project. After all, if premises and conclusions are not clearly or explicitly asserted in this kind of argumentation, how can we detect and evaluate specific instances of failure to present valid or correct arguments?

Rubrika ali velika škoda, to je zdaj vprašanje

V danem primeru je pač težko verjeti, da so Šoparju odrekli sodelovanje pri rubriki le zato, ker kdaj poprej informacij ni preverjal pred objavo. V tem primeru bi ga verjetno ob dolgih letih plemenitega novinarstva – še ena Fillijeva insinuacija, verjetno, namig na Šoparjevo politično koketiranje s plemenitim Jelinčičem -na nacionalki verjetno že opozorili. Ali bi ga morali. In mu posledično odmerili kakšno manj pomembno delovno mesto. Ne, to se ni zgodilo, niti česa podobnega niso mogli ugotoviti gledalci. Direktor se mora za trenutek za potrebe namiga pretvarjati, da je morda lažnivi Šopar, kot pravi sicer zelo previdno in upajoče, morda kdaj takega storil. Res je, da to stori zgolj z zmerno omembo takšne možnosti.

In tako kot lahko Filliju očitamo neznosno lahkost v polemiki, lahko Šoparju zamerimo, da je še ob izteku kariere v javnost spravil vehementno sodbo, da je »Filli nacionalki povzročil veliko škode«. Kajti če bi dobil svojo rubriko, bi bilo vse drugače?

  • Share/Bookmark

Cerarjevi neintegrirani migranti in napovedani skrajni ukrepi

11.09.2016 ob 18:25

Ob te dni medijsko napovedanem novem begunskem valu, ki bo menda zgazil Slovenijo, nas vladajoča elita z ministri na čelu prepričuje, da bo to pot vse drugače. Da bomo val ustavili brezkompromisno, brez popuščanj in strpnosti, z vsemi sredstvi. Skrajnimi, so skrajno dejali. Razlika je tokrat očitna.

Skrajni ukrepi begunci MMC

Kako v tej večni dilemi med političnim pragmatizmom in oportunizmom na eni strani in dvigom »politične kulture« in priseganjem na moralnost, človečnost in človekove pravice krmari po lastni izbiri z etično odgovornostjo naphani Cerar? Težko in nerodno. Morda celo perverzno.

Dobesedno krmari in išče ravnotežje, kajti kruta politična realnost največkrat ne dopušča kaj prida manevrskega prostora za sklicevanje na moralnost. In ja, ko se mora predsednik vlade izsiljeno odločiti, v primeru beguncev vedno znova žrtvuje moralo in se prikloni politični oportunosti. Resnici na ljubo je treba povedati, da je pri tem v prav enaki in nič večji dilemi kot večina evropskih politikov, pri katerih bi na podoben način ne mogli deliti pohval. Praktično pa je to edino, kar mu lahko štejemo v dobro.

V tej zadregi je vedno zanimivo spremljati, kakšne argumentacijske strategije bo politik izumljal, da bi upravičil svoje ravnanje, da bi upravičil pričakovanja volivcev, državljanov in končno zvečer vsaj približno z mirno vestjo zaspal. Seveda nekateri s tem nimajo težav, a slovenski premier je v drugačni koži. Ob prvem valu je Cerar situacijo dihotomiziral na problem varnosti naših državljanov (in deloma beguncev), ki ga je, ko je šlo za legitimiranje postavljanja bolj ali manj bodeče in žiletne žice ob meji, predvidljivo porival na prvo mesto. Povedano zelo preprosto: kaj bi s stiskami in osebno tragedijo beguncev, on mora imeti predvsem v mislih varnost Slovenk in Slovencev. Po tem ga bodo cenili. Vse ostalo je temu lahko le podrejeno. Res je bilo.

Ob drugi obletnici svoje vlade pa je izostreno uporabil še eno tehniko, ki ji ne znam najti kakšnega posebnega že uveljavljenega imena, lahko bi jo imenoval za ‘argument iz tuje presoje škodljivosti’. Poanta je enostavna: v podporo nekemu dejanju ali odpovedi dejanja se sklicujemo na soglasje drugega – na tiste, ki jih naše dejanje ali presoja zadeva – in pri tem navajamo njihovo mnenje ali konsenz. Sebi v prid. Seveda ne neprepričljiv ali celo manipulativen način.

Poglejmo si zadnjo uporabo Cerarjeve retorične tehnike v akciji, povzemam njegov nastop v Odmevih, kot so ga zapisali pri STA in o katerem sem že pisal:

“Še vedno ostajamo odprti za tiste, ki so res v stiski, ki potrebujejo pomoč, ker bežijo z vojnih območij. A da to pomoč nudimo po nekem usklajenem redu, tako da to zmoremo, ne pa da naenkrat sprejmemo tako število migrantov, da je to njim nesprejemljivo, ker se ne morejo integrirati, in da za državljane posamezne države to postane problem,” je dodal.

V podkrepitev teze o nujnosti sprejema manjšega števila migrantov je Cerar od nekod vpoklical kar njihovo lastno mnenje. Ne da bi navedel, iz česa ga je potegnil in kako verodostojno je. Se pravi: sami migranti po njegovem ocenjujejo, da je preveliko število migrantov nesprejemljivo. In prav oni so presodili, da se zaradi njega, prevelikega števila, ne zmorejo integrirati.

Cerar Odmevi intervju

Se strinjamo? Ne nujno. Predstavljam si, da bi lahko kdo predsednikove besede razložil malce drugače: da v bistvu referirajo na njegovo interpretacijo sprejemljivosti, ne eksplicitno soglasje beguncev. Vendar je to le obhod, ki potegne za sabo, da je pri tem nesporno najmanj pripisal takšna stališča drugi strani. Ugibamo lahko torej, ali zgolj govori v njihovem imenu ali pa se morda celo bolj izrecno na njih sklicuje.

Struktura Cerarjeve miselne sheme ima torej celo dva poudarka: po prvem begunci sami menijo ali smemo mi namesto njih meniti, da je njihovo število preveliko, da jih je preveč. In on jim bo zgolj pomagal pritrditi pri lastnem samospoznanju s še več tehničnimi in drugimi ovirami. Po drugem, ki je s prvim po njegovem v vzročnem odnosu, pa so sami presodili ali jim je pri tem predsednik malo pomagal, da se ne zmorejo vključiti v novo evropsko okolje – kar naj bi bila iz nekega razloga posledica njihove številčnosti.

Ker je popolna enigma, od kod bi lahko premier prišel do takšnega sklepa, nam kot bolj verjetno preostane prepričanje, da si ga je preprosto izmislil. Ne vem, v kakšni meri so vse posledice tega ciničnega pripisa drugim, kjer se moraš pretvarjati, da deluješ v njihovo dobro (torej beguncev), pretežno nezavedna in potlačena zadrega z racionalizacijsko ekstrapolacijo. Tako rekoč CerarjevVerneinung (»Saj nimam nič proti beguncem, ampak če sami prosijo za žico, jo bodo pač dobili«). Vem pa, da jih ni mogoče interpretirati drugače kot politično perverzijo prve vrste.

Vse sodbe, kjer se neupravičeno sklicujemo na voljo drugih, na njihovo lastno spoznanje ali celo dejanje, so takšne sorte. Spomnim se perverzije takratnega notranjega ministra Dragutina Mateja, točno deset let nazaj, ki je s strani Janševe vlade kontrolirano izselitev romske družine Strojan na koncu že brezsramno interpretiral kot »samopreselitev«. Takrat sem se na Mateja in vladno argumentacijo odzval z javno peticijo po odstopu, ki jo je podpisalo 50 intelektualk in intelektualcev iz akademske sfere, na koncu še s temle pismom. Manipulacija je bila preprosta, skrčena je v enem stavku: »Država ni preselila družine Strojan. Preselili so se sami.« V danem primeru se približujemo analogiji: »Država ne postavlja tehničnih ovir za begunce. Zahtevajo jih sami.«

Miselne per-verzije predsednika vlade se zdijo kot negativ stališč Damirja Črnčeca, ljubljenca POP TV in Siola. Kot je znano, nekdanji Janšev direktor Sove vidi v beguncih nič manj kot novodobne turške vpade, invazijo in agresijo islamskega sveta, ki jo je treba na vsak način ustaviti, preden na usodno ugonobi. Njegovo znano in večkrat izrečeno stališče je, da v Slovenijo ne sme vstopiti in v njej ostati niti en begunec. Se pravi: Slovenija mora postati 100 odstotno čista cona.

Črnčec se, skratka, ne pretvarja glede svoje agende. Cerar pa, nasprotno, počne ravno to. Nevarno blizu je negativnemu dispozitivu istega: Slovenija bi sicer pomagala vsem beguncem, bila bi 100 odstotno nečista, če je treba, ampak kaj, ko tega sami ne želijo, saj sami pravijo, da se ne znajo integrirati.

Od tod do napovedi radikalnih varnostnih ukrepov je le še korak: »Gre za skrajne ukrepe, da lahko v primeru grožnje javnemu redu in varnosti kot suverena država v odsotnosti evropskih rešitev onemogočimo vstop v državo.«

Več:

»Čakalne dobe« kot tematska zastranitev razprav o morilcu iz Izole

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

CMERARJEVI NEINTEGRIRANI MIGRANTI, sonet

Je dolgo zagovornika iskal
in »našel« ga med samimi begunci!
Izjava ta bo najbrž med vrhunci,
ekspert naš glavni za moralni prav

za medije osebno je dejal:
»Ker težko breme domorodci nos’jo,
begunci sami za ukrepe pros’jo,
jim bom ustregel in jim žico dal!

Ostati onstran nje je zanje bolje,
saj tu ne znajo vključit’ se v okolje.
Se trudil bom, dokler bom za krmilom,

sočuten sem, razumem situac’jo …,
na žalost pa povečano število
ne vpliva dobro na njih integrac’jo.«

  • Share/Bookmark