Arhiv za Oktober, 2016

Pionirsko delo dr. Jožeta Možine in novinarska presoja

14.10.2016 ob 12:50

O Dnevnikovi rubriki »Izjava dneva« in njenem ne tako samoumevnem smislu, tudi smislu širše, sem se pred meseci že zelo natančno spraševal. Rubrika je, naj ponovim, namenjena reprodukciji izjav iz drugih medijev – pri tem poudarjeno in prepoznavno ne dela razlik na relaciji »rumeno« ali »resno« medijsko sfero oziroma »levo« ali »desno«.

Nič posebnega, niso edini časopis, ki to počne, informira svoje bralstvo s pomočjo tega, kar lahko bere bralstvo pri drugih.

Dileme navidez nedolžnih rubrik

V današnji »Izjavi  dneva«V današnji »Izjavi  dneva«, ki citira Demokracijo in intervju z dr. Jožetom Možino, dobro znanim ustvarjalcem Televizije Slovenija, se dobesedno ponovijo vse zadrege, taksativno naštete v poprejšnjem zapisu.

Se pravi: vprašanje smisla (kakšen je pravi smisel takšnega obveščanja in v čem ga utemeljiti, ne da bi zapadli v reciklažo osnovnih političnih in družbenih razmerij?), vprašanje kriterija (katero merilo je bilo uporabljeno pri izbiri avtorja in medija, v kakšni meri se pri tem sledi principu uravnoteženosti, kako se ustavlja učinke dekontekstualizacije?) in vprašanje reprodukcije napačne vsebine (kaj storiti z netočnimi informacijami, žaljivim, diskreditacijskim ali manipulativnim diskurzom?).

Potencialni obrambni refleks, po katerem se lahko uredniki branijo, češ da zgolj informirajo, se hipoma izkaže za prekratkega ali kar neprepričljivega. Naj navedem dokaz.

mozina-kocbek-dnevnik

Kot primer sem že navedel Kanglerjevo zlorabo koncepta »malega človeka«, njegovo preureditev v luči začetnega smisla, ki mu ga je, konceptu namreč, pripisal predsednik vlade Miro Cerar in je v Dnevnikovi reciklaži zaradi same narave rubrike izostal.

V današnjem primeru z dr. Možino se situacija ponovi; v zgoščeni obliki je pedagoško priročno navzoča le v eni točki, ki jo želim posebej izpostaviti, namreč podane vrednostne ocene, ki jo je »levi« Dnevnik hote ali nehote reproduciral po Demokraciji. Naj navedem celoten zapis:

»Ravnanje komunističnega vodstva kaže, da je bila bolj kot uspešna in enotna osvobodilna vojna zanje pomembna revolucija. Pri tem izvirnem grehu netenja nacionalnega razkola je sodeloval tudi Edvard Kocbek, kolikor je pač takrat koristil vodilnim partijcem, ki so vse skupaj diktirali.«

***

Novinar, publicist, režiser, nekdanji direktor TV Slovenija Jože Možina v reviji Demokracija, o komunistično- Kocbekovi revoluciji

***

Jože Možina je nedavno na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola z naslovom Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini. Možina je povedal, da gre za eno od velikih tem, in da je njegova naloga v mnogočem manjkajoči člen v razumevanju medvojnega dogajanja, ki razpihuje staro ideološko meglo, še vedno prisotno na tem področju. Teza, ki jo je predstavil, pa sloni na novo odkritih dokumentih in podatkih o smrtnih žrtvah med vojno, ki so sploh prvič v tem smislu predstavljeni in interpretirani.

Trojna struktura rubrike

Znova lahko vidimo, da je izjava vsakič sestavljena iz treh enakih elementov, med sabo grafično ločenih s tremi zvezdicami: začetne krajše izjave, dolge nekaj stavkov, ki pritegne urednikovo pozornost in bo deležen osvetlitve, kratke osebne predstavitve avtorice ali avtorja izjave v kombinaciji z medijskim virom, od koder je citat povzet, nato pa še nekakšnega uredniškega pojasnila.

V zgornjem primeru najbolj pade v oči omenjena vrednostna ocena: Jože Možina je nedavno »doktoriral s pionirsko študijo«, ki se uredniku zapiše dvakrat: citirani stavek se namreč podvoji še v podnaslovu, kar sem zgoraj poudaril z rumeno barvo.

Vrednostna ocena je v tem primeru znanstvena: da nekaj šteje za pionirsko študijo, ne more biti kar rezultat novinarske presoje nekaj dni po zagovoru disertacije  – v tem primeru pa se je zgodilo prav to. Se pravi: novinar Demokracije je Možinov doktorat pri dr. Mitji Ferencu ocenil za takšnega (stavek »Nedavno je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola« je zapisan v Demokraciji), Dnevnikov urednik pa je oceno dvakrat nekritično in zelo dobesedno povzel. S tem jo je neposredno reproduciral in hote ali nehote naredil za verodostojno.

Da ne bo pomote: Možinov doktorat je čisto mogoče res pionirsko delo. Vendar ga bo za takšno lahko nekoč naredila le stroka in ne hitra novinarska presoja v mediju, ki je za nameček politično in ideološko izjemno naklonjen njegovemu avtorju.

Če bi še dalje vztrajali pri kritični analizi rubrike, bi lahko metodološki pristop členili po njenih elementih: lahko je sporen njen prvi element, lahko predstavitev avtorja, lahko pridodani komentar. In k temu dodali še npr. začetno vprašanje, ki ne zadeva nobenega med njimi: cui bono, s kakšno intenco, s kakšnim smislom?

Več:

Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?

  • Share/Bookmark

»Bolje prekarno delo kot nobeno delo«

3.10.2016 ob 20:32

Nekdanji minister dr. Žiga Turk je v svoji zadnji Siolovi kolumni z naslovom »Slovenija Uber Alles« zapisal že znano misel o prekarnosti dela. Takšno, ki je uredniku in še komu bila močno všeč, zato je z njo opremil začetno vstopno stran, naslov članka, mednaslov in tudi podpis pod fotografijo.

Misel je kratka in lapidarna, zato jo zapišimo ločeno: »Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela?«

Turk prekarno delo podnaslov.PNGZačetek Turkove kolumne na Siolu

Članek, gledano v celoti, govori izključno o vpeljavi Uberja v Slovenijo in težavah, ki so s tem povezane, Turk pa pri tem kritizira slovensko vlado, birokracijo in sindikate, ki po njegovem oklevajo in zavirajo vpeljavo sistema. On ima namreč odlično izkušnjo, Uber je uporabljal v Krakovu, Bruslju in Washingtonu, kot navaja, in bil bolj zadovoljen z njimi kot s storitvami taksijev.

Vse lepo in prav, do vprašanja Uberja se ne mislim opredeliti, v tem ni moja ambicija. Kar bo predmet moje kratke analize, sem deloma že nakazal: le argumentacijska vrednost navedenega stavka, s katerim nas želi bivši minister prepričati.

Ubermasaža razbolele hrbtenice

Za začetek si oglejmo nekaj konteksta iz kolumne, zato navedimo krajši citat:

Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela? Mar ni bolje, da se nekaj naredi, kot da se ne? Namesto da se raznim Uberjem meče polena pod noge, potrebujemo Uberje tudi za obrezovanje živih mej, sprehajanje psov, pospravljanje stanovanj, čuvanje otrok, dostavo hrane, masaže razbolelih hrbtenic, najem stanovanj, inštrukcije matematike, kidanje snega, košnjo trave …

Ja, vse to lahko delate tudi sami. Konec koncev greste lahko tudi s kolesom ali peš, namesto z Uberjem. Ali pa sploh ne greste. Ali pa sploh nimate obrezane žive meje, sprehojenega psa, pospravljenega stanovanja, otroke pustite doma same, pojeste kako staro konzervo, imate bolečo hrbtenico, ne potujete, vaš otrok ne zna matematike, sneg se spomladi sam stopi, trava je nepokošena …

Skratka, dilema je, ali se več dela, več zasluži in se zato tudi boljše živi, ali pa ne.

Kako uspešna je primerjava, pri kateri smo se opredeliti za prekarno delo proti »nedelu«, za »neko delo« proti nobenemu delu? Le kdo bi si ne želel obrezane žive meje in zmasirane hrbtenice? Vsekakor bolje, kajne, kot če meja ni porezana in hrbtenica ni zmasirana! Zveni prepričljivo, zmagovito.

Poceni primerjava, poceni zmota

Turk je dejansko stopil na tanek led neformalne zmote, ki sem jo na tej strani že ilustrativno pojasnil: zmote relativnega pomanjkanja. Ne, prepričevati druge, da je prekarno delo boljše od brezposelnosti (»nedela«), je tokrat učinkovito le retorično.

Govorec se pri tej zmoti vselej sklicuje na primerjavo – med X, o katerem govori, in nekim drugim stanjem ali okoliščino Y, pri tem zadnjem pa predpostavi javni in splošni konsenz o njegovi nesprejemljivosti. Se pravi: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana. Bolje sprehoditi psa, kot ne sprehoditi. Če navedem manj ekstremne primere. Vendar je pri tem uporabil čisto drugačen register primerjave, kot je tisti pri prekarnem delu. Drugače rečeno: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana je drugačen tip analogije, ki jo je avtor manipulativno pomešal s tisto o prekarnosti. Najlažje si zmoto predstavljamo s pomočjo radikalnih trditev. Naj povzamem šolski primer zanikovalcev holokavsta: resda je bil holokavst grozen, toda Stalin je vendarle ubil več ljudi. Ali: pri nas imajo istospolni dovolj pravic: poglejte, v nekaterih državah jih za njihova dejanja obesijo.

Ker je Y bistveno bolj nesprejemljiv, resen in delikaten, je intenca govorca, da moramo nujno prezreti argument o X, saj bomo sicer upravičili manjše stanje »pomanjkanja«, a ga ne bi smeli.

Zelo elementarna argumentacijska shema zmote je zato videti taka:

(1) Obstaja/v preteklosti se je zgodil A, ki je primerjalno slabši od B.

(2) Zato je B upravičen.

Se pravi: obstaja ali dogaja se nam brezposelnost, ki je primerjalno slabša od prekarnega dela. Zato je, primerjalno vzeto, prekarno delo upravičeno. In končno: bolje je, da nekdo prekarno dela, kot da ne dela.

Zmoto in napako relativnega pomanjkanja prepoznamo po intenci situacijo B prikazati kot sprejemljivejšo od situacije A – največkrat jo stroka uvršča v obliko zmote tipa red herring, saj je zanjo značilno varanje glede relevance.

Naslednja običajna diskurzivna značilnost zmote je primerjava »večje« in »manjše« težave, pri kateri seveda namigujemo, da je »manjša« težava relativno nepomembna glede na »večjo«. Zato nekateri tej vrsti zmoti dodajajo značilno karakterizacijo: sklicevanje na večje/hujše težave. Velika težava je torej brezdelnost, majhna prekarnost.

Samo v primeru, ko je ta primerjava res uvedena na smiseln in s tem izrecno relevanten način, ko bi npr. Turk statistično primerjal težave s prekarnim delom in tiste z brezposelnostjo, bi ne govorili o zmoti. Vendar se to v kolumni ni zgodilo: bivšega ministra je zanimala zgolj klasična diskvalifikacija prekarnosti (»Bolje imeti prekarno delo kot nobeno delo«), ki jo sicer v neoliberalnem žargonu zasledimo kot obliko racionalizacije pozicije kapitala in lastnikov – in sicer silno pogosto. Včasih nastopa celo kot eden kronskih argumentov proti prekarnosti.

Kot vidimo, je morda uspešna na retorični ravni, medtem ko je na argumentacijski lahko popolni zdrs.

Več:

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

turk-prekarno-delo

  • Share/Bookmark

Mariborsko trganje marjetice: bi odstopil, ne bi odstopil, bi…

3.10.2016 ob 20:31

Na vzhodu nič novega, mesto Maribor je izpod klobuka danes dobilo dva nova podžupana. Prava gentlemanska zamenjava za dve podžupanji. Če smo točnejši, je po odstopu dveh podžupanj mesto izgubilo le še enega podžupana, kajti drugi si je premislil in se postavil na laž. Je s tem sramota manjša, je večja?

Saša Pelko in Zdravko Luketič sta novo-stara izbira na mestu, ki ga v vstajniškem mestu po emblematični eri notorične Astrid Bah zasedata predstavnika Fištravčeve liste in stranke NSi.

podzupani-pelko-luketic-vecerZačetek Večerovega članka o novih podžupanskih akvizicijah

Izbira prvega je najmanjše možno presenečenje. V resnici je za nekatere izbrance degradacija: s funkcije nadžupana. Ne le z vidika vstajniške občinske kvote, ki si lasti župana in ga je mentalno ugrabila, tudi zaradi finančnega vložka iz zasebnega žepa – če naj temu verjamemo – in hkrati blokiranih tekočih računov zasebnega podjetja, kot je poročal Večer. Seveda je bralec že uganil, da bosta oba podžupana svojo funkcijo opravljala poklicno proti plačilu:

Čeprav je Darko Berlič, vodja štaba in še eden od administratorjev facebook strani, sprva trdil, da so to financirali s prostovoljnimi prispevki podpornikov, se je kasneje izkazalo, da je dobrih 13 tisoč evrov plačalo Pelkovo podjetje Mediasplet. “Verjamem v to zgodbo, na listi bom kandidiral tudi za mestni svet. Sem solastnik uspešnega podjetja, vendar nisem med tistimi, ki se postavljajo z novim beemvejem,” je pojasnjeval Pelko, ki je, zato, da je lahko kandidiral, spremenil tudi naslov stalnega prebivališča. Po vnovični izvolitvi je prevzel vodenje svetniške skupine v mestnem svetu, prejšnji teden pa je nanj župan prenesel tudi nekatera pooblastila za vodenje občine v njegovi odsotnosti. Med naraščanjem Pelkovega političnega vpliva pa je padala njegova poslovna uspešnost. Kot kažejo javni podatki, je namreč njegovo podjetje Mediasplet lani krepko zabredlo v rdeče številke in leto končalo s 33 tisoč evri izgube. Zaradi tega je v zadnjem letu dni imelo kar 138 dni blokiran tekoči račun.

A še veliko bolj od nadvse pričakovanega imenovanja Pelka je zanimiv razplet glede podžupana Luketiča. Namreč le kakšen mesec nazaj je ta napovedal odstop s tega mesta. Takole so ga sami ponosno in indignirano razglašali avgusta letos:

Danes je podžupan Zdravko Luketič seznanil župana Andreja Fištravca, da bo z mesta podžupana odstopil konec septembra. Kot je v sporočilu za javnost zapisal Fištravec je “Zdravko Luketič pokazal svojo odgovornost do podžupanskega mesta, ki ga zaseda in to s tem, da bo svojo funkcijo podžupana opravljal do konca meseca septembra.”

Glede odgovornosti so se strinjali tudi v Luketičevi Novi Sloveniji, kjer so napovedali zanesljiv odstop:

Predsednik lokalnega odbora stranke, Bernard Memon, sedaj razlaga, da so s prenehanjem koalicije prenehali tudi razlogi za opravljanje izvršilne funkcije: „Naš podžupan bo v naslednjih dneh zagotovo odstopil. Res pa je, da moramo do občanov biti korektni.“

Drži, na koncu so bili silno korektni, snedli so besedo. Kaj so navajali kot argument odstopa? Naslednje: »Ker je župan razpustil koalicijo in tako ni več večine, ki bi zagotavljala uresničevanje zavez zapisanih v koalicijski pogodbi pa tudi novih programskih ciljev, ki bi uživali zadostno podporo v mestnem svetu za njihovo uresničitev do ponovnih volitev, glede na potek dosedanje politične dinamike ocenjujem, da ni več podlage za moje nadaljnje opravljanje podžupanske funkcije.« Tako Luketič, ki je pojasnil, da se vrača v službo v UKC Maribor. Memon pa je opozarjal, da »je situacija v Mariboru resna in pravi, da mesto ne sme postati talec ene svetniške skupine, župan pa s pogostimi menjavami direktorjev uprave, ne postopa odgovorno.

Danes je postalo jasno, koliko šteje krščanska beseda: v Novi Sloveniji so se izkazali za nenačelne lažnive kljukce. Vedno je intrigrantno videti verbalne vaje v takih primerih: kako so se izvijali iz lastne obljube o odstopu? Luketič je nenadoma ugotovil, da takrat župan še ni predstavil nove platforme projektnega sodelovanja. Zdaj jo je. In to je tisto novo dejstvo, ki ga je prepričalo. Pa še k politični stabilnosti mesta bodo menda prispevali:

“V svoji izjavi konec avgusta sem jasno zapisal, da je moj odstop logična posledica razpustitve koalicije in da župan Fištravec še ni predstavil nove platforme projektnega sodelovanja. To je mestnim svetnikom zdaj predstavil, menim, da predstavlja novo dejstvo političnega delovanja v mestu. Zato smo na mestnem odboru stranke NSi, na poziv župana dr. Andreja Fištravca, “soglasno” odločili, da nadaljujem delo podžupana, in na ta način prispevamo k politični stabilnosti mesta. Zlasti na področju spodbujanja gospodarstva, ki mu kot stranka v našem programu namenjamo posebno pozornost.”

Če bi misel poskušali razviti do konca, je Nova Slovenija končno ugotovila sapo jemajoč recept: da se splača politično načelnost žrtvovati za politično stabilnost. Na ravni principov je seveda to hudo naivna razlaga: težko je verjeti, da takšnemu saltu mortale ni botrovalo kaj drugega kot zasebna in strankarska oportunost.

Po drugi strani ta ustreza opisu odpovedi načelnosti. Toda kaj je s politično stabilnostjo? Po neki splošni razlagi je ta tisto, na katero bi se smel vstajniški župan sklicevati – če se mu ne bi vstajniki že dolgo nazaj odrekli in ga razglasili za pomoto stoletja. A jo zlahka, kot geslo, pripišemu Luketiču in Novi Sloveniji še iz časov Franca Kanglerja, ki sta ga prvi in druga podpirala: sredi razjarjene množice, ko se je moral skrivati pred njo, in sredi razpadajočega mestnega sveta so bili takšni pozivi za kliko na oblasti smiselni.

Ja, politična stabilnost je postala označevalec vladarjev, ki bi morali odstopiti, a se oklepajo svojega korita. In njihovih odstopajočih, a nikoli odstoplih podanikov.

  • Share/Bookmark

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

3.10.2016 ob 20:30

Ali vršilec dolžnosti odgovornega urednika Dela Gregor Knafelc posluje z davčnimi oazami?

Bojan Požar je pred kratkim dokazoval, da ta trditev drži. In da je silno nerodna v luči Delovega kitenja s preiskovalnim perjem v mednarodnem preiskovalnonovinarskem projektu okoli Panamskih papirjev. Nerodna je tudi sicer.

Novica se ni prebila do največjih medijev. Verjetno bi se morala. Od večjih je o njej poročal zgolj Večer (14. september 2016) in njihov novinar Uroš Esih, tudi z nekaj neskrite note konkurenčnega časopisa. Knafelc je nato poslal obema medijema identičen demanti.

Kako izvesti demanti

Poglejmo si v kratkem, kakšno obrambno taktiko je pri tem ubral; citiram zapis v Večeru dne 17. septembra.

delo-davcne-oaze-knafelc-odgovor-vecerKnafelčev demanti, kot ga je objavil Večer

Prva Knafelčeva trditev:

»Trditev, da sem se izmikal razkritju o poslovanju družbe Grecom, katere lastnik sem, z izgovorom, da podjetja ne vodim več, ni resnična. Najprej je treba poudariti, da ni šlo za nikakršno razkritje, saj so vse transakcije družbe Grecom, tudi transakcija, ki jo izpostavlja članek, objavljene v javno dostopnih bazah. Družba Grecom posluje transparentno, poravnane pa ima tudi vse davčne obveznosti, zato ni v poslovanju družbe nič skrivnostnega ali spornega, kot se to neutemeljeno poskuša prikazati v članku.«

V.d. odgovornega urednika poskuša začetno trditev »Knafelc se je izmikal razkritju o poslovanju družbe Grecom« zavreči s tezo, da se razkritju ni mogel izmikati, ker razkritje dejansko ni razkritje. V podkrepitev temu navaja razlago: poslovanje družbe Grecom je bilo transparentno, vsem dostopno v javnih bazah, poravnalo je vse davčne obveznosti, v njene poslovanju ni nič skrivnostnega ali spornega.

Ta del obrambe ne more držati: že za Delove standarde same po sebi, saj je prav ta časopis odkrival panamske dokumente, je poslovanje v davčnih oazah nujno sporno in do njega moramo gojiti, kot so zapisali pri Delu samem, ničelno toleranco. Obramba ne drži niti vsebinsko, ko poskuša pojem »razkritja« definirati na omejen način in s tem ubežati očitkom: seveda lahko odkritju, da je Knafelc kot direktor posloval v davčnih oazah, ustrezno rečemo »razkritje«. Poskus nove semantične kalibracije, ki je odgovorni urednik niti ne razvije, ne more biti prepričljiv manever.

Druga Knafelčeva trditev

Drugi element v strategiji obrambe, ki želi zanikati trditev, da se je Knafelc izmikal povezavi  s poslovanjem v družbi Grecom, ker da podjetja ne vodi več, je bil takšen:

Napačen in zavajajoč je tudi zapis o mojem odgovoru, saj naj bi se bil izgovoril, da podjetja ne vodim več. Dejstvo je, da nisem več direktor družbe Grecom, pri čemer ni šlo le za “formalen prepis”, kot je navedeno v članku, saj družbe niti formalno niti neformalno ne vodim več jaz. Zato sem Požarju odgovoril, da bom preveril podatke, o katerih me je spraševal, in mu odgovoril, a te priložnosti seveda nisem dobil.

Knafelc torej želi povedati naslednje: Podjetja Grecom ne vodim več, zato nihče ne more trditi, da sem se izmikal razkritju o njegovem poslovanju. V podkrepitev svoje teze o razbremenjenosti nato razloži, da ni več njen direktor, da ni šlo le za formalen prepis na osebo, ki jo Požar oceni za njegovo partnerico, temveč da ga ne vodi več niti formalno niti neformalno. Ker ni direktor, še nadaljuje s pojasnilom, bi šele moral preveriti nekatere podatke, da bi lahko ponudil odgovor.

Na ravni povedanega je ta del Knafelčeve zavrnitve videti smiseln. Vendar prepričljivost popolnoma skazijo trije pogoji. Prvi je tale: Knafelc je še vedno in ves čas lastnik tega podjetja. Dalje, prepis podjetja je morda opravil na partnerico ali s sabo povezano osebo – česar ni zanikal. Tretji pogoj je umetno vnesena dihotomija sem bil direktor/nisem več direktor. Tudi če Knafelc ni več direktor, ga takšno dejanje posebej ne razbremenjuje – sploh v luči dejstva, da je še zmerom edini lastnik.

Ni prvič, da je kdo lastnike Dela povezal z davčnimi oazami – in Knafelc je prišel za urednika neposredno z mesta, ki ga je opravljal pri idrijski družbi FMR. Že pred letom je moral Stojan Petrič zanikati, da bi svoje posle v povezavi s podjetji v Luksemburgu oziroma prek davčnih oaz.

Spoštovanje in sloga

Nekako imamo na sumu, da ne more biti zelo pristen niti v svojem opisu odlične atmosfere, ki da vlada med novinarji Dela:

Neutemeljen pa je tudi zapis o tem, kaj naj bi moje imenovanje za v. d. odgovornega urednika Dela pomenilo v novinarski srenji. Z novinarji in uredniki Dela namreč tvorimo dobro ekipo, v kateri vladata spoštovanje in želja doseči skupne cilje.

Spomniti velja na blog Marjana Zlobca, ki vsebuje že kronološki arhiv odpuščanj na Delu in novinarskih stisk po prihodu novih lastnikov. In tudi na mnenje DNS, ki je ob njegovem imenovanju opozorilo, da »gre za podjetnika oziroma piarovca, ki nima nobenih novinarskih in uredniških izkušenj, celo več, na mesto prvega človeka prihaja v uredništvo nekdo z ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank.«

Seveda lahko razumemo, da Delo v svojih razkritjih znanih Slovencev, ki so jih našli v dokumentih, ki nakazujejo sistematične zlorabe skozi poslovanja v tax haven, ni moglo navesti svojega novinarskega šefa. Po vsem sodeč pri podjetju Grecom niti ne gre za posebej velike zneske.

Je pa povsem nedopustno, da je zgodba šla mimo večine novinarjev. Začetni očitek o moralni hipokriziji Dela je zato mogoče razširiti na domačo novinarsko srenjo v celoti.

  • Share/Bookmark

Od malih mišk k mokrim: predsednik in njegov dežnik

3.10.2016 ob 20:30

Predsednik republike je na svojem uradnem profilu partnerko Tanjo Pečar označil za mokro miško. »Nič hudega, prosim vas lepo!«, že slišim številne ugovore.

In potem nadaljevanje: spet ste drobnjakarski, zaganjate se tja, kjer ni ničesar! Pahor je pač tako zelo simpatičen in prisrčen. Pa kaj potem, če je zanj mokra kot miška? So what? Ne razumete zabavnosti in majhnih družabnih dovtipov, ki nam popestrijo suhoparni vsakdan? Zakaj ste tako zategnjeni v življenju?

mokra-miska-pahorPahorjev instagram z mokro miško

Ja, približno tako zveni refren iz ust hvaležne množice, vedno znova občudujoče predsednika in njegove ljudske geste, tetovirane delfinčke, poplesavanje in podiranje dreves v gozdu.

Tudi tokrat ne more biti drugače. Gledano nazaj je verjetno bila napaka, da se je za tiste »male miške« kot preveč seksističen verbalni izpad kasneje opravičil. Celo v video nagovoru. Povsem odveč! Opravičilo svoji partnerici, če bi že res bilo potrebno, pa je itak zasebna stvar, kaj nam mar.

Kjer ni marele, tam je mokro

Kakšna je zgodba? Zelo enostavna. Predsednik in gospa Tanja Pečar sta se včeraj udeležila osrednje prireditve ob praznovanju dneva vrnitve Primorske k matični domovini v Postojni. Potem sta se družila z obiskovalci. Če je dopoldne predsednik še plesal z razpoloženimi »malimi miškami« v Stični, da zadovolji farje in politično desnico (glej video spodaj), je bila popoldne na vrsti levica in Zveza združenj borcev.

In nato je na Instagramu objavil nekaj fotografij druženja z obiskovalci na ulici. Ker je deževalo, je na eni izmed njih svoj dežnik pozabil deliti s partnerko. Vidno premočena in morda celo nezadovoljna, a znova nadvse strpna v obrazni mimiki zaradi ravnanja svojega Boruta, je na fotografiji videti pozabljena in odrinjena.

Kakor da se na njej obrača k preostali publiki, da bi se ji diskretno potožila. Nič hudega, ob takšnem državniku je pač treba potrpeti. Nato so se Pahorjevi odločili, da fotografiji dodajo pripis »mokra kot miška« in hashtage #proslava #Postojna #rainyday #rain #presidentandfirstlady #firstlady #TanjaPecar #Pahor.

Roni Kordiš na svojem blogu omenja, da je Pahor očitno pozabil biti kavalir. Mislim, da je pozabil biti tudi predsednik – nas pa na to navadil. No, gre za bistveno več od tega. Kavalir je pozabil biti že, ko je pred leti na očitke o skokih čez plot na TV Slovenija gladko odvrnil, da ne kandidira za papeža. In predvsem ne gre za gesto odmika dežnika, temveč njeno postprodukcijo na uradnem profilu na socialnih omrežjih.

V kar nas želijo Pahor in njegovi prepričati, je zabavljaška legitimacija tovrstnega odnosa do ženske, do partnerke: se zgodi, če predsednik pozabi pridržati dežnik. Potem je partnerica miška, pa še mokra zapovrh. Kar je zabavno, sporočajo. Ampak čisto človeško, no big deal.

Stavi torej na igro prisrčnosti, računa z vpotegnitvijo publike, državljank in državljanov, ki bodo opazili in legitimirali družabno igro, na kateri po novem ne piše »mala miška«, ampak »mokra miška«. Ki bodo kot tretji element, tisti, za katerega se uprizarja ves pogled, lahko pritrdili končnemu cilju, ki mu objava in verbalne formulacije na socialnih omrežjih služijo: vzdihljaju o tem, kako simpatičen je naš predsednik. Celo takrat, ko svoje bližnje pušča mokre. S tem bo osnovnemu populizmu v komunikaciji zadoščeno.

Neskončna igra koketiranja

In tako kot mora Tanja Pečar nadomeščati predsednika na dnevih odprtih vrat v predsedniški palači, mora sodelovati tudi v tem ali vseh drugih uprizarjanjih šova. V igri stalnega koketiranja – z ljudstvom, ne s svojo partnerico, ki ima to pot  zgolj stransko vlogo mokrega statista.

Nenazadnje je nemo stala tik zraven njega, kot sem svojčas opažal, že pri predsednikovih spodbudah malim miškam. Absolutno pretirano in moralistično bi bilo reči, da Pahor s svojim ravnanjem signalizira nove načine, kako se obnašati do žensk in partnerk. Tudi verjetno premišljeno ne uprizarja novih tipov moškosti – kakšne njene posebne mačo variante.

Ne, prav vse, kar počne, je podrejeno imperativu ugajanja. On je pač ultimativniflatteur v poštirkani ali nepoštirkani srajci. Ali kot je nekdo napisal na Facebooku: »Edina strokovna kvalifikacija našega predsednika je zavzemanje fotogenične poze pred kamero.«

Drži. Čeprav niti ta ni strokovna.

Zasebni problemi in zasebne rezidence

Tako kot se komu napačno zdi, da je zasebna stvar, kaj predsednik javno pove o svoji partnerki, je podobno zasebna postala predsedniška stavba, v kateri ob dnevu odprtih vrat gospod Pahor igra turističnega vodiča. Temu seveda on pravi približevanju ljudstvu. Če ga ni doma, vskočita namesto njega partnerka in njun sin.

V uradu predsednika Republike Slovenije si namreč po potrebi privoščijo domačijskost. Če predsednika ni doma, delo opravita kar slednja – kot se je zgodilo te dni. No, tu je majhna zadrega, protokolarna pravila v svojem 34. členu pravijo nekaj drugega:

Zakonec ali partner predsednika Republike Slovenije je nosilec protokolarnega dogodka v Republiki Sloveniji, kadar gre za dogodek mednarodnega, humanitarnega ali širšega javnega značaja, ki je pomemben za prepoznavnost in ugled Republike Slovenije ali za varstvo in širitev temeljnih vrednot ter za katerega je primerno, da je nosilec zakonec ali partner predsednika Republike Slovenije.

Zato lahko v Uradu naredijo le dvoje: ali poskušajo trditi, da dogodek odprtih vrat predsedniške palače in sprejemi za goste, ki jih doslej ni poznal noben predsednik, ne zapadejo definicijam protokola in s tem njegovim pravilom. Ali pa priznajo, da kršijo lastne sklepe.

Več:

Nepapeške Pahorjeve miške

Predsednikovo opravičilo za nespoštljivost

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

pahor-sticna-komentarji-fb-carFragment FB komentarjev pod Pahorjevo objavo o njegovem obisku v Stični

pahor-mokra-miska
  • Share/Bookmark

Generalni direktor UKC in njegova ljubica

3.10.2016 ob 20:29

Ima v.d. generalnega direktorja UKC Maribor ljubico? Nekateri mediji očitno menijo, da jo ima in da je ta podatek v maksimalnem javnem interesu.

Spet drugi mislijo, da ima Janez Lavre »zgolj« partnerico in posledično verjamejo, da je podatek posredno za javnost. V kakšnem primeru in kdaj bi nas zasebno življenje res moralo zanimati in ali so novinarji prestopili prag dovoljenega, kršili novinarski kodeks?

Odgovor je preprost: seveda so ga, v prvem primeru. Moj poglavitni namen ni pogrevati že znano, raje želim opozoriti na težko določljivo mejo, ko se neko novinarsko sporno ravnanje prevesi v navidez nesporno. In kriterije, ki jih nihče ne pozna, niti ne poskuša poznati.

Zasebna partnerica na zaupanje

Od odhoda prejšnjega generalnega direktorja UKC Maribor, dr. Gregorja Pivca, sicer dolgoletnega člana SDS in predsednika te stranke v Mariboru, tudi kandidata za župana, se na prišleka lepi vrsta očitkov o spornem ravnanju.

Predvsem mariborski Večer je dokazoval, da je še zlasti imenovanje dveh sodelavcev izrazito sporno. Jana Juvan je tako razkrila, da je Lavre »na zaupanje« – ljubka fraza, ki jo za legitimacijo svojih odločtev rad uporablja tudi mariborski župan – v bolnišnici zaposlil svojo partnerico:

Tandler je bil na podobnem delovnem mestu že v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, ki jo je pred prihodom v Maribor vodil Lavre. Čepinova pa je Lavretova partnerica v zasebnem življenju, kar zbuja sume o nepotističnem kadrovanju novega direktorja, ki je na to mesto ustoličen le začasno.

jana-juvan-vecer-lavre-kadrovanjeIzsek iz začetka Večerovega članka

Do te točke se zdi, da z vidika medijske etike ne moremo zaslediti nobene posebne težave: časopis je razkril nepotistično ravnanje, v katerega sta vpletena njegov direktor in njegova partnerica. O tem, kakšen status ima slednja, ne vemo kaj prida in povprečen bralec se po tem niti ne bo spraševal.

Od partnerke do ljubice

Naše prepričanje, da je novinar postopal profesionalno in korektno, izvira iz dobrohotne in neproblematizirane predpostavke, da je svoje trditve seveda preveril. Takšna odsotnost dvoma je za bralca verjetno temeljna in brez nje verjetno ne bi kupil časopisa.

Tudi sam sem postopal na enak način. Dokler nisem ugledal nekega drugega zapisa o istem ravnanju direktorja na Janševem portalu Nova24TV. Z vidika novinarskih standardov je seveda jasno, komu zaupati in komu ne. Verjetno je konfrontacija različnih informacij sprožila neizogibno ugibanje o tem, koga točno je Lavre zaposlil od sebi in kakšne implikacije ima vsebina tega podatka z našo presojo o tem, ali je morda novinarska korektnost pri tem vendarle trpela.

Podpisani A.R. je namreč na omenjenem portalu neposredno sprožil staro in tipično spraševanje o vdoru v posameznikovo zasebnost: če je Večerova novinarka uporabila sintagmo »Lavretova partnerica v zasebnem življenju«, iz česar bi sklepali, da izhaja iz domneve, da takšna partnerska povezava ni skrita pred javnostjo, je nasprotno A.R. izhajal iz točno nasprotne domneve – ne gre za partnerico, gre za ljubico v okoliščinah, v katerih je Lavre dolgo časa takšno razmerje skrival pred družino.

Zavajati družino, hliniti krščanske vrednote

Vedejevski generalni direktor naj bi, kot v neskritem političnem tonu sovraštva do Nove Slovenije pravi avtor, bil »človek, ki živi mirno družinsko življenje in je poročen ima ljubico že nekaj let«. Oba, tako on kot ljubica, naj bi bila aktivna člana stranke Ljudmile Novak. Ne le to, ko se je odločal, zapiše, je »od petih kandidatov bila seveda izbrana ljubica novega v. d. direktorja Lavreta.«

Avtor striktno uporablja izraz »ljubica«, ob tem pa kara direktorjevo hipokritično krščansko privrženost vrednotam: »Lavre pa že nekaj let, po navedbah našega vira, zavaja svojo družino in jim pusti verjeti, da živijo srečno družinsko življenje.«

janez-lavre-skace-cez-plot-nova24Začetk članka na portalu Nova24TV

Ob tem si privošči še nekaj krepkih moralnih sodb, med katerimi je najbolj pikantna v hudi konkurenci morda tale:

»Tako je, če moškega ljubica in sedaj tudi uradna svetovalka v UKC Maribor ( ki jo je lani zaposlil v SB Slovenj Gradec, predtem pa neuspešno poskušal spraviti v politiko že 2014)  povsem zmeša, da mu nobene moralne vrednote niso več svete.«

Od družinskih vrednot k novinarskim

Začetna večerovska intuicija, po katerih nas je zanimalo nepotistično ravnanje direktorja, ki zaposluje svoje partnerko, je s tem člankom pridobila na kontekstu, zaradi katerega se nevpleteni državljan mora nujno vprašati naslednje: kaj je torej res, da je Lavre zaposlil svojo partnerko ali svojo ljubico? Zdi se, da je razlika v našem vrednotenju povsem odvisna od te navidez neznatne, a v bistvu odločilne distinkcije.

No, 17. člen slovenskega novinarskega kodeksa govori o tem, da mora novinar spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Lahko se strinjamo, da podatek, s kom si deli posteljo direktor mariborske postelje, ne more biti v interesu javnosti. O tem nas ne rabi prav nič zanimati: pa naj gre za ženo, dodatno partnerko ali ljubico. Celo najbolj konservativni medijski delavci bodo temu konsenzualno morali pritrditi – tudi na podlagi spoštovanja etičnih kodeksov.

Težava nastopi, če se pred nami razvije sum, da je nekdo zlorabil svoj položaj zato, da bi na neko delovno mesto promoviral takšno osebo: bodisi ženo, dodatno partnerko ali ljubico. Novinarska zadrega je realna: po eni strani ima novinar zavezane roke, ker ga zasebno življenje res ne sme zanimati, po drugi je podatek o zasebnem življenju nujno integralni del njegove trditve, ko bo ugotavljal, da je npr. nekdo ravnal ali kadroval nepotistično – kot v Lavretovem primeru.

lavre-ljubica-nova24tvNekaj poudarkov iz članka na Nova24TV – prvih v službi resnice

V vsakem primeru je običajno stopil na spolzka tla: ker ljudje z urejenimi družinami svoje ljubezenske afere skrivajo in jih seveda niso pripravljeni deliti z javnostjo, velikokrat ni mogoče trdno dokazovati, da jih imajo in na tej podlagi graditi svoje utemeljene sume takrat, ko so tretjim osebam omogočili npr. posel ali službo.

Dva dispozitiva

Pred nami sta torej dva dispozitiva novinarskega postopanja: prvi je neproblematično takšen, da je vpogled v zasebnost posameznika strogo varovana vrednota, ki lahko relativno redko zanima javnost, zato se bo novinar takšnega posega vzdržal. V dveh domačih aferah – svingerska afera s tedanjim poslancem Aurelijem Jurijem in mariborska afera ravnateljamariborska afera ravnatelja, ki je kasneje storil samomor – je slovenski novinarski razred, ko gre za Društvo novinarjev Slovenije, čvrsto stal na stališču, da je šlo za posega v posameznikovo zasebnost. Svoje drugačno stališče sem večkrat komentiral v primeru slednjega, kjer se s tem nikakor nisem strinjal.

Drugi dispozitiv, katerega težava je v tem, da se informacijsko naslanja na prvega, je povsem drugačen. Pri njem ne gre neposredno za vprašanje posega v zasebnost, temveč pisanja o nečem, kar je deloma ali celo v ključni točki z njim povezano. Nobenega dvoma ne more biti, da je nepotistično in klientelistično ravnanje zaposlenih v npr. javnih zavodih absolutno nekaj, do česar ima javnost polno pravico do informiranja in da pri tem ne moremo imeti nobenih zadržkov.  Toda to te trditve lahko pridemo le, če v svoj presojo vpotegnemo podatek iz zasebnosti. Čemu dati prednost, Večerovi karakterizaciji o zasebni partnerki ali Janševemu portalu, ki govori o ljubici?

Če lahko ravnanje slednjega obsodimo, ker avtorjeva naracija ni zavezana pisanju o nepotizmu, temveč verjetno celo v večji meri domnevnemu Lavretovemu (ne)moralnemu značaju, nezvestobi družini in zakonski partnerici, s čimer krši 17. člen kodeksa, je bolj subtilno vprašanje, kaj je tisto, kar takšno postopanje ločuje od postopanja Večerove novinarke.

Opis »partnerica v zasebnem življenju« po vsem sodeč ne implicira, da bi šlo za skrit in nejaven podatek. Nasprotno, partnerjev običajno ne tajimo in bralec je lahko ob prebiranju Večera utemeljeno domneval, da to velja tudi za Lavretov primer. Janšev portal pa nasprotno izhaja iz opisa »ljubica« in izrecno opisuje tajitev, da bi lahko očital hipokrizijo: direktor naj bi navzven živel zgledno družinsko življenje, svojo ljubico pa prikrival pred družino, saj zanjo »niti njegovi domači niso vedeli do pred nekaj meseci«.

Tehtanje javnega interesa

Čisto hipotetično se zato vprašajmo: kaj pa, če sta oba novinarja razpolagala z istim virom in s povsem enako informacijo? Le da so se pri Večeru odločili, da »ljubico« zamenjajo za »partnerico«, ker bi prvo zvenelo preveč nekorektno in etično nesprejemljivo, medtem ko so se pri Janševih raje odločili za neposrednost v izrazju, opisu in presojah? Je razlika v korektnosti in nekorektnosti pristopa res tako majhna in neznatna?

Situacija z Janševega portala je v tem primeru enoznačna in vredna obsodbe. Kako pa je z Večerom? V hipu, ko je novinarka zapisala sintagmo »partnerica v zasebnem življenju«, je po svoje posegla v direktorjevo zasebnost, če se je pri tem zavedala, da gre za skrito intimno razmerje. Po drugi strani je na tehtnici verjetno dala prednost javnemu interesu in morda razmišljala po naslednji shemi prepričanja: Res je, da ne podpiram posega v zasebnost, toda če je ta podatek potrebo podati zaradi interesa javnosti v neki drugi okoliščini, ga bom pač razkrila. S tega vidika je postopala korektno in ji ni mogoče ničesar očitati. Z majhno notico pod črto: uporabiti je morala lepše, bolj evfemistično izrazje o partnerici, ki pri javnosti konotira nekoliko drugače. Še bolj velja povedano, če je novinarka Večera razpolagala z informacijo, ki ne potrjuje zgodbe o ljubici, temveč odkriti partnerici. V tem primeru, kakopak, posebne novinarske dileme ne bi bilo.

Več:

Javni interes, mariborska tragedija in dopuščanje razprave

hudo-com-janez-lavre-varanje
  • Share/Bookmark