Arhiv za Februar, 2017

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

6.02.2017 ob 14:44

Pse čuvaje prepoznaš kvalitetneje po trenutkih, ko ne lajajo in ne takrat, ko to počnejo. Povedano že večkrat na tej strani, toda zmerom aktualno – zadnja ilustracija te misli je nastopila nedavno, v podvojeni obliki in hkrati postregla s protislovjem. Društvo novinarjev Slovenije je 1. februarja podalo javno izjavo svojega upravnega odbora, posvečeno neustreznosti imenovanja odgovornega urednika Gregorja Knafelca, ki je po enem letu, v katerem se je novinarje na veliko odpuščalo, s strani uprave Dela prejel podaljšano vedejevstvo.

Naključje, ki v resnici to ni več, je pripeljalo do tega, da je dan ali dva po tej izjavi Delo odpustilo nove novinarje v sicer dolgo trajajočem nizu, tokrat Petra Jančiča in Sonjo Merljak Zdovc. Vsaj tako lahko sodimo po nekaterih zapisih na socialnih omrežjih. Psi čuvaji niso zalajali.

Ko se opozorila selijo na družbena omrežja in bloge

Nemogoče je, da za odpuščanja zadnje leto ne bi bil tako ali drugače soodgovoren ravno Knafelc. Skupaj s svojim pomočnikom Jernejem Verbičem, ki, kakšen paradoks, sedi v Upravnem odboru DNS, ki podpisuje zgornjo izjavo.

O novem odgovornem uredniku in odpuščanjih sem poročal večkrat – običajno sem povzemal enega redkih virov informacij o tem, bivšega novinarja iste časopisne hiše Marijana Zlobca. Če se ponovim: Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija, recimo, še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Kaj DNS očita Knafelcu

Februarska izjava DNS opozarja ne že znano, da je Knafelc prišel na položaj brez novinarskih izkušenj, da je njegovo imenovanje iz vrst upravljalskih struktur družbe FMR sporen manever, ki utegne pomeniti »poskus neposrednega podrejanja uredniške politike lastniškim interesom«, da je podaljšano vedejevstvo nadaljevanje ravnanja, ki »negativno vpliva tudi na verodostojnost največjega slovenskega časopisa«, da očitno lastniki ne nameravajo »pridobiti mnenja uredništva oziroma novinarjev, kot bi terjalo spoštovanje določb zakona o medijih« in je nujno tudi glede na zapovedano mnenje ministrstva za kulturo.

Nadalje v DNS očitajo, da je bilo na Delu »več strokovno spornih in neprimernih uredniških odločitev, ki krepijo dvome o uresničevanju novinarske avtonomije«, na koncu pa lastnike in uprave Dela pozovejo, da imenuje odgovornega urednika s polnim mandatom »ob pridobljenem mnenju uredništva in ob odgovornosti do izpolnjevanja profesionalnih in etičnih standardov, obenem pa naj se vzdržijo poskusov instrumentalizacije edicij Dela.«

dns-neodgovorno-ravnanje-urednik-knafelcIzjava društva DNS o podaljšanem Knafelčevem mandatu

Česa v izjavi ni

Na koncu pri društvu ugotavljajo, da prihaja do nižanja standardov v Delu, kar da je nevaren pokazatelj »razmer v medijskem prostoru z dolgoročno uničujočimi posledicami«.  Zaključijo s stavkom:

Tudi v tej luči bi se lastniki Dela morali zavedati odgovornosti in prenehati s praksami, ki integriteti medija in novinarjem v njem kvečjemu škodijo.

Izjavo in samo gesto DNS velja pohvaliti: je odkrita, konsistentna in hkrati dramatična, kakršna je pač v resnici medijska situacija. Ustrezno opozarja na nevarne precedense, nižanje novinarske avtonomije, kršitve zakona o medijih, nižanje standardov in centralno mesto Dela v slovenskem medijskem sistemu, ki utegne s svojim negativnim zgledom kot plaz za sabo potegniti kršitve drugod. Presenetljivo pa v izjavi manjka očitek o številnih odpuščanjih in pravih razlogih zanje, ki so dejansko zaznamovala dogajanje zadnjega leta iz Dela naredilo medijsko znamko, ki vsem na očeh klavrno propada.

Prvi paradoks: kako novinarji molčijo o svoji usodi

Ker že leta opozarjam na novinarsko nesolidarnost, je morda prišel čas, da spoznanje intenziviram v isto smer: ne le, da novinarji molčijo, ko njihove kolege odpuščajo in vsak v svojem mediju nimajo ambicije opozarjati na nepravilnosti v njih niti s tem, da bi citirali svoje cehovsko društvo, s tem omogočajo in legitimirajo taisto odpuščanje.

Po eni strani bi pričakovali dejanja aktiva in sindikata na Delu, angažma samih Delovih novinarjev sebi v podporo. Po drugi besedo in dejanja vseh drugih. Dokaz, ki ga ponujam: navedene izjave DNS niso povzeli niti sami Če bi lahko poskušali razumeti, da se ni znašla v Delu, kjer bi jo nagovorjeni lahko pač izločil iz objave, je povsem nedopustno, da jo je med vsemi povzel le nacionalni servis STA. In še ta je v istem zapisu zajel oboje: informacijo o podaljšanju mandata Knafelcu, ki mu je dodal podatek o nasprotovanju društva.

Nesolidarnostni molk velike večine medijev je s tem izpričan in praktično maksimalno izkazan celo v odnosu do ceha. Tu res ne more pomagati sklicevanje, da se drugi mediji ne želijo vmešavati v delovanje preostalih in da je molk v tem, nekakšnem higieničnem smislu, razumljiv – takšna logika razmisleka je dejansko katastrofalna in generira opisano stanje, predvsem pa je nevzdržna, ko gre za zamolčevanje stališč cehovskega organizacije. Opravičila ni in razumevanja je še manj, če pomislimo, da ista gesta molka z vsemi posledicami velja za zajeten niz stališč in zadnje zapisano ni osamljen primer. Kjer ne želimo niti omeniti težave, kaj šele, da bi jo identificirali, pač ni mogoče pričakovati začetka procesov spremembe na bolje.

knafelc-nov-mandat-staIzsek edinega povzetka izpod peresa novinarjev STA

Drugi paradoks: kako novinarji molčijo, ko druge odpuščajo

Kot rečeno, nova izjava DNS ne omenja odpuščanj, ki se je zgodilo kot nekakšen odgovor Realnega že naslednji dan po izjavi. Če ne bi bilo omenjenega Zlobca, ki je o tem prispeval dva blogerska zapisa, in morda kakšnega priložnostnega podatka na družbenih omrežjih, znova ne bi vedeli, da sta tokrat iz hiše morala oditi Peter Jančič in Sonja Merljak Zdovc.

Mnenje, ki ga lahko imamo o omenjenih novinarjih, seveda niti najmanj ni relevantno za presojo pri tem dejanju, sploh zato, ker ga je treba uzreti v perspektivi širšega dogajanja in znotraj verige drugih odpuščanj.

Kdor je te dni poskušal v kakšnem od medijev ali na googlu izvedeti kaj več o odhodu omenjenih dveh novinarjev, je ostal z dolgim nosom – tudi glede tega kakor da velja nekakšen tabu samocenzure. O odpuščanjih se preprosto ne piše, o tem se ne govori. Za preostale med njimi, ki omogočajo takšno ravnanje, je to slaba popotnica, kajti če so med tistimi, ki jih čakajo nove omejitve ali zaostrovanje pogojev dela, morda celo odpuščanja, lahko zdaj že z veliko zanesljivostjo vedo, da njihove kolegice in kolegi ne bodo storili ničesar, če ali ko se bo to zgodilo njim.

In ja, tega niti ne smejo pričakovati, saj so večinsko sami tisti, ki so ustvarili logiko molka in potuhe teptanju novinarske avtonomije s tem, ko so pristali na držo, da sami tihoma gledajo proč. Kdor se ne zgane ob odpuščanju drugih, niti nima pravice, da bi do drugih gojil kakšna podobna pričakovanja. Razumi, kdor more.

Samosesuvanje

Samocenzura (self-censorship) in samovratarjenje (self-gatekeeping), gledano z vidika novinarstva in v smeri njega, postajata nekakšno permanentno uredniško stanje, ki se je, sodeč po svoji trdovratnosti v njegovih krogih, razpaslo do točke, ko figurira kot nekakšna samoumevnost. Če se bivšemu novinarju ne bi ljubilo natančneje spremljati razkroja Dela, bi skoraj veljala stara krilatica: česar ni v medijih, se ni zgodilo. Sleherna diskusija o sesuvanju slovenskega novinarstva res ne more in ne bo mogla mimo točke vprašanja o lastni odgovornosti in solidarnostni senzibilnosti.

Več:

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

  • Share/Bookmark

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

6.02.2017 ob 14:44

Predsednik države je sprva pristal, potem pa ni želel umakniti svojega imena kot častni pokrovitelj okrogle mize, ki jo je organiziralo društvo DOOR.

Velik greh? No, majhen na začetku, precej večji na koncu. Če smo na začetku še lahko dobrohotno zamahnili z roko, češ z njegovim prostodušnim koketiranjem pač pridejo težave, ko se bo kdo nanj pač obesil, da bi reklamiral še sebe, na koncu tega več ne moremo storiti. Za kaj gre? Kot je o tem pisal časnik Delo, praktično edini, se je zadrega skrivala v predsedniku društva:

Predsednik republike Borut Pahor ni umaknil častnega pokroviteljstva od omizja pod okriljem Društva za otroke, očetovstvo in resnico, čeprav se je izkazalo, da je bil ustanovitelj in predsednik društva Iztok Ivančič pred leti pogojno pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini.

pahor-delo-izsek-pokroviteljPrvi članek v Delu o spornem pokroviteljstvu

Pokrovitelj zaradi imen

Časnik Delo je dvakrat pisal o bizarni promociji predsednika države – pred dogodkom, torej okroglo mizo, ter nato danes še po njem. Obe besedili podpisuje Zoran Potič.

Dlje od načelne problematizacije žal novinar ni prišel: v začetnem zapisu je zgolj poročal, navedel namen posveta in ob častnem pokrovitelju še »številne eminentne poznavalce tematike«: dr. Vesna Vuk Godina, dr. Boštjan M. Zupančič, dr. Gabi Čačinovič, dr. Borut Pogačnik, dr. Andraž Teršek, dr. Andrej Perko, dr. Gorazd Pretnar, dr. Milan Hosta, Franc Donko, mag. Roman Vodeb, Melita Kuhar in Matej Zaplotnik.

Ko so pred izvedbo dogodka novinarji dnevnika povprašali urad predsednika republike, so prejeli pojasnilo, da »so se za pokroviteljstvo odločili zaradi imen udeležencev posveta«. V današnjem zapisu pa poročajo, da se je večina dogodku izognila:

A na včerajšnjem dogodku ni bilo nikogar od tistih, na katere se je urad posredno skliceval, razen Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega evropskega sodnika. Med v javnosti bolj znanimi napovedanimi udeleženci se omizja niso udeležili Vesna Vuk Godina, Andraž Teršak in Gabi Čačinovič.

pahor-delo-pokroviteljstvo-drugiDrugi Delov članek o neumiku predsednikovega pokroviteljstva. In samo o tem

Koliko je torej vreden Pahorjev argument?

Da je Pahor vztrajal pri častnem pokroviteljstvu, je nenadoma postal zelo trhel argument, podoben logiki zmote »tudi ti«: tudi drugi nimajo težav z okroglo mizo in jo podpirajo, torej jo je smiselno podpreti.

Žal pri Delu niso uspeli ali želeti pridobiti ključnega podatka, razlogov odpovedi udeležbe, a bi lahko z veliko mero verjetnosti sklepali, da se je tudi njim povabilo predsednika društva, pravnomočno obsojenega zaradi nasilništva v družini, zazdelo sporno. Morda zaradi predhodnega zapisa v mediju.

Če je predsednikov argument že od začetka bil zmoten, je na koncu postal podvojeno takšen: konsistentno bi bilo, da bi Pahorjeva logika sklicevanja na to, da tudi drugi isto počnejo, tj. podpirajo dogodek, morala veljati tudi v naslednjem koraku, ko so se dogodku odpovedali. Skratka, zaradi odpovedi drugih bi to moral storiti tudi sam.

A se to ni zgodilo. Še več in ravno nasprotno, preostali udeleženci so, kot beremo v Delu, »izrazili zadovoljstvo, da je bil Pahor častni pokrovitelj dogodka«. In kdo so ti preostali udeleženci, ki se jim klanja predsednik? Boštjan M. Zupančič, Roman Vodeb, Franc Donko, Matej Zaplotnik, Jadranka Glavač in Melita Kuhar.

Kaj točno počne DOOR?

Društvo za otroke, očetovstvo in resnico, bizarno že po imenu, je po vsem sodeč precej sveže po svojem delovanju. Šele 13. decembra 2016 so uspešno izpeljali svoj prvi redni občni zbor. Kot pravijo sami, je njihovo poslanstvo ostaja zavzemanje za pravico otrok do uravnoteženega življenja z obema staršema tudi po ločitvi (razvezi).

Glavni cilj društva je, so zapisali, sprejetje nove in učinkovito izvajanje zakonodaje, ki bo usmerjena v osnovno otrokovo pravico do uravnoteženega in kvalitetnega življenja z obema staršema, tudi v primeru ločitve.

Door logotip.PNGLogotip društva

Bizarno je eden njihovih poglavitnih ciljev tudi »prepoznavanje obeh oblik družinskega nasilja, tako fizičnega kot psihičnega, kot enako hudega in nedopustnega«. V svojem odzivu na prvi zapis Dela, objavljenem v časopisu, je Iztok Ivančič priznal, da je res bil pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini. Poglejmo zdaj ta paradoks: za prepoznavanje oblik družinskega nasilja se torej zavzema oseba, ki je bila zaradi izvajanja iste vrste nasilja pravnomočno obsojena. Temu dejstvu se je več kot simbolično poklonil predsednik države.

Ženski primat v sodstvu in socialnem sistemu

V istem pojasnilu za Delo je Ivančič zapisal, da v slovenskem sodnem in socialnem sistemu dominirajo ženske:

Trenutno sodni in socialni sistem, v katerih imajo škarje in platno v rokah ženske, ne delujeta v tem duhu. Zato poskušamo z dogodki, kot je v članku omenjeni jutrišnji strokovni posvet, s pomočjo uglednih strokovnjakov s področja prava, vzgoje, socialnega varstva in razvojne psihologije dvigniti zavedanje o tem, kaj je resnično največja korist otrok, in zakonodajalcu pomagati, da sprejme zakonske podlage, ki bodo vse akterje zavezale k delovanju s tem v mislih. In kjer lažne ovadbe in obtožbe ne le ne bodo upoštevane, ampak bodo sankcionirane.

Evidentno je tudi trditev o spornem primatu žensk v sodnem in socialnem sistemu tista, ki jo, hotel ali ne, sponzorira Pahor. In ne le on. Šele s tem poudarkom postane jasno, zakaj sta se na posvetu znašla Boštjan M. Zupančič in Roman Vodeb – mimogrede, razen razvpitega Franca Donka so vsi preostali omenjeni člani strokovnega sveta društva!

door-organiNenavadna praksa: člani organov društva so navedeni le z inicialkami – razen tistih, ki nastopajo na okrogli mizi

Prvi, dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, je namreč v svojih knjigah večkrat stregel s podobnimi podatki, večkrat pa je zašel v nedopustno šikaniranje žensk, ko gre za pravniški poklic. Kot sem večkrat pokazal, so njegove knjige polne nedopustnih seksizmov – o čemer žal v slovenskih medijih ni mogoče prebrati ničesar.

Stališča o ženskem spolu pri Romanu Vodebu so tudi splošno znana in so jih strokovna združenja večkrat obsodila kot nedopustno seksistična, sovražna in nestrokovna. Novost je zgolj Pahorjevo simbolično sponzoriranje avtorjev tovrstnih izjav.

Zmagal je princip svetlobe

Zupančič je nedavno v Odmevih na dolgo razlagal svoje politične poglede na Donalda Trumpa, kjer je po njegovem metafizičnem nazoru  (»bom daoistično razložil«) zmagal moški princip (Trump kot »alpha male«, je dejal)  proti ženskemu, utelešenemu v Hillary Clinton. Zato je prišlo do izraza, je pogumno nadaljeval, »neobhodno razmerje in ravnotežje med jinom in jangom«.

Skratka, v ZDA in Odmevih je zmagal moški princip svetlobe, jang. In to je tisto, kar bi očitno moralo zmagovati tudi še kje – verjetno tudi na slovenskih predsedniških volitvah!

Omenimo dodaten škandal nacionalke, ko je Zupančič v nadaljevanju ob izdatni pomoči voditeljice Tanje Gobec z lahkoto uspel svoja protibegunska stališča razširiti v zagovor ignorance opozoril generalnega sekretarja Sveta Evrope:

BMZ: »Jaz bi tako rekel: Jagland si takšnega pisma Angležem ne bi upal poslati.« TG: »To sem zadnjič rekla, ali sem vprašala: ali smo lahka tarča? Ali se spomnite?« BMZ: »Da«. TG: »Torej smo lahka tarča? Nam nekaj da, ko drugim ne?« BMZ: »Angleži bi se požvižgali, mi se pa ustrašimo!«

bmz-odmeviBMZ in Tanja Gobec o prestrašeni Sloveniji

Nekdanji sodnik za človekove pravice torej gladko pove, da so pozivi Sveta Evrope glede novele zakona o tujcih mizerni in namigne, da je stvar politične šibkosti, če jih pogumno ne ignoriramo. Tako kot Angleži.

Sicer je to že druga zgodba, a velja spomniti, da si tudi na tej točki nista daleč s predsednikom republike: ta kot član sveta za nacionalno varnost in seveda v svoji prvotni funkciji po vsem sodeč podpira novelo zakona o tujcih. Zakaj in kako, ga seveda slovenski medijski servis, ker ima polne roke dela s pokrivanjem njegovih flirtanj z ljudstvom, vedno znova pozabi vprašati. Ali kot bi dejali pri hrvaški agenciji HINA: njegov servis deluje odlično!

Več:

Pahorjev medijski servis

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Po-resničnost v živo: z Nostradamusom na RTV

6.02.2017 ob 14:43

Po-resničnostna medijska kultura se odvija tudi v Sloveniji, metafora za popolno arbitrarnost dejstev – tistih namreč, ki jih še ni, ampak jih jemljemo resno, kakor da bodo – je postala kristalna krogla. Poglejmo si lep nedavni primer.

Oddaja »Svet v letu 2016« je bila sestavljena panoptično – kot so zapisali sami, so v njej poskusili z različnimi prispevki novinarjev zunanjepolitičnega uredništva TV Slovenija povzeti najpomembnejše dogodke leta 2016, tako na političnem, varnostnem, znanstvenem, kulturnem in športnem področju.

svet-v-letu-2016-studioSvet v letu 2016: voditelj in njegovi gostje

No, naredili so ustrezen izbor, v živo so povabili goste, ki so bili diplomat Iztok Mirošič, geopolitični analitik dr. Klemen Grošelj, znanstvenica Instituta Jožef Stefan dr. Saša Novak, direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in novinar Dela Lenart J. Kučič. Z gosti v studiu in komentarji dopisnikov TV Slovenija je oddajo povezoval Igor E. Bergant.

Intenca razprave, češ »del razprave bo namreč namenjen tudi izzivom za leto 2017, ki jih predstavljajo dogodki v tem letu«, pa se ni izkazala za najbolj uspešno. Izzivi prihajajočega leta so se dobesedno razbirali v kristalni krogli – in to tisti, ki jo je uporabil Nostradamus davnega leta 1555.

Čas za po-resničnost

Oddaja je naplavila omenjeni simptomatični kontrast nekje v svojem izteku. Prvi del kontrasta zadeva zadnjega gosta, novinarja Lenarta Kučiča in poskus razprave o razvpiti besedi leta, post-truth: očitna je bila tisti izziv, zaradi katerega je bil povabljen v studio. Težava je seveda že v tem, da ne vemo, kako točno bi jo prevajali: sam bom to storil z izrazom po-resničnost. Lep dokaz, kaj lahko naredi medijski fokus po lanski izbiri besede leta: če je slučajno pri Oxford Dictionaries ne bi izbrali, bi ostali prikrajšani za pomembne minutaže razprave o statusu laži in potvarjanja dejstev v politiki in medijih. »To je beseda leta,« je ponosno naznani Bergant v oddaji in povzel pričakovanja:

»Mimogrede, na slovensko besedo leta še čakamo. Dobili jo bomo v ponedeljek. Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti bo poskrbel za to.«

In res smo jo včeraj dobili – to je postala beseda »begunec«, za katero je raziskovalec na inštitutu nepričakovano izjavil, da dokazuje, da smo ljudje še ostali solidarni; kakor da bi izbira besede res premočrtno nakazovala kaj takšnega.

Studijska debata o trenutno modnih »fake news«, lažeh, meji med resničnim in manipulativnim, se žal ni razvila v globino. »Živimo v postresničnostnem svetu potvorjenih novic,« je izzival voditelj, in nato tudi vprašal: »Kako poseben je ta svet post-resničnosti, post-faktičnosti ali celo, nekateri pravijo, kontra-faktičnosti?«

Beseda, ki ima svojo dolgo zgodovino, prvi jo je uporabil Steve Tesich leta 1992, kasneje je leta 2004 je Ralp Keyes napisal knjigo z naslovom The Post-Truth Era: Dishonesty and Deception in Contemporary Life in jo v njej vsaj nekoliko definiral in utemeljil, je očitno doživela svojo sodobno oživitev skozi že popolnoma zaprašeno pozabljeni pojem »resnice«, s katerim se očitno danes ukvarjajo le še filozofi.

Ta malenkostni post-efekt, ko smo pozorni na nekatere filozofske in še kakšne pojme le takrat, ko jih nekdo izbere za izraz leta, sicer jih morda niti ne bi opazili, ali pa simptomatična imitacija in še bolj profanost anketne metode, ko delamo izbore za »miss besede« in zato potrebujemo SAZU, je težava sicer po sebi. Ironično pa je tudi ta ujeta v kalup tržnega štancanja po-resničnosti: o resnici in njeni meji se tako rekoč pogovarjamo le še takrat, ko je to marketinško in medijsko zanimivo.

Postfakticiteta po Nostradamusu

Drugi del kontrasta se nanaša na prihod zadnjih dveh gostov, ki so jih v studio dodajali, znanstvenice in novinarja. In sicer v finišu oddaje, v katerem je novinarka tri minute povzemala jasnovidca Nostradamusa! Sprva je raziskovalka Novakova še pojasnila, kako znanost »razmejiti od paraznanosti in psevdoznanosti«, Kučič je vsaj poskušal povedati, kaj da je po-resničnost, nato je sledil Bergantov pomenljiv medklic, s katerim je bil preostanek oddaje dominantno obarvan:

»Obstajajo mediji, včasih tudi naš, ki paraznanosti omogočajo kar precejšnje razširjanje.«

In res, ker pač obljuba dela dolg, je kmalu sledil odgovor Realnega. Voditelj je počasi ob zadnjem krogu vprašanj za vse goste prešel v finale, po kratki modni reviji diskusije o postfaktičnosti, fake-news in podobnim ropotijah je dodaš še nekakšno utemeljitev post-logičnosti, najbrž v posmeh navzoči znanstvenici. Vrhunec oddaje, »logičen del naših vaj v slogu«, je uvedel, skratka, z največjim logikom srednjega veka, Nostradamusom, in uvedel prispevek z besedami:

Za konec še pogled v leto 2017. Nekaj smo že govorili o tem, ampak glede na to, v kakšnem svetu živimo, je logičen del naših vaj v slogu, da si je Petra Marc pri pregledu prihajajočih dogodkov pomagala z razlagalci srednjeveškega vidca. Roko na srce, manj verodostojen od kakšnih novoveških gobezdal sploh ne more biti.

nostradamus-svet-v-letu-2016Grafika v oddaji: Nostradamus kot special guest star appearance

Ne samo, da se je z zadnjim stavkom postfaktičnost povsem razblinila kot izmišljen problem – v smislu, da če nam vsi približno enako gobezdajo, potem tudi Nostradamus ni nič manj verodostojen, ampak gre, zelo ironično, pri interpretaciji Nostradamusovih kvartin najbrž ravno za to, kako fakte prikrojiti, da bodo post festum zveneli kot uspešen pogled v kristalno kroglo.

Novinarka se je nato v prispevku trudila našteti nekaj uspešnih prerokb jasnovidca in pred-resničnostnih napovedi za tekoče leto pred nami:

»Če verjamete Nostradamusu … ki je menda napovedal tudi obe svetovni vojni, bosta Rusija in Ukrajina letos zakopali bojno sekiro. Evropa bo dogovor pozdravila, Ameriki ne bo všeč. Jasnovidec je zapisal tudi, da trenutne velesile ne bodo več zmogle voditi sveta. Italijo čaka finančni zlom, največ časa pa bodo voditelji posvetili tako imenovanim vročim vojnam. Za enega največjih dogodkov v letu 2017 naj bi Nostradamus napovedal združitev Severne in Južne Koreje ter beg severnokorejskega voditelja Kim Jong Una v Rusijo…«

Konec dober, vse dobro – sploh če ni konca sveta

Počasi se je Marčeva tudi sama navdušila nad prekognicijo in v nadaljevanju v svoje presoje dodala še vrednotenje. Zanjo je tako srednjeveški zdravnik »zagotovo prav napovedal« uporabo solarne energije, pri omembi ameriškega podjetja Tesla pa več ni bila čisto določna:

»Prerok je, kot kaže, zagotovo prav napovedal, ko je dejal, da se bo napovedala uporaba solarne energije. Proizvajalec avtomobilov Tesla, ki, mimogrede, želi, da bi se človek še pred koncem leta prepeljal iz Los Angelesa do New Yorka, ne da bi se dotaknil česarkoli v avtomobilu, je predstavil tudi nov avtomobil s sončnimi celicami namesto strehe…. /na tem mestu je na kratko dodana zgodba o potovanju na rdeči planet/… Poznavalci Nostradamusovih del so, menda ob potrditvi enega od vizionarjevih sinov, ugotovili, da napovedi segajo do leta 3797. Zato niti najmračnejša predvidevanja za leto 2017 vsaj še ne napovedujejo konca sveta.«

Izteklo se je dobro in optimistično glede konca sveta, kar je opazil tudi Bergant in ob koncu prispevka ironično našel kanček sreče za vse:

»Vsaj to. Torej lahko popolnoma pomirjeni končamo to oddajo…«

Zdi se, da je RTV Slovenija imenitno ilustrirala, da res živimo v po-resničnostnem medijskem svetu in da terapija v obliki razprave o tem ne zaleže niti tedaj, ko je izvršena na izbrano temo v isti oddaji. Seveda bi bilo dragoceno vedeti, kaj si o kristalni prihodnosti mislijo gostje – danes, ne v studiu -, a železna praksa kaže, da v takih trenutkih radi pomolčijo.

svet-v-letu-2016-gostjeGostje v studiu: namesto kristalne krogle so pred njimi kristalni kozarci

  • Share/Bookmark

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

6.02.2017 ob 14:42

Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

ilinka-todorovski-mmc-pokoj-ambrozicAmbrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:

Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!

Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.

Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

ambrozic-letno-porocilo-ignorancaAmbrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek

Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.

Orkestrirana komunikacijska obstrukcija

Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.

Polni predalčki in delo zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.

Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov

O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:

Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.

Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«

Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.

Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.

Več:

Varuh je mrtev, živel varuh!

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

  • Share/Bookmark