Arhiv za Marec, 2017

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

24.03.2017 ob 14:27

Je res veliko presenečenje, da je v svojem zahvalnem govoru novi ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, močno pregret od želje po imenovanju na to funkcijo, sarkastično parafraziral maršala Tita? Je kaj novega, da v njem ni zmogel brez njemu ljube antikomunistične bodice?

Jaklič imenovanja MMCPoročilo MMC o potrditvi štirih novih ustavnih sodnikov

Kolikor mi je znano, tega javno še nihče ni opazil. Naj na začetku navedem oba govora, kasneje jih bom komentiral. Jaklič je s svojo patetično domovinsko hvalnico domovini Sloveniji in svojim podpornikom prekosil celo najslabše talentirane domače pesnike:

Spoštovani,

iskrena hvala najprej suverenu te države, torej ljudem. Od vas prihaja Ustava in zaradi vas je Ustava. Hvala za priložnost in odgovornost služiti, vsem z enakim spoštovanjem. Hvala tudi tistim od vas, ki ste mi ves čas zaupali. Kot sem zapisal že ob soglasju h kandidaturi, ob tako trdni podpori bi za pravno državo šel na tnalo slovenske realnosti ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.

Hvala tudi temu Zboru za izvolitev, tistim, ki ste obkrožili moje ime s takšno večino. Kdor pa vladavino ljudi jemlje resno, si obenem ne želi izvolitve s stoodstotno podporo, zato enaka hvala tudi tistim izmed vas, ki ste k tej odločitvi prispevali njeno demokratičnost.

Prav posebej hvala nekaterim posameznicam in posameznikom, v tej dvorani in izven nje, ki sami pri sebi vedo za to. Predsedniku republike – hvala, da ste predsednik vseh.

Na koncu še tebi Slovenija, domovina. “Čez sedem dolgih let”, praviš svojim fantom v narodni pesmi. Meni si jih dodelila sedemnajst – dolgih let tujine.

Tudi zato vem, da, kot vsaka domovina, nosiš v sebi neprecenljivo dobro, pa tudi krivico. Sedemnajst je kot nič v primerjavi s tistimi, ki jih je roka tvoje krivice kdaj – kadarkoli – zares dosegla. In tistimi, ki jim ni bilo dopuščeno, da bi še kdaj videli tvoje lepe planine, tvoja cvetoča polja. Želim si, Slovenija, da ne pozabiš na nikogar več. Iz svoje krivice črpaj spoznanja svoje boljše prihodnosti. Da boš dežela pravice in enakih možnosti za vse.

Ta obljuba obljub je bila dana tudi v Ustavi tvoje države. Na vseh nas, in tistih, ki pridejo za nami, je, da je izpolnimo svoj del. Hvala torej tudi tebi za klic in srečno, domovina Slovenija!

Tistim, ki berejo zgodovinske knjige, je besedilo vsaj malce znano. Maršal Tito pa je na svojem govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani 26. maja 1945 med drugim povedal:

Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev še je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas. Naši narodi so v tej veličastni borbi dali izraza svojemu globokemu patriotizmu, ne samo patriotizmu vsakega ljudstva posebej, vsakega naroda posebej, temveč globokemu jugoslovanskemu, slovanskemu patriotizmu. Vsakdo, ki bi se odločil, da od zunaj ruši ta splošni jugoslovanski, ta obče slovanski patriotizem, bo naletel na granitni zid in razbil bi si ne samo nos, temveč tudi glavo. Torej, v zvezi s tem so propadli vsi računi, vsi računi z nekimi izdajalci, ki so pobegnili ali se še skrivajo v državi. Sedaj je prišel čas, da pridobitve, ki smo jih priborili, utrdimo, da izgradimo našo domovino, da pokažemo v dobi obnove prav tako navdušenje in prav takšen elan, kakor smo ga pokazali v borbi.

Videti lepe planine, videti naša cvetoča polja

Takoj opazimo, da se novi ustavni sodnik primerja s tistimi izdajalci slovenskega naroda, ki so po njegovem trpeli še hujšo krivico od njega, ki je sedemnajst let taval po tujini, a mu je zdaj menda le dopuščeno videti lepe planine in cvetoča polja  – drugim, domobrancem in ostalim, ni bilo. Frazi, kako je možno »še kdaj« ali »nikdar več« storiti to, namreč »videti oziroma gledati lepe (divne) planine« in »videti oziroma gledati naša (ali moja) cvetoča polja« se ponovita: ni dvoma, da Jaklič aludira na kontekst iz dovolj znanega Titovega govora in na veliko politizira svoje imenovanje.

Svoje imenovanje, če smo točni, zlorablja za nove politične obračune in delitve, kar je verjetno precedens v zgodovini Slovenije. Da to v nekakšni mimikretični maniri stori nekdo, ki so mu v zadnjih mesecih očitali spolitiziranost, je še dodaten element, ki priča o Jakličevi globinski prepričanosti, da mora kot ustavni sodnik negovati prav takšna čustva.

Vsebinsko nas njegova primerjava napoteva na tole: kakor da bi se želel poidentificirati z narodnimi izdajalci, o katerih govori Tito, ki se »jim je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele« in reči, da se je njemu, harvardskemu študentu, zgodila podobna krivica. In pri tem poudariti, da je še srečen, ker je ta krivica njega doletela zgolj za sedemnajst let. Kakor da bi moral oditi v tujino pod prisilo, o čemer seveda ničesar ne vemo. Toda bi nas morala Jakličeva trditev res presenetiti?

Komiji, ki ubijajo lastne brate

Sploh ne. Preseneča zgolj to, da se je, navzlic vsem očitkom o svoji politični profilaciji in ideološki pripadnosti, celo v svojem zahvalnem govoru odločil indicirati, da imajo njegovi kritiki prav: politični bes ni kvaliteta, ki bi jo ustavni sodniki v sebi smeli gojiti. Kakor tudi, da takšne osebe ne bi smele biti izvoljene. Argument »tudi desnim dajmo priložnost, rabimo uravnoteženo sestavo«, je za inštitucijo Ustavnega sodišča ubijalski.

In res: Jaklič v svojem protikomunističnem gnevu rad vidi ubijalce okoli sebe. Na svojem tviter računu je pred časom tvital o tem, kako »komiji ubijajo«. Komunisti, torej. Še več, komunist nima težave, da ubija lastnega brata, je dodal drugje. In pisali o zloglasni Hanzi TV – kakšna ironija, taisto nacionalko je ob Grimsovem novem Zakonu o RTV Slovenija frenetično zagovarjal.

Jaklič komiji ubijajoJakličev tvit o komijih

Grims in Jaklič o Zakonu o RTV Slovenija. Pardon, o Hanzi TV

Na predstavitvi dan poprej smo slišali njegovo zaklinjanje, da s strankami nima nič, da »ne bi rad komentiral politike« (jasno, pozabil je komentirati svoje nastope na shodih v podporo Janši) in seveda, da kandidat za ustavnega sodnika pač ne sme vzbujati videza pristranosti.

Ker se danes Jaklič otepa svojih simpatij do stranke SDS, bi veljalo spomniti na naslednjo epizodo. Po zmagi Janeza Janše leta 2004 je bilo treba napisati nov Zakon o RTV Slovenija, ki bo omogočil učinkovito politično opravljanje z zavodom. Kdo ga je napisal?

Leta 2005 in 2006 so v takrat vladajoči SDS govorili o tem, da so ga spisali »tuji strokovnjaki«. Javna skrivnost je bila, da so v SDS imeli v mislih Jakliča, ki ga je javno večkrat branil. Mimogrede, ta zakon je še vedno v veljavi, na dveh referendumih, leta 2005 in 2010, ga je ljudstvo potrdilo.

A ko je bilo treba Jakliča oprati vseh madežev, se je na koncu, leto in nekaj po referendumu leta 2005, žrtvoval Branko Grims. Takole je dejal v Državnem zboru:

»Namreč zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal – je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«

Jaklič je takrat vehementno zagovarjal, da problem delovanja RTV ni v vplivu strankarske politike, temveč v civilni družbi, zaradi česar naj o organih zavoda odloča raje parlament. Trdil je recimo naslednje: »Evropska ustavna stroka soglaša, da je njegov največji problem v neizbežnem vdoru politike v vodenje RTV pod krinko civilne družbe.« Jakliča je nato demantiral tudi nemški ustavni sodnik Hoffman-Riem.

Dnevnikova parodija

Omenjene zahvale so se dotaknili v današnji Dnevnikovi glosi, v kateri smešijo dejstvo, da je »eden najsvetlejših pravniških umov, kar jih je kdaj dala domovina«, celih sedemnajst let »dajal vsem vedeti, kakšno trpljenje je bila zanj ta tujina in kako so mu dušmani zavdali, ker mu niso dali, da bi se vrnil«. No, če smo zelo natančni, tega doslej ni razlagal, disident in begunec je očitno postal šele nedavno.

In res, »svoje nesrečno izgnanstvo« je primerjal s fantom v narodni pesmi, ki mu je bilo dodeljenih sedem dolgih let. On, slovenskega naroda ekskluziven sin, je moral trpeti deset let dlje – pač preizkušnja za največje.

Luksuz: ustavni sodnik in njegovi politični idoli

Če je novinarka Večera Vanessa Čokl dan pred imenovanjem vzhičeno zapisala, da bo čisti luksuz imeti tako imenitnega ustavnega sodnika, je ob tem pozabila omeniti politične idole. Da je Ustavno sodišče medse sprejelo novega sodnika, ki verjame in fanatično zapiše, kako je Janez Janša največja osebnost slovenske zgodovine. Ne, to res ni majhna reč: očitno za nekatere velik korak za ustavno demokracijo v državi.

Čokl Jaklič trdimVanessa Čokl in njeni ustavniški luksuz

Sovražiti komuniste in politični ter zgodovinski favoriti sodnikov so očitno reference, ki veliko štejejo. Zato Jaklič ni bil preveč prepričljiv, ko je ob nastopu zatrjeval, da nikoli ni sodeloval z nobeno politiko ali politikom. Spet se splača spomniti tega, o čemer je pisala že Mladina:

»Po tem je bil med kratkim premierskim mandatom dr. Andreja Bajuka zaposlen v njegovem kabinetu. Leta 2006 je podprl kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane, pogosto prispeva komentarje za revijo SDS Demokracija, objavljal pa je tudi v zloglasnem brezplačniku Ekspres, ki je izhajal le pred parlamentarnimi volitvami leta 2008.«

Jaklič tvit JJ največjiJakličev tvit o največji osebnosti slovenske zgodovine

Brez predsednika ne bi bilo nič

Jaklič je prejel 57 glasov podpore. Najmanj od vseh štirih, precej manj, a dovolj. Sam je to v govoru patetično označil za »trdno podporo« – ne vemo, če je ciljal še na kakšno drugo.

Vsekakor je imel veliko podporo v predsedniku republike – ki ga je, znova patetično, razglasil in pomenljivo za »predsednika vseh«. Dobrikanje, ko iz znaka hvaležnosti naslovniku sporočaš tisto, kar najraje sliši. In ja, Pahor bi rad bil predsednik vseh – vsi vemo in vsi vidimo, kaj to pomeni. Da ni predsednik nikogar.

Pahor na kolenihPredsednik gre na kolena. Te dni. Vir: 24ur.com

Slinasta nacionalistična  varianta Blut-und-Boden retorike v zahvali izdaja, da bi, če ne bi stopil na akademsko pot in jo mahnil na Harvard in Oxford, morda  zlahka postal poslanec SDS in v parlamentu prodajal iste citirane fraze, ki so sicer na las podobne kakšnemu Branku Grimsu. Ampak dobro, Jaklič je raje »šel na tnalo slovenske realnosti« in bi to ponovil »ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.«

Živimo pač v luksuzni državi, kjer politiki na oblasti z opozicijo kupčkajo in barantajo z ustavnimi sodniki in kjer, če ne bi bilo gospoda, ki gre na kolena pred vsakim, ker je predsednik vseh, ne bi bilo ničesar. Sploh pa ne klenih sinov naše domovine. Tistih, ki jim je znova dano videti naša cvetoča polja.

  • Share/Bookmark

Reporter in cenzura napovednika na TV Slovenija

24.03.2017 ob 14:26

»Danes v Reporterju! Italijanski dosje Lidije Glavina. Ozadje nakupa luksuzne vile ministra Klemenčiča. Mreža podjetij tajkuna Petriča v davčnih oazah. In bankomat Dejana Židana.«

Vsebina zgornjega oglasa za revijo Reporter je bila na Televiziji Slovenija zavrnjena kot neprimerna. Posledično so se odločili, da takšnega oglasa, dolgega 15 sekund, ne predvajajo:

Razlogi so sumljivi. Čeprav gre za napovednik nove številke revije, ki ga Reporterjev novinar Nenad Glücks dolgočasno prebere v kamero, v ozadju pa je videti le logotip revije, so kasneje v Službi za trženje oglasnega programa TV Slovenija našteli kar štiri elemente, vsaj tako poročajo, s katerimi se menda kršijo poklicna merila in načela novinarske etike. Ker se, oglas ni primeren za objavo.

Ti elementi, ko je menda zavrnitev na mestu, so naslednji:

prvič, če je vsebina oglasa žaljiva za pravno ali fizično osebo ali RTV Slovenija;

drugič, če oglasno sporočilo lahko z vsebino rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika ali določene družbene skupine;

tretjič, če izrablja ali žali verska čustva in politična prepričanja posameznikov ali družbenih skupin;

četrtič, če omalovažuje, diskreditira ali žali druge gospodarske subjekte, družbene organizacije in društva ter državne ustanove ali njihove posameznike.

Že na prvi pogled vidimo, da je cenzura predvajanja oglasa stopila na tanek led: v nekaj kratkih stavkih nastopajo le zelo kratke trditve in opisi, kot so »italijanski dosje«, »nakup luksuzne vile«, »mreža podjetij tajkuna X v davčnih oazah« in »bankomat Y«.

Katera od naštetih sintagem bi lahko kršila eno od naštetih etičnih načel, in seveda katero?

Najprej k prvemu elementu, ki govori o žaljivosti: ker lahko prvi dve sintagmi zlahka izločimo, smemo pri preostalih dveh govoriti le o označevalcu »tajkun« in opisu »bankomat«. Težava je v tem, da noben ne more biti posebej sporen: prvi je utečeni izraz, ki ga uporabljajo tudi v programih RTV Slovenija, drugi je zgolj opis, ki bodisi opiše realno stanje ali ne. Glede na to da, gre za napoved izida revije, ki je pri nacionalki še niso mogli prebrati, odpade očitek, da bi lahko utemeljitev črpala svojo moč iz analize argumentov ali vsebine, ki so jih v reviji podali. Trditev implicira, da sta izraza »tajkun« in »bankomat« za nacionalko žaljiva po sebi. Kar se zdi močno problematično.

K drugemu elementu: katera od sintagem lahko rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika? Potencialno marsikatera, tudi vsaka od naštetih. Ljudje smo nežna bitja. A praktično nobena od štirih naštetih objektivno vzeto nima takšnega naboja. Kar je razvidno najbrž že iz reakcij omenjenih oseb, ki bodo sledile iz zapisov v Reporterju: če Stojan Petrič, Dejan Židan in ostali ne bodo preganjali njihovih novinarjev, se zdi cenzura RTV Slovenija pretirana in neupravičena.

Tretji element je prepoznavno popolnoma deplasiran: v navedenih sintagmah ni mogoče najti prav nobene asociacije na verska čustva ali politično prepričanje, posledično pa tudi ne deducirati osebnih žalitev.

Četrti element lahko kvečjemu opiše primer s »tajkunom Petričem«: govori o diskreditiranju in žalitvi gospodarskih subjektov, kar se lahko v napovedi nanaša le nanj. Spet smo pri semantiki izraza »tajkun«, saj drugi označevalci niso bili uporabljeni: je ta žaljiv, na podlagi česa in do kakšne stopnje je takšen?

V seštevku opazimo, da so potencialni nivoji razžalitev, na katere se sklicujejo na nacionalki, izrazito minorni – to je najmanj, kar lahko rečemo. Največ pa, da ne obstajajo. Uporabljeni izrazi so v širokem novinarskem obtoku. Predvsem pa ne more držati, da je sklicevanje na vse štiri naštete elemente utemeljeno. Odločitev Službe za trženje bi bila smiselna le, če bi za uporabo izraza »tajkun« ali »bankomat« bilo mogoče na sodiščih preganjati storilca. Čeprav sem na tej strani večkrat kritiziral diskreditacijski diskurz, ki ga uporabljajo pri Reporterju in drugod, se dejanje cenzure v tem primeru zdi absolutno neupravičeno. Ironija je najbrž tudi v tem, da je izbira besed, ki so jo uporabili pri reviji, že sama bila podvržena postopkom samocenzure, saj je za njihove standarde relativno blaga.

Še dodatno težavo predstavlja trditev, ki smo jo lahko prebrali na Svet24, češ da nacionalka nima nobenih težav z objavo praktično identičnih oglasov na Valu 202 in Prvem programu:

Odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla se je pritožil pri direktorici TV Slovenije Ljerki Bizilj Razložil je, da je “vsebina oglasa napovednik tem iz tiskane izdaje Reporterja”, sam oglas pa je podoben (skoraj identičen) vsebini radijskega oglasa, ki se že vrsto let predvaja na Valu202 in Prvem programu. “Vaša interna ocena je pavšalna in krivična do Reporterja, zato ostro protestiram in vas lepo prosim, da o vaši sporni odločitvi še enkrat premislite. Oglas prav v ničemer ne deluje zavajajoče, kot pišete. Prav tako ne spominja na vaša TV poročila, saj je čez cel zaslon na vrhu logotip Reporterja, novinar pa tudi začne napoved z besedami ‘Danes v Reporterju’ in nato našteje par tem, ki so objavljene v tekoči številki. To, da naj bi bila napoved precej senzacionalistična, kot pišete, pa tudi ne more biti razlog za kršitev vaših poklicnih meril – katerih sploh? – kar tudi ne navajate. To je kar nekaj – privlečeno za lase,” je med drugim zapisal Šurla.

Če drži povedano, potem je dejanje RTV Slovenija tudi močno nekonsistentno – težko si predstavljamo, da bi njihovi oglasi na radiu po terminologiji kaj bistveno odstopali od zavrnjenega televizijskega oglasa.

Reporter oglas cenzuraČlanek na spletni strani Reporterja

Opozorila Reporterjevih novinarjev se zato zdijo upravičena: že res, da nam morda niso znani pravi podatki, kajti praktično noben medij, ki ne spada v ožji krog ti. desnih medijev, po enem tednu zgodbi ni posvetil nobene pozornosti, kaj šele, da bi jo raziskal – kar znova priča o močni razklanosti domače medijske krajine, ki je ne zanima resničnost stanj stvari, ampak raje sledi drugim zimzelenim agendam bojev »naših« proti »njihovim«. Že res, da pri Reporterju velikokrat neupravičeno kričijo, da se na RTV dogaja cenzura, ampak to pot imajo prav. Žal podrobnejših razlag zanjo nismo slišali. Tudi ne pomaga, če kratek napovednik označimo za tabloiden, češ da je uporabljeni diskurz v njem takšen, da ne sodi na javno radiotelevizijo. Morda res, toda spet ostanemo pred težavo, kako pojasniti dvojne vatle.

Zato je odločitev RTV Slovenija tudi nevaren precedens: že jutri se lahko zgodi, da nobenemu pravemu tajkunu, neodvisno od tega, ali Petrič to je ali ni, ne bomo smeli reči tajkun in nobenemu bankomatu bankomat. Zelo slaba novica za novinarstvo in demokracijo.

  • Share/Bookmark

Morala in denar: Zdenka Čebašek Travnik in njena plača

9.03.2017 ob 19:56

Smemo verjeti novopečeni predsednici Zdravniške zbornice, ki je zadnje tedne močno plenila medijsko pozornost s svojo zahtevo po visoki plači?

Vprašanje je seveda, glede česa. Zato bodimo natančni. Če se je začetno razkritje njenih  zahtev po visoki plači prevesilo v drugo fazo, kjer nas trenutno nenadoma pomirja, da bo imela le takšno kot predhodnik, ne velja spregledati, da je dr. Zdenka Čebašek Travnik spretno manipulirala med dvema motivoma, da bi prikrila svoje apetite.

Po tistem, ko so jo zapustili štirje, dr. Miro Denišlič na mestu predsednika razsodišča 2. stopnje zdravniške zbornice, še pred tem pa dr. Irena Manfredo, dr. Bojana Pinter in dr. Zdenko Šalda, vsi po vrsti tesni zavezniki v kampanji, je Čebašek Travnik njihove očitke o avtokratskem obnašanju v prvih tednih mandata in velikem zanimanju za svojo plačo spretno obračala v teorijo zarote in iskala navideznega skritega sovražnika. Po principu zimzelenih in dobro preizkušenih političnih retorik strankarskih veljakov pri nas. Ne dvomim sicer, da so se v zadnji fazi morda res prikradli v igro tisti, ki so zaslutili svojo novo priložnost, a trditi, da so vanjo vpleteni člani njene ožje ekipe, je podcenjevanje zdrave pameti in vnovično poniževanje njih samih.

Nekaj ključnih poudarkov, s katerimi je to počela, si velja ogledati: »Pobud k odstopu in glasovanju o nezaupnici v prvem tednu mandata si ne morem razlagati drugače kot pritisk elit, ki me hočejo umakniti s položaja«; »Ne znam si pojasniti, od kod takšen zagon in usklajena akcija za mojo zrušitev. Če pogledamo, kdo me ruši, lahko potegnemo vzporednico s predhodnimi vodstvi«; »Prinašam spremembe, zato me želijo onemogočiti«.

SIOL Čebašek eliteUčinkovit piarovski trik v poudarku na Siolu: razglasiti se za žrtev zarote

Seveda nihče ne dvomi, da v zdravstvu obstajajo elite in da bi marsikomu njen odstop prišel prav. A to še ne pomeni, da smo lahko dodatno potrpežljivi glede njenih nespametnih ravnanj.

Piarovski in komunikacijski obrat, s katerim je po zadnjem sklepu skupščinskega sveta, ki ga tvorijo predsedniki regijskih odborov, njena plača postala 8.000 evrov bruto, je očitno vseboval le eno premiso, ki bi se lahko v parafrazi glasila: »Bodite končno zadovoljni, moja plača bo enaka kot tista pri mojem predhodniku.«

Kaj drugega ji na koncu tudi ni preostalo, saj ji je grozila razrešitev in še vedno ji: 15. marca se obeta izredna skupščina zdravniške zbornice, na kateri bodo odločali tudi o tem. Toda kako prepričljivi so njeni zadnji manevri, s pomočjo katerih je nenadoma zadovoljna z omenjeno višino plače?

Intervju s Slakom

Spomnimo, v poučnem pogovoru v studiu z Urošem Slakom v oddaji 24ur zvečer dne 22. februarja letos si je predsednica privoščila številna neumestna ustavljanja novinarja, ki sicer res ne slovi po svoji uglajenosti, je bil pa tokrat vendarle bolj zmeren od nje. Ob njem so pokazali korespondenco med člani njene ekipe, iz katere je črno na belem izhajalo, da Čebašek Travnik zahteva visoko plačo in da z njo avtokratsko pogojuje nadaljnje delo s sodelavkami in sodelavci.

Še več, v istem prispevku so pokazali tudi faksimile dopisov med njo in njeno ožjo ekipo, iz katerega se vidi, da je svoje sodelovanje z njimi pogojevala z zahtevo, da brezpogojno podprejo njena pričakovanja glede višine svoje plače – seveda višje od predhodnika. V soboto jim je predlagala tak ultimat:

»Nič več pogajanj, ali sprejmeš, ali pa ne« oziroma »Kdor ga ne more sprejeti oz. se ne vidi kot moj sodelavec oz. sodelavka, naj mi to sporočim prosim do jutri zvečer.«

Čebašek ultimatUltimat predsednice iz dokumenta, prikazanega v oddaji 24ur zvečer

Materialni dokazi so nesporni in predsednica jih ni zanikala. Še več, pri Slaku je problematizirala le, kako so lahko prišli v javnost. Izjava Bojane Pinter in drugih o njeni aroganci so s tem postale podkrepljene in smiselne, potrdil se je sum, da je predsednica res obremenjena z višino svoje plače in je zanjo pripravljena zavrniti najbližje.

Intervju z Bobovnikom

Po tistem, ko je videla, da je šla predaleč, je Čebašek Travnik povsem omilila svojo pozicijo. Če je na začetku veljalo, kar je sama povedala pred kamerami, namreč  »glede moje plače se bom s predsednikom skupščine dogovorila, da bo moja plača takšna, kot sem predlagala«, je v pogovoru v Odmevih 7. marca nenadoma obrnila ploščo. Ker je bilo treba minimizirati povzročeno škodo, je nenadoma plača predhodnika postala povsem zadostna zahteva, ki jo posladkala še s kakšno všečno retorično domislico, kot je tale: »Jaz sem prišla na zbornico delat in ne po plačo«.

Čebašek Bobovnik OdmeviPredsednica Zdravniške zbornice v Odmevih

Njene zahteve so v pogovoru nenadoma postale pričakovanja drugih (»Ne, to je bilo tako, da je mene mag. Bitenc vprašal, kakšno plačo pričakujem«), tesni sodelavci in podporniki pa so, kot rečeno, postali del vnaprej zrežiranega komplota, očitno od samega začetka.

Bobovnik je bil zadovoljen z njenimi pojasnili tipa »Ne vem, od kod je ta ideja, da sem jaz zahtevala…«, poudarek o njenih izsiljevanjih in ultimatih pa je ostal v zraku. S tem je po vodi splavala priložnost novinarjev, da predsednico ujamejo na laži, ki jo je mogoče celo dokumentirano prikazati.

Nato je triumfirala še z igranjem na karto nevednosti (»Jaz sem za plačo prvič slišala dva dni pred verifikacijo na skupščini«) in storila vse, da bi ustvarila vtis, kako glede svoje plače tako rekoč ni imela nobenih pričakovanj. S tem je povsem zanikala začetni očitek, zaradi katerega je sploh padla v nemilost pri svojih kolegih.

Moralni prekršek

Najbolj trezen opis situacije je bržkone prispeval dr. Zdenko Šalda, njen podpornik, srž zapleta je razumel predvsem kot moralni prekršek in jo pozval k priznanju napake:

Za komentar v zvezi z afero smo zaprosili enega od njenih najožjih sodelavcev pri kandidaturi, ki je takoj po aferi odstopil iz ekipe, dr. Zdenka Šaldo. Preposlal nam je del korespondence med njim, zbornico in predsednico, v kateri je izrazil prepričanje, da je bilo »sporno«, da je želela Čebašek-Travnikova višjo plačo kot njen predhodnik in da je tako »dokazala, da jo denar zanima«. »Ker je bil to njen prvi ukrep, je s tem simbolno postavila lastne interese pred interese zdravništva in s tem postavila pod vprašaj kredibilnost celotnega vodstva Zbornice in tudi mene osebno,« je še zapisal v elektronskem sporočilu. »Lepo bi bilo, da bi Zdenka priznala, da je storila napako. Sedaj moramo v javnosti in predvsem pred zdravniki popraviti slab vtis, ki je nastal zaradi afere.« V odprtem pismu, objavljenem v Delu, pa je zapisal, da je predsednica storila »moralni prekršek«, da ni pokazala sočutja do slovenske javnosti in zdravništva ter je s tem omajala tako lastni kot ugled zbornice. Ima pa »odličen program« in »če se ga bo držala, se za prihodnost zbornice ni treba bati«.

Nihče sicer ne misli, da je Čebašek Travnik storila kakšen res velik greh, razkrila pa je nekaj svojega značaja in prioritet v mišljenju in delovanju. Predvsem je zdaj svoje nemoralno ravnanje poglobila s sprenevedanjem. Enkrat več škoda, da novinarji nekoga, ki se je tako ujel v protislovje, zaenkrat niso uspeli učinkovito razgaliti.

  • Share/Bookmark

Barbika, naš instagram predsednik

9.03.2017 ob 19:55

Ko je bruseljski novinarski team časopisa Politico 20. januarja objavil zgodbo o slovenskem instagramskem predsedniku Pahorju in ga primerjal z Donaldom Trumpom, je ta postala majhna medijska uspešnica.

Pri portalu so se obrnili za komentar name in povzeli mojo tezo o flirtajočem populizmu, kasneje pa so novico o Pahorju kot »slovenskem instagram predsedniku« objavili še številni drugi od Portugalske do Moldavije, predvsem spletni mediji. Naj jih nekaj naštejem in opremim s povezavami:

TanjugHinaVečernji listNovi listVijestiRTSB92Dnevni list24sataBlicTV SASlobodna BosnaKurirIndependentRealitatea.netHVGObservador.

Politico, ki ga pretežno citirajo, ni izzvenel preveč prijazno – Pahorja je posmehljivo primerjal s prvo damo ZDA, kajti »Melania Trump ni edini model iz Slovenije, ki lahko pride na naslovnice«, omenil, da je predsednik nekoč delal kot maneken, da si je prislužil vzdevek Barbika in nato postal zvezda instagrama, v katerem se je, to zdaj že vemo, najbolje našel. Oziroma, če smo natančnejši: bolj se je znašel od večine drugih domačih (ali tujih) politikov, dobro pa se znajde tudi v vseh ostalih.

Pahor PoliticoZačetek članka na portalu časopisa Politico

Novi članki so, glede na dan ali dva zamude, lahko svoj zapis opremili že s čisto svežimi Pahorjevimi norčijami, glede na dnevni ritem objav  – v skladu z geslom, ki pravi, da je predsedniške dolžnosti ta pač zamenjal za tiste instagramske.

Začetni članek, ki ga pretežno povzemajo, omenja še družbeno parodijo pod imenom »boruting«, predsednikovih impozantnih 22.000 instagram sledilcev, ekstenzivno menjavanje poklicev in seveda prihajajoče volitve. Na koncu navaja še znameniti Mladinin koledar z 12 mesečnimi upodobitvami, članek pa pridno zalaga z nazornimi grafičnimi primeri Pahorjevega koketiranja z ljudstvom.

Čez nekaj dni je zgledu tednika Politico sledil londonski Times: tudi ta se je obrnil name za komentar, kar se mi sicer v Sloveniji ne dogaja, pri tem pa se je skliceval na zapise na pričujoči strani. Še več, tudi z moje strani uredniško urejena tematska številka, posvečena medijskim prezentacijam predsednika, je bila, z izjemo RTV Slovenija, gladko prezrta, vključno s tiskovno konferenco in okroglo mizo.

Danes se je, kot vidim, podobnemu zgledu po Politicu in Timesu pridružil še Guardian oz. Associated Press in priobčil članek s podobnimi poantami pod naslovom »‘Barbie, and not a bad guy’: meet Borut Pahor, Slovenia’s Instagram president«. Isto zgodbo je npr. Yahoo objavil z naslovom »Forget Trump; Slovenian president rules Instagram«.

Pahor Guardian instagram

Pahorjev delfinček v Guardianu

Domača recepcija tujejezičnih medijskih vesti

Vselej je intrigantno spremljati, kako se na domače dogajanje odzivajo tuji in še bolj, kako tuje povzemajo domači. Spomnim se neverjetnega uspeha informacije o tem, da slovenski predsednik vlade Janez Janša izvaja politične pritiske in cenzuro doma in zgodbe o novinarski peticiji. Ravno ta informacija, ki je jeseni 2007 pljusknila v svet, je Janšo tako zelo ziritirala, da je novembra zahteval glasovanje o svoji zaupnici v parlamentu in dogodek izkoristil za še en obračun z novinarji. Zavedal se je namreč, da bo na začetku 2008 v imenu Slovenije postal predsedujoči Evropski uniji, tuje poročanje o njegovem podrejanju medijev pa bi lahko njegovo bleščečo kariero hitro uničilo.

Toda tega leta, kot sploh v času mandata 2004-2008 in podrejanja slovenskih medijev, je prišlo do pričakovanega učinka: ker so številni domači mediji (STA, RTV SLO, Delo, Večer, Primorske novice) bili obvladani s strani pokornih urednikov in novinarjev, ki vsi po vrsti še danes strašijo po medijskem prostoru, so kritične zapise o Janši velikokrat gladko cenzurirali. Močno so se trudili, da zanj neprijetnih novic ne bi objavljali.

Kako so se torej tokrat na tuje prezentacije slovenskega predsednika odzvali domači mediji? Naj takoj povem: bolj ali manj v skladu s tezo hrvaške agencije Hina, ki je ob priložnosti zapisala, da obstaja »Pahorjev medijski servis«, ki vedno znova opravi svoje delo olepševanja predsednika. Kajti kaj je skupno zgornjim zapisom, v katerih je predsednik prezentiran kot tretjerazredni zabavljač, navzlic odsotnosti kakšnih posebnih vrednotenj? Da medijski zapisi Pahorju pač niso preveč naklonjeni, razen če uspete v roku ene minute pozabiti, da gre za predsednika neke republike.

Pahor Times instagram BarbieTimes in Pahor kot Barbika

In res, od domačih se o obstoju tujejezičnih poročil skoraj nihče ni razpisal. Naštel sem pretežno spletne zapise na Žurnalu, Svet24 in Siolu, ne pa tudi bistveno pomembnejših medijih, kot so  RTV Slovenija, POP TV, Delu, Dnevniku, Večeru ali STA. Če že prihaja do objav, so afirmativno ubrane v stilu promocije medijske senzacije, ki da jo predstavlja naš predsednik. Skratka, kot še en razlog, zaradi katerega ga moramo jeseni nujno voliti.

Če sem čisto natančen, je edino omembo Slovenska tiskovna agencija zmogla v svojem standardnem bloku, znotraj katerega piše o poročanju drugih medijev. Spodnje vrstice so torej vse, kar so uspeli pribeležiti:

Hina je poročala še, da je spletni portal Politico naredil zanimivo primerjavo novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in slovenskega predsednika Pahorja, saj oba pogosto uporabljata družbena omrežja. Trump pogosto uporablja Twitter, Pahor pa Instagram. Politico je slovenskega predsednika, ki ima na družbenem omrežju več kot 20.000 sledilcev, označil za “evropskega Instagram predsednika”. O tem je poročala tudi srbska tiskovna agencija Tanjug.

Ne mislim sicer, da gre za kakšno posebno naklonjenost Pahorju, ki bi bila sistemska. En del molka lahko nesporno pripišemo uredniški »damage control«, ki se nespontano trudi slediti navodilom, da bi o Pahorju poročali le na prijazne in prikupne načine. Od kod prihajajo, ni treba ugibati.

Večji del vratarjenja pa bi raje pripisal nereflektiranosti urednikov in novinarjev, ki preprosto ne znajo misliti, kaj bi lahko bilo s Pahorjevim populističnim koketiranjem narobe, zaradi česar tovrstno naracijo percipirajo kot odvečno navlako, ki menda sodi v tabloidne medije. Ravno ta nesposobnost ali odsotnost volje po presoji je tista, ki Pahorju dodatno omogoča neovirano medijsko samopromocijo predvsem v mediju, ki mu je pisan na kožo: kar omogoča instagram, je slikovna »obdelava« podobe, upodabljanje kot takšno. Ker gradi predsednik svojo kampanjo na multipliciranju lastnih podob, tudi v realnem življenju, si boljšega socialnega medija ne bi mogel izbrati.

Več:

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Pahor politico ObservadorPahor v portugalskem Observadorju

  • Share/Bookmark

Juncker in politična retorika srčkov

9.03.2017 ob 19:54

Nekaj srčkastega se dogaja v mediatizaciji politike: relativno redko, a vedno pogosteje postaja infantilna retorika ljubezni in sline s strani politikov zelo konkretno dejstvo. Časi, ko se je večni šef opozicije v naši državi pritoževal, da je prejel pismo Boruta Pahorja, zaradi katerega ima še zdaj lepljive prste, so že obdobje pozabljene romantične metaforike. Danes se ob politikih cedi in naokoli dobesedno letijo srčki in poljubi.

Infantilizacija politične retorike ljubezni, ki smo jo ob prvem obisku predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja v Sloveniji videli na vsakem koraku, se ni manifestirala le v sočnih bližnjih objemih s sogovorci, menda zanj zelo značilnih, temveč tudi v pocukrani simbolografiji, katere del je postal npr. njegov ljubko srčkasti podpis pod dokumente v slovenskem parlamentu. Skorajda bi smeli izmeriti, ali njihova velikost, srčkov namreč, raste premo sorazmerno s tendenco izogibanja resnim političnim temam.

juncker-srcekJunckerjev parlamentarni srček. Vir: Dnevnik 24ur.com

Če so edini svetel zgled nasprotovanja komunikacijski neresnosti gosta predstavljale brezkompromisne reakcije mladih na pogovoru s Cerarjem, Junckerjem in Violeto Bulc, saj je predsednik Komisije prišel na obisk le dan po tem, ko je ta objavila t.i. Belo knjigo o prihodnosti Evropske unije, ter se nato iztekle v svojevrsten ukor zlizanemu političnemu infotainmentu, na kakršnega očitno stavijo omenjeni politiki, so domači mediji poskušali blažiti podobo s tezo o Junckerjevem nestandardnem slogu komunikacije z dolgim repom. Na omenjenem pogovoru z mladimi je namreč fant iz občinstva predlagal, da Juncker podeli klofuto tudi Cerarju, če jo je že Orbanu, zaradi postavitve ograje na meji. Skratka, enaki infotainment vatli za vse!

Novinarji so nas v sliki in besedi prepričevali, da je njegov sproščeni slog nekaj, na kar se moramo pač navaditi, da takšen pač je, in nam vrteli stare posnetke njegovega trepljanja po Cerarjevi zadnjici in zakrivanja oči, klofutanja diktatorja Viktorja Orbana, pozdravnih poljubov na čelo in podobno.

Srček kot emblem

Seveda morda drži, da takšen pač je in da je takšen njegov slog političnega obnašanja. Ampak čemu bi nas moralo to dejstvo zadovoljiti? Težko bi dejali, da je Junckerjev srček nastal le zato, da bi plenil našo medijsko pozornost, da je pahorjanski moment nekakšnega flirtanja z ljudstvom. Izpadlo je namreč, da je ravno ljubezen qua ljubezen ključen moment, na katerega je stavil, ko se je laskajoče naslavljal na slovensko javnost in modrost tukajšnjih ljudi. Predvsem pa, predvidljivo, na besedo ljubezen v imenu naše države.

Emblematika srčka tematsko nadaljuje vso pikanterijo zasebnih pogovorov med vpletena, kakršno je v mikrofone ujela komercialna POP TV. Sprehajalni dialog med Junckerjem in Cerarjem je izzvenel depresivno in samopomilujoče za nekoga, ki si tako želi bližnjih kontaktov: seveda sta morala sobesednika takoj priti do najatraktivnejše teme – seksa. Če so ti. resni mediji sramežljivo izpuščali te vrste sočne detajle obiska, bržkone z argumentom o nerelevantnosti, so jim komercialni in rumeni dajali pričakovani prostor. Težava je seveda, da se človek ne more prikloniti enim nasproti drugim. Srčkasta koketerija je še kako bistvena za razumevanje bistva politike, ki smo ji priča.

Golf or sex? Yes, please!

Če so nekateri novinarji zelo radi ponavljali, da sta se v svojih srečanjih najmanj šestkrat krepko objemala, trepljala in skorajda nežno poljubila, pozornemu gledalcu ni moglo niti uiti, da je naš premier v zmedenosti pričakovanja novega v nizu pozdravnih poljubov kdaj celo znova nastavil lice, a se je celo Juncker v tistem hipu naveličal.

Ko si je predsednik Evropske komisije zaželel razprave o golfu in seksu, mu je Cerar predvidljivo servilno ustregel. Da seksa, je zatrdil ne dovolj oddaljen od kamer, ne igra pa golfa, je odkrito priznal. Predsednik Evropske komisije, očitno velik ljubitelj ljubezenskih zadev, mu je resignirano, morda le hudomušno, odvrnil, da sam ne počne nič od obojega.

juncker-cerar-seks-pop-tvVsebinski pogovori in njihovi podnapisi. Dnevnik 24ur.com

Cerarjeva retorika ljubezni

Cerar je lansko jesen sam na veliko razpredal o pomenu ljubezni in poskušal, kot sem že pokazal, narediti še etimološki jezikovni korak naprej – pokazati, da je ljubezen (angleški »love«) nenaključno vsebovana tako v besedi »Slovenija« kot v besedi »človek«. Skratka, Slovenci da smo proto-humanisti in proto-ljubitelji:

»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-nija).«

S tem se je, za razliko od objemajočih se Junckerja in Pahorja, preizkusil še v nenavadni akademski vaji utemeljevanja ljubezenske substance slovenskega naroda. V vlogi, zaradi katere je nenazadnje verjetno bil izvoljen – kot univerzitetni katehet z visoko krščansko moralo in občutkom za pravičnost.

No, v tem je bistveno drugačen od npr. Junckerja in tudi predsednika republike. Če se recimo Pahorju doslej ni bilo težko postaviti v igralsko vlogo upodabljanja ljubečega in celo hliniti gruljenje v odnosu do političarke Hrvaške – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral kot golobček v odnosu do svoje Jadranke – je ravno ta fizični stik Cerarjeve siceršnje zadržanosti in Junckerjeve gestikulacijske in verbalne prostodušnosti že po sebi proizvedel komične učinke.

juncker-cerar-pozdrav-24urEna izmed fotografskih upodobitev bližnjih pozdravov: iz članka na 24ur.com

Junckerjeva ljubezen do Cerarja

Ker je bila tovrstna naklonjenost v zraku, ni bilo strašno presenečenje, ko je premier na svojem Facebook profilu po odhodu gosta ocenil, da se je predsednik Juncker »zaljubil v Slovenijo«. Da je »začutil našo ljubezen«. Ne vemo, ali je njegova eksegeza narejena (tudi) na podlagi narisanega srčka. Vendar je premier bil nekoliko sramežljiv v opisu tega, kar je ob koncu dvodnevnega obiska v Sloveniji prepoznal kot Junckerjevo »lepo sporočilo o Sloveniji«.

cerar-juncker-ljubezenVideo z izbruhi ljubezni. Vir: Facebook profil Mira Cerarja

V pripetem video posnetku slišimo namreč še kaj več od naštetega. Luksemburžan začne z že omenjenim Cerarjevim metanivojskim oglaševalskim branjem imena naše države, ki ga sporočilno vrača pošiljatelju:

Love is in the name of this country. This is not only symbolic, this is translating deeper feelings of Slovenian people.

Nato pa nagovor konča z naštevanjem stvari, ki jih pri Slovencih bojda ljubi. Recimo modrost naših ljudi in seveda, čisto na koncu in z neskritim nasmeškom, našega predsednika vlade!

Lepo sporočilo o Sloveniji se torej konča z lepim sporočilom o ljubezni do Cerarja. Kot je zapisal dr. Bogdan Lešnik: »Res, človek postane kar homofobičen«. Če ne bi vedeli, da so dejansko na delu preizkušene mediatizacijske tehnike politikov, ceneno opremljene s srčki in drugimi ljubezenskimi bonbončki, bi ljubezensko »dogajanje« res lahko šteli za nadvse razumen sklep. Je pač tako hudo, da si politika obupno prizadeva najti svojo pozornost tudi tam, kjer zlahka manipulira s čustvi in sklepanjem državljanov.

Več:

Cerarjeva retorika ljubezni

  • Share/Bookmark

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

9.03.2017 ob 19:54

Kako verodostojna je vsemedijska kampanja časopisa Delo za povrnitev izgubljajoče se verodostojnosti v časih odpuščanj njihovih novinarjev – vsaj iz oglasa bi lahko dešifrirali takšno intenco?

O oglaševalski akciji Dela sem že pisal, sedaj so v MM magazinu razkrili tudi imena. Promocijska akcija »Stojimo za svojimi besedami« je delo ekipe marketinga Dela z direktorico Dolores Podbevšek Plemeniti na čelu, kreativni direktor akcije je zunanji sodelavec Gal Erbežnik, oblikovalec Vladan Srdić, portrete urednikov je izdelal Delov fotograf Jože Suhadolnik.

Oglaševanje ni ostalo omejeno le na Delove tiskane izdaje in splet, razširili so ga tudi na televizijo, vsaj na TV Slovenija. Njihovi videi, v katerih so uredniki zastavili svoj ugled, npr. Ali Žerdin, so dolgi okoli 13 sekund, objavili so jih tudi na svoji spletni strani:

Problematični drobni tisk

Oglas je problematičen v podnaslovu, s katerim želijo podkrepiti začetno emblematično geslo »Stojimo za svojimi besedami« – v podkrepitev osnovnega sporočila o lastni verodostojnosti navajajo podatek »Zato nam zaupa več kot 1,2 milijona bralcev«. V skladu z mnenjem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) je drobni tisk problematičen že po sebi, a ga dopuščajo.

Pred dvema letoma so razsojali o pritožbi enega od slovenskih mobilnih operaterjev, ker se ni strinjal z navedbami drugega, češ da ponuja najhitrejši mobilni internet. Menili so, da predmetna trditev ni točna oziroma resnična, za nameček pa dodali, da tretji operater v resnici ponuja najmanj enako hitro, če ne celo bistveno hitrejšo povezavo, kar je razvidno tudi s spletnih strani obeh operaterjev. Sklep: oglas naj bi zavajal potrošnika, operater se je neresničnosti svojih trditev zavedal, težavo pa rešil z drobnim tiskom, ki sicer ni pojasnil, da pač ne gre za najhitrejše omrežje nasploh.

V primeru Dela bom naštel tri razloge, v katerih vidim problematičnost navedka o dosegu.

Ko zmanjka celo drobnega tiska

Prvič, TV oglas sploh ne vsebuje pojasnila v drobnem tisku, ki je, kot rečeno, sporen že kot takšen: zato gledalka in gledalec ne moreta vedeti, kako so prišli do podatka o 1,2 milijona bralcih. Podatek sicer v »drobnem tisku« v vertikalnem zapisu navajajo v svojih tiskanih oglasih. Pred kratkim je SOZ sprejel razsodbo, ki zadeva drobni tisk v televizijskih in drugih oglasih – drobni tisk je v njih neberljivo majhen, večkrat predolg in ga uporabnik ne more prebrati. Da pri Delu svojega oglasa niso opremili niti z drobnim tiskom, je prva napaka, zrela za presojo. V svojem kodeksu so pri SOZ zapisali:

3.3 Oblikovanje in način predstavitve morata zagotoviti, da je oglaševanje jasno in lahko razumljivo. V primeru, da vsebuje opombe ali drobni tisk, morajo biti ti dovolj veliki, opazni in berljivi. Kjer je to potrebno, naj bodo povezani z ustreznim delom glavnega besedila.

Nobenega dvoma ni, da v TV oglasu (zgornjem video posnetku) ni navedena nobena razlaga, kako so prišli do podatka v podnaslovu oglasa.

1,2 milijona: na teden, na mesec, na leto?

Drugič, manipulacija z drobnim tiskom je vsebinska. Kot so zapisali v integralnem besedilu ob akciji, so do številke 1,2 milijona prišli takole:

Sporočilo o številu bralcev v Delovi kampanji temelji na analizi zadnje dostopnih podatkov Ipsos Mediapulsa 2016 in MOSS 2016, ki jasno kažejo, da je skupno število ljudi, ki jih tedensko dosežejo z Delovimi tiskanimi in digitalnimi mediji, več kot 1,2 milijona.

Se pravi, da so pri Delu svoj doseg napihnili z uvedbo tedenske ravni merjenja. Pričakovali bi seveda, da dnevnik operira z bralstvom, ki ga ima na dnevni ravni. Že res, da bi se lahko sklicevali na tedenske edicije, ne pa tudi na digitalne medije, kjer takšna perioda nima smisla, toda za manipuliranje s tem ni več ovir.

Kajti naslednjič lahko pričakujemo, da se bo katerikoli od medijev, tudi kakšen vaški občinski bilten, hvalil z letnim dosegom, pojasnilo pa stlačil v tradicionalno mikroskopski font. S tem so sicer, domnevam, zadostili členu 5.1 oglaševalskega kodeksa, ki pravi, da morajo oglaševalci pred objavo oglasov poskrbeti, da bodo lahko kadarkoli predložili dokazila, s katerimi bodo lahko utemeljili vse trditve, ki jih je mogoče objektivno dokazati. Težava pa je v tem, da so za mero nepričakovano vzeli tedenski doseg.

Zgolj za hip si predstavljajmo, da bi oglasi za avtomobile in njihovo porabo goriva začeli navajati uporabo ne na prevoženih 100, ampak npr. na 50 kilometrov. Na tej točki bodo morali pri oglaševalski zbornici, da zamejijo možnost manipulacij, očitno natančneje definirati kodeks.

V členu 5.2 so v kodeks zapisali nekaj v to smer, namreč »Oglaševanje ne sme interpretirati statističnih podatkov na način, ki vzbuja napačen vtis, da je trditev splošno veljavna«, ampak res premalo določno, da bi zajeli vse vrste možnih manipulacij.

delo-oglas-tv-sloOglas na TV Slovenija, ujet v televizijski zaslon

Grde vesti in prelepe statistike

Tretjič, Delova zadrega z napihovanjem dosega je tudi metanivojska: sami so svoje oglaševanje označili za kampanjo, znotraj katere »lovijo duha časa«, ker »postaja vse bolj pomembno razlikovanje med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami«. Zelo nerodno, če bi ugotovili, da je sama kampanja o tem utemeljena na širjenju zmanipuliranih podatkov.

V istem besedilu pravijo še, da z njo Delo »odpira tudi razpravo o tem, kakšna je vloga medijev v sedanjih razmerah in kako naj se mediji odzovejo na poplavo laži in alternativnih dejstev na internetu in družabnih omrežjih«. No, spet velja o statusu lažnih in alternativnih statistik ugotavljati podobno.

Kje je odgovorni urednik Gregor Knafelc?

Pred leti, leta 1998, se je Delo že oglaševalo na podoben način. Takrat se je njihov tedanji odgovorni urednik Mitja Meršol sprehajal po robu stolpnice, oglas je tudi s pomočjo helikopterja posnela Agencija Luna, menda so si pomagali z dvema plezalcema, če bi uredniku morda zdrsnilo v globino. Kakšna metaforika! Oglaševali so štiri obraze: ob Meršolu še  Ervina Hladnika-Milharčiča, Mojco Drčar-Murko in Marka Crnkoviča.

V trenutni oglaševalski kampanji Knafelca ne vidimo. In če je leta 1998 šlo za nabor novinarjev, se danes za ugled časopisa postavljajo obrazi urednikov – kar pomeni, da odsotnost trenutnega odgovornega urednika iz Petričeve ekipe dodatno izstopa. Še en simptom, za kaj gre v tej akciji, zato se bom ponovil: vsaj malo za uredniško lojalnost do uprave in lastnikov. Soodgovornost torej, na katero je opozorilo že Društvo novinarjev Slovenije.

Več:

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

  • Share/Bookmark

EMA in naš kandidat z jajci

9.03.2017 ob 19:53

Pa se je končalo: Slovenija ima svojega kandidata za letošnjo Evrovizijo, v Kijev potuje Omar Naber.

O glasbenih okusih ne bi razpravljali, nekaj zunanjih okoliščin pa tej zmagi na Emi ne govori v podporo.

Prvič, nisem čisto prepričan, da bo svetovno občinstvo dobro sprejelo Naberjevo agresivno ravnanje na odru – na Emi si je privoščil udarno metanje stojala za mikrofone. Dobro, razumem narodovo latentno podporo kulturi nasilništva, ima dolgo zgodovino. Ampak kar je dobro za domače gostilniško okolje, ni nujno za tujino.

Drugič, nisem čisto prepričan, da je njegovo demonstrativno »kazanje jajc«, dobesedno, na ravni pričakovanih manir lepo vzgojene evrovizijske javnosti. Že mogoče, da je lahko prostaštvo tudi izvozni artikel, ampak naj nam domači mediji to povedo čim bolj naravnost in prevzamejo nekaj odgovornosti. Zaenkrat se sprenevedajo, da je Omar pač frajer, ki se rad iskreno zahvali svojim mlajšim in starejšim oboževalkam.

omar-naber-jajca-ema-2Pevski organi niso dovolj: Omar Naber in njegova gestikulacija

Tretjič, Naber je bil leta 2011 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje spolnega nasilništva s sedemmesečno pogojno kaznijo s preizkusno dobo dveh let – kar preberemo na njegovem Wikipedia profilu. Podatek, ki se ga medijem splača zamolčati, in to ne le zato, ker je kazen minila.

Najbrž se zdi večini najbolj pomembno, da so Slovenci na pesem in izvajalca ponosni. In seveda tisto, zaradi česar so. Kaj je že to?

omar-naber-ema-stojaloLeteča stojala za mikrofone na njegovi (njihovi) poti

  • Share/Bookmark