Juncker in politična retorika srčkov

9.03.2017 ob 19:54

Nekaj srčkastega se dogaja v mediatizaciji politike: relativno redko, a vedno pogosteje postaja infantilna retorika ljubezni in sline s strani politikov zelo konkretno dejstvo. Časi, ko se je večni šef opozicije v naši državi pritoževal, da je prejel pismo Boruta Pahorja, zaradi katerega ima še zdaj lepljive prste, so že obdobje pozabljene romantične metaforike. Danes se ob politikih cedi in naokoli dobesedno letijo srčki in poljubi.

Infantilizacija politične retorike ljubezni, ki smo jo ob prvem obisku predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja v Sloveniji videli na vsakem koraku, se ni manifestirala le v sočnih bližnjih objemih s sogovorci, menda zanj zelo značilnih, temveč tudi v pocukrani simbolografiji, katere del je postal npr. njegov ljubko srčkasti podpis pod dokumente v slovenskem parlamentu. Skorajda bi smeli izmeriti, ali njihova velikost, srčkov namreč, raste premo sorazmerno s tendenco izogibanja resnim političnim temam.

juncker-srcekJunckerjev parlamentarni srček. Vir: Dnevnik 24ur.com

Če so edini svetel zgled nasprotovanja komunikacijski neresnosti gosta predstavljale brezkompromisne reakcije mladih na pogovoru s Cerarjem, Junckerjem in Violeto Bulc, saj je predsednik Komisije prišel na obisk le dan po tem, ko je ta objavila t.i. Belo knjigo o prihodnosti Evropske unije, ter se nato iztekle v svojevrsten ukor zlizanemu političnemu infotainmentu, na kakršnega očitno stavijo omenjeni politiki, so domači mediji poskušali blažiti podobo s tezo o Junckerjevem nestandardnem slogu komunikacije z dolgim repom. Na omenjenem pogovoru z mladimi je namreč fant iz občinstva predlagal, da Juncker podeli klofuto tudi Cerarju, če jo je že Orbanu, zaradi postavitve ograje na meji. Skratka, enaki infotainment vatli za vse!

Novinarji so nas v sliki in besedi prepričevali, da je njegov sproščeni slog nekaj, na kar se moramo pač navaditi, da takšen pač je, in nam vrteli stare posnetke njegovega trepljanja po Cerarjevi zadnjici in zakrivanja oči, klofutanja diktatorja Viktorja Orbana, pozdravnih poljubov na čelo in podobno.

Srček kot emblem

Seveda morda drži, da takšen pač je in da je takšen njegov slog političnega obnašanja. Ampak čemu bi nas moralo to dejstvo zadovoljiti? Težko bi dejali, da je Junckerjev srček nastal le zato, da bi plenil našo medijsko pozornost, da je pahorjanski moment nekakšnega flirtanja z ljudstvom. Izpadlo je namreč, da je ravno ljubezen qua ljubezen ključen moment, na katerega je stavil, ko se je laskajoče naslavljal na slovensko javnost in modrost tukajšnjih ljudi. Predvsem pa, predvidljivo, na besedo ljubezen v imenu naše države.

Emblematika srčka tematsko nadaljuje vso pikanterijo zasebnih pogovorov med vpletena, kakršno je v mikrofone ujela komercialna POP TV. Sprehajalni dialog med Junckerjem in Cerarjem je izzvenel depresivno in samopomilujoče za nekoga, ki si tako želi bližnjih kontaktov: seveda sta morala sobesednika takoj priti do najatraktivnejše teme – seksa. Če so ti. resni mediji sramežljivo izpuščali te vrste sočne detajle obiska, bržkone z argumentom o nerelevantnosti, so jim komercialni in rumeni dajali pričakovani prostor. Težava je seveda, da se človek ne more prikloniti enim nasproti drugim. Srčkasta koketerija je še kako bistvena za razumevanje bistva politike, ki smo ji priča.

Golf or sex? Yes, please!

Če so nekateri novinarji zelo radi ponavljali, da sta se v svojih srečanjih najmanj šestkrat krepko objemala, trepljala in skorajda nežno poljubila, pozornemu gledalcu ni moglo niti uiti, da je naš premier v zmedenosti pričakovanja novega v nizu pozdravnih poljubov kdaj celo znova nastavil lice, a se je celo Juncker v tistem hipu naveličal.

Ko si je predsednik Evropske komisije zaželel razprave o golfu in seksu, mu je Cerar predvidljivo servilno ustregel. Da seksa, je zatrdil ne dovolj oddaljen od kamer, ne igra pa golfa, je odkrito priznal. Predsednik Evropske komisije, očitno velik ljubitelj ljubezenskih zadev, mu je resignirano, morda le hudomušno, odvrnil, da sam ne počne nič od obojega.

juncker-cerar-seks-pop-tvVsebinski pogovori in njihovi podnapisi. Dnevnik 24ur.com

Cerarjeva retorika ljubezni

Cerar je lansko jesen sam na veliko razpredal o pomenu ljubezni in poskušal, kot sem že pokazal, narediti še etimološki jezikovni korak naprej – pokazati, da je ljubezen (angleški »love«) nenaključno vsebovana tako v besedi »Slovenija« kot v besedi »človek«. Skratka, Slovenci da smo proto-humanisti in proto-ljubitelji:

»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-nija).«

S tem se je, za razliko od objemajočih se Junckerja in Pahorja, preizkusil še v nenavadni akademski vaji utemeljevanja ljubezenske substance slovenskega naroda. V vlogi, zaradi katere je nenazadnje verjetno bil izvoljen – kot univerzitetni katehet z visoko krščansko moralo in občutkom za pravičnost.

No, v tem je bistveno drugačen od npr. Junckerja in tudi predsednika republike. Če se recimo Pahorju doslej ni bilo težko postaviti v igralsko vlogo upodabljanja ljubečega in celo hliniti gruljenje v odnosu do političarke Hrvaške – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral kot golobček v odnosu do svoje Jadranke – je ravno ta fizični stik Cerarjeve siceršnje zadržanosti in Junckerjeve gestikulacijske in verbalne prostodušnosti že po sebi proizvedel komične učinke.

juncker-cerar-pozdrav-24urEna izmed fotografskih upodobitev bližnjih pozdravov: iz članka na 24ur.com

Junckerjeva ljubezen do Cerarja

Ker je bila tovrstna naklonjenost v zraku, ni bilo strašno presenečenje, ko je premier na svojem Facebook profilu po odhodu gosta ocenil, da se je predsednik Juncker »zaljubil v Slovenijo«. Da je »začutil našo ljubezen«. Ne vemo, ali je njegova eksegeza narejena (tudi) na podlagi narisanega srčka. Vendar je premier bil nekoliko sramežljiv v opisu tega, kar je ob koncu dvodnevnega obiska v Sloveniji prepoznal kot Junckerjevo »lepo sporočilo o Sloveniji«.

cerar-juncker-ljubezenVideo z izbruhi ljubezni. Vir: Facebook profil Mira Cerarja

V pripetem video posnetku slišimo namreč še kaj več od naštetega. Luksemburžan začne z že omenjenim Cerarjevim metanivojskim oglaševalskim branjem imena naše države, ki ga sporočilno vrača pošiljatelju:

Love is in the name of this country. This is not only symbolic, this is translating deeper feelings of Slovenian people.

Nato pa nagovor konča z naštevanjem stvari, ki jih pri Slovencih bojda ljubi. Recimo modrost naših ljudi in seveda, čisto na koncu in z neskritim nasmeškom, našega predsednika vlade!

Lepo sporočilo o Sloveniji se torej konča z lepim sporočilom o ljubezni do Cerarja. Kot je zapisal dr. Bogdan Lešnik: »Res, človek postane kar homofobičen«. Če ne bi vedeli, da so dejansko na delu preizkušene mediatizacijske tehnike politikov, ceneno opremljene s srčki in drugimi ljubezenskimi bonbončki, bi ljubezensko »dogajanje« res lahko šteli za nadvse razumen sklep. Je pač tako hudo, da si politika obupno prizadeva najti svojo pozornost tudi tam, kjer zlahka manipulira s čustvi in sklepanjem državljanov.

Več:

Cerarjeva retorika ljubezni

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.