Arhiv za April, 2017

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

27.04.2017 ob 11:56

Zdi se, da Maribor in Hoče dobivata največjega onesnaževalca v ožji regiji. Morda ne preseneča, da je Poročilo o vplivih na okolje za industrijski obrat Magna Nukleus podjetja Magna Steyer na več mestih zavajajoče in presenetljivo močno pomanjkljivo – to dejstvo zlahka razložimo s politično odločitvijo vlade, da nujno in na vsak način sforsira projekt in sebe pred volivci prikaže kot nekoga, ki je ustrežljiv do tujih investitorjev in skrbi za delovna mesta. Pa naj stane, kar hoče.

Lepote Pohorja in simpatičnost politikov

Pustimo ob strani ekonomiko investicije in vzdržnost obljub, osredotočimo se zgolj na okoljski vidik. Več stvari v Poročilu kaže na dejstvo, da namesto obljubljene visoke tehnologije v bližini Hoč raste proizvodnja, ki se še zdaleč ne more meriti npr. s tisto v Revozu. Kajti le kaj bi Magno lahko prepričalo, da del proizvodnje preseli na 70 kilometrov oddaljeno lokacijo v drugi državi, nato pa predprodukcijske izdelke in karoserije pošilja dalje? Morda lepote Pohorja, prijaznost domačinov, simpatičnost slovenskega predsednika vlade? Nak, nič od tega, le čista ekonomika in pragmatika! Se pravi: ogromne državne subvencije, ki jih velikodušno ponuja Slovenija (po nekaterih podatkih zaenkrat 19 mio, po drugih 29 mio), morda blažji okoljski predpisi ali vsaj državni organi, ki znajo gledati skozi prste, poceni delovna sila in morda še nekaj, o čemer ne vemo ničesar.

24.500 kil škodljivih in rakotvornih snovi

Namesto ogroženosti vode, zemlje, posega v kmetijska zemljišča in podtalnico itd. je očitno v Poročilu v veliki meri zamolčan najpomembnejši del: vpliv emisij snovi v zrak. V praksi to pomeni, do bo na letni ravni zaradi proizvodnje izpuščenih kar do 24.500 kg zdravju škodljivih in rakotvornih snovi.

Se pravi: organske spojine (TOC), nikelj in njegove spojine (Ni), fluor in njegove spojine (HF), žveplov dioksid (SO2), anorganske spojine klora (HCl). Kar ustreza kar 60 odstotkom celotne količine zdravju škodljivih onesnažil, ki so jih v letu 2015 v zrak izpustili vsi industrijski obrati, ki so zavezanci za izvajanje emisijskega monitoringa, na območju občin Maribor, Hoče-Slivnica, Rače-Fram, Ruše, Miklavž in Starše. Poleg tega bo iz proizvodnje v zrak letno izpuščenih še do 35 ton ogljikovega monoksida (CO), 40 ton dušikovih oksidov (NOx), ter 5 ton prahu, ki je prav tako med bolj nevarnimi za zdravje ljudi. Pozor: velja le za začetno fazo projekta, tj. prvo lakirnico. Ob drugi predvideni lakirnici na isti lokaciji in preostalih obratih se vrednosti ustrezno povečajo.

Emisije onesnaževal MagnaKarta dosega emisij snovi v zrak na podlagi vetrne rože. Avtor: Tomaž Seliškar

Poanta: lokalna skupnost se mora brž organizirati in zahtevati, da bo proizvodnja v Magni Nukleus tekla v skladu z vsemi okoljskimi predpisi pri nas in da bo uporabljena tehnologija, ki ustreza evropskim okoljskim standardom. Pravočasno mora oddati svoje pripombe na Poročilo do 15. maja letos. Ne gre za nasprotovanje projektu, temveč za dejstvo, da v demokraciji skrb za okolje in zdravje ljudi ne moreta biti podrejena diktatu kapitala. Ve se, kdo bo najbolj prizadet: prebivalci Orehove vasi, Hotinje vasi, Slivnice, Radizela, Skok, Dobrovc, Spodnjih Hoč, Rogoze, Rač. Zaenkrat je več informacij o pasivnosti prebivalstva kot o zanimanju za lastno zdravje in kvaliteto življenja.

Kako pišejo mediji?

Mediji so zaenkrat zelo slabo opravili posel: nekateri sramotno odkrito lobirajo za Magno in vlado, spet drugi se osredotočajo le na posamezne okoljske vidike, pa še to površno. Še nihče se ni dotaknil problema emisij snovi v zrak, da o hrupu ne govorimo.

Nekaj primerov. Borut Hočevar je pripravil dva članka o podjetju E-net Okolje, kjer so sestavili Poročilo o vplivih na okolje za industrijski obrat Magna Nukleus. Že v podnaslovu beremo:

Okoljski vplivi gradnje in delovanja lakirnice in spremljajočih objektov Magne bi bili večinoma nepomembni, majhni oziroma zanemarljivi, v nekaterih primerih zmerni, velik pa bo vpliv na živalstvo, natančneje: na populacijo ptice priba.

Hočevar Finance vpliv MagnaČlanek Financ o majhnih in nepomembnih vplivih na okolje

Najmanj, kar lahko rečemo, je naslednje: članek popolnoma izpušča podatke v delih, kjer se predvideva velik vpliv, iz neznanega razloga, ki ga bo treba še raziskati, pa ti v Poročilu niso navedeni v predvidenih parametrih, tako da lahko nanje sklepamo le iz drugih podatkov v njem.

Med njimi je predviden velik vpliv na kakovost zraka, zaradi česar je skupna ocena vplivov načrtovanega obrata na kakovost zraka ocenjena kot »Vpliv posega in celotni vpliv obravnavanega posega in z njim povezanih aktivnosti na kakovost zraka v času obratovanja ocenjujemo kot velik vpliv (3).«:

Magna kakovost zrakaZamolčani del Poročila, ki govori o velikih vplivih na kakovost zraka

Veliki vplivi so povsem sodeč zavestno prezrti. Stran 209 v Poročilu je tako ena ključnih, kajti na podlagi primerjave podatkov v tabeli 36 in obenem podatkov o letnih emisijah onesnažil iz industrijskih obratov, ki jih zbira ARSO, je mogoče razbrati, da bo obrat Magne z izpusti onesnažil v zrak izjemno negativno vplival na kakovost zraka.

Brez okoljske kritike

Isti avtor Financ je včeraj objavil še članek pod naslovom »Zakaj je lakirnica Magne za družbo E-net Okolje okoljsko sprejemljiva« – uganemo lahko, kot nam sugerira že naslov, da bo nameravani poseg izgradnje industrijskega obrata Magna Nukleus ocenjen in reklamiran »kot sprejemljiv, ob upoštevanju vseh predpisanih ukrepov za preprečitev, zmanjšanje ali odpravo negativnih vplivov posega«. Okoljsko kritičnih ali problemskih člankov o tem projektu Finance niso objavile.

Lakirnica Magna Hočevar Finance EnetHočevarjev drugi članek v Financah: E-net Okolje o okoljski sprejemljivosti projekta

Dikcija družbe E-net Okolje je kajpak zvita in podobna tisti »Vse bo v redu, če bo vse v redu«. V njej med drugim navajajo, da primerjava z obstoječimi lakirnicami (Magna Gradec, Revoz) ni ustrezna z vidika obratovalnih pogojev in kapacitete ter dejstva, da se je v času od njihove postavitve oziroma obnove v precejšnji meri spremenila tehnologija lakiranja, kar, ob uporabi ustreznih premaznih sredstev, bistveno zmanjšuje vpliv na okolje«.

To je precej smela trditev, kajti po nekaterih izračunih bo samo emisija rakotvornega niklja in njegovih spojin v Magni Nukleus v Hočah dosegla za 100 krat večjo vrednost, kot jo tista v Revozu, ob primerljivem obsegu proizvodnje.

Ker direktiva EU (IPPC) v svoji 18. točki zahteva, da morajo mejne vrednosti emisij, parametri ali enakovredni tehnični ukrepi »temeljiti na najboljših razpoložljivih tehnologijah, brez predpisovanja uporabe določene metode ali tehnologije in ob upoštevanju tehničnih lastnosti posameznega obrata«, zaradi česar je treba onesnaževanje spraviti »na najmanjšo možno raven in zagotavljati visoko stopnjo varstva okolja kot celote«, se bo splačalo raziskati, v kakšni meri je ta ali še kakšna direktiva kršena. In seveda, ali bo v Hočah res uporabljena tehnologija, ki bo po mnenju E-net Okolje neprimerljivo naprednejša in čistejša od tiste v Magni Gradec in novomeškem Revozu.

P.S. Nekateri izračuni, ki so znani avtorju, na tem mestu niso objavljeni in bodo predstavljeni v okviru javne obravnave.

  • Share/Bookmark

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

6.04.2017 ob 18:38

Večer se je z Vanesso Čokl odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča, najbrž iz čiste fascinacije nad njimi.

Kaj šteje za seksizem in na kaj merimo z njimi, ni treba posebej pojasnjevati. Zadostuje že dejstvo, da jih pocitiramo iz knjig, na katere se v istem Večeru avtor znova sklicuje. Zupančič med drugim verjame:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Stara praksa, novi privrženci

Ni prvič, da daje mariborski časopis prostor seksistom; pot do zrelejše družbe in spoštovanja žensk bo očitno pri nas še dolga. Nenazadnje je bil ne tako dolgo nazaj njihov kolumnist tudi mag. Roman Vodeb. Po drugi strani je Boštjan M. Zupančič, na kratko BMZ, v slovenskem prostoru zanimiv fenomen.

BMZ intervju Večer začetekZačetek Večerovega članka in naslovni nasvet sodnika

Ne samo, da ga imajo mediji in novinarji radi – sploh je zaskrbljujoče, ko gre za novinarke – odzivi v feministični in znanstveni skupnosti so pretežno medli, če do njih sploh pride, ali pa celo končajo s kakšnim dobronamernim svarilom v podporo avtorju. Da častnih doktoratov njemu v čast ne omenjamo.

Pomenljiva je bila lanska polemika v Delu, v katerem se je oglasila dr. Veronika Fikfak in opisala svojo izkušnjo. O tem sem pisal v tekstu z naslovom O neizvirnosti regrutiranih pravnic. A je ostalo le pri tem. Niti novinarji Dela se niso opogumili, da bi o evropskem sodniku povedali kaj bolj določnega. Kako bi tudi, če pa so nekateri, kot sem že pred leti opozoril, sodelovali kot avtorji v njegovih knjigah in najbrž delijo mnenje z njim. Skratka, po malem smo narod, ki ljubi seksizme in njegove profete.

Psevdoznanstvena mineštra

Večerov intervju je repeticija že znanega. BMZ opleta s svojo staro tezo o katastrofalni demaskulinizaciji norih dimenzij, ki je zajela svet, sploh to zaznava za Slovenijo, zaradi katere smo vsi po vrsti poženščeni – no, seveda moški. Vsega so bolj ali manj krivi hormonski motilci – v čigar škodljive posledice sicer nihče ne dvomi. A kaj, ko iz njih avtor izpelje številne obskurne družbene, psihološke in psihoanalitične zaključke.

Groza poženščenosti je sploh Leitmotiv njegovega kvaziznanstvenega konspirativnega tolmačenja in se lepo ujema z vsemi stereotipi in spolno diskriminacijo, po kateri hitro pridemo do njegove citirane ugotovitve, da ženske mislijo z zadnjico. Sploh je hudo v pravu in sodstvu, kjer jih je preveč in ustvarjajo velikansko škodo. Mentalna igra utemeljevanja predsodkov in spolnih vlog z globokim zaničevanjem do ženske je osnovana na več nivojih njegove teorije, ki jo ob BMZju zagovarjata še vsaj biolog in etnolog dr. Gorazd Pretnar ter okoljevarstvenik in publicist Anton Komat.

Če je prav razumeti, se hormonski motilci v predvsem pesticidih nato spravijo na možgane zarodkov, ki se posledično nepopolno razvijejo, zato je preprečena njihova maskulinizacija. Ker BMZ v svoje štorije rad vplete Freuda in Junga, je posledica vidna nemudoma: moški ne znajo razrešiti Ojdipovega kompleksa, zato temu psihološkemu stanju sam pravi nastop prededipalcev – ker so ti ostali na ravni »pred Ojdipom«.

V besedilu z naslovom Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo sem analiziral njegov nedavni nastop v Odmevih, kjer je zmago Donalda Trumpa označil za dominacijo alfa samca in za končno politično ravnovesje, v katerem je moški jang princip prišel do svoje veljave.

Ena od posledic demaskulinizacije možganov je nato še katastrofična »globalna pandemija patološkega narcizma« – ni treba posebej pojasniti, da BMZ vidi v politiki in na najodločilnejših mestih v družbi le še nevarne psihopate. Ta čudovita psevdoznanstvena mineštra ima en skupen imenovalec, ki se glasi: groza pred žensko. Groza pred jinom.

Feminizirane države, kot so Ruanda in Slovenija

Novinarka Vanessa Čokl je bila pričakovano servilna. Na kratko se bom dotaknil nekaj kontekstov. Njeno vprašanje največkrat želi izzvati »pravilen« seksističen odgovor. Na njen  »Povprečnost. Po vašem je tudi to grenki sadež feminizacije. Pa ima spol res kaj s tem?« je lahko zato BMZ gladko prikimal:

Očitno gre za feminizacijo. Slovenija je osma najbolj feminizirana država na svetu. Za Ruando, ki je sedma. Zakaj je do tega prišlo?

Zanimalo me je, kakšne statistike ima avtor v mislih, zato sem se potrudil poiskati, na kaj referira izraz »feminizirana država«. In sem našel jedro, ki ga v Večeru reklamirajo: gre za lestvico Svetovnega gospodarskega foruma, s katerim vsako leto merijo napredek obravnave ženske in spolno enakost v 144 državah širom sveta. V poročilu »Global Gender Gap report«, kjer se zadnji dve leti Slovenija in Ruanda uvrščata zelo visoko. Poročilo ocenjuje napredek v oceni ženske delovne sile na podlagi ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih in političnih kazalcev, torej analizira kakovost življenja žensk. Mediji so širom sveta za zadnja leta navajali, kakšno prijetno presenečenje je Ruanda, tudi Slovenija.

BMZ enakost ženske svetovni forumZadnji indeks Svetovnega gospodarskega foruma

Pih, očitno tega BMZ ne ceni, nad takšno »feminizacijo« družbe je ogorčen. Napredek v kvaliteti življenja žensk je čista groza, ki nas poriva v bližino nerazvite Ruande… Lahko za tem premislekom stoji kaj drugega kot mizoginično sovraštvo, pri katerem se sodniku za človekove pravice zatakne v grlu vsakič, ko naleti na indikatorje o enakosti in enakopravnosti žensk?

Polmoški in jokavi Trudeau

Najbrž se mu zdi ta svet krivičen, kajti on je že dolgo nazaj vse »na dolgo in široko razložil v Prvi in Drugi od suhih krav«. Mehanizmi demaskulinizacije so posledica učinka hormonskih motilcev. In ja, »po Fukušimi že govorijo tudi o maskulinizaciji žensk«. Nihče ni več varen. Ni več ravnotežja med moškim in ženskim principom, ki je porušeno. In posledica je jokcanje politikov, omeni v intervjuju:

Zato namesto normalne moške reakcije vidimo empatičnega in jokavega Trudeauja. Vloge so se zamenjale, kolikor je to sploh mogoče…

V milejši obliki se to zdaj dogaja v Evropi. Po drugi strani pa se je pokazala masovna demaskulinizacija. Polmoški, kot je na primer kanadski feminist Justin Trudeau, so navdušeno glasovali za Hillary. V Franciji je za take volilce idealen kandidat Macron.

Nekoliko si lahko oddahnemo: prislovični »pravi dec« ni velika redkost le v Sloveniji, polmoški s solzami v očeh se pojavljajo tudi drugod.

BMZ Večer odlomek.PNGIzsek iz intervjuja: nostalgija po normalni moški reakciji

Prededipalni Macron in prestara žena

Ne samo, da se dogaja strašljivi vzpon feminista Trudeauja, polmoškega,  to nam pojasni, zakaj je navdušeno podprl Hillary. In zdaj se lahko bojimo še uspeha Macrona, kajti velikansko škodo so demaskulizirani možgani naredili tudi v glavah volivcev. O francoskem kandidatu svareče pojasni BMZ tole:

Če bo predsednik Macron, bo to katastrofa. Da je z njim nekaj narobe, se vidi že po tem, da je njegova žena 24 let starejša od njega. Če bo prededipalni Macron predsednik, sledi še pet let razpadanja francoske države.

Prededipalci na oblasti z demaskuliniziranimi možgani pomenijo pretečo nevarnost. A še huje je, kot vidimo, da je Macron poročen z nekom, ki je od njega 24 let starejši. Kako perverzno drugače je to od alfa samca kakšnega Trumpa! Za pogled intervjuvanca je najbrž večja od groze pred žensko lahko le še groza pred starejšo žensko. Sploh, če si z njo, kar je sicer sploh nepojmljivo, še poročen. Najbrž čisti antipod Trumpovemu svetlemu zgledu, ki mu velja slediti.

Nedotakljivi teritoriji

Od seksizma je bržkone huje le še to, da se ga trudiš znanstveno utemeljiti. A bodi dovolj o tem. V Večerovem intervjuju bi znova veljalo opozoriti tudi na nedopustnost, s katero BMZ opleta na svojem področju. Pravosodni minister Goran Klemenčič, njegov tesen kolega, ga je zaposlil kot strokovnjaka in dolgoletnega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v svojem kabinetu. Zakaj? Tam naj bi se ukvarjal predvsem s sistemskim spremljanjem uresničevanja sodb ESČP in prizadevanjem Republike Slovenije za izboljšanje uveljavljanja in izvajanja sodb ESČP.

Slovenija je pred nekaj dnevi sramotno deportirala tričlansko družino Korba-Soliman nazaj na Hrvaško. Poskus protestnikov pred azilnim domom na Viču, da bi policiji deportacijo preprečili, ni bil uspešen. Članica te družine je napovedala, da bo iskala svojo pravico tudi na ESČP. Kaj je BMZ povedal na istem mestu o zakonu o tujcih in razmerju med interesi države in človekovimi pravicami? Tole:

Kaj pa je drugega naredila Avstrija? Kaj je naredila Francija? Zaprli sta meje. Makedonija je zaprla mejo, ustavila je pritok migrantov in zato dobila nemire, ki jih je financiral Soros. Zanetil je požar, ki ga zdaj gledamo. Za kazen je destabiliziral Makedonijo. Zakon o tujcih ni problem. Popolnoma jasno je, da je suverenost države nad njenim teritorijem nedotakljiva.

Odrezav odgovor nam pojasni, s čim se ukvarja BMZ na ministrstvu. Človekove pravice so se nekam izgubile do te mere, da se več niti ne omenjajo. Kar je ostalo od nasvetov, je le še legitimacija zapiranja mej in razprava o nekakšni suvereni pravici države. Kršitve človekovih pravic zaradi odrekanja pravice do učinkovitega in poštenega azilnega postopka, prepoved kolektivnih izgonov in prisilnih vračanj (pushbacks), načelo nevračanja (non-refoulement), pravica do učinkovitega pravnega sredstva več niso nobena težava. Tudi ne opozorila mednarodne skupnosti. Vsega je kriv le Soros.

Nista govorila o tem

Na koncu sledi presenečenje. Minister Klemenčič je pred tedni na trenutke vsaj malo poskušal dajati vtis, da spornemu zakonu o tujcih nasprotuje. Na ključnih točkah je sicer klecnil. A pričakovali bi, da je s svojim zaposlenim strokovnjakom debatiral o tem. Ni se zgodilo, lahko preberemo: »Nisva govorila o tem in ne pustim si vzeti svojega mnenja.«

Če bo kdaj družina Korba-Soliman prišla na ESČP iskat svojo pravico, pa bi vsaj stališče enega (bivšega) sodnika bilo znano. Škoda le, da nam ista oseba že v naslovu intervjuja svetuje: »Ne iščite pravice po sodiščih!«.

Ah, to so torej ti nasveti, ki jih plačuje minister. Če upoštevamo njegovo dolgoletno participacijo v njih in naša pričakovanja do sodnikov, ima BMZ najbrž popolnoma prav.

Več:

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

  • Share/Bookmark

Tuš in njegovi oglaševalski Janezi

6.04.2017 ob 18:37

Tušev oglas za domačo hrano je požel nekaj pozornosti predvsem zaradi velikih jumbo plakatov na ulicah. Sporna sta dva kratka stavka, skupaj imata le sedem besed:

Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao.

Moja prva misel je bila: butast oglas! Ki predpostavlja, da smo etnično čista država, v kateri na slovenskih poljih in farmah ni nobenega Juana.

Tuš Janez HuanZapis na Delovi spletni strani

Doslej smo lahko prebrali, da je nekdo sprožil prijavo pri Slovenski oglaševalski zbornici. Nekaj spontanih časopisnih komentatorjev očita reklami zbujanje nacionalističnih čustev. Navedimo tri odzive, ki jih je pridobila RTV Slovenija.

»Kot vidimo iz odzivov in odmevov, je bila to verjetno ponesrečena poteza, kar se tiče okusa. Kar se tiče učinka, da se govori o Tušu, pa je seveda dosežen« (dr. Aleš Kuhar)

»Na tak način, kot je izpostavljeno, torej da je vse, kar je pridelal Janez, boljše od drugega. Kar pa seveda ne more biti res, kajti nekatere stvari pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan. Smo raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug. Mislim, da moramo to jemati kot nacionalistični oglas. Nacionalizma pa imamo tako ali tako preveč že v politiki.« (dr. Miro Kline)

»Nekdo, ki govori, da bo prodajal samo slovenske proizvode, in so to proizvodi, ki so zgolj prepakirani v Sloveniji, nam laže in nam mora nekdo tudi povedati, da je to laž. Tukaj vidim problem. Če pa gre za ta namen, da spodbujamo domače pridelovalce, pa res ne vidim prav nobenega problema« (dr. Rajko Muršič)

Takoj opazimo, da se Kuhar glede spornosti oglasa ni opredelil, temveč je zgolj ovrednotil njegove učinke. Kline mu očita nacionalizem, Muršič pa ne vidi nobene težave in s prstom pokaže na neko drugo – prepakiranje proizvodov, ki niso slovenski.

Etična podlaga oglaševanja

Ob pregledu Slovenskega oglaševalskega kodeksa bomo hitro dojeli, da je oglas napisan dovolj spretno, zato ne verjamem, da bo prijava na zbornico obrodila sadove.

Še najbližje je kršitvi dveh členov, drugega in desetega, a po mojem nobenega od njiju ne krši. Drugi člen oziroma podčlen 2.2 zadeva oglaševalske žalitve:

Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi posameznike ali skupine lahko žalilo zaradi njihove rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja. Zgolj uporaba naštetih kriterijev razlikovanja v oglaševanju ni žaljiva sama po sebi.

Toda omemba dveh domnevnih tujih lastnih imen (mimogrede, Xin Chao je vietnamski pozdrav, ne lastno ime) ne vpelje podlage, s pomočjo katere bi lahko dejali, da oglas koga žali ali širi nestrpnost na podlagi rasne, narodnostne ali politične pripadnosti – oziroma vsega, kar od nas zahteva 63. člen ustave, ko prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. Izpostavlja zgolj »večvrednost« Janezove hrane, pri čemer je Janez sinonim za klenega Slovenca, Juan in Xin Chao pa naj bi bila stereotipizirani imeni za Španca in verjetno Kitajca.

Deseti člen istega kodeksa govori o omalovaževanju, podčlen 10.1 pa se glasi:

V oglaševanju ni dovoljeno nepošteno in neobjektivno napadati ali razvrednotiti drugih izdelkov oz. blagovnih znamk, oglaševalcev ter njihovih oglasov ali si prizadevati, da bi jih izpostavili zaničevanju ali posmehu.

Znova imamo veliko težavo v kratkih sedmih besedah uvideti, da bi kdorkoli neobjektivno razvrednotil izdelke drugih blagovnih znamk ali jih izpostavil zaničevanju. Drži pa, da vpeljuje tezo o večvrednosti domače, tj. v Sloveniji pridelane hrane, kot rečeno. Poglejmo si še podčlen 10.2:

Primerjalne trditve so sicer dovoljene, vendar oglaševanje, ki vsebuje primerjave s prepoznavnimi konkurenti ali z njihovimi izdelki, ne sme razvrednotiti ali očrniti izdelkov, blagovnih znamk, trgovskih imen, drugih razpoznavnih znakov, dejavnosti ali poslovnih okoliščin konkurenta.

Tudi tu velja podobno: izrecne primerjave s konkurenčnimi izdelki ni bilo in spet ne moremo trditi, da je bil pri tem kakšen izdelek druge blagovne znamke očrnjen. Oba člena, ki sta po mojem prepričanju še najbližje možni kršitvi, se izkažeta za neuporabna, ko želimo definirati etično spornost oglasa na podlagi kodeksa.

Kaj je torej vendarle sporno?

Strinjam se s Klinetom in vsemi, ki so Tušev oglas označili za nacionalističen. Pri uporabniku zbuja občutek večvrednosti zaradi pripadnosti neki nacionalni identiteti in goji napačno prepričanje, da je nek izdelek lahko boljši le zato, ker je nastal na domačih tleh. V političnem smislu je lahko nevaren, ker v najboljšem primeru stereotipizira in posledično zganja nezaupanje do pripadnikov drugih narodov in narodnosti ali njihovih ekonomij, z vidika tržnega gospodarstva pa zavira pretočnost idej, kapitala in produktov in lahko posledično vodi do zapiranja v meje lastnega gospodarstva. Klinetov argument, češ da lahko nekatere stvari »pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan«, ni relevanten za zavrnitev začetne premise, saj oglas česa nasprotnega niti ni trdil – pravi le, da je partikularen izdelek izdelal Janez, nič več. Težava je namreč v tem, da bi lahko na slovenskih tleh isti izdelek enako kvalitetno naredil tudi Juan, prav tako pa zaenkrat nimamo razloga verjeti, da ne bi pod istimi pogoji enako dobrega ustvaril na španskih tleh.

Težava je, skratka, v implikacijah vtisa narodne večvrednosti, ki izvirajo iz samega oglasa, kot v tem, da smo »raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug«.

Kako preganjati takšne oglase?

Če želimo regulirati takšne oglase, bi morali poseči v obstoječi kodeks in ga spremeniti na opisani način. Očitno pa bo glede takšnega posega pred tem potrebno doseči velik družbeni konsenz, ki ga trenutno ne vidim. O tem namreč, da oglaševanje domačih izdelkov ne sme vsebovati elementov, ki bi nakazovali, da so ti zgolj zaradi porekla ali tega, ker so pridelani v Sloveniji, boljši od tujih. Drug in še ožji vidik, ki bi ga lahko kodeks izpostavil kot nedovoljen, je igranje na karte nacionalistične večvrednosti proizvajalca.

Če to odštejemo, zaenkrat nimamo dobrega načina, da bi takšne oglase preprečili. Razen seveda, da se jim odkrito posmehujemo in trgovca kaznujemo z bojkotom.

MMC Janez HuanCitirani članek na MMC RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?

6.04.2017 ob 18:37

Pri medijski hiši Delo so močno zagrizli v svojo večmesečno kampanjo in jo nadgradili še z nagradnim kvizom, znotraj katerega so se odločili podariti 5000 evrov.

Prva nagrada štiristranske zloženke, ki se je znašla v predalnikih gospodinjstev širom Slovenije, je 3000 evrov, vsebinsko pa je ena zanimivejših v zadnjem času. Ker stavi na sporočilnost, s katerim v izhodišču mahajo ustvarjalci oglasa in idejni očetje kampanje: na novinarsko in uredniško verodostojnost te hiše. V neizrečenem smislu: mi skrbimo zanjo, drugi pa… Dodatna dimenzija je nekakšna novinarska edukacija: znotraj kviza je treba bralce prepričati, katere novinarske vesti so verodostojne in katere niso.

dav5000 evrov za širitev vere v novinarske besede

Začetka kampanje sem se že dotaknil v svoji analizi in pokazal, da je verjetno nastala zaradi porušenega ugleda v javnosti po številnih odpuščanjih novinarjev na Delu in izraženih dvomih v lastnike. Poglejmo si, kako uspešni so bili pri tem.

Mikimiška in probabilizem

Temeljna težava pri realizaciji Delove ideje tiči v dejstvu, da sta novinarsko delo in presoja preveč kompleksna, da bi ju smeli ali mogli zvesti na enostavne forme. Banalizacija in poenostavitev sta zato nujno neizbežen učinek, kar se kaže že pri prvem kviz vprašanju z Mikimiško, s katerim se obračajo na bralstvo:

davPrvo vprašanje: Mikimiška in odnos do resnice

Pri Delu so najbrž razmišljali takole: Miki Miška je morda širšim množicam najbolj znan fiktiven lik. No, takih likov pa ne moremo izgnati v pravem pomenu besede. Torej bodo bralci razumeli, da je to lažna zgodba in znali obkrožiti pravilen odgovor.

Bralčev občutek, da sodeluje pri rahlo retardiranem eksperimentu, ni daleč od pravega. Da gre za poneumljanje, pa mu bo postalo jasno, če se bo vprašal, od kod prihaja samoumevnost ponujenih rešitev pri reševanju kviza, ki bi ga zlahka pripisali kakšnemu agresivnemu tabloidnemu mediju. S slovnico seznanjen bralec bi namreč lahko vedel, da je Mikimiška, ki jo omenjajo, morda nekaj drugega kot standardna Miki Miška. Ko bi pregledal vse slovarje, bi dodatno ugotovil, da obstaja le zadnja, prva ne. Prvi dvom bi bil posajen: kaj pa, če ne gre za standarden fiktiven lik?

Drugič: kaj pa, če gre za lastno ime nekoga? Kako dobre razloge imamo že na podlagi branja naslova verjeti, da omenjena Mikimiška referira na lik Walta Disneya? Tretjič: kaj pa, če je »izgon« tukaj razumljen bolj metaforično? Lani so nekateri mediji poročali o najdbi figure Miki Miške v okolici Auschwitza, ki jo je domnevno imel pri sebi otrok, deportiran v taborišče.

Kaj potem ostane navdušencu, ki bo želel rešiti Delov kviz in poskušal odgovoriti z »Naslov je lažen«? Zgolj probabilizem: sklepanje, da so ustvarjalci nagradne igre verjetno imeli v mislih najbolj banalno možnost, ampak res trdnega zagotovila za to ne bo imel v rokah. Preostane mu branje misli tistih, ki so ustavljali kviz in anticipacija dejstva, da ga resno podcenjujejo.

Ob istem času, torej včeraj, so pri Delu, ki očitno stavi na svojo privrženost profesionalnim standardom sledenja resnici, uspeli objaviti naslednji naslov: Obiskali Drnovška in zasadili lipo. Zlahka si predstavljam, da bi se tudi tak naslov lahko znašel v istem kvizu: je resničen, lažen, alternativno resničen?

Potujoči cirkus in Jaka Racman

Še bolj je na preizkušnji probabilizem pri naslednji uganki o vzvratno vozečem kolesarju:

davDrugo vprašanje: zgodba o biciklistu in žonglerki

Možnosti so tri, katero izbrati? »Popolna izmišljotina«, »Policijsko nasilje na uslužbenci cirkusa« in »Predvolilni nastop stranke kolesarjev« so potencialno verjetne vse po vrsti: zgolj hudo ugibanje nas pripelje do prve. Predstavljajmo si, da je reševalec kviza novinar. Na fakulteti in v novinarskem združenju so ga učili, da mora preveriti vse informacije, preden poda merodajno sodbo ali poroča o dejstvih. Kako naj zdaj, kritično razpoložen in profesionalno nastrojen, oborožen z metodičnim skepticizmom, kar vnaprej verjame, da je zgodba res izmišljena? Na podlagi česa je izključil prvo in drugo možnost, čeprav se res zdita nenavadni? Spet vidimo, da jih med sabo loči le majhna mera verjetnosti. Stranke kolesarjev obstajajo – v Mariboru imajo svojo listo. Nasilje nad uslužbenci cirkusa ni nemogoče in splet je poln zgodb o uličnih cirkusantih in njihovih norčijah. Kajti to pač počnejo. Odgovor »popolna izmišljotina« stavi na popolno gotovost, a neupravičeno.

Jožetovi rožički

V tretji zgodbi se pojavi gospod Jože B. z rožički na glavi. Tukaj so sestavljalci očitno stavili na znanstveno kompetenco svojih potencialnih ali aktualnih bralcev: rožički na glavah ljudi pač ne rastejo. To pa res ve vsak otrok, ki je prerasel parklja.

davTretje vprašanje: rožički na fotografiji Jake Racmana

Verjetno se je kakšen bralec celo pridušal: »Otročje lahko,« je pihnil predse. Kakšen drugi pa dodal: »Kaj me zafrkavajo? Saj se lepo vidi, da je fotomontaža!« Za skrajne teoretike zarot in vernike vseh vrst so levo zgoraj pripisali še ime avtorja fotografije: Jaka Racman. Da bo ziher, če je kdo še v dvomih, da mora obkrožiti »Fotomontaža« in osvojiti še ta pojem. Tretja učna lekcija v dociranju o laži in resnici v novinarstvu je s tem končana, bralstvo je osvojilo nekaj, kar je že vedelo.

Hišni sveti in odgovornost do resnice

Na koncu pride seveda še malce samohvale: kdo torej skrbi, da so objavljene zgodbe resnične? No, kdo jih ustvarja? (Prosto po reklami za Ricolo.)

davČetrto vprašanje: uredniki in novinarji kot varuhi resnice

Odgovor je menda v zraku: to niso tiskarji, tudi ne hišni sveti, ampak odlični novinarji in uredniki. Je že treba priznati, da so tukaj ustvarjalci kviza bolj intenzivno stavili na resnost kot v prejšnjih primerih: Mikimiška, vzvratni kolesar in Jože B. z Brezovice so humorni, a povsem needukativni, z gotovostjo glede privrženosti novinarski resnici pa se ni igrati. Pokazati je treba nase in na pomembno poslanstvo, s katerim hišni sveti in tiskarji nimajo nič. Žal so kot soustvarjalci resnice izostali lektorji in slovničarji, na kar kaže napaka v vprašanju. Ampak nič hudega, nekaj gradiva naj se nabere za naslednji kviz.

Kodno ime: 1,2 mio

V posebnem zapisu sem že analiziral Delovo kampanjo in se spraševal, v kakšni meri je ta sploh zavezana faktičnosti – denimo v trditvi o svojem tedenskem dosegu 1,2 milijona bralcev. Izpostavil sem manipuliranje s tem podatkom v majhnem tisku kot eno izmed spornih dimenzij oglaševalske kampanje.

Prelet štiristranske zloženke pokaže, da so pri Delu zelo samozavestni glede številke in da so jo pripravljeni promovirati še naprej. Celo na način, da so jo postavili za kodo, s pomočjo katere bralec prejme darilo, Delovo majico, s katero bo lahko, domnevam, promoviral medijsko hišo naprej.

davDelova koda, ki vas pripelje do majice

Sklep: res bi bilo krasno vedeti, če Delovi novinarji stojijo ne samo za svojimi besedami, ampak tudi za svojimi kvizi in reklamami. Bojim se, da včasih zavezanost resnici lahko razbiramo tudi iz njih.

Več:

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

  • Share/Bookmark