Arhiv za Avgust, 2017

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

10.08.2017 ob 07:06

Zdi se, da imamo Slovenci izrazito dobro priložnost v razprave o statusu argumentacije ad hominem vnesti majhen popravek. Predvsem po zaslugi dr. Boštjana M. Zupančiča, ki je v slovenski intelektualni prostor prispeval veliko hitro prepoznavne energije, s katero skrbi za legitimacijo seksističnega diskurza.

»Napad na človeka« kot način, ko se želimo v pogovoru odreči vsebinskemu premisleku o stvari (ad rem) in svoje izpeljave hote ali nehote usmerimo v neko karakterno ali etično značilnost tistega, ki trditve izreka, je tradicionalno v latinski frazi opisan kot »napad na moža« – homo je oseba moškega spola, mož, tudi človek, a nekaterim se postavlja vprašanje, ali je beseda dovolj spolno nevtralna.

Kar bi v praksi pomenilo, da imamo težavo z netočnostjo: ker je v razpravah večkrat napadena tudi ženska, bi ob poimenovanju razprav ad hominempotrebovali še pendant, ki zadeva ženske. Torej nekaj takšnega kot ad feminam. Nekateri pisci knjig o zmotah v argumentaciji so sledili taki zahtevi.

In res, tudi nekateri slovarji, kot je The American Heritage Guide to Contemporary Usage and Style, navajajo tovrstno možnost: ad feminam je, kot lapidarno povedo avtorji, »napad na ženske kot ženske zato, ker so ženske«. V Merriam-Webster je ista fraza opisana kot  »napad na ženski značaj, namesto ponujanje odgovora na trditve, ki so bile izrečene«.

Spletni slovar pod isto sintagmo navaja definicijo »sklicevanja na osebne premisleke in občutke o ženskah, še zlasti takrat, ko temeljijo ne predsodkih do njih«.

Slovar ad feminamGeslo, povzeto po “The American Heritage Guide to Contemporary Usage and Style”

BMZ in njegove razprave »ad feminam«

Da bi bilo jasno, o čem govorimo, si je bržkone treba ogledati nekaj knjig znamenitega profesorja prava, ki se je po vseh teh letih končno znašel pod obsežnejšo kritiko javnosti – no, vsaj nekega njenega dela.

Na tej strani že nekaj let opozarjam na neznosen seksizem, ki ga Boštjan M. Zupančič širi v svojih knjigah. Stvar se je poslabšala s prihodom na Facebook in Twitter po njegovi vrnitvi v Slovenijo, družbena omrežja pa niso ravno prijazen prostor za vse, ki svojega sovraštva do žensk ne znajo dobro nadzirati.

Izpeljav ad feminam pri BMZ-ju mrgoli: zdi se celo, da je njegovo celotno zanimanje za freudovsko in jungovsko psihoanalizo, sociologijo in celo ekologijo z vsemi pesticidnimi zgodbami vred utemeljeno na podmeni, ki vodi do končnih ugotovitev, naštetih spodaj:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Za večji nabor citatov bralca napotujem na njegove knjige ali druge moje zapise o tem. Skratka, ženske so inferiornejši, zaničevanja vreden spol. Cinizem in prezir do njih sta v njegovem primeru že skoraj ultimativna maksima, podobno kot sta vodilo večine njegovih refleksij v beležkah z nekakšno znanstveno ambicijo: karkoli bo že trdila ali storila ženska, ne bo imelo veljave le zato, ker pripada napačnemu spolu.

Verjetno je že skoraj na ravni nedoumljivega, zakaj se v zadnjih dvajsetih letih ali več s fenomenom njegovega seksizma v Sloveniji nihče ni ukvarjal – še zlasti ne bralci njegovih knjig. Razlagi sta najbrž dve: zaradi prazne vere v njegovo strokovno avtoriteto, morda prikritega seksizma vseh, ki se mu klanjajo, deloma pa tudi zaradi močne novinarske in medijske podpore, o čemer sem najbrž v preteklosti povedal že dovolj.

Če ne bi bilo Komisije za ženske v znanosti, ki je ob bojkotu medijev protestirala ob podelitvi častnega doktorata omenjenemu, bi bil »izkupiček« blizu čisti nuli.

Ad hominem vs. ad feminam

Toda vrnimo se za trenutek k argumentacijski teoriji. Če smo dovolj natančni, bomo morali ugledati neko dvojnost v obravnavi koncepta ad feminam, kakor smo jo opisali zgoraj. Kot rečeno, po prvi verziji je ta zgolj izrazno politično korekten pendant klasični zmoti ad hominem. Se pravi: opisuje nam »napad na človeka« takrat, ko je ta oseba po naključju ženskega spola. Po drugi verziji ne gre za to: ad feminam je dejansko prej blizu inačici zmote ad naturam, kjer zmotnost izvira iz pripisa dejstva, da je nekdo po naravi ženskega spola.

Na ravni argumentacijske sheme je razlika neznatna, a naslednja. Po prvi inačici se argument glasi:

»Oseba A trdi X.«

»Toda oseba A je kreten«.

»Torej ne drži X.«

Po drug inačici je argument tale:

»Oseba A trdi X.«

»Toda oseba A je ženskega spola«.

»Torej ne drži X.«

Razlaga, po kateri je ad feminam zgolj spolno »uravnotežena« oblika zmote ad hominem, se s tem izkaže za prehitro. Kvečjemu bi lahko dejali, da je ad feminamena izmed njenih vrst. Kar pa resnično drži, je stališče trdovratnega mizogina: ta bo vselej verjel, da nam dejstvo, da je neka oseba ženskega spola, tako rekoč jamči, da je kognitivno nezrela in vredna zaničevanja.

V praksi se torej obe inačici največkrat povežeta: nujni pogoj, da ženske mislijo z zadnjico, kot meni BMZ, je seveda ta, da so pripadnice ženskega spola. Nujni pogoj, da bo nekdo prejel Nobelovo nagrado, je zopet ta, da bo moškega spola. Zato ne preseneča, da se pisec v svojih knjigah neskončno bori proti transseksualnosti, ki bi njegove spolne determinacije nevarno porušila. Končno pa je ad feminam ravno tista razpravljalna strategija, ki bo najbolj pristno opisala klasične seksistične in antifeministične svetovne nazore.

Mladina, ki tvori »fake news«

Zadnji meseci so za BMZ-ja morda eni bolj napornih. Vsaj z vidika problematizacije njegovih prej omenjenih lahkotnih stališč. Letošnjega 19. maja se je tednik Mladina pod naslovno temo o akademskih mačistih razpisal tudi o dogajanju na slovenskih univerzah in uvodoma bolj mimogrede omenil njegove seksizme – novinar jih je povzel po moji predstavitvi. No, kot vemo, je na podlagi svojega tudi znanstvenega dela postal častni doktor primorske univerze.

Dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu se je na »nekega Vizjaka s Ptuja«, ker sem pač bil omenjen, nato na kratko odzval na svojem Facebook profilu in polemiziral z zapisom v Mladini, svoje lastne globoke misli o naravi ženske, ki mu niso v ponos, pa razglasil za citate, ki so iztrgani iz konteksta in vzeti iz knjige Emme Jung z naslovom »Animus in anima«. Zgodbo Mladine je nato končno razglasil za »fake news«. Knjigo imam in lahko rečem, da Emma Jung prav na nobenem mestu nima nobenih mizoginičnih izpadov, še manj pa navaja slovenske pregovore. Vsi citati so natančno povzeti in njegovi – avtorski. Eklatantna laž nekoga, ki ne vidi izhoda, torej.

Še bolj je poveden BMZ-jev dodatni komentar, v katerem ne more razumeti, zakaj je isti novinar (Borut Mekina) z njim opravil pred leti intervju, zdaj pa ga menda razglaša za lunatika. Hkrati se pohvali, da je Mladino pred leti branil na Evropskem sodišču, zdaj pa mu takole vrača. Skratka: človek pričakuje lojalnost in hvaležnost!

BMZ Fake news fb inBMZ-jev demanti na Facebooku: Mladina si je menda privoščila fake news

Debele birokratke in kdo je koga spravil na Harvard

Drugič, novinarka Meta Roglič je pred tednom dni spisala prispevek, v katerem je v Dnevniku problematizirala njegov gostilniški izpad, ko se je ta na Facebooku spravil na šalabajzerske in debilne birokrate po požaru v Kemisu, s čimer naj bi prestopil »mejo dostojne komunikacije«. BMZ se je nato javno branil, da gre za njegov prispevek k boju za človekove pravice.

Rogličevi in hkrati javnosti je ušel pomemben in tako značilen poudarek: BMZ znova ni govoril o birokratih kar tako, temveč o »debelih in debilnih birokratkah«. Kakor da so v birokraciji zaposlene le ženske, pa še to z omenjenimi atributi. Enkrat več se je pokazalo, da množični mediji ne obravnavajo odkritih seksizmov in da jih bistveno bolj zmoti kaj drugega.

Za Svet na Kanalu A je nato moral avtor domislic odgovarjati na vprašanje, ali utegne res izgubiti službo na ministrstvu za pravosodje. Njegov odgovor je bil v slogu: on da je ustvaril pravosodnega ministra  Klemenčiča, kajti on ga je spravil na Harvard, on mu je dal asistenturo in vse ostalo. Njegov implicitni zaključek je torej bil: čudno bi bilo, če bi mu nehal vračati uslugo. Vsekakor je to TV prispevek, ki nadvse odkrito pojasni, zakaj ga je minister v zameno zaposlil, ne pa tudi, kaj točno na ministrstvu počne.

Simone Veil in kolumna Svetlane Slapšak

V svoji redni kolumni je Svetlana Slapšak odprla še eno zgodbo: v nedavnem Facebook zapisu je uspel BMZ označiti Simone Veil za »največjo morilko vseh časov«. Greh francoske političarke in pravnice naj bi bila dekriminalizacija splava, za takšno agendo takratne ministrice za zdravje pa je uvidel nič manj kot travmo, ki da jo je spremljala od prihoda iz koncentracijskega taborišča. Povedano drugače: z amatersko psihoanalitično interpretacijo je BMZ uspel povezati dva nepovezljiva momenta, ki ju je imputiral: domnevno travmatiziranost in nekakšno željo po ubijanju.

Kot sarkastično ugotavlja Slapšakova, je po izpeljavi BMZ-ja pravzaprav škoda, da je Veilova preživela nacistične grozote. Če jih ne bi, ne bi povzročila smrti na milijone še nerojenih otrok.

Podobno kot v primeru debelih in debilnih birokratk je tudi v tem primeru odločilno vlogo odigral »ženski faktor«. BMZ je znova mizogino predpostavil žensko travmo. Povedano drugače, če bi Simone bila Simon, bi morda po njegovem milijoni otrok preživeli, saj je travmatična obsedenost s splavom zanj očitno značilno ženska želja. Toda ne, kot pravi Slapšakova, ki anticipira njegov seksistični in ne le za Jude in vse žrtve holokavsta žaljiv izvor takšne izpeljave:

Tisti, ki so jih zapirali, mučili in ubijali po taboriščih, očitno niso imeli travm, pa niso zločinci. Morda so bili res, po mizogini logiki, moški manj travmatizirani.

Se pravi: ker le ali predvsem ženske razvijejo travme, lahko na ta način, če sledimo našemu avtorju, pred nami nepričakovano vznikne »največja morilka vseh časov«. S tem se pokaže, da je v temelju večine nevzdržnih mnenj tako ali drugače navzoča mizoginija, če o ženskih pravicah in še zlasti o pravici do splava niti ne govorimo.

BMZ Simone Veil morilkaBMZ in njegov zapis o Simone Veil

Kandidatura za slovenskega predstavnika v Odboru OZN za človekove pravice

Ob zgoraj naštetih ekscesnih stališčih, ki so vendarle naletela na nekaj odpora pri državljanih, se je v zadnjih dveh dneh po socialnih omrežjih in širše razširila vest, da vlada RS predlaga za slovenskega predstavnika za človekove pravice v Odboru OZN prav Boštjana M. Zupančiča. Čeprav se veliki in množični mediji, če odštejemo Dnevnik in Mladino, še niso zganili v nobeni od naštetih zgodb, se zdi, da se je na podlagi nekaj osamljenih zapisov v javni recepciji le nekaj malega premaknilo. Po nekaterih poročanjih naj bi vlada, izključno zaradi spornega stališča o Simone Veil, razmišljala o umiku kandidature.

BMZ Mladina WaltlMladinin zapis o tem, da vlada umika kandidaturo

Če bo do tega prišlo, bo to na neki ravni učvrstilo pomen socialnih omrežij – kajti res ni videti, da bi k spremembi stališča vlade množični mediji posebej prispevali. Nasprotno, precej smiselno je, da ti ne želijo kaj prida poročati o tistem, ki so ga vselej radi eksploatirali. Še več, v nekaterih novinarjih in urednikih, kot so Vanessa Čokl, Dragica Korade, Ali Žerdin in drugih, je doslej vedno užival zaslombo. Po drugi strani se je, kot je to v navadi v domači medijski mlakuži, k obrambi BMZ-ja hitro priglasila vrsta Janševih medijev in njegovih satelitov s svojo zimzeleno obrambno konspiratologijo.

Za konec

Čisto na koncu velja ponoviti dvoje: strahovito se motijo tisti, ki pri BMZ-ju odkrivajo nenadno duhovno preobrazbo in poskušajo njegovo figuro ločevati na nostalgični čas »prej« in sedanji bolj grozljivi »potem«. Obratno je res, hiter pregled njegovih zapisov pokaže, da je v svojih stališčih konstanten že vsaj 30 let in da jih nikoli ni spreminjal. S svojo tezo o mentalni spremembi nas ne bodo prepričali.

Druga točka zadeva javno recepcijo in dopuščanje tovrstnega diskurza. Že Slapšakova se, podobno kot sam, sprašuje in čudi, čemu molčijo ženske – in še zlasti feministke. Tudi če odštejemo večino, ki ji preprosto ni mar. Nekaj podobnega o molku ugotavlja tudi Vlado Miheljak v današnjem Mladininem zapisu. Enako bi se lahko vprašali tudi glede pravniškega ali sodniškega ceha. Sam bi rekel: saj ne molčijo vsi, nekateri BMZ-ja krčevito branijo, tudi pripadnice ženskega spola. Ravno danes sem ugledal celo apel nekoga, ki gospoda roti, da kandidira za predsednika republike in je zanj začel zbirati podpise. Kajti ljudstvo menda potrebuje ravno takšno avtoriteto. Daleč od tega, skratka, da bo naš prezir do seksizma kmalu postal konsenzualen.

Več:

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

  • Share/Bookmark

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

10.08.2017 ob 07:06

Kako kot novinar in medij pomagati mariborskemu županu Andreju Fištravcu v nezavidljivi situaciji sredi razpredene kadrovske hobotnice, začrtane s pomočjo »ekipe«, kot ji novinarji največkrat pravijo, zdaj ko nečedne rabote ugrabljene občine vedno bolj udarjajo v javnost? Kako se šefu mesta in njegovim postaviti v bran, če nimaš profesionalnih zavor?

Franc Kangler je to počel z izbranimi novinarji in lokalnimi brezplačniki. Fištravec ima srečo: po eni strani mu pod prste zelo podrobno gleda Večer, Radio Maribor in morda še kdo, a večine lokalnih in še manj nacionalnih medijev mariborske zgodbe žal ne pritegnejo dovolj. S sumljivimi lastniškimi igricami, s katerimi so z županom povezani investitorji z Deviških otokov kupili televizijsko postajo RTS, že lahko slutimo, da si bo župan omislil še svoje trobilo in storil vse, da iz sebe naredi osebo, dostojno imena Frandrej Fištrangler.

Spodnji primer je morda majhen, a slikovit: ko je treba, županu na pomoč stopita spletni strani lokalec.si in mbreport.si. Kako sta to storili?

Najprej k zgodbi. Zadnji protest delavcev Nigrada, ki po petih menjavah direktorjev, samo od leta 2014, milijonski izgubi in nenehnem vmešavanju izgubljajo potrpljenje, je najbrž županovim izbrancem spravil cmok v grlo, saj jih je spomnil na to, kako njihov ugrabljenec postaja podoben tistemu, proti kateremu so se sami borili. Protest Nigrada je bil dejansko repriza vstajniških dogodkov, kjer sta samorazkrita voditelja vstaj, danes del ekipe župana, spodbujala podobne trobeče proteste proti Kanglerju. Danes se zgodovina ponavlja kot imitacija: najprej kot tragedija, potem kot farsa – obakrat s trobljami.

Strobimo ga vun FB KanglerLegendarna FB stran in akcija, ki so jo ponovili Nigradovi delavci. Vir: FB MBHobo

Številne menjave v občinski strukturi in javnih podjetjih, po razkritju Večera največkrat delo svetovalcev na zaupanje, ki dejansko vodijo občino, namreč niso izraz kakšne posebne zahtevnosti in izbirčnosti pri kadrovanju, ki bi moralo teči po strokovnih in nepolitičnih linijah, na kar se Fištravec, gluh in slep za vse očitke, že od začetka gladko požvižga, temveč postopkov discipliniranja očitno premalo uklonljivih kadrov.

Največkrat celo takšnih, ki so jih nedavno sami nastavili. Zadnji primer napovedane menjave Marka Plečka in novih forsiranj pravovernih kadrov iz občinske strukture je pognal delavce Nigrada na ulice, kjer so s kroženjem okoli občinske stavke dali vedeti, da imajo teh vpletanj na dnevni ravni dovolj. Hkrati pa pokazati, da je duh vstajništva še živ.

Finančna stabilizacija kot priložnostni bullshit

Fištravec je na protest več kot 100 delavcev odgovoril med drugim z nenavadnim bullshitom:

Je pa neizpodbitno dejstvo, da je ravno občina s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja, kar bo počela tudi v prihodnje. To smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili, zato menimo, da ni zakonske, še manj vsebinske podlage za stavko ali za protest.”

Ko so ga Večerovi novinarji vprašali, v čem se kaže ta stabilizacija, odgovora niso prejeli. Le nekaj tednov nazaj smo lahko prebrali, med drugim, da je Nigrad v zelo kratkem času pridelal več kot 1 milijon evrov izgube.

Kaj boš torej storil, če želiš medijsko zaščititi župana? Naslednje: poudaril boš županove argumente (ali »argumente«) in minimiziral nasprotne. Naj takoj povem, da sta zapisa, ki ju omenjam spodaj, dobesedno identična – celo objavljena sta v isti sekundi, prvi na strani mbreport.si in drugi na lokalec.si.

Prvemu načelu je zadoščeno že v naslovu:

PROTEST: Zaposleni na Nigradu se ne strinjajo s stabilizacijo financ podjetja?

Avtor se je torej odločil zasaditi dvom v smiselnost in legitimnost protesta že z naslovnim vprašanjem. Za suho zlato je vzel nekaj, kar objektivno ustreza Frankfurtovemu konceptu »bullshita«, vajo v nakladanju o nekakšni finančni stabilnosti. Česar nihče ne razume in niti ne želi pojasniti. In jo usmeril proti protestnikom – trobečim delavcem Nigrada.

Lokalec Nigrad protestZačetni del članka na strani Lokalec.si

O zakonskih podlagah za stavko

Celotna vest pod naslovom je nato takšna:

Okrog 40 voznikov avtomobilov je danes v imenu podjetja Nigrad protestiralo pred Mestno občino Maribor, saj, da tako izkažejo podporo v.d. direktorju Nigrada Marku Plečko. Z Mestne občine Maribor pa so sporočili, da ne vidijo razlogov za protest, saj s svojimi aktivnostmi pomembno prispevajo k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad.

Od 240 zaposlenih v podjetju Nigrad, je danes okrog 40 voznikov avtomobilov, na katere so izobesili delovne majice in telovnike, ter s tem opozorili, da želijo, da podjetje Nigrad še naprej vodi Marko Plečko, se je danes v znak protesta peljalo mimo občinske stavbe. Župan Andrej Fištravec sicer ni prišel pred občinsko stavbo, so pa z Mestne občine Maribor odgovorili pisno. Pravijo, da župan “ne nasprotuje različnim oblikam, tudi javnim, izražanja nezadovoljstva oz. prepričanj.”

Pravijo še, da je neizpodbitno dejstvo, da je Mestna občina Maribor s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad d.d., kar bo počela tudi v prihodnje, “kar smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili. Zato smatramo, da ni zakonske, še manj vsebinske, podlage za stavko ali za protest,” so še dodali.

Opozorili so na to, da bo Mestna občina Maribor kljub pritiskom vztrajala, da za denar občanov dobi čim boljše storitve pri izvajanju koncesije, ki jo opravlja podjetje Nigrad d.d.. “Sedanje stanje na tem področju ni zadovoljivo, nezadovoljni so tudi občani, saj podajajo obtožbe glede (ne)urejenih površin v mestu. Marko Plečko ni pripravil dovolj ambicioznega programa dela, zaradi česar župan ni podal soglasja za imenovanje,” so pojasnili.

Ob tem pa so dodali, da s predstavniki zaposlenih vodijo dialog, s ciljem, da bi zagotovili stabilno vodstvo, “ki bo podjetje uspešno vodilo in hkrati izboljšalo izvajanje storitev iz koncesijske pogodbe, pridobilo večji tržni delež izven nje in imelo ustrezno vizijo.”

mbreport fištra nigrad protestZačetni del članka na mbreport.si. Identičen prejšnjemu

Manipulacija s Facebookom

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je zgornjemu besedilu, ki poudarja predvsem županove ugovore na očitke, na koncu zapisa priključila še manipulacija s komentarji, povzetimi s Facebooka, objavljenimi pod omenjeno vest.

V čem je trik? V tem, da skupaj zložiš  komentarje, ki ti ustrezajo, ostale pa vržeš ven. Potem v integralnem delu besedila nastane tole:

Lokalec FB podporaSelektivni izbor odzivov na Facebooku kot integralni del članka: v podporo županu in proti protestnikom

Kdo stoji za tem?

Kontakti v kolofonih in razvid medijev nas pripeljeta do Boštjana Lesjaka kot odgovornega urednika, ki je po vsem sodeč tudi ustanovitelj podjetja BK TV d.o.o., s sedežem v Selnici ob Dravi oziroma na Tržaški v Mariboru.

MBREPORT.SI in LOKALEC.SI, če smo konkretnejši, sta v razvidu medijev prijavljena pod podjetjem SPOT, Oglaševanje Boštjan Lesjak s.p., s sedežem na Mariborski cesta 12a v Mariboru.

Več:

Kako postati direktor Nigrada

Fištravčev družinski klub je naša stvar

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

IZTROBLJENJE, sonet

Zrel Fištra je, da »vun se ga iztrobi«,
odšla mu trobit avtov je parada.
Iztrobljenje koristna je navada,
župan naj sliši, ki se skriva v sobi

in čudi se: »Kaj raja bi sploh rada,
razlogov ni za tokratno povorko!«
Zaprl je okno, ker mu je pregorko,
»vun trobijo« mu delavci Nigráda.

Že dolgo tonejo v veliki zgubi,
problemov kup okoli njih se zgošča,
a Fištri se ukvarjat’ s tem ne ljubi.

»Razloga ni,« ponavlja kakor plošča
obnaša se, kot da je padel z Marsa.
Iztrobljenje ponavlja se kot … farsa.

  • Share/Bookmark

Večerov Trump kot naslovni »good guy«

10.08.2017 ob 07:05

Na dan, ko se je v Hamburgu končal vrh G20, skupine razvitih in hitro razvijajočih se držav, na katerem je paradiral Donald Trump s svojo hčerko in je med drugim navrgel neotipljivo obžalovanje umika ZDA iz pariškega sporazuma, so v sobotni prilogi Večera objavili bizarno kolumno v podporo Donaldu Trumpu. Ne, ne gre za overstatement, dobesedno smo bili deležni zapisa neženirane hvale. Kot takšen si zasluži omembo.

Seveda ima intelektualistični dodatek Večera, ki izhaja ob sobotah in je namenjen zahtevnejši publiki, pravico objavljati stališča vseh političnih in ideoloških prepričanj. Razumem tudi, da želi postreči s paleto različnih in da so lahko med njimi tudi politični občudovalci, ne analitiki. Vprašanje je zato bolj, na kakšnem kvalitativnem nivoju to počne in v kakšnih upravičljivih kontekstih. V tem primeru ne najdem nobenih.

Miselno izrazito klavrn in prostodušen zapis nosi sumljiv reklamni naslov, zaradi katerega mi je tudi padel v oči: »Donald J. Trump – The Good Guy« (8.7.2017). Avtor kolumne je magister Tadej Ian, ki so ga podpisali kot »strokovnjaka za politologijo-ameriške študije, FDV«.

Tadej Ian Trump good guyVečerovski dobri ljudje: začetek kolumne

Dobri človek, ne iz Negove

Priznam, za pisca še nisem slišal. Ko sem se pozanimal pri kolegih s FDV, so ugotavljali podobno. Bilo bi zanimivo vedeti, če ga poznajo na omenjeni fakulteti in zaradi česa točno so ga večerovci povzdignili v strokovnjaka za navedeno področje. Da ravno to slovenski uredniki radi počnejo z dr. Bogomilom Ferfilom, še enim neskritim navdušencem nad Trumpom, sicer že vemo.

Toda privzemimo, ne bodimo neprijazni, da navedeno drži. Njegova avtorska kolumna je objavljena ob zapisu novinarja Vojislava Bercka, ki brezbarvno piše o Trumpovih tviteraških strasteh: drži, že velikokrat obdelana topika. Ianov zapis v ničemer posebej ne dopolnjuje prvega – prej je nekakšen neobvezni privesek.

Čemu torej tolikšna naslovna navijaškost razprave o »dobrem možu«, kot so pod črto prevedli angleško frazo? Tokrat ne o dobrem človeku iz Negove, temveč iz Trumpovega stolpa in Bele hiše? Če je kakšen zaneseni sledilec ameriškega predsednika in njegove prve dame ob naslovu morda vzdrgetal ob pričakovanju, pri branju potem res ni mogel biti razočaran. Naslov je izbran ustrezno. Kajti zapis se resnično prebira kot kakšen poenostavljeni republikanski pamflet iz časov najbolj razburkane in vroče predsedniške volilne kampanje. Ki je že kar nekaj časa nazaj minila.

Večerov kolumnist večino svojih stališč napiše zelo naravnost: Trump je zmagal, ker so ga razočarane množice in gospodarske elite vzele za prinašalca sprememb. Seveda, to je bil tudi Žižkov argument, zakaj je bilo treba voliti zanj. Ian nato brezkompromisno pride do vrednostnega zaključka:

»Vse je bolje kot ta strašni status quo, ki ga Trump ruši in ga še bo. Zato je v bistvu “good guy”.«

Dobrota, tj. presoja, kaj tvori dobro v človeku ali njegovem političnem položaju, je s tem kot etična dimenzija definirana že na podlagi obljube spremembe. Če je vse slabo, potem je glasnik novega že po sebi lahko le dobra oseba. Res globoko!

Nepremagljiv, tako ali drugače

Naj v začetno ilustracijo teh za koga morda grobih ocen navedem kar avtorjevo finalno navduševanje, do katerega se dokoplje po nizu afirmativnih stališč, ki nam ves čas dajejo vedeti, kakšna imenitna sreča se nam je zgodila 8. novembra lanskega leta. Američanom sploh. V nekaj lapidarnih stavkih je na zgoščeni ravni izrečeno skoraj vse bistveno, kar velja vedeti:

Trump se poskuša držati svojih predvolilnih obljub, kolikor se jih pač največ lahko. Pa ne zato, ker bi bil dobrosrčen, ampak ker je poslovnež. Pri tem sploh ni pomembno, ali mu s programom uspe. Pomembno je, da da vse od sebe. Če mu kaj ne bo uspelo, pa bodo ceno na prihodnjih volitvah plačali tisti, ki mu tako ali drugače pod noge mečejo polena. In bo v Beli hiši pač še štiri leta.

Prostodušna in po psihološkem vtisu skoraj otroška vera, s katero nas Večerov strokovnjak prepričuje v odličnost Trumpovega političnega udejstvovanja, je vsekakor frapantna že zato, ker povsem povozi empirično evidenco (denimo stališče, da predsednik izpolnjuje volilne obljube), nato navija za nekakšno poslovno kulturo, ki v predsednikovo delovanje menda vnaša superiorno etično odličnost, v istem hipu pa lahkotno zanika načelo politične učinkovitosti, kajti nad njim, npr. izpolnjevanjem programa, je nek abstrakten in večvreden »dati vse od sebe«. Tak napor, in človek se pač zelo napreza, edini šteje. Se pravi, nekakšna značajska trdnost, ki jo očitno občuduje bolj od realizacije programa. Avtorjevo malikovanje Trumpa, ki ga je razvil skozi zapis, se nato prelije v nekaj neverjetno fascinantnega, kar že po sebi vsebuje fascinacijo: v prepričanje, da je Trump vobče nepremagljiv.

Norris ali Übermensch?

Zadnji stavek kolumne si velja podrobneje razložiti, ker je dejansko orgazmičen: Trumpa ni mogoče poraziti.  Intenzivnost te misli verjetno meji na vero in je že skoraj sofistična – če mu uspeva, potem mu uspeva in v to niti ne dvomimo. Toda če mu kaj ne bo uspelo, ker ga pri tem ovirajo, mu bo spet uspelo, kajti dejansko zanj ni ovir, ker ni premagljiv. Gorje tistim, ki bi se mu preveč upirali, nam poskuša dopovedati ta bizarna, dobesedno nepremagljiva logična izpeljava; taki naj si kar sami pripišejo, saj bo ameriški poslovnež in milijarder zaradi njihovega cepetanja še lažje ponovil mandat. Po domače: kdor se upira Trumpu, je gotof.

Težko se odločim, ali Večerov komentator s svojo ludistično izpeljavo – no, izpeljana je s skrajno resnobnostjo – bolj rine v enačenjem ameriškega heroja z neuničljivim Chuckom Norrisom ali nietzschejansko figuro, imenovano Übermensch. Ki bo s svojo neomajno voljo in prevrednotenjem vseh vrednot presegla nihilizem političnih elit in gospodarskih klik, ki so ugrabile ZDA.

Trump in socialna demokracija

Radovedno brskanje po spletu me je pripeljalo do odkritja, da je Trumpov zagovornik iz Večera dejansko zelo aktiven član Občinskega odbora Socialnih demokratov v Cerknici:

V imenu organizatorja, občinskega odbora Socialnih demokratov Cerknica, je Tadej Ian je povedal, da je smisel politike služba ljudem oziroma pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Prireditev je sklenil z besedami, da je bistvo svetovne ideje socialne demokracije stremljenje k družbeni pravičnosti, kar pomeni, da je treba pomagati tistim, ki to najbolj potrebujejo.

Ima še kdo cmok v grlu? Res je nenavadno videti, ko avtor navijaško zapiše stavek »Trump je poslovnež brez milosti, kot se za uspešne ameriške poslovneže spodobi. Edini cilj je zmaga ne glede na posledice.«, nato pa ugotavlja, da ni levice v politiki, zaradi česar da ni socialnega usmiljenja. Njegov osupljivi sklep? Tole: »Prav zato so se tudi tisti Američani, ki v socialnem smislu dihajo na škrge, oprijeli Trumpa, ker so vedeli, da v primeru zmage Clintonove ne bo ničesar pametnega.« Ne, to ni zgolj hermenevtika volitev, njemu se to zdi odlična rešitev!

O neki sorodnosti

Navdušenje domačih socialnih demokratov velikokrat jemljem za možni simptom izpraznjenosti njihove politične agende. In ne le tega, morda del njihovega članstva nima nobenih težav s predsednikom Borutom Pahorjem na povsem analogen način, kot jih nima s Trumpom. Že res, da pretežno zaradi njegove pretekle politične pripadnosti. Ampak kaj nam to pove o načelnosti podpornikov? V nekem zapisu sem že primerjal populizem prvega in drugega ter pokazal, da je k podpori drugega zavezan tisti, ki bi zagovarjal prvega. Kakor da bi bila na delu maksima »On je nepremagljiv, zato je nujno, da ima prav. Kdor zmaguje, pa je dober človek«. Skratka: če zmaguješ, je to znamenje naklonjenosti volivcev. In če so ti naklonjeni, imaš nujno prav v svojem X. Kaj je ta X, je v naslednjem koraku razpuščeno: lahko je program, lahko je karakter, lahko je fizična karizma. Karkoli. Šteje le priljubljenost, ki vodo do zmage, zmaga pa je po sebi jamstvo ustreznosti in pravilnosti naših izbir. Malce se celo bojim, da se na neki točki vera v (mitične) heroje obrne in postane tole: »Kdor je dober človek, je nepremagljiv. Zato je nujno, da ima prav.«

Kerber in medijsko čuvajstvo

Ko Večerov strokovnjak za ameriške študije prvoosebno opisuje svoje lansko pričakovanje, da bo Trump zmagal, se mora obregniti ob pse čuvaje. Ti so menda bili Trumpu izrazito krivično nenaklonjeni:

Še posebej zato, ker ameriški mediji čuvajo vhod v Belo hišo, kot je v starogrški mitologiji troglavi pes Kerber čuval Had, da se ja ne bi kakšen tak tič, kot je Trump, pretihotapil v Ovalno pisarno. Ameriški mediji so kreativno ustvarjali vzdušje, da bo zmagala Hillary, in ji tako poskušali mrzlično pomagati. In prav tako zdaj intenzivno malodane smešijo in kritizirajo Trumpa ter mu pripisujejo neuspehe, ker se še kar mehanično, kot da bi bili na avtopilotu, držijo omenjenih nepisanih pravil.

Teza o odvečni medijski kritiki zveni znano tudi za domače razmere. Še čudno, da po zgornji analogiji avtor ni izpeljal istega zaključka: bolj ga boste mediji napadali, prej bo znova zmagal. Zdaj pa kar nadaljujte! Mimogrede, morda v nekaj takega, v nekakšno tezo o neuničljivosti, verjame tudi sam predsednik. Kakor da bi računal s tem, da odkrito zastraševanje, zasmehovanje in disciplinizacija medijev štejeta za spektakel, ki mu ne more škodovati pri javnomnenjski podpori, zato jih lahko po mili volji izvaja.

Res, če bi Donald Trump vedel, da ima v slovenskih medijih tudi nadvse vnete privržence, kot sta Ian in Ferfila, bi verjetno tudi njegova arogantna vročična vojna proti domačim novinarjem in medijskim hišam vsaj malo popustila. Kajti kaj bi se bolj prileglo neskončnemu egu kot laskanje o lastni neuničljivi pomembnosti? Res se ne spomnim, da bi julija 2017, po izkušnji vseh nesposobnosti in peripetij na političnem parketu, kdo tako sistematično Trumpovo nečimrnost zamenjeval za hvalevredno odločnost, njegov prezir za značajsko trdnost, spretnosti poslovnega barantanja za politično veščino, samozaljubljenost za izjemno osebno vrlino in grajo novinarjev za gesto pravičnika.

Več:

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Tadej Ian Trump VečerIzsek iz sobotne priloge Večera, 8. julij 2017

  • Share/Bookmark