Arhiv za September, 2017

Rodetovi režimski mediji, ob katerih moramo abstinirati

11.09.2017 ob 17:19

Rodetova in hkrati rodetovska pridiga običajno dviguje prah. Rad bi spomnil na dinamiko recepcije njegovih odmevnih izjav: v drugem koraku so te običajno podvržene eluzivnosti, izmikajočosti. Njihov avtor raje stori korak nazaj, se skrije za katero od oblik relativizacije.

Zadnji primer njegovega nastopa pri maši ob tisočletnici obstoja župnije Šentvid pri Stični bo najbrž zgled povedanega. Kardinal se je odločil napasti medije. Kakšne? Režimske.  Ne spontano, temveč s premišljenim sklicevanjem na pismo Ivana Cankarja:

»Ne dopustimo, da bi nam režimski mediji, polni sovraštva grenili življenje. Ignorirajmo jih,« je Rode svetoval svojim vernikom v prepolni cerkvi sv. Vida, ki je dobesedno pokala po šivih, saj se vsi duhovne pridige v prostorih cerkve niso mogli udeležiti, zato so nekateri tudi pred vrati poslušali božjo besedo in marsikdo tudi prek ozvočenja zunaj svetega objekta.

V podkrepitev svojih besed, kako zelo prav ima, je kardinal prebral del pisma Ivana Cankarja iz oktobra leta 1907, ko je pisatelj z Dunaja sporočil svojim prijateljem, da se mu še nikoli ni tako dobro godilo, saj že dobra dva meseca ne bere slovenskih časopisov. »Izvrsten nasvet za sedanji čas,« je priporočal kardinal Rode zbrani množici vernikov.

Citat je povzet iz Delovega poročila. Ironija: tistega kakor režimskega trobila, do katerega zaradi zgodbe o njegovem domnevnem sinu Rode ne goji ravno simpatij. Tvegam torej in trdim naslednje: ko bi novinarji utegnili (želeli, zmogli) vprašati škofa, na katere medije je točno meril z označevalcem »režimski mediji«, bi jim skoraj zanesljivo ne odgovoril. To je ta anticipirana eluzivnost, ki jo omenjam. Kajti najbrž za Cerkev ne bi rekel, da je režimska in v mislih ni imel Družine ali Ognjišča, nam preostane le še ugibanje, vključno z verniki in udeleženci maše, na katere medije je potemtakem meril, ko je svetoval vsaj dvomesečno abstinenco od »slovenskih časopisov«

Rode režimski mediji DeloIzsek iz citiranega Delovega prispevka

Uredniki in novinarji cerkvenih glasil in občil najbrž ne bi bili preveč veseli tega priporočila. Ta »izvrstni nasvet« najbrž meri na čisto partikularne. Po kakšnem ključu jih bomo dešifrirali, kateri mediji veljajo v Sloveniji za »režimske«?

S tem smo že pri drugi potezi Rodetove eluzivnosti – najbrž za takšne veljajo tisti, ki jih je nekdo označil z omenjenim epitetom. V praksi pa to pomeni: Janševa politika in njegovi medijski sateliti.

Marko Crnkovič je na strani Fokuspokus nedavno opozoril na paradoks diskurza Nove24TV, Janševega projekta, ki rad uporablja isti označevalec: »režimski mediji« ali podobne.

Crnkovič režimski medijiCrnkovič o paradoksu teze o režimskih medijih

Bizarnost je kajpada v tem: isti označevalec lahko velja le tako dolgo, dokler nismo »mi« na oblasti. Ko smo, je pljuvati po samem sebi nekako kontraproduktivno. Čeprav za Janšo iz preteklosti že vemo, da z njegovo oblastjo šele res pride ravno tisto, pred čimer nas svari: medijska režimskost v pregnantnem smislu besede.

Če sklenem: ko kardinal Rode omenja režimske medije, dejansko že dela reklamo tistim medijem in njihovim botrom, ki to sintagmo najraje uporabljajo. Kar praktično pomeni, da politizira medije kot takšne in groteskno pripisuje diskurz sovraštva drugim, čeprav so njegovi ultimativni generatorji točno tisti, čigar jezik je prevzel. Še več, morda in zelo verjetno ne bo več pripravljen prepoznati »režimskih medijev«, ko bo Janša na oblasti in še manj s Cankarjem pozivati, da jih v dobro lastnega duhovnega stanja ne spremljamo. Teza, ki jo je ponudil vernikom in širši javnosti, zato bistveno več pove o njem samem kot slovenski medijski situaciji.

Več:

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

  • Share/Bookmark

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

4.09.2017 ob 13:09

Politično prevzemanje in obvladovanje medijev, Janšev tako rekoč življenjski projekt, se preveša v novo fazo. Volitve se bližajo in z vstopom madžarskega kapitala, politično in ideološko povezanega z Viktorjem Orbanom, je realizacija postala finančno in operativno lažja.

Kot lahko razberemo iz razvida medijev, bo slovenska bipolarna medijska motnja in politizacija medijev, ki več ne skriva strankarskih pečatov, »obogatena« za nov Janšev tabloidni brezplačnik, ki bo izhajal tedensko.

Imenoval se bo Škandal24, iz razvida medijev pa izhaja, da se bo distribuiral »po pošti«, kar bi lahko pomenilo le, da se bo delil brezplačno. Ali se bo tudi prodajal, bomo videli kmalu, menda že četrtega septembra.

Škandal razvid.PNGZapis v razvidu medijev, dostopnem na strani Ministrstva za kulturo

Škandal24, ki ga bo spremljala spletna stran istega imena, bo imel znanega skupnega izdajatelja z Janševo Demokracijo. Kot odgovorna oseba je vpisan Mihael Hočevar, direktor podjetja Nova obzorja, kot odgovorna urednica je predvidena Marjanca Scheicher, trenutno novinarka Nove24TV, skratka znana in preizkušena imena.

Kot lastnika novega medija sta zapisana Ripost založništvo d.o.o. (51.84%) in Slovenska demokratska stranka (44.16%). Kam so se izgubili preostali procenti in kako so se sploh smeli pri registraciji, mi ni znano.

Kot že vemo, je v v podjetje Nova obzorja sredi letošnjega junija lastniško vstopila družba Ripost založništvo, katere lastnik Peter Schatz, sicer solastnik madžarskega političnega tabloida Ripost. Vmes je omenjeno podjetje postalo tretjinski lastnik televizije Nova24 TV.

Lastniška razmerja v družbi Nova Obzorja so naslednja: Ripost je 51,84-odstotni delež kupil od Dušana Sava Lajovica, 44-odstotni lastnik še naprej ostaja SDS, štiri odstotke pa ima v lasti Dejan Kaloh.

Na Siolu sta Vesna Vukovič in Tomaž Modic zapisala:

Njegov lastnik je Peter Schatz, eden od solastnikov madžarskega spletnega tabloida Ripost, ki velja za politični projekt stranke Fidesz. Kot so nam pojasnili madžarski viri, uredniška politika Riposta temelji na povzemanju novic preostalih medijev iz Orbanovega kroga in objavi prispevkov, kritičnih do madžarske opozicije.

Med temami, ki jih skupaj s preostalimi podobno nazorskimi mediji obdeluje Ripost, so pogosto tudi “nevarnost” prihoda beguncev v Evropo, zgodbe iz madžarske polpretekle zgodovine, ko so ji vladali komunisti, madžarska opozicija ter “nevarnost” milijarderja Georgea Sorosa in njegovih fundacij za Madžarsko.

Ponovitev brezplačnikov: novinarska tragedija, potem farsa

Škandal24, sodeč po dosedanji praksi in intenci naslova, očitno ne bo niti malo skrival svoje novinarske agende: škandaliziral bo politične nasprotnike.

Če je bila za ero Janševih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres leta 2008 značilna mimikretičnost in zanikanje lastniških in vsebinskih povezav, leto pred novimi volitvami 2018 ni več zaslediti nobenega pretvarjanja in zanikanja obvladovanja ali ustvarjanja novih medijev. Janša in njegova stranka sta postala bistveno manj sramežljiva. Kar bi nas moralo skrbeti.

Izdajanje brezplačnikov leta 2008 se je končalo s parlamentarno preiskovalno komisijo. Žal se novinarski ceh v Sloveniji ni zavedal resnosti in vpliva, ki ga bo politično delovanje znotraj medijev proizvedlo glede verodostojnosti medijev in novinarskega poklica. Kritika je bila spontana in omejena na posamične medije, kot sta Mladina in Delo. Podobno je brez težav ali protestov dopuščal razrast neposrednih strankarskih medijskih trobil, kot v primeru nastanka Nova24TV. Z argumentom DNS, da bo bralec ali uporabnik medija lažje vedel, kam nek medij spada, zaradi česar da je strankarsko lastništvo, v tem oziru, dobrodošlo!

DNS Svet24 pristranskost vezjak novaZapis časopisa Svet24 in stališče DNS do izdajanja Nove24TV

To nerazumno stališče ceha so pri SDS evidentno vzeli zares in sedaj nadaljujejo s proizvodnjo medijske pahljače brez skrivaštva in posebnih zavor, naravnost s Trstenjakove. Ter s pomočjo Orbanovega kapitala. Politizacija medijev je lastniška, kadrovska in vsebinska.

Zato ni pričakovati, da bo Škandal24 deležen kakšnih posebnih pomislekov, podobno kot jih nista, tudi zaradi vpletenosti številnih novinarjev v ta projekt, bila deležna Ekspres in Slovenski tednik. Če bi že, kar je posebna tragedija, uspeli misliti škandaloznost tovrstnih novinarskih praks in diskurzov, ko jih merimo z vatli poklicnih meril in standardov. Skratka, namesto enega dobivamo kar dva škandala.

Več:

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Brezplačna novinarska čast

ekspres brezplačniki honorarji mmcMMC tudi o tem, kdo je pisal v brezplačnike

  • Share/Bookmark

Pustiti ženske pri miru: o mizandriji in mizoginiji

4.09.2017 ob 13:09

Če prav razumem, odgovorna urednica revije Ona, edicije Dela, prezira moške takrat, ko jemljejo v bran ženske. No, morda jih Sabina Obolnar ne sovraži neposredno, čeprav je res blizu temu, vsekakor jim oporeka. Kako misliti stališča iz njenega uvodnika, v katerem jo je posebej razjezilo, kako so se moški spravili na dr. Boštjana M. Zupančiča?

Obolnar Ona BMZUvodnik v Ono: pustite že ženske pri miru!

Iz kolumne bolj ali manj sledijo njene naslednje ugotovitve:

Prvič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, v resnici pa sami niso nič boljši. (Žal tega ni niti poskušala dokazati.)

Drugič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, pri tem pa ga opisujejo kot intelektualno avtoriteto. Torej je to njihova težava. (V čem le njihova in v čem je relevanca, ni razvidno.)

Tretjič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, nato pa se čudijo, zakaj so ženske ob tem tiho. Toda kdo pa so, da si drznejo sugerirati, kaj moramo početi ženske? Takšno žuganje nam je nedopustno.

Četrtič

Moški se ukvarjajo z BMZ-jem, toda naokoli je toliko drugih tem, a so zanje slepi in gluhi. (Apel k menjavi teme.)

Petič, končno

Moškim bi predlagala, da se ukvarjajo z moškimi.

No, končna sugestija rezultira v neke vrste ultimativni androfobiji ali mizandriji, najbrž hrbtni plati mizoginije. Ženske bodo že same opravile z moškimi prasci, v to se naj drugi moški ne vtikajo. Pojem feminista je contradictio in adiecto. Me znamo poskrbeti zase. Najbrž bi moralo isto veljati tudi za vsa področja sklicevanja na enakopravnost in enakost spolov. Če ju omenja moški in se zanju zavzema, je nujno sumljiv. Če bi stališče feminizma bilo podobno čemu od zgoraj naštetega, potem bi nas, ne zgolj moške, res moralo biti kronično strah.

Po branju uvodnika One nam hitro postane jasno, zakaj je lahko naša družba v boju proti seksizmu in šovinizmu obsojena na neuspeh. Po eni strani zaradi nenavadne stereotipizacije: moški diskurz o ženskah je apriori sumljiv. Še zlasti mora biti čudno, če ob moškem seksizmu ženske jemljejo v bran drugi moški. Torej je diskurz sumljiv že zaradi spola izvajalca.

Urednica sicer ne zapiše, da je s seksizmi kakšnega BMZ-ja vse v redu in prav, njen fokus je usmerjen v tiste kolumniste (če prav razumem, Dragana Petrovca in Vlada Miheljaka), ki bi radi temu oporekali. Ti so problematični skoraj enako kot prvi. Prvega pa je verjetno preprosto treba ignorirati, je manjši del problema.

Odgovor na dilemo, kako bodo ženske, da ne rečem novinarke in urednice, ki so po spolni pripadnosti pripuščene k razpravi, izbojevale svoje boje, se zdi deplasiran, ker bo problematizirajoči takoj označen za nekoga, ki se postavlja v pokroviteljsko moško pozicijo. Moška pozicija pa je, precej stvari kaže na to, vselej napačna.

Logično, ni treba posebej razlagati, da so mizandrija, ne nujno osebna, ali vsaj njene sledi, neizbežno hrbtna plat mizoginije. V kakšni meri so inkorporirane v mentalno logiko ženskih revij, ki so najbrž ženske predvsem zato, ker moški ne smejo imeti vstopa vanjo (v logiko in revijo), je posebej izzivalno vprašanje.

Pesniški surplus

Jana Kolarič

MOŠKI, PUSTITE ŽENSKE PRI MIRU!, sonet

»Če moški branijo nas, so sumljivi,«
objavljen bil odgovor je Sabine,
ki izmotava se na vse načine,
jezi jo, če tacaš po NJENI* njivi,

učiš jo, kaj naj bil bi feminizem.
A sporne ni pojasnila vsebine,
zakaj objavlja tipe mizogine,
ki glavni credo jim je grd seksizem.

Sabina uporabi nizko lego
in brani intervjuvanca, odločna,
pomoč zavrača, ker je ženska močna.

Odrine v kot Petrovca, Miheljaka …
Če se upreta BMZ, bedaka,
imata zanesljivo kaj za bregom!

*mišljeno po ONE njivi

  • Share/Bookmark

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

4.09.2017 ob 13:08

Daljša verzija mojega odgovora Matevžu Krivicu, ki je v Dnevniku pohvalil predsednika republike zaradi njegovega priznanja, da ni moralna avtoriteta in ob tem polemiziral tudi z mano. Konkretneje: z mojim zapisom na tej strani.

***

Družbeno življenje večkrat predpostavlja našo zavezanost moralnim sistemom in prepričanjem. Verniki jih vidijo v cerkveni dogmi in stališče Cerkve največkrat sprejemajo zaradi njene moralne avtoritete. Pacienti jih gojijo do zdravnikov, saj bi sicer obisk pri njih bil nesmiseln. Celo obisk avtomehanika predpostavlja prepričanje, da vam bo znal popraviti avto.

Predpostavljanje avtoritet je včasih moralno, spet drugič temelji zgolj na znanju. Državljani zato upravičeno gojimo pričakovanja: če se izkaže, da je duhovnik pedofil, bomo še dodatno ogorčeni. Če je zdravnik šarlatan, tudi. Podobno velja za politike: zaradi njihove reprezentativne funkcije pričakujemo njihovo odgovorno ravnanje in zavezanost državljanom. Ne more biti dvoma, da je predsednik republike oboje: avtoriteta, ki ima in mora imeti tudi moralno podlago. Če tega ne sprejmemo, hitro zaidemo v politični cinizem in trditve, da politiki nikoli nimajo morale, ipd.

Aktualni slovenski predsednik republike ne želi biti moralna avtoriteta. Če sam menim, da je ta izjava škandalozna, ga g. Matevž Krivic zagovarja, češ: za njegovo odkritost ga moramo celo pohvaliti, ne grajati. Tega ne misli v humornem smislu, njegova trditev je, čeprav je tu nejasen, tudi kritika koncepta moralne avtoritete. Češ: ustavni pravniki tega ne poznamo. Kakor da pojem nima uporabne vrednosti, zato je prav, da ga Pahor zavrača. Ne bi se oglašal, če Krivic ne bi polemiziral tudi z zapisom na moji strani in me pri tem osupnil. Poznam in cenim ga kot enega redkih intelektualcev, ki ima smisel in afiniteto do argumentirane razprave. Toda njegov obrat, češ »Zame so, nasprotno, šokantna pojmovanja, da naj bi bilo »biti moralna avtoriteta« tako rekoč kar ena od ustavnih funkcij predsednika republike«, razumem kot popačitev stališča.

Pahor sup 2Predsednikove nove piarovske domislice: sup namesto morale

Naj takoj povem, da ne poznam izjav, ki bi ugotavljale, da gre za ustavno funkcijo. Sam zanesljivo tega nisem zapisal in zdi se mi, da marsikdo drug tudi ne. Čudim pa se Krivicu in ambiciji tistega, ki meni, da je koncept moralne avtoritete tudi zunaj prava povsem prazen. Ko gre za ugotovitev, da je morala prazen označevalec, se čutim dolžnega oporekati tudi kot filozof. Kajti če Pahor zase verjame, da ni moralna avtoriteta, iz tega pač sledi, da ga ne rabimo kaj prida grajati ali hvaliti niti za pretekla, sedanja ali prihodnja dejanja. Krivic mora na to posledico pristati, kakorkoli hkrati soglaša s kritikami, da je razvrednotil predsedniško funkcijo. Trditev, da ta ne implicira delovanja s piedestala moralne avtoritete – tu želi Pahor zvito vpeljati razliko med njo in politično, da bi v prihodnje ubežal vsem kritikam svojega preteklega in prihodnjega ravnanja  – ima številne implikacije. Naj jih naštejem.

Prvič, v praksi to nujno pomeni, da ne želi biti zgled državljanom. Niti s svojimi ravnanji in tudi ne ponujati svojih presoj. Ne vem, kaj bi lahko bila bolj katastrofalna drža za predsednika republike, kot je takšna odtegnitev pričakovanih stališč. Saj ne, da tega nismo opazili že doslej: ko gre za solidarnost do delavcev, socialne stiske, sovražni govor, ko gre za empatijo do beguncev in številne situacije, Pahorjevih dejanj in besed nismo dočakali. Zdaj se zdi, da želi zbiti še vsa naša tovrstna pričakovanja in natanko v tem je tudi bil smisel njegove primerjave s papežem. Ki je s svojo izjavo meril na nekaj čisto drugega: da ne želi moralizirati, ne da ne želi biti moralna avtoriteta. Če bi trdil slednje, bi nevzdržnost trditve Svetega očeta bila očitna.

Drugič, zavračanje ravnanj moralne avtoritete predpostavlja absurdnost pozicije za že storjena dejanja in z njimi povezana prepričanja: s tem si je Pahor zavezal jezik v vrsti stališč in dejanj, ki jih želi izvajati ali jih že izvaja. Zakaj kot predsednik poziva Slovence k narodni spravi, saj to implicira tako avtoritativnost kot moralna stališča in presoje? Protislovno je, da ga za prizadevanja v tej luči pohvali celo Krivic. Če predsednik sredi kampanje izjavi, da ni moralna avtoriteta in to ne želi biti, pač ne more pričakovati, da bo imel podporo državljanov.

Tretjič, vlogi moralne avtoritete se ne more odpovedati, naj si še tako želi. Vsakič, ko Pahor apelira, da želi biti predsednik vseh državljanov, npr. levih in desnih volivcev, ter hkrati verjame, da izvaja le politično načelo, bo dejansko moral izražati nekakšno srednjo mero njihovih moralnih stališč. Nekdo, ki želi početi kaj takega, zase neizbežno verjame, da funkcija predsednika države je avtoritativna in v takem primeru tudi moralna.

V seštevku to pomeni, da bi, če bi Pahor resnično želel prakticirati načelo, da ni moralna avtoriteta, moral ves svoj čas preživeti v nemem stanju na svojem supu sredi Blejskega jezera in si popravljati kravato. Ne da bi karkoli črhnil. Njegova instagram in druga dejavnost je sicer že dolgo blizu temu opisu.

Če sklenem: že res, da nekateri do Pahorja ne gojimo nobenih posebnih upov, ampak tu ne razpravljamo o njem, temveč o funkciji, ki jo opravlja. Povedano drugače: seveda že doslej ni bil verodostojen v vlogi moralne avtoritete. Zdaj je zgolj lahkotno našel opravičilo, da te vloge ne bo opravljal niti v novem mandatu. Slovenija si ne more privoščiti tako izpraznjenega in lutkastega predsednika. Zakaj v tem Krivic vidi dejanje, ki si zasluži pohvalo, je zame resnično uganka.

Več:

Objava v Dnevniku

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

  • Share/Bookmark

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

4.09.2017 ob 13:07

Predsednik Borut Pahor je sklical tiskovno konferenco in prvič uradno naznanil, da se bo potegoval za novi mandat. Znova pod geslom Skupaj, ki mu je prineslo velik uspeh pet let nazaj. Zvečer je nastopil še v Odmevih.

Nastop je bil poln afektirane govorice in zariplo rdečega obraza, ob kateri so navzoči novinarji in gledalci bržkone ugibali o razlogih: je morda na delu njegova klasična imitacija odločnosti, ki ob povzdignjenem glasu vključuje odbijajoč srep in jezen pogled, sopihanje na vse strani, ali pa je predsednik morda zakuhal zaradi razkačenosti ob nekaterih bolj neprijetnih vprašanjih o svojem populizmu?

Je morda njegovo potenje rezultat obojega: igralske in značajske mimikrije ter hkrati izbruhov nezadovoljstva? Je agresivni in odbijajoč videz posledica zaskrbljenosti nad relativno šibkim vodstvom v trenutnih javnih anketah? V čem se takšni nekontrolirani nastopi, kar se govorice telesa tiče, sploh še ujemajo z njegovo magistralno agendo všečnosti, koketnosti in ljudskosti, na katere deklarativno stavi? V ničemer, pravzaprav.

Pahor nisem moralna avtoriteta mmcMMC RTV SLO in naslovni poudarek: Pahor ni moralna avtoriteta

Some like it hot

Vrhunec Pahorjevega nastopa pred novinarji, v katerem je nato postregel z nepričakovanim citatom papeža o homoseksualnosti, predstavlja naslednje stališče:

Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto.

Priznanje, da ni in da ne želi biti moralna avtoriteta, je šokantno in dovolj presenetljivo. Ne toliko začetni del, skoraj v stilu Jacka Lemmona, ki smo ga iz njegovih ust že slišali: da je nepopoln. Podobno, kot je za socialista, če je to kdaj bil, rahlo presenetljivo sklicevanje na papeža (kot moralno avtoriteto?) in posredna primerjava z njim.

Nepopolnost, o tem sem pisal, pri njem kontekstualno skoraj vedno referira na spolno vzdržnost. Ko Pahor pravi, da ni popoln, dejansko meri predvsem na svoje spolno življenje. Na to, da ne kandidira za papeža, kot se je dvakrat pregnantno izrazil v preteklosti. In seveda, kot je priznal pred kratkim v nekem intervjuju, da s svojo partnerko že dolgo ne živi skupaj. Da partnerski imidž v nekem delu pač igrata. Oziroma da igrata na karto nesporazuma: sama si »družinsko življenje« predstavljata drugače kot večina, na katero se naslavljata. In kako je z argumentom moralne avtoritete kot opisom naloge, ki bi jo moral opravljati predsednik republike?

Prvič, vsi kandidati za predsednike se običajno strinjajo s tem, da predsedniška funkcija mora vsebovati ta vidik, še zlasti, ker je glede konkretnih ingerenc po naši zakonodaji precej izpraznjena. Čeprav je koncept moralne avtoritete sorazmerno neotipljiv in večkrat učinkuje kot prazna floskula. Pred kratkim je predsednik parlamenta Milan Brglez povedal, da je »predsednik republike vrhovna moralna avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja na način, da se opredeljujejo do vseh dogajanj v družbi in državi«. Kritika na račun Pahorja se ni prijela, kot vidimo, se ji je slednji izmaknil s tem, da je zanikal, da bi želel zavzeti takšno pozicijo.

Tudi protikandidatka Ljudmila Novak je ob štartu svoje kandidature pred dnevi povedala, da mora »predsednik države biti varuh kompasa, jasne smeri. Predsednik je tudi moralna avtoriteta in se mora oglasiti takrat, ko je to za ljudi potrebno. Imeti mora jasna stališča.«

Lahko bi našteval dalje, a povedano bi vsakič imelo dve implikaciji: da je označevalec »moralne avtoritete« v diskurzu o pomenu in vlogi predsednika nenehno navzoč kot pričakovani opis njegovega delovanja, ter da veliko kandidatov verjame, da mora predsednik opravljati takšno vlogo.

Tudi številni očitki, vsa naslavljanja, peticije in pozivi, vseh po vrsti ni bilo malo, so večkrat vpeljevala isto pričakovanje, a sedaj je končno jasno, zakaj niso dosegli naslovnika: če Pahor pravi, da ni moralna avtoriteta in da se to ne trudi biti, potem so tudi apeli po tem čisto zgrešeni.

Moralna avtoriteta kot politična kvaliteta

Osebno verjamem, da je morala poln pojem in obsojam tiste, ki ga želijo izprazniti. Podobno verjamem, da tudi omenjeni koncept ni le navadna puhlica. Zdi se mi žalostno in obenem smiselna posledica, da bo najbrž koncept moralnosti pri sebi zavračal nekdo, ki mu moralnost ničesar ne predstavlja. Predsednik Pahor je blizu temu.

A potem sledi še en obrat. Zaman je upati, da bo kakšen novinar opozoril na naslednjo negacijo. Še junija letos se je predsednik sam skliceval na lastno moralno avtoriteto, minulo sicer:

Ob argumentiranju za končanje arbitražnega dogovora je še spomnil, da sta pred šestimi leti s takratno predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor prvo zasedanje procesa Brdo-Brijuni sklicala prav zaradi moralne avtoritete, ki sta jo imela zaradi doseženega arbitražnega dogovora.

Če smo precizni, Pahor sicer ne pledira na to, da je moralna avtoriteta, temveč predpostavi, da ga kot takšnega percipirajo drugi. Še več, slednja se mu zdi ustrezen kapital. Temu kapitalu se je, očitno, na tiskovni konferenci odpovedal. Zato je zdaj v protislovju: če ne želi biti moralna avtoriteta, potem ne more pričakovati, da ga bodo zaradi nje spoštovali. Ker jo je definiral kot zmožnost s političnim predznakom, se odpoveduje tudi ustreznemu političnemu delovanju. Povedano koncizno: brez moralne avtoritete po njegovem lastnem zatrjevanju ne bi bilo arbitražnega dogovora, ki ga šteje za svoj največji politični uspeh. Zdaj pa razumi, kdor more.

Pahor v čistem protislovju s samim sabo

Še hujša zadrega nastopi, ko se spomnimo na nekatere Pahorjeve izjave iz kampanje leta 2012. Takrat je v nekem intervjuju povedal tole:

Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.

Pahor moralna avtoriteta intervjuPortal Razglej.se in intervju z obema kandidatoma v drugem krogu, november 2012

Predsednik se je torej znašel v kristalno čistem, aristotelsko definiranem protislovju: hkrati trdi, da predsednik republike mora in ne rabi biti X.

Še več, v Financah najdemo pet let staro kritiko na račun njegovega protikandidata, tedaj aktualnega predsednika Danila Türka. V njej ne samo, da izreka prepričanje o teži moralne avtoritete predsednika, svojega rivala celo graja, ker je ne premore dovolj:

Pahor Türku očita, da v svojem mandatu ni deloval kot moralna avtoriteta, ampak po načelu popularnosti, tudi ko je bil Pahor predsednik vlade. »Ko se je javnost nagnila proti vladi ali določenemu mnenju, je dal Türk temu piko na i: rekel je nekaj, kar je javnost podpirala le zaradi popularnosti,« pojasnjuje Pahor.

Pahor moralna avtoriteta Turk FinanceFinance in Pahorjeva kritika svojega rivala

Pričakovati pri drugem tisto, kar pri sebi zlahka pogrešaš? Pustimo ob strani dejstvo, da je svojemu tekmecu, ki je znan po zadržanosti v komunikaciji z ljudstvom, očital nekaj, kar nikakor ni v njegovi naravi: popularizem. V resnici je zadnjih pet let v radikalni obliki izvajal ravno to, kar je grajal pri drugem: populizem na vseh ravneh, tudi na ravni pričakovanega ugajanja večini, levim in desnim.

Kot vidimo, je predsednik republike kar sam poskrbel za potrditev teze, ki jo izražamo z veliko zaskrbljenostjo – ne samo, da je degradiral in ponižal predsedniško funkcijo, povsem jo je izpraznil njene moralne dimenzije. Premišljeno in namerno. Od začetnega dojemanja dimenzije moralne avtoritete se je na koncu prebil do čiste opustitve, popolnega zanikanja.

Moralne posledice protislovja

Gre za eno tistih pobeglih izjav, ki so pri Pahorju pristne, a je v njih povedal in priznal preveč. Kasneje jo je skoraj do besede natančno ponovil še v Odmevih. Drznem si trditi, da znova v perspektivi moraličnega koketiranja z ljudstvom. Naj pojasnim. Ko pravi, da ni popoln, stavi na atraktivnost pozicije »nepopolnosti« – v življenju je lažje biti nepopoln kot popoln, zato je tudi večja verjetnost, da se bodo s tabo volivci identificirali. Ravno voditelj in prvi državnik bi moral delovati kot zgled državljanov, kar na neki točki implicira njegovo, primerjalno vzeto, večjo popolnost. On pa se je odločil, da bo »ljudski« tudi v tem smislu. In osebno strasten, kot je dodal.

Podobno najbrž velja za pozicijo moralnosti: ljudem je večinsko bližje grešnost kot svetništvo, raje izberejo naslade in banalne strasti kot razum, mnenje kot znanje, vsakodnevne slabosti kot etičnost. A tu je še nekaj. Očitno je del moralne nepopolnosti tudi, da blefiraš: enkrat protikandidate grajaš, da niso moralna avtoriteta, potem pa se zanikaš in ugotavljaš, da sam to nisi in ne želiš biti.

Prvič nasprotniku očitaš populizem, potem pa ves čas mandata gradiš točno na njem: komunikacijskem koketiranju in trepljanju volivcev po ramenih, kar nato, kar se mimikrije tiče, izpopolniš do perfekcije. Kajti če Pahor ni popoln, pa je zanesljivo maksimalno popolna njegova privrženost flirtajočemu populizmu.

Pahor moralna SIOLZapis na Siolu: predsednik osebno strastno ni za moralo

  • Share/Bookmark