Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

4.09.2017 ob 13:07

Predsednik Borut Pahor je sklical tiskovno konferenco in prvič uradno naznanil, da se bo potegoval za novi mandat. Znova pod geslom Skupaj, ki mu je prineslo velik uspeh pet let nazaj. Zvečer je nastopil še v Odmevih.

Nastop je bil poln afektirane govorice in zariplo rdečega obraza, ob kateri so navzoči novinarji in gledalci bržkone ugibali o razlogih: je morda na delu njegova klasična imitacija odločnosti, ki ob povzdignjenem glasu vključuje odbijajoč srep in jezen pogled, sopihanje na vse strani, ali pa je predsednik morda zakuhal zaradi razkačenosti ob nekaterih bolj neprijetnih vprašanjih o svojem populizmu?

Je morda njegovo potenje rezultat obojega: igralske in značajske mimikrije ter hkrati izbruhov nezadovoljstva? Je agresivni in odbijajoč videz posledica zaskrbljenosti nad relativno šibkim vodstvom v trenutnih javnih anketah? V čem se takšni nekontrolirani nastopi, kar se govorice telesa tiče, sploh še ujemajo z njegovo magistralno agendo všečnosti, koketnosti in ljudskosti, na katere deklarativno stavi? V ničemer, pravzaprav.

Pahor nisem moralna avtoriteta mmcMMC RTV SLO in naslovni poudarek: Pahor ni moralna avtoriteta

Some like it hot

Vrhunec Pahorjevega nastopa pred novinarji, v katerem je nato postregel z nepričakovanim citatom papeža o homoseksualnosti, predstavlja naslednje stališče:

Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto.

Priznanje, da ni in da ne želi biti moralna avtoriteta, je šokantno in dovolj presenetljivo. Ne toliko začetni del, skoraj v stilu Jacka Lemmona, ki smo ga iz njegovih ust že slišali: da je nepopoln. Podobno, kot je za socialista, če je to kdaj bil, rahlo presenetljivo sklicevanje na papeža (kot moralno avtoriteto?) in posredna primerjava z njim.

Nepopolnost, o tem sem pisal, pri njem kontekstualno skoraj vedno referira na spolno vzdržnost. Ko Pahor pravi, da ni popoln, dejansko meri predvsem na svoje spolno življenje. Na to, da ne kandidira za papeža, kot se je dvakrat pregnantno izrazil v preteklosti. In seveda, kot je priznal pred kratkim v nekem intervjuju, da s svojo partnerko že dolgo ne živi skupaj. Da partnerski imidž v nekem delu pač igrata. Oziroma da igrata na karto nesporazuma: sama si »družinsko življenje« predstavljata drugače kot večina, na katero se naslavljata. In kako je z argumentom moralne avtoritete kot opisom naloge, ki bi jo moral opravljati predsednik republike?

Prvič, vsi kandidati za predsednike se običajno strinjajo s tem, da predsedniška funkcija mora vsebovati ta vidik, še zlasti, ker je glede konkretnih ingerenc po naši zakonodaji precej izpraznjena. Čeprav je koncept moralne avtoritete sorazmerno neotipljiv in večkrat učinkuje kot prazna floskula. Pred kratkim je predsednik parlamenta Milan Brglez povedal, da je »predsednik republike vrhovna moralna avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja na način, da se opredeljujejo do vseh dogajanj v družbi in državi«. Kritika na račun Pahorja se ni prijela, kot vidimo, se ji je slednji izmaknil s tem, da je zanikal, da bi želel zavzeti takšno pozicijo.

Tudi protikandidatka Ljudmila Novak je ob štartu svoje kandidature pred dnevi povedala, da mora »predsednik države biti varuh kompasa, jasne smeri. Predsednik je tudi moralna avtoriteta in se mora oglasiti takrat, ko je to za ljudi potrebno. Imeti mora jasna stališča.«

Lahko bi našteval dalje, a povedano bi vsakič imelo dve implikaciji: da je označevalec »moralne avtoritete« v diskurzu o pomenu in vlogi predsednika nenehno navzoč kot pričakovani opis njegovega delovanja, ter da veliko kandidatov verjame, da mora predsednik opravljati takšno vlogo.

Tudi številni očitki, vsa naslavljanja, peticije in pozivi, vseh po vrsti ni bilo malo, so večkrat vpeljevala isto pričakovanje, a sedaj je končno jasno, zakaj niso dosegli naslovnika: če Pahor pravi, da ni moralna avtoriteta in da se to ne trudi biti, potem so tudi apeli po tem čisto zgrešeni.

Moralna avtoriteta kot politična kvaliteta

Osebno verjamem, da je morala poln pojem in obsojam tiste, ki ga želijo izprazniti. Podobno verjamem, da tudi omenjeni koncept ni le navadna puhlica. Zdi se mi žalostno in obenem smiselna posledica, da bo najbrž koncept moralnosti pri sebi zavračal nekdo, ki mu moralnost ničesar ne predstavlja. Predsednik Pahor je blizu temu.

A potem sledi še en obrat. Zaman je upati, da bo kakšen novinar opozoril na naslednjo negacijo. Še junija letos se je predsednik sam skliceval na lastno moralno avtoriteto, minulo sicer:

Ob argumentiranju za končanje arbitražnega dogovora je še spomnil, da sta pred šestimi leti s takratno predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor prvo zasedanje procesa Brdo-Brijuni sklicala prav zaradi moralne avtoritete, ki sta jo imela zaradi doseženega arbitražnega dogovora.

Če smo precizni, Pahor sicer ne pledira na to, da je moralna avtoriteta, temveč predpostavi, da ga kot takšnega percipirajo drugi. Še več, slednja se mu zdi ustrezen kapital. Temu kapitalu se je, očitno, na tiskovni konferenci odpovedal. Zato je zdaj v protislovju: če ne želi biti moralna avtoriteta, potem ne more pričakovati, da ga bodo zaradi nje spoštovali. Ker jo je definiral kot zmožnost s političnim predznakom, se odpoveduje tudi ustreznemu političnemu delovanju. Povedano koncizno: brez moralne avtoritete po njegovem lastnem zatrjevanju ne bi bilo arbitražnega dogovora, ki ga šteje za svoj največji politični uspeh. Zdaj pa razumi, kdor more.

Pahor v čistem protislovju s samim sabo

Še hujša zadrega nastopi, ko se spomnimo na nekatere Pahorjeve izjave iz kampanje leta 2012. Takrat je v nekem intervjuju povedal tole:

Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.

Pahor moralna avtoriteta intervjuPortal Razglej.se in intervju z obema kandidatoma v drugem krogu, november 2012

Predsednik se je torej znašel v kristalno čistem, aristotelsko definiranem protislovju: hkrati trdi, da predsednik republike mora in ne rabi biti X.

Še več, v Financah najdemo pet let staro kritiko na račun njegovega protikandidata, tedaj aktualnega predsednika Danila Türka. V njej ne samo, da izreka prepričanje o teži moralne avtoritete predsednika, svojega rivala celo graja, ker je ne premore dovolj:

Pahor Türku očita, da v svojem mandatu ni deloval kot moralna avtoriteta, ampak po načelu popularnosti, tudi ko je bil Pahor predsednik vlade. »Ko se je javnost nagnila proti vladi ali določenemu mnenju, je dal Türk temu piko na i: rekel je nekaj, kar je javnost podpirala le zaradi popularnosti,« pojasnjuje Pahor.

Pahor moralna avtoriteta Turk FinanceFinance in Pahorjeva kritika svojega rivala

Pričakovati pri drugem tisto, kar pri sebi zlahka pogrešaš? Pustimo ob strani dejstvo, da je svojemu tekmecu, ki je znan po zadržanosti v komunikaciji z ljudstvom, očital nekaj, kar nikakor ni v njegovi naravi: popularizem. V resnici je zadnjih pet let v radikalni obliki izvajal ravno to, kar je grajal pri drugem: populizem na vseh ravneh, tudi na ravni pričakovanega ugajanja večini, levim in desnim.

Kot vidimo, je predsednik republike kar sam poskrbel za potrditev teze, ki jo izražamo z veliko zaskrbljenostjo – ne samo, da je degradiral in ponižal predsedniško funkcijo, povsem jo je izpraznil njene moralne dimenzije. Premišljeno in namerno. Od začetnega dojemanja dimenzije moralne avtoritete se je na koncu prebil do čiste opustitve, popolnega zanikanja.

Moralne posledice protislovja

Gre za eno tistih pobeglih izjav, ki so pri Pahorju pristne, a je v njih povedal in priznal preveč. Kasneje jo je skoraj do besede natančno ponovil še v Odmevih. Drznem si trditi, da znova v perspektivi moraličnega koketiranja z ljudstvom. Naj pojasnim. Ko pravi, da ni popoln, stavi na atraktivnost pozicije »nepopolnosti« – v življenju je lažje biti nepopoln kot popoln, zato je tudi večja verjetnost, da se bodo s tabo volivci identificirali. Ravno voditelj in prvi državnik bi moral delovati kot zgled državljanov, kar na neki točki implicira njegovo, primerjalno vzeto, večjo popolnost. On pa se je odločil, da bo »ljudski« tudi v tem smislu. In osebno strasten, kot je dodal.

Podobno najbrž velja za pozicijo moralnosti: ljudem je večinsko bližje grešnost kot svetništvo, raje izberejo naslade in banalne strasti kot razum, mnenje kot znanje, vsakodnevne slabosti kot etičnost. A tu je še nekaj. Očitno je del moralne nepopolnosti tudi, da blefiraš: enkrat protikandidate grajaš, da niso moralna avtoriteta, potem pa se zanikaš in ugotavljaš, da sam to nisi in ne želiš biti.

Prvič nasprotniku očitaš populizem, potem pa ves čas mandata gradiš točno na njem: komunikacijskem koketiranju in trepljanju volivcev po ramenih, kar nato, kar se mimikrije tiče, izpopolniš do perfekcije. Kajti če Pahor ni popoln, pa je zanesljivo maksimalno popolna njegova privrženost flirtajočemu populizmu.

Pahor moralna SIOLZapis na Siolu: predsednik osebno strastno ni za moralo

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.